Odlomki iz vzgojeslovja. Spisal dr. Fr. Kos. (Dalje.) ReproduJ^cijcL (obnovcb). Vrsta nastane, ako prihajajo predstave A, B, C, . . . druga za drugo v zavest. Prva predstava cele vrste, A, spoji se z naslednjo B, ta zopet z naslednjo C itd. Za predstavo A je prišla v zavest predstava B in mislimo si lehko, da ste bili obe jeden trenutek združeni. Potem je predstava A otemnela, v zavest je pa prišla predstava C, katera je bila jeden hip združena s predstavo B. Precej na to je predstava B otemnela itd. Tako je nastala vrsta in tako jo je mogoče tudi obnoviti. Prva predstava cele vrste se zove začetni člen. Ta more reproducirati vse druge člene cele vrste v prvotnem redu. Tako reproducira črka ^A" celo abecedo, število Jeden" dolgo vrsto drugih števil, beseda ,,očenaš" dotično molitev itd. Nekatere vrste je treba večkrat privesti vvzavest ali ponavljati, da jih je potem mogoče reproducirati. Trdnost kake vrste se posebno pokaže, ako njene reprodukcije ne more ovirati nikakoršua nasprotna predstava. Ako štejemo od jedne do sto, ni se bati, da bi nas mogel kdo zmotiti. Prihod imenitne osebe more nevajenega govornika tako zmešati, da za nekaj časa umolkne. Ako se je učenec Ie na pol naučil svoje lekcije, lehko ga učitelj zbega z raznimi vprašanji. Nekatere vrste so nam dobro v spominu, da jih lehko obnovimo, če tudi na njih vsebino ne mislimo. Taka reprodukeija se zove mehanična. 0 trdnosti nekaterih vrst v naši duši se tudi lehko preprieamo, akojih hočemo reproducirati v nasprotni meri ZA, ne pa v prvotni AZ. Ako so vrste preveč dolge, dobro je, da se po možnosti razdele v več manjših vrst. Včasi gre istodobno skozi našo zavest po več vrst, katerih jednakomnogi členi se mej seboj stikajo. Ako kdo igra na glasoviru, paziti mora ob jednem na note, glasove, taste in gibanje prstov. — Dostikrat so e 1 e n i giavne vrste začetni členi sovrst. Primerjaj znanstveno razdelitev posameznih predmetov v šolskih knjigah! S členi kake vrste je po gostem združeno telesno gibanje, katero je izprva jako okorno, n. pr. gibanje prstov pri pisanji, pri igranji na glasovir itd. Treba se nara je dolgo časa vaditi, t. j. reprodukcijo dotične vrste večkrat ponavljati, da nam delo postane lehko. Taka dela, katera večkrat ponavljamo z namenom, da bi nam šla hitro izpod rok, zovemo ročnosti, kakor n. pr. pisanje, telovadba itd. Spomin. Zmožnost, predstavetakoobclržati, dajih pri priložnosti nepremenjeno moremo reproducirati, zove se spomin, ki je tem popolnejši, čim vec predstav si pridobi človek, čim dalj jih obdrži in čim laglje in zvestejše jih more obnoviti. Glavne lastnosti dobrega spomina so zanesljivost, trajnost, lehkota, obsežnost in služnost. Prednosti dobrega spomina niso zmiraj združene. Marsikdo si to ali uno hitro zapomni, pa kmalu pozabi; njegov spomin je lehek, a ne vztrajen. Zopet drug zna veliko, a ne more svojega znanja vsakikrat porabiti, kadar bi bilo treba; njegov spomin je sicer obsežen, a služi mu slabo. Delovanje spomina je samohotno, ako se nalašč prizadevamo, da bi si dane predstave vtisnili v dušo ali pa jih obnovili; ako pa manjka tako prizadevanje, je njegovo delovanje nesamohotno. Samohotno delovanje spomina je lehko mehanično, umetno ali pa razumno. Delovanje spomina je mehanično, ako si človek vsled večkratnega ponavljanja prisvoji od besede do besede dotično tvarino, ne brigajoč se za njeno vsebino. Naučiti se more mehanično tudi stvari v popolnoma nerazumljivem jeziku. Delovanje spomina je umetno (ingenijsko), ako predstave, ki so mej seboj osamljene ter jih je težko zapomniti, spojimo z raznimi pomočnimi sredstvi. Uruetnost, po stalnih pravilih pomagati spominu s poinočnimi sredstvi, zove se mnemonika ali mnemotehnika. (Dalje prih.)