MOJCA RAVNIK BOROVO GOSTOVANJE V PREDANOVCIH
MOJCA RAVNIK
BOROVO GOSTUVANJE V PREDANOVCIH
Znanstvena monografija je recenzirana
Jezikovni pregled Jože Ftičar Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Fotografije Mojca Ravnik in arhiv Štefana Sočiča (Foto Studio Černi, Murska Sobota: 2, 4-7, 11-13, 16, 25, 27, 28, 31, 35, 37-43, 45, 48, 49, 56; Foto Franc Hochstatter: 29, 30, 68, 69, 71-77); arhiv Jasne Sukič in Irene Vlaj (70, 78-90)
Izdajatelj Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Za izdajatelja Monika Kropej Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar
Način dostopa (URL) http://isn.zrc-sazu.si/eknjiga/Ravnik.pdf
E-izdajo je podprla Občina Puconci
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
39(497.4Predanovci)
RAVNIK, Mojca
Borovo gostuvanje v Predanovcih [Elektronski vir] / Mojca Ravnik. - Besedilni podatki. -Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008
Način dostopa (URL): http://isn.zrc-sazu.si/eknjiga/Ravnik.pdf
ISBN 978-961-254-054-8 241850112
© 2008, Založba ZRC, ZRC SAZU
Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta).
BOROVO GOSTUVANJE V PREDANOVCIH
MOJCA RAVNIK
LJUBLJANA 2008
VSEBINA
UVOD.................................................................................................5
BOROVO GOSTUVANJEV PREDANOVCIH 10. februarja 2002 ....8
Pred gostuvanjem .................................................................................8
Priprave...........................................................................................8
Hrana, pijača................................................................................10
Muzika.........................................................................................10
Liki, vloge, razdelitev del...............................................................10
Vabljenje.......................................................................................15
Borovo gostuvanje...............................................................................18
Začetek.........................................................................................18
Skupinska slika.............................................................................19
Muzika in predsednikov govor, guč...............................................21
Igra...............................................................................................21
Iz vasi do gozda ............................................................................. 25
Gor stavlanje in vhod v loug Krčojna.............................................33
V Krčojni od prihoda do podiranja bora.......................................34
Podiranje bora, oklici, ozavanje, poroka, zdavanje, odhod iz gozda ..45
Povratek v vas in zaključek............................................................50
Po zaključku borovega gostuvanja .......................................................55
Izpolnjeni namen prireditve..........................................................55
Kritika in samokritika...................................................................55
Borovo gostuvanje v drugih vaseh in vplivi med vasmi..................59
NASTOPI NA PTUJSKEM KURENTOVANJU...........................60
BOROVA GOSTUVANJA V PREDANOVCIH V LETIH
1929, 1956, 1961, 1970 IN SPOMINI NANJE.................................63
O IZVIRU IN POMENU BOROVEGA GOSTUVANJA ................74
LITERATURA.................................................................................77
BOROVO GOSTUVANJE IN PREDANOVCI (Summary)..............78
UVOD
Borovo gostuvanje1 je svatba z borom, pustna šega, značilna za Prekmurje (Ravensko in Goričko, le izjemoma Dolinsko), za slovensko Porabje in širše območje proti SV na Madžarskem, na severu pa Gradiščansko in avstrijsko Štajersko; južna meja je reka Mura (Kuhar 1964: 142). V Pre-kmurju je značilna predvsem za evangeličanske vasi. Včasih je veljalo, da je od enega do drugega borovega gostuvanja v vasi moralo preteči vsaj sedem let. Poroko z borom so priredili, če ob fašenki2, se pravi predpustu, v vasi ni bilo poroke; to je pomenilo isto, kot če celo leto ni bilo poroke, ker po starem so bile vse poroke v tem času. V današnjem času, ko je porok vse manj, pa to ni več odločilno in jo priredijo predvsem zato, da zberejo sredstva za vaške potrebe, predvsem za gasilce, njihovo opremo in domove ali da pritegnejo turiste; tudi starejši ljudje pravijo, da je bilo to, da bi nekaj naredili za napredek vasi, vedno najpomembnejše.
Borovo gostuvanje traja cel dan, večinoma se dogaja v gozdu zunaj vasi. Njegov vrhunec je podiranje bora in poroka, vendar se od jutra, ko se udeleženci zberejo in slikajo, do poznega popoldneva, ko se po povrat-ku v vas začne zabava z muziko in plesom, zvrstijo številni obredni, zabavni, dramatični in smešni dogodki. Boris Kuhar, prvi raziskovalec borovega gostuvanja pri nas, je šego opredelil kot »pustni običaj, pri katerem sodeluje največ ljudi, hkrati je to naša najbolj množična in še živa oblika ljudske igre« in »kot posebno varianto starega obredja vlečenja ploha ali drevesa, ki ga poznamo iz vse Evrope« (Kuhar 1964: 133, 144).
Besedilo govori o borovem gostuvanju v Predanovcih, vasi na Ravenskem, v višjem predelu prekmurske ravnine, v občini Puconci. Po podatkih popisa prebivalstva leta 2002 je imela vas 192 prebivalcev3. Danijela Gomboc, avtorica besedila na spletni strani občine, jo predstavlja kot
1	gostuvanje = ženitovanje, ženitovanjska gostija (Novak 1996: 47)
2	fajnšček = pust; predpust; maškara, šema; iz bav. avstr. Faschang; nem. Fasching (Novak 1996: 39); tudi v bližnjem Porabju pravijo pustu "Fašanek" (po nem. Der Fasching) (Kuret 1989: 23).
3	Od tega: moških 91, žensk 101, po starosti pa do 10 let 18, od 11 do 20 let 18, od 21 do 30 let 23, od 31 do 40 let 33, od 41 do 50 let 27, od 51 do 60 let 36, od 61 do 70 let 23, od 71 do 80 let 9, nad 80 tudi 9. Za podatke se zahvaljujem predsedniku Krajevne skupnosti Puconci Štefanu Sočiču.
obcestno naselje na površini 349 ha, ob občinski cesti Murska Sobota — Grad v dolžini 1 km. Glavna poljska pridelka sta pšenica in koruza, večino zaslužka pa prinašata mlečna in mesna govedoreja ter prašičereja. Skoraj tretjina prebivalcev je zaposlenih, večinoma v Murski Soboti. 4
Največ pozornosti je posvečeno borovemu gostuvanju v nedeljo, 10. februarja 2002, ki sva se ga udeležila z Miho Pečetom iz Avdiovizualne-ga laboratorija, da bi ga dokumentirala za zbirko Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Snemal je video,5 sama pa sem opazovala, se pogovarjala z ljudmi in fotografirala6. Na prizorišču je bila navzoča tudi ekipa Video studia Signal,7 ki je snemala za TV Murska Sobota. Pozneje sem se večkrat vračala v Predanovce in zbirala gradivo. 21. novembra 2005 smo se sestali z domačinkami Sidonijo Janža, Gizelo Sečko in Cvetko Čerpnjak, da smo posneli njihovo petje domačih pesmi, med njimi tistih, ki so jih včasih na borovihgostuvanjih pele vile. Sašo Kuharič iz AVL je posnel video8, Mojca Kovačič iz Glasbenonarodopisnega inštituta pa je posnela petje9. 5. maja 2006 pa smo se sestali v Športnem centru in dopolnjevali gradivo z Ireno Vlaj, Hedviko in Štefanom Sočičem, Jolan-ko Krančič, Frido Voroš, Jasno Sukič in Sidonijo Janža.
Srečanja s Predanovčani so bila izredno prijetna in zanimiva. Spominjali so se prejšnjih gostuvanj, primerjali in komentirali stare slike in na njih prepoznavali starejše sovaščane, sorodnike in sosede. Tako se je izpopolnila izredno zanimiva podoba, ne samo o tej pustni šegi, ampak tudi o odnosu domačinov do vaškega izročila in o vaški preteklosti, vse od leta 1929, ko je bilo prvo znano borovo gostuvanje v vasi.
Mnoga vprašanja o borovem gostuvanju v Predanovcih so ostala odprta, zelo zanimivo bi bilo tudi podrobneje primerjati šego v tej vasi z drugimi kraji v Prekmurju in drugod, saj je na razpolago dovolj tehtnih objav10. Vendar pa v programu ISN kratkoročno ni mesta za tako raziskavo. Zato sem strnila doslej zbrano gradivo in spoznanja v pričujočem besedilu, ki želi osvetliti predvsem družbeni pomen te šege, ki doslej še ni bil dovolj raziskan. Gre za edinstveno družabno dogajanje, v katerega organizaciji in izvedbi sodeluje vsa vas in ki daje vsem prebivalcem, ne
4	http://www.puconci.si
5	Peče, Miha, Ravnik, Mojca (ur.). Borovo gostuvanje v Predanovcih. Ljubljana: Avdi-ovizualni laboratorij ISN ZRC SAZU, 2002. 1 videokaseta (Beta) (60 min), barve, zvok.
6	Fototeka, diateka, arhiv zvočnih posnetkov in zapisov pogovorov s prebivalci, arhiv
ISN ZRC SAZU.
7	Zahvaljujem se Video Studiu Signal, da nam je odstopil kopijo za Arhiv AVL.
8	Kuharič, Sašo (kamera), Ravnik, Mojca (terensko vodstvo). Pogovor o borovem gostuvanju in pesmi vil. Predanovci 21. 11. 2005. Ljubljana: Avdiovizualni laboratorij ISN ZRC SAZU, 2005. VHS, 183 min.
9	Posnetki so shranjeni v arhivu zvočnih posnetkov Glasbenonarodopisnega inštituta
ZRC SAZU pod oznakami: GNI M 347 in GNI M 348.
10	Glej Kuhar 1964, Eperjessy 1999 in Pšajd 2004.
glede na starost, spol ali družbeni položaj, možnost, da sodelujejo z delom, znanjem, iznajdljivostjo, umetniško nadarjenostjo ali pa se le dobro zabavajo. Borova gostuvanja zahtevajo sodelovanje velikega števila ljudi, kar je v današnjem času vse teže izvedljivo, zato se vse pogosteje prirejajo s pomočjo turističnih društev in v okviru projektov, s katerimi pridobijo finančno podporo. Borovo gostuvanje v Predanovcih leta 2002 pa je bilo še popolnoma vaška zadeva in je tudi zato vredno posebne pozornosti.
Delo je namenjeno v prvi vrsti Predanovčanom; potem ko so priredili tako lepo gostuvanje, so izrazili željo, da bi dobili, kar bom zbrala in me tako vzpodbudili k pisanju. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri zbiranju podatkov in njihovim družinam za prijazni sprejem, še posebej Jasni Sukič, Sidoniji Janža, Ireni Vlaj, Štefanu in Hedviki Sočič, Gi-zeli Sečko, Cvetki Čerpnjak in Štefanu Janošu, Jolanki Krančič in Fridi Voroš. Pri pripravi fotografskega gradiva mi je s skeniranjem pomagala kolegica Stanka Drnovšek, za kar se ji iskreno zahvaljujem.
Da bi besedilo posredovalo vsaj nekaj barvitosti in vzdušja borovega gostuvanja, sem vnesla narečje, ki ga žal ne poznam dovolj dobro in ga tudi ne znam zapisovati. Zato je bilo potrebno celoto še temeljito lektorirati. Hvaležna sem profesorju Jožetu Ftičarju, jezikoslovcu in poznavalcu prekmurskega narečja, za prijaznost, da je sprejel to delo in mi pomagal z dragocenimi pripombami.
BOROVO GOSTUVANJE V PREDANOVCIH 10. FEBRUARjA 2002
PRED GOSTUVANJEM
PRIPRAVE
Sodelujejo vsi ali skoraj vsi vaščani, a nekdo mora prvi dati pobudo. V Predanovcih je bila tokrat glavna pobudnica Sidonija Janža, po domače Sidika, ki se je poročila v Predanovce, rojena pa je bila v Puževcih. Leta 1976, ko je bilo zadnje borovo gostuvanje v Predanovcih, je že bila v vasi, vendar takrat ni sodelovala, ker so v družini žalovali za pokojnim gospodarjem. Veliko ve o borovih gostuvanjih in vedno je podpirala tudi gasilstvo, kot sama pravi, ji je sigdar11 šlo za gasilce, ki so s to šego zelo povezani. Gasilci v zadnjem času zaradi uredbe, ki jim je prepovedala ukvarjati se z gostinsko dejavnostjo, ne smejo več prirejati gasilskih veselic, ki so jim prej prinesle nekaj zaslužka. Za marsikateri namen morajo nabirati prispevke po hišah. Tako so tokrat ponovno, tudi zaradi bližnje 110 letnice gasilskega društva, ustanovljenega leta 1892, vaščani razmišljali, kako bi prišli do denarja za novo kritino gasilskega doma. Rekli so si: »Zakaj ne bi zopet enkrat nekaj naredili v dobrobit vseh? In še mladi bi spoznali, kako je bilo pred tridesetimi leti.« Ena generacija je namreč že odrasla, odkar je zadnjikrat bilo borovo gostuvanje v vasi, tako da ga sploh ni poznala. Da bi mladi ljudje spoznali vaško izročilo in si vsaj malo predstavljali, kako se je včasih živelo, to je bil — poleg zaslužka za gasilce - najpomembnejši namen prireditve, vsaj za starejše vaščane.
Kot predsednica aktiva kmečkih žena v vasi je Sidika najprej sklicala sestanek v gasilskem domu. Ženske bi bile za borovo gostuvanje, a niso verjele, da bi si vaščani lahko vzeli čas za ogromno delo, ki bi ga bilo potrebno opraviti. Sidika pa je vztrajala in je na dvome, da jim ne bo uspelo, odgovarjala: »Kaj ne!« Od novembra 2001 je šla večkrat po vasi od hiše do hiše, spraševala, kdo bi bil za to, da naredijo borovo gostuvanje in kdo bi želel sodelovati. Od začetka ji je pri tem pomagal vaški predsednik Viktor Cipot.
Nekateri vaščani, ki se jim stvar še vedno ni zdela možna, so predlagali, da bi raje naredili maškarado, Sidika pa jim je odgovorila: »Bejžte z maškarado, bo samo pitje pa nič ne boš zaslužil, maškarado vsaka ves ma.
11 sfgdar = vsikdar; vedno, vselej (Novak 1996: 132)
Idemo na borovo gostuvanje!« Skupinica, ki je bila za to, da se stvar izvede, je počasi rasla. V treh mesecih so se večkrat oglasili pri posameznih hišah, kjer so še oklevali in čakali, kako se bo odločil sosed. »Če bo on šel, bom tudi jaz šel.« Do zadnjega se ni vedelo, koliko jih bo. Vendar pa se jih je dovolj kmalu nabralo toliko, da so lahko pričeli s pripravami.
Razdelili so si delovne naloge. Med drugim so želeli izvedeti več tudi o izviru, razvoju in razprostranjenosti te šege. Jasna Sukič se je napotila v muzej in v knjižnico in ostalim pripovedovala, kaj sta o borovem gostuva-nju napisala Niko Kuret v Maskah slovenskih pokrajin (Kuret 1984) in v Prazničnem letu Slovencev (Kuret 1989) in Slavko Ciglenečki v članku o sledovih prežitkov Kibelinega kulta v reviji Gea (Ciglenečki 2002).
Za izdelavo zamisli celotne prireditve so se veliko pogovarjali. Mnogi so menili, da današnja borova gostuvanja niso več kulturni dogodki, kot so bila včasih in da je v njih preveč novih dodatkov, predvsem pa nasilja. Zato so si prizadevali, da bi bilo njihovo čim bolj izvirno in so za nasvete spraševali najstarejše vaščane. Na sestanke je prihajalo vedno več ljudi, za prvimi so prišli družinski člani in se z dobro voljo vključili v delo. Ni pa jih bilo dovolj za ustrezno zasedbo vseh likov. Nekatere like odraslih so prevzeli otroci (npr. bohoc, ponvar). Pomagali so tudi vaščani, ki ne živijo več v vasi. »Mi smo vse, kar je ven poročeno, nazaj notri spravili.«
Razdelili so si like in vloge in si pomagali priskrbeti vse potrebno - obleke, pokrivala, okraske, dodatke (vrtanek in torbo za turbaša, šopke zaposvalbice in družbane, klobuk zapozvačina, itd.) Prinesli so predmete s seboj in spraševali: »To lejko12 mam, to lejko mam?« Ženske so tri mesece delale rože iz krep papirja (listke premažejo z lojem, da stojijo) za pozva-činov klobuk, za šopke, kajti na gostuvanju mora biti vse v rožah. Obleke so zašile ženske same ali dale sešit šivilji. Povrhu vsega je treba imeti na skrivaj pripravljenih več stvari dvojno, za primer, da bi jih tatovom uspelo ukrasti (obleke, pokrivala, napisani govori).
Za prireditev so napravili nekakšen protokol, vodstvo pa zaupali nadarjenemu govorniku, ki je imel tudi vlogo fiškališa, advokata, da je pojasnjeval in napovedoval dogajanje. Večer prej so se vsi zbrali in postorili še zadnje podrobnosti.
K uspešnim pripravam v tako kratkem času je po mnenju vaščanov veliko pripomoglo dejstvo, da so v vasi skoraj vsi člani Gasilskega društva, vajeni sodelovanja in da jim je bilo vsem do tega, da skupaj nekaj naredijo za vas.
12 lejko = lahko (Novak 1996: 70)
HRANA, PIJAČA
Značilni so pogače, potica in kroflini, krofi; pravijo, da brez njih ni pusta. Podarilo jim jih je podjetje Mlinopek iz Murske Sobote. Torto je spekla starešinojca Jasna Sukič. To leto je bilo prvikrat tudi pecivo, ki so ga spekle vaščanke.
Kamion s kuhinjo in šankom so peljali v gozd pred začetkom prireditve.
Včasih je Gasilsko društvo skrbelo za prodajo hrane in pijače, sedaj pa je treba imeti za to dovoljenje. Zato je skrb za kuhinjo prevzel vaščan, ki je mesar po poklicu in ima dovoljenje, imel je nekaj pomočnikov. Kuhali so klobase. Zjutraj so v gozdu vsem ponudili krofline in žganje. Pogače in pecivo pa so Ciganice cel dan ponujale.
Po vino so vedno hodili na Štajersko, Štajer, zadnja leta se je šlo v Kapelsko klet, ki je bila to leto sponzor in jim je vino dala zastonj.
MUZIKA
Pihalni orkester iz Bakovec je igral v vasi in v gozdu. O sporedu se vnaprej niso pogovarjali, vse je šlo spontano. Godec harmonikar Alojz Pu-stotnik iz Strukovec, ki je tudi igral v gozdu, je samouk, pred kratkim se je začel učiti, ne zna jih veliko, a je bil vseeno dober.
Na večerni zabavi pa je igral »Duo freiton« - harmonikar Marjan Borovnjak iz Predanovec s kitaristom Francem Roganom z Veščice.
LIKI, VLOGE, RAZDELITEV DEL
Prireditelji so do konca januarja natipkali seznam z naslovom Predanov-ci, Borovo gostuvanje, Razdelitev del. Na njem je bilo 95 oseb. Vendar je pozneje prišlo še do številnih sprememb.
Končno je bila razdelitev likov in vlog naslednja:
andželer (inženir) - Viktor Cipot
Imel je rešpeter (daljnogled, teodolit), pomagali so mu merar in pomočnika, ki so označevali pot. (sl. 11)
birouva (sodnika)13 — Drago Gomboc in Milan Čahuk Bila sta dva. (sl. 45)
13 birouf= sodnik, iz madž. biro; birovija = sodišče (Novak 1996: 21)
bohoc — Erik Balažic
Bohoc je lik, ki razveseljuje, poskakuje; ima pobarvane svinjske mehurje, mejirje, z njimi malo potolče koga po glavi. Na hrbtu ima napis Vseeno mi je. (sl. 41)
borova kujnja na Krčojni, kuar, kuarce (borova kuhinja, kuhar, kuharice) - Terezija Bertalanič, Vijola Bertalanič, Cvetka Čerpnjak, Marjan Čerpnjak, Brigita Fajs, Jože Fajs, Marta Fajs, Olga Jakoša, Franc Kor-pič, Tibor Novak, Boštjan Puhan, Irena Puhan, Darko Rogač, Vojko Šiftar, Franc Škrilec, Kamila Škrilec, Tanja Škrlak, Renato Tratnjek, Johan Zrim. (sl. 27, 28, 29, 30)
bošnjak — Janez Antonin
Prodajal je kramo, ki jo je nosil spredaj, naloženo v lesen predal, obešen okrog vratu. (sl. 40)
brusač - Črešnjovnjak Milan
Imel je brus, doma napravleni, starinski, mdašnji14. Sposodili so si ga iz Križevec. Pomagač je pomagal goniti brus. Brusita nože15. (sl. 33)
brusačev pomagač ali pomočnik - Andrej Fajs (sl. 34)
Ciganice (Ciganke ) - Mirjana Korpič, Danica Gomboc, Samanta Herbaj, Zorica Šparaš, Sabina Sočič, Edita Car, Zdenka Glogovac, Angela Pok delijo pecivo, Hermina Forjanič vleče medveda, Jožica Bertalanič šloga iz kart, Darja Cigut ima fotiva16 (sl. 5 — sedijo v drugi vrsti od turbaša proti desni: Zorica Nemec, Majda Cipot, Danica Gomboc, mate pa ne date, Mariška, Darja Cigut; 38, 39, 37, 16)
dami, grofovski dami — Sladžana Čerpnjak, Mirjana Kutoš
Oblečene so gosposko, s pahljačami, bile so tudi na starih gostuvanjih. (sl. 2)
dekline, ka so korine17 gor pikale (pripenjale šopke) — Tjaša Škerlak, Nuša Pintarič, Danijela Gomboc. (sl. 4 - stojijo od leve v četrti vrsti)
14	indašnji = nekdanji, starinski (Novak 1996: 54)
15	Hodili so po vaseh, brus potiskali pred seboj, tudi piskre, modle krpali. To so bili Cigani iz sosednjih vasi. To so takši ezermeštri (ezer = madž. tisoč) kak pravijo pri nas, ki vse zna napraviti. Takšo je v resnici bilo, tega se spominjamo.
16	fotiv = nezakonski otrok (Novak 2006: 88)
17	Kuret navaja, da v slovenskem Porabju, če se v vasi »od prosinca do fašenka nihče ni oženil« vlečejo bor (»baur«) in pripravijo vaško »gostivanje« in da »deklina« in »puob«, ki vlečeta bor po vasi, nosita »korine« (svatovske šopke). (Kuret, 1989: 24)
detektiva - Simon Škrilec, Franc Forjanič Sta v civilu, sodelujeta s sodiščem. (sl. 25)
doktori (zdravniki ali/in medicinske sestre) - Jože Janža, Vesna Matko, Andreja Vlaj, Mateja Vlaj
Nudijo prvo pomoč, že na poti iz vasi v gozd ustavljajo avtomobile in pobirajo denar. (sl. 19, 32)
družbana18 (druga) - Darko Rogač, Dušan Rogač Ženinova spremljevalca. (sl. 13)
džagra (lovca) - Štefan Bertalanič in Roman Janža
Sta dva lovca, eden mora biti ves čas z vilami, da jih varuje. (sl. 48)
fiškališ19 (odvetnik) - Vitomir Fujs (tudi vodja) (sl. 45)
frizerki - Slavica Tratnjek, Darinka Fujs (sl. 35)
goslar (godec) - Alojz Pustotnik iz Strukovec (sl. 43)
kelnar — Boštjan Puhan (sl. 39)
klonja (zapor) - Slavko Sapač, Štefan Horvat
Zapirata lopove, stražita, da ne pobegnejo in jih spuščata ven (sl. 46)
logar (gozdar) - Karel Kocen
Meri drevesa v gozdu in izbira bor. (sl. 42)
Mariška (hči v igri) — Sabina Sočič (sl. 5 - Na skupinski sliki sedi v drugi vrsti tretja z desne; 6)
maš pa ne daš ali mate pa ne date - Franc Slamar
Namazan po obrazu, z rdečimi lici in našminkan, na hrbtu in spredaj napis Mate, pa date, pobira denar s pušico (sl. 5 - sedi v drugi vrsti četrti z desne; 20, 21, 22)
mati (mati v igri) - Hedvika Sočič
Ima vlogo v igrici in je ves čas s svadbo (4 - na skupinski sliki stoji v tretji vrsti levi ob očetu; 6, 56)
18	druižban = drug pri poroki (Novak 1996: 36)
19	fiškališ = advokat, odvetnik, iz stnem. in madž. fiskalis (lat.) (Novak 1996: 40)
medved - Srečko Slamar
Vodi ga Ciganica. Edino medved in vrag imata masko (sl. 37)
merar s pomočnikoma — Jože Herbaj, Erik Janža, Tadej Cipot
Merar je meril zemljo s klado, šestilom, pomočnika sta z vozičkom vozila količke, jih zabijala v zemljo in tako označevala pot. (sl. 12)
mežnar — Herman Forjanič
Novejši lik, na prejšnjih borovih gostuvanjih ga ni bilo. (sl. 4 - stoji v tretji vrsti desno od očeta)
mladoženec - Aleš Benkič (sl. 4 - sedi na sredini druge vrste levo ob sneji; 56)
oča - Franc Kuzma (sl. 4 - stoji v tretji vrsti desno od matere; 56)
ponvar (piskrovez) — Denis Korpič
Mlad fant, s klobukom na glavi. Krpa lonce, piskre. (sl. 3 - sedi v drugi vrsti drugi z leve)
pop20 — Tomislav Hibler
Z njim je bil mežnar (nejasen lik, novejši). Pop je bral svoje govore iz knjige, oblečene v rdeč žamet. Knjigo hranijo pri Vlajevih (Irena Vlaj, št. 4a). Popa brani vrag. (sl. 3 - stoji v tretji vrsti desno od očeta; 50, 55)
(po)svalbici21 (družici) - Maja Janža, Martina Korpič Nevestini spremljevalki. (sl. 13)
pozvačina (vabivca) - Ernest Šparaš, Zoran Škerlak
Imata klobuka iz lepenke s papirnatimi rožami. Vabita na gostuvanje, v sprevodu in gozdu pazita na snejo. (sl. 14)
pucar (čistilec čevljev) - Tarik Matko
Čistil je čevlje, s seboj je nosil škatlo z napisom Delam dobro pa hitro,
20	Pop rečejo duhovniku na splošno, farar pa evangeličanskemu župniku. V borovem gostuvanju je nastopal farar, ki je bil tako tudi oblečen, vendar pa se v zadnjem času, tudi zato, da bi napravili šego skupno vsem prebivalcem, tako evangeličanom kot katolikom, pojavljata oba ali samo eden v neprepoznavnem oblačilu. Lik, ki je šegi dajal evangeličansko obeležje, je po mnenju starejših vaščanov s tem izgubil nekdanji pomen, beseda farar pa tone v pozabo.
21	posvarbica = družica (iz posvatbica), spremljevalka ženina in neveste (Novak 1996: 105) Tudi Helena Ložar — Podlogar navaja za nevestino spremljevalko izraz sva(l)bica. (1973: 123)
postavil jo je na tla, da je stranka nanjo naslonila nogo. (sl. 4 - čepi v prvi vrsti tretji z leve)
putar22 (perutninar) — Aleksander Kuzmič
Na hrbtu nosi puto, kletko z golobom in kuhanimi jajci. (sl. 23)
rouraša23 (dimnikarja) — Robi Kocen, Jernej Janža (sl. 4 — čepita v prvi vrsti z leve)
sekača — Štefan Janža, Dušan Slamar (sl. 42)
slikar (fotograf) - Boris Domjan
Fotografira s starim aparatom na stojalu. (sl. 36)
sneja (nevesta) - Nataša Horvat (sl. 4 - sedi na sredini druge vrste levo ob mladožencu; 56, 59, 60)
starešinojca, starešica, stršica (starešica) - Jasna Sukič
Nosi torto, ta je največkrat sirna pogača (iz sira24) ali premazan kruh, kajti torto lopovi želijo ukrasti. Tokrat je bila torta prava, starešinojca jo je sama spekla. Lopovi pa se je vseeno niso polastili, češ: »Pusti torto, tak ni prava!« (sl. 4 - sedi na sredini druge vrste levo od mlado-ženca; 7, 57, 66)
stršina (starešina) - Jože Sukič (sl. 4 - sedi na sredini druge vrste desno od sneje; 7, 57, 66)
turbaša - Branko Nemec, Milan Bertalanič
Hodita na čelu sprevoda, vsak nese v rokah turbo, torbo ali culico, v njej vrtanek25 in vino - to in denar, peneze26 sta dala na vhodu v gozd, da so jih spustili naprej (sl. 4 - Branko Nemec sedi levo od starešinojce, Milan Bertalanič desno od stršine; 25)
vertinja — Sidonija Janža
Ob vodji je skrbela za to, da je vse potekalo v redu (sl. 10, 59)
22	Včasih je bil skoraj v vsaki vasi, kupoval je jajca, kokoši, piščance, goske, race in jih naprej prodajal, nosil jih je peš ali vozil s kolesom po vaseh, še do šestdesetih let.
23	rouraš = dimnikar (Novak 1996: 128)
24	sir = sir; oljne pogače (pri stiskanju bučnic), tropine, prga (Novak 1996; 132)
25	vrtanik, vrtanek (Prekm.), v(e)rtanj (Dol., B. kr.), obredni kruh; iz treh kit spletena okrogla pšenična pogača v obliki kolesa. (Ložar — Podlogar 2004)
26	peinez = denar (Novak 1996: 95)
voglednik (v igri) — Bojan Čerpnjak (sl. 7)
vile27— Sandra Nemec, Nuša Cipot, Nuša Kutoša, Valentina Kocen, Nina Škerlak, Sonja Sukič, Tanja Sukič
Deklice, pred vhodom v gozd so zapele pesmico. (sl. 3 - čepijo v prvi vrsti od leve Sandra Nemec, Nuša Cipot, Nuša Kutoša (vmes sta merarja), Valentina Kocen, Nina Škerlak, v tretji vrsti desno od družbana stojita Sonja in Tanja Sukič; 1, 26)
vodja — Vitomir Fujs (tudi fiškališ)
Vodi, napoveduje, usmerja dogajanje (sl. 9) Del te sicer moške vloge je prevzela tudi Sidonija Janža kot gospodinja, vertmja.
vraga — Štefan Herbaj, Branko Ločnikar
Morata biti dva, da stražita popa, vrh bora in snejo, biti morata povsod, kjer se kaj dogaja, da naredita red. Vrag ima, poleg medveda, edini masko. (sl. 4 - Štefan Herbaj je v peti vrsti levo od pozvačina, Branko Ločnikar v zadnji vrsti na sredini; 47)
žandarji (policaji) - Vili Zorko, Robi Šparaš, Matej Cigut, Tomaž Pore-doš, Sašo Čahuk, Ervin Car, Simon Domjan, Slavko Sapač, Vlado Fajs, Janko Kulič, Martin Kulič, Simon Obal, Boštjan Jakiša, Štefan Horvat, Darko Kutoša, Štefan Horvat, Milan Marin, Srečko Temlin, Bojan Vurcer.
Nosijo prave stare uniforme, izposodili so si jih v Puževcih, kjer so jih tudi imeli na njihovem borovem gostuvanju. Nekaj jih ima tudi gasilske uniforme. (sl. 3 - stojijo na desni strani, največ v zadnji vrsti;
21, 49)
Vaščani, ki niso imeli določenih vlog, so pomagali pri vseh delih, ki jih je bilo potrebno opraviti pred, med in po gostuvanju, tako da lahko mirno zapišemo, da je, razen najmlajših in najstarejših, sodelovala vsa vas.
VABLJENJE
Na borovo gostuvanje so povabili vaščane sosednjih vasi, ki sodijo v isto občino ali gasilski sektor (sektorji se spreminjajo) in od koder so Preda-novčane tudi že vabili na gostuvanja. Tako deluje medsebojna podpora
27 Pred 2. svetovno vojno vil na gostuvanjih še ni bilo. Na vaških prireditvah je nekaj deklet pelo, kot vile so se pojavile na gostuvanju, ko so začeli hoditi v Ptuj. Po mnenju nekaterih so vile nastale prav v tej vasi.
med vasmi, saj so povsod zadovoljni, če so povabljeni, ker lahko naslednjič vabijo oni. Pri vabljenju se namreč zbere največji del dohodka.
Vabit se gre v skupinah, v vsaki naj bi jih bilo pet — pozvačina (napravljena manj praznično kot za gostuvanje, na glavi imata navaden klobuk, s pisanim trakom ali kako rožo), Ciganici in obvezno muzikanti, goslari, harmonikar ali trobentar. Ciganice imajo ropotuljice, mora biti vriskanje in petje, da se sliši, da se nekaj dogaja. Hodijo od hiše do hiše in pobirajo prispevke. Zraven morajo iti tudi starejši ljudje, ki poznajo vasi, da najdejo vse hiše v dolgih, raztresenih vaseh. Na cesti se ustavlja avtomobile, Ciganica meče karte. V Predanovcih niso imeli dovolj ljudi, tako da so bili v skupinah tudi samo po trije, pozvačin, Ciganica, goslar (med njimi sta bila Marjan Borovnjak iz Predanovec in Alojz Pustostnik iz Strukovec, ki sta godla tudi na gostuvanju).
Včasih so hodili vabit tudi med tednom, dobivali pa so jajca, mast in moko (ki je bila različna, saj je vsaka hiša imela svojo vrsto moke, zato so jo zamenjali v mlinu za eno samo vrsto, da so jo imeli za peko krofli-nov in pogač). Sedaj so vabili samo ob koncu tedna, od zgodaj zjutraj do poznega večera. Vse so opravili v dveh vikendih, ljudje pa so jim darovali denarne prispevke. S seboj so imeli pijačo in bonbončke, da so jih dajali otrokom.
V hišah so pozdravili: »Dober den!« in oddali vabilo:
Pozvanje! »Borovo gostuvanje« Predanovci 2002 Pozvanje!
POZAVAMO VAS NA »BOROVO GOSTUVANJE«, NA ŠTEROM TA SE ZDAVALA BOROVNJAK GURKO IN ŠKUFNJEK28 MARIŠKA. CELA CEREMONIJA DE SE ZAČNOLA 10. 2. 2002 OB 8 VORE VGOJNO NA S TRNJON ZARAŠČENOJ KRČOJNI. PRIDITE SI ŠTERI STE OD GLEŽNJA VEKŠE, S PUNIMI MOŠNJAMI IN HITRIMI PETAMI. NA TEŠČE KA DE ZA GUT29 PA ŽELODEC PRESKRBLENO. GOSTUVANSKI ODBOR PREDANOVCI. 30
Povedali so še: "Naša mladina je bila, moram vam povedati, preveč manjarna31, nej se je oženila zda smo se pa namenili ka idemo v loug pa to napravimo pa vaše prispefke prosimo če nam malo pomorete, pole pa vas vabimo na borovo gostuvanje na Krčojni tega pa tega dne." ali "Mamo velko nevolo, ka se nihče ne šče oženiti, nej, pa zdaj bomo mogli napraviti borovo
28	škuifka = storž (smrekov, borov) (Novak 1996: 147)
29	gUt = golt, grlo (Novak 1996: 50)
30	Prepis besedila na vabilu.
31	manjaren = len (Novak 1996: 73)
gostuvanje." Domačini so odgovarjali: "Ja, dobro je, dobro, samo hodte notri" in jih povabili v hišo in postregli z jedačo in pijačo. Pri vsaki hiši so dali denarni prispevek, vsak po svoji možnosti, a o višini prispevka se navadno izve (v vasi s 40 hišnimi številkami so dobili približno 300 000 Sit). Neka ženska jih je pričakala sama pred hišo, rekla je, da ne more dati niti jurja32, tisočaka, a so jo pomirili, da ne zahtevajo ničesar in da jim že to nekaj pomeni, da jih je počakala. Pravijo, da so v bolj revnih vaseh dobili največ. Prispevke so zapisovali in po koncu vsakega takega obhoda naredili zapisnik.
Za vabljenje je potrebno pridobiti dovoljenje upravne enote v Murski Soboti. Predanovčani so leta 2002 dobili dovoljenje oz. pobirali so prispevke v naslednjih vaseh: Markišavci, Polana, Brezovci, Gorica, Ša-lamenci, Zenkovci, Beznovci, Strukovci, Puževci, Lemerje, Vaneča, Pu-conci 33, morali so oddati poročilo o zbranih sredstvih in njihovi porabi. Prireditev so zavarovali pri zavarovalnici Triglav.
32	jur = 'tisočak'. V kraljevini Jugoslaviji je bil na bankovcu za tisoč dinarjev upodobljen sv. Jurij. Poimenovanje je preživelo tudi v prejšnji državi, čeprav so bili na tisočakih upodobljeni drugi liki in se preneslo na bankovec za tisoč tolarjev. (Snoj 1997: 205)
33	Odločba za zbiranje prostovoljnih prispevkov št. 222-20/01-110 z dne 27.12.2001, Republika Slovenija Upravna enota Murska Sobota Oddelek za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve, Kardoševa ul. 2, 9000 Murska Sobota; v njej so z imeni navedeni tudi vodje skupin.
BOROVO GOSTUVANJE
ZAČETEK
1 Čakanje na začetek, spredaj Ciganke in vile..
Začetek so napovedali za ob 8h, ker pa je deževalo, so počakali do 10h, ko se je vreme izboljšalo. V Gasilskem domu se je zbralo veliko ljudi, pripravljali so se za svadboiA, ženske so zlagale pecivo, pogače in krofline v košare in škatle, nekateri so popravljali podrobnosti na oblačilih in šminki, moški so zvrnili kozarček, zunaj pa so se skupine vaščanov in obiskovalcev pozdravljale in pomenkovale, nekateri liki svadbe so že nastopali (sl. 1, 2).
Ciganice so že nosile korbe, košare dobrot, ki so jih napekle vaške gospodinje in jih ponujale vsem. Mate pa ne date je že začel s pobiranjem prispevkov, tako da je ljudem molil palico s pušico na koncu in ponavljal: Mate, mate pa ne date! in Mate pa date! Pripeljali so se tudi policaji in se iz avta zapletli s čakajočimi, med njimi je bil tudi našemljen policaj, v šaljiv pogovor. Na parkirišču ob gasilskem domu so se zbrali traktorji z okrašenimi, naloženimi prikolicami, tudi velika prikolica s kuhinjo,
34 svadba = svatje, spremstvo ženina in neveste (Novak 1996: 143)
odpeljali so se v gozd že pred začetkom. Z njih so pozneje stregli hrano in pijačo. Tudi sodišče je imelo svojo prikolico z napisoma birovija in Cenik kolekov: Borova igla 1 EUR, Borova smola 3 EUR, Borov penn35 5 EUR, Kolek rešenja 10 EUR?6. Manjša in z vejevjem in barvnimi trakovi okrašena prikolica je bila pripravljena, da bo peljala popa.
Vodja gostuvanja, ki je bil tudi fiškališ, je po megafonu pozdravljal in nagovarjal svadbo, napovedoval in komentiral dogajanje.
SKUPINSKA SLIKA
Najprej so se vsi zbrali za slikanje pred gasilskim domom. Iz doma so prinesli klopi. Razvrščanje za sliko je bilo zanimivo za opazovalce, fotografe in snemalce (med njimi je opazno sodeloval fotograf Feri Hochstatter iz Murske Sobote, ki so ga povabili prireditelji in ki je slikal že prejšnja gostuvanja v Predanovcih; domačini pravijo, da je vedel, kako se je treba razporediti na sliki). V prvi vrsti so čepeli otroci, v drugi vrsti so sedeli, za njimi pa stali na klopeh.
Seznam likov na skupinski sliki:
Prva vrsta: rouraša (ki sta se med slikanjem presedla v drugo vrsto), pucar,
vili, merarjeva pomočnika, vili; Druga vrsta: rouraš, ponvar, bohoc, frančiškan, nuni, turbaš, starešinojca s
35	pen = štor (Novak 1996: 96)
36	Smo v času pred 1. 1. 2007, ko je bil v Sloveniji uveden evro.
3 Skupinska slika.
torto, Gurko ali mladoženec, sneja, stršina, turbaš, Ciganice, maš pa ne daš, Mariška, Ciganica z otrokom, Ciganica, Irena Vlaj, bošnjak, kuarca;
Tretja vrsta: medved, Ciganica, kuarce, družban, posvalbica, andželer, mati, oča, mežnar, posvalbica, vila, dami, kelnar, sekača, policaj, kuarca;
Četrta vrsta: dekline, ka so korine gor pikale, džagr, Ciganica šlogarca, džagr, doktor in tri medicinske sestre, pop, kuar, štiri kuarce, Ciganica, žandarji;
Peta vrsta: kelnarja Jože Fajs, Izidor Balažic, vrag (moral bi spodaj ležati),
4 Levi del skupinske slike.
5 Osrednji del skupinske slike.
pozvačin, birouf, fiškališ, birouf, kuar, Ciganica z otrokom, Ciganke, pozvačin, žandarji; Šesta vrsta: v kunji mesar, kuar, šofer, ki je vozil traktor, vrag, žandarji.
(sl. 3, 4, 5)
MUZIKA IN PREDSEDNIKOV GOVOR, GUČ
Pihalni orkester, borova banda iz Bakovec je igrala v vasi in v gozdu do popoldneva. Po slikanju jo je vodja pozval, da za začetek eno odšpila. Začeli so z melodijo pesmi »Ne hodi za mano, ne boš me dobil«, naslednja je bila »Dekle, zakaj tajiš?« Nekateri godbeniki so bili tudi pustno našemljeni, eden si je nadel lasuljo, drugi svetleč moder cilinder, tretji papirna očala, eden je bil pajac v širokih rdečih hlačah ali košu z balonom, z velikim rdečim nosom. (sl. 8)
Sledil je govor, guč vaškega predsednika Viktorja Cipota. Pozdravil je, izrazil je zadovoljstvo ob velikem številu zbranih, povedal je, da bo dohodek šel za obnovo gasilskega doma in vsem je zaželel dobro počutje na borovem gostuvanju in da bi odnesli lepe spomine nanj.
IGRA
Igro je vodja napovedal kot uvod v borovo gostuvanje. Res je zelo pomembna, saj je borovo gostuvanje posledica dogajanja v igri in bi brez nje
sploh ne bilo razumljivo. V njej gre namreč za neuspel poskus vsiljene poroke, ko hoče oče hčerko poročiti z bogatim snubcem, ona pa tega noče, ker ima rada drugega, revnega in se hoče poročiti z njim, tega pa oče ne dovoli. Vse je že pripravljeno, dobrote so spečene, muzikanti so prišli, tudi ljudje so se zbrali. Svatbe ne morejo odpovedati, zato se odločijo, da bodo pač imeli borovo gostuvanje.
Besedilo za igro je napisala Sidonija Janža po spominu in ob pomoči Kalmana Kerčmarja, ki je bil oča na dveh prejšnjih gostuvanjih. Staro igro so namreč imeli za izgubljeno, dokler se ni našla v arhivu ptujskega karnevala, ki ga hrani Pokrajinski muzej Ptuj.37
Igro so zaigrali pred gasilskim domom. Za sceno so postavili pogrnjeno mizo s pijačo, kozarci, na okno gasilskega doma so pritrdili prte z napisi (npr.: Dobrodošli mili gosti!), ki so priljubljen kuhinjski stenski okras. Igra se je začela s prizorom, ko mati lušči kuruzo, kukurco, oča brusi orodje na rezatki stolici, klopi, Mariška bere knjigo. (Ob robu prizorišča je kot šepetalka z besedilom v rokah sedela Irena Vlaj, ki je vodila vaje za igro.)
Borovo gostuvanje
STAREŠINA: Dober den vam bog daj!
OČA: Bog daj, bog. Prestopita prag in bojta pozdravlena v mojoj iži. Ka vaj je se prineslo ?
STAREŠINA: Muva sva s kanionske z medonpa mlekon tekoče dežele. Čula sva, ka vi mate lepo, mlado teličko koddaji. Pa sva prišla, če bi se za njo pogodili.
MATI: Ja, mamo mi fajno teličko. Lejpa je, vrla je, gej rada, pigej rada, pojbe rada ma. Noo, za delo sva jo nej glij cuj gnala, ka sva muva lejko ešče samiva fčinola. To de se pa ešče nafčila. Ka pa mislita za erbijo? Velko pa globoko mošnjo pejnez ma. HČI: Hej, hej, mene pa nika ne pitate! Ges toga voglenika38 nemo mejla. Ges
man dosta lepših pa bokših pojbov, s šterimi me nede sron živeti. OČA: Ka maš tij cuj gučati? Če sen ges pravo ka ga moreš zejti, ga moreš zejti! Njemi moreš biti podložna do smrti. Kama pa pridemo, če de sakši ravno pri kuči. HČI: Ooo, oča, to pa nika nede. To nemo napravila! Rajši iden z domi, cilo v smrt je bokše iti, kak pa toga puklavoga kmeta zejti. Nemo ga mejla pa konec! (odide)
STAREŠINA: Vidiva, ka je vašoj čeri to nej vola. Muva ideva inan iskat
37	Zahvaljujem se etnologu Andreju Brencetu iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, da je posredoval kopijo gradiva za 1967 in 1976, ki se nanaša na Predanovce. V njem je bilo tudi staro besedilo igre, kopija se hrani v spominski sobi v Gasilskem domu v Pre-danovcih.
38	Verjetno je mišljeno voglednika; voglednik = snubec, oglednik (Novak 1996: 167).
snejo. Etan Škufnjekova Rozika ma lejpo čer, ešče lepšo od vaše, pa kak rada dela. Mošnja je trikrat vekša kak vaša. Odi Pištek, ideva.
MATI: Vejpa nikan včasi nejta. Počakajta, ka vama malo reber skujan, ka ta malo gužine mela. Ešče si malo pogučimo, pa si mogoče naša Mariška ešče premisli.
STAREŠINA: Nej, nej, neva čakala. Muva ideva. Pa zbogon. Vij svojo čer samo mejte. Že najdeva baukšo. Sakšemi žakli se krpa najde. Pa naš Pištek tuj svojo najde. Naj vrag zeme vašo babo! (odideta)
DEKLA: Vert, vert, znate ka? Tisti Gurko pa sosed ideta k van.
MATI: Ka njiva pa vrag se nesej. Ka pa njiva ščejta. Vejpa zaj nega nikšega dela. Pa snega tuj nega, ka bi ga metala.
DEKLA: Vert, tisti Gurko rad ma našo Mariško. Pa znonkar ideta vogledi. Ka te pa zaj delali? Znate vert, ge bi tuj tak napravila. Ka pomaga bogastvo, če lubezni nega.
OČA: Mukni tij norčasta dekla. Ka misliš, ka de sakši norcpri kuči ravno. Tu san ges vert, pa pika.
MATI: No, no, tak znan, ka ges nikše rejči tu neman, če glij delan kak gunec. Tri lejta san gosi krmila, ka san njej blazine spravila. Svinjo že tuj krejdi man. Somo vaj somara moren poslušati, kak se s pojbov norca delata.
OČA: Tuj boj, ka sta že tu.
SOSED: Dober den van bog daj.
OČA: Ka vaj vrag tu nosi? Ka ščejta?
SOSED: Oča, po velkon posli odiva. Vidite sami, ka van fašenek kraji ide. Pa se bogin, ka našemi Pišteki pa vašoj Mariški pa vujde. To je že
7 Po igri: stršica, stršina, voglednik.
sramota za vas pa za cejlo vejs. Ka če bi njiva, muva vkuper oženila? Po našoj navadi moren najprlej vas pijtati, ka mate vij cuj povedati, če ste za tau, ka se zemeta, pa sta si žitka par do smrti. Radiva se mata že dugo. Penez rejsan nema, ma pa delovne rokej, pa si s ten pejnezepa poštenje spravi.
OCA: To pa ges nikak nemren dovoliti. To nikak nej.
GuRKO: Cujte oča, ne bojte takši. Z Mariško se trnok radiva mava. Sreč-niva ščejva biti pa na pomoč van pa cejloj vašoj rodbini. Rad delan na pouli pa v štali. Samiva va si bogastvo spravlala. Neščeva biti nikomi na
OCA: Nej, to je moja zadnja rejč.
GuRKO: Ce pa neščete, pa ideva inan. Bog vam naj da srečo. Pa zbogon. (ščej oditi)
BRANKO: (pijen) Miška, ka si pa ti napravo, ka si nej Mariške dau. Kakši lejpi pojeb je, pa vrli. Ce bi on tu delo, bi na sakše okno pet krav vo gledalo, ka od svinj niti ne gučin. Ce bi ges bil na tvojon mesti, bi jo njemi včasi ta dao. Joj, joj, Miška, Miška, koma si mislo. Furt san pravo, ka človek pri čednoj pameti, sigdar noro vo opodi.
Ce je pa že tak, te naj bo. Te mo pa meli Borovo gostuvanje, pa našega mla-doženca z borovov snejov oženimo. Tu de lejko poleg cejla vejs. Plejsali pa ejvali mo si, pa dobro geli, pa ešče, hk, mo lejko dosta pili. To de lušno! Lidgej, ka ste že vsi vkuper, včasik idemo v log, ka to kak najprlej vrejd zememo. 39 (sl. 6, 7)
Prepis tipkanega izvirnika, ki se hrani v spominski sobi v Gasilskem domu.
p*

VAŠKO GASILSKI DOA
ntEDANOVCI
Godba je zaigrala valček, pari so zaplesali in vriskali, med njimi tudi	8 Borova banda mladoženec s snejo, vodja je bil navdušen: "Zaplešimo, oblake razženimo!"	igra pred GasilKo so prenehali plesati, pa je napovedal odhod: "Naši andželeri so že šli	skim domom. na delo, pripravimo se, da bomo šli za njimi. Odimo po poti naših andže-
IZ VASI DO GOZDA
Vodja je po mikrofonu povabil svadbo, da se je razvrstila v sprevod (sl. 9, 10) in napovedal vrstni red, andželer je pogledal skozi daljnogled, rešpe-ter, določil smer in sprevod se je premaknil. Pomembno je, da se vse odvija na vaškem zemljišču, hataru40, sprevod ne sme prestopiti njegovih mej, zato gredo spredaj andželer in njegovi pomočniki. (sl. 10, 11, 12)
V sprevodu so po vrsti šli: turbaške (= turbaša), ki skrbita za prosto pot povorke; pozvačina;posvalbici in družbana, ki vlečejo voz, o njem je vodja rekel, da je vouzek za našo snejo, če jo seveda najdemo; pomagajo jim žandarji; brusač s pomočnikom; godba; sneja, mladoženec; žandar; mati, oča; starešina in starešinojca; žandarji, birouf dami, Ciganice, med
40 hatar = meja, ozemlje ene vasi (Novak 1996: 52)
njimi ena z otrokom, ena z medvedom; doktor, medicinske sestre, med njimi borova sestra in škufnjekova sestra; nuni in duhovnik, vrag (drugi vrag ni bil v sprevodu, ker je pazil na popa), rouraša, bohoc, mate pa ne date, putar, pucar, bošnjak, drugi vaščani in obiskovalci. (sl. 13, 14, 15, 16, 17, 18)
Vile, džagra in logar so odšli proti Krčojni takoj po slikanju, preden je povorka krenila iz vasi, saj so jo morali pričakati ob vstopu v gozd.
Vrstni red v povorki je pomemben za glavne osebe, drugi lahko hodijo, kjer se pač uvrstijo in med hojo tudi menjajo položaje v njej. Vertinja je sprva hodila na začetku, ob drugi strani ceste, potem se je premikala vzdolž sprevoda, da bi imela pregled nad potekom stvari.
9 Vodja napoveduje razvrščanje v sprevod.
10 Vertinja hodi pred sprevodom in ob njem.
11 andželer
12 Merar s klado in fantička, ki sta z vozičkom vozila količke, jih zabijala v zemljo in tako označevala pot.
13 Od leve družban Dušan Rogač, svalbici Maja Janža in Martina Korpič, družban Darko Rogač, pozvačtna Ernest Šparaš in Zoran Škerlak, turbaša Branko Nemec in Bertalanič Milan.
14 pozvačtna
15 Ciganice v sprevodu.
16 Povorka gre mimo Vile Victoria, nekdanje Vlajeve gostilne, ki je bila staro prizorišče
skupinskih slik in igre.
17 Vaščanka opazuje dogajanje.
18 Sprevod s	Ob poti so stali in opazovali vaščani, ki niso šli v gozd, starejši in
turbašema na &lu. majhni otroci pa izpred hiš ali skozi okna. Zaostajala sta mate pa ne date, ki je prosil za prispevke in čistilec čevljev, ki je začel delati že v vasi. Na poti iz vasi do gozda je vodja po zvočniku vodil in usmerjal sprevod skozi vas, po glavni cesti med Predanovci in Brezovci in nato desno po poljski poti proti Krčojni. Vmes se je sprevod večkrat ustavil. Andželer in pomočniki so merili in označevali pot z zabijanjem količkov, ki so jih vozili v vozičku.
Borova sestra, škufnjekova sestra, mate pa ne date in putar so ustavljali avtomobile in pobirali denar, policaji so delali red, frizerki sta frizirali, slikar je fotografiral, medicinske sestre so pomagale ženski, ki ji je postalo slabo (bila je vertinja, ki se je nalašč vlegla na tla, ker je želela s tem upočasniti sprevod, kajti po njenem bi se moral premikati počasneje). Andželer je razgrnil zemljevid, tudi turbaša sta se ustavila in so razpravljali, do kod je njihov hatar in kod vodi prava pot. (sl. 19, 20, 21, 22, 23)
Pop bi tudi moral biti v povorki, a se ni upal, da ga ne bi raztrgali, ker so fantje iz sosednjih vasi že prežali na priložnost, da bi nagajali in se je pozneje pripeljal v gozd na prikolici. Med hojo od vasi do gozda je godba ves čas igrala.
Pri vasi Brezovci, kjer so že čakali ljudje iz te vasi in od drugod, da bi se priključili gostuvanju, je sprevod prečkal cesto, ki pripelje iz Gorice, in se ustavil pred vhodom v Krčojno.
19 Borova in škufnjekova sestra sta na cesti ustavili avto.
20 Mate pa ne date
na cesti ustavlja avto.
21 Žandari in mate pa ne
22 Mate pa ne date pobira prispevke.
23 Putar je ustavil avto na cesti med Predanovci in Brezovci.
GOR STAVLANJE IN VHOD V GOZD, LOUG KRČOJNA
Na vstopu v Krčojno, ki je v predanovskem hataru, je bila pot zaprta z rampo, ob njej pa so stali logar, džagra in vile. So varuhi gozda, v njem živali v miru živijo, če pa bi to hrupno druščino spustili naprej, bi se živali pred njo umaknile in odšle iz gozda. Zato naredijo zaporo, gor stavlajo, da bi najprej preizkusili, kdo so ti, ki želijo priti v gozd.
Turbaš je povedal, da so prišli po snejo. Logar in džagra so vprašali: »Peneze mate pa dovolenje?« Turbaš je vzel iz torbe steklenico žganja, palinke in jim ponudil požirek. Vile in džager so zapeli »Nocoj je ena luštna noč.« Potem so morali odgovoriti na vprašanja, odgovarjala sta turbaša, ki sta na poti najpomembnejša za svadbo, ostali so pomagali, če so znali. (Npr.: »Kelkoparov nog ma zavec?« Odg.: »Osem — dvapredniva, dva zadniva, dva leviva, dva desniva«; »Gda de naša sneja mela največ mesa med nogami?« Odg.: »Gda de konja jahala«; »Šteroga psa se zavec najbole boji?« Odg.: »Beloga, zato ka si je kaput dol sleku, pa de ga prle41 zagrabu.«) (sl. 24, 25, 26)
Končno so morali še peti, zapeli so »Mi se mamo radi«, gozdni varu-
hi pa so rekli: »Trno lepo ste spejvali, samo dugo vas ne smemo poslušati.« Logar je prebral dovoljenje ministrstva za gospodarstvo celoj bandi ka leko stopijo v loug od Krčojne.
Dvignili so rampo, vodja je napovedal: »Čaka nas še vekše delo, iskanje te sneje. Andželerji so svoje delo skončali, zdaj začnejo delo lovci in logarji.«
41 prle = prej (Novak 1996: 119)
25 Gor stavlanje, od leve detektiv Franc Forjanič, turbaš Branko Nemec, detektiv Simon Škrilec, turbaš Milan Bertalanič, pozvačin Zoran Škerlak.
26 Vile pri gor stavlanji — od leve Sonja Sukič, Nuša Kutoša, Sandra Nemec, ciganica Samanta Herbaj, Nina Škerlak, Nuša Cipot, Valentina Kocen, Tanja Sukič.
V KRČOJNI OD PRIHODA DO PODIRANJA BORA
Ob poti, blizu začetka gozdne poti, je stala miza, sto s kroflini in pijačo, vsi so dobili, kar so želeli, kmalu potem pa se je sprevod ustavil. V gozdu so že stale prikolice s hrano in pijačo in ob njih mize in klopi. Vodja je napovedal: »Banda naj eno vžge!« in godba je zaigrala.
Naslednjih nekaj ur se je na tem prostoru sredi gozda gostuvanje
razživelo kot preplet zabave in druženja, kot velika igra in ljudsko gledališče, v katerem so vsi navzoči postali del dogajanja in so se pomešale vloge opazovalcev in izvajalcev. Posamezni liki so delali, kar je sodilo k njihovim vlogam in služili denar, ljudje so se vključevali v prizore, se odzivali in nato nekaj časa ob robu opazovali, jedli, pili, se pogovarjali.
Poskrbljeno je bilo za hrano in pijačo. Borova kujnja na Krčojni je na bližnje drevo obesila cenik: vino, slatina, špricer, pivo, ora, cockta, kava, vodka, šnops, wiski, jeger, kujano vino, domača klobasa, hrenovke, s pripisom: "Bog žegnjaj!" (sl. 27, 28, 29, 30)
27 Borova kujnja — od leve Franc Škrilec, Kamila Škrilec, Brigita Fajs, Marta Fajs, Irena Puhan.
28 Borova kujnja — od leve Terezija Bertalanič, Cvetka Čerpnjak, Tanja Škrlak, Vojko Šiftar, Marjan Čerpnjak.
29 Borova kujnja — od leve Darko Rogač, Vijola Bertalanič, Olga Jakoša, Renato Tratnjek, Tibor Novak.
30 Borova kujnja - na prikolici od leve Johan Zrim, Jože Fajs, Franc Korpič, Boštjan Puhan.
Ciganice so ves čas delile pecivo, ki ga do konca ni zmanjkalo (sl. 31), frizerki sta frizirali (sl. 35), bošnjak je prodajal svojo kramo (sl. 40), bohoc je uganjal norčije (sl. 41), brusač in pomočnik sta brusila nože in škarje (sl. 33, 34), slikar je fotografiral (sl. 36), čistilec je čistil čevlje, prispevke je nabiral mate pa ne date. (sl. 31, 35, 40, 41, 33, 34, 36) Ciganic je bilo več, ena je vodila medveda, druge so šlogale iz kart ali z otrokom v naročju moškim podtikale očetovstvo in jih tožile za denar. Logar s sekačema si je ogledoval in meril bore. V muziki sta se menjavala bakovska godba in harmonikar. (sl. 42, 43)
37 putar, Ciganica Hermina Forjanič in medved
38 Ciganice od zgoraj levo: Mirjana Korpič, Majda Cipot, Sandra Maučec, Zorica Šparaš, Danica Gomboc, Darja Cigut, sedita Jožica Bertalanič, Zdenka Balažic.
39 Kelnar Boštjan Puhan, kuharica Nada Janža, Ciganica Nataša Kuzma.
Tatovi in tatice so kradli (vedno se največ krade kape, značke, starešini klobuk, posvalbici šopek, starešinojci torto — kar se na srečo tokrat ni zgodilo), bežali po gozdu pred policaji, ki so jih lovili in vodili pred birovjo, ki jih je obsodila na denarno kazen ali zapor, klonjo za lopove. Kradla so tudi dekleta in ženske, eno so zaprli kar skupaj z lopovom. (sl.
44, 45, 46)
Po pripovedovanju starejših ljudi so si na borovih gostuvanjih fantje vedno dajali duška, skušali so ukrasti snejo in borov vrh, vrjek in s tem osramotiti vas, ki je prirejala gostuvanje — to je spadalo zraven, vendar je veljalo nenapisano pravilo, da se ni delalo škode. Kar so kradli, so plačali, niso se tako divje pretepali. Tokrat pa je bilo, kot pravijo, samo nekaj takih, ki so pravilno kradli in plačevali. Prireditelji so morali biti ves čas zelo pozorni, da napadalcem ne bi uspelo poškodovati ali ukrasti stvari
42	Od leve logar, sekača Štefan Janža in Dušan Slamar.
43	goslar (desno)
44 Žandari so prijeli lopova.
45 Birouva — na sredini Drago Gomboc, desno Milan Čahuk, levi je fiškališ.
46 klonja
in ljudi, najpomembnejših za uspešno dokončanje gostuvanja. Zato so svadbo, se pravi mladoženca, snejo, očo, mater, starešinojco, starešino, sval-bice in družbane skrbno čuvali, največ časa so jih zadrževali na prostoru med kletko, klonjo in prikolico s popom. Branila sta jih džagra (sl. 48), za snejo pa je bil posebej zadolžen vrag (sl. 47).
Birovja, opremljena z ozvočenjem, je bila najživahnejša na prizorišču. Lopovi so se branili, sodnik je sodil, tolkel s tolkačem, polno je bilo prerekanja, smeha, vpitja, množica jih je obkrožala, komentirala, sodelovala in se odlično zabavala.
Vendar pa so fantje iz sosednjih vasi postajali vedno bolj napadalni.
47 vrag
48 Džagra - na sredi Štefan Bertalanič, desni Roman Janža.
Nekajkrat so se spopadli s predanovskimi fanti, možmi, žandarji in policaji, ki so tolkli nazaj, a napadalcem je uspelo poškodovati voz, s katerim naj bi bor odpeljali v vas (ker pa so s tem računali, so imeli pripravljenega rezervnega). Vmes so se fantje pomirili, birovja je delala naprej, banda je igrala, čez nekaj časa pa so se spet česa lotili. (sl. 49)
49 Žandari odganjajo napadalce od voza.
Nasilje je prešlo meje. Godbeniki so odšli prej, kot je bilo domenjeno, ker so jim v pihala zlivali pijačo, v trompete so jim špricer nalivali. Vzdušje je postalo napeto, na obrazih prirediteljev je bilo zaznati skrb. Bližajoči se vrhunec dogodka, se pravi podiranje bora, je naznanil
govor, popov guč42:
Vu imeni bora etoga zemelskoga štora ter po steblovji soklovdža. Abel Abel Dragi moji poslušalci!
Poslunte one smetlave reči štere sen si za grunt mojega premišlavanja vo odebro. Gori je najdeno in zamerkano na ton staron bore na 14 sokle do 15 ekat:
Fašenik je zato stvorjeni, da si vsak zemelski vandrarpoišče svoj žitka par, šteri bode njemi v življenje večkrat na čemer i kvar po mogočnosti do
42 Popova govora (v gozdu in v vasi ob zaključku), molitev, ozavanje, zdavanje, ločitev so prepisi tipkanih izvirnikov, ki jih hrani Irena Vlaj, Predanovci 4a. Vstavljeni so v velik zvezek nekdanje Vlajove žage, v katerega je njen lastnik, Irenin tast, vpisoval knjigovodstvo v času pred 2. svetovno vojno; Irenin mož Štefan Vlaj, ki je bil pop na ptujskem karnevalu l. 1971, je zvezek oblekel v rdeč žamet in vanj nalepil strani natipkanega besedila. Pri Vlajevih imajo spravljeno tudi popovo kapo, oubo in papirnat trak za okrog vratu, ki sta značilna za opravo fararja.
50 Popov guč.
51 Svadba se je premaknila niže v
gozd.
80 let starosti. Dragi poslušavci šteri mate vuja kak murski zavci poslunte me na vse strani: Znan, da ste zatoga volo esiprišli, da bi se od nas zvorčeni ludi kaj čednoga čuli i se navčili.
Po našoj staroj navadi je to da se v tom blajženom fašenskon časi vsaki pošteni mladenec ženi, če je li samo 80 let star. Vzrok je bil da bi vsakši sta-riš ščeo svojega sina ali čer dobro oženiti. Ne ka bi si pogučavali po ljubezni zdravji po vsej dobroti ali samo so gledali na to, da bi njim v žepko prišli miljoni. Bogastvo miljoni to vse mine pa pride nevola pa štukanja telko ka se vo na okna kipi. Po velkoj nevoli si začnejo (na n je strešica) glave treti pa se eden na drugoga drejti, to so si te nej premišlavali, ka je čedno pa zdravo ali so se pogajali kak Ptujčani (Mešetaroške43) za kravo. Ker so se v ton fašenskon časi naši mladi nej oženili, do gnes naše Predanovske devojke liki sojke kre ruda šle i bor za sebov vlekle. Abel
Vodja svadbe je z logarjem napovedal odhod po bor. Vsi so se odpravili v predel niže v gozdu, imenovan Dol. Pop in farar (ali mežnar) sta se odpeljala na prikolici. (sl. 50, 51)
PODIRANJE BORA, OKLICI, OZAVANJE, POROKA, ZDAVANJE, ODHOD IZ GOZDA
Predanovčani so več dni pred gostuvanjem skupaj z lastnikom izbrali drevo, ki ga bodo posekali, takega z dvema vrhoma, zraven pa so določili še dva za rezervo. Gozdar je enega žigosal v spodnji del debla, v peni44, da se ni videlo. Zato so logar in sekača lahko zavlačevali in se tu in tam zagledali v kak bor, kot da so ga izbrali. To naj bi zavedlo fante iz sosednjih vasi, ki so prežali na vsako možnost, da bi zasegli vrijek; za končni uspeh gostuvanja je najvažnejše, da vrijek ostane v rokah vaščanov. Neko drevo so že začeli sekati, a je nekemu fantu uspelo splezati nanj.
Nekateri so mu zaploskali, a Predanovčani tistega drevesa niso imeli v načrtu. Izbrali so drugi bor v bližini. To so bili trenutki napetosti, ko so policaji in vraga pozorno pazili, kaj se bo zgodilo, tudi, da bi se kdo ne poškodoval. Spet je nekomu uspelo prebiti se do drevesa, a so ga še pravi čas potegnili dol. Bor so podrli, v njegovi smeri so se zapodili napadalci in Predanovčani, njim je uspelo in zaslišalo se je veselo vzklikanje: »Vrijekje naš!« (sl. 52, 53, 54)
Sledili so molitev, oklici, ozavanje in poroka, zdavanje.
Pop je bral iz knjige45, medtem so bili že od prihoda v ta del gozda
43	Pripis s svinčnikom.
44	pen = štor, tnalo (Novak 1996: 96)
45	Besedila so skoraj povsem enaka kot tista, ki jih je objavil Franc Bukvič v listu Mladi Prekmurec (Bukvič 1940).
ob njuni prikolici zbrani mladoženec in sneja, oče in mati, starešina in starešinojca, posvalbice in družbani:
Predanovski mladenec Borovnjak Gjurko sin Adana in Kate je gori najšo naše Borovo gostuvanje. Gjurko je dobo ženo.
Eti pred nami stoji je malo brasklave kože, ar ona pudra ne pozna. Ona je proti šumi obrnjena, te nema pubi frizure, kak eti med nami ništerne ona ma goste košave veje, mesto čatov borove škufke, ona se drži stare navade. abel
Molitev » Očenaš«
Oče naš Petrov glaš kisi besi dojpo vesi okoli grma pa nika mrmra. Doj po placi blato klači. Lepo te prosim daj nam na našoj glavi ene goste vlase. Vu našij lompaj zdrave i bele zobe, našemi deli močne roke pa duge noge. Daj v našem logi kusto rastovje i borovgje, daj našim kravam i guncan kuste pa debele rogle, daj vu našem gumli močne cepe, vu našem lejvi edno debelo prase. Ar je tvoje kralestvo i ti si glava etoj celoj noriji. Zdaj in navse veke. Abel. Ozavanje
Mamo hišnike štere gnes vo oglasim idnok za trikrat: Borovnjak Gjurko sin Adana in Kate si je zaročo Skufnjek Mariško čer vdove Smrekar Gjule rojene Vrba. Sto ma proti etomi zaročenomi pari naj se zglasi pri Veverčnom krale i njegovom kosmatom repe. Abel
Sekača sta se lotila sekanja bora. V smeri, kamor naj bi padel, so čakali na eni strani predanovski fantje in možje, na drugi strani pa fantje iz drugih vasi. Ko je bilo drevo na tleh, so planili nanj, završalo je med vejami, potem pa se zaslišalo veselo vzklikanje. Predanovčani so uspeli. Vrijek je bil njihov.
Sledilo je zdavanje, vodil ga je pop: Zdavanje!
Dragiva zaročenca ponijsta se pred etim velkim borom i za njegove veje etak se zduhavajta. Jas kak mladenec dosta sen trpo i dosta črevlov raztrgo v tej fašenskih dnevaj i prispodobno k sebi san nej najšo. Ali pregledno me je te veliki bor in mi je svojo čer za ženo dao.
Ti pa sneja naša povolna i pokorna njemi moraš biti i za nas duge blanje vo dati. Abel
Zdaj pa pitan tebe: Borovnjak Gjurko jeli ščeš lubiti pri sebi stoječo Skufnjek Mariško. Jeli boš jo lubo.
Prispodobno pitam tebe Skufnjek Mariško jeli boš lubila pri sebi stoječega Borovnjak Gjurka. Jeli boš ga lubila?
Vu imeni Bora Skufek pa Korenja naj se ete par zdaj in na veke rad ima. Abel.
(sl. 55, 56, 57)
POVRATEK V VAS IN ZAKLJUČEK
Bor so z verigo in traktorjem privlekli do gozdne poti, potem pa so spodnji, debelejši del pritrdili na traktor, okrašen vrijek pa na zadnji del voza, ki je na srečo ostal nepoškodovan. To težko delo so opravili fantje in možje. Potem so krenili v vas. (sl. 58, 59, 60) Spredaj se je peljal bor, za njim sta šla sneja in mladoženec in nato ostali. Na začetku vasi je sneja sedla na bor. (sl. 61, 62)
58 Nalaganje bora na voz.
59 Nalaganje bora na voz, vertinja ob odhodu iz gozda.
61, 62 Sneja je pred vasjo sedla na bor, za njo še mladoženec.
Ustavili so se (približno ob 15h) v vasi pred gasilskim domom, kjer so jih čakali ostali vaščani in obiskovalci, med njimi snemalci in fotografi. (sl. 63, 64) Vsi so se zgrnili okrog svadbe s popom, ki je pričel govor:
Lubleni moji poslušavci!
Naš mladoženec se je že navolo46 ete naše sneje ar je gori prišo... tu pa ga je prekinila Ciganica z dojenčkom v rokah, ki se je zrinila naprej in vpila, da se Gurko ne more poročiti, ker je oče njenega otroka. Birovja se je
63 Birouf cigantce, vrag ob prihodu
64 Snemalci zaključnih prizorov.

f 1
V'*
navoliti se = naveličati se (Novak 1996: 83)
v vas.
umaknila in posvetovala, po katerem zakonu se ukrepa v takem primeru. Odločila je, da se morata mladoporočenca ločiti. Pop je povzel:
Naš mladoženec se je že navolo ete naše sneje ar je gori prišo ka je ona nej devojka ka je k njej odila Sojka. Dokazano je tudi to da ma nezakonskoga otroka.
Za toga volo de doj s kou vržena i vutro na žago pelana tak nede služila več tebi nego za druge namene.
Tebe dragi mladoženec te s tem potom gori oslobodin od toga veverčnoga zdavanja. Vu imeni bora i njegovega štora ar je to že se vkup za vrega. Abel47
Vodja je tako lahko le ugotovil, da se je kljub tolikemu trudu vseh, da bi Gurka oženili, na koncu obrnilo drugače. Naprosil je starešino, naj kaj pove, ta pa je dal besedo mladim. Tako se je najprej dekle (ki je v igri igralo Mariško) pritožilo nad predanovskimi pobi, ki, med drugim, preveč formulo gledajo, da se z njimi niti peljati ne upajo, za ples pa imajo dve levi nogi. Priznala pa je, da so tudi same dekline krive in obljubijo, da se bodo bolj potrudile. Potem je spregovoril še pob in se tudi pritožil nad deklinami, češ da se oblačijo, kot da je celo leto fašenek, priznal pa je, da so pobi tudi krivi in obljubil je, da se bodo drugo leto bolj potrudili.
Zadnjo besedo je imel starešina. (sl. 65, 66, 67) Vsem je želel, da bi se radi imeli, da bi skupaj stopili in se ženili. Zahvalil se je vaščanom, ki
65 Dekle in fant imata besedo.
47 Tu se končajo govori, brani iz knjige. (gl. op. 41)
66 Stršina, starešinojca, sneja, mladoženec poslušajo.
67 Zadnji spregovori stršina.
so sodelovali, vaščanom sosednjih vasi za darove in dobro besedo, obiskovalcem in sponzorjem in jih ob koncu vse povabil v Gasilski dom, kjer se bodo še naprej veselili in naplesali ob glasbi ansambla harmonikarja Marjana Borovnjaka, našega Borovnjakovega Marjana z bando.
po zaključku borovega gostuvanja
IZPOLNJENI NAMEN PRIREDITVE
Borovo gostuvanje v Predanovcih leta 2002 je bilo uspešno, z njim so vaščani dosegli oba namena, ki so si ju želeli doseči. Zbrali so sredstva za Gasilski dom in to največ s prispevki, ki so jih darovali vaščani sosednjih vasi ob vabljenju; sama prireditev, kot pravijo, nikoli ni donosna, z njo so veliki stroški (samo muzika je stala ok. 80 000 Sit). Sponzorirala sta jih vinska klet v Kapeli (400 l vina) in Mlinopek (krofi). Izkupiček (čez 2 000 000 Sit) so porabili za novo kritino Gasilskega doma. Delali so tudi prostovoljno (približno 1500 ur), zidar je svoje delo naredil zastonj kot prispevek, material so tudi dobili nekoliko ceneje, tako da so plačali samo strokovni nadzor. Bora niso licitirali, ampak so ga podarili nekomu za popravilo strehe.
Izpolnjen je bil tudi drugi namen, za prebivalce vasi prav tako pomemben kot prvi, da so vaščanom, predvsem mladini, odkrili staro vaško navado. V pripravah in sodelovanju so se vaščani vseh starosti bolje spoznali, povezali in zabavali. Navdušeni smo bili tudi obiskovalci.
KRITIKA IN SAMOKRITIKA
Po zaključku gostuvanja so bili vsi polni vtisov, zadovoljni z uspelim vaškim dosežkom. Vendar pa nekatere stvari, vsaj po mnenju starejših va-ščanov, niso bile izpeljane čisto tako, kot bi morale biti, kar je za tako veliko prireditev tudi razumljivo. Naj navedemo nekaj takih samokritičnih ugotovitev, predvsem zato, ker kažejo, do kakšnih podrobnosti je izdelana tradicionalna predstava o borovem gostuvanju, pa tudi zato, ker bodo morda koristile prirediteljem naslednjih borovih gostuvanj, da bodo vedeli, na kaj morajo biti pozorni:
Liki in vloge:
Vodja bi moral biti posebna oseba, moški, ki ve, kako morajo stvari potekati, da lahko napoveduje in usmerja dogajanje. Primeren bi bil Vik-
tor Cipot, ki pa je bil andželer. Ker ga niso imeli, je njegovo vlogo delno prevzela Sidonija Janža, še bolj pa fiškališ Vito Fujs.
Bohoc je bil samo eden, dobro bi bilo, da bi bila dva, tudi ne tako mlada, ker se starejši v tej vlogi bolje znajdejo.
Imeli so vse pripravljeno za rešetara s suho robo, ki pa potem ni sodeloval. Ta lik je manjkal.
Čistilec čevljev je imel na škatli napis delan dobro pa hitro, prav bi bilo v narečju, npr. pucan punčoke dobro pa friško (čistim čevlje dobro in hitro).
Nekateri menijo, da je manjkala tudi kamela, gambela, čeprav je na slikah starih borovih gostuvanj v Predanovcih ni. Vedo, da je bila na Štajerskem navada, da so gambele hodile na svatbe, a tu tega ni bilo. Zdi se, da je mnenje, da bi morali imeti gambelo, nastalo bolj pod vplivom literature in občil, kot pa tukajšnjega izročila.
Našemljenci, kakršni so bili nuni in frančiškan, so bili so odveč, še posebej, ker so kazali pornografske koldarje, kar sploh ne gre skupaj z borovim gostuvanjem.
Skupinska slika:
Naredili so napako, da na skupinski sliki ni muzike. Narobe je tudi, da vrag stoji zadaj, moral bi ležati spredaj, kot na starih slikah.
Ples:
Včasih niso vsi plesali, ampak samo pozvačini, posvalbice in družba-ni. Dobro bi bilo, če bi zaplesali stare plese, ki se še najdejo. Potrebno bi bilo malo vaje, da bi se jih naučili tudi mladi.
Povorka:
Sprevod od vasi do gozda bi se moral premikati počasneje, tatovi bi že morali krasti. Včasih so že na poti tako kradli, da so bili že brez vsega, ko so dospeli do gozda. Zdaj se na poti premalo dogaja, trajati pa bi morala vsaj dve uri. Tega ljudje ne vedo, mislijo, da se gostuvanje prične v gozdu, a ni tako, začne se takoj po igri. Zato je vertinja razmišljala, da je treba nekaj narediti, da ne bodo prehitro v gozdu in je legla na tla, kot da ji je postalo slabo. Prej to ni bilo domenjeno in so najprej mislili, da je res omedlela. Sprevod je stal, dokler je niso zdravnik in medicinske sestre spravili pokonci.
Vile:
Vile bi morale biti odraslejša dekleta, ki znajo peti domače pesmi, a so dobili samo punčke, ki so samo pri gor stavlanju, zapele »Nocoj je ena lušna noč«, drugega niso znale. Tudi v gozdu bi morale več prepevati, a za to bi se morale naučiti stare pesmi vil. To je manjkalo.
Gor stavlanje:
Vprašanja so bila preveč moderna, spotakljiva, namigujoča na seks, kar ne bi smelo priti notri. Nepotrebno je bilo, da so peli »Mi se mamo radi«, a so morali, ker jih je lovec brez potrebe izzval, naj eno zapojejo, če znajo. Tu bi sicer morale peti samo vile. Džagra se ne bi smela postaviti k šrangi, kajti prle so bili z vilami v logi.
Pop:
Z njim je bil mežnar (s slamnikom in belim šalom krog vratu), nejasen lik. Po mnenju starejših domačinov mora biti evangeličanski duhovnik sam, čuva ga vrag. V zadnjem času nastopata oba, katoliški in evangeličanski, kot da bi želeli šegi odvzeti njeno evangeličansko obeležje oz. napraviti šego sprejemljivo za vse, kar pa je škoda, saj je vloga popa (tako rečejo sedaj na splošno enemu in drugemu) veliko manj učinkovita, če nastopata dva, navadno sta tudi oblečena v nerazpoznavna oblačila. Farar je po starem poznal vse v vasi in je vse obral, od hiše do hiše jih je obdelal, njegovi govori so bili kot vaška kronika. Danes je težko dobiti koga, ki bi vas tako dobro poznal, tudi si tega nihče ne upa, ker bi prišlo do zamere. Včasih so se ljudje poznali, ni bilo toliko novih prebivalcev, sosed je sosedu lahko iskreno nekaj povedal, pa nihče ni zameril. To je danes težko, starejših ljudi v vasi ni več, mlajši se ne poznajo, v vsaki hiši je kdo, ki je od nekod prišel, ni pravih domačinov.
Ozavanje in zdavanje:
Ozavanje, podiranje bora in zdavanje so se odvijali drugače, kot je bilo predvideno in kot bi bilo prav. Najprej bi moralo biti ozavanje, potem bi morala igrati muzika, sledilo bi podiranje bora, šele nato bi morala biti poroka. Zadnji stavek »Zdaj pa dragi mladoženec či se vupaš v njeno devoj-stvo te jo daj doj vrčti. Vi pa goslarge igrajte, da se ne čuje njeno inckanje« bi moral biti izrečen na koncu zdavanja, šele nato naj bi sledilo podiranje bora. Tudi v izvirnem besedilu, ki je vstavljeno v popovo knjigo, ki jo hrani Irena Vlaj, je ta stavek na koncu poroke in je v oklepaju dopisano, da se med tem časom podira bor. Razlog za pomešan vrstni red je bil strah prirediteljev, da bodo napadalni fantje uspeli preprečiti mirno izpeljavo vsega do konca in so zato pohiteli s podiranjem bora še pred zdavanjem.
Ozavanje in zdavanje bi morala biti pri boru48, tja pa niso šli, ker bi jih napadalci lahko čisto raztrgali.
Godba:
Godba je prehitro odšla, morala bi igrati v povorki nazaj v vas, tako pa je bila tišina, kot da bi bil pogreb.
48 Na sliki iz leta 1956 se vidi, da so pri boru, tam je oča. (sl. 76)
Povratek v vas:
Pot nazaj je bila pretiha, morala bi igrati godba. Ciganica bi lahko že tukaj vpila in skakala v ženina, da ima z njo nezakonskega otroka in da se ne more poročiti z drugo. Sneja bi se morala ves čas peljati na boru, a se verjetno ni mogla, ker je bil prednji del bora pritrjen na traktor in bi bilo nevarno.
Norčevanje iz Ciganov:
Veselico na koncu je skalil prepir, ki ga je zanetilo nekaj Romov, ki so se jezili, češ da so se na gostuvanju norčevali iz boga (ženske, oblečene v nune, so kazale pornografski koledar). Zato so zaključili že ob 21h, čeprav so imeli dovoljenje do 22h (če bi se hoteli zabavati še dlje, bi si morali že prej priskrbeti varnostnike). Nekaterim se je tudi zdelo, da je bilo preveč norčevanja na račun Ciganov, kajti ti so v Prekmurju tradicija, Cigan z medvedom je bil vedno zraven. Menili so, da se jih je preveč sramotilo s pretirano norčavim govorjenjem, kot da bi Cigani tako govorili.
Zaključek:
Tudi dokončali niso čisto tako, kot bi bilo treba. Bor bi morali dati na licitacijo, tako so včasih tudi še nekaj zaslužili. Zvečer pa so ostali na veselici tudi mladi, ki jih sicer na veselicah ni bilo.
Nasilje:
Največ razočaranja je povzročilo prekomerno nasilje. To se sedaj dogaja, kot pravijo, na vseh borovih gostuvanjih. Mnogi menijo, da je zato tako, ker je življenje na splošno postalo grobo. Predanovčani so že med pripravami mislili na to, kako bi se izognili nasilju in zato so njihovi vabovci, ko so hodili od vasi do vasi, vabili tudi fante iz sosednjih vasi, da bi prišli zraven, vsaj za policaje, a niso hoteli. Zanimivo je, da so bili najhujši pretepači že odrasli neporočeni moški.
Zdi se, kot da nasilje najbolj ogroža to staro šego; smisel nagajanja je v tem, da sodišče sodi in pobira kazni, a ob tem naj se vsi zabavajo. Treba se je znati igrati, danes pa ljudje tega ne znajo. Sedaj so tatovi bežali in se zares pretepali s policaji, ki so jih hoteli prijeti in peljati pred sodišče. Po svoje, pravijo, je to možno razumeti, ker mladi ljudje premalo vedo, kaj sploh je borovo gostuvanje, morda so samo od staršev slišali, kako so kradli, nikoli pa ni nihče povedal, da je tat, če ga je policaj prijel za roko, šel nazaj in plačal. Tokrat so bili pravi tatovi, touvaje49 samo dva, trije. Pravilo je bilo tudi, da se vil nihče ni smel dotakniti.
Vedno so fantje iz drugih vasi hoteli preprečiti, da bi domačini do-
49 touvaj = tat, madž. tolvaj (Novak 1996: 158)
bili vrjek, to je celo dajalo vsemu dogajanju dramatično napetost, bila je tudi pijača in kakšen pretep, a vse skupaj je bilo manj divje in bolj veselo. Tokrat pa so bili fantje tako divji, da so se prireditelji trudili, da bi čim prej zaključili dogajanje v gozdu. Zato je tudi muzika prenehala in odšla prej, kot je bilo domenjeno. Vodja je po zvočniku pozival k umirjenemu vedenju, večkrat povedal, da je borovo gostuvanje kulturna tradicija, kamor nasilje ne sodi. To ozračje je skrbelo prireditelje, zato so pohiteli, da bi čimprej stvar pripeljali do konca, da bi bilo storjene čim manj škode in da bi pri sekanju in podiranju bora ne prišlo do kake poškodbe.
Dogajanje v gozdu bi moralo trajati osem ur, a so končali dve, tri ure prej, v najlepšem popoldanskem času, saj bi sicer lahko ostali še brez traktorjev, ki so se jih divjaki tudi že lotili. Obiskovalci, ki šege na poznajo, tega niso opazili, a prireditelji sami so obžalovali, da vse ni bilo tako, kot bi naj bilo.
BOROVO GOSTUVANJE V DRUGIH VASEH IN VPLIVI MED VASMI
Navada je, da se gre v druge vasi na borovo gostuvanje. Med vasmi so si od nekdaj pomagali, izposojali oblačila, uniforme, besedila. V Puževcih so ga imeli leta 1999, tudi oni so vabili v Predanovcih z zvačem in Ci-ganico.
Leta 2002 so bila v enem mesecu tri gostuvanja - 3. februarja v Kro-plivniku in v Križevcih in 10 februarja v Predanovcih. V enem dnevu sta bili torej v dveh vaseh hkrati. Predanovčani so bili tam in opazili veliko sprememb. V Kroplivniku so imeli policaje na konjih, v Križevcih so dodali govore. Nekaterim je to všeč, drugi pa menijo, da to moti. Vendar pa vasi vplivajo druga na drugo. Tako so tudi v Predanovcih imeli na koncu govora deklet in fantov, čeprav je po starem govoril samo starešina, zgolj zato, ker so to imeli v Križevcih.
Vendar pa se vsem zdi največja težava v nasilju, ki resnično ogroža to lepo staro šego. Treba je imeti po petdeset policajev, da delajo red in to ni to, kar je bilo nekoč.
nastopi NA PTUJSKEM KURENTOYANJU
Predanovčani so z borovim gostuvanjem večkrat nastopili na ptujskem kurentovanju50. Glede tega, kdaj in kolikokrat so se ga udeležili, se podatki ne ujemajo povsem; Jelka Pšajd navaja leti 1962 in 1976 (Pšajd 2004: 17), Aleš Gačnik pa 1962-63, 1967- 68 in 1976 (Gačnik 2000: 62) in tako se zdi tudi Predanovčanom. V Gačnikovi knjigi zasledimo v besedilu omembe borovega gostuvanja iz Predanovec na Ptuju 1962 (str. 120), 1963 (str. 122), 1967 (str. 132), 1968 (str. 134), 1976 (str. 150), na fotografijah pa 1962: »Obiskovalci kurentovanja so lahko prvič spremljali simbolno poroko z borom, ki so jo uprizorili borovi gostuvanjci iz Predanovec v Prekmurju« (str. 121) in 1968: prikazano je sekanje bora (str. 135). Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj hrani dokumentacijo vseh kurentovanj na Ptuju. V njej sta tudi mapi z gradivom o udeležbi Preda-novčanov leta 1967 in 1976. Nekateri vaščani se tudi spomnijo, da jih je nekoč, ko so se v gozdu pripravljali za nastop na Ptuju, obiskala novinarka in nekaj posnela za TV, nekoč pa so jih posneli tudi na Ptuju.
Na nastope na ptujskem karnevalu imajo lepe spomine, vsaj na prva leta, ko še ni bilo toliko skupin iz drugih krajev in držav in so res lahko pokazali nekaj značilnega. Na Ptuj so šli največ po zaslugi tedanjega predsednika Krajevne skupnosti Ernesta Zrinskega, ki je poznal veliko ljudi. Prvikrat je bilo najbolje. Prikazali so celotni običaj, imeli so dve uri časa. Organizatorji so na glavnem trgu posadili bor. Začeli so z igro, bor so sekali, dali so jim kmečki voz, da so ga peljali po Ptuju, plesali so prekmurske plese sotiš, čardaš, valček, polko, šamarjanko, na bistrem potočku je mlin, šujster polko, mrkefca žuti koren51, učil jih je oče Štefana Sočiča, ki je tudi organiziral gostuvanja. Takrat so stari ljudje še znali plesati po starem. Tudi danes bi zaplesali, a ni muzikantov. Na Ptuju so
50	Med prvimi organizatorji je bil predsednik Turističnega društva Jože Maučec (Gačnik 2000: 30), ki je večkrat prišel v vas obiskat prijatelja Franca Jonaša. Vaščani pravijo, da je tudi to prispevalo k njihovim zgodnjim in pogostim nastopom na ku-rentovanju in karnevalu.
51	mrkevca = mrkva, korenček (Novak 1996: 77); gre za prekmursko varianto mrzulina. Več o tem glej v poglavju Mrzulin v knjigi Mirka Ramovša (Ramovš 1996: 98 - 118), v njem sta objavljena plesa Mrkefca, mrkefca, žuti koren iz Gornjega Senika v Porabju (z besedilom) in Mrkefca, mrkefca iz Šalovec.
bili nekoliko drugače napravljeni, tudi organizatorji so jim pomagali pri tem.
Neki Prekmurec je bil direktor vinske kleti, ki je bila njihov pokrovitelj. Po nastopu so imeli v vinski kleti kosilo, dolgo so ostali, avtobus so jim plačali. Drugikrat pa je bil na Ptuju zanje pripravljen že posekan bor.
Na Ptuju jih je več nastopilo (npr. mladoženec Štefan Sočič, mati Gizela Sečko, oča Kalman Kerčmar, starešinojca Irinka Kuhar itd.), tako da se teh nastopov spominja veliko vaščanov.
Nekaterim se zdi škoda, da Ptuj ni več to, kar je bil in da ne predstavlja več domačih prireditev in Slovenije, saj to sploh ne pride več do izraza, ampak je vse že evropsko. Pred nekaj leti sploh niso več šli, čeprav so bili povabljeni, kajti prireditelji so jim dali pet minut v programu. A tudi za nekaj minut bi se morali pripravljati vsaj en teden. Organizator bi plačal samo avtobus, druge stroške bi morali nositi sami. Spraševali so se tudi, kako naj v petih minutah predstavijo dogajanje, ki traja cel dan. Ptujčani so jim dali naslov: »Odganjamo zimo«, Sidika Janža pa si je mislila: »Vi kar odganjajte zimo, mi spravljamo ljudi skupaj«. Zato vsega tega niso šli. (sl. 68, 69, 70)
68 Borovo gostuvanje Predanovci na karnevalu, Ptuj 1976. Od leve bohoc, Ernest Zrinski, ki je bil režiser, pop Štefan Vlaj, bohoc Alojz Forjanič, Ciganica Frida Voroš, svalbica Marta Čahuk, stršica Irena Puhan in stršina Štefan Fujs.
70 Borovo gostuvanje Predanovci na karnevalu, Ptuj 1976. Stojijo od leve lovec, Cigantca Kamila Škrilec, pozvačtn Štefan Puhan, ?, pozvačtn Vlado Voroš, sneja Angela Kovač, mladoženec Darko Bagari, malo se vidi Cigantca Frida Voroš, režiser Ernest Zrinski,pop Štefan Vlaj, bohoc Alojz Forjanič, stršina Štefan Fujs, Cigantca Hedvika Sočič, na tleh sedi vrag Štefan Herbaj, čepi žandar Franc Škrilec.
BOROVA GOSTUVANJA V PREDANOVCIH V LETIH 1929, 1956, 1961, 1970 IN SPOMINI NANJE
Prebivalci sami ne vedo z gotovostjo povedati, kdaj je bilo prvo borovo gostuvanje v njihovi vasi. Iz časa pred 2. svetovno vojno se je ohranila, kot vemo, slika samo enega gostuvanja, a glede datuma si ljudje niso edini, bilo bi naj leta 1929. Predvsem jih čudi, da v dokumentaciji Gasilskega društva o njem ni sledu, čeprav so gotovo tudi takrat bili gasilci glavni organizatorji. Zato je bil dobrodošel seznam borovih gostuvanj v Prek-murju, ki ga je sestavila Jelka Pšajd in v katerem navaja, da so bila Predanovcih leta 1929, 1956, 1961, 1970 in 2002 (Pšajd 2004: 17).
V	vasi je gasilsko društvo že od l. 1892. Gasilci so bili pobudniki borovih gostuvanj, zaslužek je šel za gasilce, za dom, za opremo, za bri-zgalne, saj je bil to, poleg gasilskih veselic, njihov edini vir zaslužka. O starejših gostuvanjih se ljudje še marsičesa spomnijo. Pravijo, da so vsi va-ščani šego dobro poznali, vedeli, kateri liki nastopajo, kakšne so njihove vloge. Bili so ponosni, da so sodelovali v njej. Življenje je bilo drugačno, ni bilo TV in ljudje so imeli več časa.
V	zvezi s pripravami pripovedujejo, da je včasih sodelovala cela vas, izdelovali so papirnate rože za venčke za vile, za klobuke pozvačinov, za šopke za snejo, posvalbice itd.. Včasih je veljalo, da se ne sme nič kupiti, vse se je delalo doma. Na starih slikah se vidi, da včasih ni bilo mask. Liki svadbe so bili kvečjemu naličeni, spremljevalci pa ne. Maski sta imela samo vrag in medved.
Včasih so hodili vabit cel teden, ne samo v soboto in nedeljo. Leta 1970 so šli vabit približno v istih 12 vasi kot 2002 (razen v Zenkovce in Beznovce, ki prej niso spadali v Puconce), upoštevali so gasilske sektorje. Takrat je to delalo več starejših vaščanov. Ljudje so darovali največ moko, jajca in mast, ker so to imeli pri vsaki hiši. Vendar pa so zbrano moko raznih vrst prodali ali pa v mlinu zamenjali za eno samo, saj so vso hrano sami pripravili. Vaščanke so se dobile v kakšni hiši, cvrle krofline in pekle makove, orehove, orejove, rozinove, kakavove pogače v krušnih pečeh.
V	gozd so peljali hrano z vozovi, pozneje s traktorji s prikolicami.
Že na poti iz vasi v gozd so kradli vse, kar so imeli, npr. posvalbicam
šopke, žandarji so zgrabili tatove, ki so plačali sodniku kazen.
V zvezi z liki pa je zanimivo, da so nekatere večkrat odigrali isti ljudje.
Kalman Kerčmar je bil oča dvakrat, tudi na Ptuju, Štefan Podlesek, po domače Casar, pa je bil farar v letih 1956, 1961 in 1970. Je tudi pisal vaško kroniko, ki pa žal ni ohranjena.
Leta 1970 je bila med liki tudi prodajalka vijolic, pela je pesem »Vi, ki hodite tod mimo«. Nesla je korbico z vijolicami in pela, je tudi dosti prodala.
Vile so bile mlada dekleta s posluhom za petje. Pesmi so poznale, saj je bilo včasih nasploh več petja. Vaščanka, ki je v mladosti bila vila, je povedala, da se spomni, kako je kot devetletna deklica pasla na travniku tri krave in pela. Pred gostuvanjem so se nekajkrat dobile skupaj in vadile.
Oblečene so bile v bele obleke, na glavi so imele bele venčke. V gozdu so morale biti pred povorko. Zato jih npr. na skupinski sliki leta 1956 ni, ker so gotovo že bile v gozdu. Pele so in z logarjem in džagrom pričakale povorko ob vhodu v gozd, ob šrangi, gor stavlanju. Vile so nato hodile po gozdu, v košaricah nosile rožice in pele. To so bile stare pesmi, vsebinsko so bile vezane na gozd in naravo. Džager je hodil z njimi in jih varoval.
Na snemanju 21.11.2005 so Sidonija Janža, Gizela Sečko in Cvetka Čerpnjak zapele stare domače pesmi, ki so jih pele tudi kot vile: »Jagrič mi gre v zeleni log« (ta je najstarejša, zelo značilna), »Micika vpungradi«, »Nede mi več rastla travica zelena«, »Teče mi teče vodica«, »Sinoči sem na vasi bil«, »Snočkar sem pri ljubci spal«, »Dekle povej, povej«, »Moje dekle je še mlada, o j a«, »Zvedel sem nekaj novega«, »Javor se ziblje, javor se maje« (gl. op. 8, 9).
Borovo gostuvanje se je vedno začelo s skupinsko sliko - leta 1929 in 1956 pred Vlajevo gostilno (sl. 71, 72), leta 1961, 1970 in 2002 pa pred gasilskim domom (sl. 77, 84, 3).
Muzikanti, goslari, so bili, kolikor se spomnijo, vedno iz drugih vasi, ker jih v vasi ni bilo. Igrali so, tako kot na veselicah, na harmoniko, na trobento, trompeto (teh je često bilo več), na saksofon, klarinet, kontrabas, trombo (zelo pomembna, da je glasno odmevalo). Na skupinski sliki iz 1956 je na desni strani prve vrste moški z bobnom. (sl. 72)
Po igri so najprej zaplesali valček. Plesali so samo pozvačin, posvalbi-ce in družbani, drugi ne. Plesali so tudi v gozdu. Ista muzika, oz. goslar je igral podnevi in zvečer.
Glede bora je vedno veljalo pravilo, da mora rasti na vaškem teritoriju. Bor so včasih peljali z vozom. Stari vozovi se razdelijo na dva dela, klin na sredi se vzame ven. Z njim vozijo dolge hlode, v prejšnjih časih se je ogromno lesa vozilo na žage. Tako so vozili tudi bor, temu rečejo voz na šterc, voz se pripravi za na šterc; prednji in zadnji del nista več skupaj,
praktično ju skupaj drži drevo. Bor so naložili na voz, sneja je gor sedla že v Krčojni, posvalbice in družbani pa so ga vlekli.
Navadno je lastnik bor poklonil, na koncu je bila licitacija. Z licitacijo so dobili nekaj denarja, takrat je vsak rad dal nekaj denarja zanj, ker to je bil lep komad, si ven dile zžagalpa late pa vse, zdaj pa več toga nega. Izkupiček je šel v skupno blagajno, oni, ki ga je kupil, pa ga je odpeljal domov ali pustil, da so ga porabili pri obnovi gasilskega doma.
Včasih so ponoči čuvali bor, da ga ne bi vaščani iz sosednjih vasi, iz Brezovec na primer, zgoraj odsekali. Bor je ostal tajnost, ponavadi je zanj vedel le logar (uradni gozdar ga je označil spodaj, da so oznako lahko prekrili z zemljo in listjem). Če se je zgodilo, da so vrh zasegli fantje iz sosednjih vasi, se je moralo podreti drugega (tega nihče več ne dela, ker izbirajo bore z dvema vrhoma, celo tašnega dobijo, kateri ma dva, tri vrijke zgoraj).
71 Skupinska slika pred Vlajevo gostilno leta 1929. Sneja je bila Vilma Vratarič por. Andreič, mama Jolanke Krančič je bila Ciganica, šlogala je na karte, popa so imeli izposojenega, bil je neki Bukvič*, v zadnji vrsti levo sta žandarja Štefan Škrilec in Ludvik Sečko. Tudi dedek lastnika slike Štefana Sočiča je bil zraven.
* Zelo verjetno isti Bukvič, čigar govore je l. 1940 objavil Franc Bukvič (Bukvič 1940) in so skoraj povsem isti kot ti, ki jih bere pop v Predanovcih. Boris Kuhar tudi piše o Francu Bukviču iz Murske Sobote kot o najstarejšem in najbolj znanem popu borovega gostuvanja, ki je bil že leta 1921 prvič pop na borovem gostuvanju v Puconcih (Kuhar 1964: 135).
72 Skupinska slika pred Vlajevo gostilno leta 1956. Liki in osebe: vodja Varga Regina, Štefan Podlesek, oča Kalman Vlaj, mati Šarolta Merica, mladoženec Evgen Merica, sneja Jolanka Krančič, stršina Karel Slavic, stršica Vilma Zrinski, družban Zoltan Sapač, Ernest Zrinski, posvalbica Gizela Sečko, Marta Vratarič, turbaš Karel Krančič, Franc Vratarič, pozvačin Franc Čerpnjak, Franc Avguštin, birou Valentin Filipič, Franc Sočič, Štefan Žibrik. Vil ni na sliki, gotovo so že v gozdu.
73 Prizor iz igre na stopnišču pred vhodom v Vlajevo gostilno in gledalci leta 1956.
74 Prizor iz igre na stopnišču pred vhodom v Vlajevo gostilno in gledalci leta 1956.
75 Gledalci, zbrani ob stopnišču pred vhodom v Vlajevo gostilno, kjer se je odvijala igra leta 1956.
76 Podiranje bora leta 1956.
Fotograf Feri Hochstatter iz Murske Sobote je fotografiral vsa gostuvanja od leta 1956 do 2002, pozneje so fotorafirali tudi drugi fotografi in sami vaščani. Nekateri med njimi hranijo tudi slike borovih gostuvanj iz let 1929 (sl. 71), 1956 (sl. 72, 73, 74, 75, 76), 1961 (sl. 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83) in 1970 (sl. 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90),52 na njih prepoznavajo stare starše, starše, brate, sestre in sorodnike, sosede in sami sebe. Seznam z zasedbo vseh likov od leta 1956 do 2002 je sestavil Štefan Sočič.
77 Skupinska slika leta 1961 pred Gasilskim domom, ki so ga še dograjevali, ni še bilo fasade. Tu je bila nekoč tudi osnovna šola. Liki in osebe: vodja Franc Jonaš, Aranka Temlin, Miška Temlin*, Štefan Podlesek, oča Kalman Kerčmar, mati Merica Šarolta, mladoženec Zoltan Sapač, sneja Angela Ficko, stršina Karel Slavic, stršica Vilma Zrinski, družban Štefan Maček, Jonaš Franc, posvalbica Aranka Jonaš, Malvina Podlesek, turbaš Karel Krančič, Štefan Makari, pozvačin Franc Čerpnjak, Kalman Zrinski, birou Franc Avguštin, Štefan Podlesek, Franc Sapač, Kalman Kocen.
* Učiteljica Aranka, domačinka in njen mož Miška Temlin.
52 Ta seznam gotovo ni popoln, saj nismo vprašali vseh, zato se jih bo verjetno v prihodnje našlo še več.
79 Vile in lovec leta 1961. Od leve Jolanka Krančič, Irena Vratarič por. Vlaj, Gizela Sečko, Marta Vratarič, Marta Krančič, lovec Roman Janža
80 Vile pojejo, leta 1961.
81 Vračanje iz gozda v vas leta 1961, vile in sprevod sledijo za borovim vrhom.
82 Vračanje iz gozda v vas leta 1961. To leto je bilo nekaj snega. Mnogim je najbolj všeč, če je sneg.
83 Mladoženec, sneja in Ciganica z otrokom, leta 1961.
Skupinska slika pred Gasilskim domom leta 1970, ki so ga še dograjevali, ni še bilo fasade. Tu je bila nekoč tudi osnovna šola. Liki in osebe: vodja Franc Jonaš, Ernest Zrinski, Štefan Podlesek, oča Kolman Kerčmar, mati Merica Šarolta, mladoženec Štefan Sočič, sneja Jolanka Jonaš, stršina Štefan Fujs, stršica Cecilija Čerpnjak, družban Franc Fujs, Stanko Čerpnjak, posvalbica Marta Jonaš, Čahuk Dragica, turbaš Karel Sočič, ?*, pozvačin Štefan Puhan, Herman Forjanič, birouf Franc Avguštin, Franc Cipot, Štefan Podlesek, Kalman Vlaj.
85 Vile in lovec leta 1970. Od leve Irma Šeruga, Gizela Sečko, Štefan Vlaj, Irena Vlaj, Marija Sapač
Nekdo, ki ga ne poznajo.
*
86 Vile in lovec pojejo, leta 1970. Na sliki lovec poje, vendar je to bilo izjemno, ker je lovec varuh vil in ne poje. Ena od vil je ob pogledu na to sliko dejala: »Jezuš kak smo mlade bile! Tak smo se v vusta gledali da nam nej vušlo.«
87 Pozvačina na čelu povorke, ki se vrača v vas, leta
1970.
88 Goslari leta 1970, kot pravijo, je to prava godba, te so takši vaški godci. Bili so z Goričkega, menda iz Radovec.
89 Povorka se leta 1970 vrača v vas, med njimi vile in lovec, zadaj sodnik s klobukom z narisanim paragrafom.
90 Povorka se leta 1970
vrača v vas.
o izviru in pomenu borovega gostuvanja
Ljudje pravijo, da je to staro evangeličansko izročilo, ki gre iz roda v rod. Niže Murske Sobote, ka smo mi pravili papinci53, tam ni bilo borovega gostuvanja. Tam nejga bora. Prvotni namen naj bi bil ta, da se priredi poroko z borom, če v vasi ni bilo poroke, a včasih so se z njim vaški fantje ponorčevali na račun deklet ali obratno ali pa ena vas na račun druge. Nekoč npr. v Lipovcih ni bilo poroke in so v Beltincih naredili borovo gostuvanje na njihov račun. »Indašni ludje so pravili, nišče se nej oženo, te mo pa ploj vlekli.«
Vendar pa se v novejšem času pri prirejanju borovih gostuvanj ne držijo teh starih razlogov. Prirejajo jih, da se obnovi izročilo in iz želje po zabavi, druženju in zaslužku v dobrobit vasi, pri čemer ni pomembno, ali je v vasi bila poroka ali ne, saj je sedaj na splošno porok tako malo, da bi ga lahko imeli skoraj vsako leto. Zgodilo pa se je tudi, da so par, ki je načrtoval poroko v fašenskih dnevih, nagovorili, da sta jo prestavila, tako da so imeli razlog za borovo gostuvanje.
O izviru in pomenu šege se sprašujejo tudi domačini, saj v nekaterih podrobnosti tudi njim ni jasna. Tako smo se na primer ustavili ob vprašanju, zakaj se podre bor in ne smreka, oziroma, kdaj mora biti eno ali drugo drevo in kdo ga predstavlja. Tako se se med drugim spraševali: če se išče sneja in pop tudi reče: »če se hočeš prepričati v njeno devištvo, jo daj vreči dol«, zakaj se ne podre smreka, ampak bor; res je smrek v njihovih gozdovih manj kot borov, vendar pa, je to edini razlog?
V zvezi s simboliko in obredno vloga drevesa v tej šegi se gotovo postavljajo najbolj zanimiva vprašanja. Potrebno bo bolje raziskati njeno povezavo z obredom vlečenja ploha, ki je bilo tudi v Predanovcih leta 2002 nakazano, a zelo fragmentarno in nejasno; pop je v svojem govoru omenil, da bodo devojke bor za sebov vlekle, a se to ni zgodilo, oziroma v samem dogajanju ni bilo o tem niti sledu. Tudi to, da sneja predstavlja bor, je bilo očitno šele ob povratku, ko je pred vasjo sedla nanj. Kot smo omenili, pa starejši vaščani vedo povedati, da so včasih bor naložili na voz, sneja je gor sedla že v Krčojni, posvalbice in družbam pa so ga vlekli.
53 papinec = katoličan, papist (Novak 1996: 94)
Le s primerjalnimi raziskavami na celotnem prostoru pojavljanja borovega gostuvanja in s pritegnitvijo spoznanj širšega kroga raziskovalcev bo možno odgovoriti na mnoga vprašanja o izviru in pomenu te šege. Pri tem bi bilo potrebno posebno pozornost posvetiti ugotovitam Slavka Ci-glenečkega o kultu boginje Kibele, »ki je bil nekdaj razširjen po celotnem rimskem imperiju in — kot kažejo arheološke najdbe — posebno močan v Petoviji in v južnem delu province Norik (slovenska Štajerska) vse do konca 4. stoletja našega štetja, torej do dokončne uveljavitve krščanstva.«
V	borovem gostuvanju vidi avtor odmev Kibelinih slovesnosti, katerih osrednji dogodek je bilo podiranje bora, kar naj bi ponazarjalo smrt pastirja Atisa, nezvestega Kibelinega ljubimca, njegovo okraševanje, prenos v Kibelino svetišče in žensko petje ob njem. Avtor meni, da je borovo gostuvanje brez razumevanja tega kultnega ozadja »dokaj nenavaden običaj ženitve ("gostuvanja") z borom.« (Ciglenečki 2002: 10)
Natančneje bi bilo potrebno osvetliti tudi razvoj šege v Prekmurju.
V	Predanovcih so povedali, da so imeli leta 1929, ko je bilo pri njih najstarejše gostuvanje, izposojenega popa, da se je pisal Bukvič in je bil iz Lemerjev. Tudi etnolog Boris Kuhar je zapisal, da je najstarejši in najbolj znani pop Franc Bukvič iz Murske Sobote, ki je bil prvič pop že leta 1921 v Puconcih. (Kuhar 1964: 135).54 O tej osebi torej obstajajo številna, tudi objavljena pričevanja (Bukvič 1940; Kuhar 1964; Pšajd 2004) - da je kot mladenič »tako svatbo« videl v Halbreinu na avstrijskem Štajerskem, kjer je hodil v šolo (Bukvič 1940: 86), oziroma je bil, kot je pripovedoval Borisu Kuharju, navzoč pri vlačenju ploha v Halbenreinu (Kuhar 1964: 145).55 Nato pa so ob priliki, ko se v puconski fari nihče ni oženil, ne omožil, njega izbrali za popa in je »študiral, kak bi tou mogel predgati. Mislil sem si, da pravi v imenu Boga, jaz pa štora.« (Bukvič 1940: 86)
V	vlogi popa je pomembno vplival na razcvet te šege v Prekmurju, ki pa je imela, glede na stara ustna izročila, že starejšo tradicijo (Kuhar 1964). Primerjava predanovskihpopovih govorov in besedil, objavljenih v Mladem Prekmurcu, je pokazala, da gre za isto, le skrajšano in malenkostno spremenjeno besedilo. Vsekakor imajo v Predanovcih že dolgo to besedilo; vedo, da ga je leta 1974 uporabil Štefan Vlaj za nastop na Ptuju in da ga je dobil od prejšnjega popa Štefana Podleska. Je bil torej leta 1929 v Predanovcih pop ta isti Bukvič in so tudi besedila njegova? Kakšna je njihova povezava z govori, ki jih je sestavil pop Štefan Kuhar iz Puconec za borovo gostuvanje v Brezovcih leta 1956, iz katerih Kuhar navaja nekaj stavkov (Kuhar 1954: 139) in pri katerih gre očitno za varianto besedil, ki jih poznamo iz Predanovec in tudi iz Bukvičeve objave (Bukvič 1940)? To so le nekatera od številnih vprašanj, ne samo o avtorjih in prenašalcih
54	Poleg njega omenja tudi Štefana Kuharja kot popa iz okolice Puconcev, ki je zbiral izročilo in dal svoje govore še v Pužovce, Brezovce in druge vasi (Kuhar 1964: 135).
55	Imeni sta različni, a verjetno je pravilno Halbenrein.
besedil, ampak tudi o vlogi posameznikov za razvoj in vsebino šege v prvi polovici 20. stoletja.
Borovo gostuvanje je izredno kompleksno in ob njem se odpirajo mnoga vprašanja za nadaljnje raziskave. Očitno pa gre za pojav tradicionalne kulture, ki vsaj od dvajsetih let 20. stoletja do današnjega dne omogoča ljudem nekaj, česar ni nudil in ne nudi noben segment družabnega življenja ali kulturne ponudbe — priložnost, da skupaj s pripadniki različnih generacij in družbenih slojev delajo za skupno korist, se zabavajo, sodelujejo, se igrajo, izražajo v domačem narečju in izživljajo svojo ustvarjalnost in podjetnost.
LITERATURA
Baš, Angelos (ur.): Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana, Mladinska knjiga 2004
Bukvič, Franc: Borovo gostuvanje. Mladi Prekmurec IV, 5-6 (86-91), 7-8 (114-117), 9-10 (145-147), 1940.
Ciglenečki, Slavko: Pradavno izročilo v pustni preobleki. Gea, februar 2002, 8-11.
Eperjessy, Erno: Borovo gostuvanje pri porabskih Slovencih / Ronkhuzas a Raba menti szloveneknel. Etnologija Slovencev na Madžarskem 2, 1999, 9-128.
Gačnik, Aleš: Moč tradicije in kurentovanje in karneval na Ptuju. Ptuj, ZRS Bistra 2000.
Kuhar, Boris: Borovo gostuvanje. Ob spremembah, ki jih prinaša čas. Slovenski etnografXVI-XVII, 1963-64, Ljubljana 1964, 133-148.
Kuret, Niko: Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana, CZ in ZRC SAZU 1984.
Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev. Ljubljana, Družina 1989.
Ložar — Podlogar, Helena: Ženitovanjske šege v Prekmurju. Traditiones 2, Ljubljana 1973, 121 - 146.
Ložar — Podlogar, Helena: Vrtanek, v: Baš, Angelos (ur.), Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004, 689.
Novak, Franc: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota, Pomurska založba 1996.
Novak, Vilko: Slovar stare knjižneprekmurščine. Ljubljana, Založba ZRC SAZU 2006.
Pšajd, Jelka: Poroka z borom. Borovo gostuvanje. Turistično društvo Šalamenci 2004.
Ramovš, Mirko: Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem. Prek-murje in Porabje. Ljubljana, Kres 1996.
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1997.
borovo gostuvanje in predanovci
summary
Borovo gostuvanje, which essentially denotes wedding with a pine tree, is a Carnival tradition characteristic of the region of Prekmurje in northeast Slovenia; of the Porabje in Hungary which has a substantial Slovene minority and the area extending toward northeast Hungaria; and of Austrian Burgenland and Styria to the north; its southern boundary is represented by the Mura. The custom was traditionally held if there had not been a single wedding in the village during fašenk time (the period between Christmas and Shrovetide). In the present time, when fewer and fewer couples decide to exchange their marriage vows, this is no longer relevant. The tradition is recreated in order to collect funds for village matters, particularly for the local fire brigade, the fire station, and the fire-fighting equipment; to keep the tradition going; and to attract tourists. Elderly villagers say that the principal objective has always been to do something for the village and its development.
Borovo gostuvanje was particularly typical of Protestant villages in Prekmurje. Slovene ethnologist Boris Kuhar, who was the first to systematically explore this tradition, defined it as a special type of ancient ritual consisting of pulling a plank or a tree, which was known throughout Europe; in addition to this, it is a Carnival custom that mobilizes large numbers of locals and, in Slovenia, is a form of popular play with the largest number of participants (Kuhar 1964). This essay does not aim at examining the many still unanswered questions pertaining to the origin and the development of this ritual; rather than that, it attempts to shed some light on its societal function. The custom is namely a unique event whose organization involves an entire village. Regardless of their age, sex, or status it gives all villagers an opportunity to participate with their work, skill, ingenuity, or artistic talent — or merely have a good time in the company of their neighbors, relatives, friends, and acquaintances.
This text focuses on the village of Predanovci, situated in Puconci, a municipality in Prekmurje. In 2002, when the custom had been observed by this author, the population of Predanovci was approximately two hundred people. The event took place on February 10, 2002, which was a Sunday. Yet the author did not limit herself merely to this event
but analyzed previous ones as well; examined the ways in which the older generation of the villagers still remembered the custom from their younger days; their relation to village traditions; and their perspective on the importance of this custom in the past and at present.
Since it is increasingly more difficult to find an adequate number of people willing to participate in the preparation of such a large event organizers nowadays engage various tourist societies and apply for European funding. The 2002 event in Predanovci, however, merits special attention because at the time it was still strictly a village matter. Villagers had started discussing a possible recreation of the borovo gostuvanje prior to the approaching celebration of the 110th anniversary of the local firefighters association, founded in 1892. They planned to use the proceeds for replacing the old roof of the fire station and, in addition, create an opportunity for the young to learn about the custom. This eventually became the principal goal for the organizers who hoped that the young generation would thus learn more about village traditions and the traditional way of life; the last generation of children who had still been able to observe it had namely already grown up.
Wishing to recreate an event that would approach the original tradition as closely as possible, its organizers interviewed the oldest villagers who could provide a wealth of information. Those who had volunteered to participate chose the characters that they would depict; the more skilled proceeded to procure costumes, accessories, and ornaments. Since there were not enough locals to play all the characters this tradition required some of them were played by those who had already moved from the village while several adult characters were taken over by children. Women started to sew clothes and, since it is required that all possible surfaces are bedecked with flowers, make flowers out of crepe paper.
It was also necessary to prepare typical food later offered to all participants as well as spectators, especially the pogaca (nut roll cake) and kroflini (donuts). For this event, village homemakers had for the first time prepared also a variety of sweets. One of the villagers, a butcher by profession, took over the kitchen. Visitors could buy boiled sausages and hot dogs, wine donated by a notable wine cellar from Štajersko, beer, schnapps, nonalcoholic beverages, and coffee. Music was provided by several local musicians as well as by musicians from nearby villages. There was a brass band, the self-taught accordion player from the village proper, and a guitar player who provided, together with the accordionist, the accompaniment for the evening dance.
Nearly hundred performers altogether participated in this recreation of the traditional borovo gostuvanje. Apart from the characters that usually appear in traditional Prekmurje weddings, for instance the groom (mladoženec), the bride (sneja), the father (oca), the mother (mati), master
and mistress of the wedding ceremony (stršina and starešinojca, starešica), the bridesmaid (posvalbica), the best man (družban)), the priest (pop), the summoner (pozvačin) whose task is to invite guests to the wedding, and the leader of the wedding procession (turbaš), the custom also requires a number of other, more or less constant, characters. These were the homemaker, the engineer with two assistants, the photographer, the peddler, the whetter, the Gypsies, the bear, the poultry seller, the physician, the nurses, the hairdressers, the beggar, the tinker, the shoe shiner, the chimney sweep, the entertainer, the countesses, the fairies, the devil, the judges, the attorney, the detectives, the policemen, the prison wardens, the hunters, the forester, the girls pinning flowers on participants, the bartenders, and the cooks. The villagers who did not have a specific assigned role helped wherever and whenever help was needed.
Villagers from neighboring villages, who usually invite the inhabitants of Predanovci to their own borovo gostuvanje, had been invited as guests, along with those who belong to the same firefighting sector as the firefighters of Predanovci. Knowing that they would be able to return the favor and play host when it was their turn, they responded with pleasure. The traditional summon, which yields the largest part of proceeds, is namely extended in person, and with a great deal of bustle. The summoning procession consists of several groups of summoners, the Gypsies, and the musicians with an accordion or a trumpet. In the past, the summoning ceremony yielding gifts of eggs, lard, and flour could take place during the week; this time, it occurred on the weekend and lasted from the early morning to late at night. Upon hearing the commotion in front of their house their occupants opened the door to welcome the party inside where they proceeded to serve food and drink, and donated some money.
The planned beginning of the event, scheduled for 8 a.m., had been postponed for a while due to rain. When the weather improved all participants gathered in front of the fire station to pose for a group photo. This was followed by a musical number played by the brass band and the welcoming speech by the village president.
After the speech, the organizers staged the play which provided the necessary background information without which the borovo gostuvanje would not have been comprehensible to many spectators. In the play, a girl who is in love with a poor youth refuses to marry a wealthy man her father had chosen for her. Everything is ready for the wedding: there is delicious food waiting for the guests, the musicians are holding their instruments, the guests have already gathered. The wedding cannot be cancelled. In lieu of the wedding it is decided that the borovo gostuvanje will take place instead. Enclosed in this essay is the full text the organizers of the borovo gostuvanje in Predanovci recreated with the help of
elderly villagers who could still remember the event from their younger days.
After the play had been finished and the musicians played a few dance tunes the performers, along with guests, formed a procession and started across the fields toward Krčojna Forest that is owned by the village of Predanovci. It is namely extremely important that the entire event take place on village property. The wedding party stopped several times because the engineer and his attendants were measuring and marking the road; the beggar was halting all passing cars, asking for contributions; the poultry seller was selling his merchandize; the police were keeping order; and the photographer was taking pictures. During the march from the village to the forest the musicians played without interruption.
At the entrance to the forest the path was barred with a provisional barrier flanked by the forester, the hunters, and the fairies, all of them in their capacity as guardians of the forest. They stopped the wedding party to establish its purpose, asking silly questions and demanding food and drink. This was the time for the turbaš to demonstrate his negotiating skills. Afterwards, the fairies and the hunters broke into a song, signifying that the entrance to the forest was permitted, and the whole procession answered with their own song.
Trailers with food and drink, along with tables and benches, had been placed in a clearing. During the following several hours the event unfolded as a mixture of entertainment, clowning, play, and social gathering. All of the characters behaved according to their assigned roles, with spectators participating or merely observing, eating and drinking, and visiting with each other. In the center of attention were male and female thieves trying to steal anything possible while the police were chasing them. If caught, the thieves were brought to court and sentenced to pay a fine or be taken to prison. While the general mood became more abandoned the excitement mounted. Everybody was waiting for the climax, the felling of a pine tree and its protection from young men from neighboring villages traditionally attempting to steal its upper part; if successful, this brings great shame upon the hosting village. Borovo gostuvanje is namely a success only if the tree remains in the hands of its organizers.
The felling was announced with the priest's speech. He explained that in view of the fact that no wedding had taken place the entire party then proceeded to another part of the forest, which is an intrinsic part of the event's dramatic structure and serves to heighten the anticipation. The forester and the cutters were hesitating, taking their time, and gazing at different trees, which was a ploy to trick the potential attackers praying upon the slightest opportunity to steal the tree. The latter were
growing fiercer and more aggressive, which resulted in several physical conflicts with the men from Predanovci. At long last, the tree had been chosen and, although the attackers tried their best to get to it first, felled successfully while the hosts celebrated merrily. The act was followed by a prayer, the bans were called, and the wedding between the groom and the pine tree took place.
The tree was next chained and pulled by tractor to a forest path, then loaded on the vehicle and driven to Predanovci, followed by the entire procession. Just before reaching the village the bride sat down on the tree.
Once back in the village, the party stopped at the fire station where the rest of the villagers and spectators were already awaiting them. The priest spoke again, but was interrupted by a Gypsy cradling a baby, who yelled that the groom could not possibly get married since he had fathered her child. The court thereupon decided that the newlyweds had to divorce each other. Next came the speech by the representative of the girls of Predanovci who lodged a complaint against the village boys who allegedly were not paying sufficient attention to them. In turn, a representative of the boys accused the girls of doing exactly the same. Both parties then reached the decision to amend their attitudes. The stršina concluded that they should all love and marry each other, and then invited everybody to the dance. The traditional part of the event thus ended with a dance at the fire station.
The event proved to be a success. Enough money was raised to purchase a new roof for the fire station, the young learned about a tradition once practiced in their village, and mutual ties among villagers strengthened.
Nevertheless, there were some complaints, mostly uttered by the older generation, that several details had not been carried out adequately. Their self-critical remarks, included in this essay, indicate the painstaking attention to the detail necessary to recreate this tradition. Furthermore, these observations may prove beneficial for organizers of the next borovo gostuvanje.
It is true that due to several irregularities the event had not been entirely clear to everybody. The wedding should have taken place either during, or immediately after, the felling of the tree, and certainly not before it. Afraid that they would not be able to bring the ceremony to its end the organizers were rather in a hurry, hastening it to its conclusion. Another important point is that the bride should have sat on the tree until it was brought back to the village, thus indicating that she was personifying the pine tree.
It merits attention that the organizers from Predanovci were the most disappointed over the excessive violence, many of them feeling that
this was due to the fact that life in general has become harsher in recent years. It is interesting that the toughest brawlers had been from the ranks of adult unmarried men rather than boys. The events taking place in the forest should have lasted approximately eight hours, but ended two or three hours earlier. The spectators who prior to this had been unfamiliar with this tradition did not notice such minor details but the organizers regretted them and wished that they could have organized an absolutely perfect borovo gostuvanje.
The author concludes that further research is necessary in order to establish the connection between the custom of the borovo gostuvanje and that of pulling the plank (vlečenjeploha). Although discernible, this connection was rather unclear in Predanovci since in his speech, the priest did announce that village girls would be pulling the plank, but this had not occurred.
A number of testimonies, some of which had been also published (Bukvič 1940; Kuhar 1964; Pšajd 2004), mention that Bukvič, who had played the role of the priest in a number of borovo gostuvanje events in Prekmurje in the 1920s, first saw the pulling of the tree in Halbenrein in Austrian Styria. As the character of the priest he was largely responsible for helping this custom to flourish in Prekmurje, particularly since according to oral tradition it was quite an old ritual (Kuhar 1964). Quoted in this essay are the speeches made by the character of the priest in Predanovci, which are almost identical with the speeches held by Bukvič that had been published over six decades ago (Bukvič 1940). Cited are also conclusions of Slavko Ciglenečki who sees in borovo gostuvanje traces of the antique cult of the godess Cybele (Ciglenečki 2002).
In conclusion, the author first lists reenactments of the borovo gostuvanje at the Ptuj carnival festival; the data on these festivals is based on interviews with the local population of Predanovci as well as literature. Then she examines, based on numerous photographs that had been saved by the villagers, the borovo gostuvanje in Predanovci in 1929, 1956, 1961, and 1970. Physical appearance of the characters participating in it has changed, as have some of the scenes. In the past, many villagers were also appearing in each subsequent event, be it in the same, or in different roles. Thus the tradition of borovo gostuvanje illustrates almost seventy-five years of social life of the village of Predanovci.
Translated by Nives Sulič.
9789612540548