JOŽE  JAVORŠEK,   OKUS SVETA
Dvoumnost Okusa sveta izrazito manifestira otroške bolezni naše nevzpod-bujane potopisne literature. Po avtorjih je eksotičnost daljnih krajev eksotičnost nečesa, s čimer se nismo seznanili, in nikakor eksotičnost jedra, ali bolje: nikakor eksotičnost vsakodnevnega življenja; in to nam deklarirajo na tako poučen način, da še kar naprej mislimo, da z njimi vred verjamemo prejšnje. Sicer jim zavidamo, prav z zoprnostjo, in je komaj še potrebno, da nam s slabo zadržano ihto dokazujejo, kako do konca svojih potopisov vrtijo svet.
Elemente lastnega karakterja si v bolj priznanih literarnih zvrsteh komaj upamo drzno kazati. S tem pojasnjujem prvi stavek.
Okus sveta je stilistično in geografsko blesteč poseg zelo omikanega človeka. Izvrstni opisi mest! Tudi če so pristranski, so risani z brezhibno roko, ki izzove prav filmsko sliko. Opis stikov s tujimi kulturami je kljub nezajet-nosti knjige zmagoslaven dokaz, da potopis ni več gola reportaža.
Opisi ljudi s poti in tako imenovane intimne izpovedi, kot jih neintimno kliče ovitek, se preočitno nagibajo v prid avtorju.
Zato se poante odstavkov, ki koketirajo bodisi z bralci, bodisi z Evami v knjigi, edini spodrsljaji Okusa sveta. Naj bodo to triumfi, ki mu jih privoščimo, naj prozorne skromnosti, ki jih ne maramo. Ce bi se avtor hotel diskretno umakniti v zenovski tempelj, bi imeli žlahtno slovensko potopisno knjigo.
Andrej  Loos
269