Hrepenenje mladega pesnika.
Ko se pričenjala pomlad življenja
In zginila megla je spred oči,
Serce neznanega mi hrepenenja
Gorelo je vse dni in vse noči;
Ko vidil travo polno sem rosice,
Ko čul sem pesmi loga in gorice:
Sladak nemir mi serce je objel ;
Cvetlice pri studencih pomladanje
Sem v vence spletal in jih metal va-nje,
Nesrečno srečen, žalostno vesel!
Vzdigoval hrepeneč sem k zvezdam roko, Izklicati jih želel iz neba, Za dne sem zgubljal v gaje se globoko, Pohajal čez ravnine sem polja: Bogastva neznanega sem iskaje
V  tovarše imel le samotne kraje; In ko sem truden vračal se domii K očetovi premili majhni koči, Očes zaperal sen mi ni ponoči,
V  željno serce mi vlival ni miru.
Na novo svet pomlad je ogrevala, Tisuč peres hitelo iz zemlje, Nebeška luč prijetno je sijala, Smejalo se u meni je serce; Al to veselje mi oblak odžene, Ki močil kmalo trate je zelene: In rožica, ki je cvetela prej, Je hladni rosi nedrije zakrila, Domii se je čbelica vernila, Utihnili so prebivavci vej.
Pa solnce kmalo spet oblak predere, Vodeno luč izliva na zemljo, Počasi mavro sedmobojno zbere, Ter z gore jo razpenja na goro. — Podoba ta me z vso močjo objame , Brezimeno mi željo v persih vname, Da serce le za njo mi hrepeni. Ko da bi mi peruti bile dane , Tako hitim po sledu poti znane, Za mavro, ki mi zmiraj delj beži.
In glej! polje se krasno mi razgerne, Veselih sadov polno in dreves, Pogled njegov obilo mi poverne Solze , ki prej so lile iz očes : Od vsili strani so krasno strune pele, Vode studene so navdol šumele , Hitele so igraje v raj cveteč: Pripognem se in viri me hladijo , Pred sladko pesmijo megle bežijo, Objema persi pokoj mi hladeč.
Al čuj ! duha mogočnega peruti Nad mano zašume , spodijo mir, Serce se zopet v ozkih mrežah čutu Ki plete mu obup jih in prepir.
„Od kod sem pripeljala te je zmota? Brez ogrinjala tukaj se lepota Le nevmerjočim kazat' sme očem! Kreposti dane sercu ni zadosti, V očeh ti ne plami dovolj svetlosti, Poverni se in večno bodi nem!"
Tako mi reče ter mi hitro zgine, Jaz stal sem, ko bi groma bil zadet, Polje zbeži , veselo petje mine, — In v nočno-tamnem gojzdu bil sem vjett Oko zastonj po stezi se ozira, Zastonj za mavro v nebo se upira, Ki sledii drazega ni več od nje. Pregrinja s černim krilom se višava, Ker solnce prot večerni zemlji splava, In mrak od deleč seda na gore.
Rešenja si, pokoja si iskati, Pustiti strašni kraj sem želel plah; Al trudne mi noge nečo bežati, Ak ravno jih budi pred smertjo strah. In ko zgubljen trepetal sem v goščavi, Mladenča me obraz molče pozdravi, Prijazno svojo desno mi poda, Sabo veli mi na stezo gotovo. Zbeže vse brezna pred nogo njegovo, Užigljejo se zvezdice neba.
Molče sva kmalo pot končala, Dosegla krilo sva domačih trat. Vasica tiha je v sanjah ležala, Prijetno dihal je ponočni hlad; In hrib in les za nama se razsije, Ker lune se obraz nad njim odkrije Ter vjasni verhe in verte goric; Tačas mladeneč   citre 'z plašča vzame, Ozre prijazno se smehljaje na me, Spregovori nebeško-mirnih lic:
„Spoznane so goreče želje tvoje, In tvojih pers zastonj ni bil plamen, Kar želel si, prejmi iz roke moje! Ko tajal bo ti serce žar ognjen, Poprimi strune, vlivaj glase va-nje, Veselje in britkost in svoje sanje Brez skerbi zaupuj jim vsaki čas! One ti bodo solz oči sušile. Kozarce s tabo bodejo praznile , Ljubezni tvoji posojale glas".
Ko roka moja citer se dotakne,
Ž njih moč neznana v žile mi šumlja,
Moj duh v neba prikazni se zamakne,
Serce sladkosti rajske trepeta.
Mladenču razvijo se perutnice ,
Plamen obdaja mu telo in lice,
Spred mene dviguje ga nad zemljo.
Podoba gine mi v višave jasne,
In majhna bolj in bolj, nazadnje vgasne,
Zapira se goreča pot za njo.
In kadar vidil strune sem pred sabo ,
Skušaje precej sem jih poprijel,
Pa preokoren bil za njih sem rabo,
Da bi mi pele, nisem jih unel;
Al zavolj tega mi serce ne vpade,
Le z večim trudom vadim perste mlade,
Od mraka v mrak za strunami sedim.
Za petje tičev nimam več ušesa,
Za travnik pomladanji ne očesa,
Le v citre diham, da jih probudim.           Levstik.
—  212  —