662
OD DONCEVIČA DO DAVIČA
Da ne bo nesporazuma zastran naslova: nikakor ne mislim iz »primerjalnih«, v bistvu kaj nesmiselnih teženj naštevati v nedogled razlike v ustvarjalnih prijemih obeh pisateljev, ampak le opozoriti ob tej priložnosti na prijetno resnico, da je postal repertoar naših založb glede hrvatske, srbske in makedonske literature dovolj gibek in da nam naš knjižni trg postreže z njihovimi najbolj uspelimi deli skoraj v isti mah, ko izidejo v izvirniku. V zadnjem času so se n. pr. zvrstila v naglem zaporedju imena Čosiča, Simiča, Lalica in drugih, zdaj pa smo dobili v prevodu še Dončeviča in Daviča.
Pripovedno delo Ivana Dončeviča ^Kavarna Ivana Nepomuka«.1 je nemara med nami bolj znano pod izvirnim naslovom »Mirotvorci«; roman je groteskna
slika predvojne družbene atmosfere v nekem podeželskem mestecu v severni Hrvatski. Ponavljam: groteskna, zakaj če ne upoštevamo te svojevrstne literarne hiperbolike, se nam utegne primeriti kot nekemu znanemu srbskemu kritiku, ki je trdil, da je življenje v delu poenostavljeno in osiromašeno in da so junaki gibljive marionete. Res: v romanu so prignane do zadnjih meja nravstvena izprijenost, politična laž in prozorno licemerstvo, ali slika družbenega delirija je nenavadna le na prvi pogled; v resnici so prav bistvene in značilne poteze medsebojnih človeških odnosov v določeni družbeni sredini dobile izredno oster in močan izraz. Dragocena in prikupna je poteza, da Dončevič ne riše s slepim sovraštvom družbene agonije; nasprotno: iz čustvenega podteksta je večkrat čutiti razumevanje do teh, po svoje nesrečnih in včasih celo tragičnih človeških usod. Najočitneje se morda kaže ta odnos ob liku žandarja Komarice, tega večno nemirnega čuvaja oblasti, nevarnega ovaduha, pripravljenega v poniglavi vdanosti režimu vsak trenutek poteptati sočloveka, v čigar usodi pa ne manjka tudi nekaj žalostnih, če ne že tragičnih življenjskih momentov. Mimo široko zamišljenega lika Komarice je zanimiv še župnik s svojo verbalno poštenostjo, širokoustni krojač Tomaš Ban, ne-kolikanj omejena Pepica in drugi. Manj so se pisatelju posrečile osrednje postave; agent Frank Weiner je malce neprepričljiv v gestapovski demoniji, Nepomukov notranji konflikt pa je brez pravega tragičnega prizvoka in pravzaprav sumljiv, saj je lepo zaporedje let v blagem miru goljufal ljudi in mu ni nikoli segel v spomin strahotni zločin.
Znana misel, da sta vsebina in oblika v organski povezavi, je dobila tudi v Dončevicevem pripovednem delu živo potrdilo: roman je kompaktno grajen, pregleden in notranje trdno sklenjen.
Drugo delo, roman Oskarja Daviča »Beton in kresnice«', je bilo doma v Srbiji sprejeto z deljenimi mnenji, pri nas pa dosledno z bučnimi hvalnicami; zagnani ditirambi so se porodili — tako se vsaj zdi — med drugim tudi iz zelo nepotrebnega kompleksa, da bi ne padla na nas senca provincialne zaostalosti; v dokaz, da gremo v korak s časom, je postal Davičo revolucionarna avtoriteta celo na jezikovnem in stilnem področju, kjer da ruši okostenele in od ljudske govorice odmaknjene jezikovne sheme. Ne da bi se ustavljali ob teh značilnih simptomih, moramo kar takoj in odločno povedati, da je prav Davičeva apriorna volja po izvirnosti za vsako ceno tisti element, ki znižuje umetniško raven delu; tu mislim predvsem tisti zavestni stilni faux pas, tisto nemogočo, importirano sintakso, ki je lahko germanska, romanska, samo slovanska ne, dalje številne, včasih v nedogled segajoče oklepaje (kasneje postanejo le-ti do neke mere funkcionalni), krčevito, neorganičn«' metaforiko in podobno. Gotovo: vsak umetnik krčevito išče svoji umetniški viziji ustreznega izraza; čim pomembnejša je njegova vizija, tem izrazitejša in tem bolj svojevrstna je ustvarjena podoba; vendar pa skuša močna umetniška osebnost vedno prečistiti nove pripovedne elemente in jih prignati do estetske jasnosti, tako da šele pozorni bralec odkrije radikalne novosti v ustvarjalnih prijemih.
1 Ivan Dončevič, Kavarna Ivana Nepomuka. Prevedla Marija Zurpanc. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1958.
8 Oskar Davičo, Beton in kresnice. Prevedel Marijan Javornik. Sodobni roman. Cankarjeva založba. Ljubljana 1957.
663
Ne glede na to pa je roman »Beton in kresnice«, če ga gledamo kot celoto, brez dvoma zelo pomembno delo: v njem je dobilo močan, dasi enostranski izraz naše povojno življenje. Po toliko papirnatih straneh naše včasih dovolj preprosto aktivistično podčrtane književnosti je človek že obupal, da se sploh da umetniško ipoustvariti delovni zagon; v Davičevem tekstu so prav strani, posvečene delu, najprivlačnejše in najbolj dinamične, hkrati pa tudi najintimneje doživete. Treba se je samo spomniti orjaških naporov Vuka Rsavca in pa tistega z izredno plastičnimi zamahi orisanega prizora, ko Rade zastavlja svoje mlado življenje za rešitev črpalke. Zares: na nekaterih straneh je roman prava pesnitev dela, tistega tvornega, zavestnega dela z opredeljenim ciljem, ki navkljub fizični izčrpanosti vedno znova in znova preraja človeka.
»Beton in kresnice« je roman o graditeljih neke hidrocemtrale na Ne-rekavi, o njihovih notranjih konfliktih, depresijah, iskanjih in zmagah, hkrati pa tudi o tistih slučajnih »sopotnikih«, ki pridejo na tak ali drugačen način v usodni stik z modernim gigantom. Osrednja postava je Vuk Rsavac, mlad mož, ki ne domneva socializma v njegovi humanistični globini, ampak se mu približuje bolj z vnanje strani, vendar z zagnano delavnostjo koristi socialistični preosnovi — človek torej, ki ni docela neznan v naši povojni praksi. Nemara pisatelj res, kot mu je očitala že srbska kritika, včasih po nepotrebnem simpatizira z junakom (n. pr. v prizoru z »vampirjem« v kavarni, ko Rsavac superiorno dopušča, da pretepajo epileptika), v celoti pa je prav ta junak v osnovni protislovnosti prepričljiv in dobro zadet; le škoda, da Davičo prek njega preveč meditira in da včasih razblinja obrise živega človeka, ki živi po lastnih psihičnih zakonitostih. Impresivno je orisana Rima, žena, polna kipečega življenja, moderno široka v odnosih do moških, pa hkrati vedno znova naivna in prav zategadelj  polna ženske  ljubkosti.
Davičevo pero mojstrsko opisuje duševna stanja na mejni ploskvi zavesti in podzavesti, resničnosti in sanj (dasi je tudi tu, pač v skladu s svojimi teoretičnimi doktrinami, pogosto špekulativen); za primer naj navedem spre-pletanje resničnosti in vizij v Rsavčevi mentalni sferi, ko lovi divjega merjasca, in še suvereno izveden prehod iz vsakdanje resničnosti gostilniške atmosfere v sanjski svet Rimine domišljije.
Roman »Beton in kresnice« je zamišljen tudi kompozicijsko izredno moderno; linija objektivne pripovedi je na več mestih nalomljena, vstavljeni so zapiski in magnetofonski posnetki beograjskega radijskega novinarja Vuka Vasica. Dobra zamisel, osvetliti dejanje iz več zornih kotov, žal ni dovolj neprisiljeno izvedena, nemara spet v skladu z Davičevim pojmovanjem umetnosti.
Čeprav ne morem soglašati z Davičevo sodbo, da je poglavitna naloga umetnika, radikalno iskati nove forme, »telesa novim vsebinam«, vendar mislim, da je Davičev roman pomemben pripovedni tekst; stari paradoks, da prava umetnost premaga teoretične komplekse, je prišel tudi v tem primeru do polnega izraza.
Marjan  Brezovar
664