------   246------
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Celovca 26. julija. -J* Včeraj smo pokopali naseda prečastitljivega knezo-škofa prosto, kakor so želeli rajni gospod škof pokopan biti. Celo mesto in velika množica ljudstva iz bližnjih in daljnih krajev je spremila svojega višjega pastirja na pokopališče. Trugo, ki je bila z znamenji knezo-škofijskimi okinčana, je neslo osmero fajmoštrov. Za njo so šli vsi uredniki slavnega dežel, poglavarstva in družin oblastnij, c. k. oficirji in mestjani. Svoje veliko premoženje so zapustili gospod knezoškof celovškim siromakom in škofijski cerkvi po enacih delih. Le nekoliko druzih sporočil so volili še drugim. Tako so si postavili visoki gospod neizbrisljiv spomin v hvaležnih sercih svojih ovčic. Naj počivajo v miru!
Iz Doba. Naj povem, da se tudi tu pri nas že nekoliko pečamo z rejo svilnih gosenc. Za povzdigo kmetijstva zlasti pa za sadjorejo ves uneti gosp. Pelikan si je omislil že lani nekaj semena svilnih metuljev, in vse gosence, kar se jih je izvalilo, so zdrave ostale, ter na-predle prav lepih mešičkov, ki so mu dali še čez pol funta spredene svile. To je gospoda še bolj unelo do reje svilo-prejk, torej prihrani za letošnjo leto še več semena in dobil je letos blizo 20 funtov lepih po četiri in po pet lubov debelih mešičkov; pa bi jih bil še več redil, ako bi bil imel zadosti murbnega listja. Naj bi kmetijske pod-družnice na Kranjskem priporočevale rejo sviloprejk; kantonski predstojniki pa naj bi pazili na to, da bi se poleg cest, potov in drugod posadila med druge sadne drevesa tudi kaka murba; sčasoma bo morebiti tudi Kranjca veselilo se pečati s kratkočasno in koristno rejo sviloprejk! Tudi dobrote se morajo včasih ljudem posiliti! W)                                                       Borovčan.
Iz Šiške nad Ljubljano. Vsak človek je rad vesel in prav je, če to veselje razodeva, kakor mu je drago, da poje in žvižga, ali če ga veseli, naj tudi vpije in po glavi hodi, — al vse to glasno razveseljevanje ne sme prestopiti v razvujzdanost in ne sme motiti mir d druzih ljudi in pokojnih sosedov. Pri nas je razvujzdanost ta, zlasti zvečer in ponoči ob sabotah in nedeljah, še taka, da moraš včasih misliti, da si med zgolj divjaki: tako se dero celo noč, razsajajo, vriskajo in včasih tudi pretepajo tukaj ponočnjaki, da gotovo ni vasi v celi deželi take nepokojne kakor je Šiška. Pa reci tem burovžem kaj in posvari jih: zabavljic boš dobil ali pa še kaj druzega za odgovor. Spomnim se, da tudi pred nekimi leti
*) Pač resnična beseda ta! Razveselilo nas je pa to naznanilo tudi za tega voljo, ker nam kaže novega, zelo pridnega počet-nika koristne sviloreje. Tukajšni tergovec. gospod Ter p in, kteri, kakor je v „Novicahu naznanil, nakupuje žive kokone ali svilne mešičke po 1 H. 20 kr. funt. nam je te dni pravil, da so mu ljudje letos že precej kokonov nanesli in mu bi jih bili gotovo še več, če bi ne bili nekteri Lahi sami po deželi hodili in kokone nakupovali. Le-ti so sem ter tje res dražje mešičke zaarovali, ker so jih skopovali za seme. Al ni vselej varno takih skupovavcov čakati} če namreč ne pridejo in se metulji začno izlegovati, oskrunijo kokone tako, da zgube potem vso vrednost.                                                               Vred.
je razujzdanost tukaj tako visoko stopnjo dospela, da se je bal človek zvečer skozi Šiško iti, dokler razujzdancov nista dva gospoda oficirja dostojno splačala in dokler ni slavna kantonska gosposka z ojstrimi kaznimi tem razujz-dancom na noge stopila in nepokojneže kakor ovce ukrotila. Sedaj spet nimajo nobenega strahu več, in živa potreba bi bila, da bi se si. gosposka, ki ima čuti nad redom in mirom, ozerla na Šiško, zlasti zgornjo Šiško in konec storila presilnemu nepokoju ponoči pred nedeljo in v nedeljo.    Prepričala se bo, da sem resnico govoril.
Stermoljan. Iz Ljubljane. Od tistega imenitnega kamna, o kterem ^Novice" niso nikoli praznih kvant pobirale, ampak si prizadevale vedno le to povedati, kar seje res zgodilo in kar se je bralo v autentičnih pismih, imamo danes na dalje povedati, da kamen ta, ki so ga mnogi zvedenci tudi na Dunaji za de man t spoznali (in na ta izrek so se opirale tiste vesele novice, s kterimi so unidan parižki ke-mikar gosp. Boillot, gosp. Leduc in Bedin iz Dunaja prišli v Ljubljano), neka komisija na Dunaji pretekli teden ni za demant spoznala, ampak za tisti dragi kamen, ki se topas imenuje. Ker pa gosp. Boillot nikakor ne da veljati, da bi ta komisija, ktera ka/nna ni kemijsko preiskavala, bila pravo zadela, se je v petek gospod Boillot z gospod Bediuom v Pariz podal, da bo učeno družbo „Atheneumtt, ki je v svoji razsodbi temu kamnu vse lastnosti demant a priznala, sedaj v dognanje te pravde povabil. Dokler ne bo končana preiskava kamna, nima gospod Ambrož nič na Dunaji opraviti, zato se je v petek v Ljubljano vernil. Kamen je na Dunaji varno shranjen. Ce tudi ni demant, kakor ga je parižka komisija kerstila, in je le topas, kakor ga je dunajska komisija imenovala, je vendar drag kamen, in sicer če te rti v versti dragotinov; pervi je demant, drugi rubin, tretji safir, četerti pa topas. Razloček med vrednostjo tega in unega, se ve pa, da je velik.   Tako stoje sedaj te reči.
------    247    ------