Petan.ič Davorin: Svete gore. Povest. Prvi del NOČ V DOBRAVI Na Mihelovo popoldne je bilo na sv. Gorah tiho in mirno. Lenčka je sedela na klopci pred hišo in se trudila s šivanjem. Zdaj pa zdaj je poskusila kako sveto pesem, pa zopet umolknila. V rdeča lica ji je dahnil rahel nemir. Pepa je počivala v travi in uživala ob podobicah svetnikov, ki jih je nerodno razvrščala po veliki molitveni knjigi. Njen koščeni obraz je sijal od zadovoljstva. Psu se je na široko zehalo. Zalajal je iz dolgočasia in zopet vložil lisasto glavo med prednje šape, da bi zadremal. »Janeza pa danes ne bo,« je izustila Pepa in se vriskajoče zasmejala. Lenčka je ni pogledala. Zardela je, kakor bi je bilo srara, rekla pa ni ničesar. »Misliš, da ne vem, zakaj hodi gor? Najmlajša si, pa si taka! O, mama ranjka so prav rekli: Najralajša bo najgrša. Pa si res.« Namerila je oči naravnost na njo, da bi videla, če se bo izdala. »Nič ji ni. Še rdečica ji gine z lic,« je dognala pri sebi in vstala. Tako je bila visoka, kot kak moški in zdelana kot hlapec. Lenčka je dvignila oči in poiskala njene. Ko je slišala, da je .vstala, je že kar vedela, da se kesa. Smilila se ji je. Tako je bila dobra in pobožna. Greh je sovražila z vso dušo, pa tudi eloveka, ki je greh delal. Imela je rada vse dobre, najbolj pa delo in Marijo. >. Lenčka, nie ne bodi huda. Kar tako sem te podražila, veš. Rada te imam. Janezli pa reci, če bo prišel, naj gre, da ne bodo Jjudje o tebi tako- govorili. Grem, bom krave spusi.lla na r.ber ...« Lenčki je bilo nerodno raai njene ljubezni. Spoštovala je Pepo, ljubiti je ni mogla, ker je bila preveč odmaknjena od vsakdanjosti. Obleka in doige kite črnih las so ji dišale po cerkvi in pajeei ini v njej. Saj je bila tolikokrat na dan zgoraj pri cerkvi. Zvonila je, suažila oltarje in napletala čudežno podobo svete Device. Lenčka se je ni upala objeti, ker jo je motil duh po svetih r_rr.-» P?mo pogledala jo je hvaležno in se ponudila: »Bom iaz pasla, dokler Lojze m Miha ne prideta. Ti si tako truclna, ko kar naprej g&raš. Pojdi in vlezi za kako uro ...« Pepa je zaviiskaia in ss branila: »Jaz da bi spala! V nedeljo. Moj Bog! Če boš rss pasla, bom pa šla jaz V cerkev. Pri nas je tako čudno ob nedeljah popoldne, kakor da ne bi bilo večernic pri fari.« Lenčka si je zagrnila šivanja v predpasnik, se spustila do hleva in začela odpenjati kravam priveze: Potem jih je odgnala na strmo reber onstran proti Orliškim bregom, ki so bili odeti v zeleno odejo igličevega drevja. Na Javorju se je drl zategnjeno Preskarjev pastir in se poganjal za živino, ki je nemirno bezljala. Čez čas je prisluhnilfi. Zazdelo se ji je, da je zalajal pes s čudno znanim tenk.m glasom. Prisluhnila je še, pa ni bilo ničesar slišati. V duši se ji je rahlo zgajiilo. Obudila se ji je misel na Janeza in Pepo. Do danes je mislila, da je vse le njena skrivnost, Pepa ji je pokazala, da se moti. In če bi oče zvedel... Tu je nehala misliti. »Pa saj bo enkrat vendar moral zvedeti!...« ji je vpadlo. Njena žalost se je še povečala. Skočila je za juncem, ki je bodel z rogovi v breg in ga ošvrknila s gibo. »Beži, da si rogov ne polomiš!« Počilo je. V dobravi je odjeknilo na kratko in Ddsekano. Potem še enkrat in še enkrat. Ob Dramlji, Jti je srebrnela spodaj, je zalajal Janezov pes. Škorci «o se v široki, klinasti jati spreleteli od Javorja proti boštovskim goricam. Pastir na ravnici je z odprtimi ustmi obstal na mestu. V njej je zaživelo čuvstvo strahu in nemira. »Zdaj bo tu!« Pes je pritekel iz gaja in se gnal v vneti naglici čez cvetočo ajdo v reber. »Lenčka!« je toplo zapel Janezov pozdrav. Naredila se je, kakor da ne sliši in se zameknila za češminov grm, ki je bogatel na drobnih rdečih sadovih. Janez se je razgledal, da bi jo našel, kam se je potuhnila. Potem se je zasmejal na glas, da ga je slišala in nagnal psa. Rolf je bil v skoku pri njej. Vlovil je njeno roko in ji pogledal v oči ostro, boleče z mačjim pogledom: »Zakaj si se skrila?« Glas mu je bil narejeno lepo. Lenčka se je bala moči njegovih oči in glasu, -¦a se ob enem veselila. Danes pa ji je bilo težko, - i bi se mu najraiši iztrgala in zbežala čez reber v dobravo in se tam razjokala. Potlačila je bolečino, ki ji je rastla iz globin in se delala hladno. »Tako ...« Postavil je težko puško predse in si zapalil pipo. »Kaj je.rekel stari?« Je odločil mučen molk, ki je bil med njima. Lenčka je medlela in ni mogla takoj odpreti ust, ker ni marala lagati. »Da ne da, je zarežal nad teboj!« je dejal suho in skoro malomarno Janez. Pekla jo je njegova trda besecla o očetu, pa mu ni upala oponesti. Trepetaje je prosila: »Janez, nisem ga še vprašala, ker r« »Ker ga nisi upala! Jaz ga pa bom! Je doma? Grern.« Naredil se je, kakor da bi bil užaljen in se dvignil za korak navkreber. »Saj ga ni c.oma.« je zastokalo iz nje. Za nskaj trenotkov sta sopet molčala. Pred njima je sartjala Orlica, do pol avetlo ob.ončena. Večerilo ss je že. »Torej, dokler bo oee živ, ne boš moja žena?« Lenčki se je zazdel v tem trenotku dober. »Pa Pepa me tudi ne mara!« VzJihnil jc, kakor da bi v resnici trpel. »Pravi, da v cerkev ne hodiš, kolneš in piješ.« Preraaknil se je in se naglo poslovil. V hrib se je vzpenjaJa njegova visoka postava. Lenčka si je z roko zasenčila oči in gledala za njim  Janezu se je razvijal v glavi hinavski načrt. Ozrl se js na vrata, ki so bila zaprta in krenil v hrib proti cerkvi. Rolf se ja motal med trnjevim grmičevjem, zalajal, pa zopet tekel v šumo. Okoli in ckoli je prežal sveto skrivnosten mir. Lovec je na široko izdahnil sapo in vstopil v svetišče. Slike so bledele v poltemi, le blesket večne luči jo je žaril. Ja~ nez je oprezno stopil izpod zvonovih vrvi in se ustavil na pragu, da bi se razgledal. Ozka senca ie lcžala na cerkvenem tlaku, ki ga je svetloba večnc luči svetlila. »Pepa!« je uganil. V trfenotku se je premislil. Šel ie do srede pod veliki luster, ki ga je jesenski veter rahlo pozibaval. Pokleknil je in se naredil, kakor da bi molil. Rolf je vohal po cerkvi jn se priklatil kakor slučajno do Pepe. Vzkriknil je od groze in planila iz globoke zamaknjenosti po koncu. »Marija!« Janez je ostal na kolenih s trdno sklenjenimi rokarni. Dejal je komaj slišno: »Pepa, nikar se ne boj! Moj pes je.« Pepi se je glas zdel domač, pa le ni mogla verjeti, da bi brezbožni lovec klečal pred oltarjem. »Kdo je?« je jadrno vprašala. Ko ga je prepoznala, se ji je blaženo stoplilo srce. »To je njeno delo. Naša Lenčka!« V hipu je zrasel v njej ponos, da ji je Lenčka sestra. In njega, brezbožnega lovca, je v hipu vzljubila tako, kakor da bi bii brezgrešen in svet« (Dalje sledi.)