Pesmi Jaroslav Seifert FOTOGRAF Pomladi letos kot da ne bi bilo. JOSEF SUDEK Burja je v zvonikih navijala ure in šelestel je sneg. 1. Bilo je konec marca. Apostoli v stolpni uri so kimali z glavami: Zdaj je trenutek, zdaj je trenutek! Dvanajstkrat zapovrstjo. Toda fotograf Sudek je veselo skrival svoj neobriti obraz pod zmečkanim klotom in šepetal: kako je lepo! Božal je golo drevje, še brez listov, še brez cvetja, čeprav je imel premrzle prste. Naščuval sem nanj vetrnice. Najprej so v zraku tlesknili golobi, 1090 Nobelovec Jaroslav Seifert okno se je stopilo, trava se je razjokala, visoko se je povzpel jez in zvon je začel naglo biti, kot da bi kje gorelo. Ni bil požar, toda fotograf Sudek se je razočaran zaprl v svojo temnico. 2. In medtem ko je nalival v skodelico solno kislino, ki je ščemela in puhala klorovodikove plahe, so drevesa sladko zadišala. In ko so zaljubljenci, tesno objeti, hitela po svoje poljube kdo ve kam, je on odmerjal bele kristale prehlapine, ki so smrtno strupeni. Slednjič si je nadel na rame svoj stari stativ. Kdor ljubi Prago, ta ne more drugače, to je pač tako prekletstvo. Samo naj brž pohiti. Pesnik se je do smrti ne naveliča, a življenje beži. Veličastna je kot glasba, ki jo je napisal Ludwig van Beethoven. Vzame ti sapo. In ko ti slednjič dovoli dihati, negibno obstojiš. Mikavna je kot Smetanova pesem in oblo dekliško rame se ti giblje pred očmi in golobica poseda v laseh. 1091 Pesmi 3. Slednjič pride prava pomlad, najprej bela, nato rožnata, kot menuet gospoda Mozarta. Na zelenih vencih leži praški grad in hram svetega Vida meri v nebo, kamor sodi. LASTNI Ko je nekoč govorila o sebi, ŽIVLJENJEPIS je mati pripovedovala: Moje življenje je bilo žalostno in tiho, 1. hodila sem po prstih. Če sem se kdaj razjezila in malo zacepetala, so zacingljale na polici materine skodelice in morala sem se nasmehniti. V trenutku, ko sem se rodil, je priletel skozi okno metulj in se usedel materi na posteljno končnico, obenem pa je na dvorišču zacvilil pes. Mati je videla v tem usodno znamenje. Moje življenje sicer ni bilo mirno tako kot njeno. Toda ko v današnje dni gledam otožno kot v prazne okvirje in vidim le zaprašeno steno, vem, da je bilo čudovito. 2. Ne morem pozabiti na mnoge trenutke, ki so bili kot žareči cvetovi vseh možnih barv in odtenkov, medtem ko so bili večeri polni vonjav, podobni modrim grozdom, skritim v listih teme. 1092 Nobelovec Jaroslav Seifert Strastno sem prebiral stihe in ljubil glasbo in taval, stalno presenečen, od lepote k lepoti. Komaj pa sem prvič uzrl podobo nage ženske, sem začel verjeti v čudeže. Življenje mi je naglo minilo. Bilo je preveč kratko za moja dolga hrepenenja, ki so bila brez konca. Preden sem se nadejal, se je približal konec življenja. Smrt bo kmalu potrkala na moja vrata in vstopila. Z grozo in prestrašen v tistem trenutku bom zadržal dih in pozabil vdihniti. 3. Naj mi vsaj ne bo zavrnjeno še o pravem času poljubiti roke tisti, ki je potrpežljivo z mojimi koraki šla in šla in šla in najbolj ljubila. LJUBICA Blagoslovjeni trenutki prvih ljubezni! PESNIKOV Takrat sem še verjel, da je umiranje sredi rož, 1. ko je človek zaljubljen do ušes ali umreti na karnevalu v Benetkah, lahko lepše kot v postelji doma. Smrt je gospodarica vseh bolečin, ki jih svet pozna. Njena vlečka je stkana iz hropenja umirajočih in obšita z zvezdami solz. Pesmi Smrt je lutka tarnanja, bakla goreče krvi, urna lepote in vrata nikamor. Včasih je tudi ljubica pesnikov. Bodisi da ji dvorijo v zadahu mrtvih cvetlic, in jih ne motijo udarci mračnih surovosti, ki so se odpravili na pohod in korakajo po krvavem blatu. Smrt vtika v ženska telesa svojo dolgo ozko roko in davi nedonošenčke pod srcem. Znajdejo se sicer v raju, vendar popolnoma krvavi. Je kraljica vseh umorov in njeno žezlo ukazuje od začetka sveta grozotam vojne. Smrt je sestra trohnobe, glasnica pogube in ničnosti in njene roke zvalijo na prsi vsakogar težino groba. Smrt je vendar samo trenutek, pok vzmetnega peresa in nič več. Izbral in prevedel Branko Šomen 1093 2.