ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 19. decembra 1996 LetoVI, št. 25-26
SVETEK V SEBI NOSIMO
Ešče itak v nausi mam tisto sago. Diši mi po krispani, po makovom orejovom bejglini, po pomaranči... Ešče itak čütim, kak se je toplauča sipavala z našoga völkoga spajeta, če smo vse vtjüpzmrznjeni prileteli domau z bregá, dej smo se s sani vozili. Mlajši smo bili. Letos gvüšno ne zamidimo, gda nam mali Jezuš krispan prinese, smo si mislili, vej smo pa dobri bili, baugali smo... Pa dun, vsakšo leta smo zamidili.
Tak v tretji, štrti klas sam ojdla, gda ma je mati na sveti den fejst pošilala, aj se dem sankat. Mrzlo je bilau, vse je škripalo, za nete (nohte) mi je zaišlo, brž sam se naveličala pa letejla domau. Prejk glažojnasti dver sam zagledno, kak mati, stara mati pa sestra postavijo krispan. Kak če bi v tistom momenti zgibila nika, kak če bi mi nekak vkradno nika. Sama sam nej vejdla, ka naj bi tau bilau. Veselje čakanja? Skrbnost (titok) čakanja? Vörvanje v tau, ka tisto okinčeno drejvo rejsan tisto malo dejtece prinese, stero v cerkvi v jaslicaj leži.
Tistoga cajta smo k paunaučnici ešče na
Dolenji Senik ojdli. Ta smo šli z busom, domau pa pejški kaulek pojooštiji. Edno leto je na sveto nauč velki snejg spadno. Gda smo vöprišli s cerkve, snejg se je iskro, kak če bi stau gezero zvejzdic svejtilo na nebi pa na zerrili. Ali staugezero svejčic na krispanaj. Če rejsan so naša stara mati samo par svejč vužgali na drejvi, gda smo domau od meše Prišli pa pomalek začnili popejvati: “Sveta nauč, blajžena nauč... ”
Vsakši človek se spomina, ima svojo božično dišavo, svojo božično drejvo izmlašeči lejt. Svetek je nej samo zatau, ka völki dar tjüpimo eden drugomi, ka lejpi krispan postavimo... Svetek je lübezen pa mir, svetek v sebi nosimo.
Ešče itak mam v vüjaj, kak so nas doma včili, ka se na sveti den ne šika povesi titi. “Če pa na drudji den k kakšnoj zlati prideš, ” so prali mati, “se moraš s tejmi rečami pokloniti: BLAJŽENE SVETKE VAM ŽELEJMO.
Mi tö tau želemo vsakšoj iži, vsakšoj držini, najbole pa tistim, steri te na svetke tö sami. Sami z malim Jezušom.
M. Sukič
2
SODELOVANJE OB MEJI
Ob 35-letnici sodelovanja med Županijsko knjižnico Daniel Berzsenyi Szombathely in Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota ter 50-letnici delovanja murskosoboške knjižnice je izšel zbornik z naslovom
Sodelovanje ob meji. Zbornik so pred kratkim predstavili v Monoštru. Ravnateljica Županijske knjižnice Daniel Berzsenyi Marta Toldi Pallo-
sine in ravnatelj Pokrajinske in študijske knjižnice Jože Vugrinec sta v uvodu spregovorila o pomenu sodelovanja, ki sega že v začetek 60-tih let. Zbornik, v katerem je zbranih 17 referatov, ki so jih avtorji pred-
stavili na Knjižničarskih dnevih v letih 1994 in 1995, je predstavil dr. Zoltan Molnar. Referati govore o štirih temah: Knjižnice in narodne
manjšine, Položaj narodnih manjšin v Porabju in Prekmurju, Sodelovanje na področju likovne umetnosti, založništva in glasbe ter Šolstvo, jezik in etnografija. Sodelovanje med obema knjižnicama se je začelo v želji, da bi s svojim delom pomagali obema narodnostima, slovenski na Madžarskem in madžarski v Sloveniji. Tako so sodelovali na strokovnem področju in si zamenjevali gradivo, predvsem pa knjige za knjižnice na narodnostno mešanem območju. Še danes vsako leto romajo v Porabje slovenske knjige, v Slovenijo pa madžarske. Vzajemno zamenjujejo periodični tisk, med knjižnicama pa poteka tudi mebibliotečna izposoja.
Zbranim sta spregovorila tudi nekdanji ravnatelj sombotelske knjižnice dr. Miklos Takacs in
dr. Vanek Šiftar, ki sta bila med tistimi ljudmi, ki so orali ledino obmejnega sodelovanja. Dr. Vanek Šiftar je menil, da je bilo v letih, ko politika ni bila preveč naklonje-
na takšnim stikom, veliko iskrenosti med ljudmi. Opozoril je na dejstvo, da so takšni in podobni stiki pomembno vplivali na nastanek mednarodnega kulturnozgodovinskega simpozija, ki je združeval ljudi v obmejnih regijah. Ideja
večjezičnosti, večkulturnosti, bi morala ponovno zaživeti. Na temeljih prej omenjenega simpozja je zdaj na Gradiščanskem, v Avstriji zaživel Panonski inštitut, ki
se trudi, da bi zapolnil nastalo vrzel. Inštitut izdaja zbornik v šestih oziroma sedmih jezikih. S snovanjem Evrope regij pa bi morali najti še nove oblike sodelovanja v tej regiji.
Silva Eöry
Izdaja zbornika je povezana tudi s proslavljanjem 50-letnice delovanja Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Od 6. do 13. decembra so se v prekmurski metropoli zvrstile številne prireditve. Na proslavi so murskosoboški knjižničarji med drugim 16 posameznikom in ustanovam podelili zahvalne listine in zahvale. Zahvalno listino sta tako prejela tudi nekdanji ravnatelj Županijske knjižnice Daniel Berzsenyi dr. Miklos Takacs in knjižnica sama, zahvalo pa so podelili Judith Pavel, hčerki Avgusta Pavla.
Na predstavitvi zbornika v Monoštru
Slovenske pravljice in pripovedke iz Porabja
Karel Krajcar: KRALIČ PA LEJPA VIDA
Pri časopisno založniški družbi Kmečki glas v Ljubljani so kot 13. knjiga zbirke Glasovi izšle slovenske pravljice in pripovedke iz Porabja. Pravljice je zbral Karel Krajcar (ne vem, zakaj Karel Krajczar, ko pa je na prva knjigi Karel Krajcar, čeprav je izšla že leta 1984 v Budimpešti), ilustracije je prispevala Marija KozarMukič, besedilo je poknjižil Jože Temar, dialektološki pregled je opravila dr. Zinka Zorko. Knjigi je priložena tudi zgoščenka v knjigi objavljenih pravljic in pripovedk.
Profesor Karel Krajcar, učitelj na števanovski osnovni šoli, je že desetletja zbiratelj narodnostnega izročila. Njegove Slovenske pravljice iz Porabja so prvič izšle v Budimpešti leta 1984. Devetindvajset pravljic so natisnili v porabskem narečju oziroma tako kot jih je povedalo pet pripovedovalcev (Janoš Dončec, Ana Merkli, Štefan Tek, Ana Oreovec in Ferenc Merkli,
edini, ki med tedanjimi pripovedovalci še živi). Dr. Zlata Vokačeva je v Uvodni besedi napisala: “Pravljice, ki so pred bralcem, so prvič zapisane v taki obliki, kot so nastajale - nasploh so prvo zapisano ustno izročilo s Porabja. Bolj kot prispevek k naši ljudski književnosti so pomembne zato, ker so prvenec s Porabja in ker v napisani besedi predstavljajo življenje in čustvovanje porabskega človeka pri samem izviru... Etnolog znanstvenik bo s pričujočimi pravljicami izpričal samobitnost Porabja in našel še nešteto drobnih pomembnosti, ki hranijo življenjske običaje in misli ljudi, ki so živeli davno pred nami. ” Črna birka nejma srce, pa je prva pravljica zbirke, ki je nastajala dvajset let.
V drugi knjigi, skupaj sta jo leta 1990 izdali Demokratična zveza južnih Slovanov v Budimpešti in soboška Pomurska založba, je enak izbor, tokrat v slovenskem in madžarskem jeziku.
Doktorica Zlata Vokačeva je zlasti poudarila pomen dvojezičnosti in tudi prevod: “Jezik skritega pripovedovalca pravljic je prelit v knjižni jezik z vsem izraznim bogastvom. V prevodu spoznamo jezik na ravni, ki ga je poznalo ljudsko pripovedovanje v davnini.? Prevod je delo Marka Mureca (Jožeta Temarja). Najobsežnejša je knjiga iz zbirke Glasovi: “Po ducatu knjig, ki so v zbirki Glasovi pri CZD Kmečki glas prinesle v našo zavest na stotine folklornih pripovedi z ozemlja Republike Slovenije, je tukajšnja knjiga prva izza njenih meja. Kakor resnična dobrota ne gleda na mero, ampak se preliva čez robove, ko vre in prekipeva kakor dišeče mleko na ognjiščih naših spominov... S tem se polagoma uresničuje že od začetka gojena želja, da bi zbirka Glasovi zajela besedno umetnost narečij tudi med Slovenci v zamejstvu, in srečna sem, da ima častno
prvo mesto v. tej zvezi ravno Porabje, ” je v Besedo o knjigi zapisala dr. Marija Stanonik.
V knjigi je objavljenih šestinpetdeset enot, odločili so se za dvotirno objavo gradiva, to pomeni, da je vsaka pripoved najprej objavljena v slovenskem porabskem narečju, nato pa še v knjižni slovenščini, ie z nekaterimi narečnimi ocvirki, katerih pomen je mogoče razbrati iz sobesedila. Pravljice so razvrščene v štiri razdelke, ki jih uvajajo štiri pesmi, od tega dve baladi. Najimenitnejše, verjetno tudi nastarejše pravljice so na prvem mestu: čudežne, čarovne, junaške bi jim strokovnjaki dali ime, v drugem razdelku se jim že pridružujejo realistične, kar se kaže predvsem v osebah iz vsakdanjega življenja, kot so vojaki, cigani, pop idr. Tretji razdelek je najbolj mešan, v njem je nekaj malega bajk in pripovedk. Zadnji, četrti razdelek je osnovno bolj enoten, ne pa
žanrsko, morda bi bilo zanj najustreznejše ime legendne pravljice.
Na koncu je slovar narečnih in drugih manj znanih besed, kazalo zgodb in podatki o pripovedovalcih in zapisovalcih, po kazalu pa še povzetka v nemškem in angleškem jeziku.
O vrednotah in razsežnostih vsebine bodo sodili strokovnjaki, poročevalec pa si drzne zapisati, da smo v Sloveniji (in v Porabju) dobili knjigo, na katero smo lahko ponosni. Nemara bo knjiga izpolnila veliko zbiralčevo željo, da bi njegovo delo nadaljevali tudi mladi rodovi porabskih izobražencev. Kajti, ugotavlja, mnogo je izgubljeno, marsikaj pa je še mogoče ohraniti rodovom za nami.
(Knjigo lahko naročite 24 ur po telefonu 00 386 61 173 53 79 ali na naslov ČZD Kmečki glas, d. o. o., Železna c. 14, 1000 Ljubljana)
eR
Porabje, 19. decembra 1996
3
Predstavitev Etnološkega slovarja Slovencev na Madžarskem
DELO, KAKRŠNEGA SLOVENIJA ŠE NIMA
Petek, 22. november, je bil neprijazen dan navzven: snežilo je od Sombotela do Ljubljane. Sneg, pomešan z dežjem, mokrota in hlad na
zunaj in od znotraj, toplota in prijazne, a vendarle z dejstvi podprte misli v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Tam je bila predstavitev Etnološkega slovarja Slovencev na Madžarskem avtorice Marije Kozar-Mukič. Petek dopoldne, predvsem pa neprijazno vreme, so nekako silili v razmislek, da bo obisk skromen ali povprečen. Toda zmota, v prijetno: tokrat je bila dvorana, v kateri je bila predstavitev, resnično premajhna za vse, ki jih je pritegnila vsebina Etnološkega slovarja Slovencev na Madžarskem. Med zbranimi so bili tisti, ki so prišli, ker se “po službeni
dolžnosti” zanimajo za Porabje, še več pa je bilo “strokovnega običinstva”, od tistih, ki so z avtorico skupaj študirali, in tudi drugih, ki
imajo vezi s porabskimi Slovenci.
Po strokovni plati je delo predstavil dr. Slavko Kremenšek, v imenu Zveze Slovencev pa je predsednik Jože Hirnök povedal, da bodo ob Slovenskem koledarju z letnico 1997 dobili slovar vsi naročniki našega Porabja.
Dr. Slavko Kremenšek je tudi povedal, da je to tretje pomembno delo Marije Kozar-Mukič, in sicer je najprej sodelovala v dolgoročnem projektu z naslovom Način življenja Slovencev v 20. stoletju, s knjigo Slovensko Porabje (1984), druga knjiga pa govori o Gornjem Seniku. Vse tri knjige so izšle v
slovenskem in madžarskem jeziku. Od profesorja Kremenška smo tudi slišali, da matična Slovenija še nima dela, kot je Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, v teku pa so priprave za Slovar etnologije Slovencev. V slovarju je več kot 300 gesel v slovenskem in madžarskem jeziku. V njih so obdelani predmeti in pojavi snovne, duhovne in družbene kulture Slovencev na Madžarskem v 20. stoletju po 36 tematskih skupinah. Za pokušino tole naključno izbrano geslo: ljudska glasba (igrouta) - do okoli leta 1980 je bilo v vsaki vasi nekaj ljudskih godcev (goslar), ki so igrali na diatonično ali klavirsko harmoniko (fude), nekateri pa še na violino (gosli). Mladi od časa do časa ustanavljajo domače orkestre. Najdlje (od 1970) igra sam in z ansamblom Laci Korpič iz Šakalovcev. (Sledi tekst v madžarskem jeziku nepzene/igrouta). Avtorica je že napovedala novo (dopolnjeno) izdajo slovarja, ker je ugotovila, da kaze obdelati tudi nekoliko starejša obdobja, denimo 18. in 19. stoletje. Predstavitev v Ljubljani je bila prijeten in hkrati pomemben kulturni dogodek; zgodilo se je, da imajo Porabski Slovenci neko strokovno delo prej kot osrednja Slovenija in tudi prej kot ostali zamejski prostor, denimo avstrijska Koroška.
eR
ETNOLOGIJA PRI ŠOLSKEM POUKU
Glede na to, da Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem prikazuje etnološke značilnosti slovenskega Porabja v novejšem času. vsebuje tudi lokalnozgodovinske podatke, se odlično lahko uporablja in koristi kot priročnik pri pouku v porabskih šolah.
Preko narečnih izrazov, ki so
prisotni tako v slovenskem kot madžarskem besedilu, opravlja delno tudi vlogo določenega posebnega narečnega slovarja. Avtorica ponudi s tem enkratno priliko porabskim otrokom, da si lahko obogatijo narečni besedni zaklad. Kot pomoč pri pravilnem izgovoru so označeni tudi naglasi. Tudi narečni pravopis se da naučiti, če bodo besede s pomočjo učiteljev temeljito analizirane. Saj vsi vemo, da ohranjanju porabskega narečja posvečamo premalo pozornosti. Zato moramo izkoristiti vsako možnost, tako učitelji kot starši in vsi drugi Slovenci v Porabju.
Dvojezična izdaja gesel omogoča, da se lahko znanje slovarja, razen slovenskega pouka, odlično koristi tudi pri pouku zgodovine, zemljepisa, spoznavanju narave, petja, risanja, tehnike ter v različnih krožkih. Saj knjiga prikazuje nastanek Porabja, Slovence, ki so edini avtohtoni prebivalci v Karpatskem bazenu, predmete duhovne in družbene kulture Slovencev na Madžarskem v 20. stoletju.
Pomen knjige še vidim v tem, da se pri otrocih lahko razvija oz. utrjuje narodnostna zavest in identiteta, ki bi bila v veliko pomoč pri reševanju, ohranjanju in razvijanju materinščine ter kulture. Tu mislim na primer na obravnavo porabskih ljudskih in cerkvenih običajev, ki so tako celostno, temeljito in praktično obdelani, da se lahko oživijo brez vseh težav. Menim, da je velika vrednost tudi v tem, da so poleg be-
sedil še risbe, zemljevidi, ki natančno ilustrirajo porabske značilnosti. Ampak kljub temu, da je v knjigi zelo temeljito in izčrpno podana in obdelana snov, pregledno podkrepljena s strokovnimi prijemi in zapisana v poljudnem jeziku, bo verjetno otrok pri svojem vsakdanjem delu potreboval učiteljevo pomoč. Seveda se knjiga da uporabljati pri pouku na več načinov. To je odvisno tako od učitelja kot od učencev. Na podlagi znanja, dojemljivosti in interesov učencev ter pravilno izbranih metod šola gotovo lahko uspešno sodeluje pri rešitvi porabskih problemov. Knjiga bo lahko služila več generacijam. Upam, da bomo, razen šol, tudi mi odrasli pogosto uporabljali to dragoceno delo. Avtorici iskreno čestitam za to vztrajno, vestno in dolgoletno delo.
Klara Fodor
PÁ NAM BO KNIGA V DAR
Z veseljem sam štejla v časopisi PORABJE, da mo bralci časopisa pá bogatejši z edno knigo. Tau je Etnološki slovar, steroga nam bo dala Slovenska zveza za božično darilo. Avtorica najnovejše knige je ga. Marija Kozar, knigo so v Ljubljani 22. novembra notpokazali.
Istina, ka ešče sam nej mejla časa cejlo pršteti, samo tü pa tam sam jo preštejla, pa gli morem povedati, da jo na velko cenim. Iz te knige nej samo Slovenci, nego tüdi Madžari se leko kaj navčijo. Mislim, ka nam Porabskim Slovencam de na pomauč. Rada bi bila, če bi naš mladi rod prešto tau knigo in se včiu iz nje. Pisana je v narečji, v knjižnom geziki pa ešče v madžarščini. Znam, da do te knige starejši bola težko prebejrali, nej zato, ka so črke drobne, liki zatau, ka so se oni sploj nej včili knižni gezik. Ravno za tau bode slovar njim tüdi na pomauč, naprimer locné je v madžarščini hajdivan. Nücati slovar je preprosto, leko se včiš z njega, ka so reči tüdi v narečji zapisane. Ne mislim samo na strokovnjake, liki na šaulare, na vse tiste, sterim kaj pomejni naš materni gezik, je zanimajo naše besede, reči.
Mene je presenetila (meglepett) ta kniga, kak mo mejla čas, bom cejlo prejkštejla. Avtorici ga. Mariji Kozar pa častitam, zahvalim se tüdi založbi, Zvezi Slovencev na Madžarskem in Muzeji Savaria v Sombotelu za Etnološki slovar.
Vera Gašpar
zavarovalnica triglav d d
območna enota M. Sobota
PREDSTAVNIŠTVA:
GORNJA RADGONA, Cesta na stadion 1 a tel.: 61-697 RADENCI, Panonska 1 LENDAVA, Mlinska 5, tel.: 069/75-257 LJUTOMER, Ormoška 12, tel.: 069/81-136 APAČE 117, tel.: 069/69-418
Zavarovalnica TRIGLAV d. d. je najstarejša zavarovalnica v SLOVENIJI. Nadaljujemo več kot 90-letno tradicijo naših dedov, vendar na nov in sodoben način, kot to od nas zahteva življenje, predvsem pa Vi - naši zavarovanci.
Območna enota MURSKA SOBOTA je ena od 10 samostojnih organizacijskih enot in že več kot 45 let spremlja življenje in delo ljudi v DEŽELI OB MURI.
Ponujamo več novosti z vrsto ugodnosti:
-	Paketno avtomobilsko zavarovanje postaja resnično najcelovitejše in najugodnejše;
-	Družinski paket, ki združuje vse oblike zavarovanja premoženja in oseb enega gospodinjstva;
-	Kmetijski paket, kot oblika zavarovanja živali, posevkov in plodov ter ostalega premoženja, oseb in dejavnost vsake sodobne kmetije;
-	Obrtniški paket - celovita zaščita oseb, premoženja in dejavnosti;
-	Ne pozabite na nezgodno zavarovanje vaših najdražjih!
-	Zvestobo nagrajujemo posebej!
Naša zastopniška mreža pokriva vsa naselja, področja in dejavnosti, tako da smo lahko vsak dan v stiku z vsemi, ki nas potrebujejo. Ponosni smo, da je naše sodelovanje z zavarovanci dolgoročno. Obiščite nas ali pokličite, obiskali vas bomo mi - želimo vas seznaniti s svojo dejavnostjo.
V LETU 1997 VAM ŽELIMO VELIKO SREČE IN ČIM MANJ NESREČ NIČ NI TAKO VARNO, DA NE BI POTREBOVALO ZAVAROVANJA
Porabje, 19. decembra 1996
4
Inda svejta
DRŽINA
Pravijo, ka je božič svetek držine. Dejte se v držino narodi, gda gorzraste, si par zišče, da bi sam svojo držino emo. Do konca 19. stoletja so se lidgé zdavali samo v cerkvi. Od 1894 -oga leta mau vala zakon (törvény), ka je hišni zakon samo te valani, če se lidgé zdajo v kancelaji pred mati-
čarom (anyakönywezeto), lotarošom ali žipanom. Pri nas v Porabji je lüstvo do 1970-i lejt melo za pravo zdavanje samo cerkveno zdavanje. V kancelaj sta mladoženec pa sneja nej üšla v zdavanskom gvanti. Pri zdavanji so nej bili paulek nej stariške, nej svatba, liki samo dva svedoka. Od kec so si mladi svoj par vöodabrali na Gorenjom Siniki, tau se vidi iz rojstni i poročni matični knig tö. Med leti 1896 --1980 se je na Gorenjom Siniki v kancelaji zdalo 1525 parov. Od toga je bilau z Gorenjoga Sinika doma 63 % parov. Pri 29 % je mladoženec nej biu Gorenjesinčar. Sneja je prišla od inak pri 7 % parov. Pri 14 paraj sta se  mladoženec pa sneja nej na Gorenjom Siniki naraudila. Do 1924. so se na Gorenjom Siniki zdavali lidgé z Ritkarovec, s Čepinec, Trdkove, Markovec, Matjašovec tö. Po 1924 je iz Prekmurja prišlo 6 mladožencov, med 1941 in 1944 pa sedem. Prvi Madžar se je oženo na Gorenji Sinik 1916. leta z vesi Nagvmizdó.
Med prvo i drügo bojno so dekle z Gorenjoga Sinika ojdle delat v županije Vas, Somogy, Baranya, Fejér. Tü so si dostakrat moža tö najšle. Od 1950-i lejt tadale so se ženile s pojbami iz županije Veszprém, Komá-
rom, Győr-Sopron. S sodakami, šteri so na grajnco skrp meli v vesi, so se začnile maužiti Gorenjesenčarke od 1946. tadale. Te dekle so odišle z možaum.
Polonje mladožencev je prišlo na Gorenji Sinik po snejo iz drügi Porabski vesnic, največ z Dolenjoga
Sinika. 32 % mladožencev je prišlo iz madžarski vesnic županije Vas, 26 % pa iz drügi županij. Največ iz županije Győr-Sopron (10). Iz županije Komárom 7, iz županije Somogv pa 6 mladožencov. Pri 7 % zakonov sneja nej bila doma z Gorenjoga Sinika. Največ ji je bilo z Dolenjoga Sinika pa z Ritkarovec. Zvün županije Vas je prišlo 6 snej (Budapest, Mosonmagyaróvár, Tótkomlós, Mautem i St. Mihael v Austriji). Od mladožencev, šteri so prišli iz drügi županij, je bilau 45 % strokovni delavcov, 18 % sodakov, 2 % brezi poklica, 16 % pa pavrov.
Gda sta se mladoženec pa sneja oženila, je nauva držina gratala. Mladi par je največkrat živo pri moža starišaj. Tau je bilo v 18. -19. stoletji tipično na Madžarskom. Leko so živeli pri žene starišaj tö. Od tistoga mau so moža zvali po ižinom imeni žene. Rejdko je bilau, ka so ejkstra živeli, sami.
Na Gorenjom Siniki so med 1896-1906 v rojstne matične knige nutspisali tau tö, gda i v šteroj iži so se stariške naraudili, pa gde so se zdržavali. S toga leko vidimo, ka v tisti držinaj, gde so mlajše tö meli, kelko žensk živelo pri moža starišaj kak sneja, pa kelko moškov pri žene starišaj kak zet.
Leta 1902 in 1904 je 90 % mladi držin z mlajšami živelo pri starišaj, nej ejkstra v svojom rami. Leta 1896 je polonje parov živelo pri žene starišaj. Največ v leti 1903 (88 %) pa pri moža starišaj.
Leta 1980 je živelo več samo 17 % mladi držin s starišami. Pri žene starišaj 61 % pri moža starišaj 39 %.
Na Gorenjom Siniki je leta 1987 bilau 264 ižini imen. Po ižinoj imeni leko zvejmo, če držina žive v rami žene ali moža ali pa ejkstra. V rami moža je živelo 47 % mladi držin, ejkstra 32 %, v rami žene pa 21 %.
Če se dekla pa pojep oženita, sprva ma vsikši svojo ižino ime. Sledik dobi mauž ali žena tisto ižino ime, gde sé zdržavata. Mlajši tisto ižino ime erbajo, gde gorrastejo. Te tö, če je tau materin, nej očin ram (npr. i. numara 15: Vankini: Krajcarin=Vankina, j. numara 41: Fistami: Čemešterin=Fistema, i. numara 147- Čatrini: 	Vanca-
rin=Čatrina). Če so ejkstra, v svojom rami doma, te nauva iža dobi mauževo ižino ime.
Pri zdavanji mladoženec pa sneja oblübita, ka eden drügoga ne zapistila: “Tak meni Baug pomagaj, Blajžena Devica Marija i vsi sveči boži, ka eto nauzočo N. N. lübim i njo nigdar ne odstavim, kak dugo bom živo ja i ona, v nikšej potrebščini. Tak mi Baug pomagaj, Blajžena Devica Marija i vsi sveči boži. ” Tau šego, pa te reči so naši Slovenge od Madžarov prekvzeli 1858-oga let. ) Mauž pa žena sta vküper živela do konca živlenja, nej bila šega, ka bi se razpitali. Oprvim se je en par razpito na Gorenjom Siniki 1937-oga leta. Med 1896 in 1980 se je na Gorenjom Siniki razpitalo 7 parov. Pri trej paraj sta bila badva z Gorenjoga Sinika, pri drügi je biu mauž Madžar.
Smrt olepša spomine. Na gorenjesiničanskom cintori na križaj o pokojni ženi, pokojnem mauži napisano, ka: “nepozablena(i), draga(i), lüblena(i)... tivarišica, tivariš”. Na cintori mauž pa žena vküper počivata (63 %) ali pa z žlato vküper (23 %). če najprve mauž margé, té si ženske tö dajo ime gorspisati na kamen, moževge bole narejtki.
Marija Kozar
NASE PESMI
HODI DÜŠA NA BOŽO POT
Hodi düša na božo pot, na božo pot za Jezušom.
Za Jezušom na goro, na goro visiko.
Al’ tam boš düša vidla ti, ka Jezuš tam za nas trpi.
Za naši grehov volo, krvavi pot poti.
Hodi düša na božo pot, na božo pot za Jezušom. Za Jezušom na goro, na goro Vašvarsko.
Al’ tam boš düša vidla ti, ka Jezuš tam za nas trpi. Za naši grehov volo, za nas bičüvani biu.
Hodi düša na božo pot, na božo pot za Jezušom. Za Jezušom na goro, na goro Cellarsko.
Al’ tam boš düša vidla ti, ka Jezuš tam za nas trpi. Za naši grehov volo, za nas trnjem kronani biu.
Hodi düša na božo pot, na božo pot za Jezušom.
Za Jezušom na goro, na goro Trojičarsko.
Al’ tam boš düša vidla ti, ka Jezuš tam za nas trpi.
Za naši grehov volo, za nas težki križ neso.
Hodi düša na božo pot, na božo pot za Jezušom.
Za Jezušom na goro, na goro romarsko.
Al’ tam boš düša vidla ti, ka Jezuš tam za nas trpi.
Za naši grehov volo, za nas je križani biu.
(Gorenji Sinik) zapisala: Vera Gašpar ilustracija: -mk-
SOLIDARNOST d. d.
Podjetje za rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov
Arh. Novaka 4, 9001 Murska Sobota, p. p. 61 Tel: 069/23-830, 069/31-415 Fax: 069/33-001
Poznamo se že 15 Let.
TAKO kot do SEdAj Vam LAhko IZDELAMO:
*	DopiSNi pApiR, vizitke, kuVERTE, pROSpEkTE, plAkATE, bROŠURE, NAvodiLa, knjiqe, etikete, RokovNikE, koledArje, voščilnice idR.
*	ENobARVNi, VEČ bARVNi Tisk V offSET, sitotisk, TAMPO iN zLATOTisk TEhniki iN Različne VEZAVE, naklad 1 do °c.
*	ŠIVAMO pOSTEljNO pERilo, DELOVNE iN SpECiAlNE oblekE, okRASNE pREdMETE iN ZASTAViCE.
*	Vse zqoRN]E Vam NudiMO od oblikovANjA pREko pRipRAVE do koNČNE IzdElAVE.
Porabje, 19. decembra 1996
5
Pri držini Pécz (Škaper) v Paksi
NIKA NEMAMO VEČ DOMA, SAMO CINTOR
Gvüšno vi tö mate takše spoznance, štere trnok narejdki vidite, pa gda je srečate, se tak oponašajo, kak če bi vsakši den vküper prileteli pa bi najbaukši padaške bili.
Z Ulico Mariko (Pécz Dezsőné)pa njeno držino sam sé srečo slejdnjo paut vendrak kakši deset lejt na Gorenjom Siniki, od kec je Marika doma. Ovak pa živejo v Paksi. Gda sam etognauk po telefoni gorzvau Mariko, drugo paut pa moža Dezsőna, sta tak gučala z menov, kak če bi se včera slejdnjo paut srečali. Prej naj samo pridemo, ka cejla držina rada bau, če je nikši spoznanci gorpoiškejo. Bili smo z držino na dukši pauti, zato sam Mariko prauti večeri iz Szegeda gorzvau, ka vendrak nemo mogli priti, ka že kisnau baude tačas, ka do Paksa pridemo. Nikša baja nej gé, pravi Marika, vej pa pri nas tö leko spite... Gda je v 11. vöri vnoči čüla, ka nikšoga autona dveri paukajo, je eške pá üšla gledat, leko smo don mi prišli. Prej je komaj čakala, naj pridemo. Na žalost na Duni komp (brod) je več nej vozo, pa smo rejsan zamidili.
Gda smo za en ali dva kedna rejsan prišli k njim, nam je mauž Dezső dveri opro, šteri nam je v künji že pörkölt küjo. Eške smo nej nutri na dveri stoupili, gda je mali pes Fifi leto prauti nam pa nam je v svojom gaubci papuče neso. Par mesecov star Vnükec Milan pa se je te tö nej zbüdo, gda smo že fejst naglas - zmejs je Marika tö domau prišla iz slüžbe - pripovejdali... (Par kednauv sledik sam se pelo prauti Gorenjomi Siniki, pa mi je špajsno bilau, ka za nami Večkrat obliska s posvejtami nikši auto. Marika pa Dezső so naš auto na Dolenjom Siniki srečali - ge sam je nej vüdo -, so se obrnili, pa so nas do G. Sinika “comarili”. Samo zato, ka sta se stela z menov pa mojo držino srečati. )
Zdaj, ka se pripravlamo na božične svetke, na svetke lübezni in prijatelstva, morem povödati, ka sam ge z Mariko pa možom nigder nej büu v kakšom bližišnjom pajdastvi. Najbole zatogavolo, ka smo daleč od enoga drugoga. Pa don sam pri njinoj držini začüto eno takšo lübezen do drugoga človeka, ka mi je zaistino fejst žau, ka so tak daleč doma od
“Kak sam odišla z domi? Kak ti naj povejm... Enoga pojba sam rada mejla, pa sam z njim odišla. Skor 300 kilomejtarov od G. Senika. Letos sva mela 25. oblejtnico zakona. Letos sam gratala babica tö, ka smo dobili vnükeca, šteroma je ime Milan Rózsa. (Zdaj tri "  rauže"  mamo v familiji! ) Čeri Mariani se je tau ime najbole vidlo. Gnauk smo vküper bili pri eni držini, šteri so meli enoga Milana, pa je te moja či tak pravila, če de una gdasvejta mejla enoga pojba, tistoma gvüšno Milan bau ime. "
Mauž Dezső je Vogrin, depa un je nika nej prauti toma, ka je žena Slovenka, un eške sam tö poslüša slovenske pesmi s kaset. Marika pravi, ka je mauž trnok rad emo njene stariše tö. Z Mariko se je na Gorenjom Siniki spozno, tam je büu sodak tri lejta. Prauti konci njegove sodačije sta se bliže spoznala. Dezső je februara 1971 dojristo, apriliša pa sta se že oženila v Paksi.
Od moža mati je mrla, gda je mauž dvej leti star büu, tak ka je mater ranč nej pozno. Njegov oča je te v
Dunaújváros prišo delat, sledik se je v Paksi znauva oženo. Očina druga žena je letos januara mrla. Tak je od moža oča pá sam grato, tak ka ma dosta morejo pomagati, ka je že tö stari. “Trnok je žalostno, ka več ne odimo domau. Na leto samo gnauk, novembra na vsi svecovo. Najprva je
mama mrla, po tistom za štiri mejsece pa ata. Zdaj tam sploj blüžišnjoga več nikoga nemamo, nika
nemamo. Samo cintor. Tačas, ka so stariške živeli, smo sploj radi ojdli na Gorenji Sinik, sploj vleti, smo grbanje pa gobe brat ojdli pa smo se malo veselili. ”
Gda sam go pito, kakšo čütenje gé, gda se mimo rojstne iže pelajo, štero so mogli odati, mi je Marika
etak odgovorila: “Tau je trnok lagvo pa Žalostno čütenjej. ka tisto več nej nase. Če bi v Varaši ali Somboteli živeli, te bi leko tadale meli svojo rojstno ižo, tak pa je nej bilau mogouče. Če človek nema vredi ižo, te iža tö na nikoj pride... Gda smo narejdki domau Prišli, je telko müši bilau, kak nevole! Zato, ka je iža brezi gazde ostala, je eške maček od rami odišo... Vejm, ka svejt ne stane doj depa sploj bi dobra bilau, če bi mama pa ata eške badva živela... Več sta nej zadobila, ka bi maloga Milana leko vidala, pa bi gvüšno celou radiva bila. ”
Gda so oča že trnok betežni bili, ka so več nej mogli ojti pa si kaj sküjati, te je Marika v slüžbi prosila, naj go pistijo za dukši cajt, ka bi una rada doma očo opravlala. Svojo držino v Paksi je tö samo njala, pa je skor štiri mejsece doma očo poradavala. Eške dobra, ka so v slüžbi tö celau porazméni bili z njauv pa so ji obečali, ka če go dvej leti nede nazaj, te go eške tö nazaj v delo vzemejo. “Oča mi je vsigder pravo: Marika, malo mi vino prinesi, prinesli... Najvekša baja je bila, ka je nej mogo ojti, vsigder je samo sejdo. Tau, ka sam ma rejsan vsigder malo vina prinesla, ma je trnok dobra spadnilo. Tejlo gledauč pa düšo gledauč tö... Ge sam oči pa materi telko düšna bila, ka sam mogla domau titi. Uni so nas mlajše gori zranili, tau pa smo mi mlajši dužni bili njim nazaj plačati, gda so uni stari gratali. Z očov je najvekša problemo bila, ka je nej Sto es k nam v Paks priti. Vsigder je pravo, ka staro drejvo ne smej nikan nej pelati. Staro drejvo more doma ostati. Mama pa je vsigder pravila, ka če una samo ostane, una pride k
nam v Paks. Una je trnok rada mejla nas, mojoga moža tö, dostakrat je bila pri nas v Paksi. Ge čisto düšno vejst mam, ka mislim, ka sam mogauča bila narediti, tau sam vse včinila... Oča mi je staugezarokrat zavalo, ka Marika, dobra, ka si ti tü pri meni, ka če bi tebe nej emo, ka bi pa te delo?!?... Cejle gneve pa cejle noči sam z njim bila, najbole strašno je bilau, ka je nej mogo spati. Dosta sam djaukala, na slejdnje sam se že bodjala, ka od velke nevole ge nikam pridem, nej Oča. Trnok dosta sam delala, ka srmak trnok betežen büu... Naslejdnje ma je celou lagvo bilau, zato je v špitale prišo, pa tam mrau... ”
Gda sam sé čüdivo, ka kak lepau zna gučati slovenski, mi etak pravila: “Tak mi zato več néde slovenski gučati, kak prva, dosta sam zato pozabila, depa materin gezik ne more pozabiti... Gda mi kaj na pamet pride, ka bi rada domau üšla, te nutri dejem te slovenske kazete pa je poslüšam. Takše tö mamo, na šteraj mama pa ata spejvata. Te vsigder tak mislim, ka sam Zdaj doma. Mama je tak pravla, gda mi je tau na kazete spejvala, ka gda una več nede na svejti, te mo don leko čüu njeni glas. Tau je meni strašno lejpi Spomin, ka leko čüjem mamo pa ato... Vendrak sam zato tö nej tak fejst pozabila slovenski, ka dosta mislim na svoje stariše pa na svoj dom. Gda sam eške bola mlada bila, te sam nej telko želejla domau, ka te so eške stariške tö bole mladi bili. Depa kak so stariške začnili stari gar-tüvati, tak smo mi tö začnili starejši gartüvati. Pa takšoga ipa človek bola začne napamet dja-mati, kak jedom daleč gé, pa dom kak fali... "
- Marika, psiček Fifi, či Mariana, Vnükec Milan pa mauž Dezső (sin Dezső je nej doma büu)
Inda svejta sam na žetvi na Vogrskom vküper delo z Marikinim očom, s Kári bačinom. Uni so mi pripovejdali, gda so za Horthyna na žetvo ojdli, te so po štalaj spali. Na eni strani teuci, na drugi lidgé. Mali Jezuš se je tö v štalici naraudo. Kak ste leko šteli, stric Kári so dosta trpeti, prva kak so mrli. Baug je tö dosta trpo, prva kak je mrau. Mariki je žmetno na srcej ka nema več starišov.
Marika! Glavno, ka maš čisto düšno vejst. Sto poštüje žive, tistoga mrtvi tö radi majo. Zdaj na božične svetke pri gorečaj svejčaj naj vam malo pá spejvata mama pa ata! Pa te vidli, ka vam Včasik leži bau. Vüpam se, ka so ti Oča spejvali tisto njino najlübšo pesem tö, štera se tak začne, ka: V Zagrebu je Ulico najlepša...
Besedilo in Slika: Francek Mukič
Porabje, 19. decembra 1996
6
ZA LEPŠO ŠAULO
Nej dugo smo vabilo dobili iz Slovenije. 30. novembra so pozvali Mešani pevski zbor Avgust Pavel v Gornje Petrovce na dobrodelni (jótékonysági) koncert. Kulturni program so naši dobri spoznanci zatok organizirali, da bi opozorili (figyelmeztessék) vse, ka bi radi vekšo, modemejšo šaulo meli. Za tau so kreda sami tü aldüvati, nej samo moralno, liki s pejnazi tü pomagati.
Na te den je ranč doj spadno snejg, tak ka tačas, ka sé je program večer začno, je vse bejlo gratalo. Liki tau je nej nazaj držalo nej nastopajoče skupine pa publiko ranč tak nej. Prireditev je bila v Petrovcaj v šauli. Telovadnica (tomaterem) je tak puna bila, ka so nistarni samo od zvüna leko gledali program, šteri je držo 3 vöre.
Domanji so sé z lejpim programom pripravili. Deca, odrasli - pa nej samo z Gornji Petrovec - so gorastaupili. Seniški pevski zbor je bio edini, ki je prišo iz tujine, prejk Srebemoga brejga. Mi, pevci, smo čütili, da so nas z velkim poštenjaum sprejeli. Radi smo bili, da smo leko tüj bili. Najbole zatok, ka smo z našim skromnim programom - Vüpamo se - leko mi tü kaj pomogli. Drgauč pa zatok, ka smo Prišli do toga, da smo pri naši sosadaj leko nastaupili. Leko povejmo, da smo že po cejli Sloveniji ojdli, pri najbližnji smo pa, žau, malofart bili. Zatok je nam sploj dobra spadnilo, ka je petrovski žüpan nas na ideta pozvau na njini vaški den. Morem povedati, radi smo tüj blüzi pri sosedaj.
Želejmo, da bi se organizatorom pršikalo vekšo pa lepšo šaulo naprajti. Lepau zahvalimo vsem za lejpi sprejem, za bogati program. Vidli mo se ešče.
Irena Barber, predsednica zbora
SRCE SMO SI NAPUNILI Z LJUBEZNIJO
Leto 1996 se prebližava konci. Takšoga reda svetimo miklaušovo, pripravlamo se na božič pa na nauvo leto. Med tejm smo dobili vabilo iz Trbovelj od naši dobri poznancov, pevcov, da bi se znovič srečali, s pesmami veselili. Pevski zbor A. Pavel je potovau 7. decembra v Trbovlje. Naš zbor je že Večkrat bio pri njij pa ranč tak oni pri nas. Prijateli smo postanili. Nas so čüdovite sprejeli, večer smo pa meli skupni koncert. Njigvi pevski zbor nas je presenetiu (meglepett), meli so nauvi program.
Tau srečanje je za nas nika zvünrednoga bilau. Vsi smo čütili, da se prebližava konec leta, božič, nauvo leto. Že smo si doma napunili naše srce z ljubeznijo do naši prijatelov. Zaželili smo njim blajžene božične svetke, veselo nauvo leto pa mir na zemli.
Na drugi den smo pa pozvani bili na Podkum. Ta ves je 900 metrov visiko. Tam je edna lejpa farna cerkev, stera je Zdaj mejla jubilej. Ob 10. vöri se je začnila meša, od pol edenajste sé je začno koncert našoga in domanjoga zbora. Peli smo pa Skupaj tü dvej pesmi, kakoli smo se zdaj srečali prvič. Podkum, pevci, župnija, vala lepa za lejpi sprejem, za lejpo doživetje. Srečamo se na G. Seniki na božičnom koncerti 26. decembra.
I. B.
Porabje, 19. decembra 1996
7
KORINICE PO OKNAJ
Števanovska cerkev se po nedelaj najbola pa na velke svetke redno napuni z verniki. Meše se slüžijo za Števanovska, otkauvsko, andovska, veričko pa ritkarovsko lüstvo. Pri vsakšoj cerkvenoj ceremoniji - krstitje, ferma, zdavanje, pokapanje - je zvön gospauda naj bola potrejben dober kantor. Ka nazaj paunim, od tistogamau je v Števanovca tau Rövcin Jenek (Jenő Oreovec).
Kak ste gratali kantor?
“1955. leta je cerkev nikak brezi kantora ostala. Dja sam tistoga ipa not bijo v cerkvenom pašioni. Gnauk mi samo pokojni gospaud Markovič pravijo, ka bi se dja leko včijo za kantora. Mati mi je tü prajla, aj sprobam, ka pa, ka se mi posreči. Začno sam se včiti na harmoniumi. Vsakšo nedelo sam redno üšo na plebanijo. Samo ka je tau baja bila, ka so pokojni gospaud igrati nej vedli, oni so mena samo nautline (note) kazali. Dja sam se pa nad tejmi nej vörazmo. En čas sam že odo, dapa nikak mi je nej šlau. Tau ti ta moram prajti, v kakšnoj srmastvi sam se včijo doma igrati. Napravo sam leseno tablo pa goranamalo bejle pa črne nautline. Gda sam krave pašo, te sam na tau sprobavo prste goradejvati. Če so mi krave vujšle, sam tablo pod pazdje smekno pa bejžo za njimi. Tau mi je zatok dosta valalo.
Te sam se gnauk napauto k gorenjoseničkomi kantora On mi je pa tak pravo: “Ti si zaman prišo k meni, najprva se moreš nautlne navčiti! ” Mogo se sam tadale sprobavati. Eštja gnesden se moram smejati, kak sam sto gospauda prejkličiti. Igro sam napamet. Nika sam začno pa tašlau. Gospaud mi pa gnauk samo pravijo: “Kama ti gledaš, gda igraš? Z nautlin moraš igrati, nej ka napamet igraš! ” Pa so me tak po nausa dolaklüknili, ranč kak v šaula, gda sam lagvi bijo, ka so mi vüje potegnili.
Te zaaj, ka mo delo. Eno
leto sam že skur odo pa mi je nikak nej šlau. Te ma je že velka žalost zo-
pojdla. Materi sam pravo, ka sam pa tau dja začno, vej ma pa Špot mori, tau dja moram tak njati. Mati pa etak. “A, Jenek, vej pa, če te je Baug dau, eštja probaj. ” Rejsan sam eštja parkrat üšo - gnesden ne vejm, kak - pa se mi je rejsan posrečilo. Nikak sam goraprišo. Dapa zatok, gda sam v cerkvi pri najprvi meši igro na harmoniumi, mi je buma aumanca dolatekla po plečaj pa obraza. Na, potistom sam pomalek začno z orgli igrati na kauruša. Vse dale, vse mi je lažej pa baugše šlau. Zdaj, za telko lejt, pa če mo se s kom pogučavo, mo tö igro
Kakšno brigo, delo mata kak kantor?
“Od 1956. leta mau sam zvön četrtka vsakši den v cerkvi. V četrtek gospaud v Sakalovci slüžijo mešo. Leto je na več talov razdeljeno. Zdaj je adventni, te božični, poštni, vüzemski čas. V vsakšom časi ovak odgovarjamo gospaudi pri meši pa drüdje naute (pesmi) popejvamo. Gda je pokapanje, te na cin-
tori tö popejvati, kak se dostaja.
Če se ženi mladi par, gda zvaun vdari, njiva notastaupita v cerkev, dja pa začnem igrati eno Marijino pesem. Med mešov je gospaud ozda-vijo, pa gda je s križacom vösprvajajo, te pá zaigram.
Pri vsakšoj meši glas dja moram dati za popejvanje. Gda je potrejbno, numare naut premenim
na tabli na stejni. Če kakšno nauvo nauto najdem, te doma probam, po tistom pa s cerkveni pevskim zborom. Zdaj mi je že zavole, če samo parkrat čüjem kakšno nauto, dja te že nautline sam napišem. Dosta slovenski naut mam, stere smo že dugolejt nej popejvali. Te štjem naprej vzeti. " Ali vi, zvön vogrski naut slovenske tü popejvate pri mešaj? “Polonja naut je Vogrski, polonja pa slovenski. Gospaud mi vsikdar pravijo: ”Jenő bači, vi popejvajte kakšokoli slovenske naute, ne njajte je vö, tau je potrejbno. Če mata kakšne nauve, popejvajte je. " Oni so prauto nikdar nej bili, njij Veselijo slovenstje naute. Samo ka, če je kratek čas. "
Ka pa lüstvo pravi k toma?
“Po pravici, dja sam v navauli, dapa dobra, ka povalili dé. Že sam goraprišo, ka tau moram, ka lüstvo štjé. Tak so prvaulaj, ka pau slovenstji, pau vogrstji popejvamo. Litji, če bi
dja vse slovenstji popejvo, te bi namé že zacmarili. Djesta takšen, gda slovensko nauto začnem, me vse vlastje goradejo. ”
Pomalek de toj sveti den (božič). Gnesden skur vsi gnako sve-tüjemo te svetke. Kak ste inda svejta svetüvali pa se pripravlali?
“Gdasvejta smo dosta ovak držali božič. Na sveti post smo vse mogli tanaprajti, tak drva kalati, kak gnoj tasklasti, aj na svetek nika nej trbej. Po oknaj smo korinice (djelenkove vejke, brojco) gorasklali.
En par norij smo tü meli. Gdá sam legen bijo, ma je mati poslala drejvdja trausit z zadnjov, aj na drügo leto dosta sadja bau. Te me je nanje vzela aj drva nosim v tjöjnjo pa vösparam, kak de se stoj ženo. Dja sam pa puno tjöjnjo drv nanoso, ka sam cejlo veričko mladino vösparo. Na sveti den ma je mati nej pistila z motorbiciklinom k meši mogo sam peški priti v Števanovce.
(Zdaj pa eštja žena Aran-
ka prpovejda svoje. )
Na sveti post zazranka smo kokaušom nej dali djesti. Podné smo pa na dvauri lanc (veriga) vövtegnili pa njim ta notasipali zrnje, zatok, naj nedejo vkraj od rama. Pod sto smo sklali lemež, črtalo, vsefale zrnje, (h)rastovo pa bröjcovo vejko. Tau je prejk svetkov tak ostalo, aj drügo leto vekši pauv bau.
Pri obedi smo s pogač skardjico njali. Vsakši z držine si je odabrau eno kravo. Na sveti den zazranka je skardjico vsakši svoji kravi dau. Steroga krava je ležala, tisto nej dobra bilau, ka prej mrdje, litji steroga je stala, tisto je bilau dobra. Na sveti post smo vse mogli pripraviti. Na sveti den smo samo k meši šli pa zadvečerkoma nazaj k večemici. Eštja povesi (k sausadi) nej slobaudno bilau titi. Tak, ka smo prvin na velko svetüvali pa poštöjvali tak sveti den, kak vüzem. Te lejpe šege so minaule. Gnesden že skur nika ne držimo. "
K. Fodor
OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE)
NA MEJNIH PREHODIH V HODOŠU IN KUZMI
BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OD 8. DO 20. URE
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM
Porabje, 19. decembra 1996
8
OD
SLOVENIJE...
Predsednik državnega zbora
Janez Podobnik Po nekaj neuspešnih poskusih so novoizvoljeni poslanci državnega zbora le us-
Peli izvoliti svoje vodstvo.
Prvi mož slovenskega parlamenta je postal zdravnik, sicer poslanec Slovenske ljudske stranke, Janez Podobnik. Pogajanja so namreč le obrodila sadove. Vse stranke, z izjemo Slovenske nacionalne stranke, so podpisale dogovor, po katerem so dokaj soglasno 37-letnega Janeza Podobnika izvolili za predsednika državnega zbora. Za podpredsednike so izvolili Zorana Thalerja iz Liberalne demokracije Slovenije, dr. Heleno Hren Vencelj iz vrst Slovenskih krščanskih demokratov in Boruta Pahorja, poslanca Združene liste socialnih demokratov.
Referendum Nekaj tednov po volitvah so slovenski volilci morali spet na volišča. Na referendumu so namreč odločali o tem, kakšen volilni sistem si želijo v prihodnje (sedaj proporcionalni z nekaj elementi večinskega). Volilci so imeli možnosti izbirati med tremi predlogi: kombiniran pro-
porcionalno-večinski sitem (predlog državnih svetnikov), dvokrožni večinski sistem (predlog 43. 710 volilcev oziroma Socialdemokratske stranke) in čist proporcionaini sistem (predlog 30 poslancev). Referenduma se je udeležilo le 37 odstotkov volilnih upravičencev, nobeden od treh predlogov pa ni dobil potrebne absolutne večine.
Smreka za papeža Vatikan bo letos za božič krasila 28 metrov visoka smreka (težka 4233 kilogramov, obsega ima 2l9 centimetrov, stara je najverjetneje 77 let) iz kočevskih gozdov, darilo Slovenije papežu Janez Pavlu H. Smreko so v Vatikan odpeljali s posebej prirejenim tovornjakom.
Pomurski poslanci v slovenskem
parlamentu Pomurje (Prekmurje in Prlekijo) bo v novem slovenskem državnem zboru zastopalo nekaj manj poslancev kot v prejšnjem. Daleč najboljši volilni rezultat beleži Andrej Gerenčer, soboški župan, član LDS, iz iste stranke sta še Geza Džuban in Jože Špindler, srečen splet okoliščin pa je v poslanske klopi pripeljal ponovno Cirila Pucka (SKD).
“NA DRŽINO NAPONA CAJT MAMO”
Gnesden smo tak, da se vsakši paški. V tej sili pa je Večkrat tak, ka se spozabimo od svoji. Potegnamo se not v nase iže, trüdni smo, nejmamo volau eške svoje bližnje nej gorziskati. Vejmo, ka je tau nej v reda. (H)vala Baugi zatok najdemo eške gnes-den takše držine tü, stere se večkrat srečajo, vküp odijo. V Varaša sam ojdla pri Wachter Izidori.
Gda sam prišla k njinoma velkoma rami -gde dvej držine živeta -eden mali, dvej lejti star pojbič me čaka na ov kraja vrate. Malo rokau skauz potisne, pa mi etak pravi med tejn, ka mi rokau davo: Baug daj. Za njegvimi plečami pa stoji njegvi dejdi, Izidor, steri ma je tau že naprej pravo, ka sé meni etak more pokloniti. Izidor je z Gorenjoga Senika, tam sé je narodo pa bio mladi. Njegva žena je pa Vogrinka s Črepnika. Ma ednoga sina (Zoli, 31 lejt) pa edno čerko (Judit 28 lejt). Obadva sta že oženjeniva pa tü z Vogrskoga mata svoja para. Izidor ma eške tri brate pa edno sestro, steri s svojimi držinami vsi v Varaša živejo. Izidora mati eške tü živejo, pri ednom brati so.
Izidor! Velko držino maš. Tau se vidi na slovenskom bali tü, vi napona rezervirate eden sploj dugi Sto, vas je dobra videti tam. Ovak tü vküp odite ali pa samo etakšoga reda?
“Meni pa moji ženi Mariki je največ naša držina. Na leto se večkrat najdemo, gda svetimo ednoga pa drugoga den. Takšoga reda je nas nagnauk več kak trideset. Te si vözgučimo, malo pijemo pa kaj pogejmo. ” Marika! Tak Vidim, ka ste vi vsepovsedik navzauči, gde se kaj “slovenskoga” godi. Na vsakšoj prireditvi
vas z vašov držinov vidimo. Kak tau?
“Ge sam nej Slovenka, liki meni se Slovenci sploj vidijo. Najbole zatok, ka Vidim nikšo vküpdržanje, pa tau, da ne pozabijo svoje šege, svoje kulture. ”
Izidor, ti si z Gorenjoga Senika. Tvoj oča so dugo lejt vodili tam pihalno bando, stera več, žau, ne
dela. Ka pa vi, podje, ste nej meli volau na kakši instrumentaj špilati?
“Žau nej, zatok, ka med nami eden nejma posluha (hallás). Tau pa ne znamenüje tau, da bi nej radi meli glasbo. Moja čij, naprimer, je v glasbeno šaulo ojdla, žena pa tü sploj rada ma glasbo. ”
Zoli, tak znam, ka si ti inženir, končo si univerzo. Nej dugo si sé oženo, živeš v Somboteli. Na gauste odiš domau?
“Sploj na gauste. Eške sam člen nogometnoga kluba na Židovi, etak sam vsakši keden domau prišo. Moja žena je tü rada tüj, Obadva radiva odiva na slovenske prireditve tü. ”
Monika, čüla sam, da si že bila na slovenskom bali tü. Kak se ti je vidlo, pa kak se ti vidi tüj?
“Na slovenskom bali je lepau bilau, nika posebno, toplo, držinsko. Ge sam iz dalečne madžarske pokrajine, liki kak pravnik sam v Somboteli
mela prakso, pa se mi je tüj povidlo. Etak sam spoznala Zolina tü. ” Judit! Ti si par lejt bila člen seniškoga pevskoga zbora. Zdaj ka maš maloga Tomaža, ne moreš ojdti na vaje, na nastope. Leko te pomalek čakamo nazaj?
“Za mene so tisto bili lejpi časi. Sploj sam rada mejla zbor. Samo ka
sam že v lejtaj bila, oženila sam se. Za deteta volo ne morem, pa eške mislim, dugo nemo mogla nazaj priti. Liki tam sam na vsakšoj prireditvi, če je božični koncert ali je kakša prireditev. Brez toga bi nej bilo mojo živlenje popolno (teljes). ”
Robi, kak zet si prišo k Wachterovim, gde ste pri starišaj lejpo svojo ižo zozidati. Ti si s Črepnika. Dobro se počütiš tüj? Ti si tü tak premišlavaš kak tvoja tašča Marika?
“Meni je tüj sploj lepau. Nikak bi več nej mogo brez te lüdi pa držine živeti. Starišje so nam na pomauč. Pri zidanji je nam cejla držina sploj dosta pomagala. ”
Izidor pa Marika! Vaša deca je - Obadva -visiko šolarivana. Zoli je inženir, Judit je tü končala visiko šaulo. Mislim, tauma se radüvata, depa dosta sta investirala tü. Kak vidita, vrejdno je bilau?
Izidor: “Gda se malo
hejcamo, te ge furt tak pravim, ka sam ge v držini ”manjšina". Ge sam “samo” šoför pa če de vse, kak škem, za dvej leta že v penziji. Vsi drugi so pa vönavčeni. Radi smo, ka smo deci leko pomagali, ka mata diplomo. Tau tü morem povedati, ka gnesden buma Večkrat se ne šte, Sto ka je končo. Tau se šté, ka zna naprajti. Tau se mi zato ne vidi trnok. Znanje je po mojom zatok prvo. Brez razmejnoga lüstva ne more eden rosag biti, pa brez navadni delavcov tü nej.
“Radi smo deci, da majo znanje, stero od nji nišče ne more vzeti. Tau je pa rejsan istina, ka gnesden sé tau dosta ne računa, ” pravi Marika.
Marika, ti si dugo lejt v gimnaziji delala, tam si pelala račune. Na gnes si pa v penziji. Kak se kaj počütiš? Etak si mislila svojo držino pa Žitek?
“Pri nas je držina vse. Na držino napona cajt mamo. Tau zatok ne znamenüje, ka je pri nas vse lejpo pa vse tak gladko. Dobro znaš, živlenje je puno brig, sploj če človek ma držino. Vsakši den ma svojo brigo, pa za toga volo Večkrat kaj vkriž tü pride. Depa mi smo furt rešüvali naše probleme, med tejm smo nigdar nej pozabili, da mava z Izidorom svoje brate pa sestre. Vküp Odimo, poštüjemo se pa kaj štükamo se tü. Brez eden drugoga pa ne moremo živeti. To je meni najlepše v našoj držini. Nej smo gratali ne vejm kak bogati. Mamo pa poštene domove, deca znanje, pa ka je najvekšo, lübezen eden do drugoga. Zdaj, gda se približavajo svetki, želejmo sebi pa vsakšomi blajžene božične svetke pa veselo nauvo leto. ”
I. Barber
En tau Wachterove držine
Porabje, 19. decembra 1996
9
Irena Barber
MATI
Sprtoletje je lejpo bilau. Vsakši grm, vsakša djablan, vsakši baur se je gor okinčo s svojimi listjami pa s cvetjom. Kakoli, ka je laden vöter pijo, deca je Vesela bila, gda so je püstiti podne iz šaule. Nistarni so tak radi bili, ka so si globko sapo gemali, gda so prišli iz zidine na friški luft.
Ana pa mali Filip sta brat pa sestra. Velka je razlika med njija. Ana odi sedmi klas, Filip pa v prvoga. Druga deca po šauli največkrat tü pa tam lejče, se ne paški domau. Ana pa mau Filip se pa požlakoma vzemata pa zraven deta domau. Njima je mati tak prajla pa je prosila. Stara mama so pred trejmi lejti mrli, etak pa je mati deco na tau včila, aj se sami znajo opravlati. Mati se je pobrigala, da je njija vsakši den küjana (n)rana čakala, ka je djala v hladilnik. Gda sta njiva prišla domau, je Ana segrejvala obed, mali Filip je pa Sto pripravo. Tau se je že v vrteci navčo, depa mati ga je tü navčila. Gda sta obed zela, sta posaudo zaprala. Ana je prala, Filip briso pa na mesto sklau. Künjo sta vred vzela. Mati je tak zrandelüvali, ka do tretje vöre -tačas, ka starišje domau pridejo s slüžbe - se leko špilata, po tistim se pa morata včiti.
Gda se je autobus prebližavo k vesi, njiva sta ga že čakala. Čakala, sta svojo mater pa očo. Stariške so napona na edno partijo delali, etak so se Zazrankoma z decov nej srečali, oni so te eške spati. Tej zadvečera so najlepši bili na svejti. Oča pa mati sta nikšo malenkost furt prnesla deci.
Gnešnji den sta mala napamet vzela, ka se mati ne drži tak na smej kak ovak. Nika sta nej prajla, depa tau je doma ranč tak šlau. Mati je nikša žalostna bila. Zatok je ranč tak opravlala svojo delo kak ovak. Držina je nej bogata bila, liki tau je vsakši vido, ka so srečni. Majo svoj lejpi ram, auto, doma je čistauča. Deca, ranč tak kak stariške, odi
v rednoj pa čistoj obleki. Mati tau vse vodi. Oča je tü reden človek. On se po dela skrije v svojo malo delavnico (műhely), gde Vsefale maštrije dela. V vesi on popravla elek-
trike, naredi kakšo tišlarsko ali šlošarsko delo. Po večeraj malo pogledne v krčmau, spige svoja dva ali tri špricere, pa domau k držini. Doma je nigdar nej svaja. Ne slüžijo vej ga baug kak dosta, liki za pejnaz volo je nigdar nej navola. Mati not vtala vsakšomi. Oča, Pavel, ma svojo slobódnost pri pejnazaj, normalno leko cera. Mati, Ida, ranč tak. Deca je nigdar tau nej čüla, če so kaj v šauli prosili, ka zdaj nega, pa zakoj tau trbej, Zakoj že pá prosijo...
Večer je. Držina večera, vsi se skaupajo pa vsakši dé na svojo mesto. Nigdar se nej zgodilo, ka bi mati deco samo tak not poslala, pa bi je tam njala. Od mala malüj mau je tak bilau, ka prva liki so zaspali, si je prpovejdala z njimi. Mali Filip je tomi sploj rad bio. Mati ga je vsakši večer po glavej, po obraza baužala, on je pa male oči zapro. Gnes večer je mati malo duže bila pri Ani. Nika sta si dugo prpovejdale. Gda je prišla k Filipi, go je že sploj čako. Potegno se je k stenej, mesto dau materi na posteli. Gnes ma je mati nej dosta gučala, liki bola ga je k sebi stiskavala kak ovak. Mali Filip je gnauk samo nika toploga začüto na obrazi. Te je vpamet vzeo, da so tau materne skonzé. “Mati, Zakoj djaučeš? ” pita. Mati ma pravi, ka ranč ne
djauče, samo od posvejta se ji oči skonzijo. Filip je pa - kakoli je mali bio -nika drugo vpamet vzeo v materni očaj. Nikšo velko žalost. Več je nej spitavo, zaspo je.
Ida je že par kednov nika špajsnoga čütila. Pod lejvo pazdjov je tak čütila, kak če bi ji pauleg prsi nika zadejvalo. Večkrat se je Sama gledala, pa je nej mogla zaojdti tisto nika. Etak se je pa na njé vzela pa je üšla k doktori. Gda go je doktor zvižgalivo, je buma nikši čüden obraz emo pa tak pomaleg gučo. “Ženska, Vi na prsi nikši otejk mate. Tau de trbelo vračiti. ” Ida pa včasin: “Raka mam? Povejte mi, če je tak ali nej! ” Doktor je samo telko pravo, ka se tau leko na nüdo, depa na dobro tü obemé. K tomi trbej vižgalivanje.
Ida je napona mogla ojdti k padarom. Ka je čütila, tau nišče ne zna. V vsakšoj minuti so ji njeni na pameti ojdli. Vse se je vküp zmejšalo, na svejti ji je več nika nej vrejdno bilau, samo njeni. Če si je na deco mislila pa na Pavla, se ji je od britkosti srcé skurok razpaučilo. Doktorge so vse probali, nej so jo steli včasin operirati. Žau, tau se njim je nej pršikalo, etak so naslednja tak zgrüntali, ka jo samo operacija leko rejši. Med tejm je pa že skurok gesen gratala. Ida je not legla v špitale.
V šaula so školnicke tü vpamet vzeli, da je deca nej tak, kak je bila. Večkrat sta Obadva tak zamišleniva bila, ka sta nej čüla, gda so je gor zvali. Leranca je pitala Ano, ka je z materjov. Ona je pa samo telko znala, da je mati v špitalaj pa de mejla operacijo. Edna vekša dekla je pa po šauli etak prajla Ani: “Pa ti ranč ne znaš, ka tvoja mati raka ma? ” Z Anov se je cejli svejt obračo. Doma so njej tau nej vöprajli. Zdaj je v velkoj nevauli Filipi tü prajla. Pa eške tau tü, ka sto raka ma, mrjé.
Eden večer, zdaj, ka je mati nej doma, oča pride k njima. Ana je že velka, skurok 14 lejt stara. Njej že bola leko kaj povej. Gda pa k malomi Filipi pride, se ranč tak k stanej
potegne, kak materi. Oča ga bauža po glavej, po malom obrazi. Kak ga etak k sebi stisne, čüti na svojoj rokej nika mokro pa vraučo. Mali Filip se skuzi. Gda ma pa pravi, ka aj ne djauče, te pa na ves glas začne djaukati, tak ka ga kumaj pomiri.
Ida je srečno vöprstala operacijo. Že so se vüpali, ka nede dugo, da pride domau. Gda je tau Pavel deci pravo, so vsakšo minuto - sploj pa mali Filip -pitali: “Ata, gda mama pride domau? " Pavel ji je tolažo, kak je mogo, kakoli je on tü puno nevaula bio. Tisti otejk so vözeli, Zdaj je samo tau pitanje, če je takši, ka de üšo po tejla tadala ali nej. Ešče dugi 10 dnevov je trbelo čakati, da so v laboratorijumi specialni strokovnjaki vönajšli, ka Ida ozdravi, nej se ji trbej bojati več.
Gda je deca prišla pred Pavla na autobus, Pavel sé je držo na smej. Mali Filip pa: “Gde je mama? Gda pride? Kak dugo de eške v špitalaj? Gda Jezuš pride, te de že doma? ” Pa eške stau pa stau pitanja. Gda so Prišli domau, ji je dojposado pa njima je povedo, ka mama na svetke že doma baude. Jezuši pa spišemo, ka aj sploj lejpi dar pmesé njej.
Prišo je den, gda so šli po mater. Z autonom se je dobro edno vöro trbelo pelati, deca je strašno neméma bila. Mali Filip je stau pa staukrat pito, gda do že tam.
Ida ie blejda, eške slaba sejdla v špitalaj na svojoj posteli. Mali Filip je stano na pragi, kak steroga so dojzabilí. Nej se je mogo zmiriti z materjov. Nej je vido njenoga punoga, redečoga obraza. Samo, gda sé je mati zasmejao, je skočo pa leto k njej. Ona ga je samo na raji stisnila k sebi. Mali Filip pa: “Mama, več nigdar neš od daumi? Vsigdar ‘š doma? Že sam piso Jezuši, aj ti lejpi dar prnesé. ”
Na svetke so že vsij vküper bili. Mati se je radüvala lejpomi dati, depa najbola svoji držini. Tak so bili s tejm drügi tü. Mati je doma. Nega od toga lepšoga.
Dan manjšin
•	18. december je od lanskega leta dan manjšin na Madžarskem. Ob tej priliki so v Kongresni dvorani madžarske skupščine podelili ti. “Odlikovanje za manjšine”. Med 20 nagrajenci najdemo znane osebnosti manjšin na Madžarskem oz. Madžarov v zamejstvu.
•	Ob tem dnevu je KOSIČEV SKLAD na Gornjem Seniku pripravni skupno praznovanje božiča za slovenske učence in učitelje v Porabju. Pokrovitelj praznovanja je bila
Predstavitev
ljudskih običajev
Etnografski muzej v Budim-
pešti organizira 22. decemra predstavitev manjšinskih ljudskih običajev, ki so povezani z zimskimi koledarskimi prazniki. Prireditve se bosta iz Porabja udeležili dve skupini, in sicer mladi z Gornjega Senika bodo predstavili betlehemsko šego (božični koledniki), otroci števanovske šole bodo “ojdli po Liciji” in friškali (tepežkali). Seniške mlade je pripravila Klara Fodor, sekretarka Slovenske zveze, števanovske osnovnošolce pa njihov učitelj g. Karel Krajcar. Porabske dobrote bodo pripravile seniške gospodinje Vera Gašpar, Magda Rogan, Hilda Cabai.
Prireditve ob koncu leta
•	26. decembra bo vi gprnjeseniški cerkvi BOŽIČNI KONCERT. na katerem bodo sodelovali naslednji zbori: Mešani pevski zbor s Podkuma, Moški kvartet iz Martinja Cerkveni pevski zbor z G. Senika ter MePz Avgust Pavel. Koncert se bo začel po slovenski maši.
•	27. decembra se bodo srečale porabske slovenske kulturne skupine, da bi ocenile delo v letu 1996. Ob tej priliki bodo Otvorili likovno razstavo dveh likovnikov, upokojencev, prof. Vlada Sagadina in g. Ernesta Bransbergerja iz Murske Sobote.
•	29. decembra se bodo srečali v Monoštru porabski upokojenci. To popoldne jim bodo med drugim predstavili Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, avtorice Marije Kozar.
Spoštovani bralci!
Prva številka Porabja v novem letu bo izšla 16. januarja.
Porabje, 19. decembra 1996
10
ŽENSKE NAJ ODIJO PEJŠKI?
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Preméno rešilni auto. Ne tak dugo so na Vogrskom vkradnili en rešilni auto (mentő). Policija je pravla, ka prej té auto nede naleki najti, ka de gvüšno sireno nüco, tiste pa nedo vüpali dojstaviti. - Vejpa venarak so cejlo Vodstvo vogrske policije don nej zatogavolo dojminili?
Kam je preméno maust? V Kolumbiji v enom malom Varaši pa so celau en menši maust vkradnili. -Leko ka je mosté najleži kradniti, ka človek za sebov gorpobaré maust, policija pa pistí na drügoj strani potoka?
Sigurni za imigrante. V Meriki so v zadnjom cajti fejst sigurni gratali, ka več tak naleki ne pistijo v svoj rosag lüdi iz tihinski rosagov. Nin sam vido eno karikaturo, ka gda je Shannon Lucid, merikanarska astronautka (űrhajósnő) nazaj na zemlau prišla, potem ka je 188 gni v univerzumi bila, go nikši birokrat pito: Gospa, pa Zaka škete v Merimo priti? ” - Kak bi dobro bilau pri nas tö, če bi ništarne birokrate tak v univerzum strlili, ka bi nigdar več nej mogli nazaj priti.
Šenki ali nej šenki? Na Švedskom do od januara tadale lidge leko šenki telefonérali na enom takšom telefoni, na šterom do zmejs med gučom mogli reklame poslüšati. Prva kak začnejo
gučati, do 10 sekund reklame poslüšali, 50 sekund pa do leko gučali. Potem pa do reklame samo vsakšo tretjo minuto. - S tem se čüdna šega začne na Švedskom. Lidgé aucigamau nedo samo te na sronjek ojdli, gda v tv-ni dejo reklame, liki te tö, gda do telefonirali. Ženske naj odijo pejški? Po cejlom svejti so se čüdivati, gda so Talibi v Afganistani vödali ukaz, ka ženske ne smejo delati. Tau je tö špajsno, ka v Kuvaiti ženske ne morejo dojdati svoj glas, gda so politične volitve (választások). Človek pa leko na bejli gleda te tö, gda čüje, ka v Saudskoj Arabiji ženske ne smejo auto voziti. - Kak je že tista mariborsko pesem: Moški majo čüdne navade?
Najbole demokratična država na svejti. Malo smo že, vala Baugi, pozabili na Simpsona, s šterim so takši velki cirkus delali na biroviji (sodišču) v Meriki. Pa don morem dojspisati, kak so napriliko manipulirali poroto (esküdtszék), šteri so zvekšoma čmi lidgé bili. Tisti fiškaiiške, šteri so Simpsona branili (the Dream Team), so poslali ene lidi v Simpsonovo ižo, šteri so mogli vse kejpe po stenaj, na šteraj so bile bejle ženske, dojminiti s črnimi ženskami. Zato, naj bi Simpson tistim z birovije, gda so Prišli kauti poglednit v njegvi dom, bole simpatičen büu. - Kak smo vidli, Simpson jim je büu rejsan simpatičen, ka so ga rejšili vauze. Nam pa takša Meri ka, štera se tak rada vali, kak demokratična je, nej najbole simpatična.
Fr. M.
Pismo iz Sobote
NAŠI CUGI
Takša šega je, ka se sikšo leto, kda njeni konec kcuj dé, napravi nikši račun za nazaj. V novinaj, po radiji in televiziji do nazaj poglednoli in potejgnoli črto pod letom 1996 in vöovadili, kelko je tou leto spadnolo deža, kelko je cejli svejt hrane spouvo, kelko je bilou mrtvih na cestaj in kelko v boj naj, kelko se je spilou alkohola, kelko nouvih mlajšov nan je prinesle preminaučo leto, kelko nouvih betegov so vönajšli, kelko autonov so vküp sklali, kelko lidi je ostalo brez slüžbe, kelko se ji je razpitalo, kelko oženilo, kakša je bila inflacija tan pa eti pa vseposejdi, kelkokrat so lidje v preminoučon leti spreklinjali in tak tadale.
Gvüšno kaj takšoga v tej naši novinaj tö bou, zatok pa, ka de toga etak ali ovak zadosta vseposejdi, van ge rajši neka drugoga v ton slejdnjon pijsmi vöovadi. Pravzaprav, rajši mo van neka prpovejdo.
V ednon varaši je živo eden človek, moški. Neje biu nej stari pa nej mladi. Biu je tisti lejt, sterin pravimo srejdnja lejta. Pa zato, človek steri je že v srejdnji lejtaj, je že nika skouzi dau v svojon živlenji in že kaj je sprobo tö. Tomi našomi človeki pa se je nej nika poznalo, ka bi živlenje že kaj vöobmolo, ga kaj navčilo. Tak se je oponašo, kak ga je mati navčila, kak so njemi v glavou zmlatili njegvi stariške in že od
najmlajši noug dale je ousto gnaki. Dobro, un je gračüvo večji pa večji, ka je tak redno reden moški grato. Ali, kakoli njemi je leko šlou čistak vse naoupak, se neje obrno. Zdaj je pa te že čas, ka van vöovadi, kakši je biu tej človik.
Živo je v držini, stera je mali pa mali krajcar na krajcar dejvala in tak pomali gratala preci bogata; in ške dale je pejneze vküper grabila in iz takših preproustih in fajnskih lidi so gratali čidale bole v sebe zaprejti in bojali so se sikšoga živoga. Pravzaprav, nejso več vörvali nikomi. Pomali so si začali broditi, ka so lidje na ton svejti samo zavolo toga, ka bi njin škodo naprajli. In v takšon je gor raste tej naš človik. Sikši den je čüu, ka nega dobroga človeka na ton svejti, ka je vse ka je dobra doma samo v njihovom rami, ka nikomi na ton svejti nesmi vörvati nej rejči.
Tak je gračüvo starejši, se vözašoulo in odo v slüžbo. Ali, kak Povejdano, vse tou je ojdilo za njin. V slüžbi je nikak nej mogo z lidmi vküper priti. Pa je odo od slüžbe do slüžbe, vseposejdi je vujšo, zato ka je nikak nej razmo, ka se godi kouli njega. Zadnjo slüžbo je tanjau na svoj rojstni den. Njegvi pajdaši iz slüžbe so njemi za te njegvi den küpili eden mali dar. Dali so njemi ga ta na njegvo mesto, un pa ji je samo debelo
gledo, pa si svoje brodo. Pravzaprav, brodo si je, ka tou gvüšno neje tak kak vövidi, liki ka se z njega nouri redijo. Samo je gor stano in odišo in nigdar več ga je nej bilou nazaj.
Doma se je nut zapro in si brodo, ka aj zdaj napravi. Vseposedi je že biu v slüžbi v ton njegvon Varaši. Več nikan ne more iti. Najboukše de, če se prašek v nikšen drugi Varaš. Spakejro si je stvari in odišo na železniško postajo (állomás). Tan je proso karto za sousedni Varaš in Čako, ka pride cug. Pomali je vöra kcuj šla in cug je ob pravoj vöri stau tan pred njin. Un pa je Čako in nikak je nej gori stoupo. Čako je in Čako in ške skouz Čako, zato, ka nikak nej mogo vörvati ali je tisto biu rejsan pravi cug ali pa so njemi samo lažali. Za karto je tö nej gvüšen, ka je rejdna in ka njemi je tisti moški z br-kami nej oudo čista nika drugoga. Kakoli že, človik ške skouz stoji tan in cugi vozijo mimo njega.
Se mogouče pitate, ka san van škeu prajti s ten prpovedavanjon. Nika čista maloga. Ne piščavlite cugov, ka vozijo mimo vas. Vörvlite mi, ka gvüšno steri ide v pravi kraj in ka je bar eden za vsakšoga od nas. Te pa naj bou tou želja za leto, stero je pred nami. Pa srečno pout.
MIKI
Iz ene zadnjih oaz neokrnjene narave... za vse tiste, s katerimi želimo
to bogastvo deliti
Pomurske mlekarne iz Murske Sobote Vam nudijo kvalitetne izdelke:
-	trajno mleko in smetana
-	maslo 15, 20, 125 in 250 g
-	mleko v prahu 500 g (hrana za dojenčke)
-	instant posneto mleko 400 g
-	evaporirano in kondenzirano mleko
-	ledeni čaj
-	instant domači čaj
-	instant kava
-	Gibko (napitek za športnike)
-	SADKO - sadje s smetano
-	pudingi
Sodobna proizvodnja, tradicija in izkušenost kolektiva so jamstvo kvalitete izdelkov.
Pomurske mlekarne Murska Sobota p. o., Industrijska ulica 10, p. p. 230 Telefon: 069/32-330, telefax: 069/22-339
Porabje, 19. decembra 1996
11
Milan Vincetič
PEJPI
Te me je doubo. Mislim, ka san se s telefonom, s šterim san se že cejlo popoudnek špilo v očovoj železničarski pisarni, tak zamouto, ka sploj nejsan čüo, kda je poldoncko. Te pa je kak medved zarogato po okni, ka san prebledno in pomislo: gvüšno sta prišla policaja gli zdaj ta me zaklenila v lisice (bilincs) in me odpelala kak touvaja.
Pa njiva nej bilo: odgrno san fijanko in zagledno njegov slinasti, norčasti obraz. Nastano se je na polico okna, tacko je na mesti, črbinavo škilo v mene in kazo nekan prouti dveran. Najrajši bi ga zacmaro kak zafca, pa san se ga nin notri fejst bojo.
-	Pejpi pejpasti, san sopo, ka za vraga iščeš tü...
Pa sploj nej bio Pejpi, tak so ga samo od inda svejta zvali. Zato, ka je Boug pri njem škrtíavi bio s pametjo, kda jo je talo. Ponavadi je ojdo okouli kuč in tüj pa tan fkradno kakšen falajček mesa ali kupico vina, če je že bila na stauli, zatou so na njega dostakrat načemerili pse, a po srci je bio gvüšno dober kak med. Zato pa smo ga šolati dražili, naj nam pokaže ftiča in se mu counali:
“Pejpi, Pejpi, kak si slejpi, pozimi odiš bous, ka nega gadov niti ous... " Ponavadi se nej čemerio, kda smo kričali v njega tou pesmico, samo dvakrat, trikrat je stoupo, kak če bi nas ščeu namlatiti in zaščotkau kak pujcek:
-	Pejpi, Pejpi neje slejpi, Pejpi, Pejpi pojep lejpi... Zdaj pa je stao kak lipof bougec. Zagledno san se ; v njegof zasenčeni obraz, duge, neobrite kosminje in povejšnjene čobe, v njegove nika preveč strašljive oči.
-	Pejpi, lejpi Pejpi, iti, san ga oponašo, zadnji cug je že odpelo.
Odpro san blagajniško okence: v mene je kak oblak vdarila saga po lüki, palinki in tobaki. Pejpi je,
če sé je le dalo, vgojno džo tej s špejkon ali večerdžo segnjeno mlejko s česnekom, pazo je samo, ka se mu nej bi zdigno želodec.
-	Pejpi, lejpi Pejpi, je žvečo, meni vkraj iti, Pejpi žena čakati.
Ob ton so se mu od blaženosti raztegnile čobe do vüj, da so se pokazale vse čme črbine.
-	Hehehe, je prikimavao, Vilmica, štera bi drüga... Znao san, ka nemre biti drüga. Odkda pomnim, so ga napelavali z nekšno Vilmico, glij tak, kak so pravili, plantavo na düši, kda pa so jiva zgrabili v gümli, so jiva mogli s silov zvlečti naraznok.
-	Hehe, Vilmica samo mene čakati, v krčmi mene čakati...
Cepetao je na mesti, se škrabao po črvej, odkapčo skrakico in jo na videz obimao, čez čas pa potisno pred mene sto dinarov in mi zapretio:
-	Daj mj karto za cug... daj friško.. če nej, mivujde... Te pa me je kak blisk prestrelita: iz žepke san potegno dvej že prelük-njani karti, štere san mata prle poubro na perouni.
-	Štero ščeš, Pejpi slejpi, san se delo pametnoga, povratno ali samo v eno pout...
Napravo je prave volovske oči:
-	Pejpi, lejpi Pejpi, obej, ka me gledaš... ena za Pejpi, ena za Vilmica... Čez čas je karti vrto med prsti.
-	Pejpi, Pejpi, lüknjica, je poškodilo.
Nej san znao, ka bi.
-	Samo z lüknjastimi te pustijo skoz tunel (alagút), Pejpi lejpi, skoz tisti stanjofski tunel... Vilmica pa je na ovi strani, a nej, Pejpi?
Vido san, kak mu je zasi-jalo čelo. Že se je napouto k vratom, pa se je nagnouk obrno.
-	Nega pečata, mi je dopovedavao.
Pokazao san mu, ka je nouri, on pa nikaj, porino je glavo skoz okno in me
proso, naj mu pritisnem pečatlin na čelo. Mogo san fejst zadržavati smej, melo me je celou, ka bi mu zapopejvo tisto “Pejpi, Pejpi, kak si slejpi”, a kda so se vrata za njim komaj zaprla, mi je že nikak navijao vüjo. Bio san tak zamouteni s Pejpijom, ka sploj nejsan vido, kda se mi je oča postavo za hrbet in me začo vlejčti za vüjo.
-	Ka si bodeš zapomno, vuzgrivec, Pejpi si zaslüži karto za prvi razredi.
-	Vej san mu jo pa dao, san se izmotavao...
-	Pa so bile prelüknjane, vuzgrivec, je sikao kak šarkanj. Vse san dobra čüo, ti mali prefriganec. Leko ma v žepki gezero takšnij lüknjastij kart, pa nikdar ne de vüpo skoz stanjefski tunel.... Kak če bi bilou tebe kaj več v
lačaj... Pa šče nika: nazaj ti jih prnesé... pa tüdi na pejneze nej pozabo... Odsegamau san bio kak gnilo jajce. Od straja san sé zvlejko v kout male stanjofske pisarne in samo Čako, kda de zafüčko cug. Pejpi de zagvüšno poklonco. Pa tüdi ges san se nej dao: na glavo san dao očovo rdečo železničarsko šapko in se delo glavnoga.
-	Dvej... hehe... je bliskao z očami... Pejpi lejpi, z Vilmico na kejpi... odpelati... hehe.
Za njim je rejsan v preveč šürki kikli kak vrabeu prestapala Vilmica in ga od odzaja nekaj drejgala, ges san pa pred njega važen kak marela vrgo karte s stotimi dinari vred.
-	Hehe, se je smejao kak luna, Vilmica, ti si moja Vilmica... iti zdaj na mariška...
Küšno ji je lica, ka je glas-
no cmoknilo, ges san pa friško zapro okno. Pejpi se zagvüšno od straja nej spomno na pečatlin, kda je zagledno mojo rdečo kapo. Vidlo se mu je celou, ka je prebledno, zato je potisno karti mimo žepke.
Pobasao je svojo slouko Vilmico in se od radosti kak na tanci odvrto skoz vrata, ges san pa komaj Čako, ka poberen njegovi zgübleni karti. Komaj sta se namestila v prvom razredi, je cug že potegno. Pejpi se je kak v senjaj obesio na okno, ona pa mi začala kak kakšna varaška gospača majüjati s svilanim vacelejgom, meni pa nej preostalo nikaj drügoga, ka san se kak pravi nemak zagno z njinima izgüblenima kartama za cugom, če gli je že Vilmica potegnila Pejpija na zic in mi začala kazati, ka si zaman brüsin peté.
Slovencem na Madžarskem SREČNO IN ZDRAVO 1997
Moja domača banka
Pomurska banka
Murska Sobota
Porabje, 19. decembra 1996
12
PORABSKI ETNOLOŠKI SLOVARČEK
1. 	avba (főkötő) - auba (Š)
2. 	ažur (azsúr) - pártice (GS)
3. 	burkle (kemencevilla) - börkle (GS, R), vile (GS, R, V, Š, A, Sv, Sa), börgle (DS)
4. 	dežnik (esemyő) - držénca (GS, DS, Sa), držévnjak (R, Š, A), dežévnjak (V), šator (Sv)
5. 	dimnik (kémény) - raur (GS) urau (DS, R, V, Š, A, Sv, Sa)
6. 	klanfa (tehénbéklyó) - klánta (GS), klánfa (Š), zánka (V)
7. 	napajainik (itatódézsa) - pitli (GS, V, Sa), pitl (DS), pikli (R, Sv), škaf (V), piklin
(Š)
8. 	rešeta (rosta) - rešeda (GS), rešeta (DS, R, V, A, Š), riešeta (Sv, Sa)
9. 	skobec (csapóvas) - skópec (GS, DS, R), skopac (V, A, Sa, S), škuopac (Sv)
10. 	tesarska škrinja (ácsolt láda) - škrinja (GS, V, Š)
11. 	zajemalka (merítőkanál) - šejpkarca (GS), šejpka (GS, DS, R), žlica (V, Sv, Sa), ve(ö)lka žlica (S, A, Sv, Sa), žlica za grabiti (Sv, Sa)
(GS: Gorenji Siniki, DS: Dolenji Sinik, R: Ritkarovci, V: Verica, Š: Števanovci, A: Andovci, Sv: Slovenska ves. Sa: Sakalovci).
Hvala za pomoč vsem, ki ste poslali odgovore na kviz “Ka je tau? ”
Marija Kozar
Feri Lainšček
DARILO
Rad bi prišepnil snežnemu ušesu,
kako sem bil srečen ob božičnem drevesu.
Hvala ti zima za največje darilo,
le kaj bi mi sanke, Če ne bi snežilo?
ISKALCI ZAKLADOV
Pri uri slovenščine smo zvedeli, da Županijska knjižnica Daniel Berzsenyi razpisuje natečaj z naslovom Iskalci zaklada.
Cilj natečaja je bil ohranitev kulturne dediščine Slovencev, Hrvatov in Nemcev v Železni županiji. Iz naše šole se je prijavilo šest otrok. Zapisali smo lahko kratko pravljico, pripovedko, šego ali navado iz našega okolja v materinščini. Pravljice so nam pripovedovali stari starši. 7. decembra smo se napotili v Županijsko knjižnico v Sombotel, kjer so ocenili naše naloge. Že dolgo časa smo se pripravljali na ta dan. Ko smo prispeli v Sombotel, so nas že čakali. Preoblekli smo se in smo šli v praznično dvorano. Bilo nas je malo, ker otroci, ki so hrvaške in nemške narodnosti, niso mogli prispeti zaradi slabega vremena.
Najprej so nas pozdravili, potem smo pa zvedeli, kako so ocenili naše naloge. Nagradili so oblikovanje oziroma urejenost naloge. Skoraj vsi smo dosegli kakšen dober rezultat, zato smo dobili bogata darila. (Prvo mesto Anastazija Bajzek, 8. razred; drugo mesto Edina Ropoš, 7. razred. OŠ G. Senik; 3. mesto Lilla Fasching, 5. razred OŠ Monošter. Sodelovali so še: Viktor Časar, Šandor Bajzek, Andreja Nemet s seniške šole. ) Mi, učenci slovenske narodnosti, smo dobili darila tudi od Slovenske zveze. Potem smo imeli prosto. Čakale so nas bogato pogrnjene mize. Lahko smo pogledali knjižnico za otroke in odrasle ter glasbeno knjižnico. Potem je sledil naš program. Najprej sta dva učenca igrala na harmoniko. Nato sem jaz povedala pravljico v narečju. Tri učenke so pele slovenske pesmi. Plesna skupina pa je plesala narodne plese. Našo predstavitev je spremljalo zadovoljno ploskanje. Na koncu nas je pa hrvaška glasba spodbudila k plesu.
Zelo dobro smo se počutili to soboto, kljub temu da smo bili tnalo nervozni. V imenu slovenskih otrok se zahvaljujemo Županijski knjižnici za možnost sodelovanja na tem tekmovanju pa za topel sprejem, Slovenski zvezi pa posebej za njihovo pozornost.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
DRAGI BOŽIČEK!
Najprej Te lepo pozdravljamo.
Pišemo ti iz daljnjih krajev, iz Porabja. Vemo, da dobiš pred prazniki kup pisem in da dobiš milijon prošenj, ki bi jih moral izpolniti, ampak ne pozabi tudi na nas “uboge učitelje”, in naredi nek čudež!
Prišepni odgovornim, da bi boljše nagradili naše delo in da bi priznali naš trud, skratka, da bi nam malo povišali plače. Hvala! Mi ti zaupamo!
učitelji OŠ Gornji Senik
VSEM BRALCEM ČASOPISA “PORABJE” ŽELIMO VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN
SREČNO NOVO LETO 1997!
ZDRAVILIŠČE MORAVSKE TOPLICE Tel.: 69/48-210
Porabje, 19. decembra 1996
13
Milan Zrinski
K O L I N E
Gda se leto na mrzeu čas obmé, te se lidgé bole ta notri vlečemo pa najdemo čas za kakše lepše stvari. Prlé kak zača zmrzavati, delo okouli iže ta fčinimo, si kurjavo pripravimo pa se med štiri stene spravimo pa kaj ta dregamo.
Kak pritisne prvi mraz, tak tüdi najlepši Svetki v leti pridejo: Miklouš, božič pa nouvo leto. Nej samo najlepši, tüdi najvekši. Mogouče zatou, ka ji mamo tüdi čas svetiti, da nemremo vö na kakše drügo delo. Zadnje delo, ka ga moremo vinej opraviti, so pa koline.
Že inda je tak bilou, ka so lidge Mali te, gda so vinej vse ta fčinili. Bogati so Mali več, srmaški - tej je dosta več bilou kak prvi -so pa tisto svoje prasé, ka so ga pač ftejgnoli skrmiti prejk leta, glij pred božičon bujti, ka je bar te bilou kaj boukšoga na stouli. Za ene pa drüge so pa bile koline domanji svetek. Nej samo, ka so se lidge malo nageli pa veselili, za tou priliko so lejko tüdi rodbino pa botrino pa sosede vküp pouzvali pa njin bar idnouk na leto kaj boukšoga ponüjdili.
Tak so že vgojno, gda je ešče kmica bila, Prišli najprlej moški: veški mesar, kakši sosid, vüjec pa strijc, ka so pomogli svinjo doj vdariti. No, najprlej si je trbelo mouč gor zeti:
kakšo palinko ali pa dvej, lejko tüdi s tejon, kakše čame kave pa pač nej bilou inda. Vertinja je že lejtala z vrtankami okouli pa pripravila sklejco, ka bi svinsko krv gori pobrala. Deca so tüj nose cuj držali, ka ja ne bi zamüdili zagezditi svinje, gda jo moški bujejo, če glij ka so se malo bojali, gda je cvijlila.
Za svejkla so jo te bujli, odrli, lejko pa tüdi poparili pa obrili ali pa osmoudili s; friškov slamov (kak je pač vert šteu), jo raztrančejrali pa spucali. Te je že vertinja pečeno krv ponidila pa česnek pa vrtanke, na šporeti so se že getra cvrle, ženske so črejva (klobase) pucale pa rejtaše ftegüvale, za obid pa so že küjale mlejčno plüjčovo župo pa pelde malo mesa, ka so se delavci lejko nageli.
Po obejdi je rejč že malo bole živa gratala, ka se je že ‘domače vino leko pilou, ka je podlaga (alap) bila. Moški so pripravili mesou pa začimbo (fűszer), ženske so sküjale kašo pa so sé spravili krvajican. Bejle so delali s prosejnov kašov, zmejs pa narezali falajčke mesa, idinske so pa nadeli z idinskim pšenon, zmejšanin s semletov glavouf; če so zraven vlejali malo krvi pa dobro začijnoli, so gratale ešče krvave kolbase. Krvajice je trbelo lepou po-
mali obariti, ovak bi spokale, da so se pa fajn spekle, so bile boukše, kak kaj koli na kolinaj. Prouti večeri so Prišli pozvani vküper. Te je bila pojedina, kakše cejlo leto nej bilou. Dosta se je prpovidavalo, šče več pa gelo pa pilou. Deca so najraj poslüšali pripovejsti od kakši starajouf pa od indašnji časov. Tej večer se njin je pač nej moglo drejmati, telko nouvoga so čüli pa telko dobroga pogeli...
Na drüjgi den so meli lidge puno dela s precviranjom. Včasi so nej telko küjali na oliji ka gnesden; za pavra je bila mast ali pa zaseka glavna maščouba. Boukše falate mesa pa loušega špejka so djali v pac pa za tri kedne vö zdinili. Povojeno (okaje-no) mesou je duže stalou pa vleti je najbole pri rouki bilou. Inda nej bilou pejnez, ka bi vsakši moment v bauto leteli pa vse za pogesti pa za spiti küpüvali!
Gnjesden je pa tou čista nači.
Svinjo küpiš, če svoje nemaš, mesar je že vsakši drügi v vesi, ka ti jo lejko buja, v ednoj vöri jo vred zemeta pa ranč nikoga nej trbej, ka bi jo pomago doj vrčti. Laburfo na čelo, fleks pa brener v roke, malo čiste vode, pa je svinja razpravlena. Kolbase več tüj skoron ne delajo, mešo zrežejo na
falate pa na šnicline pa z njimi v zmrzovalnik (fagyasztó). Što bi se pa midiu pa tou delo! Pa šče gesti nemreš okajenoga preveč, ka te tišči v želouci... Ka bi pa što šče koline slüjžo, pa tak nega časa.
Mogouče pozoveš kakšoga bližnjega ali sousida na ocverke, drüjgo pa... Lejpe stare navade, ka bi si lidge večer vküp seli pa pri kolinaj malo poiskali, so skoron že mijnole.
Vseglij se pa pri klonji zna zgoditi kaj lüšnoga, tak kak se je Joužeki pa njegovomi sousidi, gda sta preminaučo leto zabadala. Vse se je odvijalo popoudneui, gda sta z dela prišla. Sousid je djau Joužeka v avto, pa sta se pelala v sousidno ves k njegovomi testi (após), gde je Joužek na pou küpo, na pou doubo svinjo. Ženske so tečas doma segrevajo vodou, ka bi jo včasi, kak jo mrtvo prpelata, lejko spucali pa razpravili.
Minoula je edna vöra, minouli sta dvej njiva pa od nikec nej Mamca so že pravli, ka se njima je znao nej kaj zgoudilo, ka jiva nega. Da jiva že do kmice nej bilou, so telefonejrali k testi, ka se je li zgoudilo. “Ja, ” pravi test, “vej sta pa njiva svinjo že ob eni odpelala! ”
Ob deseti večer, gda so ženske doma že tak trüjdne bile od čakanja, ka so sé ranč več nej mogle koriu, sta Jouži pa sousid svinjo li pripelala. Ali - tak svinja, kak njiva dva - vsi so bili trdi: svinja od smrti, njiva pa od pijače. Spoutoma sta se stavila v büfeti, ka malo vina küpita za koline, pa sta malo karte špilala pa nikoj sta pogejo, pa malo spopejvala s pojbi pa na svinjo ščista pozabila!
Mati so sé čemeriu, gda sta z mrtve, že trde svinje kožo doj trgala, nej rezala. Nej sta mogla preveč gvüšno stau, pa tüdi pou špejka je šlo vragh ka sta ga s koužof vred doj potejgnola. Na konci sta poprijala, ka bi svinjo na grablice (šragle) obesila. “Jouž, držiš? ” pravi mesar. “Držin, ka bi nej držo, ” pravi Jouži. Te pa - houruk! Svinja pa doj v pejsek... Ništernomi se je poškalilo na pijani nogaj pa je püsto, pa je vse letelo nakle. Bog pomagaj! Gda so dečki svinjo gor pobejrali pa vsakši falat mesa ejkstra prali, ka je puno pejska biu, so se smidjali. Mati pa nej! Tak so larmali nad njima pa šče prekunoli so malo, či glij ka so fejst vörna ženska bili!
No, sledkar je mesou zato dobro bilou, če je pa malo škripalo pod zobaj so pa itak pozabli. Jouži pa sousid sta pa drügo leto svinjo rajši doma klala.
SREČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO
Porabje, 19. decembra 1996
FROHE WEIHNACHTEN UND EIN ERFOLGREICHES NEUES JAHR
MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR
14
HOROSKOP
(Malo “norlavi” za l. 1997)
OVEN (od 21. 3. do 20. 4. )
Prvi znak v horoskopu je znamenje ognja. To pomejni, ka začejtek leta pa z njim zima, za vas nede glij najboukši čas. Bole, ka ne začate veuka dela. Eške ekstra pri lübezni nej. Ženskam se leko zgodi, ka se preselijo, da do na mrzlom pred krčmo čakale na svojoga. Betege leko dobijo tüdi moški, steri do na pou oblečem bejžali skoz okno. Rajši oojte doma pa počiivlite. Čakajte na pomlad (sprtolejt). Na prvi den prvoga lejtnoga časa de v Vaše nebejsno znamenje stoupilo sunce, dalo de vam nouve moči. Te de do izraža prišla ovnovska plodnost. Priporoučamo razgibavanje v naravi. Neoženjeni naj pazijo, ka jih tou ne prpela pred oltar. Največ dela de vleti. Gda do drügi šli na dopust (szabadság), te te vi fejs švicali. S šefom v slüžbi se sploj ne probajte štükati. Mislite si, ka ste doma, ge ma tak ali tak prvo rejč vaša boukša polovica. Pejnez ne de teuko, kak dela. Zatou ne zapravlajte. Ne bojte preveč zaletejni pa ne küpite vse, ka naglednete. Tou vala najbole za ženske. Za ovne se zna, ka majo najrajši rdečo farbo. Tretji gesenski mesec pa de prneso presenečenje (meglepetés) vsem tistim, steri do se razgibavali marca. Vörvlite nam, zima de puna neprespanih noši. V leti 1997 de vaša srečna številka 5, slaba pa 8. Najboukše de vam v petek, najslabše pa v pondelek.
BIK (od 21. 4. do 21. 5. )
Za bike vala, ka so trmasti (makacs). Samo ta farna je lejko tüdi pozitivna. Niti en bik se ne vda v svojo usodo. Vaš element je zemla. Zatou bi bilou najboukše, ka v prihajajočom leti začnete s pavarskim delom. Prve mejsece študejrajte agronomske knjige. Na sprtolejt vzemte v rokej vašo motiko pa dobra prekopajte ograček. Nika sé ne sekejrajte, če de se vaša boukša polovica smejala, zato ka prvo pot Vaše delo nede glij takšno, kak bi si ona želela. Bojte upomi (ellenálló), pa pokažite, sto pri kuči drži v rokaj motikin štiu. Če niti tou nede pomagate, si küpite traktor. Leto de za vas fejst vroče. Nej teuko zavolo sunca, kak zavolo Venere (Vénusz), stera je vaš planet. Poskrbejla de, ka na gesen nete sami. Če te dobra gospgdarili, de pri iži puno pejnez. Na vašo staro tetico pa na njeno erbijo ne računajte. Živela pa čemerila de vas še najmenje deset let. Zaravge de dobra slüžilo tüdi vam. To de sé vam vidlo na obrazi. Vaša lica do rozana kak mali prasci. Tou je tüdi farba vašoga znamenja. Vseglij pa bi bilou dobra, ka pred decembrom poglejdnete vašoga doktora. Mogoče de betežen on. Vaša srečna številka de 7, nesrečne pa 3. Najboukši den de torek, najslabši pa nedela. DVOJČKA (od 22. 5. do 21. 6. )
Čiglij naj bi dvojčtó pomejnili dvej nasprotni (ellentétes) stvari, so eni napravleni za življenje v dvouje. Če ste ledik, se zdaj popaščite. Vaši sosedge bi dosta fapeli, če bi jih zaj zadužili za borovo gostüvanje. Dvojčki ste takši, ka morete meti vse splanerano. Zatou do konca zime premišlavlite, ka te delali, da de gratalo toplo. Pri tom preveč ne pretiravajte. Lejko vas začne boleti glava, te pa še drügi falati vašoga tejla. Čiglij je element vašoga znamenja zrak (luft), se od njega ne da živeti. To te najbolje čütili v začetki drugoga letnoga časa, gda te najbole brez pejnez. Mislite na delo pa šparajte. Dobro premislite, če te pejneze nesli v banko ali te jih skrili doma v štrunfli. Zadnje možnosti ne priporoučamo, če mate pri iži müši. Za zadovolitev dühovnik (lelki) potrejb de najbokše, ka se včlanite v kakšno drüštvo ali zejvanski zbor. Te vidli, kak lipou de, gda te na gesen znali popejvati, kak kakšen klopotec. V bodoučih dvanajsti mejsecih pričaküvlite obisk Vaše rodbine. Mrzli brafaanec de ščöu, ka njemi oddate žunti biciklin. Tou nikak ne smejte napraviti. Žunta je vaša farba pa tüdi nouvoga biciklina si nikdar nete mogli več küpiti. Vaša srečna številka de 11, nesrečne pa 5. Vaš najbouški den de sreda, najslabši pa četrtek.
RAK (od 22. 6. do 22. 7. )
Čiglij raki vlada (uralkodik) mejsec, de se vaše srečno obdobje začalo, gda de sunce na prvi polejtni den stoupilo v Vaše znamenje. Do tačas pa te mogli prebrouditi zimo in sprtolejt. Žalübili te se v osebo, stero te spoznali prejk novin. Srečali te jo, da ta se oba naročüvala na Porabje. Meseci, steri do sledili, do plini vremenskih sprememb. Najprvle de sunčno, te de se bliskalo pa grmelo. Vij te odili po oblakaj, dokeč vas bližnja rodbina nede spistila na trdo zemlo ali dokeč vas nede polijala voda, stera je vaš element. Na Vaše delo tou nede melo efekta. V slüžbi de vam šlau dobra od rauk. Vekše plače za tou nete doubili, te pa dobra zapisani pri vašom šefi. Vleti te dosta na pouti. Doma ne te zdržali, zatou do telko bliže lepote drügih krajov. Pravijo, ka se avtobus v drügom leti nede podražao. Vseglij bi bilou dobra, ka si küpite lejtno karto. Konec geseni si küpite nove tople papuče. Plačajte jih s tistimi pejnezami, stere de vam prineso poštaš. Psa, steri je toga poštaša lani vgrizno, ne dajte strliti. Čejlo leto de vas pazo pred lopovami pa pred vašimi sosedami. Vaša srečna številka de 10, nesrečna pa 13. Nesrečni den de petek, srečen pa ponedelek.
LEV (od 23. 7. do 23. 8. )
Lev je krau živali, zatou tüj vi včasik ščete biti vseposedik prvi. Tak v dobrih, kak v slabih stvareh. Tou kaže tüdi na vašo športno talentiranost. Zvejzde pravijo, ka te do konca zime sedeli doma pred televizijo, gledali, kak smučajo (síelnek), pa se čemerili, ka vaši nedo prvi. Na sprtolejt de se tou mate obmilo. Televizije de gnaka, vi tüdi, edino namesto smučanja do kazali fusbal. Pri zdravgi te meli največ problemov z zobami pa z želodcom. Žobe si redno perite, ka se pa želodca tiče, gejte pa pite samo, ka vam dobra spadne. Zavolo šefa se ne sekejrajte preveč. Vsigdar njemi dajte prav, na konci pa napravite, kak vi mislite. Nej je telko vrejden, ka bi se čemerili. Mislite na dodatno slüžbo. Dvojna plača bo dobrodošla. Vleti te si vzeli dukši dopust (szabadság) na Balatoni V geseni de se ženite soseda, vi pa te jo pospremili na potüvanje z bejlim šiftom okouli svejta. Na gesen te srečali nove lidi. Pomagali vam do preživeli mejsece do konca leta. Vseglij se vekšjh drüžb branite. Brž s leko zgodi, ka vas napelajo v norost. Mislite s svojo glavo. Če te ene stvari vidli slabo, si küpite nouva očam. Vaša srečna številka de 1, nesrečna pa 6. Vaš dober den de Sobota, nesrečen pa pondelek. DEVICA (od 24. 8. do 22. 9. )
Čiglij Vaše znamenje pomejni nedužnost, vi vseglij nejste tak nedužni, kak vövijdite. Leto 1997 de za vas pomejnilo poglobitev odnosov z lidmi nasprotnoga spola (ellenkező nem). Na to te se začali pripravlati že v prvon mejseci drugoga leta. Konec zime te se včakali pri frizeri pa v lepotilnom saloni. Vaša lepouta de se pokazala prve dni v sprtolejti. Te te spoznali lüblenoga človeka. Na vašom neobdelanom ogračeki do začale rasti rože. Čiglij je vaš element zemla, pazite, ka nede preveč vplivala (hatni) na Vaše zdravge. V tistij dnevaj je eške fejst mrzla. Lejko se zgodi, ka se pri deli preladite. Sami dobra Znate, ka doktora nemate glij preveč radi. V slüžbi de vam bodouče mesece malo žmetno. Začali te se spitavati, če je v deli rešitev. Na tou pitanje vam ne moremo odgovoriti mi. Sami te mogli gor priti, ka je najboukše za vas. Penez de vam glij zadosta. Novoga avtoja si nete mogli küpiti, zato pa si privoščite kaj drügoga. Vaša srečna številka de 8, nesrečna pa 12. Dober den de četrtek, slab pa torek, vaša farba je plava (kék). Vseeno pa nete najbole srečni, da te konec drügoga leta vidli v plavoj farbi policaje. Nika se jij ne bojte, zatou ka nedo iskati vas.
TEHTNICA (od 23. 9. do 22. 10. )
Tisti, steri so rojeni v znamenji vage, cejlo življenje premišlavajo o tom, ka je na svejti dobroga pa ka slaboga. Navadno dugo čakajo, nato pa se odloučijo za tisto, ka je najboukše za njih. Za tiste, steri ste se v minočij mesecaj oženili, 1997 dobra kaže. Boukše, ka ste se popaščili, kak pa ka bi bili na stara lejta sami. Vage so fejst vrli delavci. To de se ekstra pokazalo v začetki leta, da do vsi drügi zmantrani od svetkov. Vsigdar te prvi v slüžbi, tou pa zato, ka fejst radi rano stanjüvlete. Eške v nedelo nemrete dugo spati. Fejst te dobri tüdi pri športi. Labde te metali te tü, gda nete na tekmi (mérkőzés). S tistim, steromi jo ličite v roke, te se fejst dobra razmejli.. Tisti, steri od vas dobijo labdo v glavo, naj se vas pazijo. Že Znate, ka delate. Vaš element je zrak, čiglij ščete z obema nogama trdno stati na zemli, pa naj bo tou Vzimi, sprtolejti, vleti ali pa na gesen. Zato vam pejnezi nikdar ne svalijo. Fejst dobra Znate deteti z njimi. Dostakrat vam jih zavüplejo tüdi v slüžbi. Pa eške tou. Zvejzde pravijo, ka tiste vage, stere so se letos ženite, v leti 1997 dobijo deco. Vaša srečna številka de 2, zato lejko čakate dvojčke. Nesrečna številka de 9. Dober den de četrtek, nesrečen pa Sobota. Vaša farba je plava.
ŠKORPIJON (od 23. 10. do 22. 11. )
Pikati (szúmi) te začali že januara, v drügoj polovici leta pa do drugi pikali vas. Najbole de vas pikno vaš doktor, gda te se na sprtolejt dali cepiti proti klejščom. Vačik de zdravge vredi. Samo na križac pazite pa ne zdigavajte kaj žmetnoga. Čiglij majo škorpijoni dober oklep (páncél), vam priporoučamo, ka si v tom leti küpite ščitnike. Za tiste, ka so oženjeni, naj povejmo, ka de boukša polovica bodouče mejsece napravite vozniški izpit za auto. Ka nete preveč gorplačali, se dajte dobra zavarovati (biztosítást kötni). Tiste, ka so nej oženjeni, v lejtnij mesecaj čaka nekak, s sterim do vküper do smrti. Vaš element je voda. Tak, ka vas tüdi v slüžbi čaka takšo delo, ka de vse teklo od vas. Puno dela pomeni tüdi puno pejnez. Nikomi ne povejte, kelko slüžite. Lidge do nevoščeni. Brž se leko zgodi, ka vam kaj vkradnejo. Vaša srečna številka de 7, nesrečna pa 8. Dober den de torek, nesrečen pa sreda. Radi mate temnordečo farbo. Še rajši pa rdečo vino. Škorpijoni, steri majo posajene gorice, do pridelali dosta jurka, klintona pa izabele. Zapleté se leko pri prvom pretakanji. Če de več vina teklo v gut kak pa v bečko, te si krivi sami. Od dosta vina boli vsakša glava.
STRELEC (od 23. 11. do 21. 12. )
Sfrelci so tisti lidge, ka skoz nika zavadijo. Edino znati morejo, ka strejlajo. Če je tarča nej prava, se jim lejko zgodi dostakaj lagvoga. Tou vala tüdi za njino živlenje v bodočon leti. V začetki te meli probleme z vašim zdravjom. Gda te ležali doma v posteli z vročino, te premišlavala kak ste bili nouri, gda ste za nauvo leto bausi plesali po snejgi. Vaši betegi do hitro minili. Na sprtolejt nete strelali vi, liki do strelili vas. Svoje puščice de v vas poslo Amor. Tak fejst te mislili na lübleno osebo, ka nika nete vidli kaulek sebe. Skrb mejte, ka peški ne spadnete po pauti. Zato, ka je vaš element ogenj, de vse gorelo od vas. Tou de davalo dejo gasilcom z vaše vesi. Pomagali do vam gasiti vašo gorečnost. Pa nej z vodou. Pejnezi do prišli v začetki teta. Depa listek za tombolo morete küpiti. Čaka vas velki dobitek. Te te spoznali tüdi dosta novij lidi, sterim pa de samo za Vaše pejneze. Čimprle se jih rejšite: Če mislite, ka do vam v slüžbi na gesen zdignoli plačo, se vujznete. Konec koncov pa tou nej glij najbole fontoško. Glavno, ka slüžbo sploj mate. Če pa ste brez nje, te jo dobite na zimo. Vaša srečna številka de 4, nesrečna pa 10. Dober den je petek, lagvi pa četrtek. Vaša farba je temno plava (črno-siva).
KOZOROG (od 22. 12 do 20. 1. )
Na kozoroge najbole vpliva (hat) Jupiter. V vašom znamenji de cejlo leto. Če de to dobra ali slabo, te vidli sami. Moremo pa vam povedati, ka de se zavolo toga fejst bliskalo pa grmelo. Tak z vaše strani, kak s strani vaših bližnji. Največ akcije na srčnom področji priporoučamo na sprtolejt. Zato, ka ste rojeni v znamenji, stero pomeni strast (szenvedély), pazite, ka te delali, pa gde te tou delali. Leko se zgodi, ka se s svojimi roglami (orami) zaletijte v kakšno pretrdo drejvo. Zapomnite pa si, ka pametnejši popisti. Branite se tüdi jagrov, zato ka eni mislijo, ka po logaj odijo samo srne pa medvedi. Prve lejtale dni vzemite pout pod nogej pa ite na mali izlet (kirándulás). Če te ostali doma, de tou vplivalo na Vaše zdravje. Toga pa si stau procentno ne želite. Vi od toga nej bi meli haska. Samo doktori pa gratali bi fejst slüžili. Čigli te mislili, ka je kaulek vas vse črno, (čarna je tudi vaša farba), do zvejzde na gesen prinesle pejneze. Zadruga (szövetkezet) de odküpila fse krunče, stere tepripauvali. Norosti ne küpüjte. Na prvi zimski den de v vašom znamenji tüdi sunce. Tou je pozitivno. Čiglij te plini delovne moči, se ne valite okoli, kelko lejko vi napravite. Vaš Šef de tou hitro vöponüco pa vas poslo metat snejg na dvorišče. Vaša srečna številka de 2, nesrečna pa 7. Dober den de torek, slab pa nedela. Ne pozabite iti k meši. Vaši prijateli do fejst čemerni, če do vas v nedelo zaman čakali pred krčmov.
VODNAR (od 21. 1. do 18. 2. )
Vaš element je zrak (luft). Samo, ka nete zatou preveč globko sapo gemali. Zavolo izpušnih plinov (kipufogó gáz) pa dima, steri de se kadiu konec zime z rorov, se lejko zadišite. Ovak te leto preživeli dobra. Vekšij betegov nede, če te odili okouli dobro oblečem. Na sprtolejt nosite s sebof drženco, ka vam dež ne pokvari frizure. Šator mejte tüdi, če nemate vlas! Pravijo, ka vodnari bole radi majo tisto, ka teče. To de se poznate pri pejnezaj. Tej do tak brž tekli vö s tošlina, kak če bi jih nosite Raba. Tou, ka bi si küpili novi tošlin (bukso), nede pomagate. Niti takšnoga, ka je Vaše, zelene farbe, nej. Rajši povejte boukši polovici, vaši ženi, naj se malo nazaj drži, gda ide v bouto. Vleti te meli največ dela sami s sebov. Tak de vam dugičas, ka vam nede za nikoj. Te vzemte v rokej kakšno knjigo ali pa novine. Prvo za štetje, drügo pa ka te z njimi klali müje. Na gesen de Vaše srce začalo bole brž bíti. Tak te se zalübili v sosedovo novo fasado (külső vakolat), ka do vas drügi komaj ladali miriti. Če te dobra delali, te si jo lejko napravili tüdi vij. Posojila (kölcsön) zavolo toga ne gemlite, ka ga nikdar nete mogli doj plačati. Vaša srečna številka de 1, nesrečna pa 5. Najboukše te se počütili na petek, naslabše pa v pondelek.
RIBI (od 19. 2. do 20. 3. )
Čiglij je vaša farba zelena, zelenoga konja tüdi letos nete vidli. Tisti, ka mate puno pejnez, te jih meli še več, tisti, ka jih mate malo pa začnite misliti, kak bi nailežej zaslüžili. Dobro Znate, ka na svejti zlatih ribic, stere bi izpunjavale želje, nega. Zatou te pa vi probali izpuniti vsako željo svojomi lübezenskomi partneri. Edino pazte na tou, ka more Vsakša stvar meti svoje granice. Zakoj bi jih odprli brž, če lejko komplicejrate. Lübezen de najvekša v drügom letnom mejseci. Te de vam najbole vroče. Nika se ne sekerajte. Vaš znak je povezani z vodou, tak ka ne te meli problemov, če te se ščeli razladti. Za vsakši primer se navčite plavati. Do vračili dni par kil doldajte. Ne bi se vam gli vidlo, če bi se drugi delali norca z vašoga šala pa celulitisa. Debelost (düčnost) je itak nej dobra za zdravge. Eške vaš doktor de vam znau tou povedati. Pazite ka vas ne vdari boži bič, gda te stoupili na vago. Delajte redne vaje (gvakorlat), v slüžbo pa se vozte z biciklinom. Pejneze ne davlite za drage diete. To bi bilou tak, kak če bi lejvali vino v odo bečko. Najbole te jih nücali na gesen, da de deca šte v šolo. Znanje košta. Pri nalogaj (házi feladat) njim pa ne pomagajte. Znankar neščete, ka bi zavolo vas dobili kakšni cvek. Vaša srečna številka de 57 nesrečna pa 4. Dober den de za vas petek, slab pa torek.
Porabje, 19. decembra 1996
15
MLADOST JE NOROST
Zgodilo se je v ednoj našoj Slovenskoj vesi več kak 40 lejt pred tejn. Eden zimski večer so pri ednom pavri goščice lüpali. V künji je bio eden velki Sto, tam so gor naklali zmočane goščice. Kauleg Stola so najbole dekle pa ženske sejdle. Moški bola ozajek, sploj pa tej velki štriki, steri so furt nika vönajšli.
Podje so Prišli, za deklami so sé vsedli, malo so zatok tü lüpali. Kak so etak za deklami sejdli, so je tü pa tam ščipali. Taumi so nistarne rade, nistarne pa čemerne bile. Odvisno je tau od toga bilau, Sto je koga ščipno. Velko prpovedanje je bilau takšoga reda, dekle so z ženami dosta kaj klajfe.
Kak so etak lüpali, eden
drugoga - sploj pa mladina - so nagledavali, gnauk samo gazda etak pravo: “Ka pa ta gnešnja mladina! Ka pa vi znate. Gda sam ge bio mladi, te je nika bilau. Te smo mi nika bili. Zdaj ste pa že vsi takši nikši meki gratali. ” Tau so tej velki štriki poslüšali, pa te najvekši štrik gnauk samo zoškrilo drugim pa se podje
nasejo tavö. Gda so dekle tak v 10-oj vöri tü domau šle, eden pa drugi je leto za kakši deklami. Gda so dekle domau sprvodili, znauvič so se srečali tak v paunauči. “Vej ma mi damo mékoga”, etak pravi té najvekši štrik. Gazda je v škednja emo edne kaule (voz). Podje so se vcuj sprajti pa so kaule raznok pobrali. Nistarni so pa
tačas garice iskali pa vcuj k slamnastoj streji postavlali. Ova sta se spravila gor na strejo, tej drügi pa po falačkaj davali gor kaule. Tejva dva sta kaule vrkaj na streji znauvič vküp sklala. Nej je tau leko delo bilau. Srečo so tü meli. Tak je lepau mejsec svejto, ka si vsakšo slamo leko vido. Gda so kaule že stale na streji, garice so vkraj pobrali, pa so začnili djufkati tak, ka je vse grmalo. Vertinja je čüla tau djufkanje, liki nej se je dosta brigala, tau so podje Večkrat delali pred njino ižo, vej pa dvej čeri so meli. Podje so v štrtoj vöri Prišli domau, depa dosta so nej spali. Radi bi vidli, ka de gazda delo, gda vpamet vzema kaule na streji. Tak ka po šestoj vöri so že nastrgavali, gda rabuka nastane. Gazda je gor stano, začno polagati. Kravan je trbelo vöčistiti, išo je v škedenj po slamo, ka bi nastilo. Gda je prišo v škedenj, je vido, ka kaula nin nejga. Pogledno je na strejo. Ka vidi? Na streji so bile njegve kaule vküp postavlene. Od čemeraj je vse više sebe noso roke. Do podneva je sam doj vlačo kauline kotrige s streje. Po tistim je pa mogo eške strejo tü vöpopravlati.
I. Barber
Spomenik je začno gučati
Naš Kalman je etognauk v Budimpešti odo. Cejli den je nej mogo obrediti Zakoj je prišo, etak je pa večer prva liki bi v hotel spat üšo, malo gledat üšo te velki varaš. Kak se etak šeta pa se zgledava, gnauk samo pride blüzi k ednomi spomeniki (emlékmű). Spomenik je pa eden vezér, steri na künji sedi. Kak ga gleda, gnauk samo té vezér začne gučati Kalmani: “Kalman, tebi gučim. V velkoj nevauli sam. Pomagaj mi! Vejš, te konj, na šterom sedim, že nede dugo trpo pa lado. Če namé malo poštüješ, trnok te lepau prosim, vö mi ga mejni. ”
Naš Kalman je cejlo nauč nika nej spau. Postrašo se je pa si je premišlavo, ka de Zdaj delo. Na zranjek se vze-
ma pa dé na ministrstvo pa samoga ministra išče.
Tačas se je prsego pa molo, ka ma je minister dau valati pa je üšo z njim. “Depa samo v paunauči se zglasi spomenik, ” pravi Kalman. Minister rejsan dé z našim Kalmanom pa se v paunauči tá k spomeniki postavila. Minister je gvüšen, ka je tau samo norija. Gnauk samo spomenik etak pravi: 	“Kalman, Kal-
man. Ge sam tebi tak pravo, ka bi mi konja vömejno na ednoga drugoga. Ka si pa ti napravo? Es si mi pripelo ednoga somara (osla). ”
I. Barber
Nika za smej
Čeden mauž
Etognauk je naš Robi k doktori üšo pa se ma etak taužo: “Gospaud doktor, prosim vas pomagajte moji ženi. Nika ji je pri pameti nej v reda. Vejte, napona tak misli pa čüti, ka prej njej nekak gvant kradne. ” Doktor pa: “Gospaud,
tau je gvüšno etak, nej ste sé kaj vujznili?
“Nej, nej dragi doktor. Tak sam na tau gor prišo, ka gda sam etognauk domau prišo, oprem omar pa ka Vidim? Eden človek je v omari pa ji pazi na gvant. ”
Gda sé je začnilo
Lujza pa Ivan sta do toga prišla, ka ta se laučila. Na biroviji birauf pita moža, gda se je med njima začnilo, ka se ne razmejla. Naš Ivan pa etak: “Gospaud birauf, tau je bilau 6. decembra. ” Birauf pa: “Pa tau vi tak gvüšno znate? ” Ivan pa: “Kaj pa nej znau, vej pa tisti den sva se ženite. ”
Nika ne deja
Laci etognauk etak pravo držini: “Vejte ka? Tüj mamo te auto. Nigdar nikan nédemo. V nedelo se vzemamo pa mo se šli kaupat. ” Tome se veseli njegva žena Ilonka pa deca tü. V nedelo rano si sedejo v auto pa hajde na
Balaton. Naš Laci je nej dosta vozo auto, samo tak po nedelaj. Nej daleč od nas, na Črejpniki se pelajo, gda nikši velki auto prauto dé. Laci kormanj süče najoprvin na levo, te na pravo, tak ka se auto počujsne pa not v Rabo spadne. Držina se nikak rejši pa vöplava, liki auto se pogrozi. 
Naša Ilonka fejs djauče.
Laci pa etak: “Ka se pa djaučeš, vej pa tau nika ne deja, da se je etak zgodilo. Vej smo se pa tak kaupat šli. ”
Doj s postale
Na silvestrovo sta vnoči domau z bala prišla naš Vince pa naša Rožika. Rožika takšo šegau ma, ka prva liki spat dé, si obraz z kremom namaže. Vince go gleda. “Ka ma pa tak gledaš, ” ga pita. Vince pa: “Nika nej. Tak se mi vidi, ka se sploj na kusta mažeš. ” Rožika pa: “Pa te? ”
Vince pa: “Pa te, pa te. Te se mi ne tauži vsakmau, da se prauto zranka doj počujsneš s postale. ”
I. Barber
Porabje, 19. decembra 1996
Poslüšajte vsi ljudje:
Zveličar rojen je!
V jaslicah leži,
ljubezen, mir deli!
POGLEJMO V PRIHAJAJOČE LETO SKOZI KRISTALNO
MAVRICO!
... Najprej je bil droben barvast kamenček, ki sem ga slučajno kupila kot obesek za verižico; nič posebnega se mi ni zdel, privlačila me je le njegova lepota in popolnost... To je dobro, sem mislila in ob naslednji priložnosti kupila še nekaj takih čudovitih kamenčkov. Nekega dne sem začutila njihovo toplino... počutila sem se umirjeno, sproščeno, popolno... držala sem jih v dlaneh in začutila vse, česar brez njih nisem znala čutiti... Ko sem poleti doživela skrivnostno in normalni logiki nedoumljivo prometno nesrečo, sem v torbici imela tri moje večne spremljevalce: kroglo iz rožnatega kremenjaka (rozsakvarc) in piramidi iz kamene strele ter ahata... Bilo je mistično sporočilo... Doumela sem ga in verjela...
Kristali že dolgo slovijo po tem, da imajo magične lastnosti. Različnim dragim in poldragim kamnom se pripisujejo neverjetne lastnosti; veliko je odvisno od kvalitete, oblike in barve, pa tudi od vere tistega, ki ima tak kamen. V zadnjih desetletjih se je pradavna vera v magične učinke dragih in poldragih kamnov prerodila v posebno vejo alternativne medicine -kristaloterapijo. Kristali namreč lahko pomagajo zdraviti različne bolezni, v
kar se je prepričal marsikateri neozdravljivo bolan človek. Kje je skrivnost? V čudežnosti prelepega kamna, ki ga spoštujemo kot živo bitje, ali v naši veri v lastno moč in sposobnosti? Kristali in kamni vsebujejo energijo, ki je podobna ti-
sti, ki oblikuje skrivno “astralno telo” vsega živega na snovni ravni; mnogi so prepričani, da lahko na zdravje in počutje vpliva že to, da imamo kak poldragi ali dragi kamen, ga negujemo in dan za dnem držimo v rokah ali nosimo kot nakit. Poskusite, ne bo vam žal!
In kako izberemo svoj srečni kamen? Nekateri pravijo, da po svojem horoskopskem znamenju; o tem vedo prodajalci takih kamnov zelo veliko. Bolj pre-
verjena in učinkovita teorija pa je tista, ki pravi, da kamen izberemo po trenutni privlačnosti: če nam je nekaj všeč, nam je to namenjeno (to tudi sama zelo podpiram). Za izbran kamen pa moramo skrbeti: čistimo ga od časa do časa
pod tekočo vodo ali položimo za 24 ur v sol; potem ga polnimo z energijo polne lune (damo ga na prosto ob polni luni), ravnamo z njim kot z živim bitjem (saj to je! ). Kristali so naši čudoviti prijatelji in zdravniki, če jim prisluhnemo in verjamemo... Moji najljubši kamni so kamene strele (hegyikristaly), rožnati kremen, malahit in ahat, za popestritev pa še ametist, granat in tigrovo oko. Kamena strela je zdravilo in orožje, močna
energija, ki napoveduje zdravo razpoloženje pozitivno usmerjenim osebam; rožnati kremenje kamen srca, čustev, iskrene ljubezni. Malahit - ženski kamen; pooseblja lepoto in sposobnost ženskega principa. Ametist je kamen, ki izboljšuje intuicijo, kamen modrosti in razsvetljenja, vijoličaste barve. Temnordeč granat zdravi strahove in nezaupanje v lastne sposobnosti, osvobaja nas lastnih obsodb. Tigrovo oko pa je dober kamen, z močnim poudarkom na neodvisnosti in veri vase. Toliko o mojih kamnih. In kateri bi bili vaši? Poiščite jih! Tako preprosto je... “Treba je tvegati. Čudež življenja lahko povsem doumemo le tedaj, ko pustimo, da se dogodi to, česar ne pričakujemo. Sleherni dan nam Bog skupaj s soncem podari tudi trenutek, v katerem je mogoče spre-rpeniti vse tisto, kar nam krati srečo. Sleherni dan se poskušamo pretvarjati, da nismo opazili tega trenutka, da ta trenutek ne obstaja, da je današnji dan enak včerajšnjemu in bo enak jutrišnjemu. Toda, kdor se prosveti dnevu, ki ga živi, odkrije čudežni trenutek. Lahko je skrit v čas, ko zjutraj potisnemo ključ v vrata, v trenutek tišine po kosilu, v tisoč in eno stvar, ki se nam zdi enaka kot
vselej. Ta trenutek obstaja, trenutek, v katerem prevzamemo vso moč zvezd in nam ta dovoli delati čudeže. Včasih je sreča blagoslov, a največkrat je osvojitev. Čarobni trenutek dneva nam pomaga, da se spremenimo, primora nas, da pričnemo iskati svoje sanje... ” (Paulo Coelho) Dragi bralci, doumimo čudež življenja! Mavrično sijoče leto, ki prihaja, vam vsem želim!
Valerija Perger
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica
Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind. eunet. hu