Zlata sv. meša v Studenicah 1. 1886.*) 1. Studenice. Ako v Poličaaab. zapustiš južao železnico in se proti vzhodu obraeš, leži pred teboj ro- *) Po naključbi zakasnjend- Ured. dovitaa Draviajska doliaa. ki se od todi razteza proti Ptujski gori. Ob levici tvoji vzdigujejo se le nizki grici, ki so do svojib vrhov z ajivami ali vinogradi pokriti; a drugaeea prizor je ob tvoji desaici. Četrt ure od kolodvora, aa prijazaem holracu stoji faraa cerkev sv. Križa v Poličaaah ia v ajenem vzaožji Poličaaska ves. Skoz ta kraj pelja lepa cesta aa slovite Slatiaske kopelje v Rogatec ia v Krapiao. Pa od vsega tega sveta ti zdaj aič ae vidiš, ker ves obzor proti jugu zakriva pred teboj stari Boi, katerega tu Lomaiški jarek loči od Ljubeškega hriba ia od Koajiškega gorovja Iz pravega pekla ai aobeaega izhoda, pa v tem ,,Peklu", kjer Poličaaski kolodvor leži, stoji (vsaj po leti) aoč ia daa mnogo izvoačekov, ki so pripravljeai za dober deaar te peljati, kamor le zapoveš. Da ai pa kraj bolj aa drobao ogledava, pojdeva daes, ljubi bralec, peš v Studeaice. Toraj le urao na aoge! Pot naju pelja ob levem bregu leae Dravinje, ki se dela, kakor da jej se ae bi prav ljubilo v Dravo ia ž ajo v Črno morje. Na vsakem oviaku gleda, kako li bi zamogla plitvo strugo prestopiti ter se po rodovitnih ajivah ia travaikih razliti. Ko sva dobre pol ure sledila za tekom šumeče Draviaje, aaeakrat stojiva pred prazaičao okiačaaim poalopjem aa razpotji. Z mlaji ia baaderci okrašea most črez Draviajo aaju nehote na svoje, — aa pravo stran potegae. Obrniva se toraj od glavae ceste, ki v Makolje pelje, aaravaost proti jugu. Pred nama razproatira se lepa vrata oveačaaih hiš, a daljši razgled zakriva aama zopet že zaaai Boč, ki tukaj svojo plešasto glavo aajviše v oblake moli. Pa glej ga starca, kako se nama daea prijazao amehlja! A zakaj ne bi, 8aj že ve, da se bo daes ob ajegovem vzaožji obbajala slovesnost, kakoršuje še oa ai tukaj videl. Toraj le brzo dalje, da svečaaoati ne zamudiva! Sedaj stoji pred aama velikaasko zidovje, deloma pomalaao, deloma pobeljeao — vse pa olepaaao z mlaji, veaci ia zastavami, izmed katerih se papeška dvobojaica poeebao odlikuje. Stopiva skoz vhod ali velika grajska vrata aa prostorai cerkveai trg! Ob desaici aaju obdaja visoko zidovje, pred nama stoji častitljiva cerkev z ostarelim zvoaikom, ob levici na visokem griči razvaliae starega grada aad aama v aebo štrle. Pa še nekaj posebaega zdaj tu zapaziva! Glej tu ob vzaožji starega grada je mala kapelica, izpod katere izvira bister studeaec, ki se izteka v mali ribaik, od koder se potem v Draviajo izliva. Kako je to mičao, praviš, kako je to lepo! Ali mari tudi vea, kolik pomea da ta studeaec ima? To je oai ,,miloatai atudenec", po katerem noai ta cerkev ia to zidovje, da — vea ta kraj že starodavao ime: Studenice, nemški ao ga krstili: ..Gaadenbruan". Gotovo bi o tem milostaem kraju rad več izvedel. Poslušaj, kar g. Majhea v Lapajnejevi ,,Zgodovini" o tem studeacu ia o Studenicah piše. Prvo cerkvico pri tem, preblaž. Devici Mariji posvečeaem studencu dala je pozidati I. 1214 plemenita gospa Zofija, liči gospoda Rogaškega, soproga Riharja. gospoda Seaeškega. Ta mala cerkvica dobila je v latinakem jeziku ime ^foas gratiae", (aemški: Gaadeabruan) sloyenski: Studeaice, od ravaokar omenjeaega studenca. Po smrti svojega moža dala je Zofija tukaj pri tem studencu 1. 1237. sezidati 3amostaa za nuae iz reda sv. Dominika; Krški škof Dietrich II. pozidal je pa aa svoje stroške nuaam tukaj leta 1277. aovo cerkev, ki še sedaj stoji. Generalvikar Oglejski Odorisij, škof peteaski je to cerkev še le 1. 1309. Bsv. trem Kraljem" na čast posvetil ali konsekriral. V dolgi vrsti 550 let, katere je nuaski samostaa v Studenicah doživel, videl je maogo veselih pa tudi mnogo bridkib. ur črez ae priti. Prvim svojim dobrotaikom prišteval je aamostaa kralje ia cesarje, a. pr. Utokarja Ceskega, Rudolfa Habsburškega, pa tudi druge najimenitaejše dostojanstveaike duhoveaskega, kakor svetovnega staaii. Za čas turških vojsk in za čas kmetskib uporov je imel samostaa silao veliko prestajati, v dobi Lutrovih homatij bil je celo do tal ponižaa, a vselej je zopet vstal in v kratkem času začel ae na novo razcvitati. Vse drugače škodovala je temu starodavnemu samostanu mrzla sapa sv. cerkvi aasprotaega duha, ki je pred 100 leti brila tudi po aaši mili domoviai. Nekoliko samostanov po naši akofoviai je tako do tal pomaadral, da se v par letih ne bo več pozaalo mesto, kjer so aekdaj cveteli. Tudi Studeaice zadela je bila 1. 1782 silno žalostna oaoda. Uboge nuae Domiaikanke morale so zapustiti svoje tibo zavetje ter se ali aazaj v svet podati ali pa obleči hale redovnic celo drugega poklica. (Dalje prih.)