Marijana Željeznova - Kokalj
Svetovni potepuhi - Frkolinčekk, Martinček iu Pavlinček - pri teti Dolgouhi
PRISPELI SO DO POTOKA. DOLGO SO ISKALI PREHOD CEZ VODO. NAZADNJE SE JIH JE USMILILA KOŠATA VRBA IN POLO-ŽILA DOLGO VEJO ČEZ VODO. MARTINČEK JE SREČNO PRILEZEL NA DRUGI BREG. FRKOLINCEK PA SE JE PRI PREHODU TAKO TRESEL, DA MU JE SPODRSNILO IN SE JE PREKUCNIL V POTOK. KLICAL JE NA POMOC. NIHČE MU NI MOGEL POMAGATI. VAL GA JE POGRABIL IN NESEL DALJE. MARTINCEK JE HITEL OB OBALI,  PAVLINČEK PA JE KROŽIL NAD NJIM.
FRKOLINČEK JE BRCAL IN CVILIL. NAZADNJE SE JE OPRIJEL ZA LIST, KI JE PLAVAL PO VODI. ZLEZEL JE NANJ. HITRO GA JE MINIL STRAH. IMENITNO JE BILO NA ZELENEM ČOLNU. CELO PEL SI JE FRKOLINCEK. NJEGOVA DOBRA VOLJA BI BILA MORDA DALJŠA, DA SE NI OGLASIL — 2ELODEC. TUDI ON JE ZAČEL PETI.
FRKOLINCEK SE JE OZIRAL PO VARNEM PRISTANU. POTOK PA SE JE ŠIRIL IN LE TU IN TAM JE ŠTRLELA OSAMLJENA SKALA IZ HLADNIH VALOV. MARTINČEK SE JE TUDI ZE UTRUDIL IN PAVLINCKU JE BILO PREVROCE. POČIVALA BI, VENDAR NISTA SMELA ZAPUSTITI PRIJATELJA. IN TAKO STA HITELA ZA FRKO-LINCKOM.
TEGA JE PRETRESLA GROZA. IZ ZELENJA SE JE STEGNIL DOLG BEL ROČ, KI JE BIL NA KONCU RDEC. FRKOLINČEK JE ZAVPIL.
GOS, KI SE JE MENILA KOPATI, SE JE TUDI PRESTRASILA IN ZAGAGALA. FRKOLINČEK SE JE VLEGEL NA HRBET IN ZAPRL OCI. CAKAL JE NAJSTRAŠNEJŠE. GOSKA JE SPET IZPROŽILA SVOJ DOLGI VRAT IN ZAGLEDALA LIST. PRITEGNILA GA JE K SEBI. FRlKOLINCKOVO SRCE JE BILO TAKO MOCNO IN NAGLO, KAKOR BI HOTELO SKOČITI IZ OZKE KAMRICE POD SONČNO NEBO.
GOSKA JE PRIJELA FRKOLINČKA ZA HLAČKE IN GA POSTA-VILA NA BREG. FRKOLINCKU SE JE KAR MEŠALO OD PRESTANEGA STRAHU. MARTINČEK IN PAVLINČEK, KI STA BILA V TRENUTKU PRI NJEM, STA GA TOLAŽILA. CELO BELOUŠKA, KI JE DREMALA NA BLIŽNJI SKALI, JE PRISLA IN GA HRABRILA. POTEM SO SE GOSTILI. MARTINČEK JE LOVIL MUHE IN KOMARJE, PAVLINCEK JE SRKAL MEDENICO, FRKOLINCEK PA JE OBIRAL MALINE.
60
KO SO SE TAKO POMENKOVALI V HLADU KOŠATE VRBE, JE SEGLA PO FRKOLINČKU KOŠČENA ROKA TETE DOLGOUHE.
POSADILA JE FRKOLINCKA NA SVOJO DLAN IN DEJALA:
»ZDAJ BOŠ SLUŽIL MENI V KAJBICl  ZELENl!«
»NISEM PTICEK —
SEM FANTIČEK,
KI PO SVETU STIKA,
KER GA SVET RES MIKA!«
TETA DOLGOUHA SE JE TAKO NA ŠIROKO ZARE2ALA, DA SO SE JI TRESLI VELIKI ZOBJE. FRKOLINČKU SE JE KAR ZAMEGLILO PRED OCMI.
TETA DOLGOUHA PA SE JE OBLIZNILA IN REKLA:
»MOJA SLU2BA TEŽKA Nl, DOBER ŽGANEC, FANT, BOŠ TI!«
ZDAJ JE VEDEL FRKOLINČEK, KAJ GA CAKA, PA TUDI NJE-GOVA PRIJATELJA STA SI BILA NA JASNEM. HTTRO STA SKLE-NILA, DA NE BOSTA ZAPUSTILA TOVARIŠA, TER STA PREVIDNO SLEDILA STARKI S FRKOLINCKOM NA ROKI...
(DALJE PRIHODNJIČ)
61