LETNIK VI CELOVEC, SOBOTA, 10. IIL 1951 Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE *0 a 1 ■ 'T Narodi širom sveta hočejo mir, ne pa vojno ■ ■ —^ Štev. 19 (388) IIL Pokrajinski zbor Zveze slovenskih žena V torek, dne 6. marca je bil pri Rothu v Celovcu III. Pokrajinski zbor Zveze slovenskih žena, na katerem so se zbrale žene in matere iz vseh krajev Slovenske Koroške. Obilna udeležba na zboru je bila najzgovornejši dokaz, da se tudi naša žena zaveda velike važnosti narodnega dela ter dela in borbe za ohranitev, obstoj in popolno enakopravnost slovenskega življa na Koroškem, pa tudi velikega boja za mir in resnico, ki ga danes bijejo vsi pošteni ljudje v svetu, ne glede na narodnost, versko prepričanje in politično usmerjenost. III. Pokrajinskega zbora ZSŽ pa s« je udeležila tudi tričlanska delegacija AF2 Slovenije, kar nam znova dokazuje, da je naša matična domovina vedno najtesneje povezana z nami kot najsevernejšemu delu slovenskega naroda kakor tudi z vsemi ostalimi Slovenci. Le škoda, da se Zbora niso mogle udeležiti še žene iz ostalega slovenskega zamejstva, iz Trsta in Gorice. Nastale so ovire, kakor pravijo v svojem telegramu, poslanemu III. Pokrajinskemu zboru ZSŽ, ki jim niso dopustile obiskati sester na Slovenskem Koroškem. Zato pa v telegramu pozdravljajo svoje sestre na Slovenskem Koroškem in jim izražajo svojo solidarnost ter nezdružljivo povezanost z njimi m njihovo pravično borbo. Kot gostje so se Zbora udeležili »e predsednik Demokratične fronte delovnega ljudstva tov. dr. Franc Petek, njen sekretar Franjo Ogris m sekretar Zveze mladine Kori Perč. Zbor je začela predsednica Pokrajinskega odbora ZSŽ tov. Leni Olipic, ki je pozdravila delegatke in goste, predvsem sestre iz svobodne domovine in sporočila dnevni red, ki je bil soglasno odobren. Nato je prosila za besedo sekretarko Glavnega odbora AFŽ Slovenije tov. Vinko Simoničevo, ki je prinesla Zboru in vsem ženam Slovenske Koroške pozdrave Glavnega odbora AFŽ Slovenije in hkrati vseh žena in mater matične domovine. Tovarišica Simoničeva je v svojem pozdravnem govoru, ki so ga delegatke večkrat prekinile z burnim in navdušenim odobravanjem, med drugim poudarila, da jugoslovanske žene ne žele drugega kot mir, svobodo in neodvisnost in v pravičnem miru za vsakega delovnega človeka ustvarjati življenje, ki bo lepše in boljše od sedanjega. Dejala je, da nihče na svetu ni toliko za mir in zanj tudi ne more toliko doprinesti kot prav žene, ki grozote vojne najbolj občutijo. V tej splošni borbi za mir, je nadalje dejala, igra socialistična Jugoslavija vsekakor važno, če že ne najvažnejšo vlogo. Mala po številu se je uprla najmočnejši agresivni sili današnjega časa, uprla se je tudi nasilju premočnega sovražnika, ker dobro pozna suženjstvo in metode okupatorjev in nasilnikov. Govorila je še o dosledni demokratični politiki FLRJ, ki temelji na resničnih načelih in poudarila, da Jugoslavija prav zaradi te svoje politike uživa v svetu čedalje večji ugled. Dejala je: „Delovne množice tudi izven naše domovine spoznavajo, da je naša pot edino pravilna in da je edino s takšnimi odnosi, ki jih v praksi dokazuje naša domovina, možno doseči iskreno sodelovanje v svetu in zagotoviti resničen mir. Mi smo prepričani, da »e ve tega v polni meri zavedate ter da bo tudi ta vaš Zbor še posebej utrdil tesno povezavo vseh slovenskih žena, v Avstriji da bo poglobil zvezo in sodelovanje z Jugoslavijo, prav tako pa Se mnogo bolj utrdil iskreno in pristno sodelovanje z demokratičnim gibanjem avstrijskih žena. Samo s takim iskrenim sodelovanjem s pristaši demokratičnega gibanja v Avstriji boste Slovenci lahko uspeli v svojih težnjah in borbi za svoje osnovne pravice. S tem boste lahko ogromno koristile sebi, demokratičnemu gibanju v Avstriji, prav tako pa tudi Jugoslaviji. V tesnem sodelovanju z demokratičnim gibanjem v Avstriji boste tudi mnogo lažje izvrševale svoje nacionalne dolžnosti in pravice ter brez vsakega šovinizma in buržoaznega nacionalizma vzgajale svoje otroke v poštene in zavedne Slovence, dobre in iskrene ljudi. Ko je želela III. Pokrajinskemu zboru ZSŽ čim boljši uspeh, je ob koncu dejala: ..Zavedajte se, da r borbi za svojo neodvisnost in svobodo, v borbi za izgradnjo domovine, vedno mislimo na vas. Zavedajte se, da boljše življenje, ki ga ustvarjamo ob skupnih naporih, pripravljamo za nas vse r globokem prepričanju, da nas začrtana meja nikakor ne more ločiti, temveč samo združevati, predvsem še v skupni najplemenitejši nalogi, izgrajati čim boljšega človeka in teinu človeku pripravljati in ustvarjati Sim boljši • « svet. Izvajanja tovarišice Simoni“eve so napravila na zbrane delegatke močan vtis, saj so iz njih povzele, da je socialistična Jugoslavija vedno na naši strani, tudi v sedanjem položaju, ko se mora boriti s silnimi težkočami, ko jo napadajo z vseh strani in ji grozijo z vojno. Nato je Zbor pozdravil predsednik DFDL tov. dr. Petek, ki je v tej zvezi omenil bližajočo se 10. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Dejal je, da ta dogodek predstavlja v življenju koroških Slovencev in slovenskega naroda sploh važen mejnik in začetek nove dobe. Ko je pokazal življenje slovenskega naroda v preteklosti in analiziral stvarno in vsenarodno politiko Demokratične fronte delovne-(Nadaljevanje na 2. strani) Nove olajšave za boimsko vlado V’ Zapadni Nemčiji je prišlo do že dalj časa napovedane spremembe zasedbenega statuta, ko je zadnji torek zavezniška visoka komisija poverila bonnski vladi nadaljnja opolnomočenja, med drugim tudi pravico, da ustanovi svoje zunanje ministrstvo in vzpostavi diplomatske odnose z inozemstvom. Na podlagi tega sklepa bo Zapadna Nemčija lahko imela svoje zastopnike v vseh državah razen držav sovjetskega bloka in treh zapad-nih velesiL Poleg tega bo bonnska vlada lahko vodila pogajanja z inozemstvom, brez da bi za to potrebovala predhodno dovoljenje visoke komisije. Se vedno pa bodo zavezniki izvajali kontrolo na naslednjih področjih: razorožitev in demilitarizacija ter s tem povezana znanstvena raziskovanja, omejitve v industriji, civilno letalstvo, vprašanje Porurja, reparacije, razseljene osebe in begunci, varnost in ugled zavezniških čet, zasedbeni stroški, upoštevanje , /vezne in deželne ustave, zunanja trgovki*. 1 devize in valute ter končno kontrola nad vojnimi zločinci, ki so jrti oboodila zavezniška sodišča. Hkrati pa so zavezniki sporočili, da bo ukinjena kontrola tudi na ostalih področjih, ko bo aapadnonerriška vlada izdala potrebne zakone. Tako bo ukinjena tudi kontrola nad zvezno in deželno ustavo, ko bo v Zapadni Nemčiji ustanovljeno ustavno sodišče . Zapadnonemška vlada je kot nekakšno „plačilo“ za naštete pravice morala priznati vse predvojne dolgove nemškega rajha ter dolgove, ki so nastali iz povojnih pošiljk Združenih držav Amerike in Velike Britanije Zapadni Nemčiji. Poleg tega je morala bonnska vlada zagotoviti zaveznikom prost dohod do strateško važnih surovin Nemčije, to se pravi, da zapadne velesile zdaj s temi lahko razpolagajo, kakor se jim zdi potrebno. Sestanek štirih v Parizu Začetkom tega tedna so se v Parizu začela pogajanja namestnikov zunanjih ministrov »itirih velesil, ki naj pripravijo dnevni red za sestanek štirih zunanjih ministrov. Toda doslej tudi namestniki še vedno razpravljajo o dnevnem redu svojega sestanka in jim po zadnjih poročilih še ni uspelo, da bi začeli n pravim delom. Na svojem prvem sestanku »o tako zapadni zastopniki kakor tudi sovjetski zastopnik predložili svoje predloge za dnevni red. Predlog treh zapadnih sil vsebuje naslednje tri točke: ugotovitev vzrokov za sedanjo mednarodno napetost v Evropi in sredstva, s katerimi bi zagotovili trajno izboljšanje odnosov med SZ in zapadnimi silami; izgotcuvitev pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije ter vprašanje zopetne vzpostavitve nemške enotnosti in priprave mirovne pogodbe. Sovjetski predlog pa vsebuje izvedbo potsdamskih sklepov v razorožitvi Nemčije ter preprečitvi zopetne oborožitve, izboljšanje položaja v Evropi z zmanjšanjem oboroženih sil štirih velesil in sklenitev mirovne pogod- be z Nemčijo. Glede avstrijske državne pogodbe pa je izjavil sovjetski zastopnik Gru-rniko, da bi to vprašanje lahko dodatno postavili na dnevni red, toda samo v zvezi s tržaškim vprašanjem. Razkroj tudi v zapadnonemški KP Medtem ko so izstopi italijanske KP na dnevnem redu, se v zadnjem času vedno bolj pogosto dogaja, da zapušča vrste KP vedno več članov tudi v Zapadni Nemčiji. Samo zadnje dni je zapustilo nemško KP nad sto članov, ki so se pridružili neodvisni delavski stranki. Prav tako pa se kakor- v drugih komunističnih strankah nadaljuje čiščenje tudi v KP Zapadne Nemčije. V Bremenu so morali izmenjati celotni partijski komite, v zadnjih dveh tednih pa je bilo odstranjenih pet od enajstih predsednikov pokrajinskih partijskih organizacij. Francoska vladna kriza se nadaljuje V zadnji številki smo poročali, da Je socialist Mollet kot tretji skušal sestaviti novo francosko vlado, kar mu je skoraj že uspela toda v parlamentu je tudi on propadel iti moral vrniti mandat predsedniku republika Auriol je za tem ponovno pooblastil radikalnega socialista Henryja Queuilla in je ta začel pogajanja s posameznimi strankami. Ob zaključku redakcije še ni znano, v koliko ja uspel. De Gasperi še enkrat rešil svoj položaj Kakor smo poročali, se odpor proti italijanskemu šefu vlade De Gasperiju ter njegovi! vladi vedno bolj zaostruje in so pretekli teden ž« računali s tem, da bo tudi v Italiji prišlo do vladne krize. Končno je De Gasperiju le še uspelo, da se je izognil temu. vendar pa prevladuje v rimskih političnih krogih mnenje, da je preosnova vlade samo *e vprašanje časa. Nova presenečenja pričakujejo predvsem r zvezi z razgovori, ki jih bosta imela De Gasperi i« Sforza v Londonu, ter z glasovanjem o posebnih kreditih za oborožitev v narodni skupščini. Največje nezadovoljstvo se pojavlja predvsem zaradi namere vlade, da bi v celoti nadzirala gospodarsko in finančno življenje države. To so ugotovili tudi na zasedanju tako imenovane komisije dvajsetorice, v kateri so enakomerno zastopane vse stranke in ki proučuje predlog za posebna gospodarska in finančna pooblastila vladi. Skoraj vsi člani komisije so namreč zahtevali v tem pogledu določene omejitve. Na drugi strani pa vladno časopisje izraža mnenje, da se bo položaj izboljšal in da bodo demokratski poslanci ter senatorji pokazali večjo strankarsko disciplino kot doslej. (Del teh se je namreč pri enem izmed zadnjih glasovanj izrekel proti predlogom vlade. — Op. uredn.) Jordanija protestira Kakor znano, je bilo s posredovanjem Organizacije združenih narodov doseženo v Palestini premirje med Jordanijo in Izraelom ter je bila ustanovljena pri OZN posebna komisija. ki nadzoruje izvajanja in spoštovanja določb pogodbe o premirju. Agencija United Press poroča, da je jordanska vlada vložila zdaj pri tej komisiji pritožbo zaradi dveh incidentov na izraelsko-jordanski meji. V svoii pritožbi trdi jordanska vlada, da sta dve izraelski patrulji kršili jordansko mejo in se umaknili na izraelsko ozemlje šele po obojestranskem streljanju. Nov poziv kitajski vladi Komisija za dobre usluge, ki ji je Glavna skupščina OZN poverila nalogo, da skuša poiskati mirno rešitev korejskega vprašanja, je po švedskem veleposlaniku v Pekingu poslala vladi LR Kitajske drugo poslanico, v kateri zahteva, od kitajske vlade, naj izjavi, ali je pripravljena stopiti v stik z Organizacijo združenih narodov zaradi mirne rešitve korejskega vprašanja. Amerika pomaga Indiji United Press poroča, da je odbor predstavniškega doma z veliko večino sprejel predlog, da se Indiji odobri brezplačna pomoč dveh milijonov ton žita. Ta pomoč, za katero je glasovala tudi večina predstavnikov republikanske stranke, naj bi Indiji pomagala premostiti težko krizo v prehrani prebivalstva. Naše žene proslavile 8. marec V okviru zasedanja lil. Pokrajinskega zbora Zveze Slovenskih žena je bila tudi kratka proslava 8. marca. Dekleta — udeleženke na gospodinjskem tečaju v Deščicah so pod vodstvom svoje učiteljice Milenke Galobove pripravile nekaj recitacij in pesmi, tako da je skromna proslava kar lepo uspela. Po uvodni pesmi „Slovenska zemlja' je tov. Štefka Zimova recitirala Prešernovo »Zdravljico", nato pa je tov. Hilda Ogrisova spregovorila o 8. marcu. Prikazala je ženo v daljnji preteklosti, ko je bila zatirana, podrejena in skorajda suženjsko odvisna od svojega gospodarja, ki pa se je končno le pričela zavedati svojega človeškega dostojanstva, se otresati čuta manjvrednosti in čedalje bolj organizirano postavljati zahtevo po enakopravnosti z moškimi. Nato je na kratko omenila položaj v »vetu, ki je vsled politike ustvarjanja blokov, razdelitve sveta na vplivna področja privedel do svetiti na»i mladini, da jo pravilno vzgajamo in vzpodbujamo k marljivemu delu, k vestnemu izpolnjevanju dnevnih dolžnosti na vseh področjih narodnega življenja, k samozavesti in narodnemu ponosu, hkrati pa k spoštovanju sosednjega naroda. Šentiljska dekleta so zapele partizansko pesem „Na oknu glej obrazek bldtl“, nato pa je zbor pozdravila Špendirjeva Angelica (1. razred ljudske šole) z deklamacijo, ki_ jo je zlošila sama skupno z svojo mamico: „Sem deklica mlada iz št. lija doma. Slovenka sem rada, lak me učila je mamica. Zato k vam pridem, slovenske žene, sreče vam voščit k vašemu dne. Ker sem še mlada. voščit ne /nam, zato vam pa šopek podam." V tem je vrgla šopek cvetlic med delegatke, ki so jo nagradile z viharnim ploskanjem. Sledila je vrsta pesmi, ki so jih šentiljska dekleta krasno zapela, pa tudi dve recitaciji, Gregorčičeva „Naš narodni dom“ in Kajuhova „Materi padlega partizana". Tako so naše žene letos sicer skromno, toda dostojno proslavile svoj praznik. Zaostale države potrebujejo pomoč V ekonomsko-socialnem svetu razpravljajo sedaj o vplivu korejske vojne in oborožitvenega programa na življenjsko raven držav tega, da je vprašanje miru ali vojne postalo 1 članic Organizacije združenih narodov, zlasti osrednje vprašanje vseh narodov kot celote in vsakega posameznika posebej. Kakor so na ohranitvi miru zainteresirane vse žene — je dejala tov. Ogrisova — tako predvsem me žene Slov. Koroške, ki smo že v pretekli vojni doprinesle žrtve za to, da bi bilo za vedno odpravljeno zasužnjevanje, nasilje in pustošenje. Zato je naša dolžnost, da se z vsemi silami, vsaka na svojem področju, kjer živimo in delamo, zastavimo za dosego tega cilja. Z ustvarjanjem enotnosti našega ljudstva, s kovanjem prijateljstva med narodi, predvsem na domačih tleh, z borbo za enakopravnost na področju šolstva, z borbo za naše nacionalne pravice — s tem in mnogim drugim bomo mnogo doprinesle k ohranitvi miru. Nič manj kot za dosego tega cilja — je nadaljevala tov. Ogrisova — se moramo po- pa na življenjsko raven nerazvitih držav Pakistanski in indijski predstavnik sta poudarila, da ti dogodki zelo škodljivo vplivajo na svetovno gospodarstvo, zlasti pa na gospodarstvo zaostalih držav. Pakistanski predstavnik je poudaril, da je dohodek na prebivalca v jugovzhodni Aziji, na Srednjem vzhodu in v večini držav Južne Amerike manjši od 50 dolarjev, v ZDA pa znaša približno 1500 dolarjev. Pakistanski delegat sodi, da bi morali Združeni narodi storiti učinkovite ukrepe za zboljšanje življenjske ravni, za razvoj gospodarstva in industrializacijo v teh delih sveta. Pakistanska delegacija je zlasti zaskrbljena zaradi posledic korejske vojne, kajti oborožitveni pogram je povzročil, da se je zmanjšal blagovni izvoz in uvoz industrijskih naprav iz Združenih držav Amerike v nerazvite države. Te države dobivajo danes le z veliko težavo industrijsko blago. Indijski predstavnik se je strinjal s tem stališčem ter poudaril, da je učinkovita pomoč za gospodarski razvoj zaostalih držav dandanes poglavitna in najvažnejša naloga OZN Nafta tudi v ljutomerskem okraju Nedavno so zaceli v Lečavesi v ljutomerskem okraja s pripravljalnimi deli za pridobivanje naste. V kratkem bodo postavili prvi vrtalni stolp. Strokovnjaki so pri raziskovanjih ugotovili, da morajo biti v predelu precej velike zaloge nafte, ker je do tja segalo nekoč Panonsko morje, kar dokazujejo številni ostanki školjk, ki so tam glavna sestavina apnenčevih kamenih usedlin. Izgube v korejski vojni Štab ameriške osme armade je objavil podatke o izgubah sil generala Mac Arthurja od 25. junjia lani do danes. Kakor poroča United Press, so južnokorejske čete pretrpele trikrat več izgub kot vse druge sile pod poveljstvom generala Mac Arthurja. Po uradnem poročilu so imeli Južnokorejci 16.000 padlih, 87.000 ranjenih in 66.000 pogrešanih vojakov — skupaj 169.000 mož. Ameriške enote so pretrpele 32.132 izgub, medtem ko je 10 drugih nacionalnih kontingentov zgubilo vsega skupaj 2.805 mož. Celotne izgube Mac Arthurjevih čet znašajo nad 220.000 mož. Cenijo, da so kitajske in severnokorejske čete v istem času izgubile okoli 600.000 svojih vojakov. Slovenska kemična industrija V . kemičnih laboratorijih Slovenije so uspešno zaključeni poizkusi za industrijsko proizvodnjo novih artiklov za široko potrošnjo prebivalstva. Industrijska proizvodnja teh artiklov se bo v kratkem pričela. Eden važnih novih artiklov je sintetično sredstvo za pranje — prašek, ki nadomestujc milo. Z novim preparatom bo prihranjenih 80 odst. deviz za uvoz maščob, ki so potrebne za izdelavo mila. Prašek je posebno primeren za pranje v trdi vodi. „Impregio‘‘ je novo sredstvo za impregniranje tekstila, „Sin-tedam" pa novo sredstvo za proizvodnjo kozmetičnih sredstev, posebno za zboljšanje kvalitete zobne paste. Tovarna barv in lakov r Medvodah bo izdelovala letos nitroglicerin in kazeinske barve za potrebe usnjarske industrije v vsej državi. Do lanskega leta je bilo potrebno te barve uvažati, bile pa so tako slabe kvalitete, da so otežkočale izvoz naših barvanih usnjenih izdelkov na svetovna tržišča. III. Pokrajinski zbor Zveze slovenskih žena (Nadaljevanje s 1. strani) ga ljudstva, ki sloni na pridobitvah narodnoosvobodilne borbe, je zaključil: „Napredna slovenska žena mora znati razločevati, kaj je prav in samostojno sodelovati. ZS2, preizkušena v borbi, vas bo vodila stvarno in pravilno pot." Zbor je pozdravil še sekretar Zveze slovenske mladine tov. Kori Perč, ki je dejal, da je važna naloga sleherne slovenske žene in matere, da pravilno vzgaja svoje otroke, da jih vzgoji v dobre in zavedne Slovence. Pozdravnim govorom je sledilo politično poročilo, ki ga je podala tov. Milka VVieser-jeva. Prikazala je najvažnejše zunanjepolitične dogodke, predvsem namen SZ, da bi napravila iz svobodne socialistične Jugoslavije svojo kolonijo, razkrinkala inlormbirojevsko „borbo za mir", ki ni nič drugega kot prazna [raza, saj informbirojevske države s SZ na čelu, kar dnevno lahko opažamo, v resnici ne iščejo miru in sprave, temveč le možnosti za nove spore in provokacije, analizirala lazvoj v Avstriji in na Koroškem, kjer je po pariški kupčiji našim nasprotnikom uspelo zrahljati enotnost, koroških Slovencev, ki celotnemu narodnemu gibanju seve samo škoduje. Naša naloga je, je dejala, da delamo na tem, da bosta na vasi spet zavladala inir iu dobro sožitje, da »pet ustvarimo prepotrebno enotnost. žena igra v življenju veliko in važno vlogo. Zato se ne smemo pustiti zapeljati čustvom in različnim parolam, da žena ni za politiko. Nasprotno, tudi žena, in sicer vsaka posamezna, odigrava v političnem življenju važno in pomembno vlogo. Naš današnji Zbor, je dejala tov. VVieser-jeva, naj bo nam slovenskim ženam in mar teram napotilo za naše nadaljnje delo, za vzgojo naše mladine in za ustvarjanje prijateljskih odnosov med narodi, posebno še na domačih tleh. Tako bomo največ doprinesle k ohranitvi miru. Končala pa je s temi besedami: „Danes ni več čas, da bi šele iskali pot, marveč srno dolžni kovati in ustvarjati bratstvo med narodi, posebno še med sosedi vsak dan in ob vsaki možni priložnosti. | Za tem je tov. Milena Groblacherjeva govorila o organizacijskih vprašanjih Zveze slovenskih žena in uvodoma poudarila, da si žene in matere Slovenske Koroške, kakor tudi žene in matere vsega sveta ne žele prav nič drugega kakor mirnega življenja i« ustvarjanja. Zato je ena izmed velikih nalog, da gradimo mir predvsem na vasi, med sosedami, in to ne glede na politično pripadnost te ali one žene sosede. Ce bomo uspele, da združimo 'Jse žene v borbo za resničen mir, potem bo naša organizacija izpolnila svoje poslanstvo. Pristopiti pa moramo tudi do naših nezavednih sester, ki so vsled nasilne germanizacije, gospodarskega, socialnega in kulturnega zatiranja in zapostavljanja zgubile svojo narodno zavest, jih združiti v svoje vrste in pritegniti k delu za skupno stvar. Tov. Groblacherjeva j* nato na kratko omenila delo in uspehe organizacije v minulem letu. ZSŽ je med drugim skupno s SKZ organizirala in izvedla šest gospodinjskih tečajev in tri šiviljske, ki se jih je skupno udeležilo 116 deklet in žen. V poletju je na povabilo Rdečega križa Slovenije poslala na letovanje v Jugoslavijo okoli 300 otrok slovenske in avstrijske narodnosti, ki so se vrnili zadovoljni in duševno in telesno okrepljeni. Ko je sporočila, da bo našim otrokom tudi letos omogočeno le-| tovanje v svobodni domovini, so delegatke to j pozdravile z navdušenimi vzkliki in odobrti-vanjem. Pa »e na drugih področjih »o se udejslvo-j vale naše žene. Pomagale so pri vseh akcijah in prireditvah, organizirale so Miklavževe večere in božičnice in pri tem poskrbele za obdarovanje otrok, udeleževale so se konferenc in kongresov v svobodni domovini, v Gorici in Trstu in tako dalje. Zdaj je tov. Groblacherjeva prešla k bodočim nalogam in naštela najrazličnejše možnosti za udejstvovanje naše žene na terenu. Predvsem je poudarila potrebo po še tesnejšem sodelovanju žena z ostalimi slovenskimi organizacijami, predvsem s Slovensko kmečko zvezo in prosvetnimi društvi. Med najvažnejšimi nalogami ZS/-. ki jih je referentka omenila, je vsekakor vzgoja naše mladine. Na žalost je danes dosti slovenskih staršev, ki svojih otrok ne vzgajajo v zavedne Slovence, temveč v neštetih primerih govore s svojimi otroci celo nemški, češ, za otroka je bolje tako. Tako ravnanje staršev ni prav nič drugega, kakor kopanje groba svojemu lastnemu narodu, zakaj zavedati se moramo, da je mladina nositeljica naše bodočnosti. Zato si jo moramo vzgojiti v pravilnem narodnem duh« in ji dati to, česar ji ne da današnja šola. Zato morajo biti slovenski starši, predvsem pa matere, na svojem mestu. V družinah morajo biti učitelji, učiti svoje otroke v ljubezni do svoje domovine in naroda ter spoznati njegovo lepo in častno, toda težko zgodovino. Omenila je še borbo SKZ za slovensko kmetijsko šolo. ki je naši kmečki mladini nujno potrebna. Slovensko ljudstvo na Koroškem je z več tisoč podpisi podprlo to zahtevo, podpreti pa jo moramo tudi me žene prav tako kakor zahtevo SPZ po slovenski j gimnaziji, da bo naši mladini omogočena vsestranska izobrazba na domačih tleh. Po obeh referatih — po političnem in organizacijskem — se je razvila živahna diskusija, v kateri so številne žene in matere poročale o delu na terenu, o težkočah in uspehih. Nato so na osnovi treh predlogov delegatke soglasno sklenile, da spremenijo ime svoje organizacije iz AFZ v ZSŽ ter izvolile novi Pokrajinski odbor s predsednico tov. Le-nijo Olipicovo in sekretarko Mileno Grob-lacherjevo. Sekretariat so pooblastile, da takoj izdela zahtevo po ustanovitvi slovenske kmetijske šole in jo pošlje na deželno vlado. Ker je bil s tem dnevni red izčrpan, je tov. Groblacherjeva III. Pokrajinski zbor ZS/- zaključila. Razhajajoče se na svoje domove, so žene delale načrte, kako bodo doma izvedle naloge, ki jih je začrtal Zbor. „Vsem bom povedala, kar sem slišala na Zboru", je dejala starejša žena svoji tovarišici, s katero se je živahno pogovarjala, „predvsem pa tistim, ki ne vedo, da morajo svoje otroke učiti slovensko." Druga spet bo skhcala sestanek, na katerem bo ostalim ženam poročala o Zboru in jih seznanila z bodočimi nalogami. Tako bodo naše žene povsod šle na delo, ^ zavedajoč se, da so enakopravne, da tudi one ; soodločajo ter da je tudi od njih odvisno, ! kakšna bo naša bodočnost. • V kemični tovarni v Hrastniku bodo razširili asortiment železno-oksidnih barv, ki jih bodo lahko uporabili za specialne potrebe elektroindustrije. 2e lansko leto so dobivali slovenski umetniki dobre akvarelne barve iz tovarne „Aero“ v Celju, letos pa bo to podjetje izdelovalo odlične domače tempera »n oljnate barve. V letošnjem letu bo rešen tudi problem kvalitetnih matric za razmnoževanje. V kemičnih tovarnah v Celju in Domžalah gradijo nove naprave za proizvodnjo natrijevega sulfida, podjetje v Domžalah pa bo letos začelo izdelovati 60 odst. nitrofon, s čimer bo slovenska industrija emajla rešena težav pri uvozu teh kemikalij. Iz odpadkov pri proizvodnji nitorfona bodo izdelovali v Domžalah barijev sulfat in barijev karbonat, ki se uporabljata v industriji papirja. Kemična industrija Slovenije je pričela izdelovati tudi narkotična sredstva, ki jih izdeluje po-šeben oddelek tovarne „Lek“ v Ljubljani. Misija Rdečega križa v Kitajski V Peking je odpotovala misija mednarodnega odbora Rdečega križa pod vodstvom predsednika odbora Paula Rueggerja, kateri je kitajska vlada dala dovoljenje za prihod na Kitajsko. Predsednik mednarodnega odbora Rdečega križa Paul Ruegger se namerava v Pekingu razgovarjati s predsednikom kitajske vlade, ministrom za zunanje zadeve, predsednikom kitajskega Rdečega križa in ministrom za zdravstvo a vprašanjih, ki so važna za obe strani. Proizvodnja je narasla Ageucija Reuter je objavila poročilo statističnega urada Združenih narodov, po katerem se j« svetovna proizvodnja jekla povečala od leta 1930 do 1949 za 52 odstotkov. Leta 1930 je znašala svetovna proizvodnja jekla 89.100.000 ton, do leta 1949 pa se je zvišala na 135,200.000 ton; v teh številkah pa še nista všteti Sovjetska zveza in LR Kitaj ska. Največ ji odstotek povečanja proizvodnje jekla v teh 19 letih je bil dosežen prav v državah, ki prej še niso proizvajale jekla, kol so to Jugoslavija, Južnoafriška unija. Brazilija, Mehika in Avstralija. VLADIMIR NAZOR: Za beneških dožev je imelo vsako istrsko mestece svojega velikana-sužnja, ki je meščanom opravljal najtežja dela. Tako je Mo-tovun imel Velega Joža. Da bi se izkazal, odpelje dožev namestnik Joža v Benetke. Jože sreča na galeji galjota Iljo, sužnja, prikovanega veslača, ki mu zbudi samozavest in voljo do upora proti tujim izkoriščevalcem. Galeja ne pride daleč, ker jo razbije vihar ob istrski obali. Edino Jože se reši. Velikan zbere nato sebi enake velikane-suž-nje iz vse Istre in se z njimi umakne v gore, kjer žive skupno življenje in obdelujejo skupno zemljo. Njih gospodarji meščani pa ne morejo živeti, ker jim nima kdo delati. Zato jih skušajo prisiliti k pokorščini z vojsko, toda združenih velikanov ne premagajo. Tedaj sklene upor obvladati motovunski občinski blagajnik Civetta z zahrbtnostjo. Naseli se z nekaj drugimi meščani na Stri-gini glavici nasproti Psoglavčevem brdu, kjer je domovanje velikanov. S podpihovanjem in ščuvanjem zaseje mednje razdor, na njegovo prigovarjanje razdele med seboj dotlej skupno zemljo, Jože v pohlepu po lastnini celo enega tovariša ubije. Njih skupnost razpade. Tisto noč so bedeli velikani na obzidju. Od nemira niso mogli zatisniti oči, grudila pa jih je tudi lakota, ker je zmanjkalo že zadnje ovce v njihovi staji. Bila je mrzla noč. Zvezde so sijale z rdečkasto svetlobo. Nekaj se jih je utrgalo z neba in padlo na daljnje griče, puščajoč za seboj sled, ki je tlačane spominjala na brizg krvi. Pihal je veter in zibal veje dreves, da so v temi bila podobdna pošastim, ki jih grabi jeza in krilijo z rokami. Nekje daleč je zavijal volk, v bližnjem gozdu je kričal čuk, a v dolinici je klokotal potok. Nikoli niso šumi zimske noči tako pretresli velikanov. Velikane je obšel strah. Spustili so se v dolino. A tudi tu niso našli miru. V strahu in nemiru so pričakovali zore. Kakor da bi se bili dogovorih, so pobrali poljsko orodje in krenili vsi skupaj na Štri-gino glavico. Kamarlengo Civetta je bil že vstal, da stopi k Jožu, ki ga je še vedno skrival na pobočju griča, ko so dospeli kmetje pred lesenjačo. „Kaj je, možje-?" „Radi bi se z vami pogovorih)" .j „Pa se pogorimo." „Tu ne moremo več ostati. NiC nam ne gre od rok. Pa tudi živeti nimamo od česa." »Poiščite si nov kraj." „To je vse lahko reči, ampak mi nismo za to. Mi smo pridni tlačani, a sami ne znamo nič delati. Za življenje pa ni dovolj, da znaš kopati. Mi ne znamo biti svobodni." „Kaj potem hočete?" „Radi bi se vrnili k našim starim gospodarjem. Živeli bomo, kakor smo živeli poprej. Delali bomo in ubogali." „Eh,“ se resni Civetta. „To je vse prav, samo če vas bodo hoteli sprejeti." „Vi ste dober človek. Pomagajte nami" »Potrudil se bom. Vidim, da ste v zagati. Počakajte me tu." In kamarlengo je stopil v lesenjačo, da se dogovori s svojimi ljudmi. „Zmaga!“ je vzkliknil, komaj je za seboj zaprl vrata. „Velikani so se vdali: ovce se vračajo v svojo stajo." Med meščani je zavladalo veselje. Bil pa je že tudi skrajni čas, ker je po mestih vedno bolj rasla nevolja in zmešnjava. Če se vrnejo tlačani, bo spet vse prav. Civetta je napisal več pisem podeštatom in baronom in naročil, naj vsak meščan odvede s seboj po enega tlačana in ga izroči gospodarju. On pojde z Velim Jožem v Mo-tovun. Ni trajalo dolgo, ko so se velikani začeli poslavljati. Bili so molčeči. Stari tlačan Ivan se je dolgo bojeval, nazadnje pa ga je zmagalo: solze so se mu ulile po licih in zajokal je kakor otrok. Nova bolečina je trgala srce teh možakov. Prav ko so se razhajali, polni sovraštva, utrujeni od prepirov, strahov in razdorov, so začutili kakor nikoli prej, da so iste krvi in istega mesa, da so žrtve istega trpljenja. Za- VELI JOŽE čutili so, da jih tudi sedaj še veže nekaj, kar se ne da pretrgati. ..Ostanimo!" je šepnil Jurič. Velikani so sklonili glave, čutili so na dnu srca odpor do gospodarjev in sramoto zaradi svojega vedenja. Zadnji žar kresa, ki ga je prižgal Veli Jože in razpisal složno delo, je še tlel nekje v kotičku tlačanskih src — toda iskra ni vzplamenela v požar; ugasnila je spet v globini njihovega bitja. Kmetje so se še enkrat ozrli drug po drugem in se nato napotili za svojimi spremljevalci. Spustili so se po klancu, šli mimo Psoglavčevega brda in se razšli na vse štiri strani istrske dežele. Na njihovem griču je ležal meglen oblak. Kakor da se je grič, na katerem so preživeli svoje najsrečnejše dneve, razvil tančico, da ne bi videl svoje nove zapuščenosti in delavcev, ki so s sklonjenimi hrbti in povešenimi glavami stopali v novo trpljenje in suženjstvo ... Iz megle je prodiralo do tlačanov žalostno stokanje — tožba kake živali ali zavijanje psa. Potok v dolini je grmel pesem o vetrovih, ki ga bodo odslej obiskovali, o kamenju, ki ga bo dušilo, o trnju in grmovju, ki se mu bodo odslej vedno na vrhovih bleščale kaplje nemaščevane krvi. Zadnji, ki je zapustil tisti kraj, je bil kamarlengo. Za njim je stopal Veli Jože. Kakor da je velikan v nekaj dneh ostarel za sto let. Stopal je zlomljen in v dve gube. Nekaj kakor bolečina mu je ležalo okoli usten, mu sedelo na čelu, sijalo iz oči. Drugi dan opoldne sta popotnika s hriba zagledala med reko Dragonjo in Mirno mo-tovunske hiše. Kamarlengo je vzkliknil od veselja Jožu pa je bilo, kakor da mu je ledena roka stisnila srce. ( Civetti je jahal pred velikanom na osliču. Veter mu je že prinašal glas motovunskih zvonov. Meščani so ju bili gotovo od daleč zagledali in so se odpravili kamarlengu naproti. Kar niso mogle napraviti čete meščanov, moč vitezov in ugled načelnikov, to je storil on sam. In glejte, sedaj se vrača s tlačanom Jožem, vodi ga kakor pretepenega psa. Večno mora biti mesto Motovun hvaležno kamarlengu. Kmalu bo spet v mestu dovolj žita in živine. Motovun bo znova miren, varen in sit. Civetta je zagledal sprevod meščanov. Stopili so iz mesta in mu šli naproti z razvitimi zastavami, bobni, trobentami in vzkliki. Kako ga bodo odslej spoštovali! Imenovali ga bodo za sodnika, beneški senat mu bo dal čast istrskega konta. Meščanstvo bo nocoj vzklikalo »bravo" in „viva!“ pod njegovimi okni; dolga vrsta plamenic se bo vila po mestnih ulicah, in vse njemu v čast. Civetta je ošinil osla: „Jože, podvizajva se!" dal je njive, na katerih se je ubijal ko pes, in vse to za take slabe gospodarje. Gledal je gozd, sovražno mu mestno obzidje in ladje daleč tam v rečnem ustju. Videl je sprevod meščanov in se spomnil muk, žalitev in sramote. Mar naj postane spet igračka v rokah teh pritlikavcev? Okusil je svobodo; ve, kaj pomeni biti sam svoj gospodar, prepričal se je, da so meščani slabši od njega, da se mu jih zato ni treba bati. Zakaj naj bi jim bil za sužnja? Toda on je prelil kri, žalil svoje tovariše, jih zmedel, odtod vsa škoda in sramota. Ob tej misli ga je spet obšla žalost; duša se mu je pogreznila v bolečino. Šepnil je: „Grešnik sem" in krenil dalje za kamarlengom. Daleč na obzorju se je Jožu odprlo morje. Gladina je bila gladka kakor zrcalo. Da, to je morje, po katerem je plul tisti pomladni dan ter se boril z valovi ob pečevju, v temi, dežju in vetru, gol in sam, toda močan in pogumen. To je prav tisto morje, s katerim se je spoprijel in ga premagal, pa je morda zato, je mislil Jože, prav od one noči tako krotko in mirno. Velikan se je spomnil hrumenja vode sredi pomladne noči in svoje pesmi ob butanju valov in v zavijanju vetra. Vsega se je spomnil in zazdelo se mu je, da ga je nekaj udarilo v obraz. Začutil je nenadoma vihar v krvi in nemir v prsih. Po morju je plula velika galeja. Niti sa- h-k* CJOSPODINJA IZ SPOMINOV eni isaned mnogih partizan- To je bilo na skih poti. Novi sneg v stari gazi trdega srena nam je izpodnašal stopinje. Noge so se opotekale kakor pijane, se lovile, izmučene ude je oblival pot. Nastala noč je le podvojila negotovost korakov. Besede so bile vedno redkejše, nazadnje smo se zagrnili v trd molk. Le včasih je kdo zahudimal, ko se je opotekel z rokami v sneg. Spodaj, v dolini Bele, je šumela voda. Od nekod iz velike daljave so se svetile luči. Bog ve od kod je prihajalo zamolklo lajanje psa. Skozi gole krošnje dreves, ki jih je srebril sneg, so kot skozi jetniš'ko omrežje gledale zvezde. Stopili smo mi cesto, ki je »la preko nizkega prelaza med dvema pobočjema. Pihal je veter, dvigal suhi sneg kot v tančicah in ga znašal v zamete. Tik ob prelazu je stal mlin na veter z zvezanimi krili. Prvi mlin na veter, ki sem ga kdaj videl na slovenskih tleh. Na drugi strani prelaza je padal položen svet nekam proti temnemu ozadju gozdov. Noč ni bila tako temna, da bi v snegu ne mogli razločiti treh temnih hiš brez luči. Pregazili smo svež, krivuljast zamet na cesti, se spustili po stezi niz plota in obstali pred prvo hišo. Kurir je potrkal na okno. „Kdo je?“ „Tovarišj. Odprite, prosim." Odprla nam je visokorasla ženska razumnega, podolgovatega obraza. Z mirnim glasom nam je voščila dobrodošlico in nas povabila v izbo. V medli svetlobi, ki je padala skozi okna, smo razločili komaj mizo v kotu. Od peči je vela toplota. V tej toploti, ki jo je spremljalo rahlo dihanje, smo zaslutili navzočnost ljudi. „AK ste že legli?" „Ne še," je odgovoril mehek moški glas. „V temi se grejemo in se pogovarjamo. Nimamo luči, Le nekaj karbida je še pri hiši za največjo silo." Ko smo posedli po klopeh, je gospodinja prižgala karbidovko in jo postavila na mizo. V zdiču je sedel gospodar, a dva dečka in deklica so se stiskali na peči; najmlajša je že spala. Živo sem se spomnil v marsičem podobnega prizora pred mesecem dni. Le da je bila v tistem primeru beda še bolj kričeča kot tu. Ta izba je kazala na snago in na red, skoraj na neko gosposkost za tisto okolico. „Od daleč?" je vprašal mo«. »Od daleč. In daleč namenjeni. Ali bi lahko tu prenočili?** „še nikoli nismo komu odrekli prenočišča," je dejala gospodinja. ,.Kar prenočite. Pod in klopi, drugega vam ne moremo nuditi. Dva ali trije lahko ležejo na peč. „Pa večerja?" Ženska se je pridržano nasmehnila. „Nimamo, kakor bi radi dali," je rekla. »Saj me ni sram povedati. Polovico krompirja so nam izgrebli laški vojaki, ko je bil še zelen, polovico so ga nam pobrali Nemci. Le nekaj fižola in želja »e imamo. Zelja imamo kar dovolj." ,,Pa nam skuhajte zelja.‘‘ Vzel« je karbidovko in odšla v kuhinjo. Prižgali smo svečo, ki smo jo nosili s seboj. Gospodar je zlezel iz zdiča in sedel med nas. Iz širokega, inteligentnega obraza so nvu gledale zvedave oči. Po prvih besedah je izdal, da prepušča drdbne družinske skrbi ženi, a njegove misli se bavijo z večjimi načrti. Bil je po svetu, tudi v Ameriki marsikaj je videl in doživel. Zemlja tu je mačehovska in premalo je je, da bi govoril o mletju, pa je postavil mlin na veter. Vetra pa je dovolj, zmeraj piha čez prelaz. Stalo ga je obilo truda in tudi denarja. Zdaj, med vojno, seveda vse s toji. Pa ne bo zmeraj tako... V samozadovoljstvu so se mu smehljale oži. Večerjali smo kislo zelje, kose jančka, ki smo jih imeli seboj, in velik hlebec kruha. Trije otroci- so nas požirali z razprtimi usti in očmi. Mati jjh je zaman opominjala s pogledi. Dali smo jim kruha in mesa. »Ne smete zameriti," je dejala gospodinja. „Že tako dolgo nismo imeli kruha." . In ga je tudi ona vzela košček od starejšega sina in ga dala v usta. „Ali ne dobite aprovizaoije?" „Dobili bi jo, a je ne maram," je rekla trdo. „Nočemo njihove aprovizaoije. To nam naj pustijo, kar pridelamo. Težko je, a se bomo že pretolkli. Saj niso samo oni na svetu." Ni govorila tako samo zaradi nas. Preveč pristnega ogorčenja je bilo v njenem glasu. Bila je lepa v svojem ponosu. In ni vzela denarja za zelje. „3e nikoli nismo vzeli plačila od katerega tovariša. Dokler imamo, damo zastonj." Redkokdaj mi je bilo tako toplo pri srcu kot tisti večer. Prav v spanec me je spremljala svetla podoba gospodinje. Profitarski godrnjavec, ki si klečeplazil pred krvniki — mi dobro vemo, komu in kaj smo dolžni. Toda Jože ja stopal vedno počasneje. Gle- i pice nad vodami. Stotina vesel je poganjalo ladjo. Skozi oblake je padel šop žarkov na brod in ladja je zasijala na gladini kakor velik galeb, ki se je bil spustil na vodo, pa mu krila še vedno plahutajo v zraku. Ladja hiti proti bregu in raste in, čim bolj se bliža kopnemu, tem bolj čudna postaja. Jadra so zmečkana in raztrgana. Vrvi vise niz jambore vse potrgane in preperele. Boke, poškodovani pramec in zlomljeno krmo ladje so prekrile trave, ki vise celo od vesel, ki počasi in umerjeno bijejo po morski površini, potiskajoč vedno hitreje h kraju čudno galejo. Kakor da je neka čudna roka dvigala iz globine že zdavnaj potopljeno ladjo, tako plava pošastno drevo sedaj proti kopnemu. Jože je videl, kako so se vsa tista vesla dvigala v zrak kakor stotine rok. Velikan se je zdrznil in obstal. „Galjot Ilija" je šepnil. In zazdelo se mu je, da so vse tiste roke stegnile prst proti goram v srcu istrske dežele, kakor da mu naročajo: „Pojdi od tod! Tam je tvoja rešitev!" In velikanu se je zazdelo, da mu galjot meče v obraz iskre in kresnice, da mu kliče v ušesa: „Ne bodi suženj! Tudi ti $i človek!" Jožu se je zdelo, da spet sliši galjotovo pesem v notranjščini galeje. Velikan se je zmedel in vznemiril Slišal je razbijanje svojega srca, živo je pomislil: Ce stopim naprej, se bo razvalovilo morje, zagrmelo nad menoj: ..Sramota!" in roke ga bodo udarile po licih. . . Da! Vrnem se. Spokorim se za svoj greh. Sam bom delal in čakal na svoje brate. In bratje bodo prišli — četudi ne takoj, pa čeprav čez sto, čez tisoč let. Nazaj! Nazaj! Kamarlengo je vedno pogosteje tepel osliča. Glej, zdaj, zdaj se bo pred njim iz gozda razlil sprevod. Bobni bijejo, trobente trobijo, zastave se vijejo, vzkliki odmevajo. „Hitreje, Joža. So že tu." je zagrmela množic* „Viva, kamarlengo! na robu gozda. Med dvema zastavama, v spremstvu svetnikov, plemičev in kanonikov, se je prikazal podeštat. Množica je planila proti Civetti. nastala je zmešnjava. Vsi so se gnetili proti zmagovalcu. Vsi so mu hoteli poljubiti robove oblačila. Nekaj fantov je dvignilo osliča s kamarlengom, da je jahal nad morjem glav. Avto je trajalo samo trenutek. Nenadoma so se meščanom pomračili obrazi, prebledeli so od razočaranja, porumeneli od jeze. • Kričanje in žvižganje je oglušilo Civetto. Očj so se bliskale, pesti pretile. »Dol z njim! Zvežite ničvredneža!" je kričal podeštat. »Vsa mesta so dobile svojega tlačana, a mi? A mi?" Kamarlengo, še vedno plavajoč v zraku, se je ozrl okrog sebe in šele sedaj spoznal vzrok svojega naglega propada. Veli Jože je v zadnjem trenutku brez sledu izginil. Veli Jože, odlomek. nazaj & Salel Josip: FLEGAR BEBENAU ^TT>.w •«-« ...................... « T% Dragotin.' Kette: Starejši Robani še pomnijo, da je bila po-»eni o Flegarju Bebenavu svojčas po vsem Rožu znana in priljubljena- Pesem slika kruti grajski pritisk na kmeta v dobi pred letom 1848, ko je bila vsa politična, sodna in davčna oblast osredotočena na posameznih graščinah. Na vsakem gradu pa je poosebljal ta rešim flegar (iz nemštva Pfleger), ki je za svoj okoli* predstavljal najvišjo posvetno moč. Njegov gospodar — graščak, kak knez, grof ali vsaj baron je navadno zapravljal denar v kakem daljnjem mestu ali celo v inozemstvu. Flegar pa je imel dolžnost, iztisniti či mveč življenjskega soka iz podložnikov. Cim bolj se je izkazal za to sposobnega, tem bolje je sam uspeval. Zato je postal flegar za našega kmeta poosebljenje vsega fevdalnega zla; pred njim je izmozgani kmetič trepetal, se mu klanjal do zemlje, v obupu pa ga tudi preklinjal in od daleč dvigal svojo pest proti njegovemu sedežu ... Prvi je pesem o Bebenavu objavil Schei-nigg v »Narodnih pesmih koroških Slovencev"; znani pevovodja Pavle Kernjak pa jo je uglasbil (Zbornik koroških pesmi, uredil Luka Kramolc, Lj. 1948, str. 67 sl.). Tu je pesem objavil s sledečo pripombo: „Webenau je bil oskrbnik (valpet) na gradu v Hodišah ob Vrbskem jezeru. Se pred 50 leti so kmetje pripovedovali, kako grdo je ravnal s svojimi podložniki pred 100 leti. Kadar se je vozil v Celovec ali ' Beljak in je srečal kmeta, ki se mu ni pravočasno in hitro umaknil, ga je VVebenau kar na cesti pretepel z bičem. Izvor pesmi kaže tukaj na Hodiški grad. Scheiniggovo besedilo pa pričenja: „V Ce-lovci je bil na Bebenav . ..“ Lokalizacije je to-lej v Celovec. V mladosti sem pa v Slovenjem Plajberku zabeležil isto pesem, v kateri se Bebenau postavlja za fleharja na Humberku, znano graščino nad Dravo ob cesti v Celovec, ki je nekdaj gospodovala vsemu Rožu od Obirja do Baškega jezera in delno še Guram tja do Vrbskega jezera. Ker je v tem zapisu ohranjeno najpopolnejše besedilo, obenem pa socialna krivica najbolj nazorno poudarjena, ga objavljam tukaj prvič: Na Humperze je bil flegar Bebenav, ki je vse pavre dreti nav! Buh je čriz pavre vsmilov se, fovšnija na den gre! Smo mali ane krajcarje, pa smo na Humperk znosili je. Gospudi se nam pa v‘n »mijo, ko njim suknje flikamo! Doma pa tak sromaštvo je, da je tribarti gorje! Kako otročič jamrajo, ko še kruha Vnemajo! Kako se m‘ ženska smili, ko ne ve, kaj bomo kosili . Še prahu moke k‘ni! Kakšni bojo žganci ti? Pojdam pa klicat soseda, da dri ve v taberno pojdava. Tam je še mav krača časa, Ko birt ncjve kvarte ma. Al bo pa kreg noj jamranje, bom pa koj potajov se! Bom se vlegov noj zaspav še antvurt ne bom dav. In vendar ta ovekovečani „flegar Bebenav" menda ni vihtel svojega biča niti na Hodiškem gradu, niti na Humperku, še manj pa v Celovcu tem več v Rožeku. Lokalni zgodovinar Stefan Singer (kateremu so nacisti uničili ue samo plodonosno življenje, ampak tudi rokopisno ostalninol) poroča v ,,Nedelji" (Celovec 1930, str.32 sl.), da je bil leta 1818 v Rožeku za flegarja Karl von Webenau, ki je ostal pri kmetih v tako žalostnem spominu. O njem imamo tudi poročilo, kako je z najkrutnejŠimi sredstvi ustrahoval v Rožeku vso župnijo z župnikom vred (katerega je dal celo zapreti) samo zato, ker so se protivili njegovi volji, ko je pustil prestaviti pokopališče stran od farne cerkve. Sila strahovanja se iz pesmi nazorno zrcali. Narodni pevec ostro čuti socialno krivico, ko flegar ,,vse pavre dreti na", to je: jih da pre- tepati in odirati, da iz njih izžme zadnje krajcarje, nazadnje pa jih še zasmehuje. Drastično slika „tribarti gorje" doma; otročiči ..jamrajo" od gladu, ženska nima kaj skuhati, še prahu moke nima za vsakdanje — žgan-ke! Edino uteho najde pevec v „taberni“, če je malo kratkega časa, pri vsaki nevarni besedi pa se tudi »potaji"! Pesem je zložil očitno kak narodni pevec, kakršnih je bilo v tistem času v Rožu več. France Kotnik piše o teh ljudskih pesnikih v Slovenskem poročevalcu 10. oktobra 1950 in navaja pri tem poročilo iz Janežičeve Slovenske Bčele leta 1853, v katerem neki V. pripoveduje, da je Rož pred 40 ali 50 leti „s!ovel kakor male Atene". Neki kmet iz Roža, da je v latinske šole v Celovec privedel JUŠ KOZAK: življenje je sililo v stanovanje. Od zunaj smo prinašali skrbi, jih 'razlagali in zmajevali z glavo. Število brezposelnih je naraščalo. „Spomladi so se branili kruha," se je govorilo v hiši, „le denar so hoteli. Sedaj prosijo kruha in poližejo krožnik." Ves dan so postajali pred vrati, zvonili in ponavljali svoje skrbi. Tu jim je pomolila usmiljena roka kos kruha, tam skledo z ostanki. Ponekod so stanovalci vdelali rešetkaste zaklopke v vrata, ki se niso potem brezposelnim več odpirala. Meščani, ki jih je človeška beda v udobnih stanovanjih vznemirjala, so pritrjevali pod imenom pločevinaste ploščice, okrašene z mestnim grbom in napisi, da se je gospodar odkupil na občini in je poslej policijski prepovedano pred stanovanjem beračiti. Tako je vest olajšala in se je misel oprostila vsiljive stiske. Dopoldne je pozvonilo. Pred vrati je čakal mlad mož v zamazani srajci in skoraj prosojni obleki. Vedio me je pogledal. ..Gospod, imate kaj dela?" Odvrnil sem, da ga niman. „Drva bi sekal, premog bi nosil." „Ne potrebujem. Bi ne vedel kaj." Ponudil sem mu kruha in dinar. Z jasnim pogledom me je zavrnil: „Ne prosim, zaslužil bi rad. Za vsako delo primem. Zagorski rudar sem, '-e štiri meseoe brez dela. Pomagal sem prej pri kmetih, sedaj me je pomanjkanje dela prignalo v mesto. Mater imam, staro in nadložno." Se enkrat sem mu ponudil kruha in se opravičil, da mu dela ne morem dati. Zdelo se mi je, da me je preslišal; oziral se je v zadregi po vratih, dokler mu niso oči obvisele na imenu. „Vi pišete?" je smehljaje vprašal. „Pišem.“ „Bral sem vašo povest. O, prej sem mnogo bral, dokler sem delal v revirju. Knjige in časopise. Ali ni čudno, da sem se pri vas oglasil?" Morda mi je lahko, ponudil sem mu denarja. Ni iztegnil roke. „Drugič, gospod," je odvrnil z jasnim glasom, ..oglasim se, če boste imeli kaj dela." Odšel je in v nadstropju više pozvonil. Ko sem opoldne pripovedoval, kaj se mi je primerilo, se je oglasil Damjan: „Ali se ne godi Muniju dobro, še ljudem se ne tako." Nadlegoval je mačka, da bi se igral, a se je žival branila in se miže stiskala v kotu na zofi. Čez čas je s svetlimi očmi vprašal mater: „Ti, zakaj mu oče ni dal knjige?" „0, Damjan," se je nasmehnila Vlasta. Molčali smo, dokler nisem prepričevalno poudaril, da se je Miklavž osuplo ozrl. „Vse to usmiljenje in miloščine so nesmiselne. Kaj bi zoper železne zakone razvoja?" „Tako mislijo vsi, ki so se s ploščicami odkupili," se je uprl Miklavž. „Oni se skrivajo pred življenjem, mi pa okušamo stisko in gledamo z odprtimi očmi, kako smo se kot ljudje razgalili." „Naš Muni bi ne prosil," se je zopet vmešal Damjan. ,,Ta bi ugriznil." Ni še izpre-govoril do konca, ko je bolestno zajavkal. Muni je ležal na hrbtu. Oklepal je Damjanovo roko s sprednjima šapama, jo ogrizel in suval vanjo z zadnjima od spodaj. Otrok je zastokal od bolečine in je komaj oprostil vso marogasto roko. Muni se je stisnil v kot in zamižal. Zver se je pričela prebujati. Podnevi je zvonilo in zvonilo. Oglašali so se vse vprek, mladeniči, ženske, starejši mož- svojega sinčka in ga ravnatelju z latinskem nagovorm priporočil; drugi kmet pa se je po grških klasikih naučil grško govoriti. Nadalje poroča: „Koliko pa je bilo v tisti dobi kmetskih pesnikov, ki so znali lepe pesmi zlagati in koliko pevcev, ki so daleč sloveli, tega dokazovati ni treba, ker je brez tega dosti znano." Res škoda, ,Ua poročevalec tega ni »doka-zoval". Danes vemo zanesljivo samo za dva taka ljudska pesnika, t. j. za Drabosnjaka, ..porednega pavra v Korotane", iz Osojskega Turja in Miho Andreaša, tkalca in pesnika iz rožeške okolice, čigar pohlevne pesmice (osem) je Matija Ahacel 1833. objavil. Ta Anderaš je verjetno zložil tudi našo pesem. Drabosnjak je bil bolj revolucionarnega kova. MUHI je, ljudje iz Banja Luke, celo Bosanci in Dalmatinci. Prosjačile so redovnice. V procesijo brezposelnih so se uvrščali frančiškanski bratje, ki so nabirali za novo cerkev. Za silo oblečenemu moškemu je bilo nerodno stati pred vrati in je prosil, da bi se mogel pogovoriti na samem: bivši pisarniški ravnatelj, štirje nepreskrbljeni otroci, že šest mesecev brez dela, bolehna žena. Prositi se sramuje, stoji pa na robu. Bil sem v zadregi. Mučno je gledati človeku v notranjost, kadar se mu V!flnBiC]Biii!fiinafXBsiiBB8an»BB*aaBnmEB Igo Gruden: $esem muiecjev Mi smo minerji! — zarili smo v rove gnev in obup in vse misli gorjupe; vse svoje sanje in nade in upe skrili pred soncem smo v črne domove . . . Hčerke-minšrke, minerje-sinove vzeli seboj smo, da rijejo z nami; in kar od nas jih še pride za nami, matere skrile v minerske so rove, da zarodijo — kot gade — jih v jami, da nadojijo jih v gnjevu, s solzami — hčerke-minerke, minerje-sinove. Dol pod Dalmacijo, Istro, pod Krasom, sončnimi Brdi, vipavsko dolino, gozdom trnovskim in soško kotlino pesem minerjev s preroškim gre glasom, mrko naproti gre svobodnim časom, mrka prepreza že vso domovino ... Čujle nas, bratje, o, dajte nam znak, v Beogradu, Zagrebu, beli Ljubljani, da od Dalmacije daleč gor v Brda dvigne po rovih se narod teptani, da se od isker bolesti in srda ogenj razširi kot blisk na vse kraje. Cujte nas, bratje, o, dajte nam znak, v Zagrebu, Belgradu. beli Ljubljani — in že pod Trstom in sončno Gorico, Puljem in Reko in zadnjo vasico svet se zaziblje, ves hkrati zamaje, vse z dinamitom poženemo v zrak----- Ko se razvleče poslednji oblak, zadnji v daljavi poleže se jek, ne več minerji, zidarji svobodni bomo gradili na zemlji tej rodni, v soncu svobode nov ustvarili vek ... zatika glas, ko slika svojo bedo. Ali bi mu razlagal lastne stiske ali filozofsko-ekonomske vzroke? Prihajali so otroci in ponujali jesenske cvetice. — Na dvorišču je invalid igral harmoniko, lepo dekletce, ki še ni imelo deset let, je s prijetnim glasom pelo »Gozdič je že zelen" ter se z bistrim pogledom oziralo v okna velike stanovanjske hiše. — Šumno so zacingljali kraguljčki na bobnih, ciganski otroci so se prekopicevali, peli in vrešče prosili. Muni je preplašen odskočil z okna. Okoren medved, do krvi odrgnjen na vratu, se je topo zibal na zadnjih šapah in poskušal plesati po udarih. Ugasle oči so videle le že- Jtlbli Tihi gaj, mrtvi gaj že nič več ne šUmi, le še malokedaj skozenj ptička leti. le še malokedaj lep spomin se zbudi: Kako smo ljubili, živeli 1... Tudi tebe, moj gajek borovi, tudi tebe so danes ode K snegovi... lezuo paKeo nad giavo. — Svet je postal teater revščine. V stranski ulici je v kletnem stanovanju zastrupil brezposeln delavec sebe, ženo in otroka. Izgubil je živce v stiski, ki se je razlezla po vseh zemeljskih celinah.------------ V Ljubljanici se je pričelo delo. Stroji so brneli od jutra do večera, meščani so se zbi-l ali na bregu, modrovali, ugibali in opazovali delavce v strugi. Dva izmed naših stalnih sta našla delo. Stala sta ves dan do kolen v vodi, dvigala z lopato težko ilovico in jo metala na vozičke. Veliki stroj je brnel, škripal in se obračal. Nenasitno je zajemal ilovico in jo prenašal do postavljenih vozičkov. Po bencinu je zaudarjalo, ponoči se je širil smrad mlakuž v strugi. Neki dan so stroji utihnili, vozički obstali, izbruhnil je štrajk. Na obrežju so posedali delavci in topo zrli v strugo. Kmetiški fantje, visoki, temnopolti Bosanci, Dalmatinci, vsi so se uprli proti nizki mezdi in stražili, da bi kdo ne izdal bratovščine. Teden dni so že počivali stroji in ljudje. Podjetniki niso odnehali. Tedaj je zdravnik na nabrežju kupil prašiča in ga poslal v delavsko kuhinjo. Radovednost je izvabila meščane, da so se zgrnili v gručah na oglede. Proti večeru se je prikazal župan in se molče izogibal ljudem, ki so strmeli v prazno strugo. Za vodo so se razvnemali raznovrstni pogovori. Bujna fantazija je že videla puške, ljudje so se plašno umikali in stegovali vratove. Otroci so pobirali vesti in kričali pred hišo: »Streljali se bodo". Okna so se odpirala, stanovalcev se je polaščala razburjenost. Le gospa y gornjem nadstropju je igrala Vales espana na klavirju. Tišina je ljudi vznejevoljila in le neradi so se razhajali. Drugo jutro so stroji zopet zabrneli, koščena, od sonca ožgana telesa so se vrnila med ilovico. Kasneje sem neko popoldne sedel pri pi-salniku in upiral oči na cesto. Muni je nepremično ždel na knjigi poleg mene. Med ljudmi, ki jim je sonce sijalo v lica, sem ugledal visoko ženo. Poznal sem jo. Vedno je hodila v črnem. Stanovala je na Spodnjih Poljanah in preživljala osem otrok. Mož je padel v vojni, otroke je izredila s trdim delom in brižno štednjo. Lice se ji ves čas ni izpremenilo. Le koraki so postali počasnejši. Videlo se je, da globoko zajema sapo. Vsako jutro sem jo opazoval, kako odhaja na trg, vedno molčeča, kakor da ne pozna žive duše na svetu. Ta dan se mi je dozdevala bolj bleda in še bolj zamišljena. Zvečer sem zvedel, da so ji zaprli sina študenta, ker so ga dolžili, da je podpihoval delavce med štraj-kom. Mati se je bila odtrgala od dela in ga šla obiskat. Domislil sem se študentovskega otroškega obraza, njegovih mirnih, temnih oči, v katerih je plamtela čudna vera, ko rrjj je nekoč pod lipami šepetaje govoril: »Poglejte okoli sebe. Koliko gorja se prikriva sedaj v človeških očeh, koliko upora v prsih. Matere jokajo naskrivaj, možje si ponoči grizejo ustnice. Podnevi so vsi naprodaj za kruh. Vrata v celicah se odpirajo in zapirajo. Ozrite se po vsem svetu, življenje posameznika je izgubilo vsako ceno, mrtvi ne štejejo več. Ob-leže g prestreljenim vratom, nihče ne pozna imen ne ubijalcev. Ali more človek danes živeti brez asketske vere v odrešitev člove-ka?“ Masko, (odlomka) maM 10. marec, sobota; 40 mučencev 11. marec, nedelja; Sofronij 12. marec, ponedeljek: Gregorij 13. marec, torek: Teodora SPOMINSKI DNEVI 10. 3. 1806 — Umrl v Ljubljani šolnik, filolog, prosvetitelj in pisatelj učbenikov Blaž Kumerdej — 1872 — Umrl italijanski revolucionar, borec za ljudske pravice Giuseppe Mazzini, začetnik uporniškega gibanja v Italije 11. 3. 1888 — Umrl Friderik Viljem Raiffeisen, ustanovitelj hranilnic in posojilnic, tako imenovanih „rajfajsnovk“ — 12. 3. 1910 — Umrl na Turjaku pesnik Anton Medved — 1865 — Ustanovljena univerza na Dunaju. 13. 3. 1939 —Hitler je nasilno priključil Av- strijo k tretjemu rajhu — 1848 — Izbruhnila na Dunaju marčna revolucija, ki je pometla Metternichov absolutizem. GLOBASNICA Sicer je »Slovenski vestnik11 v svoji zadnji številki prinesel kratko poročilo o šiviljski razstavi, ki je bila minulo nedeljo pri nas v Globasnici, toda zdi se nam, da je bilo to preskromno. Razstava, ki je bila po komaj treh tednih trajajočega tečaja, je bila tako bogata in okusno opremljena, da ji moramo na vsak način posvetiti nekoliko več pozornosti. , Tečaj, ki je trajal še ves ta teden, je pose-čalo skupno 17 deklet in žen. Prvotno se jih je bilo prijavilo samo 14, pozneje pa, ko se je bil tečaj že pričel, so se prijavile še tri. Kar veselo je bilo med tečajem pogledati k njim, kako so drdrale na šivalnih strojih in delale obleke, bluze predpasnike, perilo in še mnogo drugih reči. Voditeljica tečaja tov. Slavka Miškulnikova pa jim je prikazala, kako se vse to pravilno napravi, prikrojevala In nadzirala njihovo delo, da je bilo vse pravilno in lepo urejeno. Tako so v treh tednih pripravile in razstavile okoli 230 različnih šiviljskih izdelkov, kar je zelo lep uspeh. že takoj po ma*i so začeli domačini prihajati in si ogledovati raz-stvo. Tečajnice so s ponosom prikazovale svoje izdelke, saj je bilo med njimi tudi mnogo takih, ki doslej šiviljskega dela *e poznale niso. Jasno je, da se na takem tečaju ne morejo naučiti toliko, da bi bile izučene šivilje, to niti ni namen šiviljskih tečajev, ki jih prireja kmečka zveza. Naučile pa so se toliko, da bodo znale napraviti vse za domačo potrebo in s tem je bil dosežen namen tečaja. Neka tečajnica, ki je že mnogo šivala, ie po tečaju dejala: »Precej sem sicer že znala, toda še več sem se naučila. Ko bo spet tečaj, bom spet šla.“ Slično so govorile tudi druge tečajnice, dekleta in žene, in ved-ilo znova izražale žejjo, naj bo še več takih tečajev. Za popoldne pa so tečajnice pripravile kulturno prireditev z dvema igrama. Kakor je bila dobro obiskana razstava, tako tudi prireditev. Poštarjeva dvorana, ki ni ravno ena najmanjših, je bila nabito polna. Med tečajnicami — igralkami je bilo tudi mnogo takih, ki so prvič stale na odru, toda vse so svoje vloge Izvrstno podale. Besedilo so znale na Pamet kakor očenaš, pa tudi drugače so pokazale, da je v njih mnogo igralskih talentov, kepamo, da so to opazili tudi naši prosvetaši *n jih bodo pritegnili. Med odmor! pa so nam šentlipška dekleta, k* so si tudi prišla ogledat razstavo, s svojimi zvonkimi glasovi prepevale naše narod-"® pesmi in tako izpopolnile prireditev. Sicer ‘mamo tudi v Globasnici svoj mešani pevski *bor in dobrega pevovodjo, toda šele na eni Prireditvi smo ga slišali, da zna tudi narodne Pesmi. Kako lepo bi bilo, če bi nam naši do-ma«i pevci na vsaki prireditvi prepevali, saj slc»vensko pesem tako radi poslušamo. Prepričani smo, da se bodo kmalu spet opomogli in 11 am s svojimi pesmimi razveselili naša srca! Ob koncu izrekamo vsi Globašaui, posebno Pa še tečajnice, prisrčno zahvalo Slovenski kmečki zvezi, ki nam je tečaj posredovala, in ,ov' Slavki Miškulnikovi, Id ga je vodila 'zorno in v splošno zadovoljstvo. Vedno ji 5°mo hvaležni za njen trud in potrpežljivost “j gre zahvala predvsem nji, da je tečaj ‘■‘ko dobro uspel — in kadar bo spet enkrat Prišla v Globasnico, nam bo vedno dobrodošla Radiški pevski zbor je gostoval v LR-Sloveniji Pevci radiškega moškega zbora smo se vrnili iz koncertne turneje, na kateri smo peli v več mestih LR-Slovenije, zadovoljni in veseli, da smo lahko nudili našim svobodnim bratom, la vedno spet želijo slišati pristne koroške narodne melodije, slovensko pesem našega Korotana. Lepi so vtisi, ki smo jih prinesli iz našega gostovanja in v radosti se bomo spominjali dnevov, ki smo jih preživeli v sredi naših bratov onstran Karavank. V toplem in prijaznem sprejemu, ki nas je pozdravil povsod, smo videli globoko povezanost, ki jo goji svobodni slovenski narod do svojega žjvlja v zamejstvu. Globoko smo občutili resnico, da nas kljub nam postavljenim državnim mejnikom združuje enakost duha, — tisočletna vez, ki je dajala naši zemlji slovenski pečat. Prijazen in iskren je bil sprejem, ki smo ga doživeli na jeseniškem kolodvoru, ko smo se pripeljali skoz dolgi predor, ki loči ljudstvo istega porekla in iste krvi. Jeseniški kovinarji, ki so se odtrgali za uro od dela, * *o nam zapeli prijazno dobrodošlico. Segli smo si v žuljave roke in bili smo med seboj kakor davni prijatelji. Val navdušenja nas je pozdravil v natrpani dvorani jeseniškega gledališča, kjer smo nastopili še isti večer (v petek, dne 23. februarja). Iz polnega srca smo zapeli naše pesmi, ki so našle hrumeč odmev med občinstvom, med katerem so bili ljudje, ki so prišli več ko uro daleč iz bližnjih hribov in vasi. Prav tako prisrčno so nas sprejeli tudi v Gozd-Martuljku. V Domu delavcev, krasnem okrevališču delovnega ljudstva, smo zapeli okrevajočim delavcem, ki so hvaležno sprejeli naš koroški pozdrav. Ko smo nastopili zvečer (24. februarja) spet v Kranju, je nas obdalo prav enako prijazno vzdušje. Prejeli smo darila tamošnjih ljudskih organizacij. Delegacija iz tovarne gumija pa nam je izročila z darilom še ponosno sporočilo, da je izvršila tovarna petletni plan. Na ljubljanskem radiu, kjer so posneli (dne 25. februarja) več naših pesmi na trak, nas je sprejel v svojih prostorih ravnatelj ljubljanske radiopostaje in nam razložil v družabnem pogovoru način upravljanja radiopostaje, ki je izročena v upravo celotnemu delovnemu kolektivu. Taka vzorna ureditev upravljanja državne lastnine bi lahko bila v čast vsaki državi, ki si rada jemlje v usta besedo »demokracije11. Večerni koncert, ki smo ga imeli isto nedeljo v Novem mestu, je bil zadnji koncert naše turneje. Prispeli smo tja že popoldne in imeli priložnost, da smo obiskali še pred nastopom kmetijsko šolo na Grmu, ki je naj-starejša kmetijska šola in jo je nekdaj obiskoval narodni renegat inž. Schumy, ki je bil tedaj še zaveden Slovenec, in je tudi pisal svoje ime prav preprosto po slovenski: »Šumi11. Kar težko nas je prizadela misel, ko smo pregledovali to vzorno urejeno šolo, da pri nas kljub tolikem prizadevanju Slovenske kmečke zveze in naših narodnih organizacij ter vsega slovenskega ljudstva na Koroškem še nimamo slovenske kmetijske šole. Z veliko ljubeznijo so nas sprejeli Novo-meščani v,zadružnem domu in nas obložili z darili, da smo bili prav v zadregi. Ne vemo prav, č« smo jih kaj zadovoljili s svojim petje. Peli smo jim iz srca, kakor sko-ro nikjer, toda po neugodnih vremenskih prilikah so že precej trpeli glasovi; bili »mo že nekoliko hripavi. Jutrišnji dan (26. februarja) smo se po lepi vožnji z avtobusom po Dolenjskem, kjer smo si tudi ogledali Dolenjske Toplice, spet vračali v Ljubljano, da se pripravimo za odhod na Koroško. Silno lepe vtise smo odnesli iz vseh krajev, kjer koli smo gostovali, koder koli smo hodih. Videli smo delovno ljudstvo, ki se težko bori za boljše življenjske pogoje, a tudi ve zakaj se trudi. Povsod smb prijetno občutili globoko in iskreno povezanost z nami ter zaskrbljenost za naše težave. Videli smo, kako budno spremljajo našo borbo za na* narodni obstoj. Močno se nam je utrdila zavest, da naš matični narod nikdar ne bo pozabil svojih sinov in hčera, ki so ostali izven meja. Hvaležno se spominjamo, * kako veliko pozornostjo in skrbjo so nas obdajali povsod, kjer koli smo se nahajali, da bi nam napravili naše bivanje v njihovi sredi čim bolj prijetno. Radi bi se jim oddolžili za njihovo prijaznost tudi pri nas na Koroškem. — • Radi verjamemo, da naš obisk v LR-Sloveniji ni šel na račun šovinističnim nasprotnikom v OVP. Ti zakrknjeni narodni nestrpneži, ki se iz polpretekle dobe prav nič niso naučili, so smatrali celo za potrebno, da dajo svoji smešni razjarjenosti duška v njihovem listu »Volkszeitung11 (od 7. februarja). Mimo klevet in'laži, * katerimi skušajo v strupe- ŽELEZNA KAPLA V sredo. 28. februarja, je v visoki starosti 94 let umrl Ižepov stari oč« \ Lobniku, Janez švegel. Bil je korenina, kremenit značaj in vse življenje trdno na braniku svoje zemlje in svojega naroda. Velika množica mu je izkazala na njegovi zadnji poti čast in spoštovanje. Naj počiva v miru v ljubljeni domači zemlji, preostalim pa naše sožalje! ŠT. VID V PODJUNI Vse je poznalo v na*i okolici starega Maka na Veselih. Bil je sicer že prileten, pa zdrav vsa leta. Predno je prevzel posestvo od svojega očeta, je služil v župnišču v St. Vidu in drugod. Bil je vesel in odkrit značaj in je svoje mnenje povedal vsakomur v obraz. Svoje narodne pripadnosti se ni sramoval in je ni zatajeval. Vedno se je potegnil za pravično slovensko stvar. Nazadnje je pomagal pri delu pri svojem sinu v Grabalji vesi, kjer se je prehladil in začel bolehati ter je po dveh tednih bolezni umrl. Pogreb je bil na prvo postno nedeljo. Nepregledna množica je 51a za krsto na domače pokopališče v št. Vid. Ta številna udeležba je pridala, kako so ga zaradi njegovega odkritega m poštenega značaja ter njegove delavnosti spoštovali in imeli radi vsi. Domači pevski zbor mu je zapel ob grobu žalostinke v slovo, saj je tudi on ljubil petje in v mladih letih rad prepeval. Preostalim naš« sožalje! KOTMARA VES Nedeljska prireditev našega Slovenskega prosvetnega društva »Gorjanci11 je bila brez dvoma za Kotmaro vas ena najboljših po drugi svetovni vojni. Pri Plajerju go ob 7. uri zvečer uprizorili igro »Deseti brat11. Mnogo j truda in požrtvovalnosti je bilo potrebno za j igralce in režiserja, preden so igro naštudirali. In če omenimo, da so bili igralci po ve- j čini novinci, je tem bolj razveseljivo, da mo- j remo poudariti, da so brez izjeme vsi prav dobro podali svoje vloge. Ni potrebno imenoma navajati igralcev, ker so se vsi zares potrudili, da je igra tako dobro uspela. Vsi številni udeleženci, ki so se zbirali že eno uro pred pričetkom, so bili navdušeni in veseli so bili tudi igralci, ko je predsednik v garderobi sporočil, da je dvorana že nabito polna. Po pozdravnih besedah predsednika VVaš-nika se je zastor dvignil in dejanje za dejanjem se je vrstilo pred občinstvom, ki ni šte-dilo z živahnim aplavzom. Po igri pa je zapel domači mešani in moški zbor. Kako vzdigne pesem srce našim ljudem, je dokaz, da so morali pevci dodajati pesem k pesmi in ne bi se naveličali, če ne bi čas prehitro mineval. Zadovoljni in dobre volje so odhajali ljudje na svoje domove. Igralci pa so se odločili, da bodo igro 19. marca ponovili. Ob tej priložnosti pa se hočemo zahvaliti tovarišu čimžarju Mirtiju in Keznarci iz Plešiv-ca, ki sta igralcem pri vseh vajah stala s svojim znanjem ob strani. PLIBERK Med petimi živinskimi in blagovnimi sejmi, ki so vsako leto v Pliberku, je bil v ponedeljek. 5. marca, tako imenovanj sredpost- j nem članku diskriminirati tako naše pevce, kakor novo Jugoslavijo, niti ne morejo opustiti izpadov proti nekdanjim partizanom, ki so se borili proti fašističnemu zatiralcu m boljšo bodočnost človeštva. Verjetno se ta prenapeta gospoda še vedno moti v času ati pa ni prespala dob«, r kateri so »banditi11 ogrožali veliki rajh nepozabnega firerja. Svobodoljubni svet gleda dane* n« nekdanje : partizane vse drugače. Žal se pač vedno spet najdejo ljudje, ki se še danes ponašajo z nacističnimi nazori. Ali čas jih bo že se izučil. Njihova neozdravljiva zaslepljenost pa nas v našem nadaljnjem delu in borbi za obstoj našega naroda in za ustvaritev dobrososedsldh odnosov^et mirnega »ožiti« v deželi nikakor ne bo oviral*. ni sejm. V pričakovanju, da bodo ljudje veliko nož prav mnogo kupovali blago aa obleke, čevlje, klobuke, perilo in drugo, »o kramarji postavili izredno mnogo stojnic, n« katerih so razložili svoje blago ter ga ponujali ljudem, ki so prišli na sejm. Po snežnih in deževnih dnevih je bilo v ponedeljek prav lepo vreme in ker kmetje zaradi snega še ne morejo opravljati svoja nujna dela, je prišlo zelo mnogo ljudi na sejm. Toda kupovali so bolj malo, ker blago, ki ga je sicer na vsak sejm več na izbiro, je drago in vedno dražje, denarja pa na kmetih vedno manj in tudi delavci in nameščenci zaradi podraženih življenjskih potrebščin ne morejo misliti na nabavo novih oblek. Zato je bilo trgovanje bolj mlačno. Na svoj račun pa so Slovenska prosvetna zveza naznanja Slovensko prosvetno društvo »Srce11 v Dobili vesi vabi na igro »RAZVALINA ŽIVLJENJA11 ki bo v nedeljo, 18. marca 1951, ob 14.30 uri v Narodnem domu. Prireditev bo združena s proslavo pisatelja F. S. Finžgarja. K številni udeležbi vabi Odbor. pršli najbolj kramarji s sladkimi dobrotami in posebno Jurčeva Ida je s svojim zgovornim jezikom in poznanjem skoraj vseh ljudi iz okolice, privabila okoli svoje stojnice številne sejmarje, ki so kupovali onim, ki so jim pri srcu, sladka darilca. V ostalem pa so dobi o odrezali gostilničarji in je prav posebno podjetni Štefej Breznik imel polno gostov, ki jim je njegovo osebje komaj utegnilo postreči iz njegove priznane kuhinje in negovane kleti. Živine so prignali prav malo na trg in tudi ni bilo na živinskem trgu pravega zanimanja za kupčijo. Leta 1950 200 novih obrtnih dovoljenj Celovški trgovci so se dne 28. feruarja t. I. zbrali k protestnemu zborovanju. Na tem zborovanju je poslvodja sekcije za trgovino, dipl. trgovec Miiller, navajal nekaj zanimivih številk iz področja obrtnih zadev in povedal, da so v letu 1950 obravnavali 1240 obrtnih, listin in k tem zadevam zavzeli stališče. Leta 1950 predložene obrtne zadeve se razvrščajo na naslednje panoge: 566 novih prošenj, 122 prenosov, 35 najemnin, 28 prenosov na vdove, 219 obrtnih razširitev, 58 premestitev kraja, 18 formalnih dovoljenj, 16 podaljšanj dovoljenj za krošnarjenje 13 zopetnih obratnih prijav in 22 nastavitev poslovodij. Od 566 novih prošenj za obrtna dovoljenja jih je sekcija za trgovino 200 priporočala, to je 42 odsotkov, 316 pa jih je odklonila. V pretežni večini je bilo zanimanje za panoge živilske male trgovine, tekstilne trgovine, galanterijskega blaga, lesne trgovine, pravice in trgovanja na sejmih. Nasproti260 na novo priznanim obrtnim dovoljenjem jih je bilo okoli 160 izbrisanih in je na ta način nastalo preteklo leto 200 novih obratov, ne samo trgovin. temveč tudi omejene trgovske agenture. ..Slovenski vestnik", K). HL 19&1 Stov. 16 (|86«) SlpM 6 Izšla bo knjiga »Koroška v borbi" #ka v borbi". Narodnoosvobodilna borba je v zgodovini vsega slovenskega naroda med najpomembnejšimi dogodki. Tudi mimo koroških Slovencev ta te*ka, a slavna doba ni »la brez močnih učinkov. To borbo smo tako ali drugače vsi spremljali in menda bi mogel vsak posamee-nMc kaj povedati k strašnih