Zamejski:  Vzdihi.
433
kako silno mu vre naproti — domov, domov, iz svetlega mesta v temni doml Gori v onih hišah gore luči; skoro dojde Božič v jasne prostore — deček, gorje ti! In gorje vsakomur, kdor ne more biti srečen na sveti večer! . . .
Vzdihi.
Tenka, -lu, «-«,
Kakor snežek bela Že naprot si meni, Mrzla  smrt, hitela.
i.
Sum perut sem tvojih, Tvoj sera dih že čutil, In trpljenja svoj'ga Blizu konec slutil.
Ali ko sem roci Hrepeneč ti  stezal, S taboj je, nevsmilna! Zadnji up mi zbežal.
2.
Krog in krog me  gosta Je obdala tema; Sam sem, vse okoli Le puščava nema.
Kje si,  zvezda jasna, Kje si,   zvezda mila, Koja si na poti Vedno mi svetila?
Preč je, preč; oh, Bože, Vse mi je propalo! Pa zakaj  mi srce Živo je ostalo?
Nad menoj razteza Nebo se široko, Krog in krog pa morje Temno in globoko.
3-
Strašna burja piše, Val se z valom bije, A rešilne luke Vetider le še ni je!
Z Bogom,  čolnič, z Bogom; Nada je propala Sam Bog zna.le, koja Te razbije skala
Za tebdj  v višavo
Spenjal sem se jasno, To   bilo razkošno, To bilo je krasno!
A v najlepši sreči Smrtonosno zrno Z neba me podrlo Je na zemljo  črno.
V  prahu zdaj  se valjam, Strta so mi krila ! Zgubljen sem,  oj zgubljen; Z Bogom, moja mila!
Noč se že razganja, Lehko vetrič veje, A na svetlem vzhodu Novi dan se smeje.
5-
Vse se vzbuja, giblje, Vse živo, veselo Po počitku nočnem Vrača se na delo.
Idi, idi, delaj,
Raduj se življenja; Meni strto srce Skoraj biti jenja!
Zamejski.
28