UDK 929Karadžić V. S.:070(497.4) Eva Premk Bogataj Kranj eva.premk@guest.arnes.si VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ V SLOVENSKEM TISKU Karadžićevo ime in delo v slovenskem literarnem prostoru spremljamo že v prvih številkah Krajnske čbelice. Recepcija je potekala od krajših informativnih besedil v slovenskem časo- pisju k daljšim analitičnim člankom in znanstvenim študijam slovenistov in slavistov, ki so se s Karadžićem ukvarjali znotraj odnosa Kopitar−Karadžić, produktivne recepcije v slovenski literarni zgodovini oziroma v medkulturnih južnoslavističnih študijah. Ključne besede: Karadžić, srbske pripovedke, Kopitar The name and work of Vuk S. Karadžić in the Slovene literary sphere can be traced back to the first volumes of the literary journal Krajnska čbelica. The reception evolved from short informational texts in Slovene literary journals and newspapers to longer analytical articles and scientific studies by Slavistic and Slovenistic researchers. Karadžić’s work and role have been mostly studied in terms of his relationship with Jernej Kopitar, but researchers have also exa- mined the productive reception of Karadžić in Slovene literary history and within intercultural South Slavic studies. Keywords: Karadžić, Serbian Folk Tales, Kopitar 0 Uvod Recepcija Vuka Stefanovića Karadžića1 v slovenskem prostoru še ni bila siste- matično predstavljena. Referenčni okvir, znotraj katerega je Karadžić v slovenskih objavah, je najprej odnos Kopitar–Karadžić, nato ljudsko slovstvo v ljudskem jeziku ter južnoslovanske kulturne politike. Recepcijo smo razvrstili v štiri sklope po kro- nološkem redu od informativnih novic in krajših sestavkov do postopnega prevajanja Karadžićevih del in poglobljenih problemskih obdelav njegove kulturnopolitične vlo- ge in dela ter jasno zavzetih stališč raziskovalcev do pomena Karadžićevega dela za slovensko jezikovno in literarno-kulturno okolje. Okoli leta 1987 kritiški odzivi nava- jajo tudi ustvarjalne pobude, ki so jih od Karadžića sprejeli slovenski jezikoslovci in literati.2 Knjižne prevode Karadžićevih del v slovenščino in pojavnost v slovenskih šolskih berilih bomo podrobneje obravnavali ob drugi priložnosti. 1 Čeprav srbski avtorji za Vuka Stefanovića Karadžića uporabljajo samo ime Vuk, kar so upoštevali tudi slovenski raziskovalci v preteklosti, bomo v nadaljevanju zapisovali samo priimek Karadžić. 2 Vire bomo zaradi njihove številnosti navajali sproti v opombah in ne na koncu prispevka. Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december526 1 Zgodnje omembe (1831−1900) V času povečanega zanimanja za jezikovna, narodopisna in zgodovinska vpraša- nja so tudi pri nas odmevale slavne srbske ljudske pesmi, ki so dosegale širok krog bralstva po eni strani zaradi slovanske solidarnosti v borbi za narodni duh v književ- nosti in kulturi nasproti pangermanski politični in duhovni eskalaciji, po drugi pa zaradi slovanofilstva, južnoslovanskega kulturnega približevanja in takrat že uveljav- ljenega Karadžića. S krepitvijo občutka o skupnem jeziku je Karadžić postajal zgled. Slovensko bralstvo se je s srbsko ljudsko pesmijo v slovenskem prevodu spozna- lo že v predmarčni dobi, ko je leta 1831 Krajnska čbelica3 najprej objavila prevod šestnajstih Serpskih pokrajnzhenih pesmi iz Karadžićeve Narodne srbske pjesnarice, v naslednji številki leta 1832 pa še prevod balade o Hasanaginici. Karadžić je to srb- sko narodno pesem leta 1814 vključil v svojo Malo prostonarodno slaveno-serbsko Pesnarico,4 kjer je objavil Fortisov zapis iz leta 1774, v nadaljevanju pa neuspešno iskal ljudskega pevca, ki bi pesem še poznal. Stanko Vraz je svojo zbirko Narodne pěsni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj zapadnoj strani Ugàrske posvetil »učenomu gospodinu Vuku Stefanoviću Karadžiću, Sàrbljinu Jadraninu, mudroljubja i krasnih umětnostih dokto- ru«,5 v predgovoru pa se je ob opisu začetkov zapisovanja ljudskega slovstva Karad- žiću zahvalil za vse, kar se je od njega naučil. V Kmetijskih in rokodelskih novicah (v nadaljevanju N) so leta 1844 z zamudo objavili Karadžićevo Oznanilo o skorajšnjem izidu druge knjige nove izdaje Srpskih narodnih pesem, za katere je Karadžić zbiral naročila.6 V slovenskih časopisih petdesetih let devetnajstega stoletja so v zvezi s Kara- džićem prispevki informativne narave: omembe Karadžićevega imena v Slovenski bčeli in v N. V Slovenski bčeli zapis o tem, da je splošno znano, da je srbske običaje in pesmi opisal Karadžić,7 nadalje leta 1952, da bo uredništvo zbiralo naročila za novo knjigo Narodne pripovedke, ki sledi pravkar natisnjenemu težko pričakovanemu srbsko-nemško-latinskemu slovarju.8 V N med 1852 in 1858 izide nekaj prevodov srbskih narodnih pesmi in pravljic (Marko Kraljevič i Musa kesedžija, Pad carstva 3 Krajnſka zhbeliza 2 (1831), 63−78 in 3 (1832), 65−69. 4 Vuk Stefanović Karadžić, Mala prostonarodna slaveno-serbska Pesnarica, Wien: J. Šnirer, 1814, čast 1. 5 Stanko Vraz, Narodne pěsni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugàrske, Razdělak 1, Zagreb: K. p. ilir. nar. tiskarna dra. Ljudevita Gaja, 1839, viii. 6 Podoben oglas je v Gajevi Danici objavljen že l. 1835, sočasno s Karadžićevimi pesmimi iz leipziške izdaje. 7 Slovenski običaji, Slovenska bčela 2/1 (1. 1. 1851), 12. 8 Književni pregled, Slovenska bčela 3/11 (11. 3. 1852), 86. Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 527 serbskega, Serbska národna pesem, Mati svetega Petra, Klinov močnik)9 izpod pere- sa Jurija Kobeta in Franceta Cegnarja.10 Pri nekaterih pesmih pod naslovom piše »po Karadžiću«, pri drugih ne, nekatere srbske besede so pod opombami prevedene, npr. »zbog pri belih Krajncih kakor drugod zavolj«.11 S Karadžićevo slavo in vključeno- stjo v aktualno kulturnopolitično gibanje postane tudi za slovensko literarno-kulturno okolje zanimiv ne le Karadžić in srbsko narodno pesništvo, pač pa tudi srbska kultura, običaji itn. Bleiweisove N po Karadžiću povzamejo opise o Srbiji, zapise o srbskih običajih in navadah (Serbsko klagovanje za mertvimi, Serbske zdravice in Serbskega jezika domovina).12 V N 1856 sta dva zapisa ob Karadžićevem obisku naših krajev: Včeraj in predvčeranjem smo imeli slavnega dr. Vuka Stefanovića Karadžića v Ljubljani, ki je na poti iz Tersta, kjer je bolnega prijatla obiskaval, se pri nas mudil, da je zapuščino Kopitarjevo v naši licealni knižnici ogledal. Da smo kaj veseli bili takega pohoda in da smo se radovali preslavnega starčeka še tako krepkega vidjeti, ni nam treba praviti. Včeraj zvečer jo je spet odrinil na Dunaj.13 V N 1861 poročajo: »Danes je odpotoval slavni starček dr. Vuk Stefanović Karad- žić na Dunaj, od koder se bo v nekoliko dnevih podal nazaj v Beligrad. Bil je tukaj 14 dni, da bi si okrepil oslabele ude. Pomiloval je po bergljah šepajočega moža marsikdo, ki ni mislil, da ima pred seboj serbskega Homerja« .14 Karadžićevo ime oz. srbske pripovedke, ki jih je zbral, sta v tem času v slovenski prostor prenašala tudi Fran Miklošič in Janko Pajk. Miklošič je leta 1858 na Dunaju objavil Slovensko berilo za sedmi gimnazijalni razred, v katerem je srbska pripoved- ka Usod (Osoda) brez navedbe vira in Pregovori serbskega naroda, pod katerimi je zapisal Zbral F. M. Ko je 1865 izšlo Miklošičevo Berilo za osmi gimnazijalni razred, je avtor vanj vključil srbski pripovedki Medved, svinja in lisica,15 Kdor manje prosi, več mu se daje ter sestavek Šege serbskega naroda. Po Vuku Stefanoviću Karadžiću z opisom, kako in kdaj Srbi molijo.16 Tega leta je izšla tudi Jugoslovenska knjiga 9 N 10/6 (21. 1. 1852), 238; N 13/85 (24. 10. 1855), 340; N 16/30 (28. 7. 1858), 238; N 12/52 (1. 7. 1854), 207. 10 Prva prevajalca Karadžićevih pesmi in pripovedk sta bila France Cegnar in Radivoj Rehar, Cvetko Golar za nekaj svojih pesmi najde navdih prav v srbskih narodnih pesmih, kar je očitno v pesmih iz cikla Iz bosanskog perivoja, Karadžičeva dela pa so vplivala tudi na Matija Valjavca, Stanka Vraza, Frana Milčin- skega in Otona Župančiča, ki si je celo naslov za svojo zbirko pesmi Ciciban sposodil v Karadžićevem slovarju (prim. Anton Debeljak, Vuk Karadžić zunaj Srbije, Življenje in svet 15/5 (1934), 119). 11 Serbska národna pesem, N 10/19 (21. 1. 1852), 238. 12 N 13/32 (21. 4. 1855), 128; N 12/38 (13. 5. 1854), 151; N 15/12 (12. 2. 1857), 46; N 15/12 (14. 2. 1857), 51; N 15/14 (18. 2. 1857), 54. 13 N 14/73 (1856), 293−294. 14 N 19/29 (1861), 323. 15 Vuk Stefanović Karadžić, Narodne Srpske pripovijetke, Dunaj, 1821, 28−30. 16 Dr. Fr. Miklošič, Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred, Na Dunaju: V ces. kralj. zalogi bu- kev, 1865, 131−133, 159−161, 184−185. Povzeto po: Vuk Stefanović Karadžić, Kovčežić za istoriju, jezik i običaje Srba sva tri zakona, U Beču: U Štampariji Jermenskoga manastira, 1849. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december528 (Zbirka srbskih in hrvaških izvrstnih del), v kateri so neprevedene Izbrane Narodne Srbske Pesni (S slovnico, tolmačenjem in rečnikom) v izboru in s slovenskim uvodom ter razlagalnim slovarčkom Janka Pajka.17 V uvodu je Pajk zapisal, da so »ti krasni plodi proste domišlije srbskega ljudstva vsem izobraženim neslovanskim kakor tudi mnogim slovanskim narodom znani in z veliko pohvalo čitani, pri nas pa slovencih, najbližih sorodnikih srbov in hrvatov, še premalo udomačeni«.18 Pajk je navedel tudi vir, in sicer drugo knjigo Karadžićeve zbirke iz leta 1823. Pri nekaterih besedah v slovarčku je Pajku pomagal Štefan Kocijančič, ki ga je prvi konzultiral v zvezi s hr- vaškimi in srbskimi knjigami. Pajk je v svojih razmišljanjih srbohrvaščino videl kot primerno tudi za Slovence in izrazil zavest o Karadžiću kot pomembnejšem zbiratelju ljudskega slovstva, narodnem buditelju in eminentnem literarno-kulturnem delavcu, poudaril pa je tudi politične razsežnosti Karadžićevega delovanja, ki je kasneje pri Slovencih eden od razlogov za upad zanimanja za Karadžićevo zapuščino. V letu 1868 je v prvih številkah Tomšičevega Slovenskega naroda objavljen listek O slovanskem narodnem pesemstvu sploh, posebno pa srbskem,19 slovensko doteda- nje zapisano obzorje je v sestavku dopolnjeno o Karadžiću oziroma srbskem ljudskem pesništvu: Srbi imajo med vsemi Slovani najlepše pesništvo, pri petju uporabljajo gusle, pojejo o predmetih srbske zgodovine in pojejo vsi, ne le narodni pesniki. Prvi daljši članek (informativne narave) o Karadžiću in njegovem delu v sloven- skem prostoru je izšel po njegovi smrti, po novici v Vestniku leta 1875, ko je urednik napovedal objavo Karadžićevih Srpskih narodnih pjesmi in daljši življenjepis. Že v naslednji številki je na skoraj tridesetih straneh slovenska kulturna javnost Karadžića podrobno spoznala. Besedilo je, kot je razložil urednik, poslal Slovenec Hr. Fekonja, opisuje pa okoliščine Karadžićevega rojstva, odraščanja, pot na Dunaj, seznanitev z Jernejem Kopitarjem: »Liepa je sreća nanesla Vuka na Bart. Kopitara […]. Upoznav se s tiem učenim Slovencem sklopi s njim uže prijateljstvo, koje bijaše odlučna upliva za sve buduće djelovanje Vukovo«.20 V besedilu je Fekonja navedel Karadžićeve ob- javljene knjige, opisal sodelovanje s Kopitarjem, Karadžićeva potovanja, pisal pa je tudi o njegovih nasprotnikih, o njegovem filološkem, zgodovinskem in etnografskem delovanju. Dve leti pozneje je tudi Stritarjev Zvon o Karadžiću objavil daljše besedilo Pre- gled najnovejše serbske literature.21 Avtor je bil dober poznavalec Karadžićevega dela; poleg biografskih in bibliografskih podatkov omenja npr. črko j, s katero naj bi Karadžić po Miloševem prepričanju nameraval Srbe »porepiti«. 17 Janko Pajk, Jugoslovenska knjiga. Zbirka srbskih in hrvaških izvrstnih del, Gorica: Dragotin Sohar, 1865. 18 Prav tam, VII. 19 O slovanskem narodnem pesemstvu sploh, posebno pa srbskem, Slovenski narod 1/4 (9. 4. 1868); 1/5 (11. 4. 1868); 1/6 (14. 4. 1868); 1/11 (25. 4. 1868). 20 Hr. Fekonja, Dr. Vuk Stefanović Karadžić, preporoditelj narodne književnosti srbske, Vestnik, nauč- na priloga Zori 3/1−8 (1875), 16, 23−27, 38−42, 54−56, 70−73, 85−88, 101−105, 117−119. 21 T., Pregled novejše serbske literature, Zvon 3 (1877), 272, 288, 320, 336, 352, 368. Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 529 V Leipzigu so leta 1877 natisnili Gerhardovo zbirko narodnih pesmi Gesänge der Serben in le leto dni pozneje so tudi v N v zvezi z recepcijo Karadžića oz. srbskih ljudskih pesmi zapisali: »Visoka cena srbskih národnih pesmi je znana vsacemu lite- rarno izobraženemu Slovanu in tudi učenim krogom vse Evrope«, zaradi česar tudi »u knjižnici slovenskega domoljuba bi bila na pravem mestu«.22 Josip Marn je v sestavku o Kopitarju v zvezi z odnosom s Karadžićem v Jezičniku podal njegovo širšo podobo, od opisa njune »sloveno-serbske« borbe za preprostemu ljudskemu govoru soroden knjižni jezik, do Karadžićevega zbiranja narodnih pesmi, pisanja slovnice in slovarja po Kopitarjevem nasvetu. Marn je podrobneje predsta- vil tudi negativne reakcije na Karadžićeva prizadevanja, namreč da so se »hudovati jeli pravoslavni popi ter neznansko grajati i Vuka i Kopitarja«. Marn je navedel tudi dejstvo, da sta bila Kopitar in Karadžić »zlobovito opsovana« v knjigi Les Slaves Occidentaux.23 V tisku je izšlo še več kratkih informativnih novic, ki so utrjevale zavest o Ka- radžiću in njegovem delu: o prenosu Karadžićevih posmrtnih ostankov v Beograd so pisali v Ljubljanskem zvonu (v nadaljevanju LZ),24 Matija Murko je l. 1886 v LZ zapisal kratko novico o Pavićevi obrambi Karadžića in Kopitarja pred Kulakovskim, pri čemer se je Murko z izrazito naklonjenostjo postavil na Kopitarjevo stran,25 Va- lentin Cajnko je v Domu in svetu (v nadaljevanju DiS) omenil Karadžićevo pismo za zbiranje sredstev za tisk.26 Leta 1889 so v Ljubljani izšle Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem v prevodu Ivana Mohorčiča, ki je v uvodu napisal: »Ko je Volk Stefanović Karadžić začel izda- jati srbske narodne pesmi, pridobile so si kmalu nevenljivo slavo pri vseh izobraženih narodih.« 27 Število informativnih poročil in novic je v naslednjih letih še naraslo, saj se je bližala stoletnica Karadžićevega rojstva: leta 1889 je DiS objavil kratko novico o tisku kosovskih pesmi, ki so prihajale »o pravem času, da oživí tudi v Slovencih oni spomin«,28 v Slovenki je izšel prevod srbske pripovedke Šuma bede,29 v Novi pe- smarici Ivana Železnikarja je objavljenih tudi šest srbskih pesmi,30 v DiS je v kratki recenziji avtor očital Železnikarju, da »ne more biti knjižica brez politične barve, zdi se „pri (!) sedanjih razmerah“ samo ob sebi umljivo«,31 v LZ so leta 1891 objavili 22 Srbske narodne pesmi, N 36/10 (6. 3. 1878), 74. 23 Josip Marn, Jernej Kopitar. Matija Čop. Dr. France Prešeren. Jezičnik 18 (1880), 72−73. 24 Fran Levec, Kopitarjev grob, LZ 3/11 (1883), 604−605. 25 Matija Murko, Kopitar, LZ 6/4 (1886), 264. 26 Valentin Cajnko (Lešnički), Vuk Štefanović Karadžić, DiS 1/11 (1888), 176. 27 Ivan Mohorčič, Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem, Ljubljana: Narodna Tiskarna, 1889, 16. 28 Dr. Fr.[ančišek] L.[ampe], Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem, DiS 2/10 (1889), 227. 29 Šuma bede. Srbska pravljica, Slovenka 3/4 (1899), 75. 30 Ivan Železnikar, Nova pesmarica, Ljubljana: Narodna tiskarna, 1889. 31 Nova pesmarica, DiS 3/3 (1890), 93. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december530 vest o izidu Karadžićevih Srpskih narodnih pjesmi,32 v DiS se je Karadžić leta 1892 najprej pojavil samo na ilustraciji,33 Frančišek Lampe pa je pozneje v DiS navedel natančne Karadžićeve bibliografske podatke, svoj nekoliko daljši sestavek pa začel takole: »Kdo ne pozna slavnega srbskega rodoljuba, pisatelja, zbiralca narodnih pe- smij?« 34 Istega leta je LZ objavil novičko o postavitvi spomenika Karadžiću v Tršiću35 in še kratko obvestilo o tisku Karadžićevega Rečnika,36 leta 1894 je Viktor Bežek v kratki recenziji Sketove čitanke I.−IV. ponazoril, da naj bi nam bile srbske ljudske pesmi vzor,37 o zavesti Karadžića kot enega najpomembnejših zbirateljev in narodnih buditeljev govori tudi recenzija Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi v LZ.38 Leta 1897 je Rajko Perušek v LZ zapisal, da Srbi slavijo petdesetletnico Karadžićevega prevoda Nove zaveze,39 istega leta pa je tudi Lampe v DiS pisal o prenosu posmr- tnih ostankov Karadžića in Kopitarja »v slovensko in srbsko domovino«.40 O odnosu Karadžić–Kopitar je v tisku tedanjega časa že nekaj zapisov: Ivan Kunšič je napisal pregledni sestavek Vuk in Kopitar41 v prvi številki Nove dobe, leta 1898 je v LZ Fran Vidic objavil daljši sestavek Kopitar in Vuk, v katerem je zapisal: »To pa je bila tudi najlepša in najsijajnejša doba v Kopitarjevem življenju«.42 Nedvomno je bil že v tem obdobju slovenski bralec dobro seznanjen s Karadžićevo vlogo, ki pa je kasneje (vsaj pri širšem slovenskem bralstvu) bledela skupaj s Kopitarjevo pozno podobo v senci preporoda Čopove in Prešernove dobe. Ob stoletnici Karadžićevega rojstva je Murko na slovesnosti na Karadžićevem grobu na Dunaju med drugim povedal, da »Vsak Slovenec časti Vuka, ker je dal Srb- skemu jeziku in srbski književnosti pravo narodno podlago ter z izdavanjem prek- rasnih narodnih pesni proslavil srbsko in slovansko ime sploh po vsem omikanem svetu«.43 2 Obdobje 1900−1950 Po obdobju medkulturnega posredovanja osnovnih podatkov o Karadžiću in nje- govem delu, v katerem si je Karadžić v slovenskem literarno-kulturnem okolju tudi s pogostimi pojavljanji v časopisih razširil prepoznavnost, če že ne utrdil svoj ugled med slovenskimi izobraženci, so se začele analitične raziskave odnosa med Kopi- tarjem in Karadžićem in Karadžićeva produktivna recepcija pri Slovencih. Iz tega 32 Srpske narodne pjesme, LZ 11/9 (1891), 574. 33 DiS 5/12(1892), 34. 34 Frančišek Lampe, Vuk Stefanović Karadžić, DiS 5/12 (1892), 575−576. 35 Anonimno, Spomenik Vuku Karadžiću, LZ 12/6 (1892), 388. 36 Anonimno, Karadžićov slovar, LZ 12/9 (1892), 580. 37 Viktor Bežek, Sketove čitanke I−IV, LZ 14/1 (1894), 300. 38 Fran Vidic, Slovenske narodne pesmi, LZ 16/6 (1896), 381. 39 Rajko Perušek, Leto 1897. v srbski književnosti, LZ 17/5 (1897), 324. 40 Frančišek Lampe, Kopitarja in Vuka Karadžića, DiS 10/22 (1897), 703. 41 I. Kobalov [Ivan Kunšič], Vuk in Kopitar, Novo doba 1 (1898−1899), 31−36. 42 Fran Vidic, Kopitar in Vuk, LZ 18/1 (1898), 24. 43 Dr. M. Murko, Govor o Vuku Karadžiću na pokopališču sv. Marka na Dunaju 10. okt. 1897, Slove- nec. Političen list za slovenski narod 25/234 (1897). Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 531 obdobja je večina prevodov Karadžićevih ljudskih pesmi, pravljic in ugank v sloven- ščino. Še naprej so se v slovenskem časopisju pojavljali krajši informativni sestavki o Karadžiću: v DiS leta 1902 o natisnjenih Karadžićevih Srbskih narodnih pesmih, v istem časopisu leto pozneje o izidu knjige O hrvaških in srbskih narodnih pesmih,44 Fran Govekar je leta 1905 objavil kratek sestavek Jernej Kopitar in Vukov Riječnik v Slovanu,45 leta 1908 pa je v dveh delih izšel Murkov znanstveni članek Kopitar in Vuk Karadžić,46 ki ga še danes lahko ocenjujemo kot odličen opis odnosa Karadžić−Kopi- tar. Ker je bil ta odnos predmet številnih raziskovanj, bomo tu navedli le nekaj Murko- vih ugotovitev. Beremo, da je »Kopitar takorekoč ustvaril celega Vuka Karadžića«,47 pri tem pa je že ob prebiranju njune korespondence Murko ugotovil, da je bil Karad- žić bolj samostojen, kot so do takrat mislili ter da je bil Kopitar Karadžiću najboljši svetovalec in najzvestejši pomočnik in da je moral Kopitar Karadžića braniti z vsem svojim vplivom. Murko je tudi zapisal, da je bil Karadžić po svojem delovanju pravi demokrat in je imel evropske pojme o tem, kaj je zakonito, Kopitar pa da je Karadžića večkrat miril v stikih s kritiki.48 Murko je abecedno vojsko označil za boj dveh kultur- nih dob in videl tragiko v tem, da je Kopitar pri Slovencih branil reakcionarni položaj, pri Srbih pa naprednega, pri čemer je poslej, kot je zapisal Murko, učenec priganjal učitelja. Odnos Karadžić–Kopitar je pri risanju Kopitarja pomembna črta, ki odraža simpatičnost in sproščenost, kar je Murko razbral iz njunega dopisovanja.49 V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so bile objavljene prve polemike o metodič- nih priročnikih za pouk srbohrvaškega/hrvaškosrbskega jezika, takratnega uradnega državnega jezika: Ivan Levec je v časopisu Učiteljski tovariš poudaril nujnost berila in učenja cirilice;50 leta 1923 je recenzent Nikola Žić ob objavi Druge srbske ili hr- vatske čitanke za Slovence, v kateri so objavljene tudi tri Karadžićeve pesmi, hvalil svežino berila mladega avtorja, ki je vključil tudi uganke in šale;51 Ernest Šušteršič je v Učiteljskem tovarišu ob Jedrlinićevem drugem berilu razložil, kako naj bi pou- čevali srbohrvaški jezik.52 V DiS iz 1927 je bil objavljen zapis o tem, da je Karadžić »najplodovitejši in najdelavnejši srbski pisatelj«.53 Grafenauer je v Kratki zgodovini 44 O hrvaških in srbskih narodnih pesmih, DiS 16/11 (1903), 702. 45 Fran Govekar, Jernej Kopitar in Vukov Riječnik, Slovan 3 (1904/05), 253. 46 Dr. M. Murko, Kopitar in Vuk Karadžić., LZ 28/5 (1908), 281−88 in 28/6, 347−56. 47 Prav tam, 281. 48 Prav tam, 281−88. 49 Prav tam, 350−353. 50 J. Levec, O ureditvi pouka srbohrvatskega jezika na ljudskih šolah, Učiteljski tovariš 23 (4. 6. 1919), 3−4. 51 Nikola Žić, Druga srbska ali hrvatska čitanka za Slovence, Učiteljski tovariš 63/47 (22. 11. 1923), 1−2. 52 Ernest Šušteršič, Nekaj k pouku srbohrvaščine, Učiteljski tovariš 63/50 (13. 12. 1923), 1. 53 Jože Debevec, Srbo-hrvatsko slovstvo, DiS 40/8 (1927), 284. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december532 slovenskega slovstva iz leta 192054 ob Kopitarju omenil tudi Karadžića, ki naj bi ga Kopitar »vodil potem kot izdajatelja srbskih narodnih pesmi (radi katerih se je Jakob Grimm učil srbskega jezika), kot slovničarja in slovarnika ter je postal tako dušev- ni oče novosrbskega pravopisa in pismenega jezika«,55 medtem ko naj bi Metelko »sledil Kopitarjevemu jezikoslovnemu idealu, posnetem po Vukovem novosrbskem jeziku«.56 Janko Lokar je v recenziji Grafenaurjevega berila predlagal, da bi se učenci spoznali s svetovno književnostjo v srbohrvaških prevodih, zdaj ko to ni bilo več prepovedano.57 Srbske narodne pripovedke je v Zvončku med 1921 in 1922 prevedel Fran Erja- vec58 tik pred izidom prve knjige srbskih ljudskih pripovedk v slovenščini leta 1922.59 Prevod je nevešč, nekatere srbske besede so bile enostavno prepisane namesto pre- vedene, kar mu je kritika očitala.60 V Zvončku je bil leta 1925 objavljen tudi daljši sestavek anonimnega avtorja Jernej Kopitar in Vuk Karadžić, v katerem je avtor(ica) poudaril(a) Kopitarjevo vlogo in vpliv na Karadžića.61 Okoli stopetdesetletnice Karadžićevega rojstva je o njem pisalo več slovenskih raziskovalcev: Ivan Prijatelj je poudaril Levstikov nasvet slovenskim pisateljem, naj jim bodo »prosti Serbje v izgled in vodilo«, še posebej Karadžić,62 Anton Slodnjak je v recenziji Slovenskega biografskega leksikona ob geslu Kopitar avtorici Eleonori Kernc očital, da ni ustrezno obravnavala odnosa Kopitar−Karadžić, saj naj bi šlo za »velikansko delo, v katerem Kopitar živi in bo živel večno, to je delo za reformo srbsko-hrvaškega knjižnega jezika. Prijateljstvo in sodelovanje med Kopitarjem in Vukom je vendar najlepši dokaz, da kulturna in duhovna edinost ni vezana na politič- ne dogme, temveč se najlepše razvija tam, kjer so dogmatične vezi najrahlejše«, 63v Levstikovem zborniku iz 1933 je Eleonora Kernc pisala o Levstikovem odnosu do Ko- pitarja in Karadžića,64 v Sloveniji je leta 1933 izšel daljši odlomek iz že omenjenega članka Ivana Kunšića o Kopitarju in Karadžiću; v istem časopisu je zapisano tudi, da Kopitar zaradi nesebične ljubezni do Karadžića in srbstva v slovarju ni navedel svoje- 54 Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna,1920, 2. izdaja. 55 Prav tam, 129. 56 Prav tam, 132. 57 Janko Lokar, Slovenska čitanka za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol, LZ 41/12 (1921), 760. 58 Zvonček 8−10 (1921); 22/11 (1921) in 23/1 (1922); nekaj krajših pripovedk pod naslovom Srbske narodne izide v Zvončku 35/5 (1934), 111. 59 Fr. Erjavec, Srbske narodne pripovedke, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1922. 60 Ivan Zorec, Fr. Levec, Srbske narodne pripovedke.; V Ljubljani, 1922. Založila Učiteljska tiskarna, LZ 42/12, (1922), 758. 61 Mladenka, Jernej Kopitar in Vuk Karadžić, Zvonček 26/11−12 (1925), 255−259. 62 Ivan Prijatelj, Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-ih let, 1927, separat, 59. 63 Anton Slodnjak, Slovenski biografski leksikon, DIS 46/3 (1933), 165. 64 Janez Logar in Anton Ocvirk (ur.), Levstikov zbornik, Ljubljana: Slavistični klub Univerze v Lju- bljani, 1933. Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 533 ga avtorstva65 ter da naj bi bil Kopitar duhovni oče sinu Karadžiću,66 v Jutru 1934 je Božidar Borko o Karadžiću napisal več kratkih informativnih sestavkov,67 leta 1933 je izšlo delo Václava Buriana Kopitar kot inspirator in propagator prvih Vukovih zbirk narodnih pesmi (Poglavje iz daljše študije o Kopitarju.),68 največji spomenik ob se- demdesetletnici smrti pa mu je postavila cela številka Življenja in sveta,69 ki je poleg Murkovega članka najpomembnejše analitično delo tega obdobja. Dotedanje objave o Karadžiću so s to številko dopolnjene s fotografijami knjig, Tršića idr., podrobno Ka- radžićevo biografijo Slavka Raića, ki poglavja o Karadžićevem delu razdeli v zbiranje ljudskega slovstva, oblikovanje knjižnega jezika in pravopisa, boj za knjižni jezik in abecedo, prevod Nove zaveze, Karadžić zgodovinar in splošen pogled na Karadžićevo delovanje, Vuk in Kopitar ter poglavje o tem, kako so Srbi pisali pred Karadžićem. Antona Debeljaka je v poglavju Vuk Karadžić zunaj Srbije zanimalo sprejemanje ustvarjalnih pobud od Karadžića pri Slovencih: opisal je Karadžićev vpliv na Metelka (o tem pred njim tudi Grafenauer), Stanka Vraza, ki da je bil močno pod vplivom srbske narodne pesmi Karadžićevih zbirk, Frana Levstika, Frana Milčinskega, Cvetka Golarja in Otona Župančiča ter druge. Debeljak je nadaljeval s poglavji o odnosih med Karadžićem in Goethejem, Karadžićem in Grimmom, Karadžićem in Rankejem, zanimal ga je Karadžić pri Francozih, Angležih, Poljakih, Rusih, Čehih, Bolgarih in celo pri Lužiških Srbih. Leta 1937 je izšlo nekoliko daljše informativno besedilo Gregorja Čremošnika,70 pred drugo svetovno vojno in takoj po njej pa je bila recepcija dopolnjena še s kratki- mi besedili Alojza Turka in Draga Šege.71 Ob šestdesetletnici Karadžićevega rojstva72 je krajše sestavke Toneta Potokarja, Janka Jurančiča in Vilka Novaka dopolnil zbornik referatov Vuk Karadžić in njegova doba v uredništvu Božidarja Borka. V tem zborniku je edini prispevek slovenskega avtorja Nekoliko pripomb o Vukovem vplivu na slovensko slovstvo73 Antona Slodnjaka, objavljen pa je tudi odlomek iz Slodnjakovega romana Pogine naj pes, iz katerega je literarizirano srečanje med Levstikom in Karadžićem. Slodnjak je Karadžiću pripisal vlogo rešitelja za Slovence v času zmede zaradi Bleiweisove usmeritve, saj naj bi rešil 65 A., Kopitar pa Vuk Stefanović Karadžić, Slovenija 2/39 (29. 9. 1933), 2. 66 A-a., Kopitar in Karadžić – duhovni oče in sin, Slovenija 2/40 (6. 10. 1933), 5. 67 Anonimno, Spominu Vuka Karadžića, Jutro 15/24 (31. 1. 1934), 4−5; Anonimno, Vuk Stefanović Karadžić, Jutro 15/31 (1934), 3−4, Anonimno, Knjige »Srpske književne zadruge«, Jutro 15/256 (1934), 3. 68 Václav Burian, Kopitar kot inspirator in propagator prvih Vukovih zbirk narodnih pesmi (Poglavje iz daljše študije o Kopitarju.), Časopis za zgodovino in narodopisje 28/1 (1933), 1−17. 69 Vuku Stefanoviću Karadžiću, Življenje in svet 15/5 (1. 2. 1934), 102−128. 70 Gregor Čremošnik, Ob 150-obletnici Vuka Stefanovića Karadžića, Misel in delo, kulturna in soci- alna revija 3/12 (1937), 319. 71 Drago Šega, Vuk Stefanović Karadžić, Ljudska pravica 6/64 (7. 7. 1945), 11 in Alojz Turk, Vuk Stefanović Karadžić Juriju Kobetu, Slovenski jezik 4/1−4 (1941), 174. 72 O obletnici sta pisala Tone Potokar v Slovenskem poročevalcu (3. 9. 1947) in Janko Jurančič v De- lavski enotnosti (12. 9. 1947). Jurančič o Vukovem boju za demokratizacijo piše istega leta v Obzorniku, Vilko Novak v Mladinski reviji objavi štiri strani dolg sestavek (Mladinska revija 3 (1947−1948), 59−63). 73 Vuk Karadžić in njegova doba, Zbornik člankov, Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1948, 107−116. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december534 slovenski književni jezik in kulturno življenje pred popolnim razkrojem.74 Slodnjak prvi piše tudi o produktivni recepciji; mlado generacijo (Luka Svetec, France Cegnar, Fran Levstik, manj Matija Valjavec in Janez Trdina) naj bi navdihovale preproste Ka- radžićeve ženske pesmi, v prozi pa si je generacija »pomagala z velikansko Vukovo duhovno zakladnico«;75 kot dober primer je navedel Levstikovega Martina Krpana. Slodnjak je svoje razmišljanje zaključil v poetičnem zanosu z mislijo, da je Karadžić po Kopitarju »vraščen v naše kulturno življenje«.76 Glede na Karadžićevo vodilno vlogo znotraj literarno-kulturnih gibanj svojega časa in njegovo prisotnost v širši javnosti ne preseneča, da je v periodičnem tisku tega časa veliko število novic, krajših odmevov, informativnih predstavitev Karadžića in njegovega dela, pa tudi nekaj pomembnejših problemskih obdelav vidnejših razisko- valcev, kot so Murko, Raić in Slodnjak. 3 Objave 1950−1987 Recepcija Karadžićevega življenja in dela se je v tem obdobju začela z razpravo Jakoba Šolarja iz leta 1957. Šolar je v besedilu o Karadžiću in Metelku glavni razlog za Metelkov neuspeh videl v njegovi neborbenosti.77 V Ravbarjevem Pregledu hrvat- ske, srbske in makedonske književnosti78 iz leta 1958 je bil objavljen daljši sestavek o Karadžićevem življenju in delu. Ob stoletnici Karadžićeve smrti je Janko Jurančič v članku Vuk Stefanović Kara- džić79 obravnaval tudi Karadžićev vpliv na hrvaški ilirizem in na slovenski jezikov- ni, kulturni in narodni program. V tem letu so v časopisju izhajala kratka besedila o Karadžiću Bogdana Pogačnika, Ivana Šučura, Dušana Željeznova, Toneta Potokarja, Miodraga Popovića, Ljerke Krelius, Emire Karabeg,80 v Jeziku in slovstvu je odmev beograjskega simpozija o Karadžiću,81 v tem času se začne tudi plodno obdobje znan- 74 Prav tam, 114. 75 Prav tam, 115. 76 Prav tam, 16. 77 Jože Lokar, Dve stoletnici, Jezik in slovstvo 3/3 (1957), 102−109. 78 Miroslav Ravbar, Pregled hrvatske, srbske in makedonske književnosti, Maribor: Založba obzorja, 1958. 79 Janko Jurančič, Vuk Stefanović Karadžić, Jezik in slovstvo 9/4−5 (1964), 97−103. 80 Bogdan Pogačnik, Vukova zasluga, Delo (31. 1. 1964); Ivana Šučur, Borba za reformo srbskega je- zika, Primorske novice (14. 2. 1964); Dušan Željeznov, Podoba Vuka Karadžića, Ljubljanski dnevnik (29. 2. 1964); Tone Potokar, Miodrag Popović, Vuk Stefanović Karadžić, Delo (29. 2. 1964); L. Polenc (Emira Karabeg), V znamenju dveh jubilejev, Delo (6. 5. 1964); Ljerka Krelius, Velika, neustahljiva dediščina, Stoletnica Vukove smrti, Komunist, 1964. 81 France Bezlaj, Simpozij o Vuku Karadžiću, Jezik in slovstvo 9/7−8 (1963/64), 265−266. Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 535 stvenih in publicističnih Jožeta Pogačnika,82 ki se je več kot dvajset let ukvarjal z vprašanjem Kopitarjevih idej o kulturnozgodovinskem konceptu južnih Slovanov, s Kopitarjevo južnoslovansko kulturno politiko, z odnosom Kopitar–Karadžić, z začet- ki Karadžićeve kulturološke ideje in z odnosom Karadžić–Levstik. V enem svojih člankov je Pogačnik pisal o recepciji Karadžićevih načel med Slo- venci: »O stičnih točkah med Levstikom in Vukom torej ni treba razpletati na dolgo in široko. […] oba menita, da je tradicionalno pesništvo izraz ljudskega (narodnega) duha, oba verjameta v regenerativno moč „narodne“ poezije in oba sta prepričana, da je sodobna zahodna kultura za njune etične sredine kulturološko neprikladna«.83 V Pogačnikovi monografiji o Kopitarju večkrat srečamo Karadžićevo ime, predvsem iz korespondence med obema Pogačnik sklepa, da je srbsko kulturno revolucijo v celoti osnoval Kopitar: »Vukova teorija in praksa jezikovno-kulturnega reformatorja sta samo izvod iz Kopitarjevega koncepta«.84 Pogačnik je odnos Karadžić–Kopitar opisal z besedami: »Kopitar je bil z Vukom kakor učitelj z dobrim učencem: bil ga je odkritosrčno vesel, oproščal mu je tudi tisto, kar drugemu ne bi, predvsem pa je skrbel za njegovo mednarodno uveljavitev. Kopitarjeva zasluga je, da se je Vuk seznanil z večino takratnih naučnih in književnih korifej sveta«.85 Število slovenskih prispevkov o Karadžiću je do osemdesetih let nekoliko upadlo. V znanstvenem Vukovem zborniku je leta 1966 objavljen Slodnjakov članek Vuk in slovensko slovstvo,86 Lojze Krakar 1970 je raziskoval Kopitarjevo vlogo v srbskem ljudskem pesništvu,87 leta 1979 je izšla še knjižica o Karadžiću v prevodu Neže Mau- 82 Jože Pogačnik, Levstik i Karadžić, Naučni sastanak slavista u Vukove dane 3 (1973), 249−259; Jernej Kopitar, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977; Levstik in Vuk Karadžić, iz knjige jugoslavističnih primerjalnih razprav »Parametri in paralele«, Naši razgledi 26. 5. 1978, 310−311; Jernej Kopitar i južni Sloveni, Revija 20/4 (1980), 86−105; Jernej Kopitar i kulturnopolitička geneza južnih Slavena, Jugoslo- venski seminar za strane slaviste (1980) , 147−171; Jernej Kopitar i problem jugoistočne Evrope, Oko 8/221 (1980), 14; Recepcija Vukova kulturološkog modela među Slovencima, Zbornik Matice srpske za književnost i jezik 35 (1987), 101− 111; Vukov model literature, Revija 28/8−9 (1987),702−709; Karadžić’s Concept of Culture, Socialist Thaught and Practice (Beograd) (1987), 62−70; Nastanak i razvoj Vukove kulturološke zamisli, Polja 33/336 (1987), 70−72; Prodor u suvremenost: kulturološki kontekst Vukova djelovanja, Oko 15/395(1987), 10−11; Pravi censor: kulturološki kontekst Vukova djelovanja, Oko 15/396 (1987), 10−11; Suradnici: Kopitarova iniciativa i južnoslavenski odgovori, Oko 15/397 (1987), 10; Vukov model književnosti, Naši razgledi 23.10.1987, 580−581, Vuk S. Karadžić i Slovenci, Prešernov koledar (1988), 62−67; Srpske teme u korespondenciji J. Kopitara sa J. Grimom. O dvestogodišnjici Jakoba Grima, Beograd, 1988, 203−214; Vukovo shvačanje kulture, Naučni sastanak slavista u Vukove dane 17 (1988), 99−108; Bartholomäus Kopitar und Vuk Karadžić, Sprache, Literatur, Folklore bei Vuk Stefanović Kara- džić, Opera Slavica 13, Neue Folge (1988), 71−78; Dositejevo i Vukovo shvačanje kulture, Revija 29/4 (1989), 279−287; Karadžićovo shvačanje književnosti, Glasnik Crnogorske akademije nauka i umjetnosti, Odjeljenje umjetnosti (1989), 157−163; Vukov model književnosti, Naši razgledi 19 (1987), 580−581. 83 Jože Pogačnik, Nastanek in razvoj Vukove kulturološke zamisli, Sodobnost 35/2 (1987), 194. 84 Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977, 31. 85 Prav tam. 86 Anton Slodnjak, Karadžić in slovensko slovstvo, Vukov zbornik, Beograd: Naučno delo, 1966, 207−228. 87 Lojze Krakar, Jernej Kopitar, posrednik med srbsko in hrvaško narodno poezijo in Goethejem, Sla- vistična revija 17/2 (1970), 195−207. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december536 rer. Lojze Krakar, Jernej Kopitar, posrednik med srbsko in hrvaško narodno poezijo in Goethejem, Slavistična revija 17/2 (1970), 195−207.88 4 Dvestoletnica Karadžićevega rojstva (1787–1987) V osemdesetih letih je bila recepcija Karadžićevega dela v slovenskem prostoru najbolj plodna na znanstvenem področju; organiziran je bil simpozij Jernej Kopitar v Vukovem letu89 in odmevna kulturna proslava v Kopitarjevem rojstnem kraju, luč sveta je ugledal prevod monografije o Karadžiću Milorada Daničića in Slobodana Milo- vanovića,90 NUK je med 13. oktobrom in 14. novembrom 1987 pripravil odmevno razstavo o Karadžiću, prav tako knjižnica v Kopru,91 Društvo slovenskih književnih prevajalcev je organiziralo simpozij Prevajalci Pomurja in Porabja. Vuk Karadžić in prevajanje. Kritika prevajanja,92 Filozofska fakulteta je objavila referate v zvezku Vukova Slava,93 v slovenščini je izšla Rotarjeva knjiga Karadžićevo pismo Milošu Obrenoviću,94 večkrat je bil problematiziran odnos Kopitar–Karadžić,95 številni razi- skovalci so se v svojih razpravah tako ali drugače navezovali na Karadžića (vprašanje pisave, dialekta za osnovo knjižnega jezika itn.).96 88 Jovan Angelus, Mladost Vuka Karadžića, Ljubljana: Jugoreklam, 1979. 89 Jernej Kopitar v Vukovem letu: govori in referati s študijskih dni in simpozija, podatki o življenju, izbor bibliografije, ur. Joža Mahnič, Ljubljana-Šiška: Kulturna skupnost, 1987. 90 Milorad Daničić i Slobodan Milovanović, Vuk Stefanović Karadžić, Šabac: Zajednica književnih klubova Srbije, 1989. 91 Manjše razstave so bile tudi drugod po Sloveniji. 92 Prevajalci Pomurja in Porabja. Vuk Karadžić in prevajanje. Kritika prevajanja, ur. Frane Jerman, Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1988. 93 Vukova slava, posebna številka debatnega lista Slava, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1987. 94 Janez Rotar, Pismo Vuka Stefanovića Karadžića knezu Milošu Obrenoviću, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987. 95 Franc Jakopin, Kopitar in slovanska filologija, Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1980, 371−387; Janez Logar, Jernej Kopitar v zavesti Slovencev ob njegovi stoletnici rojstva, Jezik in slovstvo 26/1 (1980), 10−18; Lev Detela, Srb Vuk Stefanović Karadžić in Slovenec Jernej Kopitar ter njun dunajski povezovalni napor za pristno ljudsko podobo jezika, Mladje: literatura, umetnost, družbena vprašanja 67 (1988), 45−51; Terseglav, Marko, Teoretične vzpodbude Kara- džićevemu folklorističnemu delu, Zbornik radova XXXIV kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavi- je (1987), 17−25; Slobodan Stojanović, Jernej Kopitar in Vuk Karadžić, Naši razgledi 36 (1987), 692−693; Boris Paternu, Jernej Kopitar – Vuk Karadžić – France Prešeren (teze k predavanju), Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 23 (1987), 71−72; Janez Rotar, Jernej Kopitar kot Vukov mentor, Nova revija 6/61 (1987), 939−944; Franc Zadravec, Slovenačka narodna književnost i umetničko stvaralaštvo (U povo- du proslave Vuka Karadžića), Književnost i jezik 34/1−2 (1987), 64−73; Janez Rotar, Donesek k slovenski vukiani, Jezik in slovstvo 33/6 (1988), 187−188; Jože Toporišič, Kopitar in Dobrovski o Vuku Karadžiću, Slavistična revija 35/4 (1987), 335−350. 96 Janko Jurančič, Slovenski avtorji in cirilica, Jezik in slovstvo 33/3 (1987/1988), 51−57; Janko Juran- čič, Štokavski i novoštokavski iz perspektive slovenskih autora, Zbornik radova o Vuku Stefanoviću Karad- žiću, (1987), 325−30, Janko Jurančič, Kako je Vukov Srpski rječnik odjeknuo u slovenačkoj leksikografiji, Naučni sastanak slavista u Vukove dane 4 (1973), 190−200; Janko Jurančič, Vukovo doba i borba istoč- noštajerskih i kajkavskih pisaca za književni jezik, Naučni sastanak slavista u Vukove dane 2−3 (1972), 129−36; Janko Jurančič, Vuk Stefanović Karadžić i problemi slovenačke naučne lingvistike u XIX veku, Naučni sastanak slavista u Vukove dane 17 (1988). Eva Premk Bogataj: Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku 537 V tem obdobju je znanstvenih prispevkov toliko, da bi bili lahko predmet posebne raziskave, opozorimo samo na nekatera imena, ki so bila pomembnejša za uveljavitev Karadžićeve vloge v naši literarni zgodovini: slovenisti Ivan Prijatelj, France Kidrič, Franc Jakopin, Janez Logar, Franc Zadravec, Jože Toporišič in Boris Paternu, ki so se Karadžića (ali odnosa Karadžić–Kopitar) tako ali drugače dotaknili, najpomembnejši pa so nedvomno Jože Pogačnik, Janko Jurančič, Janez Rotar97 in Vladimir Osolnik.98 V Vukovi slavi je Osolnik objavil besedilo Karadžić in Slovenci,99 v katerem je navedel številne paralele med Karadžićem in Primožem Trubarjem, Jernejem Kopi- tarjem ter Franom Levstikom. Pogačnik je pisal tudi o Karadžićevi recepciji v slo- venskem prostoru in je omenil vzporednost procesa Levstikove duševne letargije in spoznavanja sestavin srbske kulturne reforme, ob informativnem prenosu osnovnih Karadžićevih biografskih in bibliografskih podatkov pa se je prenašala tudi posebna idejna usmerjenost, zaradi česar je bil Pogačnik prepričan v Karadžićevo trajno vklju- čenost v slovenski kulturni kontekst. 5 Karadžić v slovenskem prostoru po letu 1987 Po poplavi objav o Karadžiću v slovenskem prostoru okoli leta 1987 je prišlo do upada znanstvenih prispevkov, kar lahko povežemo z upadom števila južnoslavistič- no orientiranih raziskovalcev na Filozofski fakulteti v Ljubljani, s slovensko osamo- svojitvijo in z njo povezano reafirmacijo slovenske identitete brez sosednih kultur, z dejstvom, da je bil odnos Karadžić–Kopitar kot osrednja tema medkulturnega zbliže- vanja tega področja že široko obdelan itn. Osolnik je na simpoziju o Kopitarju 1996 sodeloval z referatom Jernej Kopitar v srbski kulturni zgodovini (O odmevih Kopi- tarjevega dela med Južnimi Slovani);100 leta 2013 je Monika Kropej objavila članek Jernej Kopitar, Vuk Karadžić in brata Grimm;101 istega leta je Osolnik v članku O Miklošiču in južnoslovanskem ustnem izročilu102 pisal tudi o Karadžićevem vplivu na Miklošiča. 6 Zaključek Zasledovali smo pojavitve Karadžića v slovenskem literarno-kulturnem prostoru. Spremljali smo časopisne in revijalne objave informativnega značaja, ki v prvem ob- 97 Leta 1987 so na simpoziju Naučni sastanak slavista u Vukove dane sodelovali Toporišič, Pogačnik, Rotar in Jurančič. 98 Prim. Vladimir Osolnik, Vuk S. Karadžić in Primož Trubar, Jernej Kopitar in Fran Levstik, Slobo- darstvo u delu Vuka Stefanovića Karadžića: zbornik radova sa jugoslovenskog naučnog skupa povodom 200-godišnjice Vukovog rođenja, Kruševac, Društvo prevodilaca, umetnika i naučnih radnika (1987), 95−107 in Vladimir Osolnik, Vuk Stefanović Karadžić in Slovenci, Naši razgledi 36/11 (1987), 559−60. 99 Vladimir Osolnik, Karadžić in Slovenci, Vukova Slava, posebna številka Slave 2/[3] (1987−88). 50–72. 100 Vladimir Osolnik, Jernej Kopitar v srbski kulturni zgodovini (O odmevih Kopitarjevega dela med Južnimi Slovani, Jernej Kopitar in njegova doba, ur. Jože Toporišič, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1996. 101 Monika Kropej, Jernej Kopitar, Vuk Karadžić in brata Grimm, Knjižnica 75/1 (2013), 87−101. 102 Vladimir Osolnik, Jernej Kopitar v srbski kulturni zgodovini (O odmevih Kopitarjevega dela med Južnimi Slovani, Jernej Kopitar in njegova doba), ur. Jože Toporišič, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996. Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 4, oktober–december538 dobju gradijo Karadžićevo prepoznavnost, pozneje pa s pogostnostjo potrjujejo raven njegovega ugleda v slovenskem prostoru. V prvem delu tega članka smo pregledali časopisne članke, ki se kakorkoli dotikajo Karadžićevega življenja in dela. Opozorili smo na prispevke Hr. Fekonje, Frančiška Lampeta, Gregorja Čremošnika in drugih, po letu 1900 pa na analitične članke Matija Murka, Slavka Raića in Antona Debeljaka. Po letu 1950 Karadžićevo delo in vpliv ter odnos Kopitar–Karadžić postanejo pred- met raziskav uveljavljenih slovenistov, predvsem Jožeta Pogačnika, Janka Jurančiča, Janeza Rotarja in Vladimirja Osolnika. Njihovo delo je bilo osredotočeno na predsta- vitev Karadžića v slovenskem znanstvenem prostoru, njegov odnos s Kopitarjem ter vidike Karadžića znotraj stalnih medkulturnih procesov v jeziku, literaturi in kulturi sosedskih narodov. V tem kontekstu so se dosedanje raziskave ukvarjale tudi z vpli- vom oziroma produktivno recepcijo Karadžića med slovenskimi avtorji (Miklošič, Levstik, Metelko, Vraz, Milčinski, Golar, Župančič, Svetec, Cegnar, Valjavec, Janez Trdina in drugi). Karadžić je eno najzanimivejših poglavij slovenske literarne zgodovine znotraj odnosov s srbsko kulturo in literaturo v preteklih stoletjih. Odnos Kopitar–Karadžić je bil označen kot zgledno prijateljsko razmerje med učiteljem in učencem, ki je pus- tilo sled na številnih slovenskih in drugih izobražencih. Prav pri podobi Kopitarja se kaže, kako slika človeka lahko nastane šele v odnosu do drugega/drugačnega; zaradi odnosa Kopitar–Karadžić je podoba Kopitarja popolnoma drugačna, kot bi bila samo iz perspektive abecedne vojne. Zavest o skupnih poglavjih kulturne zgodovine med južnimi Slovani slovensko zgodovino lahko samo obogati. SUMMARY The paper deals with the written reception of V. S. Karadžić’s work and his role in Slovene culture. The author attempts to cover all forms of its appearance and the maximum length of time. Among other things, she examines how and when Karadžić’s name and work appeared in various Slovene literary journals and when and how his work was translated into Slovene. She primarily focuses on early publications, but is also interested in how Karadžić’s work influen- ced Slovene intellectuals and the way authors of scientific or journalistic articles wrote about Karadžić from 1844 on. It appears that Karadžić’s impact and the value of his work for Slove- nes is greater than one might think. Several researchers came to the conclusion that his work was significant for a number of well-known Slovene intellectuals until today (Franc Miklošič, Fran Levstik, Fran Serafin Metelko, Stanko Vraz, Fran Milčinski, Cveto Golar, Oton Zupančič, Luka Svetec, France Cegnar, but also for Matija Valjavec, Janez Trdina, and others). Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)