prosveta i
Štev. 2 in 3	Ljubljana, 28. januarja 1955	LETO VL
TTr uje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/L Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 800.—. Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca«
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNI H DELAVCEV
Občni zbor Združenja vzgojiteljev
Dm 15. I. 1955 se je vršil v Ljublijani občni zbor Združenja vzgojiteljev Slovenije, ki so mu poleg delegatov združenja prisostvovali še zastopniki Svetov za prosveto in kulturo LRS, MLO-Ljubljana in okraja Koper. Tudi ostala združenja so poslala svoje zastopnike, dočim se DPM ni odzvalo vabilu.
Prisotne je seznanila z delom in problemi Združenja predsednik tov. Pirnat Marjanca, ki je med drugim poročala:
Vrtci in družbeno upravljonje
Zelo pomemben dogodek, ki bo nedvomno mnogo prispeval k napredku naših predšolskih ustanov, je družbeno upravljanje vrtcev, ki ga predpisuje Zakon o soc^l-nih zavodih. Tu so zajeti v glav. nem vrtci s prehrano, dočim bodo vrtci brez prehrane prišli pod družbeno upravljanje šol. Skrb in odgovornost za vzgojo naših otrok ni in ne more biti vprašanje le tistih ljudi, ki jim je poverjena ta naloga, temveč se mora temu ■Vprašanju posvetiti vsa družba.
Letos smo proučevali in študirali kolektivno vzgojo s stališča, da je vzgoja v vrtcih dopolnilo družinske vzgoje in pri tem nismo Pozabili, da je prav predšolska Vzgoja osnova vsega nadaljnjega vzgajanja. V predšolski dobi so jormira človekov karakter, razvi-i* se otrokova osebnost, otrok dobiva vtise, ki so pomembni v nadaljnjem njegovem življenju. Prav Zaradi tega trdimo, da je predšolska doba otroka najvažnejša doba njegovega življenja. V sedanjih pogojih pa ne moremo izvrševati z uspehom svojih nalog, ker so prostori vrtcev v pretežni večini "pretesni, natrpani in ni dovolj finančnih sredstev za nabavo potrebnih vzgojil, odnosno igrač. Prepričani smo, da bo družbeno upravljanje naših predšolskih ustanov pripomoglo, da se bo družba zainteresirala za razvoj in uspeh teh ustanov.
Predšolske ustanove morajo dobili novo pravno osnovo
Otroški vrtci so odigrali po osvoboditvi naravnost revolucionarno vlogo. Te ustanove so silu-‘He kot pomoč zaposleni materi,
se je vključila v obnovo porušene domovine. Uredba iz 1. 1947 je pravno priznala domove igre in d«la, jim določila dejavnost v okviru takratnih prilik. Potrebe družbe pa so se spreminjale, prav lato se je nujno tudi izpremenil ■^P doma igre in dala v otroški ^rtec; nastala je tudi izključna J^gojina ustanova — otroški vrtec “tez prehrane. Vendar motajo kot socialno vzgojna ustanova obsta-lati tud; vrtci s prehrano, ki razbremenjuje zaposleno ženo v času ••jene zaposlitve.
Zaradi razvoja in napredka v Predšolski vzgoji dosedanje uredbe Oe odgovarjajo in zavirajo delo, je nujno, da se da predšol-fkirni ustanovam pravna osnova, fj bi usmerjala delo in omogočila “®5i razmah v predšolski vzgoji. P uzakonitvi vrtcev smo govorili 4e na plenumu Združenja vzgoji-^ijev Slovenije. Na podlagi teh razprav je bil sestavljen zakonski csnutek. O nujnosti uzakonitve Predšolske vzgoje je razpravljal ua svoji seji že Svet za prosveto 111 kulturo LRS in sklenil, da bo eni izmed prihodnjih sej po-robno obravnaval predložene ^ trnke.
LVarežje vrtcev se je v primeri * Predvojnimi razmerami močno fflo. vendar so prav material-111 Pogoji in nezainteresiranost po. samazinih okrajev zavirali še večji Porast vrtcev. V bodoče bo zakon reguliral potrebe po širjenju vrt-Cerv.
Kaj so dali kongresi
Konec avgusta preteklega , ie vršil v Zagrebu Sve ,°ngres za zaščito otrok. G »e® kongresa se je razvija sekcijah. Ena sekcija 'j, . navala vprašanje družini osramje z družbo in p «LUZ°e družini pri vzgojnerr nsimru. v drugi so diskt ^otroku v bolnišnici ali v (k®1® ucmu ter o telesno in sptV .^.a<>sta,lem otroku. Ostal VrJiT .pa sta se pogllablj;
^ nemr^'	lnv.nie"0ve
Pr50^ x 'zrejb,lh razmerah Vain ^su elementarnih ne< deIa kcmSr0sa raciia o pravicah otro
so jo podpisali vsi udeleženci kongresa Mednarodne unije za zaščito otroka. Tudi maršal Tito je podpisal to deklaracijo. Dejal je: »Živimo v času, ko so prišli vsi narodi sveta do prepričanja, da je skrb za otroke, za mlado generacijo, stvar celokupnega naroda, odnosno družbene skupnosti, je vprašanje življenjskega pomena ne samo za pravilen razvoj mladih, temveč tudi za vitalnost in obstoj naroda. In prav zato vlagamo po svojih možnostih velike napore, da bi zavarovali pogoje za normalen razvoj otrok, tako v teslenem kakor tudi v kulturnem pogledu.«
Za nas vzgojitelje pa je važen Še drug dogodek s področja vprašanja otroka, to je kongres Svetovne organizacije za predšolsko vzgojo v Kopenhagnu. Kongresa se je udeležilo 150 delegatov iz vsega sveta. Našo državo so zastopali 4 delegati in smo imeli pravico do 7 glasov. Združenje vzgojiteljev Jugoslavije je poslalo enega delegata.
Glavno dalo se je razvijalo po komisijah, kjer sta z uspehom delovali tudi dve naši predšolski prosvetni delavki. Potrebno je bilo razčistil odnose med naprednimi in nazadnjaškimi silami v vodstvu OMEP, ker se je medtem dognalo, da je štatut organizacije, kot je bi! predložen na svetovni konferenci v Maksiki, falsifikat. Borbo reakcije je vodila zastopnica Italije. Tudi papeški nun-ciat iz Pariza je podpiral stališče špansko govorečih držav, ki so vse katoliške in so hotele napraviti razdor v sami organizaciji, vendar so progresivni elementi zmagali.
Referat na kongresu o Selekciji
izobrazbe in strokovnem dviganju vzgojiteljev je zelo dobro obdelal to vprašanje. Dotaknil se je tudi starostne dobe vzgojiteljev. Ta ob nastopu službe ne bi smel biti mlajši od 19 do 20 let.
Na podlagi razprave je kongres ugotovil važnost strokovne in splošne izobrazbe vzgoijteljev in poudaril, da morajo imeti vzgojiteljske šole značaj visoke šole.
Kakor je važno izobraževanje vzgojiteljev, je tudi važno strokovno izpolnjevanje. Kongres je sklenil, da se osnujejo stalni mednarodni seminarij s sedežem v Londonu, Parizu, Kopenhagnu in na Dunaju, ki bodo skrbili za strokovno dviganje vzgojiteljev. OMEP bo izdajal o problematiki predšolske vzgoje brošure in skrbel za izmenjavo vzgojiteljev med posameznimi državam«. Vsaka država bi morala imeti svoj pedagoški center za znanstveno obdelavo predšolske vzgoje. Za absolvente mednarodnih seminarjev bo dodeljeval OMEP posebne diplome. Vsako leto se bo proslavljal dan OMEP, ki bo posvečen ljudem, ki so največ pripomogli k razvoju predšolske vzgoje. Leta
1955	se bomo na dan OMEP spominjali pisatelja Andersena, leta
1956	pa Margarete Mac Millan — ustanoviteljice otroških vrtcev za delavske otroke.
Prihodnji kongres OMEP bo leta 1956 v Atenah z namenom, da vključimo v Svetovno organizacijo države Bližnjega vzhoda. Z ozirom na to, da se bo bodoči kongres vršil v nam najbližji in prijatejski državi, se moremo kongresa udeležiti z močno delegacijo, na kar naj društva mislijo že v tem letu.
Delo Združenja
Vsi ti dogodki so odjeknili tudi v našem društvenem delu. Tako se je v maju mesecu preteklega leta vršil v Zagrebu plenum Združenja vzgojiteljev Jugoslavije, ki je pretresal probleme kadra, ustanov, opreme, naziv? ter mesta predšolske vzgoje v celokupnem vzgojnem sistemu, društveno upravljanje predšolskih ustanov in strokovno izpopolnjevanje vzgojiteljev. Vsako izmed petih združenj je podrobno analiziralo eno izmed gornjih vprašanj za vso Jugoslavijo in ne samo za določeno republiko, tako da je bila prikazana situacija na splošno zelo dobro. Ponovno se je razpravljalo tudi o uzakonitvi predšolske vzgoje, ki naj bi se rešila v republiškem okviru, s poudarkom, da ta ni mišljena kot obvezno posedanje predšolskih otrok vrtca, temveč kot obveznost okrajnih odborov za ustanavljanje vrtcev. Nujno je, da se vrtce vključi v sistem celokupnega šolstva in se jih obravnava kot prvo stopnjo
našega šolskega sistema. Ugotovilo se je rudi, da sedanje štiriletno šolanje vzgojiteljic ne ustreza več, ker se v tem kratkem času ne more obdelati splošno izobraževalnega in strokovnega gradiva, ter da so vzgojiteljice po končanem štiriletnem šolanju še premlade za poklic. Plenum je na podlagi tega sprejel sklep.^da se šolanje vzgojiteljic podaljša. O tem se je pri nas na seji Sveta za prosveto in kulturo LRS že razpravljalo. Svet za prosveto in kulturo LRS je predlog načeloma sprejel. (
Centralni odbor združen ja vzgojiteljev Jugoslavije je uvidel, da je za uspešno delo nujno potreben osebni kontakt med vodilnimi člani republiških združenj. Zaradi tega je sklical sestanek predsednikov meseca novembra 1954 v Zagreb v glavnem zato, da jih seznani z nalogami, ki se bodo morale rešiti v letu 1955. Zastopniki združenj so sklenili, da bo Centralni odbor Združenja vzgojiteljev sprejel program dala nacionalnega komiteta OMEP. V programu dela je poudarjeno, da se ne sme obravnavati otroška doba oddvojeno, to se pravi posebej otroka do 3 leta ter posebej otroka od 3. do 7. leta. Ker bo tema V. kongresa OMEP razpravljala o tem vprašanju, predlaga Nacionalni komitet Jugoslavije, da se v letu 1955-56 to vprašanje kot priprava za kongres, tudi pri nas obdeluje.
Bodoči (V.) plenum Centralnega odbora Združenja vzgojiteljev Jugoslavije se bo vršil meseca maja v Sarajevu skupaj s sestankom Nacionalnega komiteta OMEP za Jugoslavijo. — Zato mora vsako združenje obdelati material za temo plenuma, ki bo »Problem vzgojnega kadra za predšolske ustanove«.
Kot drugo, tudi zelo važno nalogo v letu 1955 moramo obravnavati drugi sestanek Nacionalnega komiteta OMEP, ki bo v mesecu novembru, kjer bodo prisotni tudi člani plenuma Centralnega Združenja vzgojiteljev Jugoslavije. Na tem zasedanju se bo predelala tema »Stanje, potrebe in perspektiva razvoja predšolskih ustanov v naši državi«. Tudi za to delo bo treba tesnega sodelovanja med republiško predšolsko komisijo OMEP, vzgojiteljsko šolo in nami, kor moramo anketirati vsako posamezno predšolsko ustanovo v državi.
Aktualne naloge
še vedno je in mora biti osnovna naloga našega strokovnega združenja skrb za dviganje kvalitete dela. Tudi v letošnjem letu bo republiški odbor organiziral v poletnih mesecih poglobit veni te-Č3.1. V zveznem merilu pa se bo vršil v Zagrebu seminar za delo z družino in to v pogledu povezave s starši in vzgoje staršev.
Največja slabost pa je v tem, da premalo ali nič ne objavljamo. Naš strokovni list »Predšolsko dete« nima strokovnih člankov in ie prisiljen objavljati članke nekaterih stalnih sotrudaikov, ki po večini niso vzgojitelji - praktiki. Združenje je neštetokrat apeliralo na plenumih in občnih zborih Združenja, občnih zborih društev na posamezne člane, naj pišejo o o svoiem delu, posebno o tistem področju, na katerem imajo največ uspeha.
Prav tako ni zaslediti v »Prosvetnem delavcu« poročil o društvenem delu, čeprav smo ugotovil!, da društva dobro rešujejo svoje notranje probleme.
Poleg plodnega dela na strokovnem področju moramo, kjer tega še ni, vzpostaviti dober odnos do množičnih organizacij, zlasti pa tesno sodelovati z. društvi prijateljev mladine. Pričakovali smo, da se člani naŠera društva največ udejstvujejo v DPM, vendar smo na podlagi ankete ugoto. vili, da ie tu vključenih premalo vzgojiteljev.
V letošnjem letu je Združenje poleg drugega mnogo delovalo za izboljšanje materialnega položaia našega kadra. Sadovi tega dela so zadnje uredbe, s katerimi je regulirana delovna obveznost, honoriranje težjega in nadurnega dela v obliki osebnega dodatka ter funkcijskega dodatka. Po svoiem zastopniku, ki je delegiran član Sveta za prosveto |n kulturo LRS, aktivno sodelujemo pri reševanju
nalog in problemov Sveta. N* koordinacijskem odboru pa obravnavamo z ostalimi’ Združenji skupno problematiko vseh prosvetnih delavcev ki je enotno zastopano na Svetu za prosveto LR Slovenije.
Občni zbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol
V masovnih organizacijah deluje gotovo premalo vzgojiteljic. Deloma to opravičuje dopolnilno šolanje, ni opravičljivo pa za vzgojiteljice z opravljenimi izpiti in ne za absolventke Srednje vzgojiteljske šole, ki so se najmanj vključile v delo Društva prijateljev mladine.
Vprašanje pomanjkanja kadra je še vedno pereč problem, saj zavira razširitev omrežja vrtcev tudi nezadostno število vzgojiteljic. To vrzel bi izpopolnili z abitu-rientskiim tečajem, ki je bil že razpisan v letošnjem šolskem letu, ni pa bilo vpisa. Potrebna je agitacija od strani društev in posameznikov, da bi poslali okraji v abiturientsk.i tečaj svoje štipendiste in bi si s tem zagotovili kader. Poleg tega pa je nujno, da okrajni Sveti za prosveto in kulturo dodelijo štipendijo tudi še rednim pridnim in socialno šibkim dijakinjam srednje vzgojiteljske šole. Stroški, vzdrževanja v internatu omenjene šole so se tako zvišali, da jih mnogo gojenk ne bo moglo kriti in bodo zaradi tega prisiljene prekiniti šolanje. Zastopniki društev pri okrajnih Svetih za kulturo in prosveto naj delajo z vso vnemo., da sc odobre štipendije posameznim dijakinjam.
Ko ob deseti obletnici osvoboditve analiziramo prionirsko delo predšolskih vzgojnih ustanov, moramo ugotoviti, da beležimo na predšolskem področju velike uspehe pri razvoju sistematične predšolske vzgoje, s katero smo dosegli priznanje družbe. Ob tej priliki se zahvaljujemo vsem tistim vzgojiteljicam, ki so k uspehu dale svoj delež. Pri delu jih niso ovirali neurejeni vrtci, pomanjkanje najosnovnejši'i - • zgojnih sredstev in pripomočkov, temveč' so nesebično izvrševale naloge, pred katere jih je postavila družba.
Debata in sklepi
Po poročilu se ie razvila razprava, ki je podrobneje obravnavala probleme društev. Eden izmed problemov je reforma šolstva, vendar je bilo ugotovljeno, da se v reformi šolstva ne obravnavajo vrtci kot osnovna stopnja šolskega sistema.
Na podlagi diskusije so bili sprejeti ti-lle sklepi:
1.	Društva morajo še nadalje skrbeti za strokovni in ideološki dvig svojega elans^trva. Vsebinsko se mora poglobiti in razširili vzgojno delo, zlasti pa mora vzgojitelj vršiti svoje poslanstvo izven svojega ozkega območja vrtca. Otroška igrišča, vzgoja staršev in cicibanovi kotički so polja, kjer mora z vso vnemo delati socialistični vzgojitelj.
2.	Poglobitveni tečaji naj sistematično obdelajo področja, ki se morajo stalno izpopolnjevali in kvalitetno dvigati. Didaktične igre, jezikovna vzgoja, estetska vzgoja, metodika risanja in razne oblike lutk, zlasti pa področje sodelovanja s starši, naj bodo bodoča vsebina poglobitvcnih tečajev. —
3.	Še bot) se mora utrditi povezava in delo z masovnimi organizacijami, zlasti z Društvom prijateljev mladine ter s šolo in prosvetnimi delavci. Društva se morajo uveljaviti s s"Jojim delom in postati organ soodločanja pri okrajnih Svetih za prosveto in kulturo.
4.	Da se ublaii pomanjkanje kadra, naj društva pomagajo vsakemu posameznemu članu do popolne kvalifikacije. Za dotok novega kadra je potrebna agitacija na gimnazijah za vpis v abituri-entski vzgojiteljski tečaj, prav tako za vpis prav dobrih dijfkinj v redno vzgojiteljsko šolo. Socialno šibkim se mora priskrbeti pomoč v obliki štipendije.
3. Društva naj skrbe, da se v vrtcih ne bodo poučevali tuji jeziki.
STROKOVNI IZPITI UČITELJEV
Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske Izpite v Ljubljani so v času od 5.—8. januarja 1955 opravili strokovni učiteljski Izpit sledeči učiteljski pripravniki:
Sefman Marija. St. Vid, Ljub-Ijana-okoUea.
Hladnik Anica, St. Vid, Ljub-Ijana-okolica.
Gregorač Lidija, Vel Z.ablje — Gorica.
Bajs Marija, Kostanjevica, Krško.
Bucik Stanislava, Smartno-Tu-hinj, Ljubljana-okollea.
Dne 15. in 16. t. m. je bila v
Ljubljani dvodnevna redna letna skupščina Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije. Poleg delegatov iz vse Slovenije in nekaterih članov iz Ljubljane so se skupščine udeležili prvič tudi zastopniki učiteljev in profe-
Združenje smatra, da ta vprašanja niso samo vzgojnega in socialnega značaja, temveč predvsem gospodarskega značaja in je zato namje večkrat opozorilo merodajne forume ter po svojih močeh sodelovalo pri vseh akcijah,, ki pomenijo pri nas začetek novih
sorjev strokovnih šol iz okraja^ poti na tem področju. Tako je v
Koper, ki so bili še prav prisrčno pozdravljeni. Med gosti smo opazili zastopnike Sveta za prosveto in kulturo LRS, Republiškega sveta sindikatov, Obrtne zbornice, Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Hrvatske, Združenja srednješolskih profesorjev Slovenije, Združenja učiteljev šol za defektno mladino Slovenije, CK Ljudske mladine Slovenije In Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije.
Iz izčrpnega poročila Republiškega odbora Združenja je bilo razvidno, da se tako Združenje, kakor tudi posamezna društva krepko spoprijemajo z obširno problematiko v zvezi z vzgojo in izobrazbo strokovnih kadrov za naše gospodarstvo in da so v našem družbenem življenju že našla svoje aktivno mesto. Težišče dela je usmerjeno v trenutno najbolj aktualna vprašanja, to ie na družbeno upravljanje šolstva in na šolsko reformo, na strokovno izpopolnjevanje članstva z vzporedno skrbjo za ideološki dvig in na reševanje materialnih vprašanj strokovnih šol, učnih kadrov in učencev.
Pri pripravljanju osnutkov za predpise o družbenem upravljanju Šol se je Združenje zelo zavzemalo za to, da so v šolskih od-boirih strokovnih šol dobili svoja mesta tudi zastopniki gospodarskih organizacij in strokovnih društev. V bodoče pa bodo morala Društva učiteljev in profesorjev dajati šolskim odborom inicia-vo za reševanje vseh perečih vprašanj posameznih šol, obenem pa aktivno sodelovati pri izvajanju določenih nalog.
Vprašanje šolske reforme je življenjsko važno vprašanje tudi za strokovne šole, saj se vse težave našega splošnoizobraževalne, ga šolstva zrcalijo tudi na strokovnih šolah. Nujno je, da zato pri reformi šolstva sodelujejo tudi Društva učiteljev in profesorjev strokovnih šol, kajti kakršna bo baza, taka bo tudi nadgradnja splošnoizobraževalnega šolstva, ki jo v največ"ji meri predstavljajo prav strokovne šole in jo bodo v bodoče še bolj. Vendar pri oblikovanju strokovnih šol ni odločilnega pomena samo ta temelj, treba je tudi vedeti, kaj naj se na ta temelj postavi, treba je tudi vedeti, kaj naj se na ta temelj postavi, treba je spoznati dejanske potrebe našega gospodarstva in po njih usmerjati oblike In število strokovnih šol.
Toda prav te potrebe so še manj proučene kakor problematika splošnoizobraževalnega šolstva. Deloma iz objektivnih, deloma pa tudii iz subjektivnih razlogov se večina naših gospodarskih organizacij zadnja leta premalo briga za vprašanje reprodukcije delovne sile, zlasti kvalificiranih in srednje teoretičnih kadrov. Namesto, da bi število učencev, ki se pripravljajo za poklice v našem gospodarskem življenju, naraščalo, .kakor bi človek ob naraščanju naših gospodarskih kapacitet pričakoval, že nekaj let upada. Tako je bilo n. pr. pred 25 leti, leta 1929 v Sloveniji 15.054 vajencev, leta 1953 14.091, letos pa jih je 10.238, čeprav je v celoti pri nas danes trikrat več delavcev, kakor pred 25 leti. Isto je z učenci industrijskih šol, ki jih pred vojno nismo imeli, dočim so prva leta po osvoboditvi dosegle velik razmah, danes pa so prav tako v upadanju. Tako je bilo leta 1950-51 42 industrijskih šol s 6595 učenci, letos pa jih je le 24 $ 3259 učenci. Tudi pri srednjih strokovnih šolah ista pesem 1950-51 36 šol s 7415 učenci, letos pa 16 šo! s 3377 učenci.,
Velliko pomanjkanje kvalificiranih kadrov, ki se pri nekaterih strokah že občuti, je v popolnem protislovju z zgoraj navedenimi dejstvi. Zato so potrebni takojšnji ukrepi, da se to stanje čimprej odpravi in uredi tako, da bo gospodarstvu zagotovljen stalen dotok novih kvalificiramo delavskih kadrov in tehnikov. Le na ta način bo rešeno tnd: vprašanje, kam vsako leto s ptibVžro 27.000 mladincev in mladink ki končajo obvezno šolanje in od katerih se jih približno vsaj 60 #/o izgubi iz naše družbene evidence.
zvezi z Republiškim sindikalnim svetom, Zvezo društev prijateljev mladine, LMS, Zvezo ženskih društev in Posredovalnicami za delo vodilo v letu 1954 akcijo vključevanja mladine v poklice. Akcija je sicer vzbudila širok odmev, vendar ni dosegla pričakovanih rezultatov. Analiza ob zaključku je pokazala, da naša javnost v glavnem skoraj ničesar ne ve o raznih pok,licih in o možnostih vključevanja mladine v poklice, v uk in v strokovne šole, da prevladuje zastarelo, nepravilno gledanje na posamezne vrste poklicev in to ne le pri starših, temveč tudi pri prosvetnih delavcih, da je zato izbira poklicev še vedno slučajna in stihijna, da se tudi gospodarske organizacije premalo brigajo za to in kočno, da na možnosti vključevanja negativno vpliva tudi pomanjkanje primernih šolskih in stanovanjskih kapacitet. Dalje je akcija ugotovila posebno pereče vprašanje zaposlevanja ženske mladine.
Pač pa je bila ta akcija dragocena izkušnja za bodoče, ko bo treba preiti k načrtnemu, sistematičnemu načinu vključevanja, za kar je Združenje že predlagalo merodajnim forumom vse potrebne ukrepe. Predvsem bi moral to skrb prevzeti nek stalni družbeni organ, najbolje Posredovalnice za delo, ki jih bo potrebno primerno reorganizirati.
Iz referata je razvidno tudi težko materialno stanje strokovnih šol, ki je kljub absolutnim zneskom, s katetimi strokovne šole razjKvlagajo v primerjavi s splošnimi šolami še težje, ker je šolanje na strokovnih šolah precej dražje. Zato si je Združenje z istovrstnimi Združenji v ostalih republikah vztrajno prizadevalo rešiti vprašanje financiranja strokovnih šol. Z novimi predpisi o skladu za kadre, ki ga obvezno plačujejo vse gospodarske organizacije, se bo to stanje lahko polagoma izboljšalo, pač pa je še vedno odprto in kritično vprašanje vzdrževanja internatov. Z novimi predpisi o poslovanju internatov se je mesečna oskrbovalnima skoraj povsod zvišala na preko 5000 din, v nekaterih internatih celo na 5700 do 6000 din, kar danes zmoreje le redkokateri starši kljub otroškim dodatkom. S tem so v nevarnosti zlasti strokovne šole širšega značaja, ki zajemajo mladino dostikrat iz vse LRS ali celo FLRJ in so zato nujno navezane na internate. Če bo to stanje obstalo, preti znižanje števila učencev in občutna sprememba socialne strukture, ki je na strokovnih šolah precej zadovoljiva, ker v njih prevladuje delavska, nameščemska in malo-kmečka mladina iz vseh delov Slovenije in ne le iz večjih mest.
Nadaljnja nevarnost preti strokovnim šolam od odhajanja stro-kovajakov iz šol v upravno službo ali v gospodarstvo zaradi neprimerno boljših materialnih pogojev. Odpovedi so se zadnje čase zaradi slabega materialnega položaja prosvetnih delavcev napram ostalim uslužbencem z isto izobrazbo, tako pomnožile, da preti nekaterimi strokovnim šolam nevarnost prenehanja zaradi -pomanjkanja učnih kadrov, kakor je o tem v zadnjem času že pisal naš dnevni tisk. Zaradi take kadrovske problematike na strokovnih šolah, kjer bi morali poučevati najboljši strokovnjaki, ki so obenem še dobri pedagogi, pa niti povprečnih ni moči dobiti, je poročilo posvetilo precej dobro argumentiranih misli plačilnemu sistemu prosvetnih delavcev, ki ga je treba nujno izboljšati in spremeniti.
Prav težko materialno stanje je največkrat vzrok, da je dobršen del učiteljev in profesorjev strokovnih šol družbeno-politično neaktiven. Kajti peha se za dodatnim zaslužkom, da dostikrat nima časa niti za strokovno, kaj šele za ideološko izpopolnjevanje.
Med raznimi oblikami strokov, nega izpopolnjevanja učiteljev in profesorjev strokovnih šol, ki so se jih posluževala posamezna društva in samo Združenje, se je najbolj uveljavilo počitniško izpopolnjevanje 27 strokovnjakov v podjetjih z denarno podporo Sveta
za prosveto ki kulturo LRS. Tako neposredno sodelovanje strokovnjakov iz šol v praktičnem gospodarskem življenju je za pravilen pouk neobhodno potrebno.
Nadalje je Združenje tudi letos izdalo novo številko, že o-smo po vrsti, Zbornika pedagoških Člankov, ki ponovno prinaša tudi nekaj specialnih metodik za razne strokovne predmete. Poleg tega pa je Združenje izdalo tudi brošuro »Problemi vajenske mladine«. Seznam strokovnih šol in po. klicev za vajence in kvalificirane delavce in gradivo za predavatelje na propagandnih sestankih za vključevanje mladine v poklice.
Prvič se je letos Združenju posrečilo nekaj svojih članov posla, ti na strokovno izpopolnjevanje tudi v inozemstvo, in sicer v Anglijo in Švico. V zvezi z učnimi in vzgojnimi problemi na strokovnih šolah je poročilo ponovno opozorilo na preobremenjenost velike večine učencev strokovnih šol, saj imajo večinoma še vedno po 7 ur pouka dnevno, dočim je na gimnazijah že utrjena norma 5 ur, poleg tega pa tudi priprava na pouk za strokovne šole zahteva več časa, čeprav gre pri tem tudi za dela bolj manualnega značaja. Tako se ne smemo čuditi, če znaša delavni dan nekaterih, učencev strokovnih šol tudi po 11 do 12 ur, torej precej več, kakor je pri nas predpisano ta odrasle delavce!
Drugi tak jroreč! problem pa je še vedno čedalje večje pomanjkanje učbenikov. Združenje se je zato odločilo, izdajati skripta in je zato že izposlovalo potrebne subvencije pri Svetu za prosveto in kulturo LRS.
Ob zaključku se je p>oročilo Republiškega odbora dotaknilo še novega problema, ki je nastal zaradi sproščenega vpisa absolventov srednjih strokovnih šol na odgovarjajoče fakultete. Na strojni tehniki je namreč vpisano večje število absolventov strokovne šole kakor gimnazijcev, pa tudi na številnih drugih oddelkih tehniške fakultete in na ekonomski fakulteti je okrog 40 °/o vseh vpisanih v L semester iz srednjih strokovnih šol. Pri tem nastaja vprašanje vloge srednjih strokovnih šoL To so bile dosedaj šole, ki so pri. pravljale učence direktno za poklic, na ta način pa se spreminjajo v vzporedne pripravljalnice za visokošolski študij.
Izredno plodna in živahna razprava je dokazala, da so v poročilu nakazana vprašanja že našla večji ali manjši odmev v delovanju posameznih društev učiteljev in profesorjev strokovnih šol, pMoleg tega pa so bile iznesene mnoge nove, koristne misli.
Več diskutantov je govorilo o moralnopolitičnem obrazu naše mladine in obsojalo naše časopise, zlasti »Slovenskega poročevalca« zaradi priobčevanja Motil in Rou-ge. Poudarjali so tudi, da večina delavnic, ne glede na lastninski sektor, negativno vpliva na mladino, ki tam toliko slabega sliši in vidi, da potem šola to težko popravi. Pri precejšnjem delu naših vajencev, teh neposrednih kandidatov delavskega razreda, glavnega nosilca naših revolucionarnih idej in delovnega pioleta, je opaziti, da nimajo, nikake delavske zavesti, ki bi se očitovala v odnosu do dela, do kolektiva, do produiktivnosti itd. Na drugi strani pa tudi šole ne dojelo mladini dovolj vzgoje za nosilce samouprave proizvajalcev, saj edo predavatelji Družbene in gospodarske ureditve PLRJ dostikrat niso na čistem in na tekočem o našem družbenem razvoju, poleg tega pa podaja jo predmet suhoparno, ver-' balistično.
V zvezi s tem ie bila skupščina mnenja, da '»c od časa do časa nujno potrebno organizirati posebne seminarje za te predavatelje, ki bodo protin «voie znanje prenašali ne samo na učence, temveč tudi na ostale člane učnega kolektiva.
Glede organizacijskega stanja je prišlo • diskusiji do mnenja, da društev učiteljev in profesorjev srrclrevr.il- šol ni treba razbiiati, oz'roma združevati z ostalimi društvi prosvetnih delavcev, nasprotno, da je ptotrebno ustanovi«! nova društva povsod tam, k'er je za to dovolj Slanov, predvsem pa takoj v Piranu, Ptuju in Novem mestu. Strokovni problemi in širše družbeno sodelovanje pri problematiki strokovnih kadrov zahtevajo tudi strokovno opredelitev, za reševanje ostalih Širših družbe-(Nadaljevanje na 2. strani)
Občni zbor Združenja učiteljev Slovenije
Dne 21. januarja je bil v Kopru občni zbor učiteljev Slovenije. Na občnem zboru je bilo 61 delegatov okrajnih učiteljskih društev, med gosti pa so bili: predsednik Združenja učiteljev Jugoslavije Mili-sav Mijuškovič, predsednik Združenja Srbije Mihajlo Petrovič, zastopnika Združenja Hrvatske Vlado Sudar in Lo-
vro Pendjer, Bosne Hasan Djikič, Makedonije Sardjo Iso-ski, tajnik Sveta Zveze sindikatov Slovenije Mavricij Bore, zastopnika republiškega Sveta za prosveto in kulturo Stane Mihelič in Sikst Marion ter zastopniki raznih drugih družbenih organizacij.
Po sprejemu dnevnega reda so se najprej zvrstili referati.
Predsednik Združenja Henrik Zdešar je govoril o problemu vzgoje predšolske mladine, Venceslav Winkler o reformi osnovne šole, nato pa je sledilo poročilo tajnika Oskarja Pečeta o organizacijskem delu Združenja, blagajniško poročilo tov. Pečarja in poročilo nadzornega odbora, ki ga ja podal Vilko Kolar.
Poročilo republiškega odbora
Letošnja naša skupščina sovpada s triletnico formiranja posameznih združenj prosvetnih delavcev oz. ločitve sindikata PD na posamezna strokovna združenja. Težko bi bilo oceniti pozitivno ali negativno stran te cepitve, ki je bila pred tremi leti izvršena. Drži pa dejstvo, da se je v tem času temeljito spremenilo marsikaj tudi v naši organizaciji in v našem delu in uspehih. Sicer pa drugače tudi biti ne more, saj nismo in tudi biti ne moremo ločeni od celotnega našega družbenega življenja In njegovega razvoja. Nasprotno:	na-
predek in uspehi so rezultat pozitivnih stremljenj PD in novih, prilično boljših odnosov celotne naše javnosti do prosvetne problematike. Nimam namena v svojem poročilu obravnavati delo našega združenja za vse obdobje treh let, nujno pa se moram ozreti na nekaj problemov, ki pa so bistvenega pomena za naše delo danes, v bodoče pa nam morejo poslužiti kot vodilo in napotek, da bo naše delo uspešnejše, bolje organizirano in čimbolj v skladu z našo družbeno stvarnostjo, da bo manj zaostajanja za razvojem, saj moramo biti na čelu množice naprednih ljudi, ki jim je osnovna naloga: socialistična vzgoja mladine in prevzgoja naših delovnih ljudi. V svojem poročilu se pač moram dotakniti in obravnavati delo naših društev v povezavi z delom Republiškega odbora. Razumljivo, da se ne bom mogel dotakniti tistega drobnega vsakdanjega dela, ki ni nikjer registrirano in nikjer knjiženo, dostikrat niti od nikogar cenjeno, ki pa ima nujno svoje pozitivne uspehe.
Dajmo družbenemu upravljanju vsebino
Eden glavnih problemov, ki je izpolnjeval naše delo v zadnjem času, je bilo družbeno upravljanje naše prosvetne dejavnosti. Ne bi rad ponovno poudarjal, da smo za ta način upravljanja zavzemali od vsega začetka, da je RO vložil dosti truda v osnutke pravilnika, da je danes v glaffiem družbeno upravljanje fonealno uvedeno. Potrebno pa se mi zdi poudariti, da je treba tem organom dati sedaj tudi pravo vsebino. Seznanjeni smo z vsemi členi osnutka, upravičen pa je strah, da ne bi ostali le pri formalnem delu, pri tem pa pozabili, da je družbeno upravljanje proces. ki ga ne moremo likvidirati s sprejetjem tega ali takega pravilnika, niti s postavljanjem še tako dobrih šolskih odborov, če ne moremo in zmoremo pri tem mobilizirati vseh tistih naprednih ljudi, ki jim je pri srcu vzgoja naših otrok.
Prav bo, če priznamo, da nismo znali pri tem delu v večji meri aktivizirati predvsem SZDL in ostalih organizacij. Kot do sedaj, mora biti tudi poslej skrb. za kulturno prosvetno dejavnost in problematiko skrb vseh naših organizacij, od ŽK, SZDL, DPM pa do vseh drugih. Ko govorimo o novih SO, pa smo menda že pozabili, da so tudi SPK organi družbenega upra-vijanja šolstva. Tu bo gotovo držala ugotovitev, da naša društva niso storila prav nič, da bi bilo delo SPK čim boljše, čim uspešnejše, da bi ustrezalo težnjam prosvetnih delavcev in splošnemu napredku. Naši odbori so le prečesto tiho gledali, ko se je ta organ družbenega upravljanja spreminjal v organ, ki ga v celoti vodi le načelnik, Svet pa, z našim delegatom vred, je le potrjeval to, kar je ta predlagal in »sklenil«. Da se razumemo: NI za tako stanje kriv načelnik, ki je zares delal. Za tako stanje so krivi tudi naši odbori, še posebej pa naši člani, ki so v SPK. Razumljivo Je, da se iz takih razmer rodi le birokratsko ukrepanje s celo vrst,o nepravilnosti, ki so dostikrat vzrok splošnemu negodovanju. Bo menda le držalo, da je tudi SPK kolektiven organ družbenega upravljanja in kot tak v celoti odgovoren za vso prosvetno politiko. Nam pa le ne more biti vseeno, kako naši SPK delajo in potrebno bo najti primerno obliko in mesto, mimogrede rečeno, tudi primerno korajžo, da bodo društva povedala svoje misli takrat, ko bodo videla, da se demokracija spreminja v birokracijo, ki je v grobem le za nami. Po drugi strani pa naj bi naša društva, ne izvzemši Republiškega odbora, več razpravljala o demokratičnem vodenju prosvetne
politike. Praksa dela vendar ne more ostati vse večne čase ena In Ista; mi smo tisti, ki jo bomo oblikovali, ji dajali vsebino in jo tudi izvajali. Za vse to smo vsi odgovorni in obravnavanje takih vprašanj bo obogatilo naše delo, hkrati pa nam dajalo tudi več zaupanja v lastne sile. Se besedo o naših zastopnikih v SPK. Le preveč so ti le zastopniki, ki v dovoljni meri ne povedo svojega mnenja, po drugi strani pa društvu ne odgovarjajo za svoje delo, ki pa je zelo odgovorno. Pogrešali smo njihovih poročil na marsikaterem letošnjem občnem zboru, da o lanskih niti ne govorim. Zdi se mi potrebno navesti kot vzgled dobrega dela delo zastopnika republiškega odbora v republiškem SPK. Material sej SPK — RO pred sejami prediskutira, oziroma daje samoiniciativne predloge, podatke in material za utemeljitve. Po sejah pa zastopnik poroča o samem zasedanju. Tej povezavi in temu načinu dela, razumljivo tudi zavzetosti in prizadevnosti SPK, se imamo zahvaliti za marsikak uspeh, ki je bil dosežen. Prav pa bo, če ponovno poudarim, da ne gre za število zastopnikov v Svetu, temveč za našo celotno dejavnost, ki naj najde pravilen odmev tudi v naših svetih.
Odnosi do političnih in upravnih forumov
S tem sem že prišel k drugemu problemu, ki ga mislim prav tako vsaj delno obravnavati: k vprašanju odnosov naših organizacij in tudi naših članov do raznih forumov, najsi bodo ti politični ali upravni. Če se le malo ozremo nazaj, potem lahko ugotovimo, da smo prav tu krenili daleč naprej. Zdi se mi, da imajo naše organizacije prilično velik delež v tem, da se je zanimanje vse naše javnosti za prosvetna vprašanja v ogromni meri povečalo, da se je diskusija o šolstvu prenesla izven šole in da se vzgojna in učna vprašanja obravnavajo tudi v tisku, in to na kulturen način.
Trdimo lahko da so odnosi po okrajih v glavnem urejeni, v kolikor pa niso, je vzrok tudi v nas samih, ko nismo našli poti do predsednikov OLO, do sekretarjev ZK, ko nismo znali potreb našega šolstva in tudi nas samih razložiti in dovolj utemeljiti, ko so naši člani, ljudski odborniki, na okrajnih skupščinah molčali. Drži, da je teh okrajev le malo, vendar so.
Drugačna je situacija nižje, mislim po naših občinah. Ne bi rad posploševal, vendar drži, da je tu marsikaj narobe. Neaktivnost LO je dala možnost posameznim občinskim tajnikom, da so postali birokrati, da so celotno oblast koncentrirali v svojih rokah in tako pričeli odločati o vsem, jasno da tudi o vsem, kar zadeva šole in učiteljstvo. Posebno težko je to v obrobnih krajih, ki so poleg tega tudi pasivni. Saj se ti negativni odnosi odražajo predvsem v materialnih odnosih, pa naj si bodo to šolski proračuni ali kurjava in stanovanja. Ne mislim tu v celoti zanikati krivde naših ljudi za ta pojav. Zdi se mi pa, da bodo ob tem morali prisluhniti tudi drugi forumi. Saj ne gre tu le za nas, temveč za pojav, ki ni zdrav niti socialističen in ne v skladu z demokratizacijo. Temu načinu bodo prav dober nasprotnik res dobri šolski odbori.
Materialni položaj šol
Naj v zvezi z našimi ObLO povem tudi nekaj besed o materialnem stanju našega šolstva. Republiški odbor in naša društva že dolgo časa poudarjajo, da materialna stran našega šolstva ni v redu in da proračuni naših šol, posebno po pasivnih okrajih, ne zadostujejo za nabavo najpotrebnejših učnih pripomočkov. Razen tega prosvetni delavci in tudi šolski odbori nimajo marsikje nobene besede pri izvajanju teh, še tako skromnih proračunov. Dogaja se celo, da se postavke naših proračunov previrmirajo za druge občinske potrebe. Ko danes na široko in zelo resno razpravljamo o reformi našega šolstva, potem nam mora biti vsem Jasno, da nobena reforma ne bo prinesla bistvene izboljšave, če ne bo materialna osnova boljša. Ce primerjamo novogradnje po ostalih republikah, lahko le ugotovimo, da je n. pr. Bosna po osvoboditvi zgradila preko pet sto novih šolskih poslopij, dftim jih je Slovenija
okrog 50. Razumljivo, da je Bosna gradila šole tam, kjer jih še nikoli ni bilo. Vendar pa bo Slovenija zaostala daleč za ostalimi republikami, če ne bomo tudi mi gradili novih šol.
Društva so se osamosvojila
Naj se dotaknem dela naših društev. Eden od sklepov lanske skupščine je bil tudi ta, da je potrebno naša okrajna društva čimbolj osamosvojiti. Društva so dejansko postala bolj Samostojna, vendar pa danes lahko ugotavljamo, da ni bilo med njimi potrebne koordinacije, za katero bi moral skrbeti Republiški odbor. — Okrajni odbori in grupe so na svojih sestankih in zborovanjih obravnavali najbolj perečo strokovno problematiko, urejevali materialna vprašanja svojega članstva, v manjši meri pa skrbeli za ideološki dvig svojega članstva. So pa naši odbori dali odločno premalo poudarka delu naših grup, ki 'so in bodo ostale osnovne enote naše dejavnosti. Republiški odbor je mnenja — po vtisih z občnih zborov — da so bile grupe prepuščene večkrat same sebi. Marsikje se je njihovo delo reduciralo na nadaljevanju šolskega dela. Razumljivo je, da grupe brez neke organizacijske trdnosti ne bodo kaj prida napravile. Razumljivo pa je tudi, da bodo grupe hirale, če jih ne bodo okrajni odbori opozarjali na problematiko. Prav lepo so delale v okrajih Celje in Murska Sobota. Vsebino dela bo treba najti tudi v krajevni problematiki. Prav dobro skrbijo za svoj renome društva, ki so si organizirala pevske zbore: Novo mesto, Črnomelj, Kočevje, Mari-bor-okolica. Odbori jim bodo morali nuditi vso pomoč, da bodo izvršili svoje poslanstvo. Društvo Ljubljana-mesto je organiziralo za svoje članstvo samopomoč, resno pa se ukvarja tudi z mislijo, kako omogočiti in pomagati svojim članom pri gradnji stanovanjskih hišic. Poleg vsega tega so naša društva aktivno delala pri raznih anketah, pri predlogih za reforme naše šole, kjer bi posebej omenil društvo Ljutomer, ki je izdelalo predlog, ki je naj bližji realni rešitvi. Ko sem govoril o strokovnem izpopolnjevanju našega članstva, moram omeniti še naše člane z nepopolno kvalifikacijo. Stanje, kakršno je, nas ne zadovoljuje. Okrajni odbori naj bi resno premislili, na kakšen način bi tem članom pomagali, prav pa bi bilo, če bi prišli tudi do kakega predlo-' ga, ki naj bi izboljšal način praktičnih izpitov. — Se eno besedo o občnih zborih in njihovi vsebini! Delo v društvih z veliko udeležbo je pač kot vedno problematično. Le izredno dobro pripravljena zborovanja dajo tudi uspeh. Vendar je napačno, če na takih konferencah poskušamo »po sili« razviti diskusijo. Praksa namreč kaže, da lahko ob takih prilikah le načelno razpravljamo. Tudi ljudje ob takih prilikah radi molče, dočim se na sestankih grup ali sektorjev sprostijo. Zato so tudi ti bolj uspešni in so rezultati boljši, ker so konkretnejši. Razumljivo je, da ne zavračamo konference z velikim številom udeležencev, vendar naj jih ne bo preveč, posebna pažitja pa naj velja njihovim pripravam. Občni zbori, ki svojo vsebino izpopolnijo z dve ali triurnim referatom in z volitvami, izvršenimi v naglici — ko so člani že z eno nogo v vlaku ali v avtobusu — niso v redu in kažejo slabo pripravo (Celje).
Se nekaj številk. Naše združenje ima trenutno 28 društev s 4816 člani. Od teh 28 društev je 7 društev, v katera so vključeni tudi tovariši profesorji (Črnomelj, Ilirska Bistrica, Kočevje, Krško, Novo mesto, Sežana in Tolmin). Nekateri okra-
TUDI NASI OTROCI RAZSTAVLJAJO
V Ljubljani sem si ogledal razstavo otroških risb, katera Je zelo zanimiva.
Opazil sem, da Je razstavljenih največ slik in risb otrok iz enega in istega kraja. AH Je to zaradi tega, ker Jih morda niso poslali iz vseh krajev Slovenije, ali pa je komisija izbrala le resnično najboljše? O tem bi bilo prav tudi nekaj napisati, da bi vedeli, Iz kolikih krajev so poslali sUke In koliko slik je bilo poslanih. Vem, da nt bilo mogoče razstaviti vseh, pa čeprav so bile še tako dobre. Vem pa tudi, da Je skoraj na vsaki šoli kak izreden talent za risanje In zato bi bilo prav, da bi razstavili vsaj po eno risbo takih »umetnikov«.
Vesel sem bil, ko sem opazil med tolikimi risbicami tudi »umotvore« naših goriških otrok.
Lilija Bogomil
JI Imajo zaradi svojega obsega po več društev: Ljubljana-oko-lica 3, Murska Sobota 2, Postojna 2, Šoštanj 2. Tolmin 3.
Ta slika s« bo prilično spremenila s formiranjem komun. Težko je danes razpravljati o delu In funkciji naših društev v bodočih komunah. Pozabiti pa ne smemo, da se vsebina dela bistveno ne more spremeniti. Republiški odbor je mnenja, da ne bi smeli cepiti naših društev na organizacije, ki bi imele manj kot 100 članov. To se pravi, da bo lahko v eni komuni eno društvo ali pa za več komun eno društvo. Poudaril bi rad, naj do formiranja komun naša društva ne čakajo in ne počivajo, temveč naj teče delo nemoteno.
Delo republiškega odbora
Če pogledamo delo RO, potem moramo kot prvo ugotoviti prilično šibko povezavo RO z našimi okrajnimi društvi. Edini kontakt je bil pravzaprav obisk članov RO na občnih zborih ter dva plenuma, ki smo ju imeli v zadnjem letu. RO tudi v tem letu ni imel profesionalca In tako razumljivo ni bilo mogoče večkrat obiskovati društev na terenu. Delo RO pa je bilo uspešno v reševanju vrste problemov, ki so bili pereči za vse naše članstvo, so pa bili v celoti ali pa vsaj delno rešeni. Po skoraj dveletnem trudu je bil člen 19 ukinjen. Po ukinitvi je RO po svojem zastopniku redno sodeloval pri naknadnih prevedbah, ki jih je vršil Zavod za soc. zavarovanje. — Izdelal je tudi predlog za osnutek Pravilnika o družbenem upravljanju šolstva. Prav tako je dal RO tudi svoje pripombe k osnutku zakona o družbenem upravljanju, ki ga pripravlja Zvezna skupščina in za katerega bi bilo želeti, da bi bil čimprej sprejet. Po poročilih s terena je RO uvidel, da je nujno potrebno pošolsko izobraževanje kmečke mladine ne samo uvesti, temveč tudi uzakoniti. SPK LRS je dal RO predlog o uzakonitvi šolanja kmečke mladine. Izobraževanje učiteljskega kadra je že dolgo zelo pereče. RO je bil mnenja, da vprašanja ne bomo rešili z uvedbo petega letnika. Predlagal je Svetu za prosveto in kulturo formiranje pedagoške akademije, ki naj bi sprejemala abituriente gimnazij ter jim dajala potrebno izobrazbo dve do štiri leta (učitelj, predmetni učitelj, profesor). Prav tako je RO predlagal formiranje pedagoškega centra, ki naj učiteljem, ki danes delajo na svojih šolah, omogoči dopolnilno izobraževanje.
Za uspeh celotnega našega združenja moramo šteti Uredbo o posebnih dodatkih prosvetnim delavcem, ki je bila oktobra sprejeta. Zdi se mi, da smo vsi, RO in naša društva, premalo poudarili pomen te uredbe, ki ni važna le po svoji materialni strani — ureditev težkih mest, funkcijskih dodatkov, nadurnega dela, dela s številom učencev nad normo — temveč tudi po tem, da pomeni priznanje prosvetnim delavcem in njihovemu delu, in to tudi moralno priznanje. Mimogrede rečeno, je ta uredba odpravila tudi razliko med profesorji in učitelji pri plačevanju nadurnega dela. Se bi poudaril veliko razumevanje SPK LRS in tudi Izvršnega sveta LRS pri sprejemanju te uredbe. V zvezi s to uredbo je RO tesno sodeloval s Svetom za prosveto in kulturo LRS tudi pri potrjevanju predlogov za določitev težkih mest. Ugotovili smo, da so posamezni okraji bili pri tem delu izredno ozki in je komisija morala dvigati za eno kategorijo vsa težja mesta v posameznih okrajih. (Postojna n. pr. ni predvidela niti enega najtežjega mesta, izredno malo Kočevje, Tolmin.) Pokazalo pa se je, da bi ob takih prilikah vsaj RO moral delo že poprej koordinirati RO in tudi Svet sta mnenja, da bi morali nekatere okraje v celoti predlagati za težke in temu primerno voditi materialno in personalno politiko.
RO ima tudi svojo imovino.
V tem letu smo zbrali imovino in inventar, ki smo ga imeli v našem počitniškem letovališču v Zapužah in na Jezerskem. Inventar v Tolminu je odkupil tamkajšnji internat, Dom v Rogaški Slatini je v zadnjem letu še delal, vendar je Imel le 36 obiskovalcev, in pomeni za združenje le breme. Poleg vsega je potreben še temeljitih popravil, ki jih združenje ne zmore. Postavljamo vprašanje, ali naj dom v tej ali drugi obliki še nadalje obstoji, ali pa bi ga prepustili nekomu — ne sicer v trajno last — ki bi ga laž' vzdrževal In bolj koristno uporabljal.
In še o tisku
Rad bi se dotaknil le še vprašanja tiska.
Neizveden je ostal sklep lanske skupščine, da bodo vsi prosvetni delavci naročeni na Sodobno pedagogiko in Prosvetnega delavca. Nimamo podrobnejše statistike po okrajih, vendar dejstvo Je, da Prosvetni dela-
vec Izhaja le v 4400 izvodih, v približno enakem številu pa tudi Sodobna pedagogika. Drži, da ni niti polovica vseh prosvetnih delavcev naročena na naš pedagoški tisk. Isto je s Tomšičevo metodiko prirodopisnega pouka, ki jo je izdala Zveza pedagoških društev Slovenije. Sprejetih je bilo v tej zvezi že toliko sklepov, ki so ost Ji nerealizirani, da bi bilo mogoče koristno razpravljati o povezavi članarine in naročnine.
Dostikrat pozabljamo, da spada k našemu delu tudi širjenje ostalega tiska: mladinski tisk, Prešernova knjižnica.
Popoldanska diskusija
Popoldne se je razvila živahna debata. Več referentov, posebno pa zastopnika Združenja učiteljev strokovnih šol Dušan Kompare in zastopnik Združenja specialnih šol, tov. Omerza sta pokazala na skupne probleme vseh učiteljev zaradi lažjega reševanja vsebinske problematike pri sodobni vzgoji mladine.
O problemu vzgoje in izobrazbe v pošolski dobi kmečke mladine so govorili delegati Murovec iz Gorice, Kolar iz Ljubljane, Arsenjuk iz Ptuja, Golar iz Radgone, Trček, Belec in drugi. Za obvezno uvedbo tečajev gospodarskih šol, za izboljčanje uspehov glede predavateljev in slušateljev je bilo izrečenih več koristnih predlogov.
Reforma šolstva naj upošteva ne le izobraževalno snov, temveč tudi pedagoška sredstva, ki vzgajajo mladega človeka tako, da bo našel že v šoli pobudo za nadaljnje pridobivanje znanja in kulture, to je bila vodilna misel drugega dela razprave.
Tov. Švigelj iz Črnomlja je govoril o telesni kulturi, Marci jan iz Trbovelj o povezavi učiteljev z družbenimi organizacijami zaradi zboljšanja vzgoje in izobrazbe, Belec iz Ljutomera o uspehih, ki jih lahko posreduje kultumo-umetniško delo v nadaljevalnih šolah, Štrubelj iz Ptuja o vcepljanju smisla za samo-vzgojo. Tovariša Bitenc iz Lendave in Cvetko iz Ljubljane sta v zvezi s šolsko reformo razpravljala o načelih glede vzgoje, nalog in dela učiteljev in učiteljskega naraščaja,
O reformi šolanja učiteljskega kadra, o potrebi uvedbe poizkusne prakse pred dokončnim sprejemom reforme je govoril tudi predsednik Združenja učiteljev Jugoslavije Milisav Mijuškovič. Tajnik Sveta Zveze sindikatov Slovenije Mavricij Bore je razpravljal o perspektivah za uspešno izgradnjo šol in o uporabi investicijskih sredstev v današnjih prilikah. Izrazil je misel, da bosta tako velika pripravljenost in razumevanje, ki jih kažeta naša družba in učiteljstvo, rodili velik uspeh pri bodočem vzgojnem in izobraževalnem delu.
Na občnem zboru je bilo soglasno sklenjeno, da naj upravni odbor odda Učiteljski dom v Rogaški Slatini v najem tamkajšnji občini za učiteljska stanovanja in da naj glasilo »Prosvetni delavec« odslej obvezno prejemajo vsi člani Združenja.
Občni zbor je izvolil nov upravni odbor in nove člane plenuma. Delegatom je Mestni ljudski odbor v Kopru organiziral družabni večer, na katerem je moški zbor Svoboda iz Kopra vod vodstvom dirigenta Vladimira Lovca umetniško zapel dvajset umetnih in narodnih jugoslovanskih pesmi. Drugi dan pa so si delegati ogledali Izolo, Portorož, Piran in novo priključene kraje.
(Zaključke občnega zbora, oba referata In del razprave bomo priobčili v naslednji številki.)
SKLEPI
Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Slovenije
V letu, ko se uveljavlja družbeno upravljanje v prosveti In ko se lotevamo daljnosežne reforme splošnoizobraževalnega šolstva, ugotavlja
4. občni zbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Slovenije:
!• Družbeno upravljanje v šolstvu, to je, soodločanje najširše javnosti s svojimi zastop-niki v šolskih in vzgojnih vprašanjih, je pokazalo mar-sikod kar dobre rezultate, drugod pa je prebredlo začetne težave in praktioistično pojmovanje. Družbeno upravljanje je sprožilo n a j re volu cionam e j -še spremembe v šolstvu naše socialistične dobe, njegov nadaljnji napredek pa je odvisen od vkl j učenja pozitivnih družbenih sil v prizadevanju za dvig izobrazbene ravni mladine in delovnih množic.
2.	Prosvetni delavci smo bili s svojimi zamislimi in spodbudami iniciativni, a se nismo v netenem primeru postavljali pred družbo; zavedamo se. da se šolska in vzgojna vprašanja ne bodo rešila čez noč in da moramo vzporedno z vzgojnimi vprašanji posegati tudi v materialno in šolsko-reformno problematiko.
3.	Ugotovitev, da komaj četrtina otrok uspešno dovrši obvezno šolanje, nam je narekovala. da smo se z vso voljo in prizadetostjo zavzeli za reformo splošnoizobraževalnega šolstva, posebno pa za reformo srednje šole, kjer je najkritič-nejše vprašanje nižjih gimnazij in osemletk. To reformo pa lahko Izvedemo samo na znanstveni podlagi z uporabo dokumentarnega gradiva in z zbiranjem izkušenj pri najbolj razvitih narodih.
4.	Šolska reforma naj upošteva različne faktorje in dejstva ter ne more mimo spoznanja, da osemletna šolska obveznost ne pomeni že osemletnega enotnega, celo pa ne osemletnega enakega šolanja za vse otroke- Delo pri reformi naj bo premišljeno in preudarno, preskusov ne bomo pozdravili.
5.	Glavna naloga strokovnega društva profesorjev in pred-
gimnaaije. Pri razmeščanju kadrov naj se upošteva dejstvo, da je najhujša težava pri personalni politiki stanovanjsko vprašanje; okraji so dolžni priskrbeti prosvetnim delavcem pri namestitvi ali premestitvi primemo stanovanje, v težkih pogojih pa tudi posebna dodatke.
7.	Družbene organizacija in tudi naše društvo naj skrbe za možnost izobraževanja vse mladine, zlasti delavske in kmečke, ki naj ga ljudska oblast omogoči s štipendijami in izboljšanjem razmer v dijaških domovih ter z graditvijo novih dijaških domov. Ugotavljamo, da se je lani posvetilo precej pozornosti materialnim vprašanjem, obenem pa želimo, da se ta pozornost poveča (gradnja šol. učila, knjižnice).
8.	Šolanje učnega osebja za osnovne šole kakor tudi za vse vrste in stopnje splošnoizobraževalnih šol moramo obravnavati kot enoten problem s perspektivo, da bosta učitelj in profesor imela isto temeljno izobrazbo. Ne glede na reformo učiteljskega šolanja, ki je nujna za vse tri stopnje učiteljstva, se je treba takoj lotiti temeljitejše re-vifcije učnega načrta za učin teljišča, s tem, da se dš splo-šndizolbrazbenim predmetom močnejši poudarek kot doslej. Prav tako je nujno, da se študij na VPŠ razširi na šest semestrov, s tem da bi bil zadnji semester diplomski, in da se hkrati izvrši temeljita revizija sistema dela na tej šoll Zbor postavlja na dnevni red vprašanje nadaljnega obstoja te šole v sedanji obliki- Svet za prosveto in kulturo LRS naj stori vse, da se prepreči nameščanje učiteljskih pripravnikov na nižje gimnazije.
9.	Glede šolanja srednješolskih profesorjev priporoča zbor svetu filozofsko-prirodo-slovno-matematdčne fakultete, naj omogoči s svojimi učnimi načrti, da si bo mogel kandidat v štirih letih pridobiti znanje iz vsaj dveh predmetov, iz enega kot glavnega in iz drugega kot stranskega predmeta, in da bo pri tem
metnih učiteljev Je skrb za de- ' dobil tudi potrebno pcOngo&i.o lo v šoli in za kvalitetni napredek tega dela, njegova najuspešnejša delovna oblika pa so strokovni aktivi, ki' naj obse-žejo vse višje in nižje gimnazije. Naše delo naj postane boljše in vzglednejše. kot je bilo doslej, z njim se bomo najprej uveljavili kot uspešni družbeni delavci. Aktivi naj pretresajo tudi vprašanja iz reformnega področja, med temi bi bilo zelo primemo obravnavanje obsega splošne izobrazbe, ki nam je še precej nejasen.
6. Materialni položaj prosvetnih delavcev se je sicer v lanskem letu začel nekoliko izboljševati, a nikakor ni zadovoljiv. Doseči moramo popravke v uredbi o honorarni službi, možnost napredovanja do IV. plačilnega razreda in ureditev periodičnih poviškov.
Z revizijo uredbe o honorarni zaposlitvi naj se doseže, da bodo imeli prosvetni delavci s 30 leti službe znižano učno obveznost in da bo honorar za zaposlitev v razredih nižje gimnazije enak honorarju za zaposlitev v razredih višje
V_________________________________
pripravo. Ob vprašanju ena ali dveh fakultet je zbor zavzel stališče, da je spojitev filozofske in prirodoslovno-ma-tematične fakultete smiselna. Zbor naroča odboru, da z vso resnostjo prouči vprašanje uvedbe enoletnega staža z mentorstvom.
10.	Občni zbor je pretresal misel o uvedbi enega obveznega tujega jezika in jo v sedanjih razmerah podpira; zavzel se je za večje upoštevanje francoščine med živimi jeziki; obravnaval je predlog o jezikovnem gimnazijskem tipu, vzporednice takega tipa bi se ustanovile v nekaterih večjih krajih že v obstoječem šolskem silstemu.
11.	Vsak naš član bo prejemal glasilo slovenskih prosvetnih delavcev, s tem da bo plačeval s članarino še 10 din za številko »Prosvetnega delavca«, RO pa bo prispeval ostanek naročnine-
V Ljubljani, 17. in 18. jan. 1959 Občni zbor Združenja profesorjev in predmetnih učUteljed
Občili zboi Združenja učiteljev in proiesorjev strokovnih šol
oikraijev za življenje prosvemul in v podcenjevanju vlo-
NOVI ODBOR
združenja učiteljev
SLOVENIJE
Člani upravnega odbora: Henrik Zdešar, predsednik Oskar Peče,
Vladimir Cvetko Alojz Nečimer Alojz Trčsk
Stefan Trobiš, podpredsednik Franc Pečar Ema Potrč Stefan Marcijan
Člani plenuma:
Vida Vičar Manko Golar Bogdan Feldln Janko Zurman Rudi Bitenc Viktor StrubelJ Vinko Vršeč Anton Kručik Janez Kavar Franc Pave Marjan Železnik Rudi Jedretič Lojze Kronberger Janko Pogačnik Janko Belec Zora Hauptman Miroslav Vrečko Jakob Demač Miro Stubelj Narda Zadnek Vojteh Benulič Jože Grebenc Frane Flajs Lojze Zupanc Janez Vivod Edi Rttssner Danilo Maver Leo Fuzili
Člani nadzornega odbora:
Vilko Koš m Franja Lovše Milica Vrstovšek
(Nadaljevanje s 1. strani)
nih .prosvetnih in sindikalnih vpra-žanj pa so društva itak lahko v najožji zvezi z ostalimi društvi prosvetnih delavcev in sindikalnimi sveti na tistem področju, kakor so nekatere že itak bila.
Govora je bilo tudi o kadrovski politiki. Skupščina se je sicer strinjala z letošnjimi ukrepi Komisije za razmeščanje strokovnega kadra, zaradi nujnosti pomoči prizadetim okrajem. Smatra pa to 'e kot začasne, izjemne ukrepe, dočim način izvajanja teh ukrepov na srednjih strokovnih šolah obsoja. Gre za primer, da je na mesto tovariša, ki je. bil prestavljen po službeni potrebi, takoj bila nastavljena neka tovarišica, ki je šele jeseni prišla v Ljubljano. Na mesto druge tovarišice, ki je bila prestavljena po službeni potrebi, pa je bilo poslanih nekaj honorarnih učnih moči, od katerih jih večina ne odgovarja za pouk na srednji strokovni šoli. Skupščina se je soglasno strinjala s principi, ki jih je za reševanje tega stanja nakazal tov. prof. Golob, predsednik društva profesorjev iz Ljubljane v članku v »Slovenskem poročevalcu«. Pri tem smatra, da je osnovni vzrok, da je do tega stanja prišlo, treba iskati v materialnih težavah, ki so dostikrat tudi subjektivnega izvora v premajhnem zanimanju prizadetih
delavcev in v ge prosvetnih delavcev.
Diskutant iz Idrije opozoril, da se v posmeh vsem ukrepom naš« ljudske oblasti še vedno nadaljuj« izkoriščanje vajencev. Iz ankete, ki jo je sam izvedel v 1. razreda šole za vajence elektro stroke * Cerknem, na podlagi pregleda »Delavskih dnevnikov«, ki jih vajenci obvezno vodijo in poten: dajo na pregled strokovnemu učitelju, je ugotovil, da večina 48 anketiranih© vajencev dela po 11 in tudi več ur dnevno in to tudi razna poljska in hišna dela-Učenci sicer poznajo zakonit« predpise, vendar se bojijo zadevo prijaviti, da se jim delodajalci n« bi maščevali.
V razpravi glede nadaljnjega izhajanja Zbornika . pedagoških člankov je bilo sklenjeno, da bo še izhajal, če bo uredniškemu odboru uspelo dobiti primerno st®" venetjo.
Ob zaključku je skupščina sklenila, da se društvom zmanje* kvota, ki jo plačujejo Združenj® za 5 °/o, da bodo lažje samostot)" neje delala, dočim se društvo * Murski Soboti, ki dela v jzijemof težkih pogojih (tam so prejeli oO novem letu le 50% novoletne®* dodatka), kvota zniža samo sredstva, ki jih mora Združenj« odvajati drugim forumom. j
li * In I
Stran S
1 (O poteku občinskega zbora komo prinesli poročilo v naslednji Številki, v kateri bomo tudi objavili referata tov. Meli-h&rja in tov. Prezlja.)
I
V lanskih sklepih nažega občnega zbora smo podčrtali posebno naslednje tri teze: družbeno upravljanje v šolstvu naj poseže tudi na vzgojno-izobrazbeno področje; reformna prizadevanja naj se najprej usmerijo k reševanju problematike nižjih gimnazij in učiteljišč; materialni položaj šolstva in prosvetnih delavcev se mora urediti tako, kakor ustreza socialistični družbi.
Naše delo v letu 1954 je bilo namenjeno v prvi vrsti tem poglavjem.
Družbeno upravljanje, to je, soodločanje najširše javnosti s svojimi zastopniki v šolskih vprašanjih, se je v preteklem letu začelo uveljavljati In je pokazalo že marsikod dovolj dobre rezultate. Spoznanje da je vprašanje šolstva, obveznega, srednjega In visokega, družbeno vprašanje in ne privilegij nekaterih, je sprožilo naj pozitivnejšo spremembo v šolstvu naše socialistične dobe. Revolucionarna stremljenja sl s težavo utirajo pot, zlasti še taka, kjer gre za vprašanje ideološke nadstavbe In kjer je treba kot dediščino preteklosti in spremni pojav neenakomernega razvoja različnih področij premagovati zaostalost in primitivizem. Cilj družbenega upravljanja je bil takoj v začetku jasno začrtan, toda poti, ki vodijo do njega, so različne in se je bilo treba o njih temeljito pogovoriti. Zato je bilo potrebno mnogo razgovorov, temperamentnih diskusij in tudi polemik, preden smo prišli do danes najsprejemljivejših oblik pri uvajanju družbenega upravljanja v šolstvu. Tu smo prosvetni delavci mnogo storili, saj smo bili iniciativni s svojimi spodbudami ta zamislimi, čeprav se nismo v nobenem trenutku postavljali pred družbo in jo kakorkoli hoteli usmerjati po svojih stanovskih intencijah. Delovali smo kot del socialistične družbe, kot enakopraven družbeni faktor, ki mu je pa v praksi, v šolskem delu, odmerjen glavni delež. Z razpravljanjem o komunah se je akcija za družbeno upravljanje ponekod izmaknila naši pozornosti, morda tudi zaradi tega, ker se pojavljajo s komunami nekateri čisto novi momenti tudi ■ na šolskem in prosvetnem področju. O družbenem upravljanju v šolstvu rečemo lahko še eno: družbeno upravljanje v šolstvu je danes dejstvo, kakor je dejstvo delavsko upravljanje v tovarnah, treba ga je le razvijati.
Ugotovitev, da »komaj četrtina otrok uspešno zaključi obvezno šolanj«, ottale tri četrtine Pa izpadejo že prej In tako ne dobe tiste zaokrožene In zaključene splošne izobrazbe, ki bi jo morala dati obvezna šola«, nam Je narekovala, da smo se * vso vnemo in voljo zavzeli za nujni začetek temeljitega Proučevanja problematike naših nižjih gimnazij In višjih razredov osnovnih šol. Zato smo na sarajevskem plenumu v začetku aprila prav Slovenci predlagali ustanovitev komisij za Proučevanje šolstva, ki naj bi zrasle v posebne inštitute, obenem pa smo doma dosegli, da •e je to delo začelo v jeseni 1954 na znanstveni podlagi z uporabo dokumentarnega gradiva pri našem republiškem svetu za prosveto ta kulturo. Združenja prosvetnih delavcev tega dela iz razumljivih razlo-8ov niso mogla opravljati še Uadalje. Ako bi ostajalo to raziskovalno ta dokumentacijsko delo v nedogled prepuščeno Prostovoljni »sindikalni« dejavnosti našega članstva, ne bi moglo prodreti tako globoko v Javnost dn najti pri odločilnih činiteljih zaželenega odmeva, kakor ga bo našlo z avtoriteto Sveta za prosveto in kulturo. Vendar moramo zopet ponoviti naj naše članstvo še nadalje sodeluje pri delu komisije za Proučevanje šolstva z zapisovanjem mnenj, predlogov in načrtov ter s svojo iniciativnostjo.
Ta komisija naj bo naš najbolj življenjski prosvetni urad, za katerega bi nastala nepopisna Skoda, ako bi le za trenutek Izgubil stik z življenjem v učilnicah in zbornicah.
RO še ni zavzel glede reforme šolskega sistema enotnega stališča, ker gre sedaj le za mnenja, predloge in načrte posameznikov. Pač pa opozarja na dejstvo, da osemletna šolska °hveinost ne more pomeniti že Osemletno enotno, celo pa ne more pomeniti osemletno enako šolanje za vse otroke. Opozarja mdi na neenako nadarjenost in *m°gljivost otrok, obenem pa ua razliko med mestom in vas-•^kl jo ne moremo čez noč -opraviti. Govoriti o tem, da je Sizobrazbo naše mladine po-•rebno enotno osemletno obvezno šolanje, tako da dvignemo
hnii10 raven izobrazbe čim-
enakomerno za večino naše jNadtae, negiede kje ta mla-"ma živi, in izenačiti ta pred-
log z zahtevo po socialističnih temeljih šolske reforme, se nam pa zdi odrekati socialistično vsebino vsakršnemu drugačnemu predlogu. Upoštevati moramo dejstva: Ena četrtina, ali če hočete, ena tretjina učencev dovrši osem razredov obveznega šolanja. Sest razredov obveznega šolanja pa dovrši mnogo več učencev in v šestih razredih se da pridobiti osnovna izobrazba. Tako je stanje danes v naši republiki. Aid ne more socialist upoštevati tudi to dejstvo in poskrbeti, da se bo mladina v zadnjih dveh letih obveznega šolanja izobraževala izven učilnic za enotno obvezno šolanje? Tudi tu lahko začenjamo s predlogi, ki imajo socialistične temelje.
Dotakniti se moramo v tej zvezi še enega vprašanja, kjer pa ne bomo mogli kaj kmalu doseči zadovoljivih rezultatov: materialno vprašanje naših šol (poslopja, učila). Za ta vprašanja moramo zainteresirati vso javnost, da jih začne reševati z vso energijo in odgovornostjo. Za šolske odbore je ta problematika najbolj konkretna in tudi po dosedanjih izkušnjah najbližja njihovemu zanimanju in ljubezni do šole. Razumljivo pa ja, da to vprašanje sega tudi na področje šolske reforme in da ga je treba reševati obenem z njo. Pričakujemo, da bo komisija za proučevanje šolstva zbrala potrebno dokumentacijo.
Ko govorimo o materialnem položaju prosvetnih delavcev, se nam pojavlja še drugo vprašanje. Kakšen je družbeni položaj prosvetnega delavca? Prav gotovo zavisi tudi od materialnega položaja. Na zgornje vprašanje bi lahko odgovorili tudi takole: Takšen, kakršnega so si sami ustvarili s svojim delom. Vendar je ta odgovor površen, če ne pristranski.
Prosvetni delavci so tihi družbeni delavci, katerih delo ne rodi vidnih uspehov takoj, ampak šele po letih, ko stopajo v življenje nove generacije. Marsikdo nehote primerja delo vzgojitelja z delom zdravnika, gradbenika itd., zato ga ne zna prav ocenjevati. Ugotavljati pa moramo žal, da je tako ocenjevanje le prepogosto, da zato družba večkrat ne priznava prosvetnemu delavcu vrednosti njegovega dela in da ga celo podcenjuje. Od tod prihaja v vrste prosvetnih delavcev zagrenjenost, nezaupanje v svoje delo, izoliranost in umikanje iz javnega življenja. Tu nas čaka še mnogo trdega dela, toda to delo moramo v prvi vrsti opraviti sami, nekaj pa nam bodo pomagali šolski odbori, ki bodo bolje spoznali vrednost In odgovornost vzgojnega delovanja. Gre za kvalitetno delo v šoli, ki naj združi strokovno ta druž-beno-politično plat v homogeno celoto, in za Izobrazbeno delo izven šole, v različnih organizacijah, društvih itd. Zato je zelo nepremišljeno govorjenje o tem, da prosvetnemu delavcu sindikat nič ne koristi. Ne da bi se hoteli braniti pred takimi očitki, moramo vendar reči, da smo preteklo leto marsikaj dosegli posebno glede izboljšanja materialnega položaja prosvetnih delavcev, ki pa seveda še ni zadovoljiv. Toda očitek nas bolj zaboli, ako ga slišimo od ljudi, ki se malo zmenijo za poglavitno delo v strokovnem društvu profesorjev in predmetnih učiteljev: za strokovno izpopolnjevanje in organizirano ljudsko-prosvetno delo. To delovanje pa gre dostikrat mimo ljudi, ki ne najdejo v sindikatu smisla In koristi. Mnogi naši člani, ki ne priznajo strokovnemu društvu pravice do obstoja, ne pomislijo, da bi pomanjkljivosti, slabosti In napake pomagali s svojim sodelovanjem odpravljati in sindikalno delo izboljševati; rajši stoje ob strani ta vzdihujejo. Iz teh vrst prihajajo večni nenapisani predlogi o reformi tega in onega, namesto da bi svoje šolsko delo izboljševali, člani našega odbora, ki poznajo šolske razmere po republiki, zatrjujejo, da je v naših vrstah še mnogo malomarnosti, zanikmo-sti in površnosti pri šolskem delu, inšpektorji pa neprestano ugotavljajo povrh tega še dovolj nepripravljenosti, improviziranja pri pouku, apolitičnosti in »objektlvlzma«.
POROČAL RAVBAR MIRO, PREDSEDNIK RO - ZPPU
Ko se je v Centralnem odboru Zveze sindikatov Jugoslavije in v Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije razpravljalo o vlogi sindikatov, o novih oblikah ta vsebini dela ter o nujnosti organizacijskih sprememb glede na to, da so mnogo funkcij prevzeli družbeni organi v gospodarstvu, je nastalo tudi vprašanje, kakšno naj bo delo v združenjih prosvetnih delavcev. Zato je bilo treba oceniti delo združenj, ki imajo sedanjo strukturo šele dobri dve leti. CO in RS sta ugodno ocenila delovanje združenj In ugotovila, da so naše organizacije našle vsebino dela in z mnogo-čem pospešile aktivnost prosvetnih delavcev. Ta ugotovitev zahteva, da jo osvetlimo.
Ze ob osnovanju združenj smo stremeli za tem, da se organizira članstvo po področjih, na katerih dela. Zato smo ustanovili naših pet združenj, ki popolnoma ustrezajo vrstam naših vzgojno-izobraževalaih ustanov.
V našem združenju so prosvetni delavci, ki delajo na gimnazijah.
Takoj moramo povedati, da se republiški odbor ni dosledno držal načel, da bi mogli biti v združenju samo profesorji in predmetni učitelji, temveč je bolj podprl načelo: kdor dela na gimnaziji, naj bo v našem združenju. Zato smo ustanovili društva, ki smo jih imeli do lanskega občnega zbora 19. Po lanskem občnem zboru smo dopustili priključitev 6 manjših društev k društvom učiteljev tudi v okrajih, kjer obstoje popolne gimnazije (n. pr. Kočevje, Krško, Tolmin). Letos pa so se priključili še člani novomeškega društva društvu učiteljev (brez pristanka RO).
Med delovanjem društev s« je izkazalo, da ukinitev ni bila v prid delu, temveč se je z vključitvijo prosvetnih delavcev, ki delajo na gimnazijah, v učiteljska društva zanemarjala ali zapostavljala problematika nižjih gimnazij zaradi maloštevilnega članstva z gimnazij v učiteljskih društvih. Tudi tam, kjer obstoje popolne gimnazije, se niso naši člani dovolj uveljavili in svoje probleme obravnavali z enako tehtnostjo, kot so učitelji obravnavali probleme osnovnih šol. Seveda zadene krivda deloma naše člane, ker so se umaknili v ozadje, deloma pa tudi odbore društev, ki so neenako reševali vprašanja skupnih interesov. Zato je RO mnenja, da bi v bodoče obnovili društva povsod tam, kjer so popolne gimnazije ta jim priključili tudi zbore nižjih gimnazij (seveda, ako bo to v skladu s spremembami v sistemu šolstva). Izkazalo se je, da čutijo člani tudi tam, kjer so popolne gimnazije in tvori samo njihov kader profesorsko društvo, potrebo po tesnejših zvezah z nižjimi gimnazijami.
Na občnih zborih, ki so jih Imela društva v oktobru in novembru, so odbori temeljito analizirali delo in tudi sami , prišli do podobnih ugotovitev.
RO postavlja gornji predlog tudi zato, ker je spoznal, da se pri sedanji strukturi in sestavu članstva v društvih v nekaterih okrajih zanemarja ena izmed osnovnih nalog: skrb za strokovno izpopolnjevanje članstva.
Na občnih zborih nekaterih društev so razpravljali tudi o formiranju društev v mejah bodočih komun ali zveze komun. RO je mnenja, da do nadaljnjega ne bomo spreminjali obsega društev in da bomo izvedli spremembo šele potem, ko bo-dp komune ustanovljene In ko se bo Izoblikoval sistem šolstva v komunah.
Kakor skrbe delavci v proizvodnji za dvig kvalitete proizvodnje, za zmanjševanje proizvodnih stroškov, skratka za boljši proces dela, tako je skrb naših društev, da se vzgojno in Izobrazbeno delo v naših šolah kvalitetno dviga. V preteklem obdobju so naša društva na tem področju napredovala. Uspehi niso bili povsod enaki, moramo pa ugotoviti, da so za to najbolj skrbela društva, ki so imela finančne možnosti in ustrezne organizacijske oblike tako za delo strokovnih aktivov, kot za uspešno hospitacijo na zavodih s kvalitetnim kadrom. V tej smeri so odbori naših društev v Mariboru, Celju, Slovenjem Gradcu, Trbovljah, Postojni in na Jesenicah dobro zaorali. V Mariboru so aktivi delovali v okviru strokovnih društev, pri čemer pa niso zanemarjali pedagoške problematike predmetnih skupin. Poleg tega so člani mariborskega društva pomagali tudi društvoma v Slovenjem Gradcu in Murski Soboti in sc jima organizirali hospitacijo na svojih šolah. Tudi Celjani so sprejemali na svojih šolah tovariše iz Slovenjega Gradca. Take obiske so združevali tudi z obiski kulturnih prireditev ta ustanov, obenem pa so. ustvarili družabne vezi, ki so posebno tovarišem Iz oddaljenejših krajev izpodbuda pri napornem delu. Organizacijo teh oblik dela je RO finančno podprl, ker je ocenil njihovo koristnost. Nekatera društva (n. pr. Ljubljana, Maribor, Jesenice, Trbovlje) pa so dobila Izdatno pomoč tudi od okrajnih svetov za prosveto in kulturo. Okraji so v preteklem letu dobro podprli tudi tovariše, ki so se udeleževali kongresov ali zborovanj strokovnih društev, n. pr. matematike, geografe in slaviste.
Društva so v preteklem letu intenzivno razpravljala o učnih načrtih in poslala konkretne predloge za predmetnik višje gimnazije (zanimivo je, da so se predlogi o krčenju in spremembah v glavnem ujemali). Vsepovsod pa so odločno kritizirali spremembo predmetnika med šolskim letom, odlok o
uvedbi novega predmetnika šele na začetku šole In objavo učnega načrta po pričetku pouka. Prav tako Je članstvo kritiziralo pomanjkanje nekaterih učbenikov, a tudi vsebinsko plat učbenikov.
Važen problem, ki so ga skozi vse delovno obdobje obravnavala društva, je vprašanje družbenega upravljanja v šolstvu.
Okrajni sveti za prosveto ta kulturo so že prebredli fazo iskanja oblik dela ta svojega uveljavljanja. Naši člani povsod sodelujejo kot zastopniki društev ali pa izvoljeni od okrajne skupščine. Z zadovoljstvom moremo ugotoviti, da se kažejo uspehi prvega obdobja predvsem v večji sistematičnosti obravnavanja šolskih materialnih vprašanj,-v tem proračunskem letu pa tudi v izdatnejših proračunih za potrebe šol in prosvetnih ustanov. Temu niso vzrok samo večje finančne možnosti, temveč tudi boljše razumevanje okrajnih forumov za potrebe šol. Do tega so brez dvoma pripomogli sveti za prosveto in kulturo, ki so že postali trdno družbeno telo, ki se zaveda odgovornosti pri vzgojnem delu našega mladega rodu.
Delovanje naših članov s sveti za prosveto in kulturo in v njihovih komisijah omogoča temeljitejše poznavanje prosvetne problematike tudi društvom in s tem konkretnejši poseg v njeno reševanje. Okraj Kranj je n. pr. organiziral v preteklem šolskem letu višje osnovne šole poleg nižjih gimnazij. Društvo je ob tem razvilo živahno dejavnost pri razčlenjevanju učnih načrtov za take šole, poleg tega pa sodeluje pri nadaljnjih načrtih za boljšo organizacijo šolstva v okraju.
Mnogo razprav na sestankih društev je bilo usmerjenih na problem reforme naše šole, pri čemer moramo ugotoviti, da so se vse pripombe in predlogi osredotočili na nižjo gimnazijo, ki ne ustreza več potrebam našega časa in zahteva korenito spremembo. Pripomniti moramo, da društva do sedaj še niso dala konkretnih predlogov za spremembe, vendar pričakujemo, da bodo reagirala na osnutke, objavljene v »Prosvetnem delavcu«. Komisija za proučevanje šolstva bo vsekakor upoštevala mnenja naših prosvetnih delavcev-praktikov. Misli, kijih člani izražajo k reformi, se skladajo v tem, da moramo temeljito premisliti in ne več eksperimentirati na naši mladini.
či, Novo mesto 84,6V« učnih moči, Slovenj Gradec 81,S1/, učnih moči, Celje-mesto 72V« učnih moči — najmanj pa v okrajih: Ljubljana-mesto S,?*/« učnih moči, Ljubljana-okolica 18,6*/. učnih moči.
V tekočem šolskem letu bo procent najbrž večji, ker je bila učna obveznost znižana, dotok novih moči pa je bil minimalen. Z univerze je prišlo 48 moči, z glasbene akademije 1, iz fizkulturne šole 1, za pred-vojaško vzgojo 1, z Akademije za upodabljajočo umetnost 4 moči, iz višje pedagoške šole 24 moči. V septembru in oktobru je diplomiralo na filozofski fakulteti 32 študentov, od tega 18 moških ta 14 žensk (4 od teh so že bili honorarcl), v gimnazije smo dobili 9 moških in 4 ženske. Na prirodoslovno-matematični fakulteti je diplomiralo v jeseni 12 študentov, od teh so šli v šolo le štirje.
Glede kritike društev, da diplomiranci dobe namestitev v Ljubljani ali v njeni bližini, lahko povemo, da je bilo nastavljenih v Ljubljani 6, v okolici 5 in 1 v Kranju. (V Ljubljani so bili nameščeni: po ena učna moč za angleščino, matematiko, petje, slovenščino, flz-kulturo in filozofijo; ta poučuje na več šolah).
Na šolah imajo sedaj še 223 absolventov obeh fakultet in višje pedagoške šole. (Od teh 117 z univerze in 106 z višje pedagoške šole.) Letos jih je prišlo okoli 80. Kritično je predvsem za absolvente z univerze, ker se z delom v šoli odmikajo diplomi, medtem ko absolventi višje pedagoške šole hitreje diplomirajo.
Absolventi univerze so do sedaj razporejeni kot profesorji-pripravniki, predmetni učitelj i-pripravniki, učitelj i-pripravniki in honorarci. Z letom 1955 jih smejo okraji nastaviti samo kot honorarce.
RO priporoča društvom, naj si prizadevajo omogočiti tem svojim članom opravljanje izpitov. (Maribor-mesto ima največ študentov-honorarcev.) Za marsikaterega bi bilo koristno, da bi se vrnil na univerzo ali višjo pedagoško šolo in opravil izpite. Morda bi se jim dalo pomagati tudi z enoletnimi štipendijami.
Poleg honorarcev je na gimnazijah še 14 članov, ki so že 6 do 8 let v praksi, a še niso opravili profesorskega izpita. SPK LRS jim je postavil kot poslednji rok za izpit 31. julij. Tudi tem tovarišem je treba pomagati.
Trenutno stanje glede kadra
katere že tedaj nismo imeli dovolj kvalificiranih učnih moči, in te gimnazije se sedaj širijo; decentralizacija personalne službe in razpisovanje službenih mest je bilo premalo pripravljeno; slovenjgraški okraj je razrešil osem učnih moči, za katere od SPK LRS ni dobil nadomestila.
Podeželskim nižjim gimnazijam je treba pomagati, kajti gre za mladino. Vendar pa smatramo, da je ukrep personalne komisije samo trenutna, enkratna in začasna rešitev, večkrat se tak ukrep ne bo mogel ponavljati. Storiti bo treba še kaj bolj učinkovitega; čakati, da bomo dobili dovolj učnih moči z univerze in višje pedagoške šole, tudi ne moremo.
Okrajna ljudska skupščina v Slovenj Gradcu je v načelu sprejela sklep, da bo dala dodatne plače po členu 6. Uredbe o dodatnih plačah prosvetnim delavcem, ki delajo na nižjih gimnazijah in na višji gimnaziji v Ravnah, ter za poučevanje nekaterih predmetov. Prav tako zagotavljajo krajevni organi, da bodo nudili primerna stanovanja prosvetnim delavcem, kar je bilo doslej težko doseči.
RO je mnenja, da bo treba v bodoče nameščati v te okraje mlad kader In omogočati približevanje prosvetnih delavcev večjim centrom šele po preteku določene službene dobe, kajti kritika društev glede nameščanja pripravnikov v Ljubljani ali v okolici je umestna in upravičena.
Prekomerna zaposlenost ima prav gotovo svoj odraz na zdravstvenem stanju prosvetnih delavcev (bolezenski dopusti).
Zato mora biti skrb društev usmerjena tudi v zaščito članstva. Predsednik celjskega društva profesorjev je v poročilu RiO omenil, da pri zahtevah do prosvetnih delavcev premalo mislimo na fizično zmogljivost, ki bi v določenem obdobju gotovo odpovedala, če bi ne bilo perspektiv za naraščaj.
Republiški odbori vseh združenj so v letošnjem poslovnem letu dosegli izboljšanje nekaterih personalnih in materialnih vprašanj v prosvetno-znanstvenl stroki: ukinitev člena 19, ureditev položajnih dodatkov, znižanje učne obveznosti in honoriranje nadurnega dela. Ostane še vprašanje napredovanja preko VI. plačilnega razreda in periodični poviški. Da profesorji in predmetni učitelji ne morejo napredovati dalje od VI. oziroma VII. razreda, pomeni vsekakor diskriminacijo, ki jo moramo vsekakor odpraviti. Po-
RO je na 13 sejah spremljal na nižjih gimnazijah y nekaj zvali bomo CO Združenja pre-
delo društev in postopoma realiziral sklepe občnega zbora.
Sodeloval je v razpravah o družbenem upravljanju šol, ki se niso omejile samo na krog neposredno zainteresiranih, to je prosvetnih oblasti, temveč so Vanje odločno posegli tudi predstavniki družbenih organizacij, tako Društva prijateljev mladine, 'LMS, SZDL, ZK in vidni javni delavci v tisku ali v razgovorih. Plod razprav je bilo enotno stališče pri načelnih vprašanjih (kompetenca šolskih odborov in njih sestav).
V letu 1953 je bilo nekaj upravičene kritike o odnosih med mladino in prosvetnimi delavci. Te razprave so v marsičem koristile, izzvale pa so tudi širši interes javnosti za probleme šole in za težave, s katerimi se srečujejo prosvetni delavci pri svojem delu. Ocenjevanje prosvetnih delavcev postaja objek-tivnejše, člani šolskih odborov pa bodo mogli delo do podrobnosti spoznati in posredovati v primerih, kjer n. pr. starši subjektivno ocenjujejo profesorjevo delo, kjer krajevni faktorji še nimajo razumevanja za šolo, kjer društva zahtevajo od prosvetnih delavcev delo, ki gre na škodo šolskega dela in preko njihove fizične zmoglijvo-sti itd.
Interes za šolo je gotovo povečala tudi akcija društev arhitektov, zdravnikov in pedagogov v letošnji spomladi pod geslom »Od stare k novi šoli«.
Naša društva In RO seznanjajo javnost in oblastne forume o hudih materialnih vprašanjih naših šol. V anketi, ki so jo izvedla društva pozimi in spomladi, smo ugotovili mnogo pomanjkljivosti glede kadra, pomanjkanja Šolskih prostorov, opreme, učil, knjižnic itd. Večino končnih številk smo že objavili v »Prosvetnem delavcu«.
Pomanjkanje učnih moči je še vedno težak problem. Lani so opravljali največ honorarnega dela na nižjih gimnazijah prosvetni delavci v okrajih: Maribor-okolica 92,4'/< 'učnih moči, Krško 83,8"/« učnih moči, Slovenj Gradec 83,7°/« učnih moči, Trbovlje 77°/' učnih moči, Postojna 77°/« učnih moči — najmanj pa v okrajih: Maribor-mesto 30,8°/« učnih moči in Črnomelj 33,3°/« učnih moči. Največ honoriranega dela na popolnih gimnazijah so opravili prosvetni delavci v okrajih: Murska Sobota 100°/« učnih mo-
okrajih zelo problematično, posebno v Slovenj Gradcu in Sežani. Zaradi tega je Izvfšnl svet LRS imenoval pri SPK LRS personalno komisijo, ki naj premesti kader iz dobro zasedenih okrajev, iz Ljubljane in Kranja, v navedene okraje, kjer je bilo v decembru stanje (potem ko so že dobili 6 tovari-šev in tovarišic) tako, da so potrebovali v Mežici učne moči za angleščino, matematiko in slovenščino, v Prevaljah za slovenščino, matematiko, zgodovino in zemljepis, v Ravnah za slovenščino In latinščino, v Vuzenici tri razrednike, oziroma učne moči za matematiko, fiziko, slovenščino in zgodovino, v Radljah za matematiko, angleščino, zgodovino, biologijo in ravnatelja. Kader, ki je na teh šolah, pa poučuje do 43 ur tedensko. V okraju bi potrebovali na gimnazijah 36 prosvetnih delavcev, prosili so za II moči.
Položaj v sežanskem, postojnskem in soboškem okraju pa ni dosti boljši (na postojnski gtm-naciji imajo 158 nadur od 580; v soboškem okraju so n. pr. namestili na nižje gimnazije učiteljske pripravnike in tako formalno uredili predmetnik), toda Slovenj Gradec je težave svojih nižjih gimnazij prikazal vsej slovenski javnosti in po pravici terjal pomoč.
Zakaj je v Slovenj Gradcu prišlo do tega obupnega stanja? V preteklih letih smo ustanovili mnogo nižjih gimnazij, za
OTROCI SO RAZSTAVLJALI TUDI V GORICI
Ob koncu prvega polletja so priredili otroci drugega razreda osnovne šoie v Novi gorici samostojno razstavo svojih risb. Razstavljali so kar v razredu, kjer so okusno pripravili razstavna stojala in okrasili razred.
Vsak učenec je razstavljali in ob tej priliki je bil sestanek staršev, ki so si z veseljem ogledali »umetnine« svojih staršev.
Pomagali so jim tudi delavci, iz tovarne pohištva, ki so izdelali zastonj razstavna-mrežasta stojala, za kar so se jim otroci lepo zahvalili.
K uspehu čestitamo in želimo, da bi nas še kdaj razveselili s podobno razstavo ter da bi našli posnemalce na drugih šolah.
-ilja
fesorjev, naj se energično zavzame za spremembo uredbe pri Zveznem izvršnem svetu. Vendar so ta Izboljšanja prinesla majhen finančni efekt, ker so medtem cene zrasle.
Ko ugotavljamo, da se je skrb za materialni položaj prosvetnih delavcev zvečala, lahko rečemo, da okraji bolj skrbe tudi za šolske proračune. V anketi o proračunih za leto 1953 smo še zasledili pripombe, da ni sredstev. V letu 1954 so bili proračuni povsod višji in so šole izvrševale tudi investicije ter so imele več sredstev za funkcionalne izdatke, predvsem za učila. Učil pa je žal še zmerom premalo za potrebe šol ali pa primernih sploh ni. Zato ne bo odveč akcija komisije za reformo šolstva, da se ugotovi, kaj šole imajo in kaj nujno morajo imeti, da se prične načrtno izdelovanje in nabavljanje učil.
Nekatere šole so v preteklem obdobju tudi povečale šolske in profesorske knjižnice. Ugotoviti pa moramo tudi žalostno resnico, da nekatere šole kreditov, tudi kreditov za učila!, niso uporabile in da so jim tl krediti zapadli (več šol v celjskem okoliškem okraju). Druga težava pa je nesmiselno črtanje nekaterih postavk ali neutemeljeno zniževanje, ki ga mehanično opravljajo uradniki finančnih odsekov. Zlasti nepremišljeno je bilo zniževanje postavke za knjižnice na začetku 1955, ko se je začela trimesečna knjižna akcija in ko bi šole lahko nabavile knjige 40 do 60 odstotkov ceneje. Vsekakor bo treba to popraviti, saj ni še prepozno.
Ponavljamo našo zahtevo, da bi šole samostojno razpolagale s proračunom v okviru posameznih partij, kar je bilo nekoč že obljubljeno, a ne izvršeno. Tako bi bilo uporabljanje kreditov za učila, knjige itd. mnogo racionalnejše.
RO je stalno podpiral vsa stremljenja društev, da pomagajo pri strokovnem dvigu članov, In je, kot smo že omenili, dajal tudi denarna sredstva za organizacijo aktivov, izvedbo hospitacij itd. Zagovarjal je kritičen odnos do članov, ki slabo opravljajo svoje dolžnosti, in se priključuje mnenju, ki ga je izrekel predsednik ljubljanskega društva na letošnjem občnem zboru: sNaši pro.
fesoirjl (to je Usti, ki so nas vzgajali in izobraževali) so skoraj bolj pretehtano ravnali z nami, bili so bolj dostojanstveni, bolj enotni v zahtevnosti do našega znanja in vedenja, bolj točni itd. Tudi naši starši nas niso tako razvajali, kot mi razvajamo svoje otroke...« Zato bo še nadalje osnovna naloga društev skrb za vestno in odgovorno delo članov V šoli in v družbi.
Prosvetni delavci pa so že v preteklem obdobju zaslužili priznanje za delo, ki ga poleg šole opravljajo v družbenih in političnih organizacijah in društvih.
Ta široka dejavnost kaže na zavest velike večine članstva, kaže, da je njegovo delo v družbi velik prispevek k dvigu izobrazbene ravni delovnih množic, in seveda tudi staršev, ki bodo bolje razumeli potrebo po izobrazbi svojih otrok.
RO je še v drugi smeri skrbel za izobrazbo članstva. Preko Centralnega odbora nam je bilo omogočeno poslati v inozemstvo na izpopolnjevanje večje število članov.
V	Sloveniji smo imeli kot goste prosvetne delavce iz Anglije, Francije, Nemčije, Holandske, posebej pa je bil organiziran obisk iz Turčije. Vse te obiske inozemcev organizira Centralni odbor na temelju zamenjave, zato RO prevzema nase organizacijo bivanja v Sloveniji.
Poleg prosvetnih delavcev sd bili v Sloveniji tudi angleški in francoski dijaki (iz Francije so bili absolventi učiteljišč). Ti so se srečali tudi z našimi dijaki. Angleški dijaki so bili tudi pri družinah. Obiski dijakov dajejo našim dijakom priliko izpopolniti se v angleškem in francoskem jeziku. Vodstvo posameznih skupin so prevzeli nekateri naši člani, ki se jim RO za opravljeno delo toplo zahvaljuje.
Ko zaključujemo poročilo, moramo ugotoviti, da so društva v preteklem obdobju razširila svoje delovanje, učvrstila svojo vlogo pri svetih za prosveto in kulturo. Predstavnik našega združenja v SPK LRS je posegal v delo Sveta in deloval v več komisijah. O delu SPK in našega predstavnika v njem je »Prosvetni delavec« sproti poročal.
novi plenum združenja
PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV
Republiški odbor:
1.	Ravbar Miroslav — Ljubljana
2.	Melihar Stane — Ljubljana
3.	Vedemjak Marija — Ljubljana
4.	Cemažar Franc — Ljubljana
5.	Černut Janko — Ljubljana
6.	Golob Danilo — Ljubljana
7.	Petauer Leopold — Ljubljana
8.	Gajšek Duša — Ljubljana .j
9.	Lah Ivan — Kamnik
10.	Velušček Ciril — Kranj
11.	Drašler Jože — Postojna
V	plenum še:
1.	Burger Ivan — Ptuj
2.	Gostenčnik Lojzka — Slovenj Gradec
3.	Gulič Vekoslav — Trbovlje
4.	Jakhel Franjo — Celje
5.	Janeš Lucijan — Koper
6.	Košar Jože — Maribor
7.	Leder Mirko — Ljubljana-okolica
8.	Šifrer Jože — Jesenice
9.	Šušteršič Franc — Postojna 0. Vozlič Pavle — Gorica 11. Zadravec Franc — Murska
Sobota
Nadzorni odbor:
1.	Lovše Ivan — Ljubljana
2.	Stante Juš — Ljubljana
3.	Uratarič Bogdan — Ljubljana
(Nadaljevanje s 6. strani)
0 ŠOLSKEM RADIU NA HKVATSKEM
4.	Reportaža o življenju naših ljudi v tovarnah, rudnikih, gra-diliščih.
5.	Danes se pogovarjamo (razgovori z ljudmi o dogodkih, ki v določenem času zanimajo mladino).
In še nekaj: Vse šole, ki so registrirane pri redakciji Šolski radio, dobivajo za vsak mesec vnaprej redno šolske radijske programe in poleg tega še posebno mesečno revijo Radio v šoli, kjer so vse šolske radijska oddaje metodično dokaj dobro obdelane in jih učno osebje kjer koli lahko s pridom uporablja. Programe in revijo finansira zaenkrat še SPK-NEH.
V Hrvatski stremijo, vsaj tako so nam tovariši na tihem dejali, da bi v prihodnosti realizirali tudi posebno radijsko oddajno postajo, ki bi bila namenjena samo mladini. Ta bi oddajala redno skozi ves dan svoj lasten program. Upoštevala bi mladino v šoli in izven nje, njene težnje in hotenja, njene potrebe in zanimanja. Mislim, da bi tako tudi bilo prav, saj so zaenkrat radijske oddaje za mladino le bolj prispevek radijskih oddaj za odrasle.
Na Hrvatskem bi tudi želeli čim tesnejšo povezavo glede Šolskega radia z ostalimi republikami, še posebno z republiko Slovenijo, v kateri ima po njihovem mnenju šolski radio največ uspehov in izkušenj. Takšne povezave je treba čim prej ustvariti.	M. V. .
Prispevek k reformi obveznega šolstva
MISLI NEKATERIH ŠOLNIKOV IN NEKAJ PREDLOGOV, KI JIH VSEBUJE ANKETNO GRADIVO »PRISPEVEK K REORGANIZACIJI OBVEZNEGA ŠOLSTVA IZ LETA 1950«
^ Najprej nekaj uvoda
En sam prispevek k reformi obveznega šolstva je komaj dober začetek za takšno odgovorno delo, ki terja včasih nekaj let študija, temeljitih razgovorov, premišljenih anket, posvetov i. p., preden dozori in da fcdželene sadove. Tudi ena sama lastovka še nikoli ni rodila pomladi. Takšen pregovor velja še posebno za naš primer, zakaj mnogo vprašanj okrog šolske reforme je še tako nedognanih, tako nejasnih, da je težko dati popolno podobo o njej. Šele množica skrbno izdelanih in dokumentiranih prispevkov — tako iz vrst šolnikov, staršev, drugih javnih delavcev (politikov, zdravnikov, higienikov, tehnikov, gospodarstvenikov, kulturnikov, ljudi iz neposredne delovne prakse), družbenih organizacij, društev, zvez, ustanov, podjetij, združenj, zbornic itd. — bo povedalo nekaj več, vsaj to, kaj je dobro in kaj slabo v sedanjem šolstvu, kje in kako je treba za-ččti z reformo obvezne šole in k&kšni naj bodo glede na našo socialistično družbeno ureditev njen sistem, organizacija in življenjska vsebina. S podobnim delom, namreč z. živim in zagretim razpravljanjem o vseh teh vprašanjih pa pravzaprav še niti dobro začeli nismo. In ko se tako obotavljamo, nas čas neprestano prehiteva. Protislovja med vsakdanjim žvljenjem in obvezno šolo stalno naraščajo. Zato se ne bi po desetih letih naše obvezne šole v novi Jugoslaviji povsem strinjali s tistimi reformatorji, ki hočejo najprej znanstvenih zavodov, popolnoma opremljenih, do skrajnosti oskrbljenih z izvež-banimi strokovnjaki in šele zatem — študijsko in praktično delo na področju šolske reforme. Mlade generacije ne morejo več čakati, ena je že izletela iz naše obvezne šole, druga pa se na to že tudi počasi pripravlja.
Pod pojmom obvezne šole — to pojmovanje še marsikomu ni jasno — razumemo v Sloveniji šolo, ki jo mora po zakonitih predpisih obiskovati sleherni za šolanje sposoben mlad državljan od svojega 7. do 15. leta starosti (prej od 6. do 14. leta), torej osem šolskih let zaporedoma. Takšna osemletna šolska obveznost je v Sloveniji danes tudi uresničena in nikjer ne naleti med prebivalstvom na kakršen koli odpor več. Prešla je. v kri in meso slovenskega naroda.
Trenutno predstavljajo na Slovenskem osemletno obvezno šolo pravzaprav tri kategorije teh
šol:.
a)	štiriletna osnovna šola (ponekod celo samo dvo ali triletna — v.okraju Gorica), katere višji temeljni razredi (od V.—VIII., tudi od II., III.—VIII.) so nado-vezani na bližnjo nižjo gimnazijo ali pa na više organizirano osnovno šolo;
b)	osemletna osnovna šola, ki ima vseh osem temeljnih razredov (od I.—VIII.) ali pa tudi manj (I. VII., VI., V.), če manjka v njenem šolskem okolišu za posamezni temeljni razred učencev določenih starostnih letnikov; to velja posebno za področja, kjer imamo niže organizirane osnovne šole;
c)	štiriletna nižja ginjnazija (od I.—IV.), ki je ali samostojna in ima lastno upravno in pedagoško vodstvo ali pa je v sklopu neke popolne gimnazje (od i- VIII.) in ima z le-to skupno upravno in pedagoško vodstvo.
Glej razpredelnico 1
Kakor vidimo, je sestav osemletnega obveznega šolstva pri Slovencih dokaj pester. Posledica je predvsem 180-letnega razvoja tega šolstva. Takšen sestav pa v nobenem pogledu ni v Prid celotnosti in enotnosti obvezne šole, le-to preveč organizacijsko razčlenjuje in s tem tudi vpliva na njeno vsebino ter metodo učnega dela v njej. O tem so že mnogo besed izrekli tako naši šolniki kot javni delavci — posebno glede nižje gimnazije. Mnoga njihova gledanja vsebuje anketno gradivo, ki ga je shiral SPK LRS v letu 1950. Takrat je namreč posebna komisij® pripravljala nove učne načrte posebej za ©snovno šolo in posebej za nižjo gimnazijo. Nekaj piavnih misli ik tega gradiva je tudi povzetih y Pričujočem »Prispevku k organizaciji obveznega šolstva«.
Obvezna šola ne sme biti odmaknjena od življenja
V zgodovinskem razvoju obveznega šolstva na Slovenskem od leta 1774 dalje pa do ustanovitve nove socialistične Jugo-^svije — ne moremo prav ni-Išter zaslediti, da bi o obvezni loli, njeni obliki in vsebini, kaj Več odločali sami starši in zraven še celokupna javnost. Obvezna šola je bila predvsem in hajveč le domena državne oblasti, ki pa je bila takrat po-Svetno-gosposka in cerkvena ob-efeem, saj država ni bila ločena cfl cerkve (niti cesarska ne niti kraljeva). Ti dve oblasti sta obvezni šoli krojili njeno vsakokratno obliko in vsebino in to
vselej tako, kot je v določenem času ustrezalo njunim življenjskim interesom in potrebam. Ljudstvo je bilo kot sodelavec pri takšnem delu vedno izločeno. Se manj pa je nastopalo kot soodločujoči činitelj. Le formalno je lahko posegalo na področje obveznega šolstva v obliki roditeljskih sestankov, društev (recimo: Sola in dom) in v obliki izdajanja poljudno vzgojnih revij (Domače ognjišče. Roditeljski list). Toda sama obvezna šola je bila kljub navedenemu formalnemu prizadevanju staršev in drugih javnih delavcev, da bi obravnavali konkretno in praktično njena vprašanja, še vseeno odmaknjena od življenja. Tako je pred nekako tridesetimi leti napisal v članku »Reforma osnovne šole« (Pedagoški zbornik 1925) nestor slovenskih šolnikov Matija Senkovič med drugim tudi sledeče:
»Najbolj sigurna pot k notranji reorganizaciji našega šolstva bi bilo sodelovanje staršev pri državni izgraditvi in upravi našega vzgojstva in šolstva.«
In še dalje:
»Kako čisto drugačno bi postalo razmerje med šolo in domom, čim bi moderna preosno-va šolstva predrla pregrajo med šolo in življenjem in čim bi starši spoznali, da jih država kliče k sodelovanju pri demokratičnih razpravah za vzgojo in pouk.«
Torej niti pred nekaj desetletji niso glede obvezne šole — o njeni organizaciji in vsebini — kaj več odločali starši in koliko manj šele vsa ostala javnost, saj govori člankar le o tesnejšem sodelovanju med šolo in starši, sodelovanja med šolo in ostalo javnostjo pa ne načenja.
Vsi pogoji za resnično in živo sodelovanje med šolo, starši in javnostjo, so bili ostvarjeni šele z uspešno končano narodnoosvobodilno vojno, zakaj po tej je obvezna šola z ustavo in dodatnimi ustavnimi določbami (družbeno upravljanje na področju prosvete in kulture) postala del življenja. Prvič v njeni zgodovini so se šolska vrata odprla ne samo šolarjem in na roditeljskih sestankih še staršem, temveč tudi vsej ostali javnosti, ki je bila poklicana, da sodeluje z njo in odloča o njej. Seveda pa je takšno sodelovanje in odločanje največ odvisno od zrelosti sodelujočih in odločujočih. Možnosti so dane, treba je s tem delom le začeti.
Kadar danes govorimo o odmaknjenosti obvezne šole od življenja, mislimo v glavnem na tri vrste takšne njene odmaknjenosti:
1.	od življenja je odmaknjena s svojo učno tvarino, ker le-ta ne vsebuje vseh za vsakdanje življenje potrebnih vzgojnih in izobraževalnih činitelj ev;
2.	od življenja je odmaknjena s svojim šolskim delom (načini podajanja učne snovi so močno zastareli, odnosi med učenci in učnim osebjem ne ustrezajo več sodobnim pedagoškim načelom, ocenjevanje ne prikaže učenca kot žive osebnosti z določenim znanjem in vzgojenostjo itd,);
3.	od življenja je obvezna šola odmaknjena tudi zato, ker še ni povsod vzpostavila živega in neposrednega stika s svojim družbenim okoljem: z družino in javnostjo v celoti (družbene organizacije, društva, podjetja, organi ljudske oblasti).
Od življenja tako ali drugače odmaknjena obvezna šola ne more že dolgo časa več odigrati svoje družbene vloge, ne more več v pravi meri pripravljati mladih generacij za vse bodoče politične, gospodarske, tehnične in kulturne naloge, ki jih bo le treba zadovoljivo opraviti in katerih v socialistično urejeni družbi ni malo.
Danes hočemo — o tem smo si že vsi na jasnem — obvezno šolo brez sleherne odmaknjenosti od družbenega življenja, hočemo, da postane le-ta sama del tega življenja in to njen poglavitni del. Lenin pravi nekje, da šola, ki je odmaknjena od življenj ki je izven politike, ni več šola, temveč le še laž in licemerstvo. Politika pa je vse naše življenje: gospodarsko, tehnično in kulturno. In tisti, ki ustvarjajo to politiko, so vsi naši delovni ljudje. Zato naj samo tl ustvarjalci v celoti odločajo o naši obvezni šoli, o njenih vzgojnih in izobraževalnih smotrih, o njenem sistemu in organizaciji, o njeni življenjski vsebini, o njenem delu, skrbi za učenca in vzgojitelja itd itd. V takšni vsestranski vključitvi obvezne šole v družbeno življenje svojega okolja in v najtesnejši povezanosti z le-tem, bo ta šele odigrala tisto odločilno »dogo, ki ji jo je namenila in poverila socialistična družba: vzgojo novih mladih generacij, močnih nosilcev socialistične družbene zavesti.
Glej razpredelnico 2
Obvezna šola mora ustrezati demokratičnim družbenim načelom
Slovenska obvezna šola ima že svojo 180-letno tradicijo, zato
Je prešla skozi tri različne stopnje svojega razvoja, ki so se značilno odražale tudi v njenem sistemu. Tako sta Avstrija in kraljevina Jugoslavija v le-tem dovoljevali ne samo državne (javne) obvezne šole, temveč tudi zasebne; Avstrija je celo dopuščala domače šolanje. V obeh državah pa smo imeli na stopnji obveznega šolanja še šole za vse (obče ljudske šole, narodne šole) in šole z izbiro (nižje gimnazije, v kraljevini Jugoslaviji tudi meščanske šole). Tako je bilo v letu 1910 na ozemlju Kranjske, ki je bila v sklopu Avstrije in v celoti poseljena s Slovenci, državnih (javnih in zasebnih šol:
Glej spodaj razpredelnico 3 in 4
Zasebne šole na stopnji obveznega šolstva so imele privi-ligiran značaj, ker so bile namenjene predvsem otrokom iz boljših družin. Po večini so jih upravljali cerkveni redovi (recimo: uršulinke) in so bile materialno kar najbolje oskrbljene.
V	ukazu avstrijskega ministrstva za bogočastje in nauk z dne 29. septembra 1905, s katerim se izdaja dokončni šolski in učni red za obstoječe ljudske in meščanske šole, piše v III. poglavju »O domačem poučevanju«:
»Roditelji ali njih namestniki imajo pravico svoje otroke, ki so v šoli obvezni starosti, dati poučevati doma in iz tega razloga zahtevati- naj bodo otroci oproščeni hoditi v javno ljudsko šolo.«
V	kraljevini Jugoslaviji so domače šolanje sicer načeloma odpravili, vendar ga je v posebnih primerih še vedno omogočal člen 59. »Zakona o narodnih šolah« iz leta 1929, ko je predpisoval, da v slučajih neodkionlji-vih zaprek za redno obiskovanje šole, dovoli ministrstvo prosvete privatno opravljanje izpita.
Tako v Avstriji kot v kraljevini Jugoslaviji so bile nižje gimnazije, ki so zajemale učence do 14. leta starosti, neobvezne in izbirne šole; v kraljevini Jugoslaviji je takšna neobvezna in izbirna šola v neki meri postala celo meščanska šola, saj je sprejemala učence vsaj z dobrim učnim uspehom.
Toda demokratičnosti nekega šolskega sistema ne odražajo samo njegov javni značaj, ukinitev zasebnih šol v njem in domačega šolanja, niti to, da smo v novi Jugoslaviji tudi popolnoma odpravili vsako izbirnost na obvezni stopnji šolanja (v nižji gimnaziji), temveč še to:
1.	koliko je obvezna šola orga-nično povezana s svojo predstopnjo in nadaljnjo šolsko stopnjo;
2.	koliko je slehernemu mlademu državljanu, ki je šoloobvezen, dosegljiva;
3.	koliko daje le-temu brez izjeme za praktično in kulturno življenje potrebno osnovno splošno izobrazbo in
4.	koliko mu omogoča prestop na katero koli na obvezno šolo nadovezano drugo šolo.
šolski sistem in obvezna Sola
Glej razpredelnico 5
Obvezna šola kot osnovna šola vsega šolskega sistema — to dejansko tudi je — mora razviti svoje močne korenine že v družini. V le-tej se pravzaprav začne odvijati prvi vzgojni in izobraževalni proces. Toda o naši družini, ki naj odigra takšno pomembno vlogo, moremo reči, da v pretežni meri še ni tej vlogi dorasla. V svojem vzgojnem in izobraževalnem delu je še izredno neenotna — pravo nasprotje je dokaj dognani, enotni in urejeni vzgojni in izobrazbi v obvezni šoli. Pa ni nič čudnega, da je tako. V današnji družini še vedno odsevajo različna sve-tovno-nazorska gledanja (pretežno idealistična), živijo še mnoge zastarele in preživele navade, še močno gospodarijo tradicionalni in spontani vzgojni in' izobraževalni prijemi, v družinskih odnosih je še veliko patriarhalnega, socialistična družbena zavest se šele v kosmih poraja, kakor se poraja novo socialistično gospodarstvo. Skratka: med vzgojo in izobrazbo v družini in vzgojo in izobrazbo v šoli vlada še velika disharmonija. In da bi to vsaj na nek način čimprej odpravili, da bi vzgojno in izobraževalno ravnanje v družini in šoli čimbolj vskladili, je treba staršem, varuhom, skrbnikom
kakor koli pomagati — dvigniti je predvsem treba njihovo znanje o vzgoji otrok in mladine sploh. Odtod klic po šoli za starše in različnih posvetovalnicah za starše (vzgojnih, poklicnih, zdravstvenih socialnih, pravnih itd.).
Učenec v obvezni šoli pa ne živi samo v družini (pri varuhu, skrbniku) in šoli, temveč tudi izven obeh. Dobršen del dneva namreč preživlja v različnih prosvetno-kuiturnih, športnih in drugih organizacijah. Le-tu razvija svoje mnogostranske interese pod vodstvom vodnikov, inštruktorjev in slično. Ti pa čestokrat njega, ki preživlja najbolj burna leta svojega življenja (predpubertetno in popuber-tetno dobo), ne razumejo, ne znajo z njim pedagoško ravnati. In ker je na žalost skoro povsod tako, bi se, morali tudi vodniki, inštruktorji in slični, ki imajo posla s podmladki v svojih organizacijah, nekje usposobiti za svoje delo. Tp naj bi opravili tečaji za vodnike in instruktor-
RAZPREDELNICA 1
Prikaz osemletnega obveznega šolstva na Slovenskem v šolskem letu 1954-55	|
Vrsta šole	Štev. šol	Oddel- kov	Učencev			Stal. uč. osebja	Na 1 odd. učen.	Na 1 učno moč učene.
			m.	ž.	sk.			
Štiriletna osnovna šola	434	2077	37213	33830	71043	2086	34	34
Osemletna osnovna šola	706	2348	38970	37382	76352	2200	32	34
Samostojna nižja gimnazija	162	1129	17801	20426	38227	1216	33	31
Nižja gimnazija v sklopu popolne gimnazije	34 Višja:	441 (225)	7659 (3255)	8264 (3206)	15923 (6461)	nižja in višja sle. 902	33	24
Skupaj	1336 : 5995		101643	99902 |201545 | (6404)			33	(32)
RAZPREDELNICA 2
vajo njih pomen in važnost. Psihologi so celo izrekli trditev, da se ne dajo različne grobe napake, ki jih delamo pri vzgojnem ravnanju z otrokom v predšolski dobi, nikoli kasne j d prav odpraviti. H. Pieron, znani francoski psiholog nekje pravi, da je otrokova bodoča osebnost, v malem že formirana do njegovega sedmega leta starosti. Ko namreč razpravlja o vplivu sredine na duševni otrokov razvoj v dobi do vstopa v obvezno šolo, razvija misel, da se preoblikovalni vplivi družbenega okolja, v katerem živi otrok, za le-tega v glavnem že končujejo v fazi njegove cerebralne rasti, ko je plastičnost organizma še izredno velika. Prav iz navedenih razlogov in ker smo že preje ugotovili, da družina v pretežni meri danes še ne odigrava svoje vzgojne in izobraževalne vloge v zadovoljivi meri (nevzgojenost, delovna obremenjenost, vplivi tradicije itd.), je nujno potrebno vključiti v šolski sistem tudi dečje in otroške vrtce. Danes je v le-te vpisanih v Sloveniji le cča 5% predšolskih- otrok, kar predstavlja ogromno vrzel v našem šolskem sistemu, vrzel, ki je ni mogoče nikoli zamašiti in ki se v bodočnosti izraža v človekovi storilnosti in sposobnosti na vseh delovnih področjih, v osebnem in javnem življenju.
Dečj§ in otroške vrtce — to je tudi dokaj nerešeno vprašanje v našem šolskem sistemu
—	moramo organično nadoveza-ti na obvezno šolo, da tako vzgojni in izobraževalni proces brez kakšnih pretresov za otroka v le-tej nadaljujemo. Posebno je to važno za zadnje leto otroškega vrtca in prvo leto obvezne šole. V prehodih med različnimi stopnjami šolskega -sistema ne sme biti nič bolečega in težkega za otroka.
Obvezna osemletna šola predstavlja v našem šolskem sistemu težišče vzgajanja in izobraževanja, od le-te je namreč odvisna učenčeva sigurna pot v poklicno življenje. Zato prav tej šoli vsepovsod po svetu posvečajo največjo skrb in brigo. Dobro urejena obvezna šola, oskrbljena z materialnimi sredstvi, delujoča z usposobljenim učnim osebjem, je barometer za splošno vzgojenost in izobraženost bodočih državljanov, predstavlja bodoči življenjski standard. Toda naša obvezna šola
—	vsaj v Sloveniji — bodimo si kar odkriti, ni v celotnem sistemu šolstva izpolnjevala takšne družbene naloge. V svoji organizaciji in svojih učnih programih je le preveč smerila samo na srednjo šolo in univerzo. Tako pravi naš starejši šolnik Ernest Vrano v članku »Teorija in praksa strnjenega pouka« (Pedagoški zbornik 1929) popolnoma upravičeno nekako takole:
»Strokovne znanosti, ki so jih posredovale v preteklosti in tudi sedanjosti visoke šole, so se kar skozi več stoletij v takšni ali
Osemletna obvezna šola, vključena in povezana s svojim družbenim okoljem
je, v katerih bi spregovorili o					
psihičnem in telesnem razvoju otroka in mladoletnika. Prav enako bi ravnali z vsemi osebami, ki imajo v svoji službi kakor koli stik z mladino (pazni-	14—15	z družino	z javnostjo (družbene organizacije; društva — prosvetno kulturna, športna itd.; podjetja; zadruge; zbornice; združenja; tisk, radio, film ipd.)	z ljudsko oblastjo (šolski odbori; sveti za prosveto in kulturo; zbori poslancev in zbori proizvajal-	14—15"""
	13—14	(šolarskim, dijaškim domom)			13—14
	12—13				12—13
ki javnih nasadov, osebje v zooloških vrtovih, sprevodniki v	11—12			cev; organi socialne politike, zdravstva, notranje uprave,	11—12
vozilih, tolmači v muzejih, knjižničarji v knjižnicah za mladino itd., itd.). Vprašanje dečjih in otroških vrtcev (domov igre in dela) je	10—U			zakonodaje (zaščita matere in otroka itd.)	10—u
	9—10				9—10
	8— 9				8— 9
že davno rešeno na ta način, da vsepovsod po svetu prizna-	r 00				7— 8
Predšolska doba
RAZPREDELNICA 3
Ozemlje	obče ljudske šole		meščanske šole		skupaj obvez, šol	
	drž.	zaseb.	drž.	zaseb.	drž.	zaseb.
Kranjsko	389	25	2	7	391	32
%	99,4	78,1	0,6	21,9	92,4	7,6
RAZPREDELNICA 4
V kraljevini Jugoslaviji pa je bilo stanje v letu 1939 naslednje:
Ozemlje	Osnovne narodne šole		Meščanske šole*		Skupaj obveznih šol	
	drž.	zaseb.	drž.	zaseb.	drž.	zaseb.
Dravska banovina	858	13	43	8	858	13
%	98,5	1,5	—	—	98,5	1,5
RAZPREDELNICA 5
Se več
do 23. leta
Znanstvene specializacije vse vrst
Visokošolska
in
višješolska
stopnja
Višje in visoke šole, akademije vseh vrst (za znanost, umetnost, pedagogiko, telesno vzgojo itd.)
Se več
Možnost prestopa na katero koli višjo in visoko šolo glede na ustrezajočo stroko, za katero se je usposabljal
4 leta 3 leta 2 leti 1 leto
do 19. leta
Srednješolska
stopnja
Poklicna šola vseh vrst, za vse stroke: kmetijstvo, industrijo, obrt, trgovino, gostinstvo, promet, zdravstvo, administracijo itd., itd. (vajenci, pomočniki, mojstri, tehniki ipd.)
Usmerjevalno-poklicna šola za višji in visokošolski študij:
filo-	tehnična	priro-
loška	smer	doslov.
smer		mat. smer
itd.
4 leta 3 leta 2 leti 1 leto
Možnost prestopa na katero koli vrsto srednje šole
do 15. leta
do 7. leta
Osnovnošolska
stopnja
Predšolska
stopnja
Osemletna obvezna šola,
ki daje slehernemu mlademu državljanu brez razlike osnovno — zaključno, zaokroženo in praktičnemu življenju (v najširšem smislu) ustrezno splošno vzgojo in izobrazbo.
8 let
Dečji in otroški vrtci
do 7. leta
Različne posvetovalnice, šole za starše (skrbnike, varuhe vodnike v društvih,
inštruktorje ipd.)
drugačni obliki prenašale dokaj verno na srednje šole in celo na nižje šole, recimo: logična razvrstitev snovi (matematika, fizika, gramatlika), sistematiziranje po morfoloških vidikih (botanika, zoologija, mineralogija), natančna časovna in krajevna razvrstitev (zgodovina, zemljepis), eksaktnost v tehničnih zmožnostih (veščine). Strokovnjakom je vse to postalo tako ustaljeno in samo po sebi umevno, da niso proti tem stoletnim tradicijam dovoljevali nikakih pomislekov.«
Obvezna šola — mislim, da ni treba kaj več dokazov za to — je bila v svoji preteklosti in je tudi še v mnogočem v sedanjosti, ker so o njeni vsebini izključno odločali vselej samo »strokovnjaki« (seveda upoštevajoč družbeno ureditev in njeno ideologijo), več ali manj privesek srednje splošnoizobraževalne šole (gimnazije), kot da bi vsi njeni učenci morali končati svojo šolsko vzgojo in izobrazbo nekje na višji in visoki šoli in postati najmanj znastveniki te ali one stroke. Tako je obvezna šola izgubila pravzaprav svoje mesto v šolskem sistemu, bila je preozko orientirana v njem, preveč sistematično in strokovnjaško, ni bila nikoli prava osnovna šola v celotnem šolskem sistemu, ki bi dajala ne glede na posamezno na njo nadovezano stopnjo srednjega šolanja svojim učencem: osnovno — zaključno, zaokroženo in praktičnemu življenju (v najširšem smislu te besede) ustrezno splošno vzgojo in izobrazbo, s katero bi se ta kaj hitro vključil v svoje proizvodno okolje ali pa bi mogel nadaljevati še šolanje na kateri koli šoli srednje stopnje. Le takšna obvezna šola bi mogla predstavljati na osnovni stopnji otrokovega razvoja zanj prvo zaključno vzgojno in izobraževalno celoto. Solar obvezne šole bi se kot njen absolvent solidno povzpel na prvo lestvico svoje življenjske poti, ko se že mora za nekaj odločiti: pred njim ni več obveznega šolanja, temveč
prosta izbira poklicev po sposobnostih in možnostih.
Obvezna šola mora torej izpolniti dve osnovni nalogi:
1.	zaključiti vzgojo in izobrazbo na prvi stopnji šolanja, ki je za vse mlade državljane obvezno in
2.	omogočiti le-tem, da sigurno vstopajo v javno in poklicno življenje ali pa da nadaljujejo svoje šolanje.
Kar nas moti danes v takšnem vrednotenju obvezne šole in njenem vključevanju v šolski sistem, je le to, da pravzaprav ni še prečiščeno temeljno vprašanje, kaj naj pravzaprav vsebuje v sedanji stopnji družbenega razvoja pri nas pojem osnovna-zaključna, zaokrožena in praktičnemu življenju (v najširšem smislu te besede) ustrezna splošna vzgoja in izobrazba. O tem bi morali kaj več spregovoriti ne samo šolniki, temveč tudi ostali družbeni delavci iz vseh vrst gospodarskega, tehničnega in kulturnega življenja. Na mnogokaj bi nas mogli opozoriti tudi smotri obveznih šol, ki jih je le-tem določala družba v različnih razvojnih dobah.
Smotri obveznih šol na Slovenskem včeraj In danes
Smotri obveznih šol v kateri koli družbeni formaciji zelo izrazito odražajo njeno notranjo ureditev. Le-ti so tudi dober kompas pri zbiranju učnega gradiva in še povedo, kako naj bo to učno gradivo v celoti orientirano, kakšne vzgojne in izobraževalne elemente naj vsebuje, kam In do kje mora učence voditi, za kakšne naloge v življenju jih mora pripraviti In podobno.
Tako pravi »Državni zakon o ljudskih šolah« Iz leta 1883, ki ga je izdala avstrijska vlada na Dunaju in ki je veljal tudi za dežele, naseljene s Slovenci, v svojem prvem členu sledeče:
»Ljudski šoli je naloga, otroke nravno-versko vzgajati, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi, da se lahko da-
lje izobražujejo za življenje, in dajati jim pravo podstavo, da bodo kdaj vrli ljudje in držav-* Ijani.«
V	sklop obvezne šole je v tedanji dobi spadala tudi meščanska šola (5 let osnovne šola in 3 leta meščanske šole). Ta je imela kot pravi 17. člen že omenjenega zakona:
»... namen dajati učni smoter obče ljudske šole presegajočo izomiko, zlasti z ozirom na potrebe obrtnikov in kmetovalcev. Meščanska šola posreduje tudi izomiko, pripravljajočo na učiteljišča in take strokovne šole, za katere ni treba predizobrazbe v srednji šoli.«
V	kraljevini Jugoslaviji je »Zakon o narodnih šolah« iz leta 1929 v svojem prvem členu predvidel le-tej sledeče naloget
»da s poukom in vzgojo v duhu državnega in narodnega edinstva in verske strpnosti pripravljajo učence za moralne, vdane in aktivne člane državnega, narodnega in društvenega občestva;
da širijo prosveto v narodu posredno in neposredno s sodelovanjem z vsemi kulturnimi ustanovami za narodno prosve-čivanje.«
Ce primerjamo namen in naloge obvezne šole v Avstriji in v kraljevini Jugoslaviji, v glavnem lahko ugotovimo, da ja obvezna šola v kraljevini Jugoslaviji že stopila iz svojega izključno šolskega področja in se lotila poleg ožjega šolskega dela še narodnega prosvečevanja (gospodinjske šole in tečaji, gospodarski, higienski tečaji itd.).
Nova Jugoslavija še nima zakona o obveznem šolstvu. Šolsko prakso urejujejo zaenkrat samo zakonske uredbe, odloki, predpisi. Ravna se tudi po tradiciji. V vsem tem pa ni navedenega družbenega smotra te šole. Se celo učni načrt za osnovne šole in nižje gimnazije Iz leta 1950 in 1951 ne vsebuje smotra in nalog, ki jih naj te šole uresničijo. Le v uvodu k učnemu načrtu za osnovne šole lahko beremo:

»Naša osnovna šola ima smoter dati učencem osnovno, splošno, na znanosti zasnovano izobrazbo ter jih na tem temelju vzgojiti za socialistične borce. K temu smotru morajo prispevati vsi učni predmeti osnovne iole.«
Takšna formulacija obvezne obvezne šole je vsekakor hudo pomanjkljiva, saj ne odraža celotnega družbenega gledanja na to šolo, ne razčleni njene vloge v celoti kot vzgojnega in Izobraževalnega činitelja, ki naj oblikuje postopoma v učencu socialistično družbeno zavest, ki naj le-tega pripravi na vse naloge, ki jih vsakodnevno narekuje socialistično urejena družba, ne vključuje tudi same šole v to življenje in podobno. Smoter in naloge obvezne šole ne bi smele biti določene samo po tako imenovanih smotrih posameznih učnih predmetov, kar je primer v učnih načrtih za osnovno šolo in nižjo gimnazijo iz leta 1950 in 1951. Tako ti posamezni smotri učnih predmetov celovitost gledanja na obvezno šolo samo razblinjajo, ker so samo sinteza njenih delov — posameznih znanstvenih strok in veščin, namesto da bi to bilo obratno.
Težiščno vprašanje obveznega šolstva na Slovenskem
Kateri koli šolski sitem, četudi do potankosti proučen in še tako koristno izbrušen, četudi vključujoč vase popolnoma or-ganično obvezno šolo, ki ima najbolj dognano vlogo, ki jo mola igrati in smoter, ki ga mora realizirati — na Slovenskem še ni vse.
Popolnost, nekega šolskega sistema določata še dva činitelja, ki ju je treba še posebej poudariti, namreč:
1.	ali je to šolstvo, vsaj na obvezni stopnji šolanja, dosegljivo prav vsem mladim državljanom, ki so obvezni, da ga obiskujejo in
2.	ali nudi le-tem vsem v enaki meri in enakovredno osnov-no-zaključno, zaokroženo in praktičnemu življenju (v najširšem smislu) ustrezno splošno vzgojo in izobrazbo.
Torej dosegljivost za vse šoloobvezne mlade državljane in nudenje prav vsem enakovredno Vzgojo in izobrazbo! Kako sta ^šeni na Slovenskem ti dve vprašanji? Odgovor je kaj la-I k: Rešujemo jih že, odkar "bajno na Slovenskem obvezno s°lo. Rešili pa ju še vedno ni-sm° v takšni meri, kot bi to bito že davno potrebno.
Glede dosegljivosti obveznega Šolstva bi mogli reči, čepr&v je šolska mreža na Slovenskem razmeroma dokaj gosta — da Popolne dosegljivosti v njej do danes še nismo dosegli, da še vedno ostaja izven šolske mreže P° podatkih iz. leta 1949, če računamo uradni radius šolskega okoliša 4 km. okrog 8«/o šoloobveznih otrok. To stanje se do letošnjega leta ni dosti spremenilo, saj smo na področju Slovenije zgradili v tem času le bekaj nad 30 novih šolskih *gradb.
Glej razpredelnico G—7
Takšen precejšen odstotek pa
i še nekoliko narasel, če bi pri Šolskem radiusu pod 4 km upo-.. vali tudi konfiguracijo ozem-Ja _ Alpe, Karavanke, Kras pd., ki šolske okoliše močno razbija na samotne kmetije, za-so*ke, turistične postojanke in s'ično. Naj navedem le nekoliko Podatkov, ki ilustrirajo dosegljivost osnovnega šolstva na Slovenskem:
šolarjem v njej enakovredno vzgojo in izobrazbo, ko vendar vemo, da je sestav našega osnovnega šolstva dokaj neenoten.
Zaradi gorovitosti slovenskega ozemlja (Alpe, Karavanke, Kras) In zaradi različnih pogojev (gospodarskih, političnih in kulturnih), ki so slovensko osnovno šolstvo razvijali, razlikujemo danes pravzaprav tri značilne kategorije tega šolstva:	niže,
više in mešano organizirano osnovno šolstvo. Vsaka kategorija osnovnega šolstva pa ima svoje bistvene značilnosti, po katerih se le-to med seboj močno razlikuje. Niže organizirano osnovno šolstvo zasledimo predvsem v gospodarsko in kulturno zaostalih področjih slovenskega ozemlja (okraj Sežana, Tolmin, Gorica, Črnomelj, Kočevje). V tem se odvija pouk v oddelkih (enem, dveh, treh); v enem oddelku je združenih več temeljnih razredov skupaj; vse hkrati poučuje ena sama učna oseba, pouk je torej deljen, učni program skrčen, zmanjšano je tudi število učnih ur v predmetniku. Pravo nasprotje niže organizirane osnovne šole je više organizirana osnovna šola. kjer ima vsak temeljni razred svojo učno moč, pouk je v tem nedeljen, učni program je moč obdelati v celoti, število učnih ur ni prav nič zmanjšano, v višjih razredih je tu pa tam celo uveden pouk po posameznih predmetih. Takšna šola je po svojem načinu dela včasih močno približana nižji gimnaziji. Zasledimo jo predvsem v mestih, v okrajnih središčih in večjih naseljih z razvitim gospodarskim in kulturnim življenjem. Med obema navedenima kategorijama osnovnih šol pa je še kategorija mešanih osnovnih šol, ki ima več ali manj razvito karakteristiko tako niže kot više organiziranih šol. V takšnem sestavu osnovnega šolstva moremo takoj ugotoviti, da si ne morejo učenci v njem pridobivati enakovredne šolske vzgoje In izobrazbe, da imajo pravzaprav v le-tem tudi tri kategorije učencev.
Glej razpredelnico 9—10—11
Kakor nam kažejo preglednice, imamo v Sloveniji cca. 31.%) šolarjev, ki uživajo v osnovnih šolah več ali manj deljen pouk v oddelkih. Uspešnost takšnega pouka je predvsem odvisna od števila temeljnih razredov v posameznem oddelku, od kvalitete učne moči in še od opremljenosti posamezne niže organizirane osnovne šole (od njene materialne osnove). Seveda je tudi razlika med niže organizirano osnovno šolo, ki ima samo štiri temeljne razrede (I.—IV.) ali še manj in tisto, ki ima vseh osem temeljnih razredov (I.—VIII.).
Ce hočemo tudi cca. 310/o Solarjem, ki obiskujejo niže organizirane in mešano organizirane osnovne šole, nuditi enakovredno vzgojo in izobrazbo, kot jo uživa že ostalih cca. 69%> šolarjev v Sloveniji, moramo začeti s temeljito reorganizacijo — tu je težiščno vprašanje obveznega šolstva sploh — niže in mešano organiziranega osnovnega šolstva. Takšna reorganizacija se že razvija nekaj desetletij, vendar je šele poslednjih nekaj let zavzela širši obseg. Medtem ko se je preje sukala bolj okoli notranje spremembe šolskega dela v niže organiziranih osnovnih šolah (zboljšanje načina pouka, pravilna razdelitev temeljnih razredov na oddelke, le-te zopet na skupine, izdajanje priročnikov za delo v posameznih oddelkih ipd.), je sedaj začela
RAZPREDELNICA 8	Leto 1949
^ Ime okraja ali	Odstotek	šolarjev,	ki imajo	do šole
pokrajine	do 2 km	od 2-4 km	nad 4 km	Skupaj
Okraj Ptuj - Haloze	33,8	42,1	24,1	100
Črnomelj	66,3	26,1	7,6	100
N°vo mesto	56,2	37,1	6,7	100
Jesenice	83,6	13,7 -	2,7	100
Trbovlje	64,1	26,8	9,1	100
Slovenija	63	29	8	100
Vsi šolarji, ki morajo hodit snovno šolo nad 4 km dal bogokrat za dalj časa ne n ®l° priti v šolo (slabo vrer *ski fias) ali pa morajo c se leto ostati doma (samol »metije, zaselki, turistične i j^bke). Slednjih sicer ni ' * o, vendar jih vsako leto l B®3,emo nekaj nad 100. Na način dosegljivost obvezne š "stvarja med šolarji neenal vnost. Eni z lahkoto op:
le t* *,V0^e ®olsko delo, drugi 6 težko zmorejo ali pa ga spl ® morejo brez posebne pom ^Praviti. Da bi takšno neei Pravnost v doseglivosti obv e Sole odpravili, bi morali ura t radius šolskega okoliša zmai , 1 ali pa ga povsod prilagoč PnH igUraciji tal v Pašama lo x'0Čjih’ bi morali obvezno , še bolj približati samotn aseljem in znižati število otr
DoJM?h na učitelja (ta bi mo jj. ati i učitelj otrok i odr;
mn’,. ?,osilec vaške kulture), niKaI1 Povečati število potov š°l in si za delo v njih : Javiti potrebno rezervo Šol u močeh. Reorganizac nul mreže v tej smeri je to bilo t p°t'rehna. Seveda pa Žan) *reka v zvezi s tem vp: še marsikaj prouč naih”??* katera rešitev bi b Deria	na.ib0lj ekonomič
Pedagoško uspešna ipd.).
Ha iem v zvezi pa naletimo Dix ^Ug,0 s Prvim povezano »•»i TlPe/ete vprašanje v ( šoli: Kako omogočiti vsi
z zunanjo reorganizacijo teh šol. Težila je spremeniti niže organizirano osnovno šolo v više organizirano — znižati število temeljnih razredov na oddelek, omogočiti nedeljen pouk, pouk po predmetih v višji stopnji in slično. Doslej so v posameznih okrajih prakticirali sledeče oblike reorganizacije:
1.	V šolskih okoliših niže organiziranih osnovnih šol so začeli vpisovati učence za I. razrede vsako drugo šolsko leto. S tem so postopoma zniževali število temeljnih razredov in tako omogočili v teh osnovnih šolah kvalitetnejši pouk.
2.	Niže organizirano osnovno šolo so začeli vključevati tudi v njen sosedni šolski okoliš tako, da so njene višje temeljne razrede usmerili na bližnjo više organizirano osnovno šolo ali nižjo gimnazijo. Tudi tako se je število temeljnih razredov precej zmanjšalo.
3.	Niže organizirane osnovne šole — posebno enooddelčne, ki so imele nad 40 učencev (tudi nad 30), so začeli spreminjati v dvooddelčne tako, da so vanje namestili še enega učitelja.
4.	Niže organizirane osnovne šole so začeli ustanavljati tudi za 20 ali še manj otrok v gorskih predelih Slovenije, kjer so gospodarsko zaostale vasi, ki potrebujejo vsaj neko kulturno središče.
5.	S kombinacijo vseh navedenih možnosti so močno znižali število takšnih niže organi-
ziranih osnovnih šol, kjer smo imeli samo deljeni pouk.
6.	Z ukinjanjem nekaterih niže organiziranih osnovnih šol so začeli povsod tam, kjer so zgradili novo centralno osnovno šolo, dosegljivo vsem otrokom v novem šolskem okolišu.
Takšen proces zniževanja števila niže organiziranih osnovnih šol še traja in bo še trajal, poiskal si bo povsem nova pota v svoji reorganizaciji, ki so pogojena v nekem določenem kraju in katerih ne moremo nekje iz centra že v naprej predvidevati. Tako je tudi prav!
Toda pri takšni reorganizaciji niže organiziranega in mešano organiziranega osnovnega šolstva, je treba: 1. to reorganizacijo izvajati postopoma in 2. upoštevati pri le-tej še pedagoške, zdravstvene, politične, klimatske, geomorfološke, gospodarske in podobne faktorje. Važno je pri vsem tem tudi poskrbeti za ustrezna materialna sredstva in kvalitetno učno osebje.
Normalni in maksimalni učni program
Vendar tudi v celoti Izvedena reorganizacija niže organiziranega osnovnega šolstva ne bi mogla še popolnoma rešiti vprašanja enakovredne vzgoje in izobrazbe za vse šolarje v Sloveniji. Se vedno bi obstajale določene razlike pri vzgoji in izobrazbi šolarja v gospodarsko in kulturno zoostalih predelih Slovenije, če tudi bi le-ta tu užival najbolj urejen nedeljen pouk, in med šolarjem v gospodarsko in kulturno razvitejših predelih, ki bi tudi užival takšen nedeljen pouk. Poslednji bi mogel uživati še celo pouk po predmetih v višji stopnji in bi si zraven tega mogel še kaj več pridobiti v šoli glede na razvitost svojega šol. okolja. In čemu bi torej šolarju v teh razvitejših predelih omejevali njegov duševni razvoj glede na enoten učni program za vse tn kategorije osnovnega šolstva, ki se je že krepko uveljavil. Takšno zamotano vprašanje moremo rešiti samo na ta način, da dobimo učni program s spodnjo mejo vzgoje in izobrazbe, katerega sl more povprečno nadarjen učenec temeljito osvojiti v kateri koli obvezni šoli v Sloveniji in učni program z zgornjo mejo vzgoje in izobrazbe, ki si ga more glede na svojo telesno in duševno zmogljivost (seveda ob upoštevanju njegovega izvenšolskega življenja) še osvojiti povprečno nadarjen učenec v obvezni šoli, kjer so za šolsko delo dani vsi pogoji v največji meri (nedeljen pouk, kvalitetne učne moči, na razpolago so vsa moderna vzgojna in učna sredstva, okolje je gospodarsko in kulturno razvito, materialna sredstva so v največji meri zagotovljeni in slično). Med obema učnima programoma — s spodnjo mejo vzgoje in izobrazbe, ki jo mora biti deležen sleherni povprečno nadarjen mlad državljan v Sloveniji od 7. do 15. leta starosti in z zgornjo mejo vzgoje in izobrazbe, ki je še zmogljiva zanj — bi se nizali vmesni učni programi, ki bi bili orientirani na organizacijsko stopnjo neke osnovne šole in bi upoštevali poleg tega še vse pogoje, ki jih za vzgojno in šolsko delo ta šola nudi.
Tako bi imeli v Sloveniji za vse obvezne šole normalni (minimalni) učni program in še maksimalni učni program (še dosegljiv). Seveda bi normalni učni program v Sloveniji ustrezal samo njenim prilikam na področju obveznega šolstva, izhodišče za njegovo sestavo pa bi moralo biti v glavnem:
1.	zahteve in potrebe naše družbe kot celote glede na njeno socialistično graditev na področju gospodarstva, tehnike in kulture;
2.	povprečno nadarjen šolar na stopnji obveznega šolstva in
3.	možnosti, ki jih nudi za izvedbo normalnega (minimalnega) učnega programa najnižja vrsta osnovnega šolstva (določiti je treba, kaj naj vsebuje in koliko).
Glej razpredelnico 12
Določitev mormalnega in maksimalnega učnega programa za obvezno stopnjo šolanja pa ni tako lahka in enostavna naloga. V razvoju slovenskega obveznega šolstva je le Avstrija natančno določila normalne učne načrte za vse kategorije tega šolstva (od enooddelčnega do večoddelčnega), kasneje se tega vprašanja ni lotila niti kraljevina Jugoslavija niti ni še danes to vprašanje v dovoljni meri rešeno. Saj poznamo za osnovno
šolo (drugače je za nižjo gimnazijo) le enoten učni program, ki govori samo o skrčenju učne tvarine v niže organiziranih osnovnih šolah. Določena je torej samo zgornja meja vzgoje in izobrazbe v obvezni šoli, ki odpira učencem vrata v srednje in njim sorodne šole (vajenske, Industrijske). Pod to mejo so vrata v te šole učencem več ali manj zaprta. Vse je namreč odvisno od skrčenja učne snovi v posameznih obveznih šolah (poglavitno težavo predstavlja tudi učenje tujega jezika). Skupnega merila za spodnjo mejo vzgoje in izobrazbe, ki bi veljalo za vse učence obveznih šol brez razlike in jim omogočalo pot v srednje in njim sorodne šole (vajenske, industrijske) — še nimamo. To vprašanje je treba čimprej rešiti, če hočemo že enkrat odpraviti diskriminacijo med učenci niže in više organi-zeranih obveznih šol, med učenci, ki te šole obiskujejo v gospodarskih in kulturnih središčih in med učenci, ki žive v goratih in zaostalih predelih.
Razporeditev učne snovi (predmetov) v obvezni šoli glede na normalni in maksl* malni učni program
Mnogi pedagogi — posebno tl — večkrat trdijo, da so za splošno vzgojenost in izobraženost naše mladine potrebni prav vsi učni predmeti, ki jih v glavnem vsebujejo sedanji predmetniki obvezne šole, čeprav so ti, takšni kot so, največ odraz minulih desetletij, razvoja slovenskega šolstva še v Avstriji in v kraljevini Jugoslaviji. Pa ne samo to! V isti sapi le-ti tudi dokazujejo, da so učni predmeti od glasbe do telovadbe in od tujih jezikov do biologije enako važni. In vendar obe mišljenji močno zanikuje že sama stvarnost okoli njih. Kako drugačni so danns pogledi na praktične potrebe vsakdanjega življenja, kot so bili v Avstriji in kraljevini Jugoslaviji, kako drugačno je danes vrednotenje znanosti in umetnosti v glavah delovnih ljudi, kot je še bilo včeraj. O enakovrednosti vseh učnih predmetov pa sploh ne moremo govoriti, saj le-to zanikuje sproti naša vsakodnevna šolska praksa. Ze zapovrstnost učnih predmetov v predmetnikih in za posamezne učne predmete odmerjeno število ur nas prepriča o nasprotnem. Vsaka razvojna doba v človeški družbi poudarja glede na svoj družbeni red prav določene posamezne učne predmete in še določene skupine teh predmetov. In ne samo to! Le nekateri učni predmeti so važni za prestop v srednjo stopnjo šolanja (humanistične gimnazije, strokovne šole). Le nekatere učne predmete upoštevamo pri zrelostnih izpitih. Nekatera področja javnega življenja silijo danes v predmetnik nove skupine učnih predmetov (obrt, industrija, kmetijstvo). Skratka: cela vrsta je teženj, kako naše klasične učne predmetnike spremeniti, kako v njih pregrupiratl učne predmete, kako nekatere bolj, druge pa manj poudariti, kako le-te medsebojno strniti, povezati in podobno.
Navajamo dva primera grupacije in razporeditve učnih predmetov in predmetnih skupin v obvezni šoli.
Glej razpredelnico 13—14
Prikazana primera grupacije in razporeditve učnih predmetov in predmetnih skupin v predmetniku obvezne šole nas samo potrdita v domnevi, da klasična grupacija in razporeditev le-teh več ne ustreza sodobnim zahtevam življenja, kateremu je obvezna šola v celoti namenjena. Na tem področju dela moramo torej začeti prav tam, kjer so v kraljevini Jugoslaviji nehali napredni slovenski šolniki, W so začeli reševati vprašanje delovne šole, strnjenosti pouka in podobno. Vse njihove izkušnje in izsledke pri tem delu je treba upoštevati, zraven pa misliti še na nova pota, ki se nam v današnjem času odpirajo v vsej širini (komune, razvijanje socializma sploh).
Šolanje učnega osebja za obvezno šolo
Reformirane obvezne šole, takšne, ki naj se čim bolj — tako po svoji organizaciji kot po svoji vsebini dela, sklada s sodobnimi zahtevami in potrebami življenja, si ne moremo danes misliti brez istočasne reforme šolanja učnega osebja za to šolo. Obe reformi morata potekati vzporedno, če ni celo potrebno, da poteka reforma šolanja učnega osebja za obvezno šolo p.-d
RAZPREDELNICA 12
Obvezna osemletna šola		
15. leto (14. leto)	Obvezen, normalen (minimalen) učni program za učence vseh šol na obvezni stopnji šolanja	Neobvezen, maksimalen učni program za učence višje organiziranih osnovnih šol, ki je zanje še telesno tn duševno zmogljiv In ki upošteva tudi učenčevo Izvenšolsko življenje
osem temeljnih razredov		Vmesne stopnje učnih programov glede na pogoje, ki jih neka obvezna šola nudi
7. leto (6. leto)		Obvezen, normalen (minimalen) učni program za učence niže organiziranih obveznih šol, ki Jim omogoča prestop, v katero koli na obvezno šolo nadovezano višjo šolo in daje osnovno-zaključno, zaokroženo, praktičnemu življenju ustrezno splošno izobrazbo
reformo obvezne šole. Se tako dobra reforma obvezne šole namreč ne bo rodila dobrega sadu, če ne bomo poskrbeli, da bo ta šola dobila kvalitetne ljudi, ki bodo znali in hoteli reformo obvezne šole tudi uresničiti — ne samo po črki, temveč predvsem po njenem duhu.
Naj navedem nekatere misli glede reforme učiteljske izobrazbe, ki jih je v svojem članku »Reforma učiteljske izobrazbe« (Pedagoški zbornik 1925) sprožil dr. F. Zgeč iz Maribora:
»Pri razglabljanju o učiteljski izobrazbi morajo izhajati iz dela učitelja na narodni šoli — toda ne v današnji okosteneli obliki šolske učilnice, temveč narodne šole z vsemi težnjami po reformi, ki postaja vedno nujnejša.
To zahtevo nam narekuje dejstvo, da segajo vsi pedagoški zavodi s svojim delom daleč v bodočnost, najsi bodo to že potem učiteljišča, višje pedagoške šole, pedagoške akademije, pedagoške fakultete ali instituti, priključeni univerzi, saj obliku-
jejo generacijo za generacijo, ki deluje okroglo trideset let. na svojih mestih.
V	rokah pedagoških zavodov leži v veliki meri usoda vsega šolstva in baš zato je centralno vprašanje reforme vzgoje in reforme šolstva — vprašanje učiteljske izobrazbe. Današnji učitelj ni samo učitelj v ožjem pomenu besede, on je organizator nove šole, nove vzgoje.
Pedagoški zavodi bi morali res ostati samo pedagoški zavodi, ne bi se smeli pretvoriti v inštitute z navidezno znanstvenim značajem, kjer dominirajo vsi drugi predmeti bolj kakor pedagogika. Po tej poti pedagoški zavodi ne bi smeli hoditi. Le ti morajo nuditi v resnici tisto izobrazbo, ki jo učiteljstvo potrebuje za svoje delo v šoli med narodom in to delo mora biti merilo.
V	članku »Vprašanje višje pedagoške šole« (Popotnik 1928) piše isti avtor:
»Učiteljstvo večine kulturnih narodov stremi po visokošolski izobrazbi, ker uvideva, da je za delo med kmečkim prebival-
stvom, industrijskim delavstvom, za delo na osnovni in meščanski šoli v mestu in v podeželju, potrebna višja izobrazba, če naj učitelj s svojim delom odgovarja zahtevam na šolo v pozno-kapitalistični dobi razvite industrije.«
Takšnih in podobnih misli bi mogli navesti več, če bi prelistali vse »Pedagoške zbornike«, »Popotnike« in podobne revije, domače in tuje. Toda treba je samo to poudariti, da je danes že napočil čas, ko moremo zamisli najnaprednejših ljudi iz šolske prakse v polpretekli dobi realizirati (Schreiner, Zgeč, Benkovič, Šilih, Vrane itd.).
Vse njihovep redloge bi mogli v glavnem strniti v zahtevi po višji učiteljevi izobrazbi. O tem pa so si vsi edini.
Navajam zahteve nekaterih šolnikov, kako naj bi reformirali šolo za učno osebje v obveznih šolah:
1. Sola za učno osebje v obveznih šolah naj predstavlja po svoji vsebini, organizaciji in načinu dela posebno vrsto strokov-(Nadaljevanje na 6. strani)
RAZPREDELNICA 6	Osnovne šole 1953
Republika	Na 1 šolo			Na 10.000 prebivalcev		Na	100 kms		Na 1 učno
	pre- bival.	km*	učen- cev	šol	1 učen-I cev	šol		učen- cev	moč učencev
Slovenija	1279	17,4	120	7,8	| 941	5,7		69157	39
RAZPREDELNICA 7	Gimnazije 1953
Republika	Na 1 šolo			Na 10.000 prebivalcev		Na 100 '	2		Na 1 učno moč učencev
	pre- bival.	km2	učen- cev	šol	cev učen-	šol	i ri- cev	
Slovenija	7311	99,4	259	1.4	354	1,1	260	26
RAZPREDELNICA 9	1954/55
Republika	Vrsta obvezne šole		Učen- cev	Uživajo samo nedeljen pouk v više organiziranih osnovnih šolah	Uživajo deljen pouk v niže organiz. in meš. osnov, šolah		
					dva temeljna razreda skupaj	trije temeljni razr. skupaj	štirje temeljni razr. skupaj
Slovenija	osnovna šola	število "/e	143744 100%	99364	20227	9948	14205
				69,2«/o	14,0»/,	6,9%	9,9%
ZSE - LRS)
RAZPREDELNICA 10	1953/54
Republika	Razvitost osnov, šole glede na	Šte- vilo	Učenci po številu in odstotkih glede na oddelčnost* osnovnih šol								
	temeljnih razredov	šol	1 oddel.	2 oddel.	3 oddel.	4 oddel.	5 oddek	6 oddek	7 oddek	8 oddek	več
	I.—IV.	429	2609 3,5"	4937 6,7"	4645 6,3~	9989 12,8~	5325 7,3	5180 7,1	2983 “4,0"	6476 _ 8,8	31281 42,9"
Slovenija	1,—Vlil.	714	6193 8,6"	15261 ~21,3~	11507 ieX	9390 _ 13,9	11124 ""15,5"	6561 9,r	3500 4,8"	3208 ~ 4,4	4116 5,7"
	Skupaj	1143	8802 6,1"	20198 " 13,9	16152 11,f	19379 13,4"	16449 11,4"	11741 8,l"	6483 4,4	9684 6,7"	35397 24,5
* 1 oddelek = 1 učna moč
RAZPREDELNICA 11
Republika	Razvitost osn. šole glede na število temeljnih razredov	Šte- vilo šol	Sol z nedeljenim poukom	%	Sol z mešanim poukom	%	Sol z deljenim poukom	%
	X.—IV.	429	238	56,0	43	18,1	144	35,8
Slovenija	L—VIII.	714	32	4,4	271	37,7	415	57,8
	Skupaj	1143	270	23,6	314	27,4	559	48,9
ZSE — LRS
RAZPREDELNICA 13	A	
1. skupina učnih predmetov	| 2. skupina učnih predmetom	3. skupina učnih predmetov
Obvezni učni program		Neobvezni učni program
Jedrni učni predmeti materinski jezik računstvo spoznavanje družbe In prirode tehnika in gospodarstvo	Učni predmeti okoli jetra tuj jezik telesna vzgoja likovna vzgoja glasbena vzgoja	Neobvezni učni predmeti drugi tuji jeziki strojepisje gospodinjstvo ročno delo Itd. ■
Nujno potrebno znanje za prestop v srednjo stopnjo šolanja	Nujno potrebno dopolnilno znanje za splošno vzgojo tn izobrazbo	zadostitev interesov, posebnih potreb in želja
Praktične vaje v zvezi z učnim programom		
RAZPREDELNICA 14
I. Obvezno šolsko delo
IH II., III. temeljni	IV., V., VI. temeljni	VIL, VIII. temeljni	
razred	razred	razred	
Telesna vzgoja in Izobrazba
Učni Jezik
Računstvo
Spoznavanje In razumevanje prirodnega In družbenega življenja
Strnjen pouk:	Strnjeno-predmetnl	Predmetni pouk:
priroda, človek	pouk:	fizika, kemija
in zdravj«	pri rodoslovje	higiena
	domoznanstvo	zgodovina, zemljepis
		državljanski pouk
Praktične vaje, delo v šolski delavnici, šolski huhlnji; ogledi, opazovanja, proučevanja itd.

Si
N
S
52
O
C
a
S
3
v
tn
Likovna vzgoja in Izobrazba Glasbena vzgoja in izobrazba II. Neobvezno Šolsko delo
Tuji jeziki, strojepisje, šivanje, kuhanje, vrtnarstvo Itd.
C8
I
I
H

III. Izvenšolsko delo
Pionirske organizacije (krožki). Partizan, Tab omiki, Počitniška zveza itd.
Misli praktika k aktualnim vprašanjem šolstva
Sistem šolstva
F. JANDL
Y teh letih po osvoboditvi Smo eksperimentirali v šolstvu. Brez dvoma to ni bilo vedno dobro. Premalo smo upo_ itevali izkušnje slovenskega
nadaljevali šolanje ▼ višji gimnaziji.)
Najprimernejša reštev je, da se ponovno uvede višja osnovna šola na vseh osnovnih
šolstva v preteklosti. Ni fraza, šolah. Učni načrt mora biti da mora šolstvo rasti iz druž- prilagojen ciljem, katerim naj benih, ekonomskih, narod- služi višja osnovna šola: pri-nostnih zgodovinskih prilik, prava otroka za praktično živ-biti mora afirmacija živega Ijenje. Spet se bo kdo našel, držbenega življenja- Samo v ki bo trdil, da bomo s tem po-
či, dočim je namen osnovnega splošno izobraževalnega tolst va izobraziti 3/i mladine ter ji dati višjo izobrazbo. Pri objavah naših učnih uspehov ob polletjih bi morali o tem resno razmisiliti, ker nam pri tem trpi mladina. Vse krivde za neuspeh pa res ne smemo iskati pri njej. Najobičajnejši nezainteresira-
(npr. krajevne znamenitosti, zgodovinske posebnosti, teren v spoznavanju zemljepisnih osnov, rastlinstvo in živalstvo kraja Itd.) Brez življenjske zasidranosti v pouku se ne bomo mogli izogniti verba-lizmu. Danes preveč urimo spomin. Kdor ga ima, napreduje, kdor ne, propade. Mnogokrat se mi zdi, da sličijo naše šole sredjeveškim učilnicam, kjer se je vse učilo na pamet-Princip otrcfkove aktivnosti in sodelovanja ni dovolj upoštevan. Prav tako se učitelj premalo poglobi v individualnost otroka: otrok se od otroka loči. Ta razlika ne obstoji
O šolskem radiu na Hrvatskem
odgovor je: so
ni, nepazljivi, se premalo uci- le v nadarjenosti- temveč tudi jo in ne vzamejo sole resno. v rea]icjjt na vzgojna sredstva.
taki šoli je napredek n uspeh zadovoljiv. V naših šolah je vse preveč ocen, kar nikakor ni normalno. Vsiljuje se misel, ali so bili morda učenci in dijaki nekoč bolj nadarjeni in marljivi	kot sedanji? Ali
je bilo nekoč tudi toliko negativnih ocen kot danes? Mislim, da tega nihče ne more trditi. Tudi danes je mnogo nadarjenih in pridnih učencev ter dijakov, zaradi tega tako visok odstotek negativnih ocen ni normalen. Vse nas sili, da iščemo vzroke tem pojavom. Preveč ugotavljamo posledice, premalo pa resno iščemo vzrokov- Nič novega ne bom povedal, da so pomembni vzroki naš sistem šolstva, učni
rušili enoten tip šole- Trdim, da to ne bi bilo prvič nič hudega (saj deca niso vsi po enem kopitu), drugič pa itak nimamo v praksi enotne oisr novne šole: del učencev gre preko gimnazije, del pa preko osnovne šole (na deželi, kjer je višja osnovna šola). Vsekakor je treba najti primerno rešitev sistema šolstva, da bo v resnici koristil večini otrok. Kot sem že napisal, mi je neki ravnatelj dobre gimnazije trdil, da po njegovih statistikah izdela 3. oz. 4. razred gimnazije 15 _ 20 odstotkov dijakov, ki so se vpisali v 1. razred. Zanimivo in koristno bi bilo, če bi izvedli statističen pregled, koliko di-
Če ti odgovori držijo, je nekaj krivde tudi na šoli: nezamte-teresirana in nepazljiva je, mladina, ker ne najde v šoli tega, kar jo zanima in prite-
Na zahod hodimo, da bi nekaj novega odkrili in vnesli na področje slovenskega šolstva. Mogoče je takšna pot včasih celo potrebna. Zakaj? Na njej se mnogokrat razočaramo in temeljito prepričamo o tem, kar je .že pred tridesetimi leti nekje napisal nestor slovenskih šolnikov Matija Senkovič:
»Treba se je truditi, da vzra-ste naša šola iz naših posebnih razmer, iz naših pedagoških izkušenj, iz naše jugoslovanske kulture, da postane tako prava vzgojna in delovna šola v modernem smislu.«
Da, treba je naj prej e temeljito poznati svojo lastno šolsko
Ta reakcija je važen činitelj v učno-vzgojnem procesu. Če najde učitelj — to seveda ni vedno lahko — primeren način
pij«. C;«p™™i» -n. -
jemJje sole re no Je tre p^g vecino uspešen. Iz prak- Sloveniji in v bratskih republi-vprasati: ah mi tudi dovolj ^	trdir^ ^ je le	kah in šele potem	spre_
T,:	- sr v“'” “kl‘v
e- ™ Mo bo t,i-'	™	»as
vo razumel: ne zavzemam se ,	, F
za to. da bi manuelnega de- P0?1™ to. uspevati. Otrokovo lavca podcenjevali, saj je on sodelovanje in ^ ter s le P tisti ki ustvarja materialne s edica uspešnega dela učite-
dobrine	P. » * 85^38^-«
najti nato primeren način podajanja. dostopen duševnemu profilu njegovih učencev. Zato
da poleg manuelnega delavca damo primerno mesto tudi intelektualnemu delavcu, saj vzajemno ustvarjamo dobri-
ne: učitelj »producira« izobra- mOTa Imeti	^načrts^in	— ..._______________ _______________________________
ženega človeka, katerega po-	učnega gradiva naj- dogoditi, ker smo doslej zapirali Se registrirajo pri redakciji Sol-
načrti, nepedagoški odnos uči- jakov, ki so se vpisali v I. raz-teljev, pomanjkljiva izoibraz- red gimnacije onih osnovnih
logi so pognali skupino republiških in okrajnih šolskih inšpektorjev v mesecu novembru na obisk k bratom Hrvatom, Srbom in Makedoncem (beri članek tov. V. Cvetka: oa Ljubljane do Skoplja), da bi se od njih kaj naučili. Za naše pojmovanje je to dokaj čudno rečeno, mar ne? In vendar se je prav to dogodilo — in se je moralo
četne težave, ki so se javljale na tej poti. Za prvo razdobje je SPK-NRH prevzel vse stroške, ki bi nastali pri organizaciji šolske radijske službe v Zagrebu in njegovi okolici. Tako glede nabave radijskih sprejemnikov kot glede sestavljanja in oddajanja posebnega radijskega programa za šole. Uresničitev takšnega načrta je bila poverjena posebni redakciji za šolske radijske oddaje, ki je bila osnovana pri Radio-Zagreb. Ta redakcija se je poimenovala: Šolski radio. Ena izmed njenih nalog je tudi bila, da zbere okrog sebe niz izkušenih in sposobnih učiteljev, predmetnih učiteljev, profesorjev in drugih strokovnjakov za posamezna področja učnega programa, ki naj sestavijo plan šolskih radijskih oddaj za vso šolsko leto 1953/54. Takšen plan in program sta bila sestavljena. Toda preden sta začela veljati, so bila sklicana še nešteta posvetovanja m opravljeni še mnogi razgovori s prosvetnimi in drugimi javnimi delavci, ki že imajo bogate izkušnje glede uporabe radia med šolsko mladino.
V začetku šolskega leta 1954/55 je SPK-NRH pozval vse šole, ki posedujejo radio aparate, da
La učiteljstva itd. Velika ovi ra je bila pomanjkanje prosvetnega kadra tako v osnovnih kot srednjih šolah, menjavanje kadra, mnogokrat celo med šolskim letom neupošte-
šol, kjer je bila višja ukinjena, je uspešno končalo nižjo gimnazijo. Pri takem uspehu pač nižja gimnazja ni odigrala predvidene vloge izobrazbe 75 odstotkov mladine.
^uie naša industrija m pre; Jv vidikU duševno zmoglji, čestokrat oči pred lastno, do-
Treba bo najti sistem šolstva, psihologijo ne more kai prida ki bo res pripomogel do višje	Treba ga'je navaja-
vanje razvojne stopnje otrok Tako so izdelali nižjo gimna-in birokratsko izvajanje ue- zijo v resnici le najboljši učen-nega načrta.
Odpravil smo stari sistem šolstva, ki je imel večtirno izobraževanje kot meščanska šola, realna gimnazija, klasična gimnazija z odgovarjajočim strokovnim šolstvom. Zavrgli smo ta sistem predvsem zaradi tega, ker je bil ovira pri napredovanju dijaka in
izobrazbe širokim ljudskim množicam, saj je izobrazba temelj družbenega napredka.
Učni načrti in predmetniki
čnih podrobnih učnih načrtov naj bi se dijak'; učili v učiteljišču (metodika). Sedanji učni načrt ni »prelahek« in ne vem, če ni le še preveč obširen. Za II- raz. je prosti spis še težak. V III. in IV. raz. bi bilo dati več poudarka razrednim spi-
nršoir gimnazija,1'vzpomdno teremi dokončno preizkusili, som in posebno še obnovam. - ^ 6 - •	. 'r - . t>_i —i—s —Naučiti moramo ucenca spoz-
Važen razlog učno-vzgojnih neuspehov je tudi učni načrt. Novi učni načrt je vsekakor mnogo boljši kot so bili prej-
__	__ šnji, ki so bili večinoma pre-
pri prestopu iz šole na šolo in obširni, prenatrpani in ne^v" uvedli enoten tip splošno iz- Ijenjski- Učne načrte smo tudi oforaževalnega šolstva: osnov- menjavali, preden smo jih na
strokovne šole in visoke šole- Pri sestavi sedanjih učnih na-Za 75 odstotkov otrok smo Črtov je sodelovalo vec uci-p red videli obisk nižje gimna- teljskih društev in učiteljev zije ter želeli na ta način praktikov. Zal, da smo jih do-dvigniti izobrazbeni nivo ši- bili prepozno. Prepozno do-rokih ljudskih množic, želeli spel učni načrt povzroči vedno smo dati tudi preprostemu veliko zmedo. Primer: v za-Ijudstvu višjo izobrazbo. Uki- četku šolskega leta je bil uve-
navati bistveno in nebistveno v berilih ter vaditi ž njim obnove v skrčeni in razširjeni obliki Uvedba domoznanstva je primerna. Tu pa naj učitelj res spozna »dom«, mislim okolico, sicer bo domoznanstvo
ti na uporabo psihologije v praksi.
V zvezi z učnim načrtom bi hotel še omeniti učbenike, ki ne ustrezajo novemu učnemu načrtu. Pri sestavi moramo .paziti, da bodo res služili učencem. V jezikovnih vadnicah bi bilo predvideti več vaj, ki jih bi otroci lahko reševali doma. Tudi računice naj imajo več dobrih praktičnih nalog in manj razlage. Ta učencem ni.potrebna- Zemljepis, prirodopis naj so pisani za otroke, tj. lahhko razumljivi, pregledni in kratki sestavki. Posebno važne so čitanke. Berilni sestavki naj bodo kratki, pripovedno pisani, da jih lahko učenec obnovi. Ne pozabimo na berila za obnovo (v zvezi s pisatelji).
Izbira učnih predmetov je
fmmB. SiŽHSH!
i i •	» - J r\f\ _1 „ r „ a 1 -vnM* 4 v. 11 o n i •n.a/r+ c« nic+J
absoivira 15 do 20 odstotkov učencev, ki so se vpisali v prvi razred gimnazije. V IV. razredu osnovnih šol zaradi zahtevnosti gimnazije obsedi do končne šolske obveznosti 10 odstotkov učencev. Vsi ti učenci imajo jMgoje za normalen napredek v višji osnovni šoli, upoštevajoč primeren
nik In učni načrt se nista skladala; predmetnik je predvideval ročno delo v V. raz., v starem gimnazijskem učnem načrtu ni bilo ročnega dela. Cez 2 meseca je bil uveden stari predmetnik in stari učni načrt. Komaj je minulo 14 dni
knjigo ne more dovolj okoristiti. Tudi snov v zemljepisju in prirodopisu je primerna. Nekoliko zahtevnejši je učni načrt višje osnovne šole. Za podrobno obdelavo učnih načrtov bi bila potrebna posebna razprava ali članek. Hotel bi nanizati le nekaj splošnih primerov.
pa je stopil v veljavo novi
________ ^	_	predmetnik in učni načrt. Ta-
učni načrt*nimajo pa*pogojev, ka praksa nam ni v čast. da bi mogli slediti v gimnazi- Kot sem že omenil je novl ji. Tem otrokom prizadeva nas	učni nažrt znatno bojjjL Mo-
sistem sole krivico, ker nima-	ram pa pripomniti- da je tudi
majo pogojev, da bi mog 1	S4.arj učni načrt učitelj-praktik
slediti v gimnaziji. Tem otro- g pridom uporabljal. Žal se -----------—, .	-
kom prizadeva nas sistem so- u6iteljstvo vse preveč šablon- naučiti poštevanko, mnogo le krivice, ker nimajo nobe-	s^0 ^ birokratsko drži celo	ustno	računati in utrditi	4 rač.
ne možnosti razvoja- Za uce-	razvrstjtve učne snovi. Vsak	operacije.	To	naj	bo	osnovno
nje obrti se zahteva nižja gim-	moral v podrobnem pravilo osnovne šole- V osta-
nazija oz. odgovarjajoče števi- u£nem nagrtu izdelati prakti- lih predmetih pa obdelati bilo razredov višje osnovne so- ven ^ življenjski podrobni stvene elemente ob nazornem
učni načrt, t.j. iz izkušenj iz-
V podrobnem učnem načrtu je treba upoštevati načelo: manj, pa dobro! Utrditi črtanje, vaditi pripovedovanje in navajati deco na primemo izražanje, predelati obnove.
le. Praktično učenci onih os-
novnih sol, kjer je nižja gim- pusltiti nebistveno, upoštevati nazija, ne morejo v uk, ako kuiturnei gospodarske, socio-mso uspešni v gimnaziji d Joške in druge prilike kraja,
podeželja, ki končajo 8 razredov neke enorazrednice pa imajo to možnost. Iz izkušenj pa lahko trdim, da večkrat učenci s IV. razredi onsnovnih šol bolje napredujejo kot oni, ko so končali 6 ali 7 razredov neke eno ali dvoirazrednice-Mnenja sem. da tega vprašanja ni mogoče rešiti z uvedbo petega razreda, za katerega se ogrevajo nekateri profesorji nižjih gimnazij, temveč samo z uvedbo višje osnovne šole tudi v krajih, kjer je nižja gimnazija. To osnovno vpraša-nje-mislim sistem šolstva-mo-ramo najprej rešiti. Gimnazija pa naj bi sprejemala učence, ki so dovršili 4 razrede onovne šole in to one, ki se bodo za študij na nižji gimnaziji odločili prostovoljno. Tako pa smo vpis v nižjo gimna-zjo rešili birokratsko: ukinili višjo osnov, šolo in učenec, ki uspešno dovrši 4 razrede, mora v gimnazijo, naj se s tem strinja ali ne. Uspeh ni izostal: kadrovci so okupirali prve razrede širom Slovenije- S tem pa nočem trditi, da naj gredo v nižjo gimnazijo samo izbranci. Ne, naša dolžnost je da dvigamo izobrazbeni nivo, toda ne z administrativnimi ukrepi, temveč s kvaliteto šolstva in prepričevanjem ter
učenčevo duševno sposobnost, vpliv letnih časov (nazornost v naravi) itd., pa bi bil tudi stari učni načrt primeren. Nekaj takih vaj v sestavi prakti-
in življenjskem pouku. Predvsem naj učitelj upošteva otrokovo duševno zmogljivost in povezanost z življenjem kraja. Učitelj naj pozna starše otrok, prilike v katerih živi otrok In vse elemente kraja, ki pozitivno vplivajo na izobrazbeni in vzgojni nivo pouka
harmonično zgrajenega, zato novi predmetnik upošteva v večji meri moralno, estetsko in telesno vzgojo ne le umsko-Z uvedbo novega predmeta — družbeno moralne vzgoje, emo tej zahtevi v neki meri zadostili. V tem predmetu posreduje učitelj učencu moralo so-cialistične družbe.
Za uspešen pouk ročnih spretnosti (risanje, ročno delo) je potrebno, da te predmete najprej obvlada učitelj sam. Današnja učiteljišča tem predmetom niso posvečala potrebne pažnje- Učitelji le malo obvladajo risanje, o ročnem delu nimajo pojma. To pomanjkljivost bi najlažje premostili krajši počitniški tečaji kot jih je prirejalo v stari Jugoslaviji Učiteljsko udruženje. Ti tečaji naj bi bili povezani z letovanjem učiteljstva. V teh ieča-jlih (14 do 20 dni), ki bi se formirali po strokah, naj bi se učiteljstvo usposobilo za pouk ročnih spretnosti: za ročno delo, petje, risanje. Za telesno vzgojo so taki tečaji že v teku.
selnostjo. Mogoče bo prav to potovanje zdramilo slovensko šolsko javnost, da bo začela več novega črpati iz same sebe in manj vnašati na naše šolsko področje tujih, deviznih učenosti.
2e Hrvatje so nas iznenadill, saj smo kaj hitro spoznali, da so v mnogočem prelomili v obveznem šolstvu, da je njihova reorganizacija tega in nov učni program zanj res novost, ki kliče našega priznanja. Začeli so utirati nova pota obveznemu šolstvu, ki jih je le-to že nekaj desetletij zahtevalo. Toda niso se ustavili samo ob reorganizaciji obveznega šolstva, ob vnašanju novega življenja vanj z dokaj naprednimi učnimi programi, temveč so se lotili Istočasno tudi izobraževanja učnega osebja v Pedagoškem centru. Za novo je treba oblikovati tudi nove ljudi. Edino takšna pot je pravilna.
Toda moj namen ni govoriti o šolstvu na Hrvatskem, temveč o enem izmed najvažnejših šolskih pripomočkov: o šolskem radiu. Mislim, da so tudi pri organizaciji šolskega radia hr-vatske prosvetne oblasti na pravi poti. O tem me je povsem prepričal pomenek z osebjem šolskega radia, ki smo se ga udeležili nekateri slovenski inšpektorji. Seveda so naš pomenek spremljale še reprodukcije posameznih šolskih radijskih oddaj, da bi dobili tako čim popolnejšo podobo njih organizacije in vsebine. Da na kratko povzamem, kar smo slišali, samo povzamem, sodbo naj sl vsakdo ustvari sam.
Kakor je na Hrvatskem nekako že navada, da za razliko od Slovencev, uvajajo nekatere zdrave zamisli iz šolske prakse dokaj pogumno in na široko, so prav tako napravili s šolskimi radijskimi oddajami, čeprav je elektrifikacija v Hrvatski zajela daleko manj šolskega ozemlja kot v Sloveniji. Toda Sveta za prosveto in kulturo NRH to dejstvo ni motilo. Le-ta se je samo ovedel izredne koristi in važnosti šolskih radijskih oddaj, ovedl se je, da je treba tudi na tem področju začeti z delom, prebiti led in premostiti vse za-
skl radio in da postanejo aktivni sodelavci te redakcije. Posredoval jim je programe za šolske radijske oddaje in mesečnik: Radio v šoli. Redakcija Šolski radio pa je upoštevala vse njihove predloge glede izboljšanja šolskih radijskih oddaj. Takšnih šol, ki so se registrirale pri Šolskem radiu In začele shematično uporabljati šolske radijske oddaje kot stalno obliko svojega šolskega dela, je bilo zaenkrat samo cca. 400. Toda njih število bo od meseca do meseca naraščalo, kakor bo naraščalo zanimanje sploh za šolske radijske oddaje in kakor se bodo v bodoče povečala finančna sredstva za elektrifikacijo šolskega ozemlja In nabavo radio oddajnikov za šole.
Redakcija Šolski radio je v stalni, neposredni povezavi s SPK-NRH, nadalje še z vsemi komisijami strokovnjakov, ki študirajo in pripravljajo šolske radijske oddaje, prav tako tudi z vsemi registriranimi šolami in še društvi prosvetnih delavcev ter Pedagoškim centrom. Le-ta je celo za redakcijo Šolskega radia opravil dokaj zanimivo anketo o njenih šolskih radijskih oddajah.
Učno osebje na šoli, M razpolaga z radio aparatom in ki je torej registrirana pri redakciji
Šolskega radia, ni prav nič oIm vezno poslušati z učenci šolskih emisij, če smatra, da le-te no ustrezajo njihovemu razrednemu šolskemu delu. Učno osebje lahko pismeno ali ustno vpliva na oddaje Šolskega radia, saj je z njim v stalni zvezi. Svoje mne* nje o njegovih oddajah pa lahko tudi izraža na posvetih la razgovorih, ki jih v ta namen od časa do časa sklicuje redakcija Šolskega radia.
»Šolske radijske oddaje«, tako pišejo posamezni šolniki* — »vnašajo v razred mnogo raznolikosti, veselja in vedrine. Učenci na lažji način osvajajo in bogatijo svoje znanje. Dobro pripravljeno šolsko radijsko oddajo učenci lahko spremljajo in si jo zapomnijo brez »bubanja«. Učenci se obogatijo z mnogimi novimi pojmi, širijo si svoj besedni zaklad, govorno Izražanje jim postane sočne j še, izgovor in naglaševanje sta boljša, njih okus se plemeniti...«
Pri programu za leto 1954/55 je redakcija Šolski radio že upoštevala vse kritike, pripombe in mnenja poedindh prosvetnih in javnih delavcev, mnenja učencev, staršev, zaključke posvetovanj in razgovorov. O novem programu za šolske radijske oddaje pravi revija Radio v šoli.
»Otresti se je treba Klasičnih kalupov stare osnovne šole; pouk je treba kar najbolj povezati z življenjem, osvoboditi ga je treba zastarele zaporednosti, kronološke urejenosti, sistematike; treba je, da skozi šole poteče življenje, dvajseti vek z vsemi svojimi uspehi, življenje naših ljudi in naše zemlje z njihovimi ustvarjalnimi napori, doseči, da učenci v tej novi dobi kar največ razumejo, doživljajo, prežive, a da se manj učijo predmeta za predmetom po starem sistemu, ko gremo od dogodka do dogodka v času, od točke do točke v prostoru — to so zahteve, katerih realizacijo med drugim zahteva novi učni načrt naše šole.«
Temu novemu gledanju na obvezno šolo, novemu gledanju na njeno učno vsebino in način dela v njej pa je treba prilagoditi tudi šolske radijske oddaje.
Tako je program šolssm radijskih oddaj za šolsko leto 1954/55 v NRH po strukturi naslednji:
1.	Književnost (bajke, basni* zgodbe, pesmi).
2.	Doživljaji in dogodivščina Fante Pračka in Pere Špekulica (pouk o jeziku).
3.	Veliko potovanje po domo-vini.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Prispevek k reformi obveznega šolstva
(Nadaljevanje s 5. strani)
ne šole, ki naj oblikuje za pedagoško in učno delo zagretega človeka;
2.	nadovezna naj bo na obvezno šolo, iz katere naj sprejema učence le po izbiri glede na njih učne uspehe, moralne kvalitete, telesne in duševne sposobnosti ipd.);
3.	postane naj postopoma osemletna in tako doseže v nekaj letih svojega razvoja rang fakultete; prehod od petletnega učiteljišča in Višje pedagoške šole je treba razumno urediti, prav tako pa tudi odnose med
osemletno pedagoško šolo, njeno višjo stopnjo in pedagoško fakulteto;
4.	osemletna pedagoška akademija ali kakor bi se že imenovala, bi morala usposabljati učno osebje za delo v vseh temeljnih razredih obvezne šola in še za delo v njenem življenjskem okolju, v katerem se učenec izživlja;
5.	z organizacijo takšne šola bi morali istočasno urediti ša rang In plačilni razred njenih absolventov ter še vse, kar je • tem v zvezi (zaključni izpiti* strokovni izpiti ipd.).
Prikaz osemletne pedagoške šole
Pišimo krajevne kronike
zaznamujemo s številko in to vnesemo v besedilo, odpade zamudno iskanje*
Za razvrstitev zemljepisne
Te misli podajam z željo, da se pogovorimo in krenemo na drugo pot. Zanamci nam
Ce listamo po šolskih kro- sčasoma dobre krajevne kronikah, najdemo v njih skoraj nike.
grtokovTn kvečjemu1 še*kafo niti? “r/okoHS £ kronfst /a razvrstitev
vreme.« i. leltoi,. togeg. J.«	r ~~	Kirn’
•eze z dogaja- ko bo vsak kraj našel svoje Ijepasmh u^ih ^njigah. ^ ^p	mf>j mentor. ko
mesto.
bodo
Druga variacija bi bila, da njski in zaradi tega se nižja gimnazija vključi v pešen. Ziasfi velja^to sistem osnovne šole, t. j. da nadomesti višjo osnovno šolo.
V tem slučaju pa mora bit: učni načrt prilagoden temu načelu- Na ta način bo prehod iz osnovne šole v nižjo gim-
nič, kakor da ustanova brez zveze njem izven nje. Ker pa temu ni tako in velja: iz življenja za življenje, je treba prenehati s šolskimi kronikami v dosedanji obliki in začeti s krajevnimi kronikami. Pri tem se ni treba bati, da bi prišli navzkriž z navodilom za spisovanje šolskih kronik.
Krajevna kronika je za učitelja še bolj zanimiva ko šolska kronika. Precej časa traja, da se učitelj v kraju razgleda če nima pri tem opore. Vse prej pa se bo znašel, če bo na šch dobil krajevno kroniko. Tedaj bo njegov pouk kmalu lahko življe-zaradi tega tudi us-za zemljepisni in zgodovinski pouk, korist bodo imeli pa tudi drugi predmeti.
Šolske kronike pišejo šolski upravitelji. Krajevne kronike
po pravici očitali malo-ost. Malodrušnežem pa v
rej bomo govorili o legi. me- me je dvignil moj mentor, _ jah in velikosti, nadalje o me je vodil po gozdu virov in prirodi, prebivalstvu, gospo- opazil na mojem obrazu stran, darstvu in drugih področjih. Rekel je: fant, korajžo, s po-Ker rastlinstvo ni odvisno žiranjem pride apetit, imel je Je od podnebja, temveč tudi prav*
od zemlje, bomo za poglavjem	i?. H.
^i£jf&^d= p^ttfSSKo -------------------------------------------------
fko drutuo v Mariboru v prirodi bomo razširili poglav- P^AGOSKiHSEMmAR Zgodovinski knjižnici kot 1.	^šte^lom. tem- kmetijsko-gospodarskih
več bomo govorili o njih s stališča narodopisea. Zato bomo razpravljali o snovni ali materialni kulturi in o običa.-jih*
Področja nam bodo katastrske občine. Opisali jih bo-
Preden gre kronist na delo, je potrebno, da se seznani z navodilom, kako je sestavljati kronike, t. j., kje in kako je zbirati gradivo, kako ga je obdelati. Kolikor mi je
zvezek Pomožnih znanstev pod naslovom Krajevne kronike- Brošura je bila izdana le za Štajersko in že leta 1905, zato ne ustreza našim prilikam. Zato bi bilo treba napisati novo navodilo.
Specializacija v izbranih učnih predmetih (dva, trije)	FrouČevalno in raziskovalno delo na področju pedagogike in psihologije (teorija in praksa)
	Izpolnjevanje v metodiki In didaktiki Izbranih učnih predmetov (teorija in praksa)
	Pedagoške in psihološke sku-pine učnih predmetov (teorija in praksa)
Izpolnjevanje splošne Izobrazbe	
	Pedagoška skupina učnih predmetov (teorija in praksa)
Izpolnjevanje splošne Izobrazbe	
Višja
stopnja
(akade-
mija)
Srednja
stopnja
Pogoji za vstop v osemletno pedagoško šolo: uspešno končana obvezna šola (vsaj dober uspeh), moralne kvalitete, telesne in duševne sposobnosti, potrebne za vzgojni in učni poklic
17 od 22 vabljenih.
Seminar Je otvorll tov. inž. Horvat Andrej.
^	,	.	.	, ,	, BIIB1S.O	J--* ~~ Kvalitete nazornega pouka.
Dokler ga ni, je dobro, da mo lede prir(><le, gospodar- zgrajenega na načelih modeme kronist seže po krajevnih	in	analitike, ^Je v kratkih obrisih po-
zgodovinah ali kronikah, pre
SOL
V Gorici Je bil dne 4. januarja 1955 pedagoški seminar za strokovne predavatelje kmetijsko-go-	_   	. _
gospodarskih šol. Navzočih Je bilo »prispevek k reformi obveznega
” ''oh"pnih-	šolanja«, bi mogli Iz njega iz-
Prikaz je samo tema za razpravljanje tako glede poimenovanja same šole, njene organizacije kot njene vsebine. S tak-šnm razpravljanjem pa Je treba člmprej začeti, če hočemo skoro reformirano šolo za učno osebje v obveznih šolah.
Ce bi sedaj pregledali celoten
iz osnovne šole v nižjo gim- pa lahko pišejo fi, še bolje pa in ueie; Krajevni ■navito lahek nrehod v višjo bo, ako se za kroniko izbere krajevno zgodovino in tekoče
nazijo Jaue-R., pieu _________j	j ...	v , . •	,	7n v*»k del te nri-
gleda posebno skrbno sezname virov, a tudi ne zamudi, poglobiti se v knjige same.
Krajevna kronika naj ima tri dele: krajevni zemljepis,
ca'težji kar se* mi zdi normal, učitelj na šoli, ki ima za ta dogodke. Za vsak del je pri no Pri našem dosedanjem si- posel potrebno veselje Na poročljivo _ vzeti _ posebni stemu pa je prehod iz osnov- ugovor: že zopet učitelji od- knjigo, da je mogoče vpiso-ne šole v nižjo gimnazijo zelo govarjam: kdo pa? in svetu- vati izpremembe in dopolnitve
težak in prehod na višjo gim- jem, odložiti kaj drugega za- -	---« j^-g-** *-
nazijo lažji ker je učni načrt kaj, za kroniko m vsak. Ako
iz zemljepisa v dodatku iz zemljepisne knjige, one iz
aižje gimnazije prilogoden vi- se bo delo še nagradilo, smemo zgodovine pa v dodatku zgo-žji gimnaziji (kot da bi vsi pričakovati, da bomo dobili dovinske knjige. Ce vsak vpis
stva in kulture.
Za razvrstitev zgodovinske snovi pa nam ne more služiti razvrstitev snovi v zgodovinskih učnih knjigah. Razvrstitev je odvisna od nabrane snovi.
Glede tekočih dogodkov je posebno omeniti, da jih je treba opisovati podrobno. Splošni stavki ne zadovoljujejo- Razvrstimo jih lahko na dva načina: ali po vrsti kakor so si sledili ali konec leta po skupinah.
dal tov. Lilija Bogomil.
V delu seminarja, ki Je sledil diskusiji, so se navzoči sporazumeli glede števila ur, ki so potrebne za predavanja v vsaki panogi kmetijskega udejstvovanja v 1. letniku neke določene kmetijske gospodarske šole. Poleg tega so določili snov, ki Je po njihovem mnenju najbolj primerna In najbolj potrebna v odnosnem kraju.
Po kosilu je vodil tov. Savnig, ravnatelj nižje gimnazije v Šempetru pri Gorici, hospitacijo na Kmetijsko gospodarski šoli v Vrtojbi. Nazorno podajanje snovi iz področja p r i r odo z n a n s t v a Je presenetilo In obenem navdušilo udeležence seminarja-
luščiti v glavnem naslednje:
L obvezna šola ne sme biti odmaknjena od življenja, temveč mora biti vanj vključena in sama del tega življenja;
2.	obvezna šola mora biti tudi organično vključena v celoten šolski sistem In smotrno povezana tako s svojo predstopnjo kot srednjo stopnjo šolanja;
3.	obvezna šola mora ustrezati i glede svoje organizacije i svoje vsebine demokratičnim družbenim načelom:
a)	mora biti za slehernega mladega državljana dosegljiva;
b)	mora le-temu brez razlike nuditi potrebno vzgojo in iz-
obrazbo, ki ga solidno vključuj« v vsakdanje poklicno življenj« inmu še omogoča nadaljnje Šolanje;
c)	mora imeti, da odpravi ^ čim večji meri disharmonij« med učenci više In niže organi1* ziranih osnovnih šol, svoj normalni in maksimalni učni program;
d)	učno gradivo mora vsebovati vse elemente, ki jih zahteva zaključena, osnovna, sploSn* vzgoja in izobrazba na stopnJ* obveznega šolanja in katere določi glede na svoje smotre socialistična družba kot celota;
e)	sestava učnih predmete* predmetnih skupin ipd. v PrejL metniku mora ustrezati
nim zahtevam in potrebam Ijenja, upoštevati je treba v* dosedanje izkušnje na tem P°a ročju dela;
f)	centralno vprašanje pri r®^ formi obvezne šole pa Je refo ^ ma šole za učno osebje.
Sestavil Milan Vrtač*® >
V Jurkloštru pri Celju so odprli šolo
Tovarišu V.Pulku v spomin
V partizanskem Jurkloštru fcad Rimskimi Toplicami, ki Je že tik pred osvoboditvijo kljuboval nemškemu nasilju, bo morali partizani požgati Staro šolsko poslopje, da ne bi prišlo v roke njihovemu zakletemu sovražniku. Da bi mladima po osvoboditvi ne Ostala brez pouka, so domači-&i našli začasno in zasilno rešitev. Na nekoliko odmaknjenem Marofu pri Jurkloštru so postavili leseno barako za dva razreda. V Jurkloštru samem pa so iz opuščene delavnice lesne industrije napravili za-fcasno učilnico- Ko je leta 1952 tudi v tem poslopju nastal požar, so se učenci z učiteljico Vred preselili v še manjši prostor — bivšo pisarno. Kmalu nato pa je spregovorilo ljudstvo odločno besedo: Tako ne gre večl Sezidajmo novo šolo!
Agilni in požrtvovalni predsednik pripravljalnega gradbenega odbora tov. Jože Zve-glič je s pomočjo ostalih članov in vsega ljudstva začel fcbirati les in denar ter pripravljati ostali gradbeni material. Kdor ni mogel drugače je pomagal z delom in vožnjami. Okrajni ljudski odbor Celje je razumel njihov klic na pomoč. Poslal je komisijo za določitev prostora, priskrbel gradbeni načrt, pomagal z denarjem in gradnja s© je začela. Komaj se v je poj avila novoimenovana republiška komisija za revizijo projektov, je že pregledala tudi ta načrt in zaradi njegovih napak delo ustavila- Po sedmih mesecih je bil nato odobren nov projekt in čez tri tedne so zopet začeli z delom. Pod geslom: do 1- novembra 1954 mora biti zgradba gotova, so se zopet vrgli na delo. Toda morala je priti še ena nezgoda — poplava. Odnesla je mnogo gradbenega lesa in drugega materiala. Delo *e je zavleklo;- toda ne predolgo. Gradbeno podjetje Savin-Srad iz Celja je pokazalo, da hekaj zmore in že dobra dva meseca pozneje, dne 9. januarja 1955 je bila slovesna otvo-ritev.
Mladina obeh zasilnih šol se je zbrala pred staro učilnico, prijela za staro, toda okrašeno Šolsko tablo z napisom: »Veselo slovo od stare šole« in jo V sprevodu ponesla pred novo Šolsko zgradbo. Ta sprevod so spremljali tudi gostje iz Celja
m drugod. Predsednik občine Jurklošter tov. Franc Cerjak je pozdravil navzoče ljudstvo, došle goste , mladino in učitelj stvo. Uvodoma na kratko nakazani historiat šole je podal načelnik okrajnega SPK tov. Borut Raj er, svečano otvo-rite všole pa je izvršil podpredsednik okrajnega ljudskega odbora tov. Miran Cvenk.
Sele ogled vseh prostorov je Pokazal smotrnost in napredek gradbene tehnike. Pritlična, v paviljonskem sistemu zidana stavba ima tri svetle, z modernim pohištvom opremljene učilnice, izdelek lesne
industrije v Mestinju. Pred vsako učilnico je na nasprotni strani hodnika nameščena oblačoinica- Poleg pročelne ima razred tudi obstensko šolsko tablo. Elektrika in lasten šolski vodovod sta posebna prednost nove zgradbe. Ob hodniku se vrste učiteljska zbornica, kabineti, knjižnica in drugi stranski prostori. V stranskem traktu je velika in modema telovadnica z novim telovadnim orodjem. K šoli sta v ozadju prizidani tudi dve družinski in dve samski stanovanji za učiteljstvo. Marsikdo je pomislil:	ali ne bo
troje učilnic premalo? Za trenutno število učencev — okoli 130 — bi bilo res skoraj premalo, toda statistika pravi, da se bo zaradi ukinjene lesne industrije število učencev že v naslednjem letu zmanjšalo. Arhitekt pa pravi: Brek skrbi! Če bo treba, bomo pa nadzidali, temelji so močni.
Okolici prilagojen slog nove šolske zgradbe trenutno kazita še dve okolnosti. Na levi poleg nje štrlijo v zrak goli dimniki požgane in razpadajoče graščine. Mimo šole vodeča cesta poteka nekoliko više kakor temelji šolske zgradbe, kar napravlja šolsko poslopje prenizko in nekako v zemljo vdrto. Toda vse to bo
ščasoma odpravljeno. Graščina bo izginila, cesta pa bo poglobljena, da bo odpravljen klanec. Sola bo s tem dobila primemo in dostojno lego.
Po slovesni otvoritvi in ogledu nove zgradbe, ponos Jur-klošterčanov in vsega celjskega okraja, je zaživelo tudi v sosednji zadružni gostilni. Gostje in domačini z učiteljstvom ki je prihitelo pozdravit novo prosvetno postojanko, so se porazgovorili o spominih na pretekle čase. Okrajni sekretar tov. Franc Simonič pa jih je navdušil, naj bo ta šola obenem kultumoprosvetno žarišče v borbi prekaljenih domačinov in njihovih potomcev.
Kako je človek vesel take pridobitve, ki jo zna najbojl ceniti prosvetni delavec, je od srca izrazil navzoči predsednik okrajnega Društva učiteljev tov. Janko Pogačnik. Lepo je spregovoril tudi šolski inšpektor tov. Strehovec ter s svojim prijetnim glasom obudil speče glasove navzoče družbe in tako je slovenska ljudska pesem zaključila v naši prosvetni zgodovini pomembno slavnost. Pesnik domačin Anton Potočnik je svojo prigodnico takole končal:
Tu stala boš kot bela golobica, kot spomenik sedanjih živih dni,
za Tabo pa drobe se ruševine kot mrka priča mračnih sužnih dni.
J. Jakotnik
Prvo nedeljo v januarju tl. so na Hajdini pri Ptuju pokopali bivšega dolgoletnega šolskega upravitelja na Gorici pri Mozirju tov. Valentina Pulka.
Bil je to mož, kakršnih je malo med nami. Slovel je daleč naokoK kot najboljši učitelj praktik. Pred prvo svetovno vojno je redno dopisoval v Popotnika. Najboljši so bili članki, v katerih je razpravljal, kako naj v šoli praktično poučujemo. Bil pa je znan tudi kot odličen čebelar in sadjar, pa tudi drugače praktičen človek. Zato ni čuda, če ima šola na Gorici še danes lepo zbirko učil, posebno živali, katere je sam nagačil in še mnogo drugega.
Njegova učiteljska pot je bila polna težav, polna skrbi, borb in dela. Toda ni omahoval, šel je ravno pot, bil je kot hrast, ki ga najhujši vihar ne upogne.
Zadnjo dobo svoje službe je bil nekaj let tudi okrajni šolski nadzornik za okraj Gornji' grad.
Ljudstvo Zgornje Savinjske doline, katerega je učil in vzgajal, mu je še danes hvaležno za vse, kar mu je dal. In dal mu je veliko!
Ali ni to največje priznanje, najvišje odlikovanje za učitelja, če se ga ljudstvo po tolikih letih še danes spominja z največjim spoštovanjem in ljubeznijo? Da, to je največ, kar dobremu učitelju ljudstvo lahko da in prizna. Kotnik Zorko
O RAZSTAVI
otroških podob
Kaj je bilo sklenjeno na Svetu za prosveto in kulturo
NEKATERI SKLEPI
)6. redne seje Sveta za prosveto in kulturo LRS dne 27. decembra 1954)
ZAKON O KMETIJSKO
GOSPODARSKIH ŠOLAH
a)	Svet za prosveto in kulturo LRS je odobril osnutek zakona o kmetijsko-gospodar-skih šolah. Osnutek zakona bo predložil Izvršnemu svetu Ljudske skupščine LRS.
b)	SPK je odobril kot stalno obliko izobraževanja učnega osebja vsakoletne pedagoške tečaje za kmetijske tehnike in agronome, ki imajo vsaj dvoletno prakso.
c)	SPK je priporočil okrajnim (mestnim) ljudskim odborom, da postavijo stalnega inšpektorja za kmetijsko-gospo-darske šole.
d)	SPK je priporočil Komisiji za revizijo projektov pri Izvršnem svetu, da obvezno predvidi pri vseh šolskih novogradnjah šol tudi prostore za kmetij sko-gospodarske šole, v mestih pa za gospodinjske šole.
e)	SPK je priporočil Kmetijski zbornici in ostalim zainteresiranim organom, da določijo poklice v kmetijstvu, ker bo to bistvenega pomena za usmerjanje mladine v kmetijske poklice.
f)	SPK je imenoval posebno komisijo za pošolsko izobraže-
vanje. Naloga komisije bo, da v daljšem obdobju prouči, kako vzgajati tisto mladino mest in industrijskih središč — od 14. do 16. leta starosti — ki ne nadaljuje šolanja v splošnoizobraževalnih in strokovnih šolah.
ZAKON O PEDAGOŠKIH AKADEMIJAH
Rzprava o predloženem osnutku zakona o pedagoških akademijah je bila odložena.
(Glej orientacijski predmetnik za pedagoško akademijo, ki ga objavljamo na drugem mestu).
UČBENIKI
SPK je odobril osnovanje komisije za pregled učbenikov na Kmetijsko gospodarskih šolah. Člani so: ing. Berkopec, ing. Marentič Vera, Vardjan Franc, ing. Koprivšek Franc, prof. ing. Sadar Vinko, ing. Mastnak Tine, Mihelič Stane, Lovše Ivan, Tomšič Janez in Majcen Mira. Zastopnika za komunalno higieno in prehrano bo predlagal naknadno CHZ.
ODLOK O HONORARNI ZAPOSLITVI
SPK je sklenil, da bo na eni prihodnjih sej obravnaval dopolnitve odloka o honorarni službi in delovni obveznosti v prosvetno - znanstveni službi
— zlasti glede na razredništva v vseh strokovnih šolah in glede honorarja za nadure pri praktičnem pouku na srednjih strokovnih šolah.
SLOVENSKA SLOVNICA
SPK je odobril natis Slovenske slovnice za višje razrede gimnazije, ki so jo spisali dr. A. Bajec, dr. R- Kolarič in dr. M. Rupel.

NATAŠA LAPAJNE
profesorica
ekonomske srednje šole v Ljubljani
V nepolnih dveh letih se jo že drugič odprla zemlja in zahtevala svojo žrtev iz sredine profesorskega zbora Ekonomske srednje šole v Ljubljani. Dne 4. januarja 1955 smo se na pokopališču v Stepanji vasi poslovili od naše drage kolegice, dobre vzgojiteljice in vzorne profesorice Nataše Lapajne. Dolgotrajna zavratna bolezen, ki ji tudi sodobna zdravniška znanost še ni prišla v okov, jo je mučila že dolgo časa in ji tako zagrenila zadnje leto njenega mirnega edino šoli in mladini posvečenega življenja. Kot da je ve-
(D drncem moiaCni v$go)i
Ze dolgo občutimo, da s poučevanjem družbeno - moral-he vzgoje nekaj ni v redu. Ko Be razgovarjaš s tovariši, ti Potožijo, da se jim je najtežje Pripraviti za uro moralne Vzgoje.
Tovariši na naši šoli meni-1°. da naj predmet moralna V2goja še nadalje ostane na drnilku- Verjetno smo že po-Kabiii) čemu smo terjali moralko v predmetnik.
In mnenje staršev? Ob izvedeni anketi med starši lani Pb je na vprašanje: Kaj mi-slite o moralni vzgoji? skoraj wu% odgovorilo pritrdilno. Nekateri so celo želeli, naj bi pile dve uri tedensko- Gotovo le, da so tudi doma le na neki način občutili posledice poučevanja na eni in potrebo po moralni vzgoji na drugi stra-"V AH naj potem sploh še milimo, da je moralna vzgoja odveč?!
Ne, pritožbe nas silijo le k ,mu, da moramo moralni po-“k izboljšati. Če hočemo to, R^em je treba najprej uredi-n vprašanje učnega načrta.
Sedanji učni načrt z nekaj Posplošenimi stavki ni zadovoljiv. Prosvetni delavci si po jlpm vsak po svoje krojijo po-rfpbne učne načrte, ki so v loti gotovo zelo »pestri«, ^pni načrt slab in še slabši nos učitelja do tega pred-
drato Pa PraV0 spake*
, Ce bj ne mogli v kratkem uj u uPatl na nov učni načrt, Ponovili staro prošnjo: pri-ritk. Le ta naj bo predvsem
ČLANE PREŠERNOVE vJiŽBE VPISUJEJO POVERJENIKI, VSE KNJI-p^RNE in UPRAVA PREŠERNOVE DRUŽBE V LJUBLJANI
metodični napotek profesorju. Kdo se je učil metodike moralne vzgoje? Nihče! Vsi drugi predmeti metodiko imajo!
Ce so ponekod napravili čez moralko že križ. naj nas to nič ne moti. Če hočemo
dobro vzgojenega človeka, dobrega člana socialistične družbe, bo vsak pomislek na črtanje od(padel. Danes bi odstranitev moralke pomenU a korak nazaj!
V. Smajs
Diih
Na občnih zborih In ob drugih prilikah se iz vrst prosvetnih delavcev pogosto slišijo pritožbe, da nihče ne skrbi za informacije glede učil, ki prihajajo na trg in zaradi tega zlasti oddaljenejše šole ne morejo pravočasno dn smotrno izkoristiti sredstev za učila. Zato bomo odslej v »Prosvetnem delavcu« sproti objavljali sezname učil, ki jih bodo napovedala podjetja in trgovine z učili. DZS se je obvezala, da bo ta učila šolam dobavljala, želi pa, da bi interesenti vnaprej sporočili, na katera učila letos računajo. Doslej smo prejeli proizvodne plane naslednjih učil za leto 1955:
TEHNOLOŠKE ZBIRKE:
Od rude do železa. Od kremena do stekla. Preizkus mineralov s puhalko. Izdelovanje papirja. Nastanek plodne zemlje. Od tekstilnih rastlin do blaga. Domači les — v lesu z lubjem, listu In plodu. Potlvlnllklorid — plastična masa. gradbeni material. Nafta in njeni derivati. Žitarice in njih poraba.
ZEMLJEVIDI IN OSTALA UČILA: Stensiki zemljevid Slovenije l : 150.000. Ročni zemljevid Slovenije. Diaprojektor P-3. Osnove elektrike. Osnove magnetizma. Omarica za poskuse priirodnih ved. Orodje za ročno delo. Šolska tabla s stojalom. Viseča šol. tabla MOVllS. Sol. listna tabla '150X115, 2X 75X115. Vitrine za učila in knjige. Labo-
ratorijske mize: za fizikalni kabinet, za kemijski kabinet. Štampiljke iz gumija: FLRJ, Evrope, Balk. polotoka. Stojala za epruvete: — 6 luknjic, 12 luknjic. Se-mimikrometoda — pribor, kemikalije. Reliefi FLRJ — I : 600.000, l : 500.000. Relief osnov geografskih pojmov. Razni mali reliefi. Slepe karte: FLRJ in Balkanskega polotoka — na lesonitu. Reliefi: presek skozi vulkan, gejzir. Stenske karte: FLRJ, sveta, Avstralije z Oceanijo, Sredozemlja, Azije, planiglobi, Evrope, Sev. Amerike, Juž. Amerike, osnov geografskih pojmov. Globusi: indukcijski, fizični z In brez meridiana, politični. Ekonomska karta FLRJ. Sten. zgodovinska karta Rimsko cesarstvo — vel. 140 X 220. Stenska ekonomska karta sveta. Atlas — 56 kart. Razne slike. Toplomeri: sobni —10 +50» C, —20	+1000 C,
okenski: topi.: —3 +50° C, Industrijski topi., ravni —50 +1100 C, kemijski topi. s kljuko —10 +110O C, »kopalni toplomer«.
Dočim zgoiraj navedene karte večinoma tiskajo v Zagrebu, napovedujejo v Beogradu že za Januar 1955 3 stenske zgodovinske karte: Jugosl. dežele: 1804—1941, — v 12. in 13. svtol., — v 14. stol. Do konca šolskega leta nameravajo izdelati še naslednje stenske karte: Jugosl. ozemlje: v rlmskerr času, v dobi preseljevanja narodov, v 10. stoletju, v 11. stol., v 15. stol. in v 16. — 18. stol. Od Ljudske tehnike LR Hirvatske smo prejeli obvestilo, da je Zveza gradbenikov Hrvatake izdala Album za maketiranje »Titova rodna kuča« in priročnik »Kako se Brade modeli in makete«. Album je Izdelan v barvah in stane 250.— din.
dela, da njena življenjska naloga še ni končana, da jo pričakuje še mnogo mladih ljudi, da bi jih vzgajala in jim odpirala bogate zkladnice svojega jezikovnega znanja, se je naša Nataša junaško upirala svoji težki bolezni in sedaj je omahnila. Mi vsi in naš mladina odkrito žalujemo za to mirno, vedno ljubeznivo, požtrvo-valno in nesebično tovarišico, ki smo jo vsi cenili in imeli radi. Komaj 49 let stara se je za vedno poslovila od nas. Polnih dvajset let je svoje sile in sposobnosti posvetila šoli in svoji mladini, ki ji je bila vedno tako pri srcu. Svojo profesorsko službo je po diplomi na filozofski fakulteti ljubljanske univerze nastopila leta 1934 na gimnaziji v Kranju, prišla nato na II. realno gimnazijo v Splitu in leta 1940 na realno gimnazijo v Šibeniku, kjer jo je zadela okupacija. »Ker nisem hotela služiti okupatorju,« je sama.napisala v svojem življenjepisu, sem do meseca marca 1944 bila brez službe.« Takrat je zopet nastopila službo na Dvoraz-redni trgovski šoli v Ljubljani odkoder je po ukinitvi te šole prešla v stalež profesorjev Ekonomske srednje šole v Ljubljani, kjer je bila do svoje upokojitve zaradi neozdravljive bolezni pred dvema mesecema. To je samo bežen in skromen življenjepis vzorne prosvetne delavke, ki se je tudi sama vedno odlikovala po svoji skromnosti.
Fr. Toš
26. decembra preteklega leta je bila v razstavnih prostorih Jakopičevega paviljona v Ljubljani otvoritev razstave otroških podob, ki jo je organizirala in priredila Zveza prijateljev mladine Slovenije. Pričujoča razstava je bila med prvimi tovrstnimi javnimi razstavami pri nas, čeprav je zamisel in organizacija razstav otroških izdelkov — risb že zelo stara in so jo praktično izvajale posamezne šole v okviru svojih razstav ob koncu šol. leta.
Razstava je prikazala likovna prizadevanja in uspehe naše mladine na polju umetnostne vzgoje. Razstavljene so bile najboljše in nagrajene risbe mladih risarjev, učencev slovenskih šol, kakor tudi risbe otrok predšolske dobe ter risarjev začetnikov. Kljub temu, da vse risbe niso popolnoma originalne in niso predstavljale čistega znanja učencev, temveč so bile rezultat učiteljevih opozoril in nasvetov, so učinkovale vendar zanimivo kot dokumenti, ki so prikazali stanje in usmerjenost risarskega pouka pri nas.
Z ozirom na metodično pot in posamezne stopnje pri pouku risanja, so bile najbolj originalne izvirne in naivne risbe otrok od 4 do 9 leta starosti. Te risbe so prikazale, kako se umetniški čut razvija pri otroku že na najnižji stopnji v primerni obliki. Sledile so jim težavnejše risbe estetsko bolj razvitih in duševno zmožnejših otrok višjih razredov osnovne šole in nižje gimnazije, pri katerih pa je bila občutena že neka priprava, ter stremljenje po pravilni perspektivi, pravilnem sorazmerju risanega predmeta in efektni barvni kompoziciji. Močne, a manj zanimive in izrazite so bile risbe otrok in talentov, pri katerih pa je bila očitna umetnostna vzgoja in vpliv likovno izobraženih staršev oz- vzgojiteljev. Posrečene rešitve določenih risarskih motivov so prikazale skupinske risbe, kjer so sodelovali učenci celega razreda in skupno s posameznimi risbami, katerih večje število je tvorilo celoto, prikazali določeno risarsko nalogo.
Motivi, ki so jih mladi risarji obravnavali so v splošnem uveljavili moderna prizadevanja in načela na polju umetnostne vzgoje. Bili so svobodno izbrani in so reševali teme iz vsakdanjega življenja in miljeja, ki otroka obkroža. Tako so med temi bili zastopani portreti, risbe ptičev in živali, pokrajinske risbe, risbe k posameznim pravljicam ter priljubljeni kurenti in maske.
Med tehnikami, ki so jih mladi risarji uporabljali so prevladovale akvarelna, svinčnik, barvasti svinčnik, tuš In tempera-
Razstava je pomenila velik napredek na polju risarske
vzgoje in je vzbudila veliko zanimanje med odraslimi, ka-« kor tudi med mladino. Želimo si še več takšnih razstav in razveseljivo bi bilo, da bi pristopilo k sodelovanju še večja število pionirjev posameznih slovenskih šol. Nekatere risbe bi potem prevzel Slovenski šolski muzej v Ljubljani in bi s tem izpopolnil svojo stalno, zbirko ter ohranil gradivo kasnejšim rodovom. Obenem bi risbe prišle v poštev ob priliki internih muzejskih razstav kot dokumenti, ki bi nazorno prikazali razvoj risanja pri nas ter metode, programe in prizadevanja vzgojiteljev šol.
R. M.
PEDAGOŠKA AKADEMIJA
Kakor znano je Svet za prosveto In kulturo LRS že lani na seji dne 3. oktobra sklenil, da se ustanovita Pedagoški akademiji v Ljubljani In Mariboru, ki naj bi sčasoma prevzeli šolanje vsega učiteljstva za pouk v osnovni šoli. Takrat je bii sprejet tudi orientacijski predmetnik kot ga spodaj objavljamo.
Ker se mora šola ustanoviti z zakonom, je sekretariat Sveta za prosveto in kulturo postavil zadevo ponovno na dnevni red seje, ki je bila 27. XII. 1954 in predložil tudi osnutek zakona. Plenum pa je zadevo ponovno odložil, ker je povsem
pravilno ugotovil, da je treba vprašanje obravnavati				obenem
z vprašanjem ustroja in namena Višje	pedagoške		šole v Ljub-	
Ijani.				
Predmeti		semester		
	I.	II.	III.	IV.
Obča pedagogika z didaktiko	3	3	3	
Zgodovina pedagogike	—	—	—	3
Psihologija z logiko	6	—	—	—
Pedagoška psihologija	—	6	—	—
Metodika	—	2	5	5
Šolsko delo	4	4	8	8
Kulturno-prosvetno delo	—	—	2	2
Etika	3					
Uvod v filozofijo	2	4	—	—
Šolska' higiena	—	—	2	2
Glasbena vzgoja	2	2	2	2
Risanje	3	2	2	2
Ročno delo	2	3	2	2
Telesna vzgoja	2	2	—	—
Predvojaška vzgoja	2	2	2	2
Slovenski jezik (seminar)	3	3	3	3
Pedagoško-psihološki seminar	2	2	2	2
Skupaj	30+4	31+4	25±8	25+8


I
(
PmrjtBflu JMtte iifp'
IZDANE KNJIGE V MESECU JANUARJU IN FEBRUARJU
Knjižnica »ČEBELICA«
Osmi zvezek: MOJCA POKRAJCULJA, pravljična slikanica s štirimi večbarvnimi slikami in več enobarvnimi. Je že izšla.
Deveti zvezek: KDO JE NAREDIL VIDKU SRAJČICO, Levstikova pravljica izide v začetku februarja.
Deseti zvezek: MARELlClN SIN. Izide konec februarja. Vsaka knjižica stane samo 50 din.
Knjižnica »SINJI GALEB«
Dvajseti zvezek: Karel Capck: DEVET POVESTI IN ENA POVRHU je že izšla. Enaindvajseti zvezek: Josip Jurčič: DOMEN. Izide konec januarja,
Dv&invajseti zvezek: R. L. Stevvenson: ČRNA PUSClCA, I. del, izide sredi februarja. Cena broš. 90, vezanim izv. 150 din.
Knjižnica »PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE«
Brata Grimm: ŽABJI KRALJ IN DRUGE PRAVLJICE. Knjiga vsebuje izbor 60 najlepših pravljic (Mizica pogrni se, Pepeika, Janko in Metka, Rdeča kapica. Žabji kralj in druge). Je že izšla.
Knjižnica »POTOPISI«
France Bevk: KAVKASKE PRAVLJICE — izide sredi februarja.
POTOVANJA MARKA POLA — razprodano!
Stefan Zvveig: MAGELLAN — je že izšla.
F.	Nansen: PREKO GRtiNLANDIJE. Izide konec februarja.
Knjižnica »IZ ŽIVLJENJA ŽIVALI«
Vsa knjižnica (štiri knjige) bo izšla do konca šolskega leta.
Naročnike prosimo, da nam zamudo oproste.
Vse knjige so po 300 din.
RAZNE KNJIGE
Fran Levstik: MARTIN KRPAN, cena za vezano knjigo 290 din, broširane knjige po 190 din so razprodane.
%
Johanna Spyri: HEIDI (povest o deklici), cena 280 din.
Jože Kranjc: NEVENKA IN SONCE (6 igric) 120 din.
G.	Bertinetti: JURE IN NJEGOVA USESA — zgodba o dečku, kateremu je bilo učenje trn v peti. Cena za vezan izvod 290 din.
J. Jovanovič-Zmaj: CEKIN — z barvnimi risbami Jožeta Ciuhe.
POD TO GORO ZELENO — večbarvna slikanica, ilustriral Tone Kralj.
Vse poverjenike opozarjamo, da knjigam ne smemo prilagati položnic; naprošamo jih naj se zato poslužujejo položnic, ki jih bomo prilagali mladinskim listom, ali si pa nabavite prazne položnice in navedite našo številko 604-T-67.
Zaradi raznih tehničnih ovir smo morali program nekoliko spremeniti. Vse poverjenike in naročnike prosimo, da nam to oproste.
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA« LJUBLJANA, Tomšičeva ulica 2
©d UybDiiBii<i d® Stopila
{Nadaljevanje in konec)
Kdor vsaj malo ne pozna makedonske preteklosti, bo le težko razumel in pravilno vrednotil napredek, ki ga je doživela Makedonija v desetih letih po osvoboditvi. Danes si lahko ogledate v Skoplju in po vsej Makedoniji makedonsko šolstvo — makedanske osnovne šole in osemletke, gimnazije, učiteljišča, strokovne šole in univerzo. Tudi manjšinske šole imajo: turške in arnavt-ske, vse od osnovnih šol do ■učiteljišč. Toda vse do nekaj let nazaj, to je v času preda-prilske Jugoslavije, Makedonija ni imela niti ene makedonske šole. Makedonski učitelji niso smeli poučevati doma, t.j. v Makedoniji, temveč daleč nekje v Srbiji, Črni gori ali Bosni. Samo slučajno se je po-edincem včasih posrečilo, da so lahko prišli poučevat na — srbsko šolo — v Makedoniji, če so bili včlanjeni v pravi politični stranki. Še več. Makedonski jezik se ni smel uporabljati niti 'v uradu, trgovini ali gostilni, še na ulici je bil prepovedan.
.Vse to so mi pripovedovali tovariši v Skoplju. Brez sovraštva sicer, toda vendar je bilo v pripovedovanju nekaj grenkobe. In, če gledaš z odprtimi očmi na moderno, napredno Skoplje, ki je v zadnjih letih zraslo v veliko, utripajoče mesto in ga preko Vardarja povežeš s številnimi mostovi s starim turškim Skopljem ter tako okoli trdnjave na hribu, kjer je danes lepo urejen muzej narodne osivoboditve, stisneš preteklost in sedanjost v celotno sliko, dobiš plastičen in barvit prikaz Makedonije. Makedonije, ki se je iztrgala iz tal in ožarjenih lic raste k soncu. Če si videl in razumel v duhu to sliko, boš razumel tudi vse ostalo, ker je samo naravna posledica in rezultat tega dejstva.
SKOP JE
Skopje je pravilno ime. V njem smo si ogledali dve veliki osemletki, od tega eno manjšinsko-turško osemletko »Tefeyiis« (beseda pomeni po naše: izvor znanja), ki ima 23 oddelkov, od tega 12 nižjih in 11 višjih, v katerih je ca 900 učencev v 13 učilnicah. Ta osemletka je bila zgrajena po osvoboditvi. Poleg te imajo v Skopju tudi arnavtsko osemletko. Tudi to so zgradili v zadnjih letih, dočim za makedonske otroke ni bila v samem Skopju zgrajena nobena nova šola. Tako imajo manjšinske šole pouk v treh, celo v štirih izmenah.
Turška nanjšinska šola je lepo poslopje. Ima veliko dvorano za proslave in prireditve, pevsko sobo, kabinete, učilnico za otroke, veliko, toda še neurejeno dvorišče. Skratka, vse pogoje za uspešno delo in razvoj, če izvzamemo pomanjkanje učil. Toda, moramo pripomniti, da imajo na razpolago precej kemikalij, s potrebnimi pripravami za pouk kemije, vse večinoma z angleškimi aii amerikanskimi oznakami, kar smo našli tudi že v beograjskih šolah. Razumljivo je, da je na tej šoli več učiteljev, kakor učiteljic, vendar ima šola ravnateljico, ki nam je med drugim povedala, da se starši zanimajo za šolo zelo malo, ji ne nudijo skoraj nobene pomoči in le redki prihajajo na roditeljske sestanke.
Drugi dan našega bivanja v Skopju smo se odpeljali s starinskimi enonadstropnimi londonskimi avtobusi v 10 kilometrov oddaljeno osemletko v kraju Dorče Petrov. Kraj je industrij sko-delavno mestece. Osemletko obiskujejo v tem mestecu tudi učenci iz sedmih okoliških šol, ki imajo samo nižje osnovne šole. V samo osnovno šolo hodijo učenci iz bližnje okolice do treh kilometrov daleč, v višje razrede pa peš do 7 km, z vlakom pa tudi do 23 km oddaljeni. Poslopje je sicer novo, toda v precej slabem stanju. Poleg šole je zelo velik vrt s sadovnjakom. V vseh razredih najdeš podobo maršala Tita in barvasto podobo njegove rodne hiše. To pa je tudi ves okras, ki ga najdeš v učilnicah, ki zaradi gole beline učinkujejo na človeka hladno in neugodno.
Če bi skušal danes objektivno oceniti vtise, ki sfem jih dobil v šolah Skopja in njegove okolice, se šb vedno ne morem iznebiti prvotnega vtisa, ki sem ga dobil tam v tistih dnevih. Namreč, da so iz nič storili nekaj izrednega, si v kratkih desetih letih zgradili svoje šolstvo, da posvečajo veliko skrb in ljubezen razvoju osemletke, gimnazije in strokovnemu šolstvu, da pa je pri osnovnem šolstvu, na katerem bi morala stati veličastna šolska zgradba, razen materialnih osnov, ostalo vse nedognano, nedograjeno in celo do neke mere potisnjeno ob stran. Seveda je to samo moj osebni občutek. V kolikor pa je nepravilen, bi si upal trditi, da je krivdo težko določiti. Nekaj je je gotovo v ev. nerazumevanju prosvetnih oblasti za osnovno šolstvo, v premali šol-ŠM izobrazbi prosvetnega kad-
ra, v splošni zaostalosti, ki je posledica preteklosti, pa tudi v prekratkem času za temeljito in sistematično zgradbo celotnega šolskega sistema. Drugi del pa moramo verjetno pripisati tudi učiteljstvu, ki še nima v sebi takšne sile in povezanosti, kakor n. pr. pri nas ali na Hrvatskem, kjer do neke mere že obstoja in daje celotni osnovni šoli svoj pečat in jo . pravilno postavlja v središče družbene pozornosti. Da pa je ugotovitev pravilna vsaj do neke mere, mi potrjujejo izjave tovarišev, ki so obiskali gimnazije in učiteljišča. V njih so našli izredno skrb za napredek, šole so opremljene dobro, pouk je bil tudi strokovno kvaliteten, med dijaki in profesorji pa vlada prisrčen in topel odnos. Iz njihovega pripovedovanja naj navedem posebej še to, da na učiteljišču v Skopju usposabljajo kandidate za samostojno izdelavo učil: reliefov, zemljevidov, prepariranje živali, za delo v biblioteki itd., torej za življenje, ki ga bodo morali v sedanjih makedonskih pogojih živeti in kot prosvetitelji voditi in uravnavati.
Zanimiva je v Skopju šolska inšpekcija. Skopje ima približno isto število prebivalcev, kakor Ljubljana in tudi enako število oddelkov. Te oddelke inspicirajo štirje insektorji tako, da eden inspicira samo prve razrede, drugi samo druge itd. Tudi v Makedoniji učitelji ne delajo priprav na pouk, ne poznajo »Tednika« — podobno kakor v Srbiji. Tudi makedonski učni načrt, se le malo razlikuje od srbskega.
Razen šol pa smo obiskali tudi otroški vriec. Zgrajen je v starem delu mesta, sredi starinskih, razpadajočih delavnic in stanovanjskih hišic, od katerih so nekaj poslopij morali porušiti, da so dobili primeren prostor za vrtec. Zgradbo in dvorišče so morali obdati z visoko bodečo ograjo, da so jo zavarovali pred uničenjem. Tu se je v praksi spopadel progres z zaostalostjo. Ko gledaš nasmejane otroke s fesi in opankami, ki veselo brodijo po blatnih cestah, ko se vračajo domov, kar čutiš zmagovito moč napredka, ki si utira pot v mladega, novega človeka. Dva nova, velika otroška vrtca so zgradili v Skopju po osvoboditvi. V Sloveniji nimamo menda nobenega, ki bi se mogel primerjati z njima. Lepo poslopje, s šestimi, svetlimi in udobno urejenimi sobami, veliko dvorano, jedilnico in ostalimi prostori. Pred poslopjem je velika terasa za igro na prostem, vse pa je obdano s širokim zelenim pasom vse do žične ograje, za katero se stiskajo nizke hišice s strehami, ki se skorai dotikajo, zemlje. Vzgojiteljice so same mlajše moči. Vse so diplomirale na učiteljišču po osvoboditvi. Na učiteljišču se namreč v četrtem letniku študij loči za učitelje in vzgojitelje, prva tri leta pa je študij skupen. Vzgojiteljice so nam pripovedovale o svojem delu z veliko ljubeznijo. Učilnice, oz. igralnice pa so opremljene vsaj tako, če ne boljše kakor v naših najboljših vrtcih.
O čem bi še pisal, da bi bila barvita slika Skopja, ki se mi je vtisnila v spomin, popolnejša in dovolj osvetljena? O bogatih in lepo urejenih muzejih, ki tujcu pričarajo bogato kulturno dediščino iz makedonske preteklosti in junaštvo makedonskega ljudstva za progres in svobodo? Ali o razstavi sodobne makedonske likovne umetnosti v starinski zgradbi, ki je nekoč služila mogočnim turškim velikašem kot kopalnica? In nazadnje o cerkvi sv.
Spase, ki je ena sama umetnina in pred katero je sarkofag z ostanki velikega Makedonca Goce Delčeva — in številnih mošejah z vitkimi minerati — in krasnih narodnih nošah, ki so na tržni dan preplavile moderno zgrajeno novo Skopje? Vse se zliva v enotno sliko Makedonije in njenega ljudstva, ki raste, živi in dela za napredek Jugoslavije in vsega človeštva, ki že krepko dohaja nas »naprednejše« in nas tudi v marsičem že prehiteva.
Nekatere zanimivosti iz makedonske prosvetne problematike
Na razgovoru, ki ga je organiziral republiški svet za prosveto, smo izvedeli mnoge zanimivosti iz prosvetne problematike, ki so bistveno drugačne, kakor pri nas ali celo v ostalih republikah.
Tako imajo na republiškem svetu sicer dva inšpektorja za srednje šole, dva za osemletke in dva za strokovne šole, nimajo pa predmetnih oz. strokovnih inšpektorjev. Za enkrat si pomagajo s pomožnimi inšpektorji, ki so večinoma univerzitetni profesorji in profesorji VPŠ. Ti so tudi običajno predsedniki matur. — Tudi v Makedoniji na razpis niso mogli dobiti ljudi, ki bi želeli postati inšpektorji, ker ni urejen njihov materialni in službeni položaj. Podobno je tudi z mesti direktorjev in upraviteljev šol in ostalih prosvetnih ustanov.
Pač pa republiški svet uspešneje in pametneje rešuje personalno politiko na šolah, kakor v ostalih republikah. Že vsa leta po osvoboditvi daje visokošolcem, ki študirajo »kritične predmete«, primerne štipendije in sklepa z njimi pogodbe, s katerimi se obvežejo, da bodo po končanem študiju šli za določeno dobo na mesto, kjer bo potreba. Tako imajo tudi na težjih mestih sorazmerno enakomerno m pravilno razmeščene učne moči.
Med okrajnimi sveti in republiškim svetom je tudi tukaj premalo povezave, okrajnih inšpektorjev je premalo, situacijo na terenu pa pozna republiški svet samo iz sejnih zapiskov in polletnih poročil, katera mu pošiljajo sveti in šolski inšpektorji.
Družbeno upravljanje šol in prosvetnih ustanov je šele v fazi razgovorov. Tudi roditeljski sestanki še niso na taki višini, kakor v ostalih republikah. V kolikor starši sploh prihajajo na sestanke, je to ob sklepu polletja ali šolskega leta. To velja zlasti za arnavtske in turške šole.
Makedonija ima sicer uveljavljeno osemletno obvezno šolanje, toda v praksi se to izvaja samo v mestih in večjih krajih, povsod drugod pa obiskujejo otroci šolo samo štiri1 leta. Po izjavah tovarišev na republiškem svetu dovrši osemletno šolanje ca 25% vseh šoloobveznih otrok. V prejšnjih letih, ko so bili na razpolago internati, je to število doseglo do 35%. Odkar pa so internati postali zavodi s samostojnim financiranjem in morajo starši vzdrževalnima plačevati, so morali mnoge ukiniti in število je seveda padlo. V oddaljenih vaseh je tudi še precej primerov, da starši otrok sploh ne pošiljajo v šolo, v krajih, kjer živijo muslimani, pa lahko dekleta obiskujejo šolo samo prva štiri šolska leta.
Kakor v vseh fepublikah, vlada tudi v Makedoniji v poučevanju tujih jezikov anarhija, ki jo bomo morali reševati pač skupno. — Za učila so dajali doslej velika sredstva, poudarjajo pa, da še vedno premalo. Zanimivo je, da so vse
(ptofftam fo££m ur
za čas od 31. I. do 2. III. 1953
Nižja stopnja: ponedeljek ob 15.30 in sreda ob 11.15:
31. I. in 2. II.: V Nazor: »PEPEL-KA« (pravljica v obliki slušne igre).
7.	XI. in 9. n.: a) »BESEDA O KNJIGI« (povedal jo bo mladini ob Tednu slovenske knjige France Bevk);
b) Fr. Bevk: »TATIC« (radijska priredba mladinske povesti).
14. II. in 16. II.: »KRANJ — SRCE GORENJSKE« (reportaža Iz zgodovine in sedanjega življenja Kranja).
21. II. in 23. H.: »NA DOLGO POT« (zgodovinske slike, ki kažejo vzroke in pogoje selitve starih Slovanov).
28. II. in 2. III.: a) »TOMAŽEVO DARILO« (uporaba poštne sprem-nice in nakaznice; oba blanke-ta naj bosta zaradi nazornosti narisana na tablo); b) »FANOR« (radijska priredba, zgodba o dečku Mišku, ki mora zaradi bede v družini prodati svojega ljubega psa).
Višja stopnja:	ponedeljek ob
11.15 In sreda ob 15.30:
31. I. in 2. II.: Andrč Demalson: »LEVINJA UARA« (življenje, navade in čud ukročene mlade levinje ter njena bedna smrt v kletki v živalskem vrtu).
7. II. in 9. II.: a) »PISAL SEM KNJIGO ...« (ob Tednu slovenske knjige pripoveduje Tone Seliškar);
b) Tone Seliškar:	»POSADKA
BREZ LADJE« (odlomek iz romana, ki ga pisatelj pripravlja). 14. II. in 16. II.: »4500 ČEVLJEV POD MORJEM« (slušna igra; podvig ameriškega inženirja
dr. Otisa Bartona, sodelavca znanstvenika Beebea, v zalivu otoka Santa Cruz, ko se Je leta 1949 s potapljaško kroglo spustil 1372 m pod morsko gladino, da bi preizkusil vzdržljivost priprave glede na vodni pritisk ter raziskal življenje v globinah, ki Jih Je on kot prvi človek dosegel).
21. II. in 23. II.: a) »NE JOKAJ, MAMA ...« (spominska oddaja ob obletnici Kajuhove smrti po razgovoru s pesnikovo materjo); b) O. Hudales:	»KAKO JE
ŽAGAR FLORJAN VZLJUBIL KNJIGO« (črtica).
28. II. in 2. III.: »I. V. VALVAZOR« (biografska slušna igra). Program radijskih šolskih ur bomo odslej redno priobčevali v Prosvetnem delavcu za mesec dni naprej, in to s kratkim komentarjem, da bodo mogli vzgojitelji presoditi, katera tema jim bo lahko služila kot dopolnilo k pouku, oziroma za kateri razred je oddaja primerna.
Ob koncu opozarjamo še na to, da smo postavili prvo izvedbo oddaje za nižjo stopnjo na popoldanski čas in bo tekla torej ob ponedelj kih ob 15.30 (ponovitev ob sredah ob 11.15). Za to spremembo so nas prosile nekatere šole, češ da zamorejo na ta način učitelji z dopoldanskim poukom poslušati oddajo že doma in Jo potem, ob ponovitvi, v šoli bolje uvesti.
Ce žele šole še kakršnekoli spremembe glede na čas, na potek, na sestavo, na teme oddaj, prosimo, da nas obveste; skušali bomo po svojih močeh ugoditi in prav hvaležni bomo za vsako ini-eiativno misel oziroma kritiko,
srednje strokovne šole, tudi učiteljišča, v republiškem proračunu. Tudi celotno personalno politiko v teh šolah vodi rep. svet za prosveto, dočim skrbijo za ostalo šolstvo okraji. Imajo tri učiteljišča (Skopje, Bitolj, Stip), ki so centri za izposojanje filmov in projektorjev ostalim šolam. Šolski radio se v Skopju šele formira, toda v komisiji za šolske ure bo obvezno sodeloval tudi eden izmed republiških inšpektorjev.
Za izobraževanje prosvetnih delavcev v zadnjih letih niso storili mnogo. Imeli so nekaj seminarjev in krajših tečajev za predmetne učitelje in profesorje, za učitelje samo nekaj kratkih tečajev za ročna dela, za prepariranje in fizkulturo. Več pa so pomagali učiteljem-tečajnikom. Za njih so se in se še vršijo seminarji, v katerih predelavajo snov, ki je predpisana za učiteljišča (tudi za nižjo gimnazijo, če nimajo redne nižje izobrazbe), nato pa tečajniki polagajo privatne izpite za vsak posamezni razred in nazadnje diplomski izpit.
Posebej pa moramo omeniti gradnjo novih šol. V letih po osvoboditvi je Makedonija zgradila do danes 550 novih šolskih poslopij. Pretežno so to osnovne šole, precej pa je tudi modernih, velikih osemletk. Zal pa pri gradnji niso sodelovali zdravstveni organi, kar je velika škoda. Poleg tega so večino starih šol v teh letih adaptirali in postavili, tako da imajo danes šolska poslopja v velikem delu v lepem redu. Večino sredstev za vsa ta velika dela so dali seveda okraji in občine. Toda, šest in pol milijarde je prispevala tudi republika! Velikansko delo, ki ga je v kratkih desetih letih v tem pogledu izvršila Makedonija, vzbuja naše spoštovanje in zasluži priznanje. Razumemo pa ga bolje, če vemo, da ima Makedonija manj prebivalcev, kakor Slovenija (1,300.000) in da ima vsa Slovenija po podatkih iz leta 1951/52 skupno 987 šolskih po-zgradb (brez gimnazij) in da smo mi zgradili po osvoboditvi 41 novih šolskih poslopij, j>d katerih pa še 12 ni dodelanih. Dodajmo še to, da je po istih podatkih bilo za ca 70% naših šol zgrajenih pred 1. 1918., razen tega pa je bilo v tem razdobju (1951/52) 35% šol brez električne razsvetljave in ca 90% potrebnih popravila. Seveda pa se je to zadnje od takrat do danes precej izpreme-nilo.
Povsod, kjer smo hodili, smo se zanimali seveda tudi za materialni položaj prosvetnih delavcev. Osnovne plače so povsod v državi enake. Vendar pa s tem ni rečeno, da je tudi življenjski nivo prosvetnih delavcev povsod na isti višini. Recimo v Beogradu še do novembra niso plačevali zvišanih stanarin, kakor pri nas, v Skoplju pa smo imeli priložnost, da smo se zeznanili tudi s cenami nekaterih življenjskih potrebščin. Za primerjavo naj navedem, da je bila govedina po 140 din, zelje, por, čebula po 15 din za kg, slivovka v gostilni po 160 din za liter, riž po 180 din, veliko gos pa mi je na trgu ponujala kmetica za 500 din. Tudi čedne copatke, ki stanejo v Ljubljani 1500 din, lahko dobiš v Skoplju za 650 din. Pa pustimo to ilustriranje in poglejmo nekoliko po republikah!
Dodatke, ki jih je za prosvetne delavce potrdil v oktobru lani Izvršni svet LRS, je imela do srede novembra v celoti urejene samo Slovenija. V ostalih repeblikah so bili do takrat urejeni samo še deloma, pač pa so ponekod predvidevali, da jih bodo uredili še bolje, kakor pri nas.
V	Srbiji do takrat, ko smo bili mi tam, vprašanje dodatkov še ni bilo rešeno, t.j. Svet za prosveto in Izvršni svet predloga, ki je bil podoben kakor pri nas, še ni obravnaval oz. sprejel. Bolje Pa je bilo to vprašanje rešeno v Makedoniji, kjer so že dobivali funkcijske dodatke po novi uredbi (na osn. šolah po 500 do 2000 din), honorarji na srednjih šolah so od 180 do 200 din na uro, za težka mesta od 1000 do 3000 din, za delo v enorazred-nicah in v kombiniranih oddelkih pa od 1000 do 4000 din (pri nas 3000din).
Kakor pri nas, je zelo težko in občutljivo v vseh republikah vprašanje šolskih inšpektorjev, t.j. ureditve njihovega materjalnega položaja. Kako ga rešujejo drugod?
V	LRH inšpektorjem še niso priznali funkcijskega dodatka, pač pa dobivajo plačo, kakor pri nas (5000 din). Razen tega
OPOZORILO
Opozarjamo bralce, da bo naslednja številka prinesla še ostalo gradivo z občnih zborov naših združenj. Izšla bo čez štirinajst dni na šestih straneh.
Uredništva
imajo inšpektorji po novi uredbi priznano tudi stanarino in kurivo. Tako imajo verjetno v Jugoslaviji najbolje urejen materjalni položaj. Prosvetni načelnik iz Siska, ki je obenem tudi inšpektor pa je navedel, da ima 4000 din položajnega dohodka, 3000 din dopolnilne plače in 6000 din terenskega dodatka na mesec. Sodijo, da bo sedanja materialna stimulacija dovoljna, da bodo pridobili ljudi za inšpektorje, razen tega pa še n: dokončno rešeno vprašanje funkcijskih dodatkov, za katere upajo, da jih bodo dobili.
V	Srbiji še niso za inšpektorje uredili praktično še ničesar. Imajo položajni dodatek od 1000 do 2000 din — in to je vse. In rezultat: Od 285 inšpektorjev jih ima 36 komaj 1 do 5 let službe, 72 od 6 do 10 let in 103 od 10 do 20 let prosvetne službe. Razen tega so navedli, da imajo samo enega inšpektorja, ki kot inšpektor vztraja že četrto leto, vsem ostalim pa je inspektorstvo samo kakor kadrovski rok in ss potrudijo, da po enem ali dveh letih izginejo na najboljšo šolo v svojem okraju. Razumljivo je, da inšpektorji v takih pogojih pedagoško-vzgojne problematike v svojih okrajih ne morejo dovolj spoznati, niti je reševati ali skrbeti za dvig šolstva.
V	Makedoniji imajo republiški inšpektorji položajni dodatek 3000 din in dopolnilno plačo do 4000 din, dočim so imeli okrajni inšpektorji do takrat samo položajni dodatek in mesečni terenski pavšal. Prav v času, ko smo bili mi v Skoplju, so se borili z okraji za dopolnilne plače inšpektorjem, ki naj bi bile vsaj enake, kakor pri nas.
V	vseh republikah so poudarjali, da je materialna osnova samo najosnovnejši pogoj za pridobitev najboljših prosvetnih delavcev za inšpektorje, da pa s tem vprašanje še ne more biti rešeno. Na republiških svetih in na terenu so že odprli vprašanje s predlogom in zahtevo, da se prizna zvanje in z njim priznanje napredovanja za inšpektorje. Najbolj energično so zahtevali to v Hrvatski in Makedoniji, manj v Srbiji. Tam gledajo na to vprašanje skozi prizmo sedanjega stanja in se jim zdi, da tako mladi ljudje, skoraj še začetniki v- šolski službi, ne morejo dobiti zvanja, ker itak ne ostanejo inšpektorji več kakor po eno ali dve leti. Mislim, da so Hrvati in Makedonci, ki se borijo za dobre inšpektorje, t.j. starejše, odlične pedagoge in šolske praktike, v tem pogledu na boljši in solid-nejši poti.
O naturalnih dodatkih (stanarina in kurivo) ne bi govoril še posebej, ker smo že v PD govorili, da jih imajo v vseh republikah. Na Hrvatskem so letos priznali stanarino in kurivo na novo šolskim inšpektorjem. Za ilustracijo naj še povem, da so v Makedoniji vprašanje kuriva zaostrili tako močno, da morajo občine dobaviti prosv. delavcem kurivo za vse leto najkasneje do 1. oktobra vsako leto. Če tega ne storijo, lahko prosv. delavec nabavi kurivo sam kjerkoli in predloži račun občini v izplačilo, občina pa je dolžna račun izplačati.
Moje poročilo pa ne bi bilo popolno, če ne bi pred zaključkom omenil tudi tega, da imajo v vseh glavnih mestih republik prosvetni delavci svoje klubske prostore. V Zagrebu in Beogradu so ljudski odbori razumeli potrebo in zahtevo prosvetnih delavcev po lastnih prostorih. Poleg tega ima svoje prostore na Terazijah v Beogradu tudi Pedagoško društvo Srbije. Pripovedovali so nam, da so klubski prostori pravi center diskusij in razprav o vseh mogočih pedagoških in vzgojnih problemih. V njih se bijejo ostre bitke za in proti reformi šolstva, za novo vsebino dela na šolah, izmenjavajo se misli o najboljših metodah in vzgojnih prijemih v posameznih razredih in predmetih. Tovariši so poudarili, da sodijo k reformi šolstva tudi klubski prostori, ker brez njih ni dovoljne in solidne, v resnici neprisiljene izjave misli in pogledov na številna odprta vprašanja. Ljubljanski prosv. delavci se najbrž strinjajo s to mislijo.
Naj bo dovolj. Samo bežno sem skušal ilustrirati nekatere najznačilnejše vtise in zanimivosti iz drugih republik. Videli smo marsikaj, česar doslej še nismo poznali, čeprav živimo v isti državi. In, ko gledam od daleč na vse, kar smo videli in o čemer so nam pripovedovali, moram odkrito priznati, da se lahko učimo tudi doma, ne samo v tujini. Vsem, ki so nam od Zagreba do Skoplje pomagali, da smo spoznali njihovo delo in prizadevanja za dvig našega šolstva, pa še enkrat — topla zahvala. Naj pridejo tudi ont k nam, da se bomo spoznali še globlje in trdno povezali v skupno delo za srečo in napredek mladine in vsega našega ljudstva.
V. Cvetko

POZOR!	POZORI
V VSAKO KMEČKO HIŠO DOBRO SLOVENSKO KNJIGO!
Založba Kmečka knjiga v Ljubljani je letos razširila svoj knjižni program. Obogatila ga je s takšnimi deli, ki so našemu človeku nujno potrebna za spoznavanje strokovnih kmetijskih vprašanj pa tudi za razširitev splošnega znanja. Leposlovni del pa je izbran tako, da bo nudil bralcu vpogled v zakladnico slovenske besedne umetnosti ter ga seznanil s problematiko preteklosti in sedanjosti. Založba pa tudi ni pozabila na mladino. Dala ji bo dvoje ded visoke umetniške vrednosti, ki sta znani po vsem svetu, pa tudi domačo mladinsko povest.
Leta 1955 bo založba »Kmečka knjiga« izdala naslednja dela:
A. UČBENIKI ZA NIŽJE KMETIJSKE IN KMETIJSKO GOSPODARSKE SOLE:
1.	Prof. Ivan Lovše: BIOLOGIJA.
2.	Prof. Ivo Zobec: KMETIJSKA KEMIJA.
3.	Ing. Anton Marolt: TEHNIKA V KMETIJSTVU.
4.	Ing. V. Stem-prof. R. Turk: UPRAVLJANJE KMETIJSKIH GOSPODARSTEV.
5.	Prof. Franc Vardjan: POLJEDELSTVO.
6.	Prof. Franc Vardjan: VRTNARSTVO.
7.	Prof. ing. Franc Kropivšek: ŽIVINOREJA I. —■ Splošni del.
8.	Prof. ing. Franc Kropivšek: ŽIVINOREJA II. — Posebni del.
9.	Ing. Gvido Fajdiga: TRAVNlSTVO in PAŠNIŠTVO.
10.	Anton Flego: SADJARSTVO.
11.	Tit Doberšek: VINOGRADNIŠTVO.
12.	Ing. J. Jerman-ing. R. Erker: GOZDARSTVO.
B. STROKOVNE KNJIGE:
1.	Ing. Miško Judež: KLETARSTVO.
2.	Jože Likar: NAS CVIČEK.
3.	Anton Flego: OSKRBOVANJE SAD. DREVJA.
4.	Vladimir Koprivnikar: RAZMNOŽEVANJE SADNEGA DREVJA.	,J
5.	Ing. Franc Ločniškar: PERUTNINARSTVO.
6.	Ing. Jože Rihar: ČEBELARSTVO.
7.	Dr. Leon Kocjan: BOLEZNI ODRASLIH ČEBEL (Pršičavost.)
8.	Ing. Franc Mikuž: TEMELJI IN METODE ZLAHT-NJENJA RASTLIN.
9.	Ing. Gvido Fajdiga: ČREDINSKA PASA.
10.	Fran Trček: KMEČKI DOLGOVI V SLOVENIJI.
11.	Fran Trček: DELOVNA SILA V KMETIJSTVU.
12.	Fran Trček: KALKULACIJE V KMETIJSTVU. -(Metodika za izračunavanje investicijskih in proizvodnih stroškov in dohodkov.)
13.	Fr. Jecelj: KOTNI PLAN ZA KMET. ZADRUGE.
14.	VZGOJA OLJNIC.
15.	Ing. Rihard Erker: GOZDNO SEMENARSTVO IN DREVESNIČARSTVO.
16.	Ing. Rado Kregar:	POVRŠINSKA OBDELAVA
LESA.
17.	Ing. Dolfe Cizelj (v tisku): KRMLJENJE DOMAČIH ŽIVALI.
18.	Čutnik - ing. Oto Muck (v tisku): REJA GOVEJE ŽIVINE NA PROSTEM.
20.	Ing. Vilko Masten (v tisku): VARSTVO RASTLIN S KEMIČNIMI SREDSTVI.
19.	Dr. Simon Žibert (v tisku): HIGIENA DOMAČIH ŽIVALI.
21.	Dr. Franjo Janežič: KROMPIRJEV RAK.
22.	Prof. dr. B.Vovk (v tisku); UMETNA GNOJILA«
C. LEPOSLOVNE KNJIGE:
1.	SLOVENSKA PROZA SKOZI STOLETJA.
2.	Ivo Zorman: TRIJE BORJANI.
3.	Stane Lapuh: ZENA S POLJAN. Zgodov. povest.
4.	Josip Jurčič: DESETI BRAT. Bogate ilustracije.
5.	Iv. Ribič: GOZDOVI SO MI POVEDALI. V tisku.
6.	SLOVENSKE BALADE IN ROMANCE. V tisku.
7.	Anton Ingolič: TVEGANA POT. Mladin. povest.
8.	Aleksej Tolstoj: ZLATI KLJUČEK. Za mladino.
9.	M. Kinnan Rawlings: V POMLADI ŽIVLJENJA. Za mladino.
Vse tri mladinske knjige bodo bogato ilustrirane.
Č. POUČNA KNJIŽNICA:
1.	Dr. Bogo Grafenauer:	ZGODOVINA SLOVEN-
SKEGA NARODA, II. zvezek.
2.	Jože Remar: TIBET, STREHA SVETA.
3.	Dr. Stanko Bevk: DOMAČE ŽIVALI.
5. Prof. dr. Stanko Bevk: VRETENČARJI. - (Znanstveno delo.)
5.	Prof. Pavel Kunaver: ZGRADBA VESOLJSTVA.
6.	Prof. Pavel Kunaver: POGLED NA NOČNO NEBO.
7.	Prof. Ivan Krečič: ŽIVALI, KI SO IZUMRLE.
8.	Prof. Fran Bradač: SLOVARČEK TUJK.
9.	LJUDSKI KNJIŽNIČAR.
D. REVIJE:
1.	NAŠA VAS. Štirinajstdnevnik. Izšlo bo 24 številk,
2.	SADJARSTVO, VINARSTVO, VRTNARSTVO. * Izšlo bo 12 številk.
3.	SOCIALISTIČNO KMETIJSTVO. Izšlo bo 6 številk.
4.	ZBORNIK FAKULTETE ZA AGRONOMIJO, GOZDARSTVO IN VETERINARSTVO. - Izšle bodo 3 številke.
5.	SLOVENSKI ZBORNIK. - Izšlo bo 15 številk, v katerih bodo prikazane naslednje pokrajine: Kras, Brkini, Koper, Vipavska dolina, Pohorje, gorenjski kot, Obsočje do Trente, Prekmurje, Bela Krajina, Slovenske gorice, okolica Rogaške Slatine, Maribor mesto, Celje mesto in Bled.
Knjiga je človeku največja učiteljica!
Knjiga plemeniti človeku značaj!
Kmetijske zadruge, Ljudske knjižnice, Kmetijske šole in razne organizacije prosimo, da se vnaprej naročajo na vse izdaje našega programa ali pa na njim ustrezne skupine knjig, da jih bomo lahko upoštevali pri nakladi.
Segajte po knjižnih izdajah založbe »Kmečka knjigami Pošljite dopisnico z naročilom na naslov:
KMEČKA KNJIGA V LJUBLJANI, Miklošičeva cesta 6. Poštni predal 374.
IZ UPRAVE
NAROČNIKI, plačajte naročnino za 4. četrtletje ozir. dolžni znesek za leto 1954.
NAROČNINO nakažite V CELOTI brez odbitka poštnih stroškov.
BLAGAJNIKI SKUPIN pošljite sezname naročnikov za leto 1955. Pri preselitvah javljajte vedno stari in novi naslov.
NAROČNINO za leto 1955 nakazujte skupinsko tro-mesečno za nazaj, posamezniki pa polletno ali celoletno.
Pri skupinskih nakazilih je priložiti seznam.
Za Prosvetnega delavca nakazujte na čekovno štev. 604-T-140, za Sodobno pedagogiko in pedagoške knjige pa na čekovno številko 604-T-141.
•••••••■•oo9oo#o ••»«••	•••••»»•o ••••#*•
t	1
f INDUSTRIJSKA STEKLARSKA SOLA V ROG. SLATINI j ? razpisuje 3 mesta za učitelje splošnih predmetov oziroma • : vzgojiteljev, ki bi vezali šolsko delo in vzgojo v inter- • ? natu. Na šoli bo v kratkem prosto mesto direktorja šole. •
*	POGOJI: izobrazba učitelja in moralno-politična neopo- £ ? rečnost. — Plača po predpisih, ostali dohodki po dogovru. £
*	—Nastop službe možen takoj! — Prijave z življenjepisom £
f	in dokazili o kvalifikaciji sprejema	•
j INDUSTRIJSKA STEKLARSKA ŠOLA ROG. SLATINA | •••#•• •••••• #••••••••••• •••>•• «•«••• «••••• *••«•••••••••♦