ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 3 . 387—392 387 L u i g i T a v a n o PRVI GORIŠKI NADŠKOF KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1711—1774) IN SLOVENCI Referat, prebran v Tolminu na 23. zborova­ nju slovenskih zgodovinarjev 1. oktobra 1986. Poslanec cesarja Karla VI. pri Svetem sedežu, škof Ernest Harrach je leta 1737 ocenjeval versko stanje na ozemljih cesarstva, pripadajočih oglejskemu patriarhatu, ki so ga — kakor je znano — več kot tristo let vodili cerkveni predstojniki, ki so pripadali beneškemu plemstvu, in kurija s sedežem v Vidmu (Udine) na beneškem ozemlju. Zapisal je: »Ovce ne slišijo več glasu Pastirja, in ta jih ne more obiskati. Pa četudi bi to lahko'storil, bi njegovega jezika ne razumele, kajti škofija se širi po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Tirol­ skem, koder v glavnem ne služi noben drug jezik, kakor le kranjski in nem­ ški«.1 Čeprav je ustanovitev goriške nadškofije v letih 1751—1752 odgovarjala čisto odkritim ciljem cesarske politične strategije, je prihajala v pomoč pred­ vsem težkim in zanemarjenim verskim potrebam prebivalstva v tistih cesarskih provincah in posebej na Kranjskem in slovenskem Štajerskem ter južnem Ko­ roškem. Ker je bilo prebivalstvo teh pokrajin skoraj stoodstotno slovensko, je treba ustanovitev nove škofije vzeti in obravnavati kot pomembno dejanje za zgodovino celotnega slovenskega naroda. Nedvomno ni spadalo med interese dunajske politike pospeševanja jezika in kulture omenjenih prebivalcev, ker je bila ta politika usmerjana v privilegi- ranje nemškega jezika na kulturnem in administrativnem področju. V resnici pa je nova cerkvena ureditev predstavljala priliko za pospeševanje jezika in kulture prebivalcev teh predelov, tako na verskem, kulturnem in družbenem področju slovenske stvarnosti teh pokrajin, stvarnosti, ki je tedaj bila kulturno nemška (in deloma italijanska).2 To še posebej velja za mesto Gorica, v katerem so se prav v tistem času množili pojavi, ki so spadali v italijanski (in latinski) kulturni krog: tako je­ zuitske šole, zgodovinarja Sigismund Attems in Antonio Codelli, prispevki be­ neške umetnosti, krajevna Arkadija.3 To mestece s 7000 prebivalci zavzame nenadoma privilegirano funkcijo prvorazrednega cerkvenega središča, sedeža obširne škofije evropskega pomena, zaradi česar so duhovščina, civilne usta­ nove, slovenski prebivalci, ki ji pripadajo in ki so vse dotlej imeli svoja sre­ dišča v Ljubljani, Gradcu in Celovcu, sedaj prisiljeni osredotočiti se na to novo cerkveno središče, ki ga predstavljajo nadškof, nadškofijski uradi, metropoli­ tanski kapitelj, semenišče. Zveze s slovenskim svetom — in Ljubljano še posebej — so bile za Gorico vedno običajne in pogoste, kar nam dokazuje tudi samo življenje nadškofa Attemsa, ki ga je v Ljubljani posvetil tamkajšnji knezoškof Ernest Amadej grof Attems 24. avgusta 1750.4 Toda novo dejstvo, ki ga predstavlja nova go- 1 Documenta lüstoriam Archidloceseos Goritiensis lllustrantia, Goritiae 1907, 216. Ц Intelektualci slovenskega rodu na Goriškem so, naravno, pisali svoja dela v latinskem in italijanskem jeziku in le redkeje v nemškem, npr. A. Muznik. M. Plenčlč. 3 Gre za nadaljevanje v Gorici in njeni grofiji udomačene prakse... NE REPA NE GLAVE! 4 Baron Agostino Codelli, on je namreč tisti, ki je Attemsa priporočil za cerkveno službo v Gorici, ima v Ljubljani velike interese. Tu tudi umre 20. julija 1749. Odnosi novega nadškofa z Ljubljano in s tamkajšnjo škofijo niso bili lahM. Po smrti kne- zoškofa ljubljanskega Ernesta grofa Attemsa (5. decembra 1757), je cesarski dvor predlagal Karlu Mihaelu Attemsu, naj bi ljubljanski škofijski sedež pridružil goriškemu. Nadškof si je na vse moči prizadeval, da bi ta namen ne bil uresničen, tudi zato, ker je šlo za dunajski predlog, ki 388 L- TA VANO: NADŠKOF K. M. ATTEMS IN SLOVENCI riška nadškofija, pomeni odločen korak naprej v odnosih med mestom in ob­ širnim slovenskim zaledjem. Tako Gorica, ki je stoletja živela v neke vrste ambivalenci — geografsko in zgodovinsko so jo šteli v Italijo, politično pa je bila središče grofije, ki je po tradiciji pripadala Cesarstvu5 — pridobi novo ve­ ljavo kot versko središče v bistvu slovenske škofije. To dejstvo, očitno pomembno za globalno zgodovino ozemelj, zaradi teže, ki jo je Cerkev v tistem stoletju imela kot institucija, kulturna in družbena ustanova, po mojem še ni dobilo pravega upoštevanja v lokalnem zgodovino­ pisju in še posebej ne v slovenskem. V okviru tega širokega in problematičnega daljnoglednega razmerja bom skušal imenovano na splošno preveriti v okviru tega, kar smo zgoraj nakazali, in sicer v osebnosti in delu prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1711—1774). 2e pri njegovi izbiri za apostolskega vikarja (1750) in nadškofa (1752) moramo upoštevati povezavo njega samega in njegove družine s krajevno večetnično zvezo, v kateri je bila slovenska stvarnost njen konsti­ tutivni aspekt. Da je nadškof govoril slovensko, ne izhaja le iz njegovih nepre­ stanih zatrjevanj, da je govoril v jezikih, ki so bili v rabi med njegovimi ver­ niki — in sicer v »latinskem, italijanskem, nemškem in slovenskem«6 —, tem­ več tudi iz njegovih homilij v slovenščini, ki jih hrani arhivski fond Attems-De Grazia in jih bo treba preučiti tako z jezikoslovnega vidika kakor v zvezi z nad- škofovo kulturno formacijo.7 Attems se je jasno in kritično zavedal, kaj pomeni biti visok cerkveni do­ stojanstvenik (škof) in pastir obsežnih slovenskih pokrajin, ki jih je cerkvena oblast dotlej bolj malo upoštevala v njihovi kulturni posebnosti. O tem priča naslednje: kot oseba se je pretežno obkrožal z duhovniki, ki so bili po kulturi in formaciji Italijani (kancler Francesco Moretti iz Krmina/Cormòns, tajnik Paolo Parcar iz Gorice, baron Francesco de Grazia iz Medee), toda vse nadško- fijske generalne vikarje in ravnatelje semenišča oziroma »domus presbyteralis« v Gorici (njegova stvaritev, na katero je bil ponosen) je izbiral med slovenskimi duhovniki, kakor je to podčrtal že R. Klinec:8 Peter Zupančič (Suppancig), Fri­ derik Matko (Madco), Franc Ksav. Galičič (Galliciz),9 generalni vikarji in Mar­ tin Jebačin (Jebačini), Josip Križman (Chrizman), Josip Kompare (Compare), Jurij Poiane (Pollanz) ravnatelji.10 Prav tako pomembno je bilo, da je v novem metropolitanskem kapitlju (konstituiranem leta 1752 brez slovenskega člana) bil dan prvi kanonikat (leta 1753) Slovencu F. Matku (Madco).11 Posebna pozornost, ki jo je prvi goriški nadškof kazal do slovenske stvar­ nosti, se zdi motivirana z dejstvom, da je to sestavljala velika večina njegovih vernikov, pa tudi zaradi pastoralnih težav, v katerih so bile številne slovenske t naj bi bil predigra za preselitev metropolitanskoga sedeža v Ljubljano. FASTG ( = Fondo archi­ vistico Seminario Teologico di Gorizia), AdG (= Fondo Attems-de Grazia), kuv. П, št. 84 in 92 s v svoji Relatio ad limina (1. julij 1754) nadškof zatrjuje, da »in Forojulio Civitas pro Sede Archiepiscopali designata est Goritia«. Archivio Segreto Vaticano, S. Congregazione del Concilio. Brat Sigismund pa govori o goriški nadškofiji kot o »eni prvih nemških Cerkva« FASTG, cit. kuv. b. X., št. 1532. " Pastirsko pismo škofijski duhovščini »a parte austriaca«, »sub initio anni 1751«. AAG 7 Nastajajoča študija o teh pridigah kaže na goriški in vipavski izvor nadškofovega sloven­ skega govora (po prijaznem sporočilu prof. Lojzke Bratuževe). Fond Attems-de Grazia obsega skoraj dva tisoč dokumentov, M jih je zbral duhovnik grof Francesco de Grazia, svak neke nađškofove sestrične, z namenom, da bi služili kot gradivo za življenjepis nadškofa (v osemdesetih letih 18. stoletja). Fond je pred nedavnim inventarizirala, uredila in katalogizirala dr. Daniela Fain po naročilu Inštituta za družbeno in versko zgodovino v Gorici in zahvaljujoč se štipendiji za mlade raziskovalce, ki jo je razpisala goriška Cassa di Risparmio. 8 Primorski slovenski biografski leksikon => PSBL 1, str. 24. 9 Galičič (Galliziz) je prejel od nadškofa zaupno nalogo, da pripravi prvi osnutek provin- cialne sinode 1768. »Notizie preliminari« in »Acta Synodi«, p. I, FASTG, cit. kuv. ХП, št. 1923. 1 0 Izmed teh vidnejših predstavnikov slovenske duhovščine prinaSa PSBL le Galičiča (Gal­ liziz) in Kompareta (Compare). O Zupančiču (Suppancig) gl. C. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia, i n , Gorizia 1972, str. 405—407. Pisava priimkov v oklepajih je taka, kakršno prinašajo so­ časni dokumenti in tudi lastnoročni podpisi imenovanih osebnosti. 1 1 R. M. Cossar, Storia dell'arte e dell'artigianato in Gorizia, Pordenone 1948, str. 222. Matko (Madco) je bil prvi »sholastik« v terezijanskem metropolitanskem kapitlju v Gorici. Mesto sho- lastika je ustanovil Attems leta 1772. »Breve cronaca del primo Arcivescovo di Gorizia«, FASTG cit. kuv. II, št. 84. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 3 339 pokrajine: velike župnije so bile brez pastoralnih struktur, primernih potrebam prebivalstva, kakor vipavska, ki je obsegala vso Vipavsko dolino12 (13.000 duš, 24 kuracij, 60 duhovnikov); redka je bila prisotnost bolj dinamičnih in ljudskih pastoralnih moči, na primer. redovnikov (medtem ko je bilo na Goriškem kar 16 moških redovnih hiš, jih je bilo na celotnem Kranjskem — z novo nadško- fij o vred — komaj devet); težka so bila vmešavanja krajevnih oblasti in neka­ teri odpori duhovščine do nadškofa ter ukoreninjena luteranska (ali kripto- heretična) prisotnost v koroškem predelu, »ubi grassatur haeresis«.13 Zaradi tega Attems poživlja s svojo prisotnostjo in svojimi pastoralnimi iniciativami posebno intenzivno slovenske predele. Posebej rad za to uporablja pastoralne vizitacije;14 z njimi prihaja v neposreden stik (redkeje po izkušenih arhidiakonih, kakor npr. F. Galičičem v Beljaku) z versko stvarnostjo štajerskih kmetov in koroških rudarjev, s prepirljivim kolegiatnim kapitljem v Novem mestu,10 svetiščem na Svetih Višarjih, od Slovencev v Ziljski dolini pa vse do krajev, ki mejijo s Hrvaško. Nadškof je v svoji Relatio ad limina iz leta 1754 ta­ kole sintetično shematiziral svoj prvi vtis o verskem stanju v slovenskih pre­ delih škofije:16 V slovenskih dolinah goriške grofije: »Populus bonum est, orto- doxae fidei tenax, in audiendo Dei verbo et usu sacr'amentorum frequens, docilis et pacis amans, in partibus solum montanis nonnihil superstitionibus deditus«. Na Gorenjskem: »Populus pariter docilis, in fide fundatus, Verbi Dei et sacra- mentorum amans, ad'vanas tamen observantias ac ad luxuriam proclivis«. Na Dolenjskem: »Popùlus piger, in fide quidem firmus, in opere tamen negligens, in reliquie non malus«. Na Štajerskem: »Populus pâcatus, docilis, in fide con- stane, in omnibus commendabilis, nonnihil ad luxuriam proclivis et ad supersti- tiones praesertim in montanis partibus«. Na Koroškem v dolini Drave: »Passim in fide suspecti ac simulatores, erroris semel hausti tenacissimi, moribus aspri, Clero male affecti«. Zgodovinsko raziskovanje o letih nadvse intenzivnega Attemsovega škofo- vanja (1750—1774), katerega evropska širina se odpira z diplomatskimi, cer- kvenimi, političnimi problemi, povezanimi z ukinitvijo oglejskega patriarhata in zaključuje s poplavo jurisdikcionalnega reformizma, se šele začenja in ob­ ljublja tehtne prispevke za spoznavanje družbene in verske situacije tako obšir­ nega področja v dvajsetletju, za katero je značilna terezijanska'politika in na predvečer preobratov, ki so tej sledili.17 Po dosedaj znanih podatkih bom omenil, kar se tiče slovenske stvarnosti, v katerih je nadškof zaoral z dalekovidno pozornostjo in novimi rešitvami. , Kateheza. V skrbi, da bi vero, ki je bila med ljudmi tako živa, prečistil in poglobil z verskim poukom, je Attems razvil sistematično akcijo glede duhov- ništva, da bi to pridigalo in oznanjalo na primeren način z ozirom na vernike, in sicer: »lingua vulgari, styloque familiari«,18 medtem ko so župniki, tako za­ trjuje, skrbeli, da bi si ustvarili sloves pridigarjev z elegantnimi, toda praznimi razlagami.19 "i v resnici že 28. oktobra 1750 postavi Attems v Podkraju (na planoti, kjer je nekoč tekla rimska cesta Ajdovščina—Ljubljana) kuracijo »ob magna, a Vipacensi Parochial! Ecclesia cul su- best, distantiam patitur«. AAG, l, Arcivescovi l Attems. 13 Relatio ad limina, cit. — O tem posebnem verskem stanju prim, skrbno raziskavo A. Vet­ turini, Istituzioni, clero e popolo nel territori carlnziani dell'arcidiocesi di Gorizia a metà del Settecento (1751—1769), diplomska naloga na filozofski fakulteti tržaške univerze v šolskem letu 1981—1982. M zapisnike teh pastoralnih obiskov, ki obsegajo 24 rokopisnih, knjig In so pravkar v štu- dijski obdelavi, pripravlja za objavo Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia pod uredni- štvom mednarodnega znanstvenega komiteja. Ц Ta kapiteljska cerkev naj bi bila izvzeta izpod oblasti goriškega nadškofa. Attems je podžigal, naj bi sveta stolica ukrepala v tej zadevi. Relatio ad limina, cit. 12. avgusta 1756 je bil nadškof imenovan za prosta te stolnice, titulus in beneficij, ki ju je ohranil do smrti. 16 Relatio ad limina, cit., passim. 1 7 Odločen korak naprej v tej smeri so bili posegi na mednarodnem srečanju o Attemsu In njegovem škofovanju, ki je bilo v Gorici oktobra 1988. 1 8 Provincialna sinoda iz leta 1768, konstitucija VIL, 3. FASTG, cit. kuv. ХП, ät. 1924. 1 8 Relatio ad limina, cit. Tu zatrjuje, da so pred njegovim nastopom redni krščanski nauk poučevali samo v furlanskem delu äkoöje, drugod pa le v posameznih krajih, »sed omnis cura- torum sollicitudo erat per elegantes condones Parochianorum aures demulcerent, sibi gloriolam in vulgo alias rudi conciliarent«. 390 L- TA VANO : NADŠKOF K. M. ATTEMS IN SLOVENCI Vendar nadškof ni dajal sàmo napotkov, naj bi povsod imeli stvaren ka- tehetski pouk, temveč je dajal tudi zgled, »tako v Gorici kakor na pastirski vizitaciji je sam oznanjal božjo besedo duhovnikom in ljudstvu v latinskem, italijanskem, nemškem in slovenskem jeziku po katehetski metodi.«20 Odtod njegova neprestana navodila, naj bi se uporabljal jezik, ki ga govori ljudstvo. Tako predpisuje duhovnikom, naj »pridigajo in poučujejo lingua ver­ nacola in naj ob koncu na glas ponavljajo skupaj z ljudstvom tri božje čedno­ sti«21 ter naj večkrat s prižnice razglašajo seznam odpustkov lingua vernacola.22 Na sinodi leta 1768 je glede kateheze za otroke natanko določal, da, »kjer go­ vorijo lingua windica, naj se razlaga verouk pol ure in pri tem uporablja kate­ kizem, ki ga je sestavil eden izmed arhidiakonov naše nadškofije in smo ga mi odobrili-«.23 Posebej pomembno je, kar predpisuje za župnijsko cerkev v Gorici, ki jo je vizitiral kot apostolski vikar 12. oktobra 1750, in to bodisi zaradi ocene o tam­ kajšnjem stanju kakor zaradi novosti, ki jih uvaja. »Ker sem našel župnijsko cerkev slabo preskrbljeno s kurati glede na število prebivalstva, sem ustanovil dve kuraciji (cooperaturae curatae) in ukazal, naj se odslej naprej pridiga v treh in ne le v enem jeziku, zakaj trije so jeziki, ki so v mestu v uporabi: slo­ venščina, furlanščina in nemščina; in pridige naj bodo kratke in domače.« Pri tem precizira, naj bo eden kooperatorjev Furlan, drugi pa Slovenec in naj glede na to zavzameta drugo in tretje mesto med kooperatorji v župniji.24 Semenišče. Nadškof je, in to upravičeno, imel semenišče za odločilno pri usposabljanju škofijske duhovščine.25 Medtem ko pripravlja otvoritev (ki je imela biti 15. oktobra 1757), skrbi, da bi opremil semenišče s knjižnico, glede katere trdi, da je poskrbel predvsem za nakup knjig v slovenskem jeziku, kajti »moja škofija je v celoti slovenska« (poročilo grofu Harrachu, avgusta 1757).26 2al zaradi kasnejše usode te knjižnice ne moremo več ugotoviti, kateri so bili ti teksti takratne začetne slovenske knjižne produkcije. Potem ko je v konstitucijah sinode zatrdil, da ljubi vse gojence semenišča brez razločka porekla ali izvora, izjavlja, da bo — ob enakih pogojih — dana prednost »Carniolici sive Windici, ac Germanici gnares idiomatis noverimus«.2' Poleg tega je bilo v notranjem pravilniku semenišča določeno, naj se vsako ne­ deljo zjutraj dijaki vadijo javno v katehetskih formulah, uporabljajoč pri tem vse tri jezike, ki se govorijo, se pravi slovenskega, furlanskega in nemškega.28 Tudi v tej pozornosti, da bi prišel svojim vernikom nasproti v njihovi je­ zikovni situaciji, nam odkriva Attems precejšnjo svobodo in neodvisnost z ozi- rom na dunajski centralizem, ki je stremel za tem, da bi v Cesarstvu poudaril uporabo nemškega jezika,29 in tako se nam tudi na ta način odkriva kot bra­ nilec posameznih narodnosti, rojenih in zraslih na obzorju evropskega krščan­ stva, ki jih je postopoma razlaščala in planificirala despotska državnost. V tem razvija smer, istočasno kulturno in cerkveno, ki jo bo predvsem njegov nasled- 20 Ibidem. 21 Glej št. 7. 22 L. Tavano, Dalla »Domus presbyteralis« (1757) al Seminarlo centrale di Gorizia (1818). Pastoralità e statalismo a confronto, v: Cultura e formazione del clero fra '700 e '800. Gorizia, Lubiana e il Lombardo-Veneto, Gorizia 1985, str. 44, St. 55. 22 Citirana sinoda, konstitucija Vin, 3. 24 »Relazione avanzata alla corte di Roma ed alla corte di Vienna«, 11. januar 1751, str. 25. AAG, kuv. Arcivescovi l, Attems l. 25 L. Tavano, cit. delo, str. 33—35. 26 FASTG, cit., kuv. Ш, St. 331. 27 sinoda, cit., konstitucije XLV, 9. 28 x-catecheticae instructiones diebus Dominicis, et festls de praecepto instituentur : mane quidem hora media 7. ma per modum concionis e suggestu in idlomate carnlolico, quae tarnen supra nora quadrantem non multum producantur. A meridie vero Hora 2. a ad 3. tium fere quadr. ad horam 3. tiam familiäres catéchèses In idlomate carniolico, Furlanico, germanico ha- bebuntur«. L. Tavano, cit. delo, str. 65—66. "» Leta 1755 je sekovski (graški) äkof Leopold grof Firmian zaukazal poučevanje katekizma v nemškem jeziku (prim. F. Kidrič, zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1928—1938, str. 148). Sele leta 1760 pride do objave slovenskega prevoda nemškega katekizma jezuita Ignacija Parha- merja, in leta 1761 prav tako v Celovcu (prav tam, str. 148). . ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . .1 391 nik Rudolf grof Edling izpričeval in plačal s strani Jožefa II. z odstavitvijo in izgonom. p Treba je "opozoriti," da so bili v času Attemsovega škofovanja sprejeti in vzgajani v goriškem semenišču, favorizirani na brezplačnih mestih — »alum- natus« — različnih ustanov mnogi slovenski duhovniki, kar predstavlja nov podatek in dogodek v procesu kulturnega in socialnega dviga slovenskega naj­ revnejšega prebivalstva/ kateremu je bilo silno težko priti študirat na javne šole v Gorico, Gradec, Ljubljano in Celovec. Tiski. Spregovoril sem že o malem slovenskem katekizmu za otroke. Po vsej verjetnosti gre za tiskano in ne rokopisno delo. Te knjige, gotovo da izpred leta 1768, ne navaja ne Kidrič30 ne bibliografiji Simoniča31 ali Plesničarja.32 Tudi tu bo treba še nadalje iskati ta »Mali katekizem«, sad Attemsovega pastirskega delovanja. Leta 1770 je izšla v Ljubljani zbirka evangelijskih komentarjev za nedelje in praznike liturgičnega leta izpod peresa Franca Ks. Goriupa,33 izdaja, ki skuša odgovoriti navodilom Attemsove sinode glede pridigovanja in prazničnih katehez.34 Prav tako je leta 1773 v Ljubljani Gašper Rupnik, župnik v Vojniku, objavil zbirko premišljevanj,35 ki odgovarjajo navodilu, ki ga je bil dal goriški nadškof za svojo nadškofijo, naj bi se ljudem pridigalo tri dni v pripravo na postni čas, prav na tri zaključne pustne dneve (delo je predelava znanega dela madžarskega jezuita G. Hevenesija »-Quadragesima sancta-«).36 Seveda bi bilo gornje podatke in opisano stanje, kar je tu komaj naka­ zano,'sistematično preiskati. Ti podatki pa postavljajo tudi vprašanje, ki si ga dovoljujem formulirati v naslednji obliki: kakšen vpliv je utegnilo imeti na slovensko družbeno in kulturno sredino 18. stoletja od Drave do Krasa življe­ nje goriške nadškofije od 1751 do 1788 z njenima nadškofoma (tudi Attemsov naslednik Edling je bil Goričan in na tekočem s slovensko stvarnostjo), z vid­ nejšimi slovenskimi predstavniki duhovščine, valoriziranimi institucijsko in kulturno, s pastoralnim pospeševanjem slovenskega dela nadškofije, ki je bil na cerkvenem polju dotlej zanemarjen bodisi zaradi izoliranosti ali zaradi malo­ marnosti? Ali lahko med zgodovinskimi komponentami, ki so določale in spremljale tako imenovano »slovensko prebujenje« (s Pohlinom, Gutsmannom, Japljem) upoštevamo tudi to kompleksno cerkveno komponento, ki jo kaže živ­ ljenje in notranja dinamika goriške nadškofije? Vprašanje se mi zdi upravičeno, tudi zaradi dejstev, ki sem jih navedel in ki jih prepuščam kompetentnosti slovenskega zgodovinskega raziskovanja. Iz italijanščine prevedel Marijan Brecelj 2U Glej zgornjo opombo. 3 1 F. simonie, Slovenska bibliografija, Ljubljana 1903—1905. 3 2 P. Plesnićar, Narod naš dokaze hrani, Ljubljana 1940. з г F. X. Goriup, Cirkounu lejtu ali Evangelske navuke za use nedele inu praznike cellga lejta, Labacl 1770. Delo, ki je nastalo prej, nosi datum lmprimaturja 15. december 1768. Slovenski biografski leksikon I, str. 232—233. м Konstitucije VI., VIL, Vin. 3 3 C. Bupnigg, Ta Cnristusovimu terplelnu posvečeni p o s t . . . , Labacl 1773. SBL Ш, str. 168. 3 8 F. Kidrič, cit. delo, str. 150. 392 L - TA VANO : NADŠKOF K. M. ATTEMS IN SLOVENCI R i a s s u n t o IL PRIMO ARCIVESCOVO DI GORIZIA CARLO MICHELE DEI CONTI D'ATTEMS E GLI SLOVENI Luigi Tavano L'istituzione dell'arcidiocesi di Gorizia (1751), pur rispondendo ad esigenze della politica ecclesiastica dell'Austria, veniva incontro a gravi e trascurate esigenze reli- giose delle popolazioni delle province austriache già appartenenti alla diocesi di Aquileia (Carniola, Stiria, Carinzia, Gorizia): popolazioni che risultavano slovene per il 75 % del totale della nuova diocesi goriziana. Il suo primo suo arcivescovo, Carlo Michele d'Attems risulta inerente al con- testo plurietnico della Contea goriziana; di cultura italiana e tedesca, PAttems cono- sceva lo sloveno, nella cui lingua predicava frequentemente. Egli fu sempre molto attento alle esigenze pastorali della realtà slovena: tutti i vicari generali della dio- cesi (Peter Suppancig, Friderik Madco, Frane X. Galliziz) ed i rettori del seminario diocesano risultano sloveni; particolari preferenze vennere usate per i chierici slo- veni e la preparazione pastorale dei giovani sacerdoti sloveni; nella prima visita alla città di Gorizia nomina due curati che predichino nelle due lingue più comuni nella città, quella friulana e quella slovena. Alcune indicazioni per tre ambiti della vita della diocesi attemsiana: La catechesi. Sviluppò una decisa e sistematica azione perchè la catechesi e la predicazione venissero svolte »lingua vulgari, styloque familiari-«. Nel testo del Si- nodo provinciale e diocesano (1768) precisa che dove si parla la lingua windica si usi il libretto catechistico compilato da un arcidiacono ed approvato dall'arcivescovo. Il seminario. Già nel suo allestimento si preoccupa di provvedere testi sloveni per la sua biblioteca »poiché la mia diocesi è quasi tutta slava«. Nel regolamento del seminario è disposto che ogni domenica mattina gli alunni si esercitino pubblica- mente nella catechesi nelle tre lingue parlate (sloveno, frulano, tedesco). Le pubblicazioni. Oltre al catechismo per i fanciulli (che non appare nelle opere bibliografiche del Simonie e del Plesničar), nel 1770 esce a Lubiana una raccolta di commenti evangelici per l'anno liturgico di Frane X. Goriup, per attuare le indica­ zioni date dall'Attems. Nel 1773, sempre a Lubiana, Gašper Rupnik pubblica una raccolta di meditazioni che rispondono alla prescrizione dell'arcivescovo di tenere tre giorni di predicazione al popolo a conclusione del carnevale. Si auspica un'indagine storica che consenta di cogliere quale influsso può aver esercitato nel contesto sociale e culturale sloveno del Settecento, dalla Drava al Carso, da Ptuj alla Dolenjska, la vita della diocesi goriziana (dal 1751 al 1787), con i suoi arcivescovi, con gli esponenti sloveni del clero valorizzati istituzionalmente e culturalmente, con la promozione pastorale delle zone slovene fino allora trascurate. GORIŠKI LETNIK — ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom »Goriški letnik«. Doslej je izšlo šestnajst šte­ vilk. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene prispevke pred­ vsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. »Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši zahodni meji. K temu naj po­ leg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in poročila o raz­ ličnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski kra­ jini. »Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, YU-65001 Nova Gorica.