Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. 527 Grad Predjamski. Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal Fr. Podkrajšek. omlad je zopet objela deviško zemljo, znova je naravi jelo vreti cvetje iz osrčja, in tačas se tudi tebi, ki si vso dolgo zimo prežil v dolgočasnem mestnem ozidji, vzbuja želja, da pohitiš pod milo neb6. In rekel si s pesnikom: »Le v roko zopet, grčav les!« — in šel si na deželo, v gore ter vsaj pojedin dan prebil v lepi prirodi. — Ali ko je prišlo prijazno Duhovo, tedaj si stopil i ti v železniški voz in sajasti hlapon ti je prišel v malo urah do slovitega Postojinskega trga. Tu si si ogledal jamo, kateri ni jednake po vsem svetu. A tudi obližje postojinsko nudi ti dokaj zanimivih, krasnih prizorov, dokaj ti podaje prijetnih izletov, Glej, tam nad trgom sivi Sovič! Oj, to zidovje, to prastaro zidovje, in na njem podrtino z mahom porastene skale, razpali stolpi tam na skrilji med golim kršjem! In v ozadji tam melanholično borovje! In mir vlada tu in prečudna harmonija tiha te prešinja kraj ter zataplja srce v čase minule, starodavne! In prijatelj si izletom, prijatelj prirodi! Lehko si pohodil prijazni trg, zeleno Planino, ogledal si tu razvaline Starega gradu, Planinsko jamo, videl, kje potuhnena Unca prihaja na svit, kako izvira izpod sive pečine. Ali te je poživljala k sebi bela Cerknica s čudovitim svojim jezerom, v katerem se ne love samo ribe in povodne ptice, nego kjer i lovčeva noga pohaja za plahim dolgoušcem, lokavim lisjakom in mnogovrstno perjadjo, in kjer .kmetic kosi travo —¦ vse na jednem in istem torišči — vse ob svojem času! Ali si se na vrh vspel temnemu Javorniku, ali na teme sv. Trojiški gori, kjer še danes stoje-cerkvene razvaline, in »Zakaj je zapuščena Na gori cerkvica, Zakaj jo mah porasta In zvon glasu ne da —« o tem ti bode pripovedoval pravljico sivolas pastir, ki pase drobnico tu okoli. — In užival si krasno panoramo tu na divje romantičnem kraji! — Ali pa si krenil na Babo, tam nad čudapolno Pivko stoječo, nekdanji stan starih Rimljanov, ki so tu imeli svoj castrum — ali na Slavinski tabor, ostalino iz srednjega veka, kjer so se pradedje naši o navalih turških ljuto branili z nasipov proti vragu krščanov. Lahko 528 Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. si v Prestranku, na Biljah in v Skuljah ogledal privatno kobilarno našega cesarja, kjer do tristo mladih, čilih k6nj in žrebet plemenite kraške pasmine zoblje rmeni oves. Ali si tam staremu velikanu, sivemu Nanosu splezal do skrilji, videl z nje čaroben vzhod solnčni, ogledoval neizmerno vodeno ravan, na kateri je velo stotine in stotine belih jader — v dalečini občudoval ponosni Trst, in Jadranskega morja kraljico, krasne Benetke. Toda skop ti je čas, preskromen, ni ti prilike ogledati si, občudovati vse to. Torej te vabim na izlet, kojega hočeva narediti pred Jamo, da si gledava vsaj to znamenitost v bližini postojinski ter vti-skom, koje si prinesel iz tamošnje jame, dodati še jednega. Zapustiva tedaj belo Postojino in mahniva po Tržaški cesti dalje proti jugu. Pri Landolu kreneva v stran, pustiva župnijsko selo Hrenovke na levo ter greva po stranski poti dalje. Mnogo je tu goli-čave, čudo krševitega sveta. Toda marljivi ratar si je s pridno svojo roko mnogo zemlje priboril, razstrelil skale, navozil od daleč prsti in sedaj se ziblje tu valovito žitno klasje. Skoro tri ure koračiva že po stisnenih stezicah, po strmih klancih, po ozkih jarkih, konečno po dolgi soteski vodi naju pot. Glej, mahoma se pred nama začne odpirati svet. Visoko gorovje, same sive pečine objemajo na okoli to dolinico, stisneno v nekak kotel. Kamor ti nese oko, povsodi živa skala, puste goličave, sivi krš, vse mrtvo, vse prazno. Mah jih zarasta in le tu pa tam poganja iz pokline ničevo grmičje. A tam sredi tega skalovitega gorovja, nekako v polovičnem njegovem visu, štrli strma pečina navpično v nebo in na nji se beli sivi grad, sedanji Luegg ali grad pred Jamo. Tolikanj je potisnen pod skalo v duplo, da ga stena, nad streho viseča, popolnoma brani dežja in nevihte. Zato je menil učeni zgodovinar Schonleben, da grad niti strehe nima. Ali to mnenje je napačno, kajti strehe treba mu že radi vlažnosti in radi vode, ki neprestano kaplja in curi od skalovja nad njim. Globoko, globoko pod gradom v dolini drvi deroči potok L o k v a penaste svoje valove ter se z groznim bobnenjem izgublja v skalnato brezno. Dve uri teče pod zemljo in potem izvira zopet pri Vipavi pod imenom reke Vipavščice. Da je to resnica, pripoveduje nam že slavni zgodovinopisec in topograf kranjski, Valvasor, ki omenja, da so v prevero pri ustji potokovem v vodo nasuli žaganja, katero je zopet priplavalo na svit pri Vipavi. Tudi omenja navedeni učenjak, da so zaznamenovali živih rac, vrgli jih v Lokvo in kesneje jih dobili Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. 529 v Vipavščici — živ dokaz, da je podzemeljski potok Lokva istoveten z reko Vipavščico. Kaj značijo vrata tam nad breznovim žrelom, kamor se v podzemlje izgublja Lokva ? Hajdiva najprej tja! Po umetnem poti, seka-nem v živo skalo, leževa ob steni nad gorostasnim propadom, a glo- v boko, globoko pod nama hrušči ljuta Lokva. Cez primitiven most, narejen od hrastovih hlodov, prispeva do omenjenih durij. Vstopiva, ali prej si še užgiva vsak svojo plamenico. Evo ti, prijatelj čudeči se, meniš li, da sva morebiti zopet prišla v Postojinsko jamo ? Tudi tu je priroda zgradila špiljo, dolgo celo miljo. Polagoma koračiva dalje po vlažnem tlaku. Koliko ima jama izvrstnih stalaktitov in stalagmitov ! Vidiš li seneni stog tu ? In ogljarsko kopo tam ? Tu je sveča, tam steber, zvon, levova glava in sto druzih obrazov! Rjavi so večinoma, toda mnogi lepo beli, kakor od pravega pravcatega alabastra. In kako to pod nama šumi! Lokva je, pod zemljo deroča, katere pa ne uzreva. —- Na več jam se deli špilja; marsikje je sila visoka, marsikje ozka in nizka. Tu in tam se morava plaziti po tleh, ako hočeva dalje, tu celo uprav plezati po odkrušenem kamenji. Tu je razsežen prostor; izpaliva nekoliko strelov! Kako bobni to, kako gromovito odmeva jekl Človek bi dejal, da je to topov grom, ne strel iz samokresov. A dosta tega podzemeljskega življenja! Glej tam še trhlih lesenih gredij, ki vodijo daleko v vis! Les jim je vlažen, gobe rasto po njem. Opasno bi bilo, da bi izkušala lezti po njih. Vodile so nekdaj v stari grad Predjamski. Zopet sva na planem. Vidiš li tam nizko, na pogled neznatno cerkvico, katero sva prezrla pri najinem prihodu le-sem? Historično važna je, kajti na njenem pokopališči spi baje poslednji vitez Predjamski smrtno spanje. Cerkvico samo je posvetil bivši slavni državnik avstrijski, učenjak Enej Silvij, iz rodbine grofov Piccalomini, nekdanji vladika tržaški, katerega pa še mnogo bolje zna ves učeni svet pod imenom papeža Pij a II.! Hajdiva sedaj proti gradu! Zopet naju vodi ob nasprotni pečini drug v skalo izdolben pot. Oglej si še jedenkrat od zunaj grad! Kakšno žrelo, kakšna duplina zije mu tam v ozadji za hrbtom! Ves je v skali, ali bolje rečeno pod skalo, ki zeva nad njim! Tam na zidu, na levici se vidi naslikan velikansk grb z.letnico ,1570.', ki ti pripoveduje, da je v imenovanem letu ta grad sezidal grof Ivan Koben-celj, bivši dvorski kancelar nadvojvode avstrijskega Karola v Nemškem Gradci, ko si je bil osvojil tu vlasteljstvo. Kesneje je prišel grad v 34 53° ^r- Podkrajšek': Grad Predjamskl. last plemiču Ivanu Markoviču. — Do 1848. L je bilo v njem name-sceno grajsko sodišče, dandanes pa je gradu gospodar knez Win-dischgraetz, ki pa samo ob lovskem času biva tu s svojim spremstvom. Navadno je grad osamel, zapuščen in le v bližnji koči biva mu obvdovela starka oskrbnica, ki radovednemu obiskovalcu razkazuje znamenitosti njegove, pripoveduje o poslednjem vitezu Predjamskem. Prispela sva do vhoda, do stolpa, ki je pri vsi zgradbi jedino, kar je je pod milim nebom — vse drugo je krito pod skalo. Pred njim stojita kameneni piramidi. Med njima in vrati grajskimi, nad katerimi se sveti grb Kobencljev, izdolben od kararskega marmorja, nahaja se globoka grapa. Čez njo drži lesen mostič. Nedavno še je bil tu most na veso (Zugbriicke.) Jednak most je bil nekdaj med prvim tem stolpom in sledečo zgradbo. Niti tega že ni danes videti, a ni ga niti treba, kajti rov je zasut in danes ti noga tu stopa po ravnem. Oglejva si sedaj nekoliko prostore grajske! Takoj pri vratih je ječa, ostalina iz tistih strašnih fevdalnih časov, ko je siromak kmet bil tlačan — črna živina — in ko je s krvavimi žulji redil samopašnega, trdosrčnega graščaka. — Blizu tam je v zid izdolbena ječica, kamor so zapirali zločince, ki se niso hoteli takoj udajati. Tesna je, da jedva človek v nji stoji. Tu so uboge žrtve stoje, ali časih slone, morale prebijati po štiriindvajset ur, a tudi po več dnij. V prvem nadstropji se nahaja drug zapor. Grozni zapahi so mu na durih. Sedaj je poln kmetijskega orodja, zarubljenega in odvzetega kmetu siromaku. Na drugi strani je od žive skale izdolbena strašna ječa, globoka — kjer so se, kakor pripoveduje narod, našle človeške ogrodi. Le-sem so baje metali zločince, obsojene na smrt; v oni globoki duplini so nesrečneži zapuščeni umirali od gladi in žeje. Blizu tam, na hodniku, visi visoko v lini zvon, ki je nekdaj poživljal k službi božji; poleg se nahaja domača kapelica. Ali oltar je razpal, slike obledele, svetnikom ni rok ali nog, pojedinim manjka celo glava — vse je mrtvo, zapuščeno. Soban se nahaja čuda v gradu. A vse so prazne, večinoma golo stenovje, živ dokaz minulosti starodavne, živ dokaz ničnosti na zemlji. Le prostrana soba, v kateri navadno biva vlastnik knez ob lovskem časi, in manjša poleg nje sta opravljeni. Pohištvo je večinoma v rokoko-zlogu, nekaj je vendar modernega. Za peči služijo leve (kamini.) Znamenita je v tej sobi na steni viseča oljnata slika iz 16. veka, kažoča moža v rdeči kancelarski opravi, z zlatim lancem in kolajno na vratu. Na. njenem reverzi pak se čita v latinskih slovih, da je to temu gradu bil ustanovitelj, že omenjeni grof Ivan Kobencelj, bivši kancelar voj- Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. S3i vode avstrijskega Karla. — Na starikavi mizi leži ogromna knjiga, ki nosi na čelu sliko Predjamskega gradu in obseza zgodovino zadnjega viteza Predjamskega. Vanjo vknjižujejo potniki svoje ime, cesto zabeleži kdo tudi po kojo kitico pesmi, ali pojedine stihe, izrazujoče vtisek, katerega mu je bil napravil pogled starega in novega gradu. — Krasno-strašen je pogled iz grajskega okna v globino! Gorostasne, sive pečine okoli globeli pod gradom, bobneči potok v jarku, ves kraj romantično divij — to ti je prizor, to ti je vtisek, pred katerim omaguje roka, popisati ga hoteča.. A ko še o gradu, kjer sva sedaj, ni bilo ni sledu nI tiru, nahajal se je tu gori više v duplu grad, mnogo jačji, silovitejši od sedanjega — nepremagljiva prirodna trdnjava. Le za mano stopi po lesenih stopnicah, da prideva v višino, ki preseza celo streho novega gradu. Evo sedaj! Tu je samo zazidana otlina. Nad tabo skala, pod tabo skala, na levi pečina in na pravi. V ozadji ti zija ogromno žrelo, ali spredaj je zgrajen močan debel zid — v njem pa vidiš ozka in nizka gotska vrata ter dvoje oken. To je bil na zunanje ves nekdanji grad — tedaj sama otlina, skalnata špilja, na izhodu zazidana. Najbolje in najlože si prispodobiva to situvacijo, ako se meniva v kacem visocem železniškem predoru, na priliko na Semerniku ali na Brennerji; toda misliti si ga morava zadaj nepredrtega, spredaj zazidanega. Kdor je hotel prispeti v to prirodino trdnjavo, moral je plezati iz doline po-čenši po vrvičinih lestvah ali po konopcih v vis, tja čez streho sedanjega novega gradu. Glej doli v dolini, kako globoko dere Lokva! Više gori so bile pojedine, v pečino vdolbene gredi, po katerih se je dospelo do skale, kipeče iz pečevja, vratom nasproti. A sedaj še nisi mogel kar tako v grad —¦ med skalo in vrati zija globok propad. Most na vesi je bil tu stoprav konečna komunikacija. Spuščal se je nizdolu, sezal do že omenjene skale in se opiral nanjo — po njem šele si prišel do grajskih vrat. Na straneh teh vrat sta še dandanes ^ v kolesci; po njih je tekala veriga, na koji je visel most. Živa duša tedaj ni mogla tako visoko s sovražnim namenom do vrat, tem menj, ko je most bil potegnen v vis. Posamezen človek še je branil lahko, v tedanjih časih, ko še ni razvito bilo sedanje moderno vojskovanje, kadar so še neznane bile sedanje vojinske znanosti, z izvrstnim vspehom proti množici, ne da bi mu mogla priti do živega. Mesto nekdanjega mostu na škripceh se nahaja dandanes tu lesen mostiček, po katerem sva prišla i midva. Nad vrati, malo proti desni, vidi se predrta odprtina. Tu sem so padale krogije iz lombard in prebile steno, ki je, porušivša se, ubila poslednjega Luegarja. 532 Fr. Podkrajšek: Grad Predjamsti, Ko stopiva skozi vrata, vidiva na pravi roki prostor, kjer je usoda dohitela imenovanega viteza. Blizu todi, malo dalje stoje še pojedini zidovi, ostalina nekdanje stanice, a na levici sledovi nekdanje kuhinje, izdolbene v pečino. Ko stopava dalje v višino, nahajava zopet ostanke druge sobe. In še više gori, nad nekdanjim stanovanjem, jako zanimiv, precej sežnjev globok vodnjak, katerega pa ni zgradila človeška roka, nego priroda sama ga je izklesala v kamen. Iz njega je pil nesrečni Erazem, iz njega predniki njegovi — iz te rupe pijeva i midva lehko še sedaj zdravo, čisto vodo. Umeje se, da je kapnica. Dolgi leseni žlebovi, ki so napeljani po vsi špilji, vodijo do njega. Voda, ki kaplja od sten vanje, odceja se po njih v rupo in še dandanes okoriščeva se ljud ž njo. Kdo bi pač tako globoko lazil po opasnih stezicah do Lokve, ki ima vrhu tega še pogostoma zelo kalno vodo. In ko stopava dalje po špilji, prijazni sopotnik moj, opaziva, da se zožujejo stene, a pot vodi naju še daleko, dokler ne prideva do zidu; ko bi ga prodrla, štiri milje bi lahko — ako se po vlažnih tleh in po odkrušenem kršji hoditi reči sme lahko — dobre štiri milje daleč bi lahko hodila pod zemljo, a konečno tam blizu Vipave prispela na svit. Ob obleganji Predjamskega gradu so dobivali obleženci po tej poti v obilici vsega, česar treba življenju. Pričetkoma 16. veka pak je velel že omenjeni graščak Ivan Markovič zgraditi oni zid, kajti prilo-mastila je bila nekdaj jata tatov po tej poti v novi grad ter odnesla dokaj vrednosti. Na takov način pa so bile za prihodnje preprečene jednake pustolovine. In tu, kjer dandanes na skalni čeri mirno gnezdi siva golobica, tu kjer si sedaj zavetja išče plahi netopir, kjer le tožno odmeva sko-vikanje mrtvaške ptice, bival je nekdaj junašk rod. Tiho je sedaj tu, ali nekdaj je odmevalo stenovje od štropota sulic in pikov, rožljanja ostrog in bridkih mečev, prasketanja oščepov in silnih šlemov. Grom je bobnel tu iz neokretnih lombard, pokale so puške in samokresi. Tu je iskri žebec kopital trda tla, tu se drvila jata tenkonosih hrtov, tu bučal lovski rog. Minil pa je čas, bedni čas strahovitega pestnega prava; v stoletja teku se je pogubilo vse in zob časa gloje in kruši ostalino divje minulosti. Za cesarja Karla Velicega (768—814. L), ki si je bil osvojil i naše slovenske pokrajine, in ko si je jela naseljena tuja gospoda gradove zidati po naši domovini, zašel je nemški plemič v te kraje. Takrat so krili še pragozdje Kras; tedaj je še lomastil širovrati zober po teh šumah, po katerih še ni pela sekira. Takrat je še ščetinar veper s čekani svojimi razrijal tu prstena tla pod stoletnim hrastovjem, po Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. 533 drevji plezal bistrooki ris in divji maček, po lesi taval kosmatin medved in tulil vedno gladni volk. Takrat so mrgolele hoste še mnogojacih živalij: jelen, srna, zajec in lisica so bili tako navadni tu, kot dandanes katorna ali skalna jarebica. Vitezu, ki je zašel le-sem, ugajala je bas divjina, omilila se mu otlina tam v kršji. Porodil se mu je v glavi črtež, katerega je tudi zvršil: tam v duplu pod skalami si je sezidal grad v stan, v obrano proti sovražnim navalom. Nazval ga je nemški Lueg, a domačin mu je pridel v naščini ime: Grad pred Jamo. Potomci vitezovi so si prisvojili ime: Luegarji. Stari grad so dolgo v oblasti imeli oglejski patrijarhi, ki so ga prepuščali v fevd plemstvu. Leta 1270. hotel jim ga je odvzeti goriški knez Albert, kar se mu je konečno i posrečilo; toda skoro si ga je zopet osvojil patrijarh Rajmund. Okoli i. 1400. prišel je grad v last cesarju. Iz rodnega gradu se je širila potem rodbina Luegarjev tudi v druge kraje. Po Koroškem, na Tirolih, po Štajerskem so imeli Predjamski gospodje svoje graščine in gospoščine. Na Štajerskem pod goro Sokoljem so imeli na priliko grad, ki se je zval: »Lueg in's Land«. V Nemškem Gradci jim je bila last hiša, ki še dandanes nosi ime: »Luegers Haus«. Na našem Dolenjskem se še nahaja nekdanji njihov grad Lueg. Surovi, a srčni in pogumni, v drzovitosti povse jednaki kraju, kjer so se narajali, bili so potomci Lueški. Porojeni v temnem, mrtvem skalovji, vranam in orlom slično, vzgojeni v sivih pečinah, vzrastali so v možato dobo. Na divji, siloviti burji so se krepili, in tako se jim je jačilo osrčje, dobivalo jim telo junašk duh, kljubovalno divjost, ki je od starodavnega pradeda prehajala na poznega potomca vnuka. Pri čilih žebcih, med četo brzonogih psov, o žvenketanji silnega orožja, o lovu in borjenji vzrasli, utrjeni za vsako zlo, v srci polnem ljubezni do domovja in do slobode, sovražili, da, zaničevali so Luegarji vso prijazen, vso mehkost, vso uljudnost človeštva. Kaj je strah, bojazen, tega niso znali — kljubovali so opasnosti ter je iskali. Boj jim je bilo gaslo, jedino gaslo junaškodivji tej rodbini. Kjer je divjal boj, tam izvestno Luegarjev nikdar manjkalo ni. Stoletja so si osvajali ter hranili si razsežno bojno slavo. Marsikdo njih si je bil prislužil lovor-jev venec z gorko, srčno svojo krvjo, večina njih je poginila na bojnem poprišči, ob kopi ugonobljenih vragov. Redkokateri njih je uča-kal visoke starosti, malokdo umrl na postelji. Res, slaven, junašk je bil ta rod! Kronika domača laskavo omenja Bertolda Lueškega 1. 1300.; nadalje druzega Bertolda 1327. 1. O Frideriku Lueškem pripoveduje Val- 534 M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici. vasor, da se je slavno boril 1462. L pred Dunajem. Konrad, Pankracij in Nikolaj tega imena so bili celo glavarji tržaškemu mestu. Poslednji te rodbine je bil E r a z e m L u e g a r. A njemu se ni milila sreča! Osve-titi se mu je nemara hotela usoda za vsa zlodejstva, vse zlotvore pro-minulih Luegarjev. Ni umrl na postelji, niti v slavni bitki, nego pal je zavratno, zločincu prestrigla mu je Morana nemila življenja nit. Bil je zadnji srednjeveški vitez-plenilec na Kranjskem! (Konec prihodnjič.) ,~ Kaj pripovedujejo ob Ložnici. Spisal M, Cilenšek. V. lizu Arjevasi vodi velika cesta po zidanem mostu. Ondu ob cesti stoji grm, ki se baje ne da izruvati. Tukaj je mesto, kjer je čakala potnika sreča, ako je le nekoliko zdravih mo-žjan nosil v lobanji. Vštric grma se mu je pridružil osel, s katerim se človek seveda rad ne brati, ali ta je bil neki veliko vreden. Obto-vorjen je bil z dragocenim blagom in spremljal je ponočnika streljaj daleč. Tu pa je, ogledavši se po človeku, izginil brez sledu. Ako bi bil potnik nanj položil roko, vse neizmerno bogastvo bi bilo potem njegova last., Ker se o tem nikdar slišalo ni, mogoče, da še čaka sreča prihodnjega rodu. — O tobakarjih se mnogo pripoveduje, vse pa meri na boje, koje so imeli s stražniki. Tobakarji so tihotapili duhan v hribovite kraje in imeli povsod dobrih zaščitnikov, ki so jim takoj naznanjali vsako pretečo nevarnost. Zaradi tega so bile za to prepovedano rokodelstvo pripravne osobito takšne hiše, ki so stale na holmeh, raz katerih je v bilo mogoče hitro ugledati prihajajočih sovražnikov. Časih pa niso utegnili več pobegniti in prišlo je do hudega boja, ki se je navadno krvavo končal. Nedaleč od Godomelj so imeli svojega pomagača, kateri jim je po noči prenašal prepovedano blago v Solčavske planine. Dasitudi močen mož je vendar spotoma zelo opešal in bi ne bil mogel prilezti domov, da mu ni žena njegova naproti prinesla do Pake poln lonec dobro zabeljenih žganjcev. Okrepčan je stopal poleg pomočnice domov in čakal nove prilike. Seveda je imel zaradi tega ponočnega Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. 589 Grad Predjamski, Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal Fr. Podkrajšek. (Konec.) raber in pogumen je bil Erazem Predjamski. Radi tega ga je čislala vsa plemenita gospoda kranjska in štajerska one dobe. Ali mračen mu je bil duh, srce osorno, nepristopno blažjim* čutom. Dva strijca je imel; a padla sta oba v jeden dan v boji proti dednemu sovragu našemu, kletemu Turčinu, ostavivša netjaku svojemu ogromne imovine. Prisilili so Erazma, ki je bil zadnji svojega rodu, da se pozakoni in istinito se oženi s Katarino Ungnadovo. Narod naš veli, da sila ni mila. Tako je bilo tudi s to prisiljeno zvezo. Erazem ni ljubil soproge svoje — mrzela mu je. Nikdar ni znal, kaj je sreča očetova. Skoro je boginja Morana ločila ta zakon. Erazem je ostal vdovec. Dasi Erazem ni gojil nežnih čutov v svojem srci, dasi mu je osornežu mrzel ves svet, dasi je bil neotesan in surov, ipak se mu je duša z mladeniškim ognjem oklenila moža-junaka, katerega je jedino ljubil prijateljski, ognjevito. Bil je to Andrej Baumkircher, rodom Kranjec. Napačno ga torej Enej Silvij imenuje Štajerca, kajti rodni mu grad je stal v Vipavi, kjer se še dandanes nahajajo razvaline tako-zvanega »Baumkircherjevega turna«. Silen človek je bil to, hraber in pogumen. Podkve je lomil v roci, kakor steklo, in kadar je v boji dvignil težki svoj meč, odletela je protivniku roka ali glava, kakor da je makova. Pravljica pripoveduje o njem, da je sovražniku cesto razklal glavo do brade, dasi mu jo je kril železni šlem. Cesar Friderik IV. (1439. - *443- M ga Je Jak° cenil, podelil mu je baronstvo ter ga imenoval celo štajerskim deželnim glavarjem. Radi hudih bojev, katere je bojeval cesar s celjskim grofom Urhom, z ogrskim kraljem Matijo Korvinom, s češkim Podjebradom, in zaradi slabega gospodarstva svojega je bil pogostoma v denarni zadregi. Baumkircher mu je pomogel cesto z ogromnimi vsotami iz stiske, kajti bil je jako imovit. Cesar mu je zato zastavljal svoja posestva štajerska. A tudi s hrabrim svojim mečem mu je pomogel Baumkircher mnogokrat ter dva pota celo rešil ga smrti, pogibelji in zajetja. Ureh Celjan je oblegal cesarja leta 1452. v Dunajskem Novem Mestu s 24.000 vojniki. Malo, malo, in po cesarji je bilo. Neprijatelji so na-skakovali mesto, že pridrli vanje. Pa kakor nekdaj Horacij Cocles, postavil se jim je, ko je že bežalo vse, Baumkircher s svojo četo po 59o Fr. Podkrajšek": Grad Predjamski. robu, posekal, kar je prišlo preblizu in na obalih Dunajščice branivši se, čakal, da so mu za hrbtom drugovi podrli most. Potem pa se zakadi v penečo vodo in navzlic strelicam in krogljam, ki so žvižgale za njim, srečno prispe na oni kraj in po vrvi spleza v mesto. In držali so se obleženci toliko časa, da je deželni glavar kranjski Ureh v v grof Saumburški s Štajerci in Korošci vred prihitel na pomoč, ki so razgnali potem ogrsko vojsko ter ž njo vred vstajnike dunajske. — V drugo pa je Baumkircher pomogel cesarju na Dunaji, ko so ga oblegali in skoraj ujeli v lastni mu hiši uporni Dunajčanje. Baumkircher si je vzdržaval ogromno krdelo vojnikov na svoje troške. Ukazalo se mu je, da jih po vojni takoj odpusti, a stori to, ako moreš! Vsakdo je zahteval prej dolžne mu plače. Kje vzeti ? Cesar sam ničesar ni imel in v svojih stiskah ničesar ukreniti ni mogel, Baumkircherjeve jate so pa v tem plenile in ropale po Štajerskem. Stanovi so se pritoževali radi tega pri cesarji. V novo, ali zaman, velel je cesar, da ukroti in razžene Baumkircher svoje vojščake, zaman je zapovedal pobirati nekak davek pri vseh podanikih, naj si je moškega ali ženskega spola, naj si je plemič ali kmet ali duhovnik, berač ali bogatin — vse te ogromne vsote niso zadoščevale za ogromni dolg. Duhovščina, nevajena plačevati danja, jela se je groziti, da, v Nemškem Gradci so celo nabili na javnem trgu pamflet, kateri je spisal neki frater in v katerem se je strašno obiral cesar. — Ko uvidi Baumkircher, da nikakor ne bode prišel do denarja svojega, posojenega cesarju, zveze se z Ivanom Stubenbergom in Urhom Eiczingom, ki sta, kakor on, pri cesarji imela čuda terjati. Trojica ta jame se sedaj upirati javno in vojevati proti cesarju. Tej zvezi sta pristopila še Andrej Greisnegger iz Koroške in Nikolaj Lichtenšteinski. Krvavo so se rovali dve leti ter si osvojili pet cesarskih gradov. Cesar, kateremu je bil Baumkircher potolkel kacih štiristo mož, jel se je konečno že pogajati z uporniki in plačati jim je hotel jeden del dolga. Toda le Ivan Lichtenšteinski in Ivan Stubenberg sta se zodovoljila s to predlogo, ostala trojica se je upirala tudi dalje trdovratno. Ali junaka Baumkircherja je skoro ujela lest, zvijača zavratna. Pozvali so ga, da pridi v Nemški Gradec pogajat se ter poslali mu slobodno pismo. Stalo je v njem, »da se sme od jutra, ko zvoni ,Zdravo Marijo', do večernega zvonjenja, varno baviti v mestu.« Na gradu, kjer so mu stavili uvete, zadrževali so ga neprimerno dolgo. Silni Baumkircher ni mogel vsprejeti pogojev, ki bi mu bili naklonili velikansko izgubo imenja. Ze se je nagnil dan, že je legal na zemljo mrak, ko se po brezvspešnem pogajanji odpravlja z grada junaški Fr. Podkrajšek': Grad Predjamski. 591 štajerski glavar. A ni še dobro v mestu, da se zavratno znamenje — zvon zapoje, Mariji v večerni pozdrav. Ko na uho bijo Baumkircherju ti glasi, vspodbode žebca. Na Muri so še odprta mestna vrata, še sta v visu notranja in zunanja železna ograd. A ko prijaše silni vitez pod vrata, na mah zdriči pred njim in za njim ograd nizdolu, Baum-j kircher je v železni kletki. Hipoma pridere tudi četa vojnikov, notranja ograd se potegne kvišku — prične se ljut boj. Ze začno osupli bežati bojni hlapci, videči, kako siloviti jezdec druzemu za družim cčpi glavo, kako ga objemlje mrtvecev val. Ko pa jednemu razčesne čepinjo, od-krčhne se mu pri ročniku meč. »Da mi je pri rokah bojni moj meč,« zagrmel je junak, »vse mesto bi ugnal v kozji rog!« ko ga je brez-orožnega podrla divja tolpa zavratno raz konja in ga zvezala. Prosil je odloga, zatrjeval, da prepusti cesarju vse zajete in zastavljene gradove, obetal 60.000 zlatnikov, ako ga izpuste —¦ zaman 1 Javilo se mu je na lici mesta, da mora tukaj umreti. Bosonog pater ga izpove in kranjski junak, ki je na bojnem polji sto in stokrat gledal beli ženi iz oči v oči, junak, ki se je poganjal le za svoje imenje, ki je dvakrat otel cesarja iz sovražnih rok, jedenkrat rešil mu življenje, sklenil je tam, kajti krvnik je že čakal in odletela je z ramen junaška glava! Ta dogodek je zadal našemu Erazmu strašansk udarec. Bolest mu je sežela srce, ko je zvedel žalostno usodo prijateljevo. Ni se mu še solzilo oko, odkar je bil odrasel otročji dobi — sedaj pa so mu debele srage tekle po zagorelem lici. Javno je očital nehvaležnost cesarju, trde nedolžnost prijateljevo, očitaje verolomstvo vladnih pristašev. Odtegniti se je mislil svoji službi, popustiti cesarski dvor. Sila prigovarjanja je stalo vse plemstvo, da so ga pregovorili in pomirili. Ostal je. A da je prej tihoten bil, samosvoj, osoren, bil je sedaj v še obilnejši meri. Mrzel je bil, mrtev svetu - nikogar ni več zval prijateljem. Kar se mu je še mililo, bil je bridki meč, ognjeviti žebec in dvojica velikanskih psov, ki sta celo spavala pri njem. Umr šega prijatelja svojega se je spominjal vedno. Leta 1483. je bilo. Cesar Friderik IV. je imel ondaj dvor svoj v Frankobrodu na Meni. Tudi Erazem je bil tam navzočen, saj je bil 1 stotnik telesne straže cesarske. — Gosti so priredili —- rujno vince je lezlo že v lase gospodi viteški. Govorica nanese tudi na sojenega Baumkircherja. Vse mu je milovalo kruto usodo, vse ga žalilo. Star vitez Zavravški trdi, da je Baumkircher junak, kojega ne doseže ni-kdo navzočnikov. To je mrzelo grofu Papenheimu, čestihlepnemu veli-kašu. Upornikom ga nazivlje, kateremu je bilo po volji, da je poginil v krvnikovih rokah. Bliskoma poseže Erazem po svojem meči, zahtevaje, 592 Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. da Papenheim preklici svoje besede. »Nikakor ne!« zavrne grof, in predno so se zavedeli gospoda, predno so mogli razdružiti srdita bojevnika, že je Papenheim ležal v krvi mrtev na tleh. »Beži, reši se!« klicali so prijatelji Erazmu. A junak, ki ni nikdar znal strahu, ostal je, ni bežal. V ječo so vrgli silnega Erazma, obsodili ga na smrt. »Naj mi je tako!« dejal je zadnji Luegar, začuvši obsodbo svojo, »prevečkrat že sem srečal na bojišči smrt, v bojih za očevino, da bi se je moral bati sedaj. Krvnikov meč nikogar ne omadežuje več, kajti sprala, osvetila ga je kri Baumkircherjeva.« — Marsikomu se je smilil mož, marsikomu se porosilo oko. Erazem se je udal usodi svoji, moški pri čakoval smrti — zapuščen, osamljen, brez žene, brez dece, brez prijatelja! v Ze se je bil nagnil tretji dan — poslednji dan Luegarjevega življenja. Pred ječo so se gostili čuvaji z jedjo in pijačo, katero jim je bil kupil obsojenec. Kar vstopi sivolas menih. Erazem takoj spozna našemljenega štajerskega grofa Baerenecka. Prinesel mu je-bil pilo in orožje. — Zjutraj obsojenega viteza ni bilo več v ječi; prepiljeno omrežje na oknu je pričalo, na kakov način ga je bila vzela noč. Kam sedaj, da bi bilo varneje? Na Kranjsko, v rodni si grad očetov! Tja sedaj krene Erazem. Bilo je to tudi najprikladneje okoliščinam njegovim. Grad je bil trden, skoro nepoznat, da, celo domači ljudje so vedeli le malo o njem. — O prihodu lesem se je skoro slabo .godilo Erazmu. Dvanajst kraških korenjakov, nekdanjih bojnih v hlapcev njegovih, ki so bivali tu, ni ga takoj spoznalo. Ze so segli po mečih ter ga hoteli pobiti, ko ga spoznajo. Povedali so, da žive" večinoma o plenu. Skrajema je hotel Erazem mirno živeti tu in baviti se le z lovom. Ko pa zve, da ga preganjajo, da so za morilcem Papenheimo-vim izdali tiralne listove, da so nagrado razpisali na glavo njegovo, tedaj mu zavre kri, strašno prisego izusti, osveto vsemu človeštvu. Nekdaj slavni kapetan telesni dvorski straži polupeži se —¦ vitez postane navaden zločinec, tolovaj. Prvi, ki je zaznal, kdo je Erazem Predjamski, bil je Ivan Steg-berg, vlastelj v bližini Loža. Po noči je pridrl Luegar pred grad, obkolil in tudi skoro se ga polastil. Graščak je zbežal in se skril na kašči; Erazem ga najde tu visečega, že mrtvega. Tla so bila namreč v trhla, udrla so se pod težo Stegbergovega obilega telesa in siromak je obvisel med dvema deskama, kjer je žalostno poginil. Erazem opleni grad in ga konečno še zapali. Fr. Podkrajšek: Grad Predjamski. 593 Toda ne samo bogatina vlastelja, nego i siromaka kmeta je tiščala kruta pest Erazmova. Valvasor pripoveduje, da mu je pravil baron Rosetti, vlastelj Orehovske gospoščine, kako mu je oča njegov pripovedoval o kmetu, čegar očetu je Predjamski s polja odpeljal jarem volov. Nikdo ni bil sedaj več varen pred hudobnim Predjamskim gospodom. Strog ukaz je došel tržaškemu glavarju, baronu Gašparju Rav-barju, da ugonobi drznega, nevarnega razbojnika. Lahko je sicer bilo, izdati takovo zapoved, a jako težko zvršiti jo. Kje iskati koga, ko se mu niti vedelo ni za stan ? Ako so nanj pazili po Hrušici, razbo-jeval je po Vipavi, ako tu, bil je na Pivki kje. Nikjer ga niso mogli zasačiti — prelokav in prezvit je bil Erazem. Vedoč, da mu ne morejo do živega, sklene, zanašaje se na nedohodno trdnjavo, sam pokazati jim bivališče svoje. Tržaški glavar Ravbar gosti prijatelje na Malem gradu pri Planini. Vse je dobre volje. Zdajci prijezdi pred grad vitez. »Hajdi k gospodu svojemu!« veli slugi. »Povej mu, da ga k sebi pozivljem v gosti; sam mu hočem pokazati pot do svojega gradu in izvestno mu tam bolje postrežem, nego on meni tu!« »Kdo pa ste Vi, gospod?« vpraša ga zvedavo topi sluga. »Tvojemu gospodu sem iskren prijatelj, zovem se pa za Erazma Luegarja,« zagrohoče se jezdec, izpali dva samokresa, potem pa zabrne vranca in beži. Baron Ravbar je z gosti vred takoj pri oknu. Kaj vidijo ? Luegarja na konji, ki se jim še roga na begu in v pozdrav maha s svojim baretom. Brzo osedlajo konje ter pohite za njim. Sledovi konjskega kopita kažo jim pot, drže pa nazaj. Kaj, ko bi bil pretekani Luegar imel konja kovanega narobe? In istinito, bilo je takol Privede jih konečno pot pred Jamski grad. Hlev pred gradom zapalijo, živino od vedo in grad jamejo oblegati. Streljali so skrajema nanj iz težkih lombard — kroglje so sicer udarjale v steno, pa brez vsacega vspeha. Luegar se jim zdaj pokazuje tu, zdaj tam, roga se in norce brije iz njih. Ravbar napiše poročilo do dvora, rekoč, da tu Luegarja ne bode moči dobiti. Toda cesar ukaže še strože, da se mora oblegati tolovaj — naj ga sestradajo; dobiti ga morajo ali živega, ali mrtvega. Ze je trajalo obleganje dva meseca — nobenega vspeha! Bil je baš pustni torek, ko se gori na takozvanem »belvederu« prikaže neustrašni Luegar. Smijoč se znova povabi barona Ravbarja v gosti. A ko se ta ne zmeni za njegovo roganje, lop, vrže jim jednega, na štiri dele razsekanega vola v dolino, češ, boste mogli vsaj pustovati! Rav- 594 Fr. Podkrajšelc: Grad PredjamsM. bar je menil, da je to le lest, da je Luegar izvestno tega vola sam6 še imel gori, a sedaj ga'imamo. Toda minil je ves post, in gori seje le vedno še kadilo, znamenje, da peko in kuhajo. Prišla je velika noč in za pfruhe vrže hudomušni Erazem celo živih jancev oblegalcem v dolino. A žilavi neprijatelji so le nadalje vstrajno oblegali grad, mene, jedenkrat ga že dobimo v pest. Minila je zima, novo življenje je jelo kliti v prirodi. Erazem cesto vabi barona k sebi v grad, toda Ravbar mu ne zaupa. Erazem dakle predlaga, naj se zajamči slugi njegovemu varnost, in pošiljal bode cesto darov. V to dovoli Ravbar. Kako se začudi, ko istinito ugleda hlapca po vrveh lezti nizdolu ter divji kozi jednako, plezati po skalah. In kaj mu prinaša? Košaro rdečih jagod; pa v tacem času, ko je tu jedva drevje zazelenelo. »Odkod to?« belil si je baron glavo. In skoro mu prinese sluga Erazmov zrelih češenj, kesneje marelic, hrušek, dru-zega sadja — nekov petek celo še živih postrvij — dalje redke vrste vina in še druzih darov. »Nič ne bode,« togotil se je razljučeni baron. Disciplina med moštvom mu je tudi že jela pešati, daleč je trebalo prinašati živeža, skoraj ni bilo nič za pod z6b. Bolezen je jela takisto nadlegovati voj-ščake — jeli so godrnjati in se ustavljati. Ze je nakanil Ravbar pobegniti ter odriniti domov. Zdajci mu svetuje hlapec, naj podmiti Erazmovega slugo in tako z izdajstvom ugonobi Erazma Predjamskega. Makedonski Filip že je dejal, da ga ni zidu tolikanj visocega, katerega ne bi prešel z zlatom natovorjen osel. Tudi sedaj je veljala ta prislovica. Ko prispe Erazmov hlapec z novimi darili, vsprejme ga zviti baron preprijazno, nadari ga z zlatom in — lopov gre v nastavljeno past. Ko se mu obljubi denar in zagotovi milost, pove, da se Lueg nikakor in nikdar sestradati ne more, kajti po podzemeljski poti, štiri milje dolgi, dobiva grad vsakojakega živeža. »Tedaj se Erazem nikjer ne more prijeti?« »More, toda samo na jednem kraji, kamor zahaja navadno zvečer k naravni svoji potrebi. Tam je tenka skala, lahko se prebije in tu bi ga dosegla kroglja iz lombarde, drugje nikjer.« Izdajalec še obljubi, da hoče na nazhačenem kraji izobesiti belo krpo, a zvečer, ko pojde Erazem tja, pokazati na belvederu luč. — Lopov le prevestno izpolni svojo obet. Skoro ugledajo oblegalci izobešeno belo zaplato. Nemudno namerijo štiri lombarde na zazna-menovano mesto. Noč je krila zemljo, temna noč. V dolini so zijale polne lombarde z žreli svojimi v skalnati grad, poleg njih so bedeli topničarji s Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 595 tlečimi vžigalicami. Na oknu visoko se pokaže luč — pogojeno zna-menje. Žareč blisek posveti za hip črno temo, grozen grom se razlega po dolini, v gradu pa bolestno vikne izdani Erazem. Kroglje so prebile steno, krš in kamen se je podrl raz steno, zadel nesrečneža v stegno in na glavo — ter ubil Erazma. Prestrašeni hite hlapci gospodarju svojemu na pomoč. 0 tej zmešnjavi pa preda izdajalec Fran oblegalcem grad. Dvanajst Lue-garjevih sokolov se postavi vragu po robu; junaški se branijo, da omorejo vsi ter mrtvi polego okoli ubitega gospodarja. Velika je bila radost Ravbarjevih ljudij. Vse so preteknili, vse pobrali, ogledali si osobito čudno, štiri milje dolgo podzemsko pot, po kateri so dobivali obleženci živeža. Izdajalec Fran ni dolgo užival sadu krvavega svojega dela. Star učitelj Erazmov, bivajoč v gradu, osvetil se mu je in vpričo sovražnikov zasadil lopovu bodalo v srce. Ravbarjevi vojaki so brez usmiljenja potolkli sivolasega starca, potem pa zapustili grad. V njem sta ostala le Erazmova psa, ki gospodarja svojega niti po smrti nista hotela zapustiti. Sosedni kmetje so prišli kesneje, da zagrebo mrtva trupla na pokopališči bližnje cerkvice. NI sorodnika, ni prijatelja, niti plemiča ni bilo navzočnega pri izprevodu zadnjega Luegarja — le psa njegova sta tulila za prosjaško stesano krsto gospodarja svojega, govori pravljica, legla na gomilo in skoro žalostno poginila. To se je vršilo leta 1485. Tako je minil žalostno poslednji Luegar, na takov način zamrl slavni rod Predjamskih gospodov. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 37. Koslerjev vodotoč. ospodarju podgorske kmetije Sominu je umrla žena. Ostala mu je po nji jedina hčerka, petnajstletna Lenčika. Ranjka Urša je bila velika sitnica. Ves dan je vpila in se zadirala za vsako malenkost; tudi na moža je regljala neprenehoma, da si je bil marljiv in pohleven kakor jagnje. Vdovec po nji menda ni žaloval prehudo, silno pa ga je skrbelo, kako bi vzgajal deklico, da mu je ne izpridijo samopašni fantalini. Očetovsko brigo je potožil staremu sosedu Simnu, ki je bil nekak kmetiški pridigar in prerok, kakeršni so se nahajali prejšnje čase precej 38*