I I PC MA 'k i S 8 I fi Ml s wU % I \ ? ■s\ j ml >r>j >00 OBČINA RAVNE NA KOROŠKEM V Cečovje 12 2390 Ravne na Koroškem OBČINA MEŽICA Trg svobode 1 2392 Mežica OBČINA ČRNA NA KOROŠKEM Center 101 2393 Črna na Koroškem OBČINA PREVALJE TRG 2A 2391 PREVALJE _________ko za Tamost po klu - favne, d.o.o Koroška c. 14 / 2390 Ravne na Koroškem / tel. & fax: (0602) 20-828 POOBLAŠČENO PODJETJE ZA IZVAJANJE STROKOVNIH NALOG S PODROČJA VARSTVA PRI DELU IN VARSTVA PRED POŽAROM sž I oprema R AVNE, d.o.o. pnevmatika, hidravlika, orodja in tehnološke linije Koroška c. 14,2390 Ravne na Koroškem, Slovenija _ VSEBINA PETDESET LET KOROŠKE OSREDNJE KNJIŽNICE DR. FRANCA SUŠNIKA -ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE - RAVNE NA KOROŠKEM Njeno temeljno poslanstvo ostaja nespremenjeno 2 Majda Kotnik-Verelo ANSAMBEL SIBOVNIKI JE OB 15-LETNICI DELOVANJA IZDAL ZGOŠČENKO Moja dolina - darilo za rojstni dan 18 Andreja Cibron-Kodrin DVAJSET LET PREŽIHOVEGA SPOMINSKEGA MUZEJA V PREŽIHOVI BAJTI 6 Janez Mrdavšič ZAČETKI SOLSTVA V GUŠTANJU, NA TOLSTEM VRHU IN V KOTLJAH 20 Ervin VVIodvga "MUZEJ JE ZAKLADNICA NAŠE ZGODOVINE, KULTURE IN OMIKE" 11 Mae. Karla Oder KO POSTANE POUK ZANIMIVEJŠI FRANC GUTMAN Igralec, režiser -predvsem pa človek 14 Aleksandra Rose 15 Budi Mlinar RAZGLEDNICE -PODOBE S TRENUTKI ZGODOVINE 25 Franc Verovnik ŽELEZNIŠKE PROGE V KOROŠKI REGIJI 29 Andreja Rastja Z OTROKI V HRIBE AFRIŠKA ZGODBA 31 Veronika Kotnik 33 Marijan Lačen LJUBEZEN, KI PRESEGA VSE ČAROVNIJE 17 Marijan Man ko TREKING PO NEPALSKI HIMALAJI V deželi prijaznih ljudi in najvišjih gora sveta 41 JožeŽunec Koroški fužinar je ustanovila Železarna Ravne leta 1951. Ta številka je izšla s pomočjo objavljenih pokroviteljev. Izdal in založil jo je Fužinar Ravne, d. o. o., Koroška 14, Ravne na Koroškem. Uredništvo: glavna in odgovorna urednica mag. Andreja Čibron-Kodrin, tehnična urednica Jelka Jamšek. Lektoriranje: prof. Miran Kodrin. Tel.: 0602 21 131, int. 6305 (urednica). Fotografije so prispevali navedeni avtoiji oziroma avtorji besedil in uredništvo oziroma arhiv Koroškega fužinaija. Tisk: SŽ - Z1P center, d. o. o., Ravne na Koroškem. Glasilo sc po mnenju Ministrstva za informiranje (št. 23/128-92) šteje med proizvode, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po 5-odstotni prometni stopnji. Ponatis prispevkov ni mogoč brez dovoljenja uredništva. PETDESET LET KOROŠKE OSREDNJE KNJIŽNICE DR. FRANCA SUŠNIKA-ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE -RAVNE NA KOROŠKEM Njeno temeljno poslanstvo ostaja nespremenjeno Majda Kotnik-Verčko "Bila je ’a ur ca pr ima ... ’ navdušenja in poleta - skeptični meščanski intelektualec se je posmihal: Kaj bosta v tem Guštanju gimnazija in študijska knjižnica?! - toda mladina in delavci so verovali, da bo gimnazija in da bo tudi nje neobhodna družica: študijska knjižnica. " (Dr. F. Sušnik) Koroška osrednja knjižnica domuje v ravenskem gradu. ojstvo Študijske knjižnice sega v prva povojna leta, 3. februarja 1949 jo je * ustanovil Okrajni ljudski odbor Dravograd, podpisani prepis odločbe pa nosi datum 3. marec 1949; zatem so ustanoviteljske pravice in dolžnosti prevzemali njegovi pravni nasledniki in naslednice. Že ustanovitveni akt je določil njeno temeljno poslanstvo: zbiranje, hranjenje in strokovna obdelava koroškega domoznanskega gradiva, pospeševanje knjižničarstva na območju koroške krajine ter oskrba študentov in dijakov s študijsko literaturo. astanek in razvoj Študijske knjižnice sta neločljivo povezana z dr. Francem Sušnikom, čigar stoletnico rojstva smo novembra lani obeležili z zbornikom in obsežno razstavo o njegovem življenju in delu. Nova ravenska gimnazija, prvi dosežek Sušnikovih povojnih kulturnih prizadevanj, je bila pomemben vzvod za ustanovitev knjižnice. Vez med obema je bila tako močna, da ju je imenoval "sestri dvojčici". Ravenski grad je bil njun skupni dom. 700 knjig gimnazijske profesorske knjižnice je bilo njen osnovni sklad, knjige so bile na odprtih policah v učilnicah in "bolj skrbnih varuhov knjigam ni bilo, kakor so bili ti dijaki". (Dr. F. Sušnik) Vodenje knjižnice je bilo zaupano dr. Sušniku, ki je bil hkrati ravnatelj gimnazije, v tem času pa je vodil ob Avgustu Kuharju in Maksu Dolinšku tudi pripravljalna dela za tehniški muzej, ustanovljen leta 1953. Delavski muzej je ostal notranja organizacijska enota knjižnice vse do leta 1993, ko seje uredil njegov status in je postal samostojni zavod. Ravnatelj Sušnik je vabil slikarje, da so razstavljali po hodnikih gimnazije, 1964. leta se je razstavna dejavnost preselila v prostore Študijske knjižnice. S pomočjo Železarne Ravne pa je nastalo razstavišče Likovni salon - še danes notranja organizacijska enota knjižnice, ki je v desetletjih obstoja izoblikovala bogato stalno zbirko umetniških del. Razstavno dejavnost Likovnega salona je dolga leta vodil Franc Boštjan. Namen študijske knjižnice na Ravnah je bil služiti potrebam tedanjega dravograjskega (zatem slovenjgraškega) okraja, torej ima že od vsega začetka pokrajinski značaj. Pavle Kalan, znanstveni sodelavec pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, je v poročilu Svetu za prosveto in kulturo LR Slovenije (27. VII. 1954) zapisal, da "Okrajni ljudski odbor v Slovenjem Gradcu posveča knjižnici vso potrebno skrb" in da "za pravilno razumevanje knjižničnega pomena ... zasluži vse priznanje." "Poleg okrajnega ljudskega odbora ima posebno skrb za njene potrebe in ji nudi izdatno materialno pomoč" Železarna Ravne. Meceni so ji bili delavci in direktorji - Gregorju Klančniku, Francu Faletu in Jožetu Kertu gre zahvala, da ravenski grad ni doživel usode javorniškega, ampak so ga (tako kot knjižnico) pomagali obnavljati - v njem sta »zapela les in kovina« po načrtih arhitekta Bitenca. SAMORASTNIŠKI ZAČETKI OB PODPORI OBLASTI Mlada ustanova se na začetku ni mogla nasloniti na tradicije kake obstoječe javne ali društvene knjižnice s sorodnimi nalogami, zrasla je ob podpori ljudske oblasti čisto na novo in si je morala samostojno utirati pot do uveljavljanja v svojem okolišu. Nastanek javnih knjižnic na Koroškem sega v drugo polovico 19. st. Ione Sušnik navaja, da klasičnih čitalnic, ki so delovale v trgih in mestih, v koroški krajini ni bilo; naši trgi so bili namreč nemški (Guštanj, Traberk, Marenberg). V Slovenj Gradcu je bila sredi prejšnjega stoletja ustanovljena Narodna čitalnica, vendar Slovenj Gradec ni bil mesto trdnega slovenskega meščanstva. Viri navajajo »skrivno bralnico« pri kmetu Juriju Lečniku na Selah (1849) in podobno pri Smolaku na Strojni. Iz arhivov zvemo o »čitalnicah« v letih 1920-1941 (v Guštanju npr. Malgajeva čitalnica). Poleg župnijskih fondov knjig so nastajali društveni skladi. Naj starejša javna knjižnica v Mežiški dolini je bila Nemška Čebulova ljudska knjižnica na Ravnah. Duhovniki pri Fari na Prevaljah so organizirali slovensko javno knjižnico, v glavnem namenjeno šolarjem. Slovenske knjige je v koroške domove prinašala Mohorjeva družba. Nacisti so leta 1941 v Mežiški dolini sežgali domala ves fond javnih in župnijskih knjižnic, okoli 6.000 knjig. Po drugi svetovni vojni so znova začele delovati ljudske knjižnice v večjih krajih Mežiške doline. NEIZBRISNA SLED KNJIŽNIČNIH DELAVCEV Dr. Sušnik - zgled knjižničarja - je v Študijski knjižnici zbral prve knjižnične delavce: najprej Marijo Osojnik, poročeno Suhodolčan, odlično knjižničarko, poznejšo bibliografinjo v domoznanski zbirki; leta 1950 se ji je pridružil Franci Paradiž, "delavski otrok koroških fužin, ki je bil s sedemnajstimi leti partizan, ranjen, ujet, odpeljan v Dachauu. Ko se je vrnil z načetim zdravjem, je ves gorel od vročice in navdušenja in študijska knjižnica je bila njegova velika ljubezen." (Dr. F. Sušnik) Kasneje je knjižnica v spomin nanj poimenovala eno od bralnic (Paradiževa bralnica). Dijak Alojzij Božank (sedaj že pokojni dekan iz Šentanela) je za prenočevanje v kabinetu po pouku inventariziral knjige, dr. Josip Šašel, upokojeni sodnik s Prevalj, je izdeloval abecedni katalog. Pozneje so se jim pridružili Marjan Kolar, Gvido Stres, prof. Stanko Kotnik; Marjana Vončina in Mojca Močilnik sta bili v knjižničarski šoli (obe sta bili pozneje knjižničarki v slovenjgraški knjižnici, Marjan Kolar in Mojca Močilnik pa v Strokovni knjižnici Železarne Ravne). Od prve knjižničarske generacije sta danes z nami le Ljudmila Grubelnik in Ellen Acman. Dolg je seznam vseh, ki so ustvarjali in gradili knjižnične zbirke. Omenim naj le še odličnega dokumentalista Mirka Osojnika (danes delavca Koroškega muzeja Ravne na Koroškem, publicista in kulturnega delavca) in višjega knjižničarja Alojza Pikala (zdaj dela v slovenjgraški knjižnici); mnogo je bilo administrativnih in tehničnih delavcev, vsi se spomnimo skromne in marljive varuhinje in čistilke Lenčke Sekavčnik, ki je povsem zrasla s knjižnico, tudi stanovala je na gradu. Dolga leta so bili z nami delavci Koroškega muzeja, skrben in preudaren upravnik je bil prof. Alojz Krivograd. Danes nas dela v knjižnici 17, le 12 je strokovnih delavcev. Na Ravnah je tudi sedež Društva bibliotekarjev Koroške, ki je bilo ustanovljeno 9. maja 1968. leta (že prej, leta 1961 pa Podružnica Društva bibliotekarjev Slovenije za Mežiško, zgornjo Dravsko in Mislinjsko dolino). DOMOZNANSKA DEJAVNOST ZA CELOTNO KOROŠKO Od ustanovitve dalje Koroška osrednja knjižnica odgovorno opravlja domoznansko dejavnost za celotno Koroško, tudi zamejsko. V domoznanski zbirki hrani in ureja vso najpomembnejšo literaturo o Koroški in njenih ljudeh. Prejema obvezni izvod slovenskih tiskov, izdeluje domoznanske kataloge oziroma gradi lokalno bibliografsko bazo podatkov; rezultat domoznanstva so številne bibliografije. Zbrala je veliko starejšega, unikatnega rokopisnega gradiva, ki je neprecenljive vrednosti in predstavlja del slovenske kulturne dediščine. Drabosnjak, Jarnik, Janežič, Gutsman, Prežih in Meško, najdragocenejša je izvirna Dalmatinova Biblija. Dr. Valter Bohinec je v svoji Zgodovini knjižnic zapisal: "Človek je postal nesmrten šele, ko je iznašel pisavo." Vredno bi bilo znova premisliti, koliko so prav domoznanske knjižnice udeležene pri ohranitvi duhovnih pridobitev generacij, ki so živele pred nami. VKLJUČITEV V ENOTEN SLOVENSKI KNJIŽNIČNI SISTEM Slovensko knjižničarstvo je skozi čas doživelo korenite spremembe, tudi v zakonodaji, ki jo je Študijska knjižnica razumela kot zahtevo po dvigu strokovne ravni. Zakon o knjižnicah je ukinil študijske knjižnice in zahteval uvedbo občinskih matičnih knjižnic, ki naj bi povezale knjižnice na svojem območju v knjižnično mrežo in se vključile v enoten slovenski knjižnični sistem. Študijska knjižnica je postopoma spreminjala način poslovanja, organizirala je matično službo, poenotila je nakupe in obdelavo gradiva, preimenovala se je v Koroško osrednjo knjižnico in leta 1980 prejšnje ljudske knjižnice tudi formalno povezala v enotno knjižnično ustanovo s skupnim razvojnim programom. Obdobje preoblikovanja v občinsko matično, splošnoizobraževalno knjižnico je povezano s Sušnikovim naslednikom prof. Janezom Mrdavšičein. Knjižnično organizacijo in postopke dela je bilo treba v marsičem posodobiti, v teh letih so Na prireditvi ob 50-letnici knjižnice je spregovorila njena ravnateljica Majda Kotnik-Verčko. se vse večje krajevne knjižnice preselile v nove prostore. Matična knjižnica se je izrazito odprla in začela večji del gradiva posojati na dom. Vse to je ugodno vplivalo na število članov knjižnice in izposojo gradiva. Velike spremembe sta povzročila računalništvo in leta 1991 vključitev knjižnice v kooperativni bibliografski sistem Slovenije. Mrdavšič je kot odličen slavist in poznavalec Prežihovih del pripravil Spominsko srečanje ob 90-letnici Prežihovega rojstva, referate je knjižnica objavila v knjigi Odmev živega človeka. Tudi za Prežihovo stoletnico je bil leta 1993 gonilna sila simpozija v Kotljah; tesno je sodeloval z režiserjem Janezom Drozgom pri nastajanju dokumentarca Samorastnik Voranc. Po Mrdavšičevi upokojitvi je prevzela vodenje knjižnice bibliotekarka Majda Kotnik-Verčko. PREOBRAZBA V KAKOVOSTEN KNJ1ŽNIČNO-INFORMACIJSKI CENTER V zadnjih nekaj letih se je knjižnica preobrazila v kvaliteten knjižnično-informacijski center, prek njenega računalnika so povezane še knjižnice Radlje, Dravograd in Slovenska študijska knjižnica Celovec, Koroški muzej in Pokrajinski arhiv Maribor (enota za Koroško), Strokovna knjižnica (SŽ, Metal Ravne). V lokalni mreži delujeta že dve zunanji enoti: mladinski oddelek Pionirska knjižnica Leopolda Suhodolčana in krajevna knjižnica Črna. Trdo delo knjižničnih delavcev je obrodilo lepe sadove: v računalniški bibliografski bazi je vnesena že tretjina (aktualnega) fonda. Izposoja gradiva je samo v zadnjih štirih letih (od 1994 do 1998) narasla za skoraj 40 odst., v desetletju pa kar za 100 odst. Koroška osrednja knjižnica stopa vštric z največjimi in najboljšimi slovenskimi knjižnicami. Z organizacijo literarnih večerov, razstav in drugih kulturnih prireditev predstavlja pomembno kulturno središče koroške krajine: v knjigo obiskov se tudi danes podpisujejo najuglednejše slovenske osebnosti in obiskovalci iz vseh koncev sveta. V slovenskem prostoru smo dokaz o sožitju starega in novega, a tudi kanec domotožja po knjižnicah, kakršnih več ni in jih več ne bo. POGLED V PRIHODNOST "Sožitje starega in novega" - preddverje sodobnega knjižnično-informacijskega centra Brez spoštovanja tradicije in preteklosti tudi prihodnosti ni. Temeljno poslanstvo študijske knjižnice ostaja nespremenjeno. Njena vloga in pomen v prihodnosti sta odvisna od knjižničarjev, ki smo za ta izziv pripravljeni, in od volje, hotenj in ambicij koroške krajine ter naših ustanoviteljev, ki bodo morali temeljito razmisliti o stvareh, "ki sta jim veljala Sušnikova zvestoba in ljubezen". (Janez Mrdavšič) Nujna in neodložljiva je obnova knjižnice na gradu. Knjižničarji smo prepričani, da smo pripravili ustrezne rešitve, ki bodo kraju v dobro in v ponos. Študijska knjižnica je s svojo dejavnostjo neizbrisno zaznamovala življenje Koroške. Je vitalni del našega okolja, skrbi za splošno dostopnost informacij vsem občanom ter da vse, kar je dragocenega v ustvarjanju, ostaja prihodnjim rodovom. Delovanje knjižnice je že pred leti preseglo prostorske zmogljivosti, grad pa je potreben temeljite prenove. Opozorila vodstva knjižnice, občine in knjižničarske stroke so našla ugodno rešitev v Zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi (Uradni list Republike Slovenije št. 24/1998). Žal lani naša občina zaradi začetih investicij na drugih področjih ni izpolnila kriterijev za pridobitev sredstev in za začetek obnove. Letos se zgodba ponavlja. Prav ob petdesetletnici se tudi zaostruje vprašanje financiranja knjižnice. Iskreno upamo, da bo v novih občinah prevladal razum in da ne bodo s trenutnimi zgrešenimi odločitvami postale grobaiji Sušnikove zapuščine. Polstoletna zgodovina študijske knjižnice je zgodba o rasti in napredku našega kraja in celotne koroške krajine. V jubilejnem letu se spoštljivo in odgovorno spominjamo svojih začetkov in svojega ustanovitelja, naše delo in misel pa iščeta pot naprej. Rojstni dan je bil še posebej prazničen, ker smo prevzeli nove prostore za krajevno knjižnico v Kotljah. Poleg razstave v Likovnem salonu smo pripravili zloženko, izdelali novo spletno stran, pripravljamo še obsežno kroniko knjižnice. Zapise za prihodnost. Naj bo v njih tudi prostor za sodobno knjižnico, kakršno načrtujemo. Dvajset let Prežihovega spominskega muzeja v Prežihovi bajti Janez Mrdavšič RAZNOVRSTNOST IDEJ ZA POČASTITEV SPOMINA NA PREŽIHA Prva leta po drugi svetovni vojni sta za kulturo v naših krajih skrbela mariborski okraj in njegov svet za prosveto in kulturo. Takrat seje porodila zamisel, da bi se v Prežihov spomin ohranile vse Kotlje takšne, kakršne so tedaj bile. Pozneje seje začela ta zamisel počasi pozabljati. Kotlje so se spremenile in kraj, kjer naj bi se vzdrževal Prežihov spomin, je postala Vorančeva rojstna hiša - Kotnikova bajta. Njen tedanji lastnik je bil pripravljen bajto zamenjati za stranski objekt na Rimskem vrelcu, vendar zamenjava ni bila izvedljiva. V Vorančevo rojstno hišo so vzidali spominsko ploščo. Na prenovljeni je bila akademska slikarka Kreuzeijeva, profesorica na celovški slovenski gimnaziji, pripravljena narediti fresko stare bajte. Ob njej je dr. Sušnik predlagal napis: "Taka je bila bajta, ko se je v njej staršem gostačem 1893 rodil prvorojenec Voranc Kuhar in tu preživel prve mesece svojega življenja." Do zamenjave plošče s fresko ni prišlo. Ob dvajsetletnici Prežihove smrti je objavil Dušan Željeznov v Nedeljskem dnevniku članek Zakaj smo uničili zaščiten spomenik?. V mislih je imel Kotnikovo bajto. Odgovoril mu je v istem časniku dr. Sušnik, ob koncu članka pa je izrazil svoje soglasje s svetom za prosveto in kulturo, da se je odločil za ohranitev Prežihove, ne Kotnikove bajte. To odločitev je bilo treba tudi pozneje še večkrat utemeljevati. Prvin za utemeljitev je bilo več kot dovolj. Da Kotnikova bajta ne pride v poštev za Prežihov spominski muzej, smo utemeljevali z njeno preurejenostjo, s tem da so jo Kuharji zapustili, ko je bilo Vorancu komaj nekaj mesecev in jo je spoznal šele pozneje, ko pa mu je, stisnjena v senčni kot pod Kozamico, vzbujala turobne občutke. Kmečke hiše pri Prežihu, kjer so bili Kuharjevi najemniki med leti 1900 do 1911, ko je snoval Voranc svoje prve zgodbe, trume obiskovalcev, ki so začele prihajati na Preški Vrh, večinoma niti opazile niso. Njihovo pozornost je pritegovala novejša, mogočnejša hiša, ki pa je, ko so bili Kuharji najemniki pri Prežihu, še sploh ni bilo. Voranc je v njej preživel le zadnja leta življenja, kupila pa stajo pisateljeva hči Vida in njen mož Jože Slavič šele leta 1972. Resje, daje pri Prežihu na parni začel Voranc klesati svoje nesmrtne podobe samorastnikov, kot piše na nizkem, grobo obdelanem kamnu pod lipo, a napis se nanaša le na Vorančeva najzgodnejša dela. Ko se je torej bilo treba odločiti za kraj, kjer naj bi trajno ohranjali spomin na Voranca, smo se spet in spet odločili za Prežihovo bajto. Ta je bila ob gruntu svoj organizem - nekaj nad pet hektarov travničnega in setvenega sveta in trije hektarji in pol gozda. Kupil jo je Vorančev oče leta 1911 in tako prvič postal gospodar na svojem. Voranc je pozneje zapisal: "Vse skupaj je bilo majhno in siromašno, a se je očetu vendarle zdelo sijajno. Dočakal sem, da sem sam svoj gospod, je rekel zadovoljno. In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen ... po brazdi," se je zazdel Vorancu "kakor človek, ki je po dolgi poti našel svoj mir." Jože Koruza pa je v Prežihovem zborniku zapisal, da nakup Prežihove bajte za očeta ni pomenil le izpolnitve dolgoletnih želja. Posestevce je bilo razen majhnega kosa na bregu pod hišo vse zaraščeno z mladim gozdom in Ivan Kuhar se je lotil podiranja in ruvanja tudi že do dva metra visokih dreves. Par volov se mu je pri tem delu pretegnil, a je vztrajal in si sčasoma pridobil lepo polje. Voranc je živel pri Prežihovi bajti od svojega osemnajstega do devetindvajsetega leta. Tuje oral in sejal; od tod je hodil tesarit; od tod je šel v zadružno šolo v Ljubljano in v kmetijski zadružni tečaj na Dunaju. Tudi k vojakom in v vojsko je šel od tod in sem se je vrnil iz italijanskega ujetništva. Tu je sprejemal svoje partijske tovariše in sle. Tu mu je mati pripovedovala zgodbe iz sodobnega kmečkega življenja in preteklosti, ki jih je Voranc pozneje daleč od doma preoblikoval v svoje mogočne epske pripovedi. Na njivah nad bajto je Vorančeva babica žela ajdo zadnjobart. Vorančev oče je umrl kot posestnik pri Prežihovi bajti januarja 1944. Za njim je gospodaril pri bajti njegov sin Johan (Anzej) Kuhar. Leta 1930 seje oženil z Merkačevo Lojzko s Stražišča nad Prevaljami, a je gospodaril na obeh posestvih - pri Merkaču na Stražišču in pri Prežihovi bajti, kjer so ga junija 1944 (slabih sto metrov od bajte) umorili nemški policisti. Posestvo so podedovali Anzejevi otroci in ga leta 1966 prodali, ne da bi nameravano prodajo pretirano razglašali. Kupila sta ga Marija in Ferdo Potočnik iz Zarazborja onkraj Uršlje gore. NEUSPEŠNI POSKUSI DOGOVORA S POTOČNIKOMA Postopek za ureditev lastništva in renoviranje Prežihove bajte (samo stanovanjske hiše!) sta na Ravnah vodila najprej občinski svet za prosveto in nato upravni organ občine Ravne na Koroškem. Daje kupil Prežihovo bajto, je obvestil občinski svet za kulturo in prosveto Ferdo Potočnik. Pozanimal se je, ali obstaja kak kulturni interes, saj da bo sicer bajto po svoje uredil. Maja 1967 je dr. Franc Sušnik, tedaj predsednik občinskega sveta za kulturo in prosveto, po pogovom s Ferdom Potočnikom izoblikoval deset predlogov, ki med drugim predvidevajo tudi dogovor o popravilu bajte in izdajo dovoljenja za novo stanovanjsko hišo. Na tej podlagi in na podlagi poznejših dogovorov je nato nastala vrsta pogodb med Ferdom in Marijo Potočnik ter svetom za kulturo in prosveto občine Ravne, ki pa so vse ostale nepodpisane. Prva je nastala oktobra 1967, druga, ki je govorila o vzdrževanju Prežihove bajte, konec istega ali na začetku prihodnjega leta, tretja sredi avgusta 1969 in četrta novembra 1970. Šele leta 1969 je Zavod za spomeniško varstvo Maribor izdal odločbo, s katero je razglasil Prežihovo bajto za kulturni spomenik, konec maja 1973 pa je lastnikoma bajte z odločbo naložil obveznost opraviti določena vzdrževalna dela na hiši. Skupščina občine Ravne na Koroškem je trinajstega julija istega leta izdala odločbo o zavarovanju neposredne okolice Prežihove bajte. Ker so bili vsi poskusi dogovora neuspešni, se je ravenska občinska skupščina konec leta 1973 odločila za razlastitveni postopek, vendar je vrhovno sodišče odločbo skupščine s sodbo dne dvaindvajsetega marca 1974 razveljavilo. S tem so se nehali poskusi dogovora med občino in Potočnikoma. VORANČEVA DELOVNA SOBA PRI PREŽIHU Pri Prežihu je pisateljeva vdova Marija Kuhar ohranila Vorančevo delovno sobo s pisalno mizo in pisalnim strojem, knjižne omare s pretežno avtorskimi izvodi slovenskih izdaj Prežihovih del in njihovih prevodov v tuje jezike. V vitrinah je razstavila nekatere pisateljeve osebne predmete, posmrtno masko in nekaj rokopisov. Po stenah je razobesila oljno podobo Vorančeve matere, nekaj fotografij vseh članov Kuharjeve družine in nekaj priznanj Vorancu. Drugega februaija leta 1969 je Lojze Jakopič v Nedeljskem dnevniku objavil odgovore na tri vprašanja, ki jih je zastavil dr. Francu Sušniku, ravnatelju študijske knjižnice, Tonetu Golčerju, ravnatelju gimnazije, inženirju Mitji Šipku, pisatelju Maijanu Kolarju in meni. Zanimalo gaje naše mnenje o tem, ali ima Prežihov Voranc dostojen spomenik. Našim odgovorom je dodal pogovor z Marijo Kuhar-Prežihinjo. Oboje je naslovil z izjavo Prežihinje: "Sedaj sem na Prežihovini dekla." Omenil je številne obiske šol in delovnih kolektivov, ki dan za dnem prihajajo k Prežihu. Prežihov spomenik in Prežihova bajta na Preškcni vrhu na razglednici, ki jo je založil Koroški muzej Ravne na Koroškem. Pisal je o tem, kako Marija Kuhar obiskovalce prisrčno sprejema in pogosti, jim pripoveduje o življenju in delu, trpljenju, željah in dosežkih pokojnega moža. Predvsem zaradi tega da še vztraja pri Prežihu in vlaga svoje prihranke v obnovo hiše in gospodarskih poslopij. Samo zato kljub starosti še vedno vsak dan pospravlja sadovnjak in dvorišče po toliko obiskih, ki puščajo za seboj konzervne škatle, papir in druge smeti. Zapisal je, da Marija Kuhar ni z odločbo nastavljena upravnica hiše, ki naj bi bila kulturno zaščitena, a opravlja to delo "bolj vestno in solidno kot katerikoli upravnik podobne ustanove". Take razmere so vladale pri Prežihu kar celo vrsto let. O tem in drugih težavah je Marija Kuhar potožila tudi Milošu Mikelnu, ko ji je po naročilu tedanjega predsednika Zveze kulturnih organizacij Slovenije prišel leta 1975 kot njen podpredsednik čestitat za dan žena. Omenila mu je potrebo, da bi se kaj ukrenilo, da bi obiskovalci Kotelj odnesli s seboj več in bolje urejenih vtisov o Prežihu in njegovem kraju. Mikeln je o tem poročal ožjemu vodstvu Zveze kulturnih organizacij in tajništvo zveze je že marca 1975 sklenilo obnoviti napore za ureditev Prežihovega muzeja na Ravnah, ki sojih pred leti zastavili ravenski kulturni delavci in občinska skupščina. Sklenilo je začeti akcijo za preureditev Prežihove bajte. "PREŽIHOV DINAR" Oktobra 1975 je bil imenovan osrednji odbor Prežihovega sklada. Vanj so bili imenovani zastopniki Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, Slavističnega društva Slovenije, Kulturne skupnosti Slovenije in Kulturne skupnosti Ravne na Koroškem. Za predsednika odbora je bil imenovan Miloš Mikeln, podpredsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Odbor je deloval v ožji in širši sestavi. Sestajal se je na Ravnah, po potrebi pa je vabil k sodelovanju tudi druge domače kulturne delavce ter predstavnike društev in gospodarskih organizacij. Aprila 1976 je obravnaval možne lokacije za postavitev in ureditev Prežihovega muzeja in kot najugodnejšo izbral Prežihovo bajto. Istega dne so bili Ferdu Potočniku sporočeni pogoji o postavitvi nadomestne hiše in doseženo načelno soglasje z njim. Svoje praktično delo je odbor začel s pozivom slovenski mladini, naj začne zbirati "Prežihov dinar". Za pomoč seje obrnil tudi na vse občinske kulturne skupnosti ter druge organizacije in podjetja. Na poziv se je do konca akcije odzvalo dvesto štiriindvajset slovenskih osnovnih in srednjih šol, petnajst občinskih kulturnih skupnosti in štirinajst dragih organizacij in podjetij iz. vse Slovenije. Sredi decembra tega leta se je sestal ravenski koordinacijski odbor za ureditev Prežihove bajte in sprejel alternativni sklep, naj se, če bo količkaj mogoče, obnovi Prežihova bajta in naj bo cela dostopna javnosti, ali, če to ne bi bilo mogoče, postavi natančen poinetek le-te v muzeju na prostem nad ravenskim gradom. Služba ravenske občine je pripravila osnutek menjalne pogodbe, njen gradbeni oddelek pa vso potrebno dokumentacijo. Izdal je ustrezne lokacijske dokumente za gradnjo nadomestne hiše. Ferdo in Marija Potočnik sta se z načrtom nadomestne hiše strinjala, ne pa z njeno lokacijo in nekaterimi točkami menjalne pogodbe. Ožji odbor sklada se je še večkrat sestal in določil nove elemente za menjalno pogodbo. O tem je obvestil Potočnikovega odvetnika, toda sedemnajstega avgusta 1976 je Ferdo Potočnik odbora sporočil, da do menjave ne bo prišlo. PREŽIHOVA BAJTA - OBNOVA, POSNETEK V SKANSENU ALI UREDITEV V MUZEJ? Ko so se stvari tako zapletle, da seje zastavljalo vprašanje, kako dalje, je triindvajsetega avgusta 1976 pisal dr. Sušnik predsedniku Prežihovega sklada Milošu Mikelnu in meni kot predsedniku občinske kulturne skupnosti in članu ožjega odbora. Zavzel se je za obnovo Prežihove bajte, ne pa tudi za nadomestno stanovanjsko hišo. Priporočil je izpolnitev pravobranilkine zahteve, da se Potočniku izplača razlika med ocenjeno vrednostjo stare in predračunsko vrednostjo načrtovane nove hiše (ker je pogodba označena in kvalificirana kot "menjalna"). Zavzel pa se ni samo za postopno obnovitev in restavracijo Prežihove bajte, temveč tudi za ohranitev vsega bajtinega okolja in vseh kultur. Pri tej (prisilni) obnovi naj Potočniku pomaga Prežihov sklad, je predlagal. Dopuščal je možnost, da si lastnik lahko izboljša stanovanjski standard, toda ne na račun bajtine prvotnosti. Diskretno lahko vgradi manjši prostor s sanitarijami pod ostrešje južne strani hleva, vendar tako, da bo zunanja (vidna) stran pokrita z lesom. Namesto spominskega muzeja v Prežihovi bajti je predlagal ureditev "hotuljske transverzale", ki bi povezala vse hotuljske postaje življenja Kuharjev (Rimski vrelec, Kotnikovo bajto, Toneja, Kogel, Ivart, Lužnika, Mihelje, Kravperh, staro hišo pri Prežihu, spomenik s počivališčem za meditacijo, Prežihovo bajto in Vorančev grob). Potočnik je - je ugotovil dr. Sušnik - sprejel obveznost ohraniti bajtarsko strukturo na svojem posestvu. Za vedno se je odrekel "zapeljivi skušnjavi nehati biti bajtar in bajtarska kmetija s poljedelstvom in z živinorejo. Zase in bodoče rodove se je odrekel parcelizaciji zemljišča za mikavne vikendice, ki jih utegnejo urbanisti čet petdeset let celo vsiljevati. Sebe in bodoče rodove je vezal na bajtarstvo tega zemljišča tudi za tiste bodoče čase, ko bo treba v Kotljah z lučjo iskati koga, ki bo še hotel gojiti prežihovsko bajtarstvo." S tem pa je žrtvoval veliko več, kot je vredna razlika med vrednostima obeh bajt. Ta stališča je zagovarjal teden dni pozneje tudi na seji Prežihovega sklada, ki pa je vendarle sprejel Potočnikovo odklonilno stališče in sklenil storiti vse pripravljalne ukrepe za postavitev posnetka Prežihove bajte v skansenu za gradom. Vsaj zase vem, da se mi je zdel ta sklep sprejemljiv samo zato, ker sem bil skorajda prepričan, da Hotuljci nanj ne bojo pristali. In res so predstavniki Kotelj prosili še za kak dan odloga in res se jim je posrečilo prepričati lastnika Prežihove bajte, da je pristal na menjalno pogodbo. Njeno bistvo je bilo v tem, da mu Kulturna skupnost Ravne na Koroškem zgradi nadomestni stanovanjski objekt do podaljšane tretje gradbene faze, obnovljeno Prežihovo bajto pa uredi kot spominski muzej. Menjalna pogodba je bila sklenjena poleti leta 1978, ko je tudi akcija zbiranja sredstev že pokazala spodbudne rezultate. Še isto leto je bil sezidan nadomestni stanovanjski objekt. Ogled stare Prežihove bajte pa je pokazal, da razen kamenja v kletnem vencu in edinega zidanega dela stene v črni kuhinji ni nič uporabnega. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je izdelal natančen posnetek stare bajte. Z njenim podiranjem in postavljanjem nove je bilo možno začeti spomladi 1979. Bolj ko so napredovala dela na bajti, bolj je postajalo jasno, da bo treba postoriti še marsikaj. Tretjega julija 1979 so bile na razširjeni seji izvršnega odbora občinske kulturne skupnosti sprejete smernice za ureditev širšega kompleksa. Asfaltirati je bilo treba cesto od Šratneka do parkirišča, urediti le-to in počivališče nad bajto ... Vzporedno z bajto je bilo treba obnoviti tudi gospodarsko poslopje. Projektivni biro Kograda je pripravil načrt obnove z javnimi sanitarijami v njegovem južnem delu. Omenjena je bila tudi možnost osvetlitve spomenika. Vsa dela v zvezi s tem je vodil posebni koordinacijski odbor pri ravenski kulturni skupnosti z enajstimi pododbori in komisijami. SKRBNO OPREMLJANJE PREŽIHOVE BAJTE Skrb za ureditev Prežihove bajte sta prevzela Koroška osrednja knjižnica - študijska loijižnica - Ravne na Koroškem in Delavski muzej. Načrt opreme je temeljil na: opisu, kot sta ga podali Marija Kuhar in Vida Slavič, in na načelih, kot jih je formuliral Drago Druškovič in so predvidevala: arhitektonsko, etnografsko in časovno ustreznost izbrane opreme (izhodišče leto 1911). Kopije rokopisov, tipkopisov in družinske fotografije je skupina poskušala po lastni zamisli nenasilno vkomponirati med etnografske eksponate. Skupina delavcev, okrepljena z novim ravnateljem knjižnice in novim upravnikom Delavskega muzeja, je obšla bolj ali manj vso občino in na terenu popisala ustrezne kose pohištva ter drobne rekvizite, ki bi prišli v poštev. Izbrane predmete je zbrala v prostorih likovnega salona in tam opravila končen izbor. Da bi zajamčila slogovno enotnost in ustrezno kakovost opreme, je naročila tri enake postelje, omaro za hrano in okvire za družinske fotografije. Poskrbela je za mizarja, ki je popravil poškodovane dele pohištva, ter za restavratorja, ki je sam in s pomočjo muzejskih delavcev pripravil eksponate in jih barvno poenotil. KJE NAJ STOJI PREŽIHOV SPOMENIK? Tudi misel na Prežihov spomenik nekje v Kotljah sega že v prva leta po drugi svetovni vojni. Po prvotni zamisli naj bi stal na ravnini zahodno od bajte, blizu brez, nad nekdanjim 'ajdovim stmiščem’. Dr. Sušnik v svojih zapiskih omenja še predlog Juste Kostvvein, jamniške mežnarice I reze, naj bi spomenik: cela Vorančeva figura v značilni drži, ko si Voranc, podobno kot Gustelj, naslanja hrbet na palico, stal na vasi blizu Hrovata. V času, ko je veljalo prepričanje, da "ni prišlo do sporazuma s Ferdom Potočnikom in Prežihova bajta ne bo osrednja točka poti ekskurzij in drugih obiskovalcev po Prežihovem kraju", sta se predsednik Prežihovega sklada Miloš Mikeln in akademski kipar Stojan Batič zavzela za ureditev središčne točke Prežihovega spomina čim bliže "avtentičnemu okolju, v katerem je Prežih preživljal svojo mladost". Petnajstega februarja 1977 sta izdelala načrt, kije veijetno nastal na podlagi sugestij dr. Sušnika. Ugotovila sta, da bo treba obiskovalce Prežihovega groba napotiti na Preški vrh. "Tam bo ostala bajta in drugi objekti ter okolica v sedanjem stanju, saj je zaščitena z zakonom. Dostop do same bajte, ki bo predstavljala živ in naseljen organizem, ne bo mogoč in niti ne bo smiseln, ker izbliza ne bo kaj posebnega videti, mogoče je celo reči, da bo pogled na bajto in njeno okolico lepši in bolj ilustrativen iz primerne razdalje." Smotrno se jima je zdelo urediti "na vrhu hrbta, kjer ob izhodu iz gozda zavije pot s kolovoza proti bajti in kjer se odpre izredno lep pogled na Preški Vrh z bajto, Uršljo goro, Kotlje in okolico, primemo počivališče kot točko, od koder bodo imeli obiskovalci naj lepši razgled po Prežihovi ožji domovini; poleg primernega števila klopi iz brun bi bila v okviru tega razgledišča primerna lokacija za Prežihov spomenik". Kipar Stojan Batič si je spomenik zamišljal kot statuo do pasu, izvedeno v bronu in na primernem podstavku. Tak razmeroma velik spomenik bi se lahko lepo vključil v smotrno urejeno razgledišče. Ob tem pa se je predlagateljema porodilo vprašanje, ali ne bi kazalo "samo glave (doprsna bista) tega spomenika še enkrat odliti in ga v sodelovanju s krajani Kotelj postaviti v njihovem kraju na primemo mesto, ki bi ga izbrali oni sami v sodelovanju z našim odborom". Ne glede na vse to pa se mi zdi, da so se misli članov odbora vseskozi vrtele okrog vrha nad Prežihom in okrog preške lipe. Ko smo izbirali lokacijo za plastiko samouka Petra Jovanoviča, smo to tudi omenjali in se sklicevali na Vorančevo navado, daje svoje obiskovalce rad popeljal tja in jim z vrha razkazoval svoj hotuljski svet. Tudi Stojan Batič sije ogledal kraj in se takoj navdušil zanj. Spomenik naj bi stal nekje zahodno od lipe na Prežihovem vrhu. Ko smo jeseni obiskali kipaija Batiča v njegovem ateljeju in si ogledali osnutek Prežihovega spomenika, je govoril samo še o tej lokaciji in je tudi obliko spomenika prilagajal terenu. Janez Mikuž, direktor zavoda za zaščito kulturnih spomenikov v Mariboru, je omenjal možnost, da bi bil spomenik vključen v ožji spominski kompleks Prežihove bajte, kamor pa plastika razsežnosti sedanjega Batičevega spomenika gotovo ne bi sodila. Težave pri določanju lokacije smo imeli, ker še ni bil izdelan celoten načrt Prežihovega spominskega parka niti glede na obseg niti glede na vsebino. Prav tako še ni bila določena vloga spomenika, o katerem smo govorili, v tem "spominskem parku". Sredstva za spomenik sta zagotovili KS Ravne in skupnost založnikov Slovenije. Ureditveni načrt neposredne okolice spomenika pa je po posvetih z Batičem izdelal arhitekt Franc Mezner. V zaključni fazi urejanja Prežihovega muzeja so Hotuljci ponovili predlog, da bi samo glavo spomenika še enkrat odlili in jo postaviti nekje v Kotljah. Odbor je predlog zavrnil in jim svetoval, naj se za Kotlje predvidi lokacija za spomenik na tematiko Vorančevih literarnih motivov. In ko meje pred nekaj meseci Jože Logar vprašal, kateri motiv bi kazalo izbrati, sem mu predlagal lik fanta s solzicami - Voranca otroka, ki je premagal strah pred Peklom, daje izpolnil veliko materino željo. Sedemindvajsetega septembra 1979 je bila razšitjena sklepna seja upravnega odbora Prežihovega sklada, ki so se je udeležili tudi člani iz Ljubljane: Ivo Tavčar, predsednik Kulturne skupnosti Slovenije, Miloš Mikeln, predsednik upravnega odbora Prežihovega sklada, člani odbora: Milena Markič, samostojna svetovalka Republiškega komiteja vzgoje in izobraževanja, Drago Druškovič, za republiško konferenco Socialistične zveze, in Janez Mikuž, ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, Rudi Vrčkovnik, predsednik skupščine občine Ravne, predsedniki občinskih odborov političnih organizacij, odborov in komisij. Miloš Mikeln se je zahvalil vsem za sodelovanje v odboru, ki je s tem prenehal obstajati, vse njegove pristojnosti pa so prešle na koordinacijski odbor za pripravo Vorančevih slovesnosti '79 pri Kulturni skupnosti Ravne na Koroškem. PREŽIHOVE SVEČANOSTI ’79 Prireditve ob odprtju Prežihovega spominskega muzeja in odkritju spomenika so potekale pod skupnim naslovom Prežihove svečanosti '79 od enajstega do trinajstega oktobra 1979. Združene so bile s sedmim sklicem Plenuma kulturnih delavcev OF, ki je bil v celoti posvečen Prežihovemu Vorancu. Začele so se z odprtjem obnovljene Prežihove bajte. V govoru sem na kratko povzel vsebino letaka, ki smo ga izdali ob odločitvi za njeno obnovo, in spregovoril o ureditvi spominskega muzeja Bajto je odprla Marija Kuhar, v kulturnem programu pa so sodelovali združeni šolski pevski zbori. Zvečer so v obnovljenem kulturnem domu v Kotljah nastopili nekateri člani Društva slovenskih književnikov. Obujali so spomine na Prežiha. Dmgi dan se je začel z odprtjem obsežne in pregledne razstave Srečanje s Prežihom, ki jo je za Koroško osrednjo knjižnico vsebinsko zasnoval prof Tone Sušnik, tehnično izvedel pa upravnik Delavskega muzeja Maks Dolinšek. Sledil je osrednji del programa - zasedanje plenuma, na katerem so poleg najvidnejših slovenskih političnih in kulturnih delavcev nastopili tudi domači referenti in obujevalci spominov na Voranca Zvečer drugega dne je bila v telovadnici osnovne šole Prežihovega Voranca svečana akademija, na kateri je kulturna skupnost Ravne podelila Plenumu kulturnih delavcev zlato Prežihovo plaketo. Prevzel jo je Josip Vidmar. Osrednji manifestativni del prireditev je bilo odkritje Prežihovega spomenika. Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Mitja Ribičič, nastopili pa so moški pevski zbori iz doline in Pihalni orkester ravenskih železarjev. ZLATA PREŽIHOVA PLAKETA ZA MARIJO KUHAR Ko je bila celotna akcija za obnovitev Prežihove bajte končana in spominski muzej odprt, sem v utemeljitev za zlato Prežihovo plaketo Mariji Kuhar-Prežihinji med drugim zapisal: "... predloga za podelitev Prežihove plakete ne utemeljujemo z njenim visokim jubilejem ..., temveč s požrtvovalnostjo in tiho ljubeznijo, s kakršno je tri desetletja po Vorančevi smrti varovala njegov spomin, ko je z lastnimi sredstvi in delom vzdrževala spominsko sobo pri Prežihu, jo ljubeznivo odpirala stotinam obiskovalcev, z njo vred pa jim je odklepala tudi bogato zakladnico spominov na pokojnega moža... Njena velika zasluga je, da so postale Kotlje in Preški Vih romarska pot Prežihovih občudovalcev že desetletja prej, predno je naša ožja in širša slovenska javnost lansko leto izpolnila svoj stari dolg do Voranca S to veliko požrtvovalnostjo, ki ji je prinašala samo skrbi in stroške, a prav nobene gmotne koristi, utemeljujemo predlog, da naj ji Kulturna skupnost Ravne na Koroškem podeli zlato Prežihovo plaketo." To je Marija Kuhar prejela za slovenski kulturni praznik leta 1980, ko je slab mesec prej praznovala svojo osemdesetletnico. PREŽIHOVA BAJTA - OSREDNJI KRAJ PREŽIHOVEGA (INDRUGIH KUHARJEV?) SPOMINA V letih intenzivnih priprav in prenove Prežihove bajte še nisem vedel, da je bila Prežihova bajta tudi za Vorančevega brata dr. Alojza Kuharja kraj, "kamor so... rajni oče položili vso svojo ljubezen, kjer je Anza vse svoje življenje garal in vesel bil, in kjer je tudi padel kot žrtev na oltar domovine", "kjer je toliko sledov Vorančevega dela, poleg tega pa še toliko spominov ... za materjo, ki so tam Vorancu pripovedovali štorije o kmetih, in babico, ki jo Voranc tako lepo opisuje..." Iz daljne Ameriko gaje vleklo "tja na našo staro bajto, ki tako leži kot malokatera dmga hiša; obrnjena proti jugu, vsa od sonca obsijana, gleda doli na vas v dolini, a vendar toliko stran, da ne slišiš vpitja pijancev, a Uršlja gora je pred nosom in Prežihov vrh le par korakov stran". Na predlanskih Kuharjevih dnevih (leta 1997) sem zato v svoji besedi Hotuljcem zapisal: "Ko smo leta 1979 Prežihovo bajto opremljali, nismo utegnili domisliti vseh podrobnosti in smo že takrat predvidevali možnost preureditve." Predvsem smo ob misli na Voranca prezrli, daje že spominska soba pri Prežihu v kar precejšnji meri upoštevala tudi druge člane Kuharjeve družine. "Prav bi bilo, ko bi sedaj spominsko zbirko dopolnili tudi z gradivom o drugih Kuharjih, ne da bi s tem zasenčili podobo velikega pisatelja." Načelno nisem imel nič proti temu, da bi dobili bratje Kuhaiji še en kraj spomina, bal sem se dvojega: da bi obiskovalci Prežihove bajte dobili vtis, da zaradi nazorskih razlik med bratoma ob Vorancu v bajti ni prostora tudi za Alojza, in da se bo vsaj del obiskovalcev Kotelj zadovoljil le z ogledom spominske sobe v župnišču in k Prežihovi bajti, ki ostaja osrednji kraj Prežihovega spomina, sploh ne bo odšel. Pripis: V sestavku imen domačih posameznikov namenoma nisem omenjal, razen tistih, ki so tako ali drugače avtorsko posegli v proces obnove in zaključnega programa. Ko bi se temu ne bil izognil, bi bil moral omeniti bolj ali manj vse takrat aktivne kulturne in politične delavce, gospodarstvenike in celo vrsto drugih posameznikov, a bi vendar le še vedno tvegal, da bi kako ime izpustil. Vendarle pa mislim, da je treba posebej omeniti dva posameznika, in sicer Josipa Košuta, predsednika izvršnega odbora Kulturne skupnosti Ravne na Koroškem, in Bineta Bevca, njenega tajnika "MUZEJ JE ZAKLADNICA NASE ZGODOVINE, KULTURE IN OMIKE" Mag. Karla Oder Muzeji zbirajo, raziskujejo in predstavljajo javnosti premično kulturno dediščino. Rezultati strokovnega dela so najbolj opazni s pripravo razstave in z objavo kataloga ter raziskave. Vse pomembnejše pa postaja delo z obiskovalci. 4. SLOVENSKI MUZEJSKI SEJEM Od 13. do 19. maja 1999 so v Ljubljani potekale številne prireditve za promocijo premične kulturne dediščine, katere varuhi so muzeji. Skupnost muzejev Slovenije v Ljubljani je organizirala izbor najboljšega evropskega muzeja leta 1998, 4. slovenski muzejski salon, razne delavnice in predavanja, 18. maja-na mednarodni dan muzejev - so podelili Valvasorjeve nagrade in priznanja zaslužnim slovenskim muzealcem. Na muzejskem sejmu je sodeloval tudi Koroški muzej Ravne na Koroškem. Izbor najboljšega muzeja leta 1998 se je začel s slovesno otvoritvijo in nadaljeval s predstavitvijo 29 muzejev iz Evrope. Med nominirance se je uvrstil tudi Pokrajinski muzej Murska Sobota. Vsakoletno tekmovanje za naziv EVROPSKI MUZEJ LETA poteka v okviru EMYA (EUROPEAN MUSEUM OF THE YEAR AWARD), Evropskega muzejskega foruma, nevladne organizacije, ki deluje pod okriljem Sveta Evrope in pod pokroviteljstvom belgijske kraljice Fabiole. Njen glavni namen od začetka delovanja v letu 1977 je spodbujati dvig kakovosti evropskih muzejev v njihovem odnosu do obiskovalcev. V tekmovanja za laskavi naslov Evropski muzej leta so se že pred osamosvojitvijo Slovenije vključili tudi slovenski muzeji in dosegli izvrstne rezultate. Nagrado Sveta Evrope je prejel muzej v Kobaridu leta 1993, Michelettijevo priznanje idrijski Mestni muzej za najboljši evropski tehniški muzej leta 1998. Istočasno je Skupnost muzejev Slovenije v Cankarjevem domu organizirala 4. slovenski muzejski sejem na temo MOJ NAJLJUBŠI PREDMET. Koroški muzej se je predstavil s POSTAVAMI, delovnim redom Železarne Prevalje iz leta 1852. Postave je moral delodajalec v tovarni obesiti na vidno mesto, tako da sojih zaposleni lahko prebrali. Natisnjene so bile dvojezično, v nemškem in slovenskem jeziku. Iz 19 členov izvemo o dolžnostih zaposlenih in posredno razkrijemo položaj Koroški muzej Ravne na Koroškem ima prostore v ravenskem gradu. (Foto: A. Č.) delavcev na Koroškem. Po razcvetu proizvodnje železniških tirnic na Prevaljah je leta 1899 sledila ukinitev nekoč uspešne in svetovno znane železarne. Proizvodnja železa in jekla pa je skozi stoletja zaznamovala vso Mežiško dolino in Koroško, kar danes dokazuje tudi ohranjena tehniška dediščina. 18. maja, na mednarodni dan muzejev, so v Narodni galeriji podelili najvišja priznanja za dosežke na področju muzejskega dela - Valvasoijeva priznanja in nagrade. “Uspešnost muzeja je rezultat trdega in zvestega dela," je dejala Mirina Cvikl Zupančič, direktorica Kulturnega centra Kamnik, ko je prejela priznanje za življenjsko delo. Muzeju in muzejskemu delu seje predala že pred 36 leti, se posvetila strokovnemu delu, mentorstvu in organiziranju dela in kulturnega življenja v muzeju in mestu Kamnik. Valvasorjevo priznanje so skupaj prejele kustodinje Slovenskega etnografskega muzeja: Mojca Terčelj za razstavo Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc, Marjeta Mikuž za razstavo Ciklus ljudskih noš, akvareli Saša Šantla in Polona Sketelj za razstavo Več od zlata in srebra nam sadno drevje da. Razstave so rezultat uspešnega raziskovalega dela, s prezentacijo pa so obiskovalcem razkrile zbirke iz muzejskega fonda. Častno Valvasorjevo priznanje so podelili Časopisnemu podjetju Gorenjski glas, ker je Gorenjskemu muzeju Kranj podarilo zbirko fotografij, ki obsega več tisoč dokumentarnih posnetkov s področja človekovega bivanja in delovanja po drugi svetovni vojni. DELO KOROŠKEGA MUZEJA RAVNE NA KOROŠKEM V LETU 1998 Uspešnost muzeja je rezultat trdega in zvestega dela posameznika in skupine. Te lastnosti lahko pripišemo tudi zaposlenim v Koroškem muzeju na Ravnah na Koroškem, ki so v letu 1998 kljub slabim možnostim uspešno opravili strokovno delo, pridobili nove muzealije in v muzej privabili še več obiskovalcev kot prejšnja leta. Stalne zbirke na gradu so: metalurška, železarska - Muta, rudarska, gozdarska, lesnopredelovalna, etnološka, muzej na prostem, lapidarij z rimskimi kamni, dislocirana enota Prežihova bajta - spominski muzej Prežihovega Voranca na Preškem vrhu, rudarska in etnološka zbirka v Črni. V Likovnem salonu sta bili na ogled dve pregledni razstavi: FORMA V1VA, 30 UMETNIKOV, 30 SKULPTUR (22. maj - 15. junij 1998) Razstava in okrogla miza sta domači in slovenski laični ter strokovni javnosti ponovno približali jeklene skulpture, nastale v letih od 1964 do 1989 v okviru mednarodnega simpozija Forma viva. Avtorji iz različnih držav sveta so na Ravnah plastike ustvarjali iz jekla in jih postavili v urbano okolje. OB 750-LETNICI PRVE PISNE OMEMBE GUŠTANJA (2. oktober 1998 -15. 1. 1999), zgodovinski oris razvoja mesta ob vznožju Uršlje gore, v pisnih dokumentih prvič omenjenega leta 1248. V večstoletni zgodovini so prostor pretresale naravne nesreče in družbena dogajanja, bila so sušna in uspešna leta. Z razstavo smo razgrnili le del kolektivnega in zgodovinskega spomina, ki se kažeta skozi ohranjeno kulturno dediščino. Sodelavci Koroškega muzeja so v sodelovanju z Agencijo Agens pripravili manjšo razstavo z naslovom KOZOLCI (februar 1998). Makete različnih tipov kozolcev na Slovenskem so dopolnjevale s fotografijo predstavljene toplarje v Mežiški dolini. Ob razstavi Filatelističnega društva Ravne na Koroškem (11. september 1998) je Koroški muzej dodal gradivo o predfilateliji in pošti na Koroškem, v sodelovanju z občino Vuzenica pa je v prostorih župnišča v Vuzenici v poletnih mesecih pripravil za ogled razstavo Satara (kmečka) kuhinja. Merilo uspešnega muzejskega dela, zlasti pa razstav, so obiskovalci. V preteklem letu je stalne zbirke na gradu obiskalo 5.160, Prežihovo bajto 12.347 in občasne razstave 2.488, skupno pa 19.995 obiskovalcev. Koroški muzej in občasne razstave redno obiščejo otroci iz vrtcev občine Ravne na Koroškem, učenci osnovnih šol iz Mežiške, Mislinjske in Dravske doline ter dijaki srednjih šol. Učencem osnovnih in srednjih šol v Mežiški dolini smo omogočili prost vstop in tako prispevali pomemben delež k izobraževanju in spoznavanju lokalne zgodovine. Med pomembnejše in odmevnejše oblike dela z mladimi sodi likovna delavnica na temo Forma viva, ki jo je v juniju organizirala pedagoginja. Skupino je vodil akademski kipar Andrej Grošelj, sodelovala pa sta Stojan Brezočnik in Irena Čmovšek, likovna pedagoga. Razstave so rezultat večletnega evidentiranja gradiva na terenu, zbiranja, dokumentiranja in raziskovanja, torej skrbnega in vztrajnega dela, ki poteka na terenu in v kabinetu. V preteklem letu je Koroški muzej pridobil 1100 predmetov, novih muzealij. Strokovni delavci so opravili popis gradiva v depoju, inventarizirali 671 muzealij, evidentirali gradivo na terenu in dopolnili zbirko poštnih vrednotnic. Pomembno muzejsko, predvsem pa dokumentarno, je fotografsko gradivo. V letu 1998 je bilo evidentiranih in inventariziranih 600 fotografij, 850 dia posnetkov, 56 pridobljenih originalnih razglednic in voščilnic, dokumentiranih okrog 150 vpisanih enot, okrog 2000 fotografij pa urejenih v skladu s strokovnimi zahtevami. Pomembna muzejska enota je strokovna knjižnica s fondom strokovne literature in s hemeroteko (oddelek z dnevnimi publikacijami, op. ur.). Posebno skrb in pozornost posvečajo muzeji tudi varovanju gradiva. Različno gradivo se hrani pod različnimi pogoji, vsem pa je skupno osnovno fizično varovanje. Tako smo v Koroškem muzeju v letu 1998 uredili depoje. Pomembna akcija je bila sanacija gobe v kleti Prežihove bajte, istočasno pa zaščita notranjosti in zunanjosti hiše. Obnovljen je tudi podstavek spomenika na Preškem vrhu in urejena okolica. V sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje, Občino Ravne - Prevalje in Narodnim muzejem smo usposobili restavratorskega tehnika in tako izpolnili osnovni, minimalni standard za ustrezno zaščito različnega muzejskega gradiva. V tednu, ko so v Cankarjevem domu zaprli vrata 4. muzejskega sejma in ko ponovno pretresam rezultate dela Koroškega muzeja, se nekje na drugi strani odvija naša prihodnost. Zdi se, da je izjemna kulturna dediščina, ki jo Koroški muzej varuje in je evidentirana na terenu, postala breme, prizadevanja delavcev pa odveč in nepotrebna. Bomo res izgubili vse, kar smo s trudom pridelali v Del koroške tehniške dediščine je postavljen v muzeju na prostem. (Foto: A. Č.) Ob zbiranju in dokumentiranju muzejskega gradiva je potekalo tudi raziskovanje na terenu na področju etnološke in tehniške dediščine in premične likovne dediščine na Koroškem. Narejene so bile manjše raziskave o razvoju mesta Ravne na Koroškem in razvoju pošte na Koroškem. Vse bolj se v muzeju razvija sodelovanje z osnovnimi in s srednjimi šolami na Koroškem. Tako je Koroški muzej Ravne posodil gradivo OŠ Šmartno za razstavo Od lanu do platna, posredoval fotografsko gradivo za promocijo občine in Mežiške doline, sodeloval s študenti pri izdelavi seminarskih nalog. V letu 1998 je Koroški muzej organiziral okroglo mizo o Forma vivi (22. 5. 1998). Vodil jo je moderator dr. Andrej Smrekar, direktor Narodne galerije v Ljubljani, sodelovali pa so direktor Uprave za kulturno dediščino Stanislav Mrvič, predstavniki Ministrstva za kulturo R Slovenije in predstavniki delovišč Forma vive v Sloveniji iz Maribora, Kostanjevice in Portoroža. V jeseni (november 1998) je predaval mag. Tadej Brate na temo Tehniška dediščina v železarstvu in opozoril na izjemno tovrstno dediščino v Mežiški dolini. Strokovni delavci Koroškega muzeja so sodelovali v izvršnih odborih strokovnih društev in v delovnih telesih občine. Kot mentorji in recenzenti so sodelovali v akciji Gimnazije Ravne Mladi raziskovalci Koroške. Strokovni delavci so tudi avtorji strokovnih prispevkov, objavljenih v lokalnih in strokovnih glasilih. zadnjem desetletju? Bo muzej samo še zbirka, ki čaka na obiskovalce in se sprašuje, zakaj jih ni? Pokrajinski muzej v Murski Soboti je za svojo zagnanost, za svoj entuziazem, za strokovno delo in za novo postavitev stalne zbirke dobil posebno nagrado v okviru EMYA. Direktorica je na vprašanje - kaj je muzej, zapisala takle odgovor: “Muzej je prijeten, topeI in miren hrani, je zakladnica naše zgodovine, zakladnica naše kulture in omike. Muzej ustvarjajo in delajo ljudje, ki skrbijo zu pridobivanje gradiva, ga dokumentirajo, obvarujejo pred propadanjem, ga shranijo ali razstavijo in tudi objavijo. Dolga je pot, ki jo predmet - muzealija prehodi, da se končno umesti in v muzeju spregovori o svoji zgodbi, kako je bit iztrgan pozabi in propadu, in nam odgovori na vprašanja, kdaj, kdo in zakaj ga je naredil, kdo ga je uporabljal. Skozi predmete, dokumente, fotografije, listine, risbe in druge stvari, ki jih je kdajkoli ustvari! človek, odseva naše vedenje o njem, o njegovem odnosu do sveta, o njegovih potrebah in idejah, o njegovem verovanju in umetnosti. Skozi njih se zrcali naša preteklost in odseva naša bodočnost. Kdo potem ne bi rekel: “Muzej, tako rad te imam ”” (Irena Šavel, Muzej iz časa v čas. Zbornik soboškega muzeja 5, Murska Sobota 1998, str. 7). KO POSTANE POUK ZANIMIVEJŠI Aleksandra Rose (Besedilo in fotografija) Kako spremeniti tradicionalno obliko pouka, učno snov na čim bolj zanimiv način predstaviti učencem, znati upoštevati interese, želje in ideje otrok, predvsem pa ustvariti aktivno ozračje in na ta način spodbuditi aktivnost čim več učencev, so le nekatera izmed vprašanj, ki sijih zastavi marsikateri učitelj z namenom, da bi učencem približal učne vsebine čim bolj privlačno in predvsem zato, da bi bila zadovoljna oba, učitelj in učenec. Naravoslovni dnevi so taka oblika učno-vzgojnega procesa, ki vse to in še mnogo več tudi omogočajo. Klasični pouk v učilnici dopolnjujejo z raziskovalnim delom na terenu. Učenci imajo možnost srečati se s konkretnimi temami, se pogovaijati z drugimi ljudmi, sami raziskovati in poglabljati svoje znanje individualno, v parih ali pa skupinsko. Tako delo prav gotovo zahteva aktivizacijo vseh miselnih procesov, od načrtovanega opazovanja in primerjanja do posploševanja. Poudariti je treba predvsem socializacijski in vzgojni vidik, učencem pa so ponujene tudi vse možnosti za razvoj komunikacije. Učenci so mnogo manj neposredno vodeni. Zelo pomembno vlogo dobita otrokova iniciativa in ustvaijalnost. Na ta način lahko spremenimo tudi otrokov neposredni odnos do učne vsebine. Aktivni so torej vsi miselni procesi in omogočen je razvoj divergentnega mišljenja. Posebno pomembno vlogo pa ima komunikacija med učenci in zunanjimi sodelavci (vodiči, kustosi, uslužbenci...). Učenci lahko v okvim naravoslovnih dnevov uporabijo različne vire znanja. Pri takem delu izstopata iznajdljivost in navdušenje učencev. Otroci sami in predvsem samoiniciativno poglabljajo svoje znanje, brskajo po knjigah, revijah, zbirajo pisne vire, se med seboj dogovarjajo in se konkretno srečajo z določeno vsebino. S svojim zanimanjem aktivirajo tudi zunanje sodelavce, ki v različnih vlogah sodelujejo pri tovrstnem vzgojno-izobraževalnem delu. Pomembno je, da lahko otrok raziskuje in opazuje in pri tem vzporedno povezuje teoretično znanje z lastnimi izkušnjami in ga preveri v lastnem okolju. Učitelj nastopa velikokrat le kot pomočnik, ki je pripravljen učencem pomagati, jim svetovati, jih spodbuditi, jim hkrati popraviti napake ter jih pohvaliti za opravljeno delo. Z uvajanjem omenjenih aktivnosti v učno-vzgojni proces učitelj na povsem drugačen način spodbuja k samostojnemu in popolnejšemu povezovanju že pridobljenega znanja v novih situacijah. OD ŠOLE DO MUZEJA NI DALEČ Sodelovanje šole in muzeja je lahko zelo prijetna oblika dela. Poteka lahko silno različno: od zbiranja gradiva, ogleda razstav in poslušanja predavanj, ki jih pripravijo muzejski delavci, do pouka, ki se odvija v muzeju. Tovrstno delo lahko otroku razširi kulturno obzorje, možnost ima na povsem drugačen način spoznati preteklost in svoje okolje. Prav ti in še nekateri drugi vzroki opravičujejo navdušenje nad takim delom. Na drugi strani pa je to tudi za učitelje zelo pomembna oblika dela, ki vključuje samoizobraževanje in izpopolnjevanje. In kakšne so možnosti za uvajanje in izvajanje take oblike dela pri rednem vzgojno-izobraževalnem procesu? Da bi prišli do čim bolj ustreznega odgovora, moramo najprej poiskati in poudariti temeljne značilnosti takega učno-vzgojnega dela in postaviti v ospredje prednostne poglede, zaradi katerih se ta oblika dela razlikuje od tradicionalne. Prav gotovo bomo lahko izbirali kompleksnejše učne teme, ki jih praviloma ni mogoče "obdelati" v okvim posameznih učnih predmetov. Obravnavali bomo učno temo, zajeto iz življenjske situacije, iz življenja, ki ima za učence tudi določen praktičen pomen. Taka oblika dela nedvomno zahteva dinamiko pouka, ki pa ji ne ustreza 45-minutna učna ura, zato je potreben bistveno fleksibilnejši umik, kot ga pozna tradicionalna oblika dela. Zelo pomembno pri vsem tem pa je: • da delo temelji na izkustvenem učenju učencev. To pa pomeni, da prihajajo učenci do znanja in spoznanj z lastno aktivnostjo, prek lastnega doživljanja in prek lastnih čutil; • da dobi učni prostor povsem novo podobo. Učenci se tako neposredno srečujejo z naravo, ljudmi, s proizvodnjo ... in na ta način prihajajo do neposrednih virov znanja, spoznanj, ugotovitev. S tem pa se njihovo znanje tudi ne omejuje več na učbenike kot edine vire znanja; • da se odklanjata hierariiična ureditev ter šablonski način dela in razmišljanja. Omogočena je tudi večja svoboda učiteljev pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa. Kajti le učitelj, ki ima sam možnost kreativno delati, lahko v polni meri ponudi to možnost tudi svojim učencem. 1 Na obisku v Koroškem muzeju Ravne na Koroškem: učenci pozorno poslušajo kustodinjino razlago. FRANC GUTMAN Igralec, režiser - predvsem pa človek Rudi Mlinar Franc Gutman v predstavi Skupno stanovanje Življenje ni oder, kjer bi igrali, kar bi nam dobri pisci pisali, tudi ni igrišče s travo zeleno in toboganom in klopco leseno, ni postelja mehko vsak dan postlana, ne potok brezskrbni, ne cvetna poljana. Je vsakega nekaj, kar tu je našteto, kar da nam usoda, z veseljem je vzeto. Če jabolk nezrelih je vmes in pelina, preskočimo vse, saj to nas ne zanima. Če dan je turoben, nič nas ne gane, saj od lepili trenutkov v nas sonce ostane. Ivanka B. (Uvodni verzi iz gledališkega lista Kulturnega društva Leše za predstavo Rudija Mlinarja Trupla v kleti v režiji Franca Gutmana) Ti stihi se mi zdijo kar primerni za uvod v predstavitev igralca in režiserja Franca Gutmana. Pisati o drugem človeku je vedno zahtevna naloga, saj ljudje pogosto ne poznamo niti samih sebe, kaj šele koga drugega. Edina olajševalna okoliščina, če se izrazim malce šegavo, je ta, da bom pisal o tistem področju njegovega življenja, ki ga vsaj bežno poznam - to je o gledališču. Njegovo prvo srečanje z. gledališčem je bilo v tretjem razredu osnovne šole na Prevaljah, kjer je tov. Stresova z učenci nižje stopnje pripravljala otroško gledališko predstavo. Vse vloge je že imela zasedene, manjkal je le papagaj. Ko je iskala prostovoljca, se je javil, ne da bi veliko premišljeval. Tako je dobil svojo prvo vlogo, v kateri pa ga pravzaprav ni nihče videl. Le njegov glas je prihajal do občinstva. To ga je seveda malce razžalostilo, obenem pa je tudi tako skrit začutil nekaj, kar gaje za vedno zaznamovalo. Že v naslednji igrici Alenčica išče srečo je zaigral v eni bolj vidnih vlog; opazila gaje režiserka, opazili so ga gledalci. Tedaj je bil ravnatelj osnovne šole naš priznani mladinski pisatelj Leopold Suhodolčan in izpod njegovega peresa je nastalo tudi nekaj iger, ki jih je sam režiral. Robinzon ne sme umreti in Ukaz rdečega zmaja ter druge igre so bile vsako leto tisti dogodki, ki so zaznamovali kulturno življenje šole in v katerih je nastopal tudi Franc. Že v tistem obdobju je z igranjem navduševal gledalce. Predvsem pa je tudi sam kaj kmalu začutil, da ga igranje privlači z nezadržno silo in vzljubil ga je. Postalo je pomemben del njegovega življenja. V čem je čar igranja, so poskusili povedati že mnogi igralci, a nihče najbrž še ni povedal dokončne resnice. Drži pa prav gotovo, da so bili igralci vedno nekaj posebnega: občudovali in poveličevali sojih, a hkrati so se jih bali in so bili velikokrat osamljeni, izobčeni iz družbe. Še danes se jih drži sloves drugačnih ljudi, sloves ljudi, ki nam držijo ogledalo, nas razgaljajo in razkrinkavajo naša skrita čustva. Franc Gutman je igralec, in to dober igralec, kadar je na odrskih deskah; ko pa je med ljudmi, je povsem tak, kot smo vsi, z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Prav ta sposobnost, da zna tako dobro ločiti oder in življenje, je hkrati tudi njegova naj večja vrlina. Ko sem se odločil, da zapišem teh nekaj vrstic, nisem vedel, da na Prevaljah prav letos proslavljajo lep gledališki jubilej - tridesetletnico delovanja gledališke skupine. Prav on je eden redkih, ki so v skupini že od vsega začetka. Najprej je bil igralec, pozneje pa še režiser. V vseh teh letih se je na prevaljskem odru zvrstilo mnogo igralcev, in ta zapis je skromna zahvala tudi njim. Iz Francevih besed sem razbral, da se vseh z veseljem spominja. Preveč jih je, da bi jih našteval, prav pa je, da omenim vsaj ustvaijalca, ki je gledališko dejavnost na Prevaljah začel in jo pripeljal v vrh amaterskih gledališč pri nas. To je Vili Strel, dolgoletni režiser, pa-tudi gledališki zanesenjak in pedagog. Bilje tudi moj mentor, ko smo leta 1972 začeli z gledališko dejavnostjo na Lešah. Kdo izmed tistih, ki smo imeli priložnost videti njegove gledališke postavitve, se ne spominja del, kot so: Sluga dveh gospodov, Komaj do srednjih vej, Tripče de Utolče, Scapenove zvijače in predvsem Deseti brat. Prav o tej igri ima Gutman še po toliko letih nadvse lepe spomine, mi, ki smo predstavo videli, pa prav tako zaradi njegove res odlične igre. Takrat smo sočasno z mnogo večjo in boljšo gledališko skupino na Prevaljah tudi na Lešah ustanovili najprej mladinsko, pozneje še odraslo gledališko skupino. Tedaj smo se vsi skupaj začeli učiti gledališkega jezika in spoznavati zakonitosti, ki v gledališču obstajajo. Sam sem v te čarobne vode zaplul predvsem kot pisec dramskih del, a kot je Gutman po sili razmer postal režiser, se je enako zgodilo tudi meni, saj ni bilo nikogar, ki bi besedila postavil na oder. Do neke točke je šlo, ko pa smo jo dosegli, sem se soočil z dejstvom, da skupina pod mojim vodstvom ne bo več napredovala. Gutman je bil že priznan igralec in tudi z režijo seje že poizkusil. Njegova žena je doma z Leš, zato je bil nekako "naš" in tudi on je tako čutil. Najprej je prevzel mentorstvo v skupini, pozneje tudi režijo, sam pa sem lahko delal tisto, kar meje veselilo - to je, pisal igre. Pod njegovim vodstvom smo odigrali naše najbolj odmevne uprizoritve: R Mlinar: Postaja (1991), Prežih - Mlinar. Odpustki (1994), R. Mlinar Četna božja zapoved (1995), Jovan Stenja Popovič: Jara meščanka (1995), R. Mlinar Mali oglasi (1996,1997), R. Mlinar: Trupla v kleti {m«). Kot so lepi spomini sodelujočih, pa bo v nas lep tudi spomin na njegovo vodenje. V gledališkem listu za leto 1995, ko smo odigrali Četrto božjo zapoved^ smo o režiserju Francu Gutmanu zapisali: "Franc Gutman za ljubitelje gledališča v naši okolici ni neznano ime. Že dolga leta je eden izmed stebrov prevaljsko-mežiške skupine in gledališki junaki v njegovi izvedbi so nas že mnogokrat navdušili. Zadnjih nekaj let pa se uveljavlja tudi kot režiser v naši gledališki skupini in skupaj z našo pomočjo premaguje vse ovire, da iz igralcev izvabi največ, kar so sposobni dati. Dobro pozna psiho igralca. Zaradi njegovega poštenega, zavzetega dela ga imajo igralci radi, uživa zaupanje skupine in z njim je vsaka gledališka vaja dogodek. Nikoli se ni vprašal, kaj bo za svoje delo dobil, plačilo so mu zadovoljni igralci, predstava kot gledališki dogodek, nam v veselje, za občinstvo doživetje. Zaradi ljudi, kot je on, naša skupina živi in raste v zrelo gledališko družino. On potrjuje misel: Drug drugenui ognja dajmo." Kaj več ni mogoče dodati, lahko le ponovim, da je toliko zanosa, toliko navdušenja, kot smo ga doživeli skupaj z njim, pustilo v nas lepe, neizbrisne spomine. Franc nam je znal vedno prav prisluhniti, kadar je pri vajah zaškripalo, je znal sprostiti situacijo, ko je opazil popuščanje, nas je znal mimogrede stimulirati za delo. Vedno je bil sproščen, dobre volje, hkrati pa dosleden in nepopustljiv pri svoji viziji predstave. Prav zato je užival avtoriteto in v njegovo delo ni nihče med nami podvomil, kar se je najbolje pokazalo na premieri, ko smo poželi zaslužen aplavz naše zveste publike. Čeprav so mu mnoge obveznosti jemale veliko časa, je ob delu v matični skupini in na Lešah vendar našel tudi čas, daje z nasveti pomagal tudi gledališčnikom na Holmecu in v Šentanelu. V zadnjih letih, ko je po komediji Dragutina Dobričine nastala dobra gledališka predstava Skupno stanovanje, letos pa Partljičeva komedija Štajerc v Ljubljani (režiser in igralec v obeh predstavah je bil Gutman), smo lahko opazili, da se ljudje zopet množično vračajo v dvorane, kot da so spet odkrili že nekoliko izgubljeni čar gledališča. Edina merila, ki so ga pri teh dveh predstavah vodila, so bila: zabavati ljudi v teh neveselih časih, izbrati besedilo, ki bo všeč velikemu številu gledalcev, in odigrati ga za njihovo zadovoljstvo. Pridružujem se mnenju mnogih, da mu je zelo uspelo. Skupina se je precej spremenila, mnogo igralcev je dalo slovo gledališču, vendar Gutman upa, da ne za vedno. V dolini že raste mladi rod igralcev, ki bo dal skupini nov polet. Pred leti je spodbudno začela delovati skupina Marjetka na Prevaljah, ki pa je bila le kratkega daha. Spet se je pokazalo, da zahteva gledališče celega človeka, tu ni bližnjic, to je težko delo, ki v naših razmerah ni tako materialno ovrednoteno, kot bi si zaslužilo. Predstava prinaša Francu in igralcem le osebno zadovoljstvo, če je dobro odigrana. To je navsezadnje stvar, ki ti je nihče ne more plačati, kot ni mogoče plačati občutka sreče po predstavi. Gutman se še kako dobro zaveda, da gledališče ni vse, kar potrebuje človek za svoje življenje. Potrebno je zaslužiti denar, tega mu že več kot trideset let daje železarna. Treba je poskrbeti tudi za telesno pripravljenost in zdravje. Franc je nadpovprečno dober rekreativec. Pozimi tek, poleti kolesarjenje, plavanje in potapljanje in še sem kaj izpustil. In ne na zadnjem mestu - dom in družina. Dozdeva se mi, da je odkril tisto čarobno formulo za uspešno in bogato življenje, kjer vsaki od naštetih stvari posveča enako pozornost in najde pravi kompromis med njimi - tako uspešno, da nihče ob njem ni prikrajšan. I*a naprej? Kam je zazrt, kaj si želi? Nisem ga spraševal tega. Vem pa nekaj: vedno bo stremel k izboljšanju svojega življenja, vedno bo našel čas za prijatelje in sodelavce, vedno bo ljubil gledališče, ostal bo poštenjak in veseljak z nasmehom, ki ga bo znal prenesti tudi na druge. Kjerkoli bo, ostal bo to, kar je, človek, ki ga imamo radi. Ljubezen, ki presega vse čarovnije Avtorica Male pohorske čarovnice Anka Matvoz in ilustratorka Irina Mouravjeva-Pušnik na predstavitvi knjige v Mislinji vozel in začne novo pesem. Mala čarovnica je jokala, ker je našla kamen z dušo. Spremenila je kamen v dušo in se zasmejala. Mala čarovnica je torej starogrški "deus ex machina" -bog, ki so ga Grki s strojem v Pesnica Anka Matvoz oziroma njena mala pohorska čarovnica prižge zvezde na nebu.