Spomini na Belgrad. Prijatelju in pobratimu Jovanu P. Jovanovieu posvetil —a. IV. Slovenski izletniki smo uživali v Belgradu pravo slovansko gostoljubnost. — Ne pretiravam prav nič, ako poudarjam, da so nas srbski tovariši nosili takorekoč na rokah. In duša vsej tej gostoljubnosti je bil naš iskreni prijatelj in tovariš Jovan P. Jovanovic, u.itelj, urednik in mestni odbornik v Kragujeveu. Iz dolžnosti in hvaležaosti bi mu moral posvetiti vsaj en odlomek teh svojih spominov, a ker pozijam njegov skrorani značaj in njegovo zlato srce, opuščam to s pripombo, da je ravno Jovan P. Jovanovic — ne pretiravam prav nič — najiskrenejši prijatelj Slovencev, izvrsten poznavatelj slovenskih odnošajev in najgorečnejši in najidealnejši zagovornik slovenskosrbske vzajemnosti. Najlepši dokaz tej trditvi je podal g. Danilo v podlistku nSlov. Naroda", pisoč o vtiskih s slovanskega juga povodom gostovanja slovenskih igralcev. Svoje stalno omizje smo imeli v Belgradu v restavraciji nPri ruskem carju". — Eestavracija je vredna vsega priporočila. — In ravno to omizje je tvorilo pravo pravcato jugoslovansko republiko ,,en miniatur". Zastopan je bil tu vedno ves slovanski jug po svojih odposlancih. — V našo .republiko" je prihitel Bulgar tovariš D. Gračarov iz Plovdiva; ogrski Srb Mlajdan se nam je pridružil zaradi onega notranjega .inštinkta", ki pravi, da se sorodna srca najprej najdejo. Hrvati so poslali tu sem svoje korenine: profesorja Tokanca, znanega urednika mladinskega lista -Smilja"; tovariš M. Pejnovic, prefekt učiteljskega internata, nam je svedočil s svojo navzočnostjo, da smo lahko brez skrbi zaradi prenočišč, če dojdemo v Zagreb — njegove pernice so nam na razpolago; zvest pristaš nam je bil znani hrvaški pisatelj-tovariš Janko Leskovar, ki je prihitel naravnost s svojega potovanja po Nemškem v našosredo; a predsednikom naše -republike" smo si izbrali našega Davorina Trstenjaka, hoteč tu posnemati nekdanje moslemine, da je poturica hujši od Turka. — — A Slovenci smo rešili to ^republiko" one sramote, da niso mogle reči obmejne države, da nismo Ijudje, zakaj dali smo tej ,,republiki" dve Slovenki, tako častni reprezentantinji naših deklet, da sta si pridobili hipoma nebroj src in častno ime .balkanska zvezda" in ,,balkanska roža". In vesoljno srbsko učiteljstvo se je povsem zadovoljilo s temi imeni vedoč, da _nomen est omea".  Ia to omizje je bilo nekako torišče teh dnevo?; živeli smo tu življenju, ki nam ostane trajno v spomiau. Kadarkoli smo se zbrali v omenjeni restavraciji, se je vedno nabralo okrog ostalib miz prostranega salona polno učiteljstva in mnogo odličnega belgrajskega občinstva. — In kmalu je sledila napitniea napitnici. Slovenci smo bili vedno in povsod predmet najsrčnejših ovacij. Lep večer smo preživeli tu, ko sta nas obiskala ,posrbljena" Slovenca podpolkovnik Vukasovic in nadinžiner I. Eoš s svojima ženaraa. Mnogo, mDogo smo si imeli povedati iz svoje domovine. In pridružil se nam je tudi litijski rojak dr. Tr. ki je ravno tiste dneve pohajal po slovanskem jugu. Slišal je, da smo tu, iskal nas je — in našel. Da ni manjkalo napitnic, je umevno, a preznačilna je bila napitnica, ki jo je v pozdrav Slovencem izgovoril g. Vukasovic. Besede ki so prihajale iz njegovega srea, so pač kazale, da si šteje v ponos in srečo, biti svoboden sin svobodne Srbije . . . Nista bila ta dva edina odlična moža, ki sta prišla v našo .republiko"; počastilo nas je še mnogo, mnogo odlienjakov. Imeli smo čast občudovati v istini demokraško vedenje mnogih višjih častnikov -narodne vojske", katerih imena navajati bi bilo preobširno; v naši sredini smo pozdravili tudi dva ministra, namreč naučnega ministra Andro Nikolica in Kosto Stojan o v i c a, poljedelskega ministra. Kako preprosto, neprisiljeno domače sta se vedla omenjena dostojanstvenika, priča sledeči dogodek. Ko je prišel poljedelski minister v naš krog, slučajno še ni bilo tovariša Ml. pri mizi. Prišedši pa pozneje med nas, sede nevede poleg ministra. Kmalu sta bila v razgovoru, in sicer v tako živahnem, da sta se pozabila predstaviti drug drugemu. Slednjič ponudi tovariš MI. ministru v podpis svoj nnotesu, kamor je zbiral podpise vseh onih, s katerimi je prišel tiste dneve v dotiko. Podpis je prejel, a ker minister ni pristavil svojemu podpisu značaja, ga je tovariš Ml. prav naivno vprašal, kje službuje. Bavnodušno mu je le-ta odgovoril, da ravno sedaj opravlja posel poljedeljskega ministra. •—¦ — — Večna škoda, da uisem imel takrat fotografičnega aparata s seboj. Posnetek tovariševega obraza bi postal zgodovinske vrednosti. Tovariša T. in L., ki drugače nista kadilca, sta trdila, da minister kadi posebne vrste cigaret. — V tej _republiki" je vladala popolna jezikovna enakopravnost; umevno je, da smo tu pač malo, malo upoštevali avstrijski § 19., ki menda govori, da ima le nemščina veljavo enakopravnosti. — — — Vsak je govoril v onem jeziku, ki mu ga je mati narava podarila. -Švabščino" smo pustili v Zemunu. Ino umevali smo se popolnoma. V trajen spomin tem zgodovinskim dnem, namreč zgodovine učiteljskega življenja, moramo pa konštatovati, da se vse te dni, bodisi v zasebnem kakor tudi javnem občevanju, ni izpregovorila ni ena nemška beseda, pojav, ki govori cele folijante. Intojetrebapribiti! Zadnje dneve smo pričeli štirje, to je nbalkanska zvezda" in .balkanska roža" kakor tudi midva s tovarišem G., malo na srbsko Bcikati", a tovariša L. in T. sta pa ostala tako trdosrčna Slovenca, da se nista premaknila ni za las s svojega kranjskega stališča. Govorila sta tako visošo novoslovenšeino, da bi ju na Koroškem gotovo smatrali vsi železniški uslužbenci za prava pristna Moskovita. In imenitoo sta izhajala. Posebno tovariš T. je slavil pravo slavje v svoji trdovratnosti in menda je govoril v samih Kettejevih verzih, ker je imel vedno toliko poslušalk okrog sebe. — Hrana v Belgradu je pač dvojna. Tu se lahko dobi francosko, oziroma nemško kuhi_jo, a po vseh gostilnicah prevladuje srbska kuhinja. Mnogo je narodnib. jedil, ki so jako okusna, a naš želodec se mora privaditi šele preobilici porabljene paprike. Srbska narodna jed — mesna namreč — ne more nikakor pogrešati paprike, ker to je raenda tak običaj. Pijača pa ne igra v Belgradu in sploh na Srbskem nobene uloge. Gostilnice nimajo nikake policijske ure, zakaj priznano je, da se Srb nikoli ne opije, in verodostojne priče so nam pravile, da se ne vidi v Belgradu nikdar nobenega pijanega Srba. Ako se komu časih raalo noge mešajo, je to gotovo tujec.  (Dalje.)