116
Pošten kosec
||i| vasi ,,Silovec" sta nekoč stanovala dva kmeta, *všP soseda; eden je bival na hribu, drugi pa v dolini. Oni, ki je imel svojo hišo na hribu, je bil zel6 marljiv in delaven mož; vstajal je zgodaj in legal pozno zvečer v postelj. Po dnevu ni počival in lenaril kakor njegov sosed, ampak je pridno obdeloval in čistil peščena tla, kar se je poznalo na njegovih lepo obdelanih njivah. Dasi je bila njegova zemlja manj rodovitna kakor nje-govih sosedov, vendar je pridni kmetič s svojo mar-Ijivostjo dosegel obilnejši sad kakor drugi.
Kmet v dolini pa ni bil posebea prijatelj dela; zanemarjal je svojo rodovitno zemljo tako, da mu jo je kmalu zarastla zelenjad in druge, žitu škodljive rast-line. Zahajal je vsak dan v gostilno, kjer je pil in igral in je bil dobre volje, a njegova družina je stradala doma. Bil pa je tudi jako nevoščljiv svojemu pridnemu sosedu, da je pridelal lepši in obilnejši sad kakor on; zato je iskal zdaj to zdaj ono priložnost, da bi razdrl njuno prijateljstvo in zasejal nemir in sovraštvo.
O času, ko je bilo treba pokositi dozorelo travo, nastalo je slabo in neugodno vreme.
Deževalo je dan za dnevom, trava je predozorela in že so se bali kmetje, da bo košnja popolnoma uni-čena. Toda nekega dne potegne drug veter, in kdor se kaj razume na vreme, ta bi moral pričakovati lepih dnij.
Pazljivi kmetič je takoj zapazil napovednike le-pega in ugodnega vremena. Poišče si ljudi, da bi mu drugi dan pomagali pri delu. Ker jih pa v domači vasi ni mogel dobiti, podvizal se je v sosednjo vas, kjer so se dobili delavci za denar in dobre besede.
Kmaiu jih dobi in se vrne veselega obraza domov; pripravi si koso in odloči prostor, katerega bodo po-kosili drugo jutro.
Njegov sosed pa ni imel časa, da bi se pobrigal za vreme; sedel je v gostilni in pil. Ko je pozno v noč šel domov, ni mislil niti na vreme, niti na svoj travnik. Sele drugo jutro mu pride košnja na misel, ker ni bilo na nebu nobenega oblaka.
117
BDanes bi bil dan za košnjo!" pravi sam pri sebi; ,,ko bi le imel takoj Ijudi; a kje jih sedaj dobiti?"
Nato se vsede za mizo k zajutrku; v tem trenutku pa pridejo kosci, katere je najel njegov sosed, mimo okna. Nesli so kose na raniah in peli veselo pesem.
Zdaj zakliče kmet:
,,Kam pa, ljudje?"
,,Na visoki travnik", mu odgovorijo; Mhribski kmet nas je najel."
»Ostanite raje tukaj", jim pravi kmet skozi okno. ,,Pri meni je tudi dovolj dela; kolikor plača moj sosed, plačam tudi jaz in še dvajsetico več. Ne premišljujte dolgo in ostanite!"
Ko to možje slišijo, obstanejo in premišljujejo nekaj časa.
,,Pa ni slabo!" pravi eden ostalim; ,,delo ni hujše tukaj, a plačilo je večje; zraven tega pa nam še ni treba laziti v hrib."
Kratko malo; možem je všeč ta svet in ostanejo; eden izmed njih pa obdrži koso na rami in jih začu-deno gleda.
wJaz sem", pravi, »ubog in doma imam revno dru-žino. Ena dvajsetica mi že naredi razliko. Toda po-štenost in zvestoba je ponos poštenjaku. Kar se ob-ljubi, to se mora tudi izpolniti. Ce nočete iti z menoj, torej z Bogom; jaz grem, kamor sem najet."
In tako gre sam v hrib, drugi možje pa ostanejo in prelomijo pridnemu kmetu dano besedo.
Na visokem travniku je že kosil marljivi kmet, kateremu sta pomagala njegova hlapca. Ko je pa izmed najetih koscev prišel samo eden, vpraša kmetič za-čudeno:
,,Kje so pa drugi ostali?"
Zvesti kosec pove, kaj se je zgodilo.
Užaljen pravi kmetič:
BKaj hočem, tako so si prebrali; jaz jim želim, da bi se ne kesali. Le primi ti dobro za delo, saj ne bo tvoja škoda." In res je bil mož tako priden, da je več naredil kakor kateri drugi; kajti bil je dela na-vajen, uren in neutrudljiv in v svojem srcu ni čutil nobene nevolje.
118
Ko kmetič zapazi njegovo pridnost, misli si sam pri sebi: ,,Ta mož zasluži, da mu naredim veselje; po-štenjak je ravno tako priden kakor pravicoljuben."
Ko pride večer, plača mu obljubljeno plačilo, na vrh mu čA še svitel tolar.
MTo je zato", pravi, wker si vestno izpolnil svojo dano besedo. Delaj vedno tako, in božji blagoslov ti ne bo izostal."
Ubogi mož se komaj zave vsled nepričakovanega plačila. Solze mu stopijo v oči in veselo pravi:
,,Bog vam poplačaj tisočkrat! To ponesem svoji družini."
Med tem ni bilo na sosedovem travniku tako pri-jazno. Zanikarni kmet je zjutraj koscem odkazal prostor, ki naj se ta dan pokosi.
Tukaj je bil prvi prepir.
,,Prostor je veliko prevelik", pravijo; ,,na tem imamo dovolj dva dni delati." Kose obdržijo na ramah in se delajo, kakor bi hoteli oditi. Kmet je moral privoliti, da mu delavci določijo prostor, koliko bodo pokosili.
,,Do tukaj bodemo pokosili danes, in več ne; drugo, kar ostane, pokosimo jutri za enako plačilo."
Delo se je pričelo in kmet je šel domov. Za poldan pošlje koscem jed in zopet do večera se ne briga za delo.
Zdaj je seveda debelo gledal, ko je videl, da še odločeni prostor ni bil pokošen. Kajti, če ni gospo-darja pri delu, se pač slabo vrši.
Ko je kmet delavcera očita!, da so tako malo po-kosili, mu pravijo:
^Naredili smo, kolikor smo mogli; sedaj pa za-htevamo obljubljeno plačilo."
Kmet pa jim odgovori:
wTo delo še navadnega plačila ni vredno, še manj pa dvajsetice po vrhu."
Beseda da besedo. Kosci upijejo, kmet upije; in slednjič jim dd njih plačilo, toda brez obljubljenega na-mečka in kriči:
»To imate, in kateremu ni prav, naj gre in me zatoži!"
Kosci vzamejo plačilo in godrnjaje odidejo; tožiti ni imel nobeden poguma.
119                  ^^^H
Ko grejo proti domu, se snidejo z možem, ki je kosil pri marljivem kmetiču na hribu. Ti rau pripove-dujejo, kakšen prepir je bil med njimi in kmetom, in da niso dobili obljubljene dvajsetice. Ta jim pa pravi:
,,Poštenim se ne godi krivica. Jaz sem pri kmetu pridno kosil; ta me je pohvalil in mi podaril veliko plačilo"; nato jim pokaže od kmetiča podarjeni tolar.
Vsi se čudijo in se kesajo, da so tako netnožato snedli svojo dano besedo. Mož jih lepo poduči, da naj bodo resnicoljubni in pošteni, kar so si dobro zapom-nili za vse živJjenje.
Resničen in pošten človek lahko živi, če je tudi ubog.                                                                        M. Selec