silo odtrga dušno oko in misli od teli slik. da bi bil z vsem srcem pri predmetu.
Ravnatelj, tudi Tirolec, hud Nemec, a sicer dober mož, predava jasno in krasno, z ognjem.
Štefanu se iskre oči, ko posluša zgodovino celjskih grofov. Kakor bi bil sam med žalujočimi, mu je hudo in bridko, ko prime vitez dvorjanik ob grobu zadnjega Celjana grb s tremi zlatimi zvezdami in ga razlomi, rekoč: »Danes grof celjski — in nikoli več!«
V  duhu gleda Štefan zadnje ostanke davne slave, slikovite razvaline celjskega gradu, kakor jih s klasično besedo opisuje predavatelj.
»V Celje pojdem na višjo gimnazijo, nikamor drugam!« se mu poraja ob teh Mestecih opisih v duši trdni sklep.
V  domoznanstvu govori ravnatelj o rodovitni Slavoniji.
»Djakovar, Residenz des Bischofs StroO-mayer, des grbTHen Deutschen- und Magva-renhassers in Osterreich.«
Vroč val krvi zaplove Štefanu v lice. Oči mu zaplamte od nenadne, silne misli. Stisne zobe, da zaškripljejo, roke zvije v pesti.
»Takšen hočem biti tudi jaz! Prisegam. Amen.«
Božje kraljestvo
Jože Pogačnik
Zvon nebeškega kraljestva
Zvon
čez borov gozd
pozdrav prinaša.
(Da bi bolje ga nosili,
bori v molk so se sklonili.)
Zvon — kot časa
zvrnjena strdi
s poljan nebeškega kraljestva ...
Tih kot gozd stojim. —
V  moje srce med kaplja, polni mi ga do vrha.
V  meni Jakobova lestva vstala je do večnosti — — — palo sinje je neba
v moje dvignjene oči. —
Vurnikova šola: Menza za kapelo v  Vratih
Božje kraljestvo
Na skali vrt rajski s sedmerimi viri, da božje življenje v brst slednji se širi.
Na žametnih tratah se ovce pašo, pobožni pastirji jim pesmi po jo.
Ob cedi kresnice — vodnice ovca, Gospod jim je rekel, da luč so sveta.
Na vrtu na sredi je belo drevo, kresnice in čeda od njega jedo . ..
Glej! Človek v skalovju pot išče potrt. Prižgimo mu luči, da najde na vrt!
Da sem dete
Včeraj sem si nekaj zaželel, tiho sem Očetu razodel:
»Rad bi dete bil, tak majčkeno, da še videl ne bi me nikdo.
Danes, glej, po polju sam sem šel,
ptico videl sem in sem strmel:
v sinje viške vedno bolj je šla,
vedno bolj očem izginjala.
In je videti več bilo ni —
let njen šel je tik pod zvezdami. —