UDK 811.163.6'373.611"15"
Andreja Legan Ravnikar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani
BESEDOTVORNA PODOBA SLOVENSKE KNJIŽNE LEKSIKE 16. STOLETJA S POUDARKOM NA PRIDEVNIŠKIH TVORJENKAH
V besedilih 16. stoletja lahko prvikrat odkrivamo zakonitosti besedotvornega sistema knjižne leksike. V slovarski obliki izdan besednovrstni popis prevodov vseh biblij skih besedil slovenskih protestantov (2006) je omogočil izčrpen popis pridevniških tvorjenk. Z jezikoslovno analizo smo ugotavljali najbolj produktivne tvorbene postopke in modele, večjo ali manjšo frekvenco tvorjenk v besedilih in konkurenčna razmerja med besedotvornimi variantami. Ob podpori sobesedila smo ugotavljali besedotvornopomenske kategorije tvorjenih pridevnikov.
By examining 16'h-century texts it has been possible for the first time to determine the rules of the derivational system of the literary lexicon. The inventory of parts of speech from all of the Slovene Protestant Biblical translations, published in a dictionary format (2006), made possible a comprehensive register of adjectival derivatives. The linguistic analysis found the most productive derivational methods and models, higher or lower frequency of derivatives in the texts, and ratios between various derivational variants. With the support of the context, the derivational-semantic categories of the derived adjectives were determined.
Ključne besede: slovenski knjižni jezik 16. stoletja, zgodovinsko besedotvorje, pridevniške tvorjenke, besedotvorna obrazila in pomeni
Key words: 16'h-century Slovene literary language, historical derivation, adjectival derivatives, derivational suffixes and meanings
0 Besedotvorna podoba slovenskega knjižnega besedišča 16. stoletja je od prvih raziskav v drugi polovici 19. stoletja do današnjih dni (Kopitar, Miklošič, Levec, Oblak, Škrabec, Pleteršnik, Ramovš, Rigler, Orožen, Orzechowska, Pogorelec, Stabej, Toporišič, Vidovič Muha in še kdo) največkrat obravnavana v povezavi s preučevanjem skoraj vseh jezikovnih ravnin: glasoslovne ravnine z naglaševanjem in pravopisom, oblikoslovne v zvezi s sklanjatvenimi vzorci polnopomenskih besednih vrst in bese-doslovne ravnine, v okviru katere se besedotvorje tudi največkrat obravnava.
0.1 Dosedanji rezultati besedotvornih raziskav najstarejše knjižne slovenščine so objavljeni v samostojnih izdajah, npr. glagolske tvorjenke v monografiji M. Merše Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja (1995), samostalniške tvorjenke v bogatem raziskovalnem opusu M. Orožen, npr. strnjeno o obdobju protestantizma v delu Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (1996). Z morfemskega stališča je tvorbo besed v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika, kontinuirano od suponiranih indoevropskih korenov prek stanja v »skupni slovanščini« do konca 19. stoletja, monografsko predstavil A. Bajec v Besedotvorju slovenskega jezika (1950, 1952, 1959). V vseh štirih izdajah Slovenske slovnice J. Toporišiča (1976, 1984, 1991, 2000), z začetki že v njegovem srednješolskem učbeniku (Slovenski knjižni jezik 2, 1979), so po pretvorbeno-tvorbeni metodi analizirane tvorjenke sodobnega slovenskega knjižnega
jezika. Avtor jih razvršča po besedotvornopomenskih kategorijah, sproti pa opozarja na posebnosti besedotvorne tvorbe starejše knjižne leksike. Pomemben dosežek slovenske besedotvorne teorije, ki išče povezavo s tradicijo, predstavlja monografija A. Vidovič Muha Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988).
0.2 Veliko število pomembnih spoznanj, ki predstavljajo kamenčke v mozaiku odkrivanja slovenskega besedotvornega sistema, najdemo tudi v mnogih znanstvenih razpravah. Raziskave so posvečene obravnavi tvorjenega besedja v posameznih protestantskih delih (npr. A. Vidovič Muha: Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi; M. Merše: Besedotvorni pomeni izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji, Prepoznavnost in značilnosti besedja slovenskih protestantskih postil 16. stoletja; J. Toporišič: Besedni germanizmi v Trubarjevem Catechismusu), analizi krščanskih terminoloških tvorjenk in izrazja iz drugih strokovnih področij (npr. A. Legan Ravnikar: Oblikovanje obredne terminologije v okviru normiranja slovenskega knjižnega jezika, Izsamostalniške krščanske terminološke tvorjenke v razvoju slovenskega knjižnega jezika; F. Novak: Pomen dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja in stilistike strokovnih besedil; M. Merše: Pri-kazpoklicnih dejavnosti v delih slovenskih protestantskih piscev), razvojnim vidikom posameznih pomenskih kategorij tvorjenk (npr. M. Orožen: Kategorija abstraktnih samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku; A. Žele: Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih samostalnikih), posameznim tvorbenim postopkom, produktivnim v 16. stoletju (npr. A. Legan Ravnikar: O konverziji kot postopku knjižne (terminološke) tvorbe pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja) in posameznim besedotvornim vrstam (npr. A. Breznik: Zloženke v slovenščini). Besedotvorna podoba popolno izpisanega besednega zaklada 16. stoletja je slovarsko predstavljena v besedotvornem razdelku vzorčnih gesel iz poskusnega snopiča Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja avtorj ev M. Merše in F. Novaka in sodelavke F. Premk. Izčrpen seznam znanstvenih prispevkov, ki obravnavajo besedotvorno tvorbo (predvsem) besedišča 16. stoletja, je naveden v seznamu literature.
1 V jedrnem delu prispevka želimo obogatiti vedenje o besedotvorni podobi najstarejšega slovenskega knjižnega besedja, in sicer na zgledu pridevniških tvorjenk, katerim so v primerjavi s samostalnikom ali glagolom jezikoslovci posvetili najmanj pozornosti. Predstavili bomo nekatere tipološke lastnosti pridevnika v obdobju normiranja knjižnega jezika, to je v vsestransko razgibanem drugem petdesetletju 16. stoletja.
1.1 Med gradivske vire za jezikoslovno analizo smo sprejeli vse slovenske biblijske prevode 16. stoletja, ki obsegajo osem del Primoža Trubarja (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, TT 1581-82) in štiri dela Jurija Dalmatina (DJ 1575, DB 1578, DPr 1580, DB 1584). Preteklo leto je namreč v ugledni mednarodni zbirki Biblia Slavica v knjigi komentarjev k faksimilirani izdaji devetih slovenskih biblijskih prevodov izšel v slovarski obliki predstavljen popolni popis
občnoimenskega besedja.1 Prečrkovani popis vsebuje besednovrstne in druge slovnične oznake vseh uporabljenih besed, dalje, v katerih delih se pojavljajo, oštevilčene so iztočnice, ki se besednovrstno ali slovnično razlikujejo. Po potrebi je razlikovalnost iztočnic vzpostavljena s pripisanimi pomenskimi pojasnili ali pojasnili, ki opozarjajo na različno besedotvorno navezavo (Merše (ur.) idr. 2006: 102-103).
V obravnavi smo upoštevali tudi zglede iz treh pomembnih Trubarjevih del: iz razlag nedeljskih in prazničnih evangelijev (TR 1558), prvega slovenskega cerkvenega reda (TO 1564), iz najobsežnejšega protestantskega katekizma (TC 1575) in Trubarjeve postile (TPo 1595). Iz teh podatkov lahko povzamemo, da smo za besedotvorno analizo pregledali pridevniške tvorjenke iz vseh pomembnejših del slovenskih protestantov P. Trubarja in J. Dalmatina. Raziskava je prinesla dovolj tehtnih in zanesljivih rezultatov, da smo lahko prepoznali tipološke lastnosti pridevniških tvorjenk v knjižnem jeziku 16. stoletja.
1.2	Najprej bi radi predstavili razmerje med izhodiščnimi, prvotnimi, netvorjenimi ali motivirajočimi pridevniki2 in motiviranimi pridevniki oz. tvorjenkami. Netvorjenega besedja je sorazmerno malo: v biblijskih prevodih dosega največ četrtino (približno 90) vseh pridevnikov. Razmejitev motivirajočega besedja od motiviranega ni enostavna, saj so se nekatere tvorjenke leksikalizirale do te mere, da lahko le z večjo ali manjšo gotovostjo določimo prvotno tvorbeno motivacijo oz. smer motivacije (Legan Ravnikar 2007c: 193-194). Znotraj besednih družin ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti, kakšna je stopnja tvorjenosti oz. katera tvorjenka je bila podlaga za nadaljnjo tvorbo. S previdnostjo je treba razvrščati tudi prevzete besede, pri katerih se je morebitni tvor-beni proces izvršil v izvornem jeziku, kar nam lahko ostane skrito, zato jih praviloma uvrščamo med netvorjenke.3 Ker so se na prevzete besedotvorne podstave skoraj brez izjeme razvrščali slovenski obrazilni morfemi, so se nove besedne družine tvorile po slovenskih besedotvornih zakonitostih.
1.3	Izhodiščne besede so lastnostni pridevniki slovanskega izvora. Zaznamujejo: a) barve, npr. črn, pisan, rdeč, rjav, rumen, sinji, siv, svetel, temen, zelen, žolt; b) telesne lastnosti in fizične zmogljivosti človeka ter žive in nežive narave nasploh v osnovnem in prenesenem pomenu, človeške duševne in duhovne razsežnosti, npr. čist, debel,
1	S klasičnim načinom izpisovanja, to je na fotokopiranih kartotečnih listkih s podčrtanimi iztočnicami in dovolj sobesedila za njihovo pomensko razumevanje in prepoznavanje skladenjskih vlog, je bilo skupaj z računalniškim izpisom in konkordancami (TE 1555) zbranih 1.702.600 izpisov. Le-ti predstavljajo dobro polovico trimilijonske katoteke popolnih izpisov iz vseh 53 ohranjenih tiskanih del slovenskih protestantskih piscev, tudi slovensko besedje iz obeh večjezičnih slovarjev Megiserja. Zajeto je vse besedje prevodov, opomb, povzetkov, iz spremnih besedil in slovenskih predgovorov.
2	Pridevniške zaimke in števnike smo v tej analizi pustili ob strani.
3	Izjemo predstavljajo prevzete (samostalniške) tvorjenke z enomorfemskim medponskim obrazilom, kjer je tvorbeni postopek v nemščini povsem razviden (tip fajmošter). Tudi prevzeto priponsko obrazilo -iš »štrli« iz nabora slovenskih obrazilnih morfemov: evangeliš. V obdobju katoliške obnove so se pridružili še posamostaljeni izrazi kalviniš, katoliš, lutriš. V drugi polovici 18. stoletja so jih pisci, ki so vedno bolj zanesljivo prepoznavali slovenske tvorbene modele in se izogibali predvsem tistim iz nemščine, povsem opustili.
dober, dolg, drag, drz, globok, gorek, gost, grd, grob, hiter, hrom, hud, jalov, kasen, kratek, krepek,'4 kriv, krotek, mehek, mekak, mlad, mrtev, mrzek, mrzel, nagel, nizek, ozek, pošten, prost, ptuj, pust, raven, sam, sirov 'surov', sit, skop, slab, slep, slok, star, suh, svet, šibek, širok, tanek (Dalmatin) in tenek, težek, tih, tolst, trezev 'trezen', tuj, vbog (Dalmatin) in bog (Trubar), velik, visok, zel, zrel, zvest, živ; c) osnovne prostorske koordinate, npr. desni in destni (TE 1555, TT 1557), levi.
1.4 Na drugi strani med netvorjenke uvrščamo iz nemščine prevzete pridevnike, ki jih zaznamuje nevraščenost v oblikoslovni sistem slovenskega jezika. Praviloma se ne pregibajo v spolu, sklonu in številu. Naj naštejemo nekaj primerov prevzetih izrazov, ki so izpričani le v skladenjskih vlogah prilastek, povedkovno določilo ali povedkov prilastek. Pojavljajo se pri obeh glavnih protestantskih piscih Trubarju in Dalmatinu: fertig, gel, gfarlih, gvaltig, ledig, mahtig (mahtigost pri Trubarju), nidig, *redel, šamiš, šent, švoh, topelt, trucig. Ker se pojavljajo razmeroma pogosto, lahko sklepamo, da so bili ustaljeni v govorjenem deželnem jeziku; tudi v pisnem jeziku izkazujejo izjemno dinamično rabo. Nekateri so brez pomoči slovničnih morfemov (konverzija) prevzeli skladenjsko vlogo prislova, npr. flisig, glih, redle, žiher, žleht, v nekoliko manjši meri nesklonljivega samostalnika, npr. gmajn,^ falš, fraj/frej, celo povedkovnika, npr. falš, fraj. če so postali tvorbeno produktivni, so se začeli tudi pregibati. Na drugi strani so nepregibnost ohranili redki domači pridevniki, po izvoru prislovi iz predložnozvezne podstave, npr. poredi (Dalmatin), posebi (po sebi/posebi), soseb, zadosti.
2 Pri raziskovanju pridevniških tvorjenk se naravno zastavlja vrsta vprašanj: katere besedotvorne vrste se pojavljajo, kateri so najbolj produktivni tvorbeni postopki in tvorbeni modeli, kakšno je razmerje med produktivnostjo tvorbe in pogostnostjo rabe tvorjenk v besedilih, kateri so bolj, kateri manj produktivni (arhaični) obrazilni morfemi in kakšna so konkurenčna razmerja med njimi. Zanima nas, katere besedotvorne pomene so izražali predponski, medponski in priponski obrazilni morfemi, ali so bili rabljeni nevtralno ali stilno zaznamovano. Pozornost so vzbudile novotvorjenke, mnoge med njimi so bile le poskusne tvorjenke, ki so jih protestantski pisci uvajali pri prevajanju in prirejanju tujejezičnih ali pri oblikovanju samostojnih besedil. Zanimajo nas sopomenska in večpomenska besedotvorna obrazila in njihova distribucija po besedotvornopomenskih kategorijah.
Poskusna klasifikacija tvorjenk po pomenskih kategorijah je pokazala, da zgodovinskega besedotvornega gradiva nikakor ne moremo analizirati ločeno od sobesedila.6
' Zgledi svetal, teman, krepak, mehak, gorak, šibak, težak, krotak (pri Trubarju so zapisani tudi s hi-perkorekturnim zvenečim soglasnikom v izglasju, npr. krotag) opozarjajo na naglašene zadnje zloge. Kot sodobne pravopisne in pravorečne knjižne različice so izpričane tudi v SSKJ (1970-1991).
5	V pridevniški vlogi se je začel pregibati v dveh Trubarjevih delih (TT 1557 in TT 1581-82), medtem ko je v sedmih njegovih knjigah izpričan kot nepregiben. Tovrstni pridevniki so se v vlogi besedotvorne podstave vključevali v slovenske tvorbene postopke, npr. pri sestavljanjuprežleht (nepregibno) in izpeljavi žlehten, prežlehten (pregibno).
6	To smo ugotavljali že pri besedotvorni analizi krščanskih terminov v tristoletnem razvojnem loku (Legan Ravnikar 2007b: 252, 2007c: 192-193, 2008b: 119-168). Opozorili smo tudi na nezanesljivost sklepanja o
Za prepoznavanje besedotvornega pomena tvorjenke lahko zadostuje že prilastkovna zveza, včasih je potreben širši sobesedilni okvir, celo vpogled v tematiko besedila, če želimo ugotoviti morebitno stilno zaznamovanost danega obrazilnega morfema. Besedotvornega pomena torej ni mogoče zanesljivo razložiti s pretvorbo v sinhrono določeno skladenjsko podstavo. Besedotvorni pomeni obrazilnih morfemov se namreč vedno ne prekrivajo s stanjem v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku.
V gradivsko jezikoslovno analizo smo sprejeli pridevniške tvorjenke iz samostalniške, glagolske, pridevniške in prislovne besedotvorne podstave. Razvrščali smo jih po besedotvornih pomenih in obrazilnih morfemih zanje. Pri večstopenj skih tvorjenkah smo pri določanju besedotvorne vrste upoštevali zadnjo stopnjo tvorbe, npr. poldanji smo uvrstili med izpeljanke s priponskim obrazilom -nji, ki je izvedena iz zloženke poldan.
2.1 V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja se kot daleč najpogostejša besedotvorna vrsta pridevniških tvorjenk izkazuje navadna izpeljava iz samostalniške podstave. Zgledi izpeljank, ki so z izjemo citiranih odlomkov delno poknjiženi, izkazujejo raznolikost obrazilnih morfemov v večini pomenskih kategorij.7 Število po abecednem vrstnem redu nanizanih zgledov tvorjenk kaže na produktivnost tvorbenih modelov, krajšave posamičnih del, kjer se pojavljajo, in imena piscev8 pa opozarjajo na pogostnost rabe v besedilih 16. stoletja.
2.1.1 Besedotvorni pomen svojilnost posameznikov (čigav) izražajo naslednja pri-ponska obrazila: -ov (martrnikov, postojnov), -ev (pastirjev, pridigarjev, zlodjev), -in (hčerin, materin, očetin,^ očin, štorkljin), -ji {božji, vražji) in -nji (gospodnji). Skupinska svojilnost, splošna last ali pripadnost (kateri), povezanost s čim, podobnost, snovnost, obilnost, bolezenskost, se izražajo z bolj in manj produktivnimi priponskimi obrazil-nimi morfemi, od katerih so se nekateri izkazali kot večpomenski.10 Poglejmo si nekaj zgledov. V pomenu povezanost s tem, kar imenuje samostalniška podstava, sta izpričani
besedotvorni podobi najstarejše knjižne leksike le na podlagi zapisov v rokopisnih slovarjih, ki so nastali do konca 18. stoletja (Legan Ravnikar 2007a: 285).
7	Besedilnovrstna omejenost bibličnih besedil ni zameglila pestrosti tvorbenih modelov in njihove konkurenčne rabe. Pri besedotvorni analizi tematsko zamejenega besedišča (npr. krščanske terminologije) pa je tvorbenih modelov manj, za nekatere pomenske kategorije jih skorajda ni (Legan Ravnikar 2003, 2007a, 2007b, 2007c, 2008b).
8	če je naveden le Trubar ali le Dalmatin, pomeni, da je konkretna tvorjenka izpričana v enem ali več biblijskih prevodih prvega ali drugega prevajalca.
9	Svojilna pridevnika očetin in očin 'očetov' se pojavljata le v nebiblijskih besedilih: v zbirki ENE DVHOVNE PEISNI 1563 in v Trubarjevem delu HISHNA POSTILLA 1595, pri Felicijanu Trubarju (1595) in Janžu Tulščaku (1579), edino v Megiserjevem slovarju (1603) je izpričana različica očen. Poglejmo dva primera: »Kadar bi ona Ihe enkrat ena Dezhla bila, taku je ona vfaj ena Ozhetina inu materina merdrarza, kateri Moifter Hansh ima lonati po nje saflushenju« (TPo 1595, I, 61). » /.../ kadar jeft domou pridem, vta pravi dum inu Ozhino deshelo, tam iftu bujle bode« (TPo 1595, III, 74). Očin se pogosteje pojavlja v pomenu očetovski, npr.: »Kadar my pak hočmo hudi biti, inu sa njegovo befedo ne maramo, ni sa njegovo ozhino brambo inu fkarb njega nesahvalimo« (TPo 1595, III, 154). Izpeljanka očetov je izjemno redka, v biblijskih besedilih se s posamičnimi primeri pojavlja v TT 1557, TT 1581-82 (enaka zgleda), DJ 1575 in DB 1584 (enaka zgleda).
10	To lahko ugotavljamo tudi v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (Toporišič 2000: 199-200).
priponski obrazili: -ji: drevji*, golobji, jastrebji, kačji, kozji, otročji, ovčji,ptičji, ribji, telečji, volčji, vrbji, in -i (deteči, jagnječi, ločitvi). Pomen skupinska svojilnost izkazujejo obrazilni morfemi: -Iji (bratovlji, sinovlji, škoflji);^^ -nji (sodnji, prim. pravdna ali sodnja dolina, sosednji); -^nji (golobinji); -ski12 (človeški, evangeliski, grski, kamelski, mrtvaški, nembski, nunski, očinski, prazniski); -ški (človeški, grški, hrvaški, kmetiški, mrtvaški, vaški); -čki (človečki, grčki, hrvački, junački, kovački); -cki (človečki, hrva-cki); precej je izpeljank s podaljšano osnovo: -ovski (bratovski, hlapčevski, levitovski, sinovski, škofovski); -iski (hlapčiski, levitiski); -oven (cerkoven (v enajstih delih), deloven, dežoven, rodoven, vojskoven). Drugačne pomene imajo morfemi: -avnat (snov): glažavnat;1^ -ovnat (obilnost): bičovnat, ilovnat, pečovnat; -ov^t (obilnost): rodovit, stanovit, strupovit; -en^t (imenit, plemenit). Zelo produktiven je bil model izpeljave z večpomenskim priponskim obrazilom -en [an] (povezanost s čim, snovnost, izjemoma svojilnost posameznikov): beseden, blaten, boršten, božičen, brumen, bučen (< buča), butaren, cveten, cvetničen 'cvetnonedeljski', čemeren 'strupen', činžen, čuden, dolžen, dušen, finkušten,flisen, glasen, glaven, gnojen, gnusen, grešen, grozen, grunten, gvalten, gvišen, hladen, hudoben, ječen (< ječa, pri Dalmatinu), kožušen, krištalen, krivičen, kropilen (< kropilo), krven, kunšten, kužen, lakomen, lakoten, lastovičen, ločen (< lok), lončen, lovpen (< lovpa), lušten, materen (< mati, v šestih Trubarjevih delih in v KPo 1567), masen 'zmeren', meden ('medeninast' < med 'medenina'), milosten, moliteven (DB 1584), mračen, mrzličen, nevesten (< nevesta, v TT 1577 in TT 1581-82), nujen, očen (< oča) in očen (< oči v TL 1561 in TT 1581-82), oblačen, oblasten, očesen (DB 1584), ofarten in oferten, ohcajten in ohcaten (pri Trubarju), ohceten (pri Dalmatinu), omotičen, požrešen (< požreh), opravilen, podoben, pogreben, pokoren, poroden (< porod, porodni greh),postaven 'zakonit',posten,pravden,pravičen (v enajstih delih) in pravicen (TT 1557 in TL 1561), priden, pšeničen, reven, rihten, roden (< rod), rosen, ruden, saboten, skrben, služaben, smešen, smrten, snežen, soden (sodni dan), solen (solni steber), solzen, sončen, spodoben, spoveden, srčen, srečen, strašen, studenčen, sveten (svetna vrata), svinčen, štalten, točen (< toča), truden, veren, voden, voljen (< volja), vumen, večen, večeren, vežen (< veža), vinkušten (v štirih delih, pri Trubarju in Dalmatinu, prim. finkušten v DB 1584) in vinkunšten (TT 1557 in TT 1581-82), vmetalen (< vmetal) in vmetelen, vodeničen, vogalen, vraten (< vrat), vročen (< vrok 'urok'), vrten, všesen in vušesen, zahvalen, zapoveden (< zapoved), zastopen (< za-stop), zgovoren (< zgovor), zgovorjen,1* zložen 'složen', zlaten (zlatna vaga), zmasen, žalosten, žejen, železen, željen (< želja), žiten, živinski, životen. Bistveno manj je zgle-
11	Tvorbe na -j^ < -io kažejo na praslovansko dediščino, npr. še: jagnječi (Trubar), davidovlji (Krelj) (Bajec 1952: 8).
12	Izpeljanke na -ski so lahko tudi kakovostni pridevniki: norski,peklenski, prešuski/prešuški. Jezikoslovna analiza številnih pridevniških tvorjenk na -skl, -škl, -čkl in -ckl je bila opravljena v samostojni raziskavi (Legan Ravnikar 2008a), zato so na tem mestu navedeni le vzorčni zgledi.
13	Pomenska nediferenciacija je ponovno razvidna iz konkretne rabe: »Inu fim vidil, kakor enu glashovu Morje s'ognjom smeihanu, inu te /.../ de fo ftali na tem glashaunatim Morjej, inu fo imeli Boshje Arfe« (DB 1584, III, 146b).
14	V TPs 1566 je izpričan pridevnik zgovorjen: »[Kristus] fuelyko zhaftio femkai naprei gre, de ie leip, fgouorien, lipu oblizhen inu opravlen« (TPs 1566, 85a). »Criftus ie lubefniu inu fgouorien« (TPs 1566, 86a).
dov z naglašeno različico: -en: brončen, cerkven (TT 1557 in TT 1581-82), iglen (< igla, iglena vušesa v TT 1557 in TT 1581-82), kosten 'koščen' (Dalmatin), mesen, prsten (< prst ž), trsten, voden, voglen (< vogel). Snovnost, povezanost s čim izkazujejo priponski morfemi -ov/-ev: glinov, orehov, brinjov in brinov, dežov/dežev, poldnev, polnočev, trnov in trnjev; -in: figin, trobentin;1^ -n: cedern, coprn, srebrn, vogeln. Besedotvorni pomen v obilni meri, v velikem številu imajo priponska obrazila -at: glavat, ilovat,1^ možat, (izjemoma snov) usenjat 'usnjen', rogat, kamenat; -av: gobav,17 grbav, grintav, krastav, vraskav; -av; krvav; -av: šegav; -^v: črviv, lažniv, milostniv, plesniv, plešiv, ljubezniv, gnadiv, milostiv, prijazniv (< prijazen ž) inprijazljiv (DJ 1575); -ast (tudi povezanost s čim); goljufast, grbast, grčast, pikast, pirhast, plešast, puklast, skominast, špičast; -lj^v: dobrotljiv, gnadljiv, hotljiv (< hot, DB 1584) in hočljiv (TT 1577 in TT 1581-82), prijatljiv (Trubar), oblikoglasne različice sramotljiv (TT 1577) in sramožljiv (DB 1584), sramežljiv (DJ 1575), strašljiv in strahšljiv (DB 1584-Reg 3). Snovnost izražajo morfemi: -nat: dimnat, oljnat, slamnat, vogalnat (TL 1567) in vogelnat (TT 1581-82), žimnat; -^t: kamenit; -ast: cinast, coklast, glinast, žimast; -av: cedrav, karmežinav, murvav;^^ -an: židan; -0: zlat.
2.1.1.1 Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati pridevniške izpeljanke iz samostalniške podstave z vsakokratnim priponskim obrazilom. Iz praktičnih razlogov smo se omejili na priponski obrazilni morfem -ov s preglašeno različico -ev in besedotvornopomenske kategorije: individualna svojilnost (čigav), povezanost s čim (kateri) in snovnost. Znano je, da se je pod vplivom prevodnih predlog (nemščina, latinščina), nato pa po analogni tvorbi v različnih jezikovnozgodovinskih obdobjih namesto pridevniških izpeljank z obrazilom -ov ali različico -ev oblikoval svojilni rodilnik samostalnika, običajno s predlogom od.19 Zato število tovrstnih pridevniških tvorjenk ni tolikšno, kot bi glede na produktivnost tvorbe v današnji slovenščini morda pričakovali. Na konkretnih zgledih, pri nepričakovanih pojavitvah tudi v sobesedilni rabi, smo izpostavili značilnosti
15	Izpričani sta konkurenčni besedotvorni varianti figov (v sedmih besedilih, pri Trubarju in Dalmatinu) in redkeje figin (figinudreuu v TT 1557 in TT 1581-82). Enkratna pojavitev prilastkovne zveze trobentin glas (DB 1584) se nadomešča z zvezo trobenten*/trobentni* glas (izpričani so le odvisni skloni), trobentno leto (DB 1584), medtem ko je pri Trubarju izpričana zveza trobentarski glas (TPs 1566).
16	Drugostopenjski tvorjenki ilovat in ilovnat (< ilov < il, ilo) pomensko nista diferencirani, kar dokazuje raba v sobesedilu: »/.../ njegove Noge fo bile en dejl shelesne en dejl yllovate« (DB 1584, II, 96 a), »Inu de fo Perftje na njega nogah en dejl shelesni, inu en dejl yllovnati bily« (DB 1584, II, 96 a). V biblijskih besedilih je prevladala besedotvorna različica ilovnat.
17	V zgledih gobav < gobov, grbav < grbov, grintav < grintov, krastav < krastov, vraskav < vraskov 'zguban, zgrbljen' ima obrazilni morfem -av pomen 'bolezen, zdravstvene težave'. Zapis z -ov v 16. stoletju je posledica vpliva moderne vokalne redukcije.
18	Prim. cedrav in cedrov, jograv in jogrov, karmažinav in karmažinov, murvav in murvov, žalbav in žalbov.
19	Jezikovnozgodovinsko raziskavo o kategoriji svojilnosti v čakavskem, hrvaškem štokavskem in kaj-kavskem knjižnem jeziku, posebej tudi o brezpredložnem in predložnem posesivnem genitivu, je objavila L. Hudeček (2006). V zvezi z jezikovno normo hrvaških protestantov avtorica z rezultati svoje raziskave pritrjuje predhodnim jezikoslovcem, ki med drugim opozarjajo na pogosto rabo posesivnega genitiva namesto svojilnega pridevnika zaradi vpliva latinskih in italijanskih predlog, upoštevajoč tudi vzor slovenskih in nemških tiskov (2006: 81-84).
izsamostalniških izpeljank na -ov/-ev, ki razkrivajo nekatere tipološke lastnosti besedotvorne tvorbe v 16. stoletju.
2.1.1.2 Opazna tipološka posebnost tvorjenk je nihanje v soglasniški premenjenosti (palatalizacija, jotacija, asimilacija, disimilacija, analogija, krnitev) in nepremenjeno-sti v izglasju besedotvorne podstave ali v priponskem obrazilu oz. na morfemskem šivu. Na izbranem vzorcu pridevniških izpeljank iz samostalniške podstave na -ov je aktualna premena samoglasnika po preglasu. Svojilnost za moški spol, povezanost s čim in snovnost (neživo) je najpogosteje izražal priponski morfem -ov s preglasno različico -ev, če se podstava končuje na c, j, č, ž, š. V besedilih 16. stoletja obrazilna morfema izkazujeta neustaljeno rabo. Le pri dveh petinah zgledov, ki so v sodobnem knjižnem jeziku dosledno premenjeni, je samoglasniška premena sprejeta v knjigo, npr. hlapcev in hlapčev, juncev, junicev, kostanjev, kožerjev (prim. kožove suknje v TC 1550), lončarjev, lorberjev, nadopirjev, pastirjev, pridigarjev, ptičarjev, stričev, trnjev, zlodjev, željev (željevi lušti v TL 1567 in TT 1581-82),20 žolnerjev. Skoraj enak delež predstavljajo izpeljanke, pri katerih se pod vplivom govorjenega jezika 16. stoletja (knjižne korekture v 19. stoletju) neenakovredno izmenjujeta obrazilni morfem -ov in preglasna različica -ev, npr. cesarjev (6) in cesarjov (TT 1581-82), dežev (TT 1557 in TT 1581-82) in dežov (TPs 1566), farbarjev (1x) in farbarjov (1x), farjev (Trubar v treh delih in DB 1584) in farjov (DB 1584), glažov (DB 1584) in glažev (Trubar v petih delih), jazbečov, jazbečev in jazbecov (vse v Dalmatinovih delih, po 7x, 6x in 1x), hudičev (v desetih biblijskih prevodih) in hudičov (DB 1578), kraljev (v devetih prevodih) in kraljov (v štirih prevodih), kruljev (v petih prevodih) in kruljov (TT 1577), besedotvorne variante drugostopenjskih izpeljank norčov, norčev in norcov (vse pri Dalmatinu, po 3x, 2x in 2x), polnočev (DB 1584, 7x) in polnočov (enkratna pojavitev v DB 1584), papežov (v petih biblijskih besedilih) in papežev (DB 1584). Pri petini zapisanih zgledov se je raba dosledno nevtralizirala, tako pri Trubarju, npr. centurijov, kecarjov, madežov, pogačov, šacov, zarjov, kot pri Dalmatinu, npr. mar-morov, mečov, prijateljov. Največji delež nepremenjenosti v priponskem obrazilu je izpričan pri mlaj ših prevzetih besedah, pri nekaterih od njih se premene še niso zgodile niti v sklanjatvenem vzorcu, npr. pri marmor, -a ni prišlo do jotacije (r > rj). V biblijskih besedilih so izkazani še drugi zgledi izpeljank na -ov, pri večini različic na -ev niso razvojno upravičene niti pričakovane: arcatov, baziliškov (< bazilišk), drakonov/ drakunov, evangelijov, evangelistov, faraonov, farizejov in farizeov, firštov, fladrov, glinov, grozdov, ječmenov, jesenov, jogrov, jutrov, kecarjov, kozlov, lažnov (enkrat se pojavi v TL 1561, ustaljena konkurenčna izpeljanka je lažniv), levitov, levov, ljubeznov (enkratna pojavitev v TT 1557, ustaljena tvorjenka je ljubezniv), malikov, martrnikov, menihov, mozgov, murov, očetov, olikov (Olikova gora), onihov, orehov, orlov, oslov, ovnov, palmov (< palm in palma), postojnov, psalmov, rabeljnov, rizov (< riz), safirov, satanov, slonov, smrekov, svetnikov 'sveti', škorpijanov, škrlatov, šotorov, štravsov,
20 Izpeljanka željen se pojavlja v prilastkovnih zvezah, kot željna sobota, željna drevesa, željna ali draga dežela, željne reči. Izkazuje se vsaj v pomenih 'zaželen' in 'poželjiv': »Satu le tu iftu mejftu imenuje: Grobi tiga shelenja, ker lo ondukaj ta folk, kir je shelan bil, pokoppali« (DB 1584, I, 85 a). »Sakaj on bo eniga Boga /.../ zhaftil, s'Slatom, Irebrom, shlahtnim kamenjem inu s'shelnimi rizhmy« (DB 1584, II, 103a).
tepigov (tepigovi možje, pri Dalmatinu hudobni možje), vojskov (vojskovi glasovi v TT 1557 in TT 1581-82), ženinov, ženfov, žveplov. Zgledi rabe besedotvornih različic so potrjeni tudi v enakem sobesedilnem okviru ter izpričani pri Trubarju in Dalmatinu:
Inu on je fturil eno odejo zhes to Vtto, is erdezhkaftih Ounovih kosh, inu zhes toifto Ihe eno odejo is Iasbizhovih kosh (DB 1584, I, 59b). Odeja is erdezhkaftih Iasbizovih kosh (DB 1584, I, 52a). Kadar fe vojika vsdigne na pot, taku ima Aaron inu njegovi Synuvi noter pojti, inu ta Pert doli ineti, inu Skrinjo tiga Prizhovanja v'njega obiti, inu verhu djati to Odejo is Iasbizhevih Kosh (DB 1584, I, 80b). Satu kir fo vidili de ie enu lipu deite bilu, inu fe ne fo bali te kraleue prepuuidi (TT 1581-82, 298). Pole, kateri mekak guant noflio, fo vkralouih hilhah (TT 1581-82, 42).
2.1.1.3 Druga značilnost tvorjenk 16. stoletja, ki priča o še neozaveščenem slovenskem besedotvornem sistemu, je, da se na isto besedotvorno podstavo razvrščajo tudi poskusna obrazila. Jezikoslovna analiza je pokazala, da se namesto pričakovanega -ov/-ev nepričakovani obrazilni morfemi praviloma pojavljajo pri Trubarju. Tovrstni posamični zgledi tvorjenk kažejo na poskusnost in hkrati živ ustvarjalni trud pisca prve slovenske knjige. Različice se pojavljajo v istih besedotvornih pomenih, kar dokazuje raba v enakih ali podobnih besednih zvezah. Premoč so dosegle bolj konkurenčne tvorjenke. Naj naštejemo nekaj zgledov: cedrav (stena, hiša pri Dalmatinu) in cedrov (stebri, trami, deske, les, hiša, tabelnice), cedern (drevje v TPs 1566) in cedrski (drevo, drevje v TPs 1566), dežov (TPs 1566) in dežoven (TPs 1566 in DB 1584), glažev (v štirih Trubarjevih delih, npr. glaževa pugša žalbe) in glažen (pugša v TT 1557 in TT 1581-82), glažov (morje pri Dalmatinu) in glažavnat (morje pri Dalmatinu), glinov (posode pri Trubarju) in glinast (lonec pri Dalmatinu), kačov (nih repi so bili kačovim glih v TT 1577 in TT 1581-82) in kačji (v šestih delih, pri Trubarju in Dalmatinu), modrasov (strup, rod, žolč) in modrasovski (strup), oblakov (steber pri Dalmatinu) in oblačen (steber pri Dalmatinu in Trubarju) se frekvenčno izenačeno izmenjujeta, pastirjev (koča v TL 1561) in pastirski (uta v TT 1577 in DB 1584, koča, mavha), pogrebov (pri Trubarju) in pogreben (pri Dalmatinu in Trubarju), prerokov (šular, vuk, pismo), prerokski (beseda, pismo pri Trubarju) in prerokovski (beseda, enkratna pojavitev pri Dalmatinu), sobotov (po en zgled v TT 1557 in TT 1581-82) in soboten (v TT 1557, DB 1578, TT 1581-82 in DB 1584), figin (v TT 1557 in TT 1581-82) in figov (v sedmih delih, pri Trubarju in Dalmatinu), papežen (CO 1564) in papežov (v štirih Trubarjevih delih in DB 1584), teletov (teletova inu kozlova kri v TT 1577), telski (telska inu kozlova kri v TT 1577 in TT 1581-82) in telečji (telečja inu kozlova kri v DB 1584). Da je potrebno preveriti vsak primer besedotvorne različice posebej, nam kažejo zgledi, kot lončarjev (hiša, roka v DB 1584) in lončarski (šajba),ptičarjev (roka v DPr 1580) inptičarski (motvozi v DB 1584), žlahtov in žlahten (v TL 1567 in TT 1581-82), kjer so pari priponskih obrazil pomensko različni. Besedotvorni pomen vsakega obrazila izkazuje raba tvorjenke v sobesedilu:
Potle on nim odgouori, inu praui, kateri ie ta umei uami, katerimu bi en oHel oli en uoll ueno shufterno padel, debi ga on fdaici uunkai ne uslekal ob Sobotouim dneui (TT 1557, 214). Inu na en Sobotni dan, kadar fo ty Mlaishi vkupe bili prishli ta kruh lomiti (TT 1581-82, 569). Inu ta kir ie bil mertou gre vunkai, inu ie imel roke inu noge fuefane fpogrebouimi plinizami (TT 1557, 296). Inu ta mertvi je vunkaj prilhal, svesan s'pogrebnimi rutami, na nogah inu na rokah (DB 1584, III, 54a).
Prim. Inu poleg Laodicea ie doltih leipih Ouaz, kir fo lepe farbe, shlahtno volno imaio (TL 1567, 33a). /.../ inu de ti tim enim dash nafnane, de drigazhi ne vuzhe, inu de ne rodio fa bafne, inu fa shlahtoue Regishtre, kir nigdar konza nemaio (TL 1567, 59a).
Pomensko nediferencirani obrazilni morfemi so večkrat izpričani pri (poskusni) tvorbi besed s prevzeto podstavo, kar je značilnost Trubarja in Dalmatina:21 faraonov (hči, hiša itd. pri Dalmatinu in Trubarju) in faraonski (pokora v TT 1577), jograv (enkrat izpričano v TT 1557), jogrov (v petih Trubarjevih delih) in jogrski (v šestih Trubarjevih delih), karmazinov (DB 1584) in karmažinov (v DB 1578 in DB 1584), karmežinov (v DB 1578 in DB 1584), karmažinav (DB 1584),22 kecarjov (vuk pri Trubarju) in kecarski (vuk pri Dalmatinu, menih, človek pri Trubarju), murov (dežele pri Trubarju) in murski (dežele pri Dalmatinu), krištalov (morje v TT 1577) in krištalen (jaspid v TT 1577 in TT 1581-82), murvov (enkratna pojavitev v DB 1584) in murvav (štirikrat v DB 1584), pridigarjev (velika oblast v TT 1577, pravi vuk v TL 1567) in pridigarski (stan v TT 1557), škrlatov (suknja, odeja), žemljov (zloženko Semelnopf-fer je Dalmatin prevedel s prilastkovno zvezo Shemlou offer), žolnerjev (družba v TT 1557 in TT 1581-82) in žolnerski (stan, altman v TT 1557 in TT 1581-82). Najbolj povedni so zgledi v sobesedilu:
Mi vtih vfeh lograuih inu S. Petra inu S. Paula Pridigah, /.../ drugiga Vuka, druge Vere, ne druge Boshye slushbe, kir bi oni bili vuzhili oli Verouali, ne najdemo (TT 1557, ff 4b). Inu de fe imamo letiga Prerokouiga inu logrouiga Vuka dershati inu slushati (TT 1557, gg 2a). /.../ de ty ludie po vfim fueitu tim nih logerskim pridigom bodo fdaici volni inu pokorni (TR 1558, a 3a). /.../ ta ifti gledai, de on ta celi Catehifmus, To logersko Vero, Ta Ozhanash, /.../ dobru fna inu prou faftopi (TR 1558, R b).
2.1.1.4 Naslednja značilnost, poudarjeno Trubarjeva, je časovno zaznamovana raba nekaterih obrazilnih morfemov. Tovrstni zgledi, ki so posledica trdne vpetosti v katoliško obredno tradicijo, se v manjšem obsegu pojavljajo tudi pri Dalmatinu, npr. očin, škoflji, sinovlji. Pri Trubarju se ne potrjuje le arhaičnost posameznih leksemov, na kar je bilo že večkrat opozorjeno (Orožen 1996), temveč tudi arhaični neproduktivni obrazilni morfemi za določene pomenske kategorije. Za besedotvorni pomen individualne in kolektivne svojilnosti so to priponska obrazila: -ji (božji, hlapčji, otročji, tkalčji, vražji), po jotacijski premeni -Iji {škofiji 'škofovski'), s podaljšano osnovo -ovlji (bratovlji, sinovlji), -Ijev (škofijev 'škofov'), -nji (gospodnji), -i (deteči, otroči), -in (očin v osmih delih, izpričan tudi v besedotvornih pomenih povezanost in podobnost).
21	Bajec (1952: 7) navaja, da so že v starocerkvenoslovanščini svojilne pridevnike delali s formanti -ovt, -bent in -bskt, prav pri lastnih imenih in tujkah se pogosteje rabi -ovb.
22	Prim. karmazin (DB 1584), karmažin (v treh Trubarjevih delih in DB 1584), karmezin (DB 1584), karmežin (TT 1557, DB 1578, DB 1584).
Razlikovalne besedotvorne pomene prepoznavamo v besedilnih okvirih:
Inu ta ifti loger ie bil Ihan timu shcofu, inu on gre noter Siefufom uta shcofli Palazh (TT 1557, 327). Tedai ie Simon Peter en mezh imel inu ga isdere, inu udari tiga shcofliga hlapza, inu nemu odfeca nega deltnu uhu (TT 1557, 316). lelt ne fem. Praui knemu eden is tih Shcofleuih hlapceu, Itriz tiga, katerimu ie bil Peter tu uhu odfecal (TT 1557, 317). Sakaj pole, vfe dufhe fo moje: Ozhina dufha je taku dobru moja, kakor Synoula dufha: katera dufha grefhi, ta ima vmreti (DB 1584, II, 67b). Glejte, vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta (SP 1997, 663). Sakai taka shtraifinga nei ena Rabelska shtrai-finga, katera ednimu ta shiuot cilu ufame, temuzh ena Ozhina shtraifinga, de tu deite vezh ne krade (TO 1564, 144b).
Sakaj vy nefte en hlapzhji Duh prejeli, de bi fe morali supet bati: temuzh vy fte en Otrozhji Duh prejeli, fkusi kateriga my klizhemo: Abba, lubi Ozha (DB 1584, III, 85a). Sakaj vi nefte tiga hlapzeviga Duha pryeli, de bi fe vi imeili fpet bati, Temuzh vi fte pryeli tiga Otrozhiga Duha, skufi kateriga mi vpyemo, Abba, Ozha (TT 1560, 13a).
2.1.1.5 Znano je, da so se pridevniške tvorjenke oblikovale tudi iz glagolske pod-stave: največkrat izpeljanke, nekaj je medponsko-priponskih zloženk, več spet sestavljenk (gl. sestavljanje s predponskim obrazilom ne- v nadaljevanju). Pri analizi smo upoštevali le tiste deležnike (t. i. pridevniške deležnike, deležniške pridevnike oz. trpne pridevnike), ki so se pomensko oddaljili od glagola. Naj naštejemo nekaj leksi-kaliziranih deležniških pridevnikov, ki smo jih razvrstili po razlikovalnih priponskih obrazilih: -oč in preglasna različica -eč, npr. bogaboječ, boganeboječ, bogudopadeč, mogoč, prevroč, vroč, vsegamogoč; -l/-el/-el, npr. osehel, uvel, vpal, vpičel, vsehel, vztekel, zrasel; -ev: izkušev, prešustev, rezev (TE 1555 in TT 1557); -^v: odlašiv; -t: srdit; -an: cartan, kalan,pijan, znan; -en in -en: grešen (v desetih delih, kot deležnik le v DB 1584), ločiten (ločitni list pri Dalmatinu),23 napoložen, nareden, nucen, objeden 'objesten', okoren, pečen, podložen, položen, poročen, poroden, priložen, rešen (rešna kri), rojen (rojeni dan pri Trubarju), sovražen, vnucen (v šestih Trubarjevih delih), vrojen, vumen, zdražben,^4 zdražen (Trubar: zdražni jeziki 'prepirljivi'). Po istih tvor-benih modelih kot izsamostalniški pridevniki so se oblikovali tudi mnogi pridevniki iz glagolske podstave. To so naklonski pridevniki za možnost, voljnost, nagnjenost: -Ijiv: cartljiv, darotljiv (Dalmatin), ferahtljiv, odpustljiv (Trubar), opustljiv (TT 1557), pobegljiv, potrpežljiv, pozabljiv, prijetljiv, rodljiv (DB 1578), strohljiv, škodljiv, špotljiv, tadljiv, togotljiv (Trubar), trepetljiv (TT 1557), troštljiv, trpežljiv (v sedmih Trubarjevih knjigah), vtragljiv, zanešljiv (TT 1577), zavidljiv (Dalmatin); -av in -av: cagav, lajav, odlašav, opominjav (Trubar), prilizav, razdirav, skušnjav, smrkav, zahajav, zahvaljav, zapeljav, žalbav; zgledi s podaljšanimi osnovami: -alen: pometalen, vmivalen; -ilen: svetilen; -aven: opominjaven, spominjaven, zapeljaven; -iven: vnemiven; -eten: prevzeten; -iten: rešiten.
23	Stalna besedna zveza ločitvi list (< list ločitve ali ločitva) je dosledno izpričana pri Trubarju. Iztočnica je nastavljena kot nedoločna oblika pridevnika.
24	Prim. »Inu oni fo ga per tih Sdrashbenih Vodah referdili, De ie tudi ta Moifes reshalen bil sa nih volo« (TPs 1566, 195a). Prim. »Inu ony fo njega refserdili per krejgartkih vodah« (DB 1584, I, 307a).
Nekateri primeri tvorjenk so se zaradi leksikalizacije v 16. stoletju zapisovali v enaki izrazni podobi, npr. rojen (rojenidan, prim. tudi rojenski pri Trubarju). Ker gre za pomensko razlikovanje, je izraz rešen lahko pridevnik ('odrešilen') ali trpni deležnik ('odrešen').25 Deležniki so se torej popridevili, pri čemer je za pomensko razlikovanje nekaterim izpadel polglasnik v odvisnih sklonih, lahko se je spremenil spol ali naglas, razlike so izpričane tudi v pisavi. Skupno jim je, da v tvorbenem postopku niso dobili pridevniških obrazilnih morfemov. Naj naštejemo nekaj zgledov (pridevnik : deležnik), npr. priložen 'priložnosten' : priložen,položen : položen, zložen 'složen' : zložen, sovražen (< sovraž?) : sovražen, podložen : podložen, poročen : poročen 'izročen', posveten : posvčen,"2^ frekventen zgled v desetih od dvanajstih biblijskih besedil v pridevniški in deležniški rabi skr^ven (rod. ed. skrivniga) : skriven (rod. ed. skriveniga), snažen (< snaga) : snažen (< snažiti), sramoten : sramoten, zložen : zložen, zmoten : zmoten. Razlikovalno priponsko obrazilo je potrjeno pri zgledih, ki so na eni strani tvorjeni iz samostalnika, na drugi strani pa iz glagola, npr. hvalen (v petih delih, pri Trubarju in Dalmatinu) : hvaljen (v osmih delih, pri Trubarju in Dalmatinu), spoveden (Trubar): spovedan (Dalmatin), zapoveden (Trubar) : zapovedan, zastopen (v vseh biblijskih prevodih) : zastopljen (v štirih delih, pri Trubarju in Dalmatinu).
Izjemoma se je popridevljenim deležnikom, katerih izrazna podoba na prvi pogled ni prepoznavna kot pridevniška, kakor tudi nekaterim pridevniškim tvorjenkam iz glagola ali glagolske zveze, dodajalo tipično pridevniško priponsko obrazilo -en.27 Konkurenčna raba različic kaže na živ proces, ki se je vršil v obdobju normiranja knjižnega jezika, ne samo pri deležnikih, temveč tudi pri tvorjenkah na -av, -ov ali tistih z ničtim priponskim obrazilom, npr. prevzet : prevzeten, pobit : pobiten, opominjav (v treh Trubarjevih delih): opominjaven (Dalmatin), klagov (Trubar) : klagoven (Dalmatin).
Satu, kateri isvuna Criltufa druge poti k'NebelTam, ali odpulzhenja fvoih grehou drugdi ilžheta ferahta to drago rejhno kry Criftufevo (DB 1584, I, b). Vy fte sabftojn predani, vy imate tudi pres denarjeu rejheni biti (DB 1584, II, 21 a). Opominaj nje, de bodo Viudom inu Gofpofzhini podloshni inu pokorni, k'vfakimu dobrimu dellu perprauleni (DB 1584, III, 118b). /.../ dotle ty nega fourasniki bodopodlosheni kanimu podnushniku nega nug (TT 1581-82, 292).
2.1.1.6 Pridevniške izpeljanke iz prislova določajo prostorska in časovna pomenska razmerja v osnovnem in prenesenem pomenu. V besedilih 16. stoletjaje tipično precejšnje nihanje v rabi predponskih in priponskih obrazilnih morfemov izprislovnih pridevnikov. Izmenjujejo se besedotvorne različice z razlikovalno podstavo, ki ne vpliva
25	Prim. rešen in rešiten v pomenu 'odrešilen': rešna kri, rešitni denarji. Nekateri pridevniki so ho-monimni, npr. ločen: /lok/ in deležnik, plamen: samostalnik moškega spola in pridevnik (le v Trubarjevih knjigah) poleg plamenski, pust: samostalnik moškega spola in pridevnik. Več je zgledov enakopisnic, npr. grob: samostalnik moškega spola in pridevnik (tudi nepregiben), prsten: samostalnik moškega spola in pridevniška izpeljanka iz prst (ženskega spola), voden: voden, voden in voden: dva pridevnika in deležnik, pisan: pridevnik in deležnik.
26	V knjižnem jeziku 16. stoletja sta izpričani obe glagolski različici vidskih parov: posvečiti [posve-t^ti], posvečovati (le v Trubarjevih delih) in posvetiti [posvet^m] (pri Trubarju in Dalmatinu), posvetovati 'posvečevati' (pri Dalmatinu).
27	Prim. Bajec (1952: 12): živoče dni, leskeč, čuječ(en), molčeč(en), vedeč(en). Toporišič (2000: 205) tovrstne tvorjenke uvršča med modifikacijske izpeljanke za jasnejšo uvrstitev besede med pridevniki.
na pomensko vrednost tvorjenke, kar prav tako kaže na tvorbeno produktivnost tvorjenk, po drugi strani pa na neustaljeno rabo v takratnem slovenskem jeziku. Primerjajmo nekaj zgledov: dolanji in dolenji, notrnji in notranji, notršnji, notrašnji, notrešnji in notrišnji, prednji in sprednji, vnanji, vunanji in zvunanji, slednji in poslednji, goranji in gorenji, zgoranji in zgorenji, znotrašnji, znotrešnji in znotranji, jutrišnji in jutršnji (le TT 1557, prim. jutrnji), sadašnji, sedanji (< Trubar: sadajni, sadani) in sadanašnji (enkratna pojavitev pri Trubarju). Iz zgledov lahko razberemo skromen izbor priponskih obrazil, ki jih dopolnjejo še naslednje izprislovne izpeljanke: -nji (bližnji, današnji, poldanji, slednji, spodnji, srednji, zadnji, zgodnji), -šnji (včerašnji, zajstršnji); le izjemoma se pojavljata obrazili -en (obilen, zoseben) in -n (zoprn). Izkazalo se je tudi, da niti Trubar niti Dalmatin načeloma ne uporabljata avtorsko tipičnih tvorjenih različic. Očitno so bili ti izrazi vsakdanjega sporazumevanja različni. Predvidevamo, da so se nekoliko razlikovali po narečnem ključu, nekatere novotvorjenke pa so se verjetno tvorile po analogiji. Poglejmo si primerjalno nekaj zgledov besedotvornih variant, ki se pojavljajo v enakem ali sorodnem besedilnem okolju:
Ty ifti fuie vunane inu noterne ozhi obernite inu poftavite raunu le na famiga Criftufa (TT 1557, I 2a). /.../ v'tem noternim zhloveki, de Criftus prebiva fkusi vero u'vafhim ferci (DB 1584, III, 105b). Inu kadar bodo ony hoteli fkusi vrata tiga noterniga Dvorifzha pojti (DB 1584, II, 82a). Inu on je mene dajle pelal fkusi ta Vrata pruti Puldnevi, na tu notranje Dvorifzhe (DB 1584, II, 80a). Inu fo bila ta Vrata, notrajhniga Dvorifzha, pruti tem Vratam, katera fo pruti Pulnozhi inu jutru ftala (DB 1584, II, 80a). /.../ inu pelaj njega v'to ner notrejhno Kamro (DB 1584, I, 208a). /.../ de ony is tih notrejhnih lufhtou inu shely, u'vunanje velike ferdamlive grehe nepadeio (DB 1584, I, c IVa). Inu svunaj, pred notrijhnimi Vratmi, fo bile Kamre sa Peuce, v'tem notrijhnim Dvorifzhi (DB 1584, II, 80a).
2.2 Na drugem mestu je potrebno omeniti postopek konverzije, ki se je izkazal kot zelo enostaven, funkcionalen, produktiven postopek tvorbe iz pridevniških besed znotraj besedotvornega pomena nosilec lastnosti ali stanja (živo). Prevladujoči postopek konverzije je posamostaljenje, izhodiščna beseda je določna oblika lastno-stnega pridevnika, pri čemer imamo v mislih jezikovnosistemsko in ne sobesedilno določnost.28 Poleg pridevnikov in pridevniških deležnikov v določni obliki se je kot posebnost te dobe izkazalo, da so protestantski pisci v (manjši meri) samostalili tudi lastnostne pridevnike in deležnike v nedoločni obliki, npr. domač, duhoven, imenit, majhen, močen, moder, nepameten (Dalmatin), neporoden, (ne)mogoč, neobrezan (tudi pri sestavljenkah), pameten, pečen, potrpežljiv, silen, sloboden, preprost, prost, ptuj, razumen, resničen, vtragljiv, zastopen, žalosten.'2'9 Samostalili so se tudi primerniki in
28	Konverzni postopek se je naravno vpel v besedotvorni sistem slovenskega jezika. Tvorbenega pojava ne moremo brez pomislekov pripisovati nemškemu jezikovnemu (prevodnemu) vplivu, prej vzporednemu razvoju tvorbenih postopkov v obeh jezikih. Kako je bil ta postopek pogost tudi pri drugih besednih vrstah, razkriva prav besednovrstni popis vsega uporabljenega besedja v slovenskih biblijskih prevodih 16. stoletja (Merše (ur.) idr.: 2006). O tipih konverznih samostalnikov in merilih za ločevanje lastnostnih pridevnikov v določni obliki od posamostaljenih pridevnikov prim. Legan Ravnikar (2007č: 111-114, 2008b: 181-183).
29	Na pojav je opozorila že Merše (2004: 17), gradivsko podrobneje pa predstavila Legan Ravnikar (2007č: 112-113). Pojav je bil zelo razširjen tudi pri sestavljenih glagolih, kjer je bilo kalkiranje eden od osnovnih načinov širitve slovenskega glagolskega besedja. O glagolskih kalkih s prislovno sestavino v vlogi predpone prim. Merše (2003: 81-103).
presežniki, npr. ljubljiši, manjši, mlajši (pomenski kalk iz nemščine), vekši. Postopku konverzije so bili podvrženi posamezni primeri vrstnih pridevnikov na -ski in -ški, npr. gosposki, gosposka, moški, nemški. Iz tovrstnih pridevnikov so se po konverziji oblikovali tudi prislovi, npr. latinski, slovenski, kar je spet posebnost zgodnje razvojne faze slovenskega knjižnega jezika (Legan Ravnikar 2008a). Naj navedemo primere v sobesedilni rabi, ki šele razkrivajo konverzno tvorbo:
Letu nej obeden Hlapez ni Slaboden: Letu nej obeden Mosh ni Shena (DB 1584, III, 103a).
En rasuman vfe fpametio Itury, en Norz pak norzhio resglaHuie (DPr 1580, 23b). Inu jelt
fim vidil Nebu odpertu, inu pole, en bel Kojn, inu timu, kateri je na nym fedil, je bilu ime,
Sveft inu Rifnizhen, inu fodi inu bojuje s'pravizo (DB 1584, III, 149a).
2.3 Med produktivne tvorbene postopke pridevnikov razvrščamo tudi modifikacijsko sestavo. Sestavljenke predstavljajo opazen delež pridevniških tvorjenk.
2.3.1 Prevladujoče so sestavljanke s predponskim obrazilom ne- iz zanikanega glagola biti, npr. nezrel < ne biti zrel, ni zrel, nepošten, nezdrav. Praviloma gre za dvo- ali večstopenjske tvorjenke, ki so širile besedne družine. V besedotvorni podstavi je lahko pridevnik ali deležnik domačega in tujega izvora, katerega razlikovalna lastnost je ponovno nepregibnost, ki se pri nadaljnji besednodružinski širitvi opušča.30 Medtem ko med pridevnike uvrščamo le tiste deležnike, ki so se pomensko oddaljili od glagola, besed-novrstno kot pridevnike opredeljujemo tudi zanikane deležnike (Merše (ur.) idr.: 2006). Le-ti so se prav tako leksikalizirali, ne moremo pa jim pripisovati glagolske podstave, npr. pri zgledih s prevzeto podstavo: *nezvagati, *nezastopiti, necagav in necagljiv (DB 1584), nefalšan, negnadljiv, negvišen, neizgruntan (Trubar), nelušten (Dalmatin), nerajman (Dalmatin), neštalten in nevštalten (Trubar), nezastopen (10) in nezastopljen (1), nezvagan. Prevladuje delež modifikacijskih sestavljenk z domačo podstavo, npr. nepotreben, nesiten 'nenasiten', neskrben, nestrohnjen (Trubar), neveren, neverenski (Dalmatin), neverniski in neverniški, neverski, neveruječ, nevreden, nevučen, nezmasen, neznan, nepravičen, nečist, nepriden, nedelaven, neprijazniv (Dalmatin), neprestrašen, nepokoren (besedna družina!), nepopoln (Trubar) in nepopolnom (Trubar in Dalmatin), nemrtvački, nenavaden, nepameten, nepokojen, nekrščanski, nemil, nemočen, nemoder, nedolžen, neenak, negoden, nehvaležen, neporoden, neizveličanski, nebožji, neduhoven (Dalmatin), neduhovski (Trubar), nezakonski, nezmeren, nesvet, nevmetalen (Dalmatin) in nevmetelen (Trubar), netrpežljiv,^1 nevumen, neprijeten, neslan, nesrečen, nestroh-ljiv. V Dalmatinovi Bibliji je na tem mestu opaziti presenetljivo število pridevniških sestavljenk, ki brez modifikacije še vedno funkcionirajo kot deležniki: nedopadeč, negovoreč, neizkušen, neizložen, nemaščovan, neodkriven, neodvrnjen, neomadežen, neoskrunjen, nepremaknjen, nepremenit, nepremenjen, nepreobrnjen, nepripravljen, nestrohnjen, nevmiven, nevmorjen, nevslišan, nezapuščen, nezaročen, nazaslužen.
30	Različici nežiher in neziher sta sprva nepregibna pridevnika (TT 1557), ki ju Trubar in Dalmatin v zreli dobi ustvarjanja začneta sklanjati in iz njega tvoriti višjestopenjske izpeljanke: nežihern (Dalmatin),
nežihrost, nežihrski.
31	Tvorjenko potrpežljiv je zapisoval Dalmatin, medtem ko ima v istem pomenu nesestavljeno različico trpežljiv le Trubar.
2.3.2	Izstopajo tudi sestavljenke s predponskim obrazilom pre-. V Dalmatinovi Bibliji (1584) kot edinem viru med biblijskimi besedili je izpričanih veliko zgledov, npr. prebrumen (< preveč brumen), prečist, prečuden, predrz, preganjav, preglobok, prehud, prehudoben, prelagek, premajhen, premekak, premiseln, premlad, premogoč, prenagel, prepravičen, presit, preslab, prestar, presvet, prešibek, pretesen, pretruden, prevbog. S Trubarjem si delita zglede, kot prebogat, predolg, pregrešen (Trubar tudi progrešen), prekunšten, premočen, premoder, preobilen, pretežek, pretrd, prevučen, prevelik,previsok. Nekatere tvorjenke so le »Trubarjeve«, npr. prenezmasen,prenizek, preoferten, preozek, prepoln, prehvalen, presvetel.
2.3.3	Na domačo besedotvorno podstavo se pripenjata še dva tvorbeno aktivna predponska obrazilna morfema. Prvi je pol(o)-, kar izkazujejo zgledi rabe pri Dalmatinu in Trubarju: polgnil, polmrtev (TT 1557) in pol mrtev (TT 1581-82), poloveren (< polovično, na pol). Razlikovati je potrebno izpeljanke iz samostalniških sestavljenk (poldan, poldne, polnoč), npr. poldanji, poldnev, polnočen. Drugi obrazilni morfem je ner-/nar-, ki se rabi za tvorbo presežniške oblike pridevnika, npr. narboljši, narpo-slednji in narposlednjiši, narprvi.32 Naj iz vsakega od tvorbenih modelov navedemo po en zgled v sobesedilu:
Obtu leta Ioger vletim liltei veliko skerb, flis inu muio ima, kir bi rad te Iude od itare kriue Vere inu neifuelyzhanskih Boshyh slushbi odulekal (TT 1577, 70). Nebodi prepravizhen inu premoder, de nebolh konzhan. Ne bodi prehudoben, inu ne bodi nor, de pred redom nevmerjelh (DB 1584, I, 330a/b). Criltus fano polouerno kurbarsko sheno dolgu per eni shulhterni fidozh gouori (TT 1557, 264). Iefufoua ner bulshi shpendia ie, de bi dolti ludi skufi to pridigo tiga Euangelia hti praui veri prishli (TT 1581-82, 372).
2.4 Na naslednje mesto uvrščamo modifikacijske izpeljanke. Izražajo večjo ali manjšo mero lastnosti pridevnika iz podstave (stopnjevanje): -ši, npr. manjši, mlajši; -iši, npr. ljubljiši, srebrniši, stariši, višiši; približevanje k določeni lastnosti: -kast, npr. rdečkast; večalnost: -ovit, npr. grozovit, strahovit. Pridevniške manjšalnice in ljubko-valnice so iz biblijskih besedil izvzete, kar mora biti deloma povezano s tematsko zamejenostjo virov, medtem ko jih je med samostalniki kar nekaj (Legan Ravnikar 2007c: 203-204).
V dobi protestantizma posebej izstopa postopek tvorbe po analogiji, tako da so že oblikovani izpeljanki ali zloženki dodali obrazilni morfem -en, ki je najpogostejše pri-ponsko obrazilo pridevniških tvorjenk. Oblikovale so se besedotvorne variante (redki izjemi sta poglavit in strupovit, z dodanim obrazilnim morfemom pa čudnoviten in čudoviten),^^ npr. grozovit (v enajstih delih) : grozoviten (Trubar), imenit (TT 1577, DB 1584) : imeniten (DB 1584), stanovit (v desetih delih) : stanoviten (v sedmih delih),34
32	če so se tvorili regularno ali niso imeli supletivne osnove, primerniki in presežniki pridevnikov v besednovrstnem popisu niso omenjeni (Merše (ur.) idr. 2006).
33	Prim. Toporišič (2000: 205) in Bajec (1952: 12). Izpeljanke iz pridevnika ne spremenijo bistveno pomena; nekaj jih je bilo znanih že v stcsl.: bogathn^, gnilhn^, z^lbn^ (Bajec 1952: 40).
34	Med izrazoma trd in trden (oba izpričana v vseh dvanajstih biblijskih besedilih) pa je v 16. stoletju obstajala pomenska razlika kot v sodobnem knjižnem jeziku (SSKJ).
strahovit (DB 1584) : strahoviten (TO 1564), svojevolj* (TPs 1566) : svojevoljen (TT 1557, TT 1560, DJ 1575), svojovoljen (DB 1584), trdovrat (v dveh Dalmatinovih delih) : trdovraten (v vseh štirih Dalmatinovih biblijskih besedilih), zlob (arhaizem, v treh Trubarjevih delih) : zloben (v sedmih delih). V to kategorijo sodita tudi dva para sestavljenk iz izpeljanih tvorjenk: nerodovit (v šestih delih) : nerodoviten (TL 1567) in nestanovit (DB 1584) : nestanoviten (TT 1557). Pri parih netvorjenk s tvorjenkami, kot so očit (zelo pogosto v enajstih biblijskih delih): očiten (enkrat v TO 1564), vesel (v vseh dvanajstih biblijskih besedilih Trubarja in Dalmatina) : veselen (DB 1584) zvest (v vseh dvanajstih delih) : zvesten (enkratna pojavitev v TO 1564), je šlo le za enkraten poskus oblikovanja novotvorjenke po analogiji. Iz zgledov v sobesedilni rabi je razvidno, da ne gre za besedotvornopomensko modifikacijo, ampak za jasnejšo uvrstitev besede med pridevniki:
Ampak tvoja hifha inu tvoje Krajleftvu imaftanovitu oftati vekoma pred tabo, inu tvoj Stol ima vekoma obftati (DB 1584, I, 171b). Inu Salomo ie fedel na Stollu fvoiga Ozheta Davida, inu njegovu Krajleftvu je bilu filnu ftanovitnu (DB 1584, I, 183b). Ieft fem vidil fuieuole Greshnike, inu me ie groHa bila, Sakai oni tiuh BelTed ne ohranio (TPs 1566, 225b). Inu ta Greh, kir ima fui fazhetig od Sludia inu od te Fray fuieuolne misli tiga peruiga zhloueka, ie vfe ludi perprauil (TT 1560, d 3a). Inu GOSPVD je k'meni rekal: Ieft vidim, de je ta folk en terdovrat folk (DB 1584, I, 105b). Inu GOSPVD je k'Moseffu rekal: Ieft vidim, de je tu en terdovraten Folk (DB 1584, I, 56 b). Od vefseliga tar zhaftitiga ftanu teh Svelizhanih (DB 1584, I, X (2) IVa). Satu je tebe, o Bug, tvoj Bug shalbal, s'vefselim ojlem, vezh kakor tvoje tovarifhe (DB 1584, III, 127 b). Iest fim moj veffelni gvant flejkla, inu ta shaloftni (prim.!) gvant obleikla, inu hozhem h'timu vezhnimu vpiti pred inu pred (DB 1584, II, 176b).
2.5	Pridevniških medponsko-priponskih zloženk ni veliko, zato jih obravnavamo v sklepnem delu razprave. V skladenjski podstavi so glagolske zveze s samostalnikom ali prislovom ter zveze pridevniške besede in samostalnika. Različice kažejo na nove tvorbene poskuse: belognojen, bogaboječ, boganeboječ, dobrovoljen, dvojjezičen (TL 1567, TT 1581-82) in dvojojezičen (dvoj jezičen) (DB 1584), edinorojen, hudokunšten, maloučen, maloveren, novrojen (TE 1555 in TT 1557), prvirojen (TT 1577) inprvo-rojen (pri Dalmatinu in Trubarju), samohvaležen, samoizvoljen, samomoder, samovoljen, sladkousten, velikanočen (TPs 1566), velikinočen (TT 1557, TL 1561, TPs 1566, TT 1581-82) in velikonočen ((TE 1555, TT 1557, TL 1561, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584), visokočasten, visokohvalen, vrtoglaven. Zgled izpeljanke iz medponsko-priponskih zloženk v biblijskih besedilih 16. stoletja je samopravičarski. Primerjajmo zglede besedotvornih različic:
Ena Velikanozhna Huala inu Peifem te Ifraelske Cerque, Sa volo kir ie on no is Egypta zhudnu inu fylno roko ifpelal (TPs 1566, 208a). Na velikinozhni pondelik, is Diane tih Iogrou, 10 Capitula, 519 (TT 1581-82, ****7a). Sakai tu nashe velikunozhnu Iagne Criftus, ie fa nas offran (TT 1581-82, 72).
2.6	Pridevniške tvorjenke iz predložne zveze so izjemno redke, tudi njihova pred-ponska obrazila so nerodna, npr. na-: naglaven, naprsen, ob-/o- z različicami v besedo-
tvorni podstavi: obprešen (TT 1557), opresen (v petih delih, pri Trubarju in Dalmatinu)
in oprešen (TT 1581-82), po-:popoten, pod-:podjarmov, pred-:predvčerajnjim, prez-: prezdušen, prezkvasen. Naj navedem le en zgled:
Inu tedai fo ty obpreshni dneui bili (TT 1557, 370). Inu tedai fo ty opreshni dneui bili (TT 1581-82, 526). Potle zhes dua dni ie imeila biti ta velikanuzh, inu ta Prasnik tih oprefnih kruhou (TT 1581-82, 200). Inu na petnaifti dan tigaiftiga Meifza ie prasnik tih opreifnih kruhou tiga GOSPVDA (DB 1578, 105b).
2.7 Pridevniških zloženk z enomorfemskim medponskim obrazilom v bibličnih besedilih 16. stoletja skorajda ni potrjenih: hvalevreden. Kalkirane rabe tipa goripostaviti med pridevniki praktično ni.35
Viri
DB 1578 = Jurij Dalmatin , 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVIDEIL. Ljubljana.
DB 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: BIBLIA. Wittenberg.
DJ 1575 = Jurij Dalmatin, 1575: JESVSSIRAH. Ljubljana.
DPr 1580 = Jurij Dalmatin, 1580: SALOMONOVEPRIPVVISTI. Ljubljana.
TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGAMATEVSHA. Tübingen.
TT 1557 = Primož Trubar , 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1560 = Primož Trubar, 1560: TA DRVGIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TL 1561 = Primož Trubar, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen.
TO 1564 = Primož Trubar, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen.
TPs 1566 = Primož Trubar, 1566: Ta Celi Pfalter Dauidou. Tübingen.
TL 1567 = Primož Trubar, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen.
TC 1575 = Primož Trubar, 1575: CATEHISMVSSDVEIMAISLAGAMA. Tübingen.
TT 1577 = Primož Trubar, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNIDEIL. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
Literatura
Kozma Ahačič , 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem.
Zbirka Linguistica et philologica; 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Anton Bajec, 1950, 1952, 1959: Besedotvorje slovenskega jezika. I Izpeljava samostalnikov. II Izpeljava slovenskih pridevnikov. III Zloženke. IV Predlogi in predpone. Ljubljana: SAZU.
France Bezlaj, Marko Snoj, Metka Furlan, Simona Klemenčič, 1976, 1982, 1995, 2005, 2007: Etimološki slovar slovenskega jezika. I/A-J, II/K-O, III/P-S, IV/Š-Ž, V/Kazala. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Adam Bohorič, 1987: Arcticae horulae succisivae. Zimske urice proste. Prevedel in spremno
študijo napisal J. Toporišič . Maribor: Založba Obzorja. Ljudmila Bokal, 1997: Škrabčeva besedotvorna načela. Škrabčeva misel II. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 155-167.
35 Prim. zglede pri glagolskih in samostalniških tvorjenkah in pri deležnikih, ki se niso leksikalizirali, v Merše 2003: 83-97.
Anton Breznik, 1982: Pogreški pri nekaterih priponah. Jezikoslovne razprave. Zbral in uredil J.
Toporišič . Ljubljana: Slovenska matica. Matej CiGALE, 1860: Deutfch-JloveniJches Wörterbuch. I/A-L, II/M-Ž. Laibach. Metka Furlan, 1990: Etimologija in besedotvorje. Slavistična revija 38/4. 363-369.
—	- 2003: Podaljšava - praslovanski izpridevniški besedotvorni vzorec. Zbornik referatov za
trinajsti mednarodni slavistični kongres, Ljubljana, 15.-21. avgusta 2003. Slavistična revija 51/Posebna številka. 13-26. Lana Hudeček, 2006: Izricanje posvojnosti u hrvatskome jeziku do polovice 19. stoljeca. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Matija Kastelec, Gregor Vorenc, 1680-1710 [1997]: Dictionarivm latino-carniolicvm. Obrnjena verzija slovarja: J. Stabej . Ljubljana: Založba ZRC, 1997. France Kidrič, 1919: Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Heidelberg.
Andreja Legan Ravnikar , 2003: Oblikovanje obredne terminologije v okviru normiranja slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Obdobja 20 - Metode in zvrsti. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana. 563-580.
—	2007a: Izglagolske krščanske terminološke tvorjenke v slovenskih nabožnih priročnikih do srede 19. stoletja. Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Obdobja 24 - Metode in zvrsti. Ur. I. Orel . Ljubljana: Filozofska fakulteta. 283-300.
—	2007b: Izpridevniški krščanski termini v knjižni normi do srede 19. stoletja. Jezikoslovni zapiski 13/1-2. 251-265.
—	- 2007c: Izsamostalniške krščanske terminološke tvorjenke v razvoju slovenskega knjižnega
jezika. Slavistična revija 55/1-2. 191-209.
—	- 2007č: O konverziji kot postopku knjižne (terminološke) tvorbe pri slovenskih protestant-
skih piscih 16. stoletja. Riječ 13/2. Časopis za slavensku filologiju. 108-127.
—	2008a: Pridevniške tvorjenke na -ski, -ški, -čki in -cki v Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih biblijskih besedil. Prodorne in preroške misli 16. stoletja : konferenca ob petstoletnici rojstva Primoža Trubarja. Ur. B. Bošnjak, B. Vičar. Zora. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (v tisku)
—	2008b: Slovenska krščanska terminologija: od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja. Zbirka Lingua Slovenica; 4. Ljubljana: Založba ZRC, SAZU.
Fran Leyec, 1878: Die Sprache in Trubers »Matthaus«. Jahres bericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach fur das Schuljahr 1878. Ljubljana. 3-43. Fran Levstik, 1858 [1956]: Napake slovenskega pisanja. Zbrano delo 6. Ljubljana, 1956. 38-88. Martin Luther, 1545 [1974]: Biblia, Das ist die gantze Heilige Scrifft. Deutsch auffs new zugericht. Wittenberg 1545. Deutscher Taschenbuch Verlag. München, 1974. Hieronymus Megiser, 1603 [1977]: THESAURUSPOLYGLOTTUS. Slovensko-latinsko-nem-
ški slovar. Izpisal in priredil J. Stabej . Ljubljana, SAZU, 1977. Majda Merše , 1984: Besedotvorna in semantična struktura glagola v jeziku Jurija Dalmatina. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
—	- 1986: Predponska glagolska tvorba in njen vpliv na skladenjsko okolje v jeziku Dalmatino-
ve Biblije. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ur. D. Dolinar . Ljubljana: SAZU. 87-97.
—	1988: Besedotvorni pomeni izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji. Slavistična revija 36/4. 375-397.
—	1989a: Izpridevniški glagoli v Dalmatinovi Bibliji. Slavistična revija 37/1-3 (Riglerjev zbornik). 189-200.
—	- 1989b: Raba izsamostalniških glagolov in nadomestnih besednih zvez v Dalmatinovi Bibli-
ji. Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja. Ur. F. Jakopin . Ljubljana: SAZU. 149-162.
—	1990: Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove zaveze. Razprave - Dissertatio-nes XIII. Ljubljana: SAZU. 163-179.
—	1995a: Kongruenz und Divergenz der Übersetzung von Verben in der Dalmatinschen und Lutherschen Bibelübertragung. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen : Primus Tru-ber und sein Zeit : Intentionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich. Sagners slavistische Sammlung 24. München: O. Sagner. 492-510.
—	1995b: Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede.
—	1996: Produktivnost predpon pri tvorbi vidskih parov v jeziku slovenskih protestantskih piscev. Razprave - Dissertationes XV. Ljubljana: SAZU. 65-78.
—	1998: Primerjava besedja Kreljeve in Juričičeve Postile. Vatroslav Oblak. Obdobja 17. Ur. A. Šivic-DuLAR. Ljubljana. 217-231.
—	- 2003: Glagolski kalki v zgodovini slovenskega knjižnega jezika (prevzemanje, raba in pri-
merjava s stanjem v slovanskih jezikih). Slavistična revija 51/Posebha številka. 81-103.
—	- 2004: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih protestantskih
piscev 16. stoletja. Jezikoslovni zapiski 10/1. 7-32.
—	2005a: Glagolski priponi -ova- in -ava- v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Zora 32. Ur. M. Jesenšek . Maribor: Slavistično društvo. 353-379.
—	2005b: Portret slovenskogo literaturnogo jazyka vtoroj poloviny XVI veka v slovarjah Megisera. Istorija i kul'tura slavjan v zerkale jazyka : slavjanskaja leksikografija : tezisy dokladov i vystuplenij. Mežduharodhaja konferencija, III čtenija pamjati akademika O. N. Trubačeva iz cikla »Slavjane: jazyk, istorija«, 21-25 oktjabrja 2005g. Moskva: Institut russkogo jazyka RAN. 80-82.
—	- 2006a: Glagolski vid v povezavi z drugimi glagolskimi kategorijami. Slavistična revija 54/
Posebna številka. 177-191.
—	- 2006b: Megiserjeva slovarja in oblikujoča se knjižnojezikovna norma v 16. stoletju. Stati
inu obstati. Revija za vprašanja protestantizma. Celje. 123-137.
—	2006c: Slovensko besedje v Megiserjevih slovarjih (1592, 1603) in knjižnojezikovna raba v 16. stoletju. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Zora 41. Ur. M. Kolet-nik, V. Smole . Maribor: Slavistično društvo. 485-493.
—	2007a: Prepoznavnost in značilnosti besedja slovenskih protestantskih postil 16. stoletja. Slavistična revija 55/1-2. 65-84.
—	2007b: Prikaz poklicnih dejavnosti v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Besedje slovenskega jezika. Zora 50. Ur. M. Jesenšek . Maribor: Slavistično društvo. 99-126.
—	- 2007c: Slovnične in pomenske značilnosti izpridevniških glagolov na -eti in -iti v slo-
venskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Razprave - Dissertationes XX. Ljubljana: SAZU. 149-168.
—	- 2008a: Raba samostalniških manjšalnic v delih slovenskih protestantskih piscev 16. sto-
letja. Reformacija na Slovenskem : ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Obdobja 27 - Metode in zvrsti. Ur. A. Bjelčevič. Ljubljana. (v tisku)
—	2008b: Ženski pari moških poimenovanj v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Prodorne in preroške misli 16. stoletja : konferenca ob petstoletnici rojstva Primoža Trubarja. Zora. Ur. B. Bošnjak , B. Vičar . Maribor: Slavistično društvo Maribor. (v tisku)
Majda Merše (Red), Kozma Ahačič , Andreja Legan Ravnikar , Jožica Narat , France Novak , Francka Premk, 2006: Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts. V: J. Krašovec (ur.), M. Merše (ur), H. Rothe (ur.). Matthäus-Evangelium (1555). Paulus, Römerbrief (1560). Paulus-Briefe (1561, 1567). Psalter (1566). Neues Testament (1581-1582). Pentateuch (1578). Proverbia (1580), (Biblia Slavica, Ser. 4, Südslavische Bibeln, Bd. 3). Band 3, 2: Kommentare. Paderborn [etc.]: F. Schöningh, 2006, str. [99]-325.
Majda Merše , Franc Jakopin , France Novak , 1992: Fonološki sistem knjižnega jezika slovenskih protestantov. Slavistična revija 40/4. 321-340. Majda Merše , France Novak , Francka Premk , 2001: Slovar slovenskih protestantskih piscev 16.
stoletja. Poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Fran Metelko, 1825: Lehrgebäude der Slowenifchen Sprache im Königreiche Illyrien und in
den benachbarten Provinzen. Laibach. Franz Miklosich, 1875: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Zweiter Band Stammbildungslehre. Wien.
—	1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien.
Jožica Narat-Srekl, 1989: Sinonimi v jeziku Jurija Dalmatina (izvor, pomenske in stilistične
funkcije). Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. France Novak, 1986: Razvojne tendence v besedišču slovenskih protestantskih piscev. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 6. Ur. B. Pogorelec, J. Koruza. Ljubljana. 389-402.
—	- 2001: Kako so protestantski pisci 16. stoletja poimenovali nove pojme. 450-letnica sloven-
ske knjige in slovenskiprotestantizem. Ur. M. Kerševan. Ljubljana. 103-120.
—	- 2002: Pomen raziskovanja besedja knjižnega jezika 16. stoletja za jezikoslovje. Historizem
v raziskovanju slovenskega jezika, literature in kulture. Obdobja 18 - Metode in zvrsti. Ur. A. Derganc . Ljubljana. 181-199.
—	2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev. Zbirka Lin-guistica et philologica; 10. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
—	2006: Predponi v- in u- v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Stati inu obstati 3-4. Revija za vprašanja protestantizma. Celje. 138-159.
—	2007: Vloga jezikoslovja v razvoju besedja. Besedje slovenskega jezika. Zora 50. Ur. M. Jesenšek . Maribor. 82-98.
—	2008: Vprašanja predloga v in predpone v- pri piscih 16. stoletja. Reformacija na Slovenskem : ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Obdobja 27 - Metode in zvrsti. Ur. A. Bjelčevič. Ljubljana. (v tisku)
France Novak, Franc Jakopin , Majda Merše , 1996: Karakteristika besedišča slovenskih protestantskih piscev. III. Trubarjev zbornik. Ur. F. Jakopin, M. Kerševan, J. Pogačnik. Ljubljana. 293-307.
Irena Orel , 1991: Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih. Slavistična revija 39/2. 145-163.
—	2005: Izmenjava in ustaljevanje besedja v slovenskem dvojezičnem slovaropisju 16. stoletja. Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Zora 32. Ur. M. Jesenšek . Maribor. 391-416.
Martina Orožen , 1968: Kategorija abstraktnih samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku. Zbornik Matice srpske XI. Novi Sad. 211-218.
—	- 1974: Razvoj iterativov v slovenskem jeziku. X. seminar slovenskega jezika, literature in
kulture. Ur. T. Logar. Ljubljana. 15-29.
—	1975: Razvoj predložnih zvez v slovenskem jeziku. XI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. M. Orožen. Ljubljana. 13-26.
—	1977: Aktivne participske konstrukcije (primer srpskohrvatske interferencije u slovenačkom književnom jeziku). Naučni sastanakslavista u Vukove dane. Sveska 1. Beograd. 123-143.
—	- 1980: Besedotvorne pomenske kategorije knjižnih besedil v začetku 19. stoletja. XVI. semi-
nar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. J. Toporišič . Ljubljana. 25-33.
—	- 1986: Stilni problemi Trubarjevega jezika. XXII. seminar slovenskega jezika, literature in
kulture. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana. 27-47.
—	1986/87: Primož Trubar in razvoj slovenskega knjižnega besedišča v jeziku slovenskih protestantskih piscev. Jezik in slovstvo 32. 36-46.
—	1987: Trubarjev jezikovni nazor in njegov knjižni sistem v obrednih besedilih. Zbornik 37. jugoslovenskog seminara za strane slaviste. Novi Sad. 13-28.
-	- 1989: Govorno in knjižno besedišče v Megiserjevem slovarju 1744. Slavistična revija
37/1-3 (Riglerjev zbornik). 121-133.
—	1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
-	- 2003: Tvornodeležniške zveze v slovenskem knjižnem jeziku. Razvoj slovenske jezikoslov-
ne misli. Zora 26. Maribor: Slavistično društvo. 102-121. Rajko Perušek, 1890: Zloženke v novej slovenščini. Izvestja novomeške gimnazije. Novo mesto. 3-42.
Maks Pleteršnik, 1894-95: Slovensko-nemški slovar I-II. Ljubljana.
-	- 2006: Slovenski-nemški slovar I-II. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Amebis. [Elek-
tronski vir.]
Francka Premk , 2000: Posebni načini izražanja primerniške in presežniške mere pri slovenskih protestantih. Riječ 6/2. časopis za filologiju. 77-91.
-	- 2003: O izvirnih biblicizmih v Trubarjevem Katekizmu 1550. Slovenski knjižni jezik -
aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Obdobja 20 - Metode in zvrsti. Ur. A. Vidovič Muha . Ljubljana. 605-616.
-	- 2005: Bratovska ljubezen, k 'ljubi in k 'ljubo pri slovenskih protestantskih piscih. Knjižno
in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Zora 32. Ur. M. Jesenšek . Maribor: Slavistično društvo. 380-390.
Fran Ramovš, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
-	- 1936 [1995]: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995.
—	1952: Morfologija slovenskega jezika. Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Frana Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija.
Jakob Rigler, 1967: O akcentuaciji sufiksa -ost. Slavistična revija 15. 218-229.
—	1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede (Dela 22).
—	1986: Razprave o slovenskem jeziku. Izbral in uredil F. Jakopin . Ljubljana: Slovenska matica. SSKJ = SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA I-V, 1970-1991. Ljubljana: SAZU,
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Irena Stramljič Breznik, 1999: Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Zora 7. Maribor: Slavistično društvo.
—	2004: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Zora. Priročniki 1. Maribor: Slavistično društvo.
—	2008a: Besedna družina bog v slovenskih biblijskih prevodih. Reformacija na Slovenskem : ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Obdobja 27 - Metode in zvrsti. Ljubljana (v tisku).
-	- 2008b: Besedotvorje predmetnopomenskih besed v Bohoričevi slovnici Zimske urice pro-
ste. Prodorne in preroške misli 16. stoletja : konferenca ob petstoletnici rojstva Primoža Trubarja (1508-1586). Ur. B. Bošnjak, B. Vičar. Zora. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (v tisku)
Hildegard Striedter-Temps, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden. SVETO PISMO STARE IN NOVE ZAVEZE, 1996. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Alenka Sivic-Dular , 2006: Slovenska priponska obrazila -iv, -ljiv in -jiv v primerjalno-zgodo-vinski in etimološki osvetlitvi. Jezikovna predanost: akad. prof. dr. J. Toporišiču ob 80-let-nici. Zora 44. Ur. M. Jesenšek, Z. Zorko. 80-92. Stanislav Škrabec, 1994, 1994, 1995, 1998: Jezikoslovna dela 1-4. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Josip SuMAN, 1881: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Ljubljana. France Tomšič , 1950: Nomina agentis v knjižni slovenščini (Opombe ob slovenskem pravopisu). Slavistična revija 3/1-2. 471-476. Jože Toporišič , 1972: Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (glasovi, pisava, oblike, tvorba, besede). Slavistična revija 20/3. 285-318.
—	- 1973: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih va-
riant slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 21/2. 217-263.
—	- 1978: Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 26/3. 287-304.
—	1979: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Založba Obzorja.
—	- 1980: Teorija besedotvornega algoritma. Slavistična revija 28/2. 141-151.
—	1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
—	- 1984: Oblikoslovje v Bohoričevih Zimskih uricah. XX. seminar slovenskega jezika, litera-
ture in kulture. Ur. J. Koruza. Ljubljana. 189-222.
—	- 1988: Besedni germanizmi v Trubarjevem Catechismusu. Slavistična revija 36/1. 109-119.
—	2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja.
—	2006: Besedjeslovne razprave. Zbirka Linguistica et philologica; 13. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
I. S. Uluhanov (ur.), 1994: Issledovanijapo istoričeskomu slovoobrazovaniju. Moskva: Rossij-
skaja akademija nauk, Institut russkogo jazika. Ada ViDovič Muha , 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Slavistična revija 26/3. 253-276.
—	1984a: Struktura glagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Slavistična revija 32/3. 245-256.
—	1984b: Tipološke lastnosti besedotvorne skladnje. XX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. J. Koruza. Ljubljana. 305-319.
—	1985: Primeri tvorbnih vzorcev glagola. XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. J. Dular . Ljubljana. 47-61.
—	1986: Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 6. Ur. B. Pogorelec, J. Koruza. Ljubljana. 349-374.
—	1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga.
—	1993: Glagolske sestavljenke - njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti. Slavistična revija 41/1. 161-192.
—	1997a: Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. A. Derganc. Ljubljana. 69-79.
—	- 1997b: Tipologija slovenskih ustreznic nemškim zloženkam v Gutsmanovem slovarju. Je-
zikoslovne in literernovedne raziskave. Zbornik referatov 6. srečanja slavistov Celovec, Ljubljana, 1989. Ur. B. Pogorelec s sodelavci. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 39-54.
—	2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje : govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Andreja Žele , 1997: Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih samostalnikih, posebno pri glagolniku. Slovenski jezik - Slovene linguistic studies. Ljubljana, Lawrence. 69-90.
Listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
Summary
The derivation of the 16th-century Slovene lexicon has been most often discussed in the framework of studies of various language planes. The results of these studies are published in individual publications, e.g., verbal derivatives in M. Merše's Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja (1995), mainly nominal derivatives in M. Orožen's monograph Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (1996). A. Bajec shed light on derivation in the historical development of Slovene in Besedotvorje slovenskega jezika (1950, 1952, 1959). In all editions of Toporišič's Slovenska slovnica (1976, 1984, 1991, 2000), modern Standard Slovene derivatives are classified, but the author also pointed out the peculiarities of the derivation of the oldest literary lexicon. A significant achievement of Slovene derivational theory, seeking connection with the tradition, is the monograph by A. Vidovič-Muha Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988). A great number of important findings also resides in numerous studies and articles. They are focused on derivatives in individual Protestant works (e.g., A. Vidovič Muha, Neglagolske tvorjenke v Cerkovni ordnungi; M. Merše, Prepoznavnost in značilnosti besedja slovenskih protestantskih postil 16. stoletja; J. Toporišič, Besedni germanizmi v Trubarjevem Catechismusu), on Christian and other terminology (e.g., A. Legan Ravnikar, Oblikovanje obredne terminologije v okviru normiranja slovenskega knjižnega jezika; F. Novak, Pomen dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja in stilistike strokovnih besedil), the development of derivational meanings (e.g., M. Orožen, Kategorija abstraktnih samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku; A. Žele, Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih samostalnikih), derivational methods productive in the 16th century (e.g., A. Legan Ravnikar, O konverziji kot postopku knjižne (terminološke) tvorbe pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja), and on derivational types (e.g., A. Breznik, Zloženke v slovenščini).