Yofna - mir Dve leti že traja vojna med Japonsko in Kitajsko. V početku tega meseca so obhajali njeno dveletnico na Japonskem in Kitajskem, kajpada z raznimi čustvi. Vojna se je začela brez vojne napovedi in že traja dve leti brez formalnega vojnega stanja. Japonci so začeli z napadom pod pretvezo, da morajo na Kitajskem napraviti nov red. Doživeli pa so veliko razočaranje. Menili so, da bodo s svojo ogromno vojaško silo in vsestransko tehnično popolnostjo Kitajsko v par mesecih pomandrali v tla. Pa so kmalu spoznali, da so njihove nade bile prazen san in velika samoprevara. Res imajo vojaško zasedena vsa važna kitajska mesta ob nfcrski obali (Tiencin, Šangaj, Kanton) in važne dele velikih rek in vse važnejše železniške proge. Toda preko zasedenih krajev (morda imajo eno desetino kitajskega ozemlja zasedenega) ne sega japonska oblast, drugih devet desetin kitajske zemlje pa je pod oblastjo osrednje kitajske vlade. Pa ne samo to. Še bolj pride v poštev, da so Japonci s svojim osvajanjem dosegli prav nasprotno od tega, kar so hoteli. Naraeravali so zvezo med posameznimi velikimi kitajskimi pokrajinarm povsem pretrgati in razdrobljeno Kitajsko popolnoma zasužnjiti. Toda kitajsko ljudstvo vseh pokrajin vidi v Japoncu ne samo tujca, marveč sovražnika, ki mu hoče uropati domačo zemljo. Sredi stiske in prelivanja krvi je to ljudstvo vzrastlo v samozaveden narod, ki se zbira okoli svojega voditelja maršala Čangkajšeka. Zato so, kakor smo zgoraj rekli, dveletnico vojne na japonski in kitajski strani obhajali z različnimi čustvi: Japonci s slabo prikrito nezadovoljnostjo, Kitajci pa pobii nade, da bodo premagali Japonce, preden preteče naslednje dveletje vojne. * V Evropi je mesto Gdansk najbolj boleča in občutljiva točka. Mesto leži ob izlivu poljske reke Visle v Vzhodno morje ter je velikega gospodarskega pomena. Ni ne nemško ne poljsko, temveč politično samostojno pod vrhovnim nadzorstvom Zveze narodov. Svojijo pa si ga Nemci radi nemškegp. prebivalstva, Poljaki pa radi njegove važne lege na morju, ki ga obvladuje. Narodno-socialistična Nemčija je postavila zahtevo, pri kateri vztraja naprej, da se mora Gdansk državno priključiti Nemčiji. Ker se Poljaki temu protivijo, je kancler Hitler 28. aprila t. 1. odpovedal nemško-poljsko nenapadalno pogodbo in hkrati sporazum z Anglijo o oboroževanju na morju. Ker se je Poljska čutila ogroženo, je sklopila poleg že obstoječe pogodbe s Francijo tudi še pogodbo o vzajemni pomoči z Anglijo. Stališče Poljske, da ie Gdansk za njo življenjskega porae- na, je sprejela tudi Anglija, ki je po svojem ministrskem predsedniku izjavila, da bo prišla Poljski z orožjem na pomoč, kadar koli bi Poljska smatrala za potrebno, da zgrabi za orožje. Napetost položaja je takoj spoznal sedanji papež Pij XII., ki je začel posredovati med Nemčijo in Poljsko, da bi se vprašanje Gdanska rešilo potom medsebojnih razgovorov. Pred dvema tednoma je še bila podoba, kakor da bo moralo vsak hip v Gdanskem počiti. Zadnji čas pa je postalo tišje okoli tega mesta. Ni izključeno upanje, da se bo to vprašanje vendar dalo mirno rešiti. Anglija je v zvezi s Francijo zasnovala veliko fronto miru, v katero je poleg Poljske tudi pritegnila Romunijo, Grčijo in Turčijo. Z Rusijo trajajo pogajanja že poldrug mesec in se še ni posrečilo rešiti vseh podrobnih vprašanj, ki prihajajo v razpravo. Nekatere manjše države imajo radi Rusije tehtne pomisleke, ker se bojijo komunistične propagande. Angleško-francoska diplomacija upa, da bo sklenjena vsaj trozveza Anglija-Francija-Rusija za medsebojno pomoč teh treh držav. Zelo važna točka v računu Anglije in Francije so Zedinjene države Severne Amerike. V svetovni vojni so bile te države na strani Anglije in Francije, katerima so pomagale z dobavo hrane> surovin, orožja in streliva, zadnje leto po izstopu Rusije iz vojne fronte tudi z vojaško silo. Sedanji predsednik Zedinjerjih držav Roosevelt je že večkrat pokazal svojo veliko naklonjenost zapadnim demokracijam. Tudi javno mnenje Severne Arnerike je po veliki večini na strani Anglije in Francije. Kljub tej naklonjenosti pa se politični ljudje v Ameriki trudijo ter porabijo vsako priliko in vsako sredstvo, da bi se izbruh vojne preprečil.