940
Borut Trekman
Kronika
Književnost
ALEKSANDER PERŠOLJA, NAD POLJEM JE MRAK
Aleksander Peršolja se je s svojim pesniškim prvencem pojavil v slovenski kulturni javnosti leta 1971. Zbirka Čez noč se po svoji pomenski in formalni strukturi uvršča v tok t. i. bivanjske po* ezije, ki so jo v razvoj povojne slovenske lirike kot inovacijo uvedli predstavniki drugega povojnega pesniškega rodu (Dane Zaje, Veno Taufer, Gregor Strniša...), med njimi bi zlahka prepoznali najmočnejši vpliv Daneta Zajca.
Zbirka Čez noč izrablja ekspresivno, metaforično plast jezika, vendar tako, da vključuje v svoje svobodne formalne strukture predvsem »temno« metaforiko,   metaforiko   bivanjskih   stisk, življenjskega kaosa, napetosti med smislom in ničem, ciljem in ničem. Vrsta naslovov tekstov (Kirka, Balada, Ep o nesmiselnosti,  Tragični mornarji,  Domino, Vsakdanjost, Trudnost, Melanholično življenje, Vihar, Škorpijon, Norišnica,  Strah ...)  izkoriščajo leksiko  iz človekovega   psihičnega,   refleksivnega življenja, v njem pa tisti pol, ki mu je dana v tekstih funkcija odkrivanja bistva, avtentičnosti človekovega življenja. Poezija v zbirki Čez noč se izogiba konkretno predstavljive in otipljive pojavnosti, z refleksijo išče smisel človekovega bivanja v človeku samem, ne da bi ga moral potrjevati konkretni svet. Imaginacija je nad čutno nazornostjo, zato so disonance iskanja še bolj izrazite, vsaj do ekspresionističnih in gro-
tesknih vizij sveta. Iz življenjskega kaosa, v katerem se lirski subjekt krivi pod težo bivanja, iskanja nadkonven-cionalnih individualnosti, se življenjska, osebna kriza ne razreši v konturah novo ubesedenega sveta, tako da ostaja na pol poti, še vedno v groteskni destruk-ciji sveta. Peršoljeva prva zbirka, Čez noč, ni inovatorska v zgodovini povojne slovenske poezije, vplive bi opazili vsaj v poeziji Daneta Zajca in delu slovenskega ekspresionizma.
Druga zbirka, Nad poljem je mrak*, (1974) nadaljuje pesniški izraz iz prve. Radikalizacija bivanjske stiske dobi v posameznih tekstih skrajno dimenzijo: refleksijo o lastni smrti (Kaj se zgodi, Na svojem grobu). Med sinhrono in diahrono vizijo sveta se v slednji izkaže zgodovina človekovega bivanja kot proces civilizacije sveta, v katerem se primarno v človekovem bistvu ne podreja nikakršni skepsi, dilemi, refleksiji. Proces spoznavanja in obvladovanja sveta onemogoča avtorefleksijo, ki lahko nastane šele ob koncu neke poti, ob približevanju cilju (Bo le prišel). Cilj ni obvladljiv in prepoznan kot jasna konkretnost niti metafizičnost, cilj je labirint (Labirint).
Večina tekstov v drugi zbirki, Nad poljem je mrak, se s svojimi naslovi motivno vrača k prvi zbirki (Melanholija II, Obešenjaške spremembe, Notranja stran, O preroku, ki je molčal, Prihajajo, Nor podvig, Obsedenec, Ubežnik, Ko so ljudje noreli, Stiska, Odmev, Obup, Rumena luč), tako da med  obema zbirkama ni opaznejšega
941
motivnega niti izraznega premika ali razvoja. Deloma bi v drugi zbirki opazili poizkus bega lirskega subjekta v metafiziko (Sanje, Rdeča pega) ali celo konkretno akcijo v imenu novega smisla (Je še Prometej?, Upor).
Poezija Aleksandra Peršolje ostaja v obeh do sedaj objavljenih zbirkah pod močnim vplivom v razvoju slovenske povojne poezije že doseženih stanj, zlasti bivanjske poezije iz konca petdesetih let. Iz ekspresionističnih in nadrealističnih vizij sveta in človekovega položaja v njem, z velikokrat klišejsko metaforiko in leksiko, se vizionarstvo nikoli ne ustali v trdnem programu, es-hatologiji, še manj v ideji o konkretni akciji, ampak ostaja najprej pri avto-refleksiji bivanjskih stanj v njenih mejnih položajih in variantah le-teh. Poezija je zato odprta najprej okviru svoje prevladujoče tematike, iz katere pa natančnejše branje ne odčita kakih opaznejših premikov, ki bi iz središčne teme z nekaj izrazitejšimi teksti pričala o tudi taki pesniški individualnosti.
Aleksander Peršolja, Nad poljem je mrak