Za poduk in kratek oas. Zaupaj na Boga, ker on svojih ne zapusti! (Črtica iz vojnega leta 1866, poslovenil Fr. Goričan.) III. Na dan vernih dug. Zemeljskih skrbij Janezovi materi mi manjkalo, ko je še imela sina doma pri delu. Veliko bolj mučile so jo zdaj, ko je zgubila sina, edino pomoč in tolažbo v starosti. Najbolj jo je skrbelo, kdo bode obdeloval polje, da bode prirastlo potrebnega živeža. S strahom gledala je v prihodnjost. Dan vernih duš, kateri nas posebno spominja ljubljenih rajnih v večnosti, se bliža. 2e dolgo je mislila Janezova mati na ta dan. Tudi ona se hoče v iskreni molitvi spominjati rajnega Ijubljenca. V srce jo boli, da se njegov grob ne nahaja na domačem pokopališču, da bi ga mogla z rožami okinčati in na njem opraviti pobožno molitev za rajnega. V srcu zbudi se ji želja, vsaj enkrat videti grob svojega sina. Ta želja bila je vedno močnejša; zmiraj boJj jo je vleklo v dalnji kraj na sinov grob, kJjubu starosti in slabosti. Janezova mati sklenila je to željo spolniti, da bode pomirjeno njeno srce. Na dan vernih duš bila je v Kraljevem gradu. Po dolgem popraševanju izve, kje so pokopani vojaki, ki so padli v boju. Preprost leseni križ označuje oni kraj. Ta kraj bil je za Janezovo mater sveti kraj. Tu počivajo njenega ljubega sina telesni ostanki; njegovo srce, kedaj polno ljubezni do matere, pridne in delavne roke; noge, katere so tisoč in tisoč stopinj storile iz Ijubezni do matere; njegove ljubeznjive oči, ušesa, katera so tako rada poslušala prelepe nauke ljube matere. In vse to vzela je grozna smrt; da se spremeni v prah in pepel in na dan ustajenja prejme večno plačilo. Pri tem križu mati milo joka in plaka za svojega tako rano zgubljenega sina. Dozdeva se nji, da je tukaj bliže njegove duše. Moli tako iskreno, da celo ne zapazi, da tudi druge osebe prihajajo h križu molit. Oh njej ni ljubšega, ne dražjega več na sv^tu, kakor ta grob in križ. Med molitvijo toži ljubemu Bogu svoj žalostni stan in zapuščenost. Spominja se sinove zadnje prošnje, naj zaupa v Boga, ker on njegovih ne zapusti; močno in trdno je bilo njeno zaupanje, vendar pa nji ni bilo pomagano; še le hujšal se je njen žalostni položaj od dne do dne. Zdaj se spomni tudi sinove obljnbe, da bode v nebesih za-njo prosil in molil. In pri vseh teh tolažilnih spominih neprenehoma joka, in z obema rokama oklepa se križa. Nekdo ji položi roko na ramo. Ko se ona ogleda, vidi pred seboj čedno gospo v črnem oblačilu. >Zakaj«, vpraša gospa, »se tako jokate?« Zakaj bi se ne jokala, ko v tem grobu počiva moj sin, moja podpora in veselje mojega življenja! Va-nj sem stavila svoje upanje; on bi mi bil v moji starosti v stolažbo in pomoč. Pa ni se vrnil več iz vojske, in zategadelj je moja revščina prikipela do vrhunca. »Dobra mati, zadela Vas je res grozna nesreča. Ljubi Bog Vas hudo skuša; pa pomislite, kolikim ljudem se enako godi. Tudi jaz sera udova; in dva moja sina katera sta cesarju injdomovini služila, sta tu pokopana.« Pri teh besedah udrle so se gospej debele solze. »Gospa, res ste tudi obžalovanja vredni, pa vendar niste tako nesrečni, kakor jaz. Živite lehko brez skrbi in lehko v miru pričakujte dneva, ko bodete zopet z Vašimi ljubljenimi združeni. Kaj pa naj jaz rečem? Ne morem se na stare dni več sama preživiti in kaj čem sirota« ? Po dolgem izpraševanju izvedela je uljudna gospa od Janezove matere njen žalostni položaj. Ženica se nji je v srce vsmilila. Zato nji reče: Ne delajte si, mamica, več skrbij. Vaš sin imel je prav: zaupajte na Boga, ker on svojih ne zapusti. Ljubi Bog me je z zemeljskim premoženjem obilno obdaroval, pa tudi Vi od zdaj ne bodete več sile trpeli. Pridite k meni v moj grad, jaz sem grofinja N., hočem skrbeti za Vas. Tam bodeva najine sine objokovali in skupaj za-nje molili. Solze hvaležnosti stopijo v oči Janezovi raateri. V tej gospej spoznala je božjo pomoč. Molila je zopet na sinovem grobu, v srcu polna hvale ljubemu Bogu, da je njeno zaupanje va-nj ji tako obilno poplačal. Bila je trdno prepričana, da »Bog svojih ne zapusti«. Smešnica. Modri profesor pravi na višji dekliški šoli, da so moški možgani precej večji od ženskih. »Kaj torej sledi iz tega?«, povpraša jedno izmed učenk. »Da se pamet ne ravna po velikosti, temveč po kakovosti možganov«, odreže se mu ona.