PRVI
SLOVENSKI PIKNIK V BUDIMPEŠTI STR. 5
NA PETROVO POD
LUGAŠOM STR. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 7. julija 2005    Leto XV, št. 14, cena: 50 Ft
SEMINAR ZA PORABSKE UČITELJE NA
RAZPOTJU
Približno štiri desetletja se. slovenski učitelji in kulturni delavci ob koncu šolskega leta odpravljajo na Seminar slovenskega jezika in kulture v Slovenijo. Sprva je izobraževanje bilo dvotedensko, pred dobrim desetletjem smo ga na željo sodelujočih skrajšali na teden dni, posodobili oblike dela in maksimalno prilagodili vsebine željam in potrebam udeležencev. Približno zadnjih pet let je seminar še krajši - tako so spet pleli udeleženci - saj se nanj odpotuje v ponedeljek popoldne, vrnitev pa je v petek popoldne. Kraj seminarja prav tako izberejo sodelujoči, po navadi so to prestižne lokacije (Bled, Portorož, Škofja Loka, Terme Zreče in letos Piran). Seminar organizira tista organizacijska enota Zavoda RS za šolstvo, v kateri leži izbrani kraj, letos je to bila OE Koper in njen predstojnik mag. Mirko Zorman, ki je ves čas vestno skrbel, da je vse teklo, kot mora, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
Že predpriprave so dale slutiti, da bo problem s številom udeležencev. Res je v Porabju le 13 učiteljev, ki poučujejo slovenski jezik, res pa je tudi, da jih je še nekaj, ki so končali študij slovenščine, in verjetno ne želijo, da bi njihova diploma bila mrtvi kapital. Tu so še slovenske vzgojiteljice in številni kulturni delavci, ki bi se prav tako lahko udeležili seminarja. No, končno število prijavljenih je bilo 9, od tega le 5 učiteljic, ki poučujejo slovenščino - 3 monoštrske in 2 seniški. Ja, če me spomin
ne vara, imamo narodnostno šolo s poukom slovenščine in učitelje, ki le-to poučujejo, tudi v Števanovcih...
Pa gremo k letošnjemu programu seminarja, ki se je odvijal od 20. do 24. junija v Hotelu Piran. Zastavljen je bil tako, da bi sodelujoči pridobili veliko novih, uporabnih znaj za svoje delo. Prvi delovni dan (v torek) smo obiskali OŠ Lucija pri Portorožu, opazovali dve uri pouka in se pogovarjali z učitelji ter vodstvom šole. V popoldanskem času smo videno razčlenili in praktično utrdili. V sredo smo se najprej srečali z dr. Zinko Zorko, ki že več kot tri desetletja sodeluje na seminarjih za porabske učitelje, jim po-
sreduje nova, dragocena znanja, pedagoški optimizem in ljubezen do ohranjanja narečne govorice.
Ker želimo, naj bo pouk jezika sodoben in privlačen, moramo vanj vključevati tudi sodobne medije, predvsem računalnik; novih spoznanj o tem smo bili deležni v popoldanskem času. Pred sprejemom, na katerem so nas pozdravili predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, Zavoda RS za šolstvo in madžarskega veleposlaniš-tvavLjubljani, smo si vodeno ogledali čudovito mesto Piran in podrobno spoznali njegove znamenitosti. Četrtkova dopoldanska pedagoška delavnica je bila namenjena
spoznavanju tvorjenja krajših neumetnostnih besedil, v sončnem popoldnevu pa smo uživali na izletu z ladjo. Ogledali smo si krajinski park Sečoveljske soline.
Zadnji dan seminarja, v petek, smo najprej obnavljali znanje o metodah zgodnjega učenja slovenščine kot drugega jezika, v zadnjem predavanju pa smo imeli priložnost usmeriti pogled čez mejo, k Slovencem v Italijo: svetovalka za slovenske šole v Italiji Andreja Duhovnik Antoni nam je na zanimiv način predstavila življenje in delo slovenskih šol v Italiji. Potem je bilo le še slovo in nekaj sto kilometrov poti do doma... Ob koncu seminarja se udele-
žence tudi povpraša, kako in kaj v bodoče. O letošnjem seminarju (lokaciji, vsebini, organizaciji) so zapisali same superlative. Tudi o tem, da so pridobili mnogo koristnih in uporabnih znanj, da jim je pomembno izkoristiti priložnost za komunikacijo v slovenskem jeziku. Celo priložnost za osebno rast je bila omenjena. Zanimive možnosti, na primer raba slovenščine na delovnem mestu, pa niso bile omenjene. Interpretacijo dejstva, ki vzbuja različne misli, prepuščam bralcem tega zapisa.
Kako in kaj pa s seminarjem v bodoče? skoraj vsi letošnji udeleženci, razen dveh, menijo, naj bo v prihodnje seminar na dve leti. Če to dejstvo jemljemo kot samoumevno, in ne vključimo poznavanja konteksta, pač rečemo v redu. In - kaj je kontekst? Stvari, ki zahtevajo od učiteljev ogromno dela, izobraževanja, odgovornosti in lojalnosti do poklica in jezika: napovedan prehod na dvojezični program, dejansko stanje pouka SJ, nujnost izobraževanja, sprememba odnosa do le-tega in še bi lahko naštevala. Kako si pravzaprav vse to predstavljate???
Treba se bo temeljito pogovoriti in preudarno odločiti. In dojeti resnost položaja. Predvsem pa - v dobro učencev in pouka slovenskega jezika, v dobro ohranjanja narodnostnih vrednot - dojeti, da je za učinkovit pouk slovenščine v učilnicah in izven njih odgovoren učitelj!
Valerija Perger (Posnetek; E. Lazar)
Porabski učitelji na obali v Piranu
2
Ljubljana: obisk madžarskega zunanjega ministra Ferenca Somogyija
PROBLEMI SLOVENCEV NA MADŽARSKEM - V OZADJU
Če drži poročilo Slovenske tiskovne agencije - in nobenega razloga ni, da mu ne bi verjeli - potlej sta se zunanja ministra Slovenije in Madžarske Dimitrij Rupel in Ferenc Somogyi na pogovoru v Ljubljani problematike Porabskih Slovencev dotaknila zgolj na načelni ravni, ki postaja vse bolj oddaljena od konkretne problematike slovenske manjšine na Madžarskem. Največ pozornosti sta ministra namenila evropskim temam in napovedala, da se bodo 11. julija v Budimpešti pogovarjali zunanji ministri Višegrajske skupine, ki jo tvorijo Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska, skupaj s Slovenijo in Avstrijo pa sestavljajo regionalno partnerstvo.
Dr. Dimitrij Rupel je dejal, da si Slovenija želi več ugodnosti za slovensko manjšino na Madžarskem, zlasti pri iz-
vedbi manjšinskih medijskih projektov in projektov na področju šolstva. Ferenc Somogyi pa je poudaril, da je sodelovanje med državama tudi na tem področju brez trenj, četudi pri tem vprašanju prihaja do posameznih težav. Madžarska poskuša poiskati finančne vire, kot so na primer subvencije šolam in publikacijam. Poskušala bo rešiti tudi vprašanje manjšinskega radia.
Zaradi dolžine obiska, le nekaj ur, ni bilo niti priložnosti za poglobljene in konkretnejše pogovore. Dan pred obiskom so slovenskega zunanjega ministra temeljito seznanili z aktualnimi problemi Slovencev na Madžarskem na pogovoru, na katerem so bih predsednika Državne slovenske samouprave in Zveze Slovencev, Martin Ropoš in Jože Hir-
nök, in slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar.
Zunanjega ministra Ferenca Somogyija so sprejeli tudi premier Janez Janša, predsednik državnega zbora France Cukjati in ljubljanska županja Danica Simšič. Na pogovoru pri premieru je bilo poudarjeno, da morata državi povečati gospodarske stike in čezmejno sodelovanje. Sicer pa so se pogovarjali o že znanih temah, kot so pomen petega prometnega koridorja, o vlogi Luke Koper za obe gospodarstvi in napovedali več poletov madžarske letalske družbe Malev med Budimpešto in Ljubljano.
Na poti iz Ljubljane v Budimpešto je imel zunanji minister Ferenc Somogyi v Lendavi pogovor z vodstvom prekmurskih Madžarov.
eR
Tabor „Za materinščino”
Od 26. junija do 2. julija je v Monoštru v Slovenskem domu in dijaškem domu srednje šole potekal 2. tabor »Za materinščino«, katerega organizator je bila Zveza Slovencev na Madžarskem. Tabora se je udeležilo 30 učencev iz porabskih osnovnih
šol in gimnazije v Monoštru. V delo so se vključili tudi štirje fantje iz OŠ III. v Murski Soboti. Delo na taboru je potekalo v treh delavnicah, ki so jih vodili mentorji iz Slovenije. Glasbeno-folklorno delavnico je vodila glasbena pedagoginja Marija Ritu-
per, jezikovno delavnico profesor slovenskega jezika Drago Meglič, naravoslovno delavnico pa študent razrednega puoka Gašper Gomboc. Poleg aktivnosti na dopoldanskih delavnicah so se učenci spoznavali s porabskimi vasmi, kopali v bazenu, si ogledali filme. Na sobotni zaključek tabora so povabili tudi starše. (Več o taboru v naši naslednji številki. )
PORABJE
VSAK
TEDEN
Sprejem ob dnevu državnosti
Slovenski državni praznik, 25. junij, so proslavili tudi v Monoštru. Ob dnevu državnosti je Slovenski generalni konzulat v Monoštru priredil sprejem, katerega so se udeležili predstavniki družbenega in političnega življenja županije Vas in Zala ter Prekmurja, oziroma predstavniki Porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov.
V svojem pozdravnem nagovoru je generalni konzul Marko Sotlar med drugim povedal: »Letos mineva 14 let odprelomnih dogodkov, ki so usodno zaznamovali slovenski narod ne samo v domovini, ampak tudi v zamejstvu. Dolgoletni sen o lastni samostojnosti in neodvisnosti je dne 25. junija 1991 postal resničnost. Tega dne smo stopili na novo pot negotovosti v lastno prihodnost, pa vendarle z gotovimi in jasno zastavljenimi cilji. Ti cilji so se v dobrem desetletju tudi uresničili, pri čemer to ni zasluga samo Slovencev, pač pa vseh, ki to državo tvorijo. Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji
na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, pravi slovenska ustava. Prav ta Ustava pa tudi določa, da država Slovenija varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, kakor tudi, da skrbi za avtohtone slovenske narod-ne skupnosti v sosednjih državah, med katerimi so seveda tudi Porabski Slovenci.... Prav je, da se ob takšnih praznikih, kot je dan državnosti Republike Slovenije, spomnimo tudi takšnih dogodkov in takšnih pogodb, ki sta jih sklenili obe državi. Madžarska in Slovenija, in ki so bile plod prijateljstva in dobrososedskega sodelovanja na vseh področjih, na področju zaščite obeh manjšin pa še posebej. To omenjam zato, ker me navdaja občutek, da se v zadnjem času nekako skuša pozabiti na tisto, kar predstavlja temelj mednarodnopravnih obveznosti ene in druge države, kar se tiče manjšinske zaščite. Te obveznosti pa so zapisane v Sporazumu, ki zavezuje obe pogodbenici, ne samo Slovenije. Kakšna je realnost, pa lahko vprašate predstavnike obeh manjšin, ki so danes tukaj prisotni, lahko pa se ozrete okrog sebe in Že na prvi pogled vidite razlike med Porabjem, kjer živijo naši Slovenci, in med Prekmurjem, kjer živijo naši Madžari.
Moj današnji namen ni ta, da bi izpostavljal ali celo po-glabljalprobleme, s katerimi se dnevno ukvarjamo vsi, ki imamo kakršne kolipovezave s Slovenci tukaj v Porabju, temveč da opozorim na to, da nas čaka ogromno izzivov v prihodnosti, pri čemer vsi, ki ste danes tukajprisotni in vsakposameznik izmed vas, lahko na svoj način pomaga pri premagovanju teh izzivov. «
Porabje, 7. julija 2005
3
Gledališka držina Nindrik-indrik na festivali v Mavhinjaj
V vesi Mavhinje v Italije gde živejo Slovenci, vsikšo drugo leto organizirajo velki gledališki festival. Na njem se notpokažejo gledališče stera delajo med Slovencaj v Italiji. Tej gledališč je rejsan dosta pa je dun vredi ideja, ka geste eden takši festival, ka leko lidge vidijo, kak pa ka delajo. Festival je rejsan velki. Od 16. 06. pa do 03. 07. je gori stoupilo osemnajst gledališč. Kakšen večer je publika leko vidla celau dvej predstavi. Ob takši večeraj se ma šegou dobiti na glavnom placi ali pod velkim šatorom od osemstou do gezero lidi. Zdaj pa si leko brodite, kak je špilati predstavo pred telko lidami, ka se razmejo v gledališče.
Na šestom Festivali zamejskih gledališč, so po dvej lejtaj znouva na ouder stoupili Porabski majstri gledališče Gledališka držina Nindrik-indrik se je na svojom drügom gostüvanji notpokazala s predstavo Sto je bujo sauseda. Not so sé pokazali 19. 06., na tretji den festivale Velki stra je biu, ka dómanja publika nede razmela našo porabsko rejč. Dapa kak vsigdar, je vse bilou kak trbej. Ranč tak kak pred dvema Tejtama, gda so oprvin gora stoupili v Mavhinjaj. Te so se notpokazali s predstavo Krčma Sweet dream, stero si je Vejn najbole zapoumno Laci Nemeš, ka je za špilanje v njej doubo nagrado za najboukše moško stransko vlogo.
Zvün gledališča je bilou trno zanimivo potüvanje po krajini, stera nosi menje Kras, pod sterim se razlejvle plavo mordje. pa če je tista solena voda tak blüzi, jo trbej sprobati. Dapa meje ranč tak blüzi, liki trbej do nje naredili dugo pout, tak ka človek kuman čaka, naj se razladi. Pa te se ladi v vodej edno dvej vöri. Po tistom pa trbej po gnakoj pouti nazaj. Laci, Pišta pa Meši so prešteli 534 stub, tak je človek znouva cejli vrouči pa moker od riti do slejdnjoga vlasa. Dapa vse trbej sprobati v žitki, tak bar pravijo.
Eške nika od organizatorov. Cejli festival organizirajo moški pa ženske iz Kulturnoga drüštva Mavhinje-Cerovlje. Delajo cejle dneve pa noči, pa so na konci vsigdar trno veseli, ka je vse vredi bilou. Tak je bilou na toum šestom festivali tö, pa vüpanje mamo, ka de na slejdnjom tam za dvej lejti ranč tak.
M. Roš
SVETOVNEMU DNEVU VODA OBROB
Obalna mesta imajo poseben čar in samobitno vzdušje. Voda je vir življenja, toda le-ta lahko v nekem nepričakovanem trenutku tudi ugasne življenja. Modro Jadransko morje je oživilo Benetke, to enkratno mesto, mesto nepresegljive lepote. Kot kakšen muzej na prostem varuje okamenele lepote srednjega veka, renesanse in baroka, ki se v blišču škrlatne večerne zarje ponosno ogledujejo v vodni gladini Kanala Grande. Le bog ve, ali bodo zlati žarki vzhajajočega sonca jutri še lahko pozdravili to zatočišče zaljubljencev ali se pa za vedno potopi v morje in bodo le pozni potomci našli enkrat njegove sledove, kakor so našli pompejske izkopanine 1700 let po tistem, ko je opustošujoča lava, ki se je valila iz vezuvskega ognjenika, popolnoma uničila Pompeje.
Dosti lepega sem že videla po svetu v šestih desetletjih svojega življenja, toda najlepše, kar sem videla, je moja nekdanja domovina Slovenija. Ta dežela oživlja v moji domišljiji pravljični svet otroških beril, v njej na vsakem koraku lahko naletimo na prave čudeže naravnih lepot, kjer se zliva sinjina brezkončnega Jadranskega morja s sinjino neba, kamor se ponosno povzpenjajo visoke gore z zasneženimi kapami na vrhovih. Očarljivo je morje. Njegova tajinstvena romantika navdihuje pesnike, pisatelje, oživlja davno pokopana upanja, včasih, s svojo nemirno razburkanostjo, |s strahom napolni ljudi, ki bi radi pokorili naravo. Drugikrat nas ta ogromna mirna vodna masa sladko zaziba v sen. Med visokimi gorami Slovenije se kot dragocen nakit skrivajo temnomodra
gorska jezera z ledeno mrzlo vodo, ki s povešenim pogledom in skromne razkrivajo svetovnemu popotniku svoje lepote. Zapeljujmo popotnika, naj se povzpe v vrtoglave višave Vogla, da bi od tam vrgel pogled na megleno temnomodro vodno gladino Bohinjskega jezera. Zapeljujejo popotnika, da bi pozvonil v majhni cerkvici, ki že od davna stoji na otoku Blejskega jezera, morda najlepšega jezera sveta, upajoč, da se mu uresničijo tudi najbolj skrite želje.
Morda v svetovni književnosti nihče ni postavil tako lepega, v rime skovanega spomenika svoji ljubljeni reki, kakor je to storil Simon Gregorčič. »(... ) krasna si hči planin! Tvoj tek je živ in je legak, ko hod deklet s planine,, in jasna sl ko. gorski zrak, in glasna si, kot spev krepak, planinske je" mladine - krasna si hči planin! Rad gledam ti v valove bodre, valove te zeleno-modre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila, (... )«Njena voda je še danes kristalno čista, njena okolica pristna narava, eden od zadnjih nedotaknjenih kotičkov sveta.
Voda z vsemi svojimi oblikami, naj bo to talna voda, reka, jezero ali morje, lahko odloča o usodi posameznih regij, celo lahko odloča o bodočnosti našega »modrega planeta«. Ob veletokih so nastale prve visoke kulture: v Mezopotamiji ob Tigrisu in Evfratu, na Kitajskem ob reki Jangcekiang in ob Rumeni reki, v Egiptu ob Nilu, v Indiji ob Gangesu. Te reke so omogočile hlajenje, čiščenje, namakalno poljedelstvo, torej nastanek civilizacije. Življenje nastaja iz
vode in brez nje tako človek, kakor žival v nekaj dneh umreta. Približno 60 odstotkov človeškega organizma, 90 odstotkov embrionalnega organizma in 71 odstotkov naše Zemlje sestavlja voda. Danes več kot milijarda ljudi na Zemlji ne pride do čiste pitne vode, kljub temu da je Organizacija združenih narodov (OZN) že leta 1*977 deklarirala pravico dostopnosti do čiste pitne vode za vse narode sveta. Voda se namreč z ničemer ne more nadomestiti, vprašanje vode je vprašanje življenja in smrti. V manj razvitih državah povzroča okužena voda blizu 80 odstotkov vseh obolenj. Voda je ena izmed najvažnejših prvin življenja, zato je dolžnost vsakega izmed nas, da ta naravni zaklad ščitimo pred onesnaževanjem in s tem zaščitimo tudi naravo in okolje, odmiranje gozdov Srednje Evrope je posledica večdesetletnega onesnaževanja zraka, ki ga povzročajo izpušni plini avtomobilov ter različni plini iz tovarn in termoelektrarn. Grozljiv prizor odmiranja gozdov, prizor mrtvih gozdov ni le estetsko vprašanje. Odmiranje gozdnega sklada rani tudi edega najbolj učinkovitih naravnih rezervoarjev vode. En sam hektar gozdne površine z ugodno strukturo lahko uskladišči kar dva milijona litrov vode, dočim prelog pusti neovirano odteči 12 odstotkov padavin, pašnik 30 odstotkov, njiva, torej orna zemlja celo 35 odstotkov padavin.
»Voda kakor duša je človeška,
iz nebesprihaja dol, v nebesa se povzpne ponovno
in znova pride na Zemljo. « (Johann Wolfgang von Goethe, prevod -: E. G, )
Suzana Guoth
Porabje, 7. julija 2005
4
OD
SLOVENIJE...
Proslavili 14 let slovenske samostojnostni
Osrednja slovesnost ob 14. obletnici samostojne Slovenije je potekala na predvečer dneva državnosti, 24. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Pred tem je v državnem zboru potekala slavnostna seja, na kateri je bil slavnostni govornik podpredsednik državnega zbora Marko Pavliha. Predsednik države Janez Drnovšek je v svojem govoru na Trgu republike dejal, da so Slovenci v 14 letih upravičili obstoj svoje države. Ves čas so jo pozitivno razvijali in dosegali nadpovprečno gospodarsko rast. Pogoste so ocene, da je prav Slovenija najbolje izvedla prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in pri tem najbolje ohranila socialna ravnotežja, je še poudaril predsednik države. Demokracijo je v svoji poslanici pred državnim praznikom izpostavil predsednik vlade Janez Janša. Kot je dejal, se demokracija navzven manifestira predvsem v pravici državljank in državljanov, da na volitvah: izberejo tiste, ki jim glede prihodnosti največ zaupajo. Zapisal je še, da se vlada trudi izpolniti predvolilne obljube, njen temeljni cilj pa je približevanje ravni življenja državljanov tisti v najbolj razvitih državah Evrope.
V Ljubljani mednarodna konferenca sveta NATO-Rusija
Več kot 150 predstavnikov 27 držav se je v Ljubljani udeležilo mednarodne konference sveta NATO-Rusija. Veliko pozornosti so namenili predvsem problematiki terorizma v luči krepitve sodelovanja pri preprečevanju terorističnih dejanj in njihovih posledic. Kot je poudaril slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, je »terorizem na vrhu našega dnevnega reda«. Gre za grožnjo, ki ne upošteva meja, zato je po njegovih besedah potrebno koordinirati dejavnosti boja proti terorizmu.
Rupel je prav tako poudaril, da Slovenija najodločneje obsoja terorizem. Zanj, kot je dodal, ni in ne more biti nobenih opravičil. Noben cilj, ne glede nato, kako legitimen je, ne more biti opravičilo za teroristične napade in dejanja, je prepričan vodja slovenske diplomacije.
„Najvekši zaklad na svejti je lübezen"
Gda je zacingo telefon v naši pisarni pa se je na drügom konci žnjaure zglaso prijeten mladi ženski glas s pozvanjom na kulturni program OŠ Števanovci, so se mi laumpe do vüj potegnile. Pomauč-
nica ravnatela, stera je vodja šaulske mlašeče folklorne skupine tö, Anica Szalai, se je od tejm tü nej spozabila, ka je nej samo delati vküper lepau, liki svetiti tü. OŠ Števanovci je na konci šaulskoga leta mela na programi srečanje partnerski šaul iz Prekmurja. Mlajši so s svojimi školnika lerencami iz OŠ Mačkovci pa Bogojine najprvim poglednili šaulo, so se spoznavali z domanjimi lerencami, mlajši. Po pozdravi lerence Anice Szalai se je začno veseli program v kulturnom daumi. Oder kulturnoga dauma se je vcejlak vömejno. Pred nami je stala morska obala (tengerpart) z eno malo kučov, v steroj so živeli strahovi (szörnyek). V tau kučici je kapitan Hac v svojom življenji skriu zaklad (kincs) za svojo vnükico Magdalenko. Kapitan Hac je že pokojni, zaklad pa šké najti en drügi gusar, kaloz, Lesena Nauga. Te kaloz velko nevolo dela, se grdau drži, ka misli, ka je tau zlat. Zato je zgrabo vnuki«) Magdalenko pa go je pregnau v tau kmico s tejm namenom, ka on najde zlat, etak de bogati, Magdalenko de pa emo za svojo deklo, lübo. Samo ka
je Magdalenka mejla svoje padaše, drüge gusare, kaloze, steri so delali pri njenom dejdaki pa so ji staupili na pomauč. Med tejmi je mali strah Bau-Bau pomago najbole dekličini Magdalenki. Zaklad,
zlat so pa iskali vsi gusari pa strahovi. Na konci se je döjn gusari, kalozi Leseni Naugi posrečilo najti lado, v steroj bi mogo biti zaklad. Samo ka je namesto zlata najšo en papir, steroga ške taprešteti nej vedo. Vnükica Magdalenka nam je tapreštejla reči, s sterimi se je dejdak etak poslovijo od nje »Najvekši zaklad (kincs) na svejti je ljubezen”. Na tau so se pa vsi radostno vküper prijali pa veselo v lübezni Zapopejvali pesem. Dobro bi bilau, če se mi odrasli, vözraščeni v vsakdanešjom življenji, v držini, v slöjžbi, gde je človek trifrtale dneva, se s toga tü nikdar nej spozabili.
Igro, stera je držala skur vöro, so zašpilati mlajši od prvoga do petoga razreda podružnične šaule v Mačkovci, stera se drži k centralnoj šauli v Puconci. Zatau je pa eške sam ravnatel gospod Nemec prišo nji poglednit, ka je velko poštenje za tau deco, eške bola pa za mentorico dramske skupine Anito Simonič. Mlajši so bili vse hvalo vrejdni, telko vse se navčiti pa ške dobre zašpilati, je za takšno malo deco velko delo. Posaba sam Vesela, ka sam leko spoznala
skrajej prijazno, simpatično lerenco Anito Simonič, s sterov mo od geseni dale sodelovali, vküper delali s strani Slovenske zveze tü. Po tau igri so se pa z glasbenim programom nota pokazali mlajši iz Bogojine, stere je sprvodo sam ravnatelj tü. Toga tala programa je zaprla domanja šaula s folklorno skupinov, stero je sprvajo na harmonike Boris Velner iz Vučje Go-
mile. Škoda, ka je mentorica Marija Rituper nej mogla videti tiste bleščeče oči, Vesele obraze, flajsne noge pa čüti popejvanja na odti, stere je s svojim tröjdom ranč ona pripravila. Rejsan so zlati tej mlajši. Na Slovenskoj zvezi smo preveč radi, ka takšno
dobre pripravim) skupino leko gora držimo v števanovskoj šauli.
Gda so se mlajši vönadelali, so pa leko šli se brsat futbal, potistim pa na obed v hotel Apát. Za obedom so števanovske lerence svoje goste pelale v Monošter, gde njim je gospaud župnik fare Gorenji Senik Feri Merkli notapokazo baročno katoliško cerkev. Gostitelom je bilau pre-
več žau, ka so se gostje mogli napautiti domau, etak je en tau programa taausto. No, vej pa naj za drgauč nika tü ostane za poglednit. Bile sva srečni s kolegico Gyöngyi Bajzek, ka sva leko bile med Števanovčare pa njinimi gosti.
Klara Fodor
Mačkovski »pirati« na odri
GLUHA LOŽA V PORABJU
»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu... « Tomaž Šalamun, primus inter paries med slovenskimi pesniki, s svojo ironično-sarkastično držo ne postavlja na ogled svojega jaza, temveč v obupu hic et nune kriči: »Tukaj sem. Živim! « Priznan in cenjen na tujem, prezrt na domači grudi.
Tudi Slovenci so tukaj, v od boga pogosto pozabljeni deželi, kjer živi povest o dobrih ljudeh: o ljudeh, ki govorijo drugače. Gučijo. Že v šestem stoletju so njihovi predniki »preplavali tisto rusko reko« in poselili to gluho ložo, kamor ne seže pogled. Pogled tistih, ki od »divide et impera« poznajo zgolj tisto drugo. In zakaj ta hosta zaduši sleherni krik prebujenih, v očeh ostalih zaslepljenih, če ne zato, ker strategije jezikovne politike ne podpira ne domača ne večinska stran?
Dvojezičnost se začne pri domačem ognjišču z Martinom Krpanom, s Kurentom in Kekcem. Šele ko bodo porabski otroci vajeni z dober den otopliti led na naših prsih, ko bo blagozvočna slovenska rejč v zavesti staroselcev, bo na glubo ložo posijalo sonce. Sele takrat bo Slovenec Slovencu Slovenec. In ko bo pesnik prihodnjič lazil v »Blatni Dol«, bo mogoče odnesel kaj več od rane na želodcu...
Drago Meglič
Porabje 7. julija 2005
5
Prvi slovenski piknik v Budimpešti
Slovensko društvo v Budimpešti je že pred leti stelo piknik organizirati, dapa smo vsigdar pejnaze šparali. Ko-
nčno smo se letos tak odlaučili, da ga priredimo v časi samostojnosti R Slovenije. Za mesto piknika smo si izbrali Bokai kert, tau je v 18. okrožja v Lőrincu, gde mamo slovensko samouprave tö. Tau je eden lejpi park z pdrom, mesto je za küjenje pa smo meli šator gorpostavlenoga.
18. juniušasmo edni že rano gorstanili pa šli v Bokai kert sé pripraviti. Küpili smo mesau, zelenjavo, začimbe, ka je potrejbno vcuj k bograča pa pörkölta, ka smo küjali. Kulturni program smo tö
pripravili, pozvali smo Goričke lajkoše pa sakalovsko folklorno skupino.
Naši gostje so bili veleposla-
nik Andrej Gerenčer z ženo, pooblaščeni minister Marko Pogačnik pa prva Sekretarka Ksenija Škrilec z družino. Te den je fejst vrauče bilau, sonce je peldo na oder pa na publiko tö. Sakalovski folkloristi so tak flajsni bili, ka so goste pa, našo lüstvoj vse na oder pozvali plesat. Takšno djukanje pa ples je bijo kak nikdar. Slovencov iz Budimpešte je tö dosti bilau pa smo se dobra počütili. Med tejn sta dva glavna küjara küjala, Feri Hanžek pörkölt, Gusti Škaper pa bograč. Ženske smo že rano
vse vcuj pripravile, tak ka smo dobra sküjala Od dauma smo pa še ženske dostafele pokaraje prinesle, Hanžekovi ešče dinsko torto, Aniko Karba iz Sakalauvec pa dinski kauk. Takšen pokaraj smo spekle, kak smo prvin pekli, vözrejžam pokaraj, prke makove, orejove pogače, kifline in ne morem našteti, kelko fele. Gda smo sé najedli, te se je začno ples
pred šatorom pa spejvanja Igrali so Lajkoši pa Hugo Čerpnjak. Hugo je že Zazrankoma začno, z njim je spejvala Nežka Bajzek tak, ka je cejli den veselo bilau. Začetek je malo težki bijo, konec padober inveseli, tak ka leko povejmo, ka se je dobra končalo. Dugi den je
bijo, dapa lejpi, tej edni smo večer do devete vöre vöpotegnili.
Najlepše sé zahvalim gostom, ka so Prišli k nam. Zavalim se našim lidam, ka smo se tak lepau zbrali, najbole pa tistim, steri so že od zazranka tam bili pa pomagali. Zdaj sam vidla, če vküp držimo pa si pomagamo, kak daleč leko pridemo, ka sé nam vse posreči. Tau bi
vsigdar tak mogli delati. Zahvalim se Zvezi Slovencev, da so nam pomagali pri tejm, ka so skupine v Pešt pripelali, Slovenski samoupravi v Lőrinci pa, ka so nam takšno lejpo mesto sprajti.
Irena PavHč
S sakalovskimi folkloristi so se zavrteti, gostje tö.
Na pikniki smo meli dosti dobrot.
Koncert slovenskega pevskega zbora iz Makedonije
Enkratno doživetje
28. julija je v Monoštru gostoval komorni pevski zbor France Prešeren iz Skopja v Makedoniji, ki deluje v okviru tamkajšnjega Slovenskega združenja. Slovensko združenje je nastalo leta 1994 kot potreba in želja Slovencev v Makedoniji, da bi ohranili svojo identiteto, jezikovno in kulturno dediščino svojih prednikov. Od vseh dejavnosti, ki jih Združenje opravlja, so najvažnejše: mesečna srečanja članov v prostorih Združenja, redno delo knjižnice, pevski zbor, organiziranje dopolnilnega pouka slovenskega jezika, literature in kulture ter tečaja slovenskega jezika.
Ko je leta 1994 nastalo slovensko združenje France Prešeren, se je pojavila tudi želja, da
bi združenje imelo pevski zbor. Zamisel se je uresničila šele le-
ta 1997, ko se je skupinica pevk začela redno sestajati in
prepevati znane slovenske narodne pesmi. Skupina se je počasi večala, pridružili so se ji tudi makedonski pevci in kmalu je prerasla v komorni pevski zbor France Prešeren, s 34 pevci, ki zelo uspešno deluje pod strokovnim vodstvom dirigenta Tomislava Šopova. S svojim programom so pevci navdušili tudi publiko v Monoštru, v sporedu so se prepletale priredbe slovenskih in makedonskih narodnih pesmi, zapeli pa so nam tudi nekaj biserčkov svetovne zborovske literature. Poslušalce sta posebej navdušila solista, člana operne hiše v Skopju, sopranistka Irena Zajkovska in tenorist Bilen Emilov.
M. S.
Pevski zbor France Prešeren, s solistoma
... DO
MADŽARSKE
Usklajevanje strank o manjšem parlamentu
Na pobudo manjše koalicijske stranke so prejšnji teden stranke madžarskega parlamenta usklajevale mnenja, kako zmanjšati število poslancev v madžarskem parlamentu, ki ima trenutno skoraj štiristo poslanskih sedežev. Po sestanku so vse stranke izjavile, da je možnost za konsenz. Svobodni demokrati bi nov volilni sistem, katerega rezultat bi bil manjši parlament, uvedli pred volitvami leta 2010, kajti menijo, da se eno leto pred volitvami ne spodobi spremeniti volilnega sistema. Opozicijski FlDESZ je za parlament z 200-250 poslanci, podpira pa kombinirani volilni sistem. Enakega mnenja so tudi socialisti. Le manjša opozicijska stranka, Demokratski forum, bi želela večinski volilni sistem in samo en krog volitev.
MAERT po poletnih počitnicah
Madžarski zunanji minister je naj srečanju prekmurskimi Madžari izjavil, da bo Stalno madžarsko zasedanje sklicano po poletnih počitnicah, kajti vlada želi zasedanje pripraviti na ravni ekspertov, da bi se izognila političnim prizvokom. Na vprašanje Gydrgya Tomke o odpiranju madžarskega generalnega konzulata v Lendavi je dejal, da bo to odvisno tudi od finančnih možnosti zunanjega ministrstva, nastala pa je tudi nova situacija, namreč obe državi sta že v Evropski uniji.
Porabje končno tednik
Časopis Porabje bo od 1. julija naprej izhajal kot tednik na osmih straneh. Prva naša tedenska številka bo z datumom 7. julij. Finansiranje časopisa zagotavljata dva vira, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je letos za časopis odobril trinajst milijonov, Javni sklad za narodne in etnične manjšine v prvem krogu 13. 694. 562 forintov. Na podlagi naknadno vložene prošnje pri skladu so nam prejšnji teden odobrili še 2, 5 milijona forintov. Za manjkajoča sredstva smo vložili prošnjo pri kompenzacijskem skladu Urada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti.
Porabje, 7. julija 2005
6
Na petrovo pod lugašom
Znauva mamo autobusno povezavo med Monoštrom in Mursko Soboto. Skur tresti lejt nej vozo autobus med dvöma varašoma. Lani, gda je prvič štarto proti Soboti, je na autobusi dosta prejdnji bilau iz Porabja pa Sombotela. Dapa meni je med tejmi važnimi lidami eden važnejši bijo kak vsi drügi. Nej za volo funkcijo, liki zato, ka je on biu šofer 1986.
leta na tistom autobusi, steri je tö v Soboto odo. On se zove Gabor Lazar, doma je pa z Dolenjoga Senika. Gda z autonom pri hiši stanem, že ga audalič Vidim, ka pod lugašom sedi pa od tistec gleda, Sto odi gor pa dol po pauti.
•	Baug daj, Gabi bači, tak delate, kak če bi svetek bijo.
»Vidiš, zdaj si zavado, zato ka je gnes rejsan svetek. Gnes je petrovo pa tašoga reda je meša, tak ka po vasaj lüstvo ne dela. «
•	Vi tö ne delate?
»Vejš ka nej, če bi sto, pa bi nej mogo. «
•	Zaka?
»Zato ka sam ge cejmejštar. Tü pri cerkvi vse ge delam, ranč ka samo meše ne držina. Zvün tauga vse fele tanapravim. Tau je moja. briga, če sam se zatau podau, te moram delati. Zdaj, gda sam že v penziji, si telko časa leko vzemam, ka tau tanapravim. Istino, tau zato nej mala briga. Tü mam klüčje pri sebi, ge opiram pa zapiram cirkev. Zvoné sam gnes že tö dvakrat mogo notra-
zakapčüvati. «
•	Istino, ka gnes nej slobaudno na črešnjo gor titi? • »Tak po starom tak pravijo, ka če stoj gor na črešnjo de, te ga Peter dolastrausi. «
•	Te gnes nete smeli črešnjo brati?
»Meni se od tauga nej trbej bojati, zato ka so cejlak prazne. Letos nika sadja nega. «
•	Dosta lüstva je bilau pri meši?
»Pri nas trno ne odijo k meši. Pulonje telko je bilau kak po nedelaj. Ge sam ešče telko nej mislo, ka vküppride. «
•	Dosti brig mate, dapa telko časa ste si zato vzeli, ka pod lugašom malo počivate?
»Zdaj zato tak vörno sedim tü, ka na obed čakam. Dapa brodo sam si že na eden dober špricer tö. Tašuga reda, gda je tak vrauče pa sparno, te dobro spadne človeki. Gda sam ešče delo, te sam tak rejdko leko tü sejdo, špricer sam pa samo večer leko spijo, zato ka sam cejli den vozo. «
•	Gde ta ste vozili z auto-busom?
»Sprvuga proto Števanovci^ potistim pa na Gorenji Senik. Dapa dosta sam odo v posebne vožnje tö. «
•	Kama?
»Zvekšoga sam na Slavsko odo, zato ka je te ešče bila mednarodna Unija. Tau je 1986. pa 1987. leta bilau, gda sam v Soboto vozo, Te je ešče zato nej tak bilau kak zdaj. Te je sploj sigurno (strogo) bilau. Prejdnji so nam prajli, naj dosti vö iz
busa ne odimo, z lüstvom naj na guč ne stanemo. «
•	Pa rejsan ste nej na guč stanili?
»Zaman so nam tašo norijo gučali, mi smo je nej poslüšali. Vejpa padaše smo meli tam. Nej ka smo gučali,. ešče švercali smo tö. «
•	Ka ste švercali?
»Tavö smo sir nosili, notra pa konjak. Za stau forintov smo dobili en sir, za tau smo domau liter Cezar vinjaka prinesli. Gnauk mi na mejnom prehodi pravo carinik, naj odprem tista mala dvera na lejvom kraji busa. Ge sam pravo, ka nejmam klüča, zato ka je dvanajset glažov konjaka bilau notra. Of je pravo, ka dočas nemo tadala üšo, dočas ne odprem. Ka sam mogo, dvera sam aupro. Kak sam ge aupro, glaži so se vse vösipali na asfalt, ge sam pa samo stau tam, kak eden srmak. Carinik je dolapoklekno pa tak gledo notra na té mala dvera, če “ešče geste znautra piti. Gnauk je samo edna müš vöskaučila. Te je pa še tau nevola bila, ka se ge z njega norca delam. «
•	Kaje z vinjaki bilau?
»Ka bi bilau? Vse so se vküppotrli. Mene so pa notravlekli pa so zapisnik (jegyzőkönyv) naprajli. Pa je tak bilau, ka mi potni list vkraj vzemajo. Zato, ka sam te slüžbeni potni list emo. Če sam četrtek v Slovenijo üšo, te sam srejdo v Sombotel mogo titi po potni list. Četrtek večer sam domau prišo, v petek sam že pa v Sombotel üšo, ka sam potni list nazaj neso. Tak nauro je bilau tau vözmišleno. Pa nej samo tau. Gda je potnik gora na autobus staupo, te sam ge s potnoga lista vö mogo spisati podatke. Ime, gda se je naraudo, kama dé, gda nazaj pride, vse. Samo tau nej, Sto ma je boter. «
•	Kak dugo je stau autobus v Soboti?
»V šestoj smo tavö šli, vdvej vöri smo štartali iz Sobote nazaj. «
•	Kelko lüstva se je vozilo s
tej autobusom?
»Sprvuga dosta, potistim pa že vsigdar menje. Dapa, gda sam iz Sobote nazaj üšo, je bus vsigdar puni biu. «
• Kak tau?
»Zato, ka sam tiste »prave Slovence« pelo domau. Do Šalovec je bus puni bijo. Tam smo pri krčmej, pri Rudini, stanili pa smo geli pa pili. Tam so oni kartico rejšili. Vidiš, ge sam taši pojep bijo. «
•	Te so vas v Soboti tak čakali kak Mešijaša, nej? »Ešče kak so nas čakali. Tiste babe so se vse korile. Bilau tak, ka sir nej dojšo pa baba meni tak prajla, ka me görazglasi, zato ka sam ji ge obečo pa itak nej dobila sira. Vejš, zato doste brige sam ge emo. «
•	Srce vam je zato te klepalo, gda ste se prejk meje pelali?
»Pa vejš, vse sam trpeto. Pejnaze sam skrivo, nej ka bi najšli, ka več mam pri sebi kak je tistoga reda človek leko neso. Bilau je tak, ka naprej gde šofer sedi, tam sam pod plej not stisko pejnaze. Kak se je autobus dročko do Sobote, so se pejnezge nikam doj počujsno. Jaj, mati boža, ka sam se ge mantrau, dočas sam je naprej spravo.
Vejš, sto so se ešče z menov vozili v Soboto? Gospaud Kühar. Zato, ka so oni nej dalač kraj doma bili. Vsig-
dar so naprej sejdli kak eden kalauz. Vsigdar so pome liste vküpbrali, naj hitreje se leko prejk granice pelamo. Gnauk je eden taši zabit gorstaupo na autobus pa tak pravo popi: »Es poslüšajte, stari, sedte si dol na rit. Sto je vam dopüsto, ka potne liste vküp leko poberete? « Jaj, vejš, kak je name sram bilau, ranč sam tamta nej smo gledati. Dapa zdaj mi je nika na pamet prišlo, tau ti
moram prajti. Gda sam še proto Števanovčare vozo, je gnauk edna stara baba čakala na autobus, saflio ka na drügoj kraji ceste, kak bil trbelo. Stanem z busom pa go pitam, kama ške titi. Ona pravi, ka v Varaš. Ge ji te pravim, naj dé kaulek busa. Ona mi pa pravi: »Kak bi ge kaulak üšla, gda v Varaš škem biti. « Dvera je odprla tam, gde sam ge sejdo pa tak gor na autobus prišla. «
•	Prejk vas seje vlejkla?
»Vlejkla bi se, samo sam ge gorstano. «
•	Kak je bilau, gda šte m penzijo odišli?
»Sploj lagvo. Prvo leto sam gledo autobuse, kak so gor pa dol šli pred hišov, ge sam je pa nej mogo voziti. Vejš, kak je tau namé bolelo? Tau je bilau mojo živlenje. Miliaun kilomejtrov sam vozo tak, ka sam nej emo nesreče. «
K. Holec
Članek v stari novinaj je Gabor Lazar tadjau
za£poí$jnf/<\
Porabje, 7. julija 2005
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Eden odide, drugi pride
Pri Malom potoki v Maloj vesi je bilou kak vseposedi. Mlajši so gratali vekši, za tistimi vekšimi mlajšami so prišli mali mlajši. Tej krog žitka je vseposedi gnaki, pa zakoj bi nej biu pri Malom potoki v Maloj vesi tö. Od cejle drüžbe, ka smo jo spoznali v vsej tej mejsecaj je Feri grato prvi velki. Samo tak nagnouk ga je več nej migalo biti z mlajšimi padašami. Najšo fsi je malo vekše padaše, ka so že dugo nej ojdli k Malomi potoki. Grato je trno zalübleni, dapa od cigaretlinov je več nej brodo. Tisti mlajši, ka so ostanili pri Malom potoki, so najprva nej vpamet vzeli, ka Ferina več nega med nji.
-	Leko, ka je kaj betežen grato, - si je na glas brodila mala Vera. -Pojmo k njemi domou, ka mo vidli, kak je z njim!
-	Vej pa že zdrav grata, pa nam vöovadi, kak je z njim bilou, - je Djoužek nej škeu spod debele sence pri potoki.
| Gvüšno, gvüšno, - si je ladiu noge v vodej Francek. - Leko
nam povej kaj špajsnoga od toga, zakoj je doma ostano.
Unje tou vsigdar vedo povedati.
Dapa tou so nej nigdar zvedli. Kak bi pa, vej pa je Feri lango kouli po vesi z nouvimi vekšimi pa sterejšimi padaši. Kouli je lango ranč s tistimi padaši, steri so ga vzejli medse, gda je biu eške trno mladi pa mali in so uni meli svoje guče pri Malom potoki.
-	Tak si brodim, ka ga več nede med nas, - si je brodila mala Rožika. -Nikaje nej betežen biu. Tak nagnoukje grato trno velki pojep.
-Brodim si, ka istino maš! Eto sam šou mimo baute. Tam so še naganjali z biciklini, un pa vekši podje. Tak sam ga pozdravo, kak se mamo šegou pokloniti. Ranč me je nej
pogledno, ka pa, ka bi mi kaj povedo nazaj, rejsan je trno velki grato, - je povedo od toga eške Boris iz Lublane.
Lažo bi, če bi pravo, ka ji je tou nej tak malo čemerno, pa bi nej gučo po istini, če bi vam tumačo, ka so zatoga volo nej bili žalostni. Dapa čemeri pa žalost premenita, kak vej premeniti vse v naši žitkaj. Kroug žitka se je vrto tadale in že malo po tistom je med mlajše pri Malom potoki prišo od Lujzeka mlajši brat. Tak je Lujzek več nej biu mali Lujzek, liki je mali grato njegvi brat. Že za dva dneva so se smedjali z maloga Tomina. Tou pa je tak bilou.
Mlajši so sprobavali, kak leko stoj prek potoka pride, ka nede emo mokri noug. Edni so skakati z brejga na brejg, drugi so škeli plezati iz drejve na drejvo, vsikši od nji pa je spadno v vodou. Ostano je samo eške mali Tomi. Od douma je že prineso žakeu iz plastike, ranč takšnoga, v sterom odavlejo umetni gnoj. Potegno si ga je više pojasa. Stoupo je nut v potok in pomalek skako po vodej, dokejč je nej prejk prišo. Noge so ostanile süje, ka bi bole süje nej mogle biti. Na, ste vidli, - se je vövtegno, kak kakši korat. - Ge sam kak Kristuš, odo sam po vodej, noge pa so ostanile süje!
Mlajši na drügom brgej potoka so najprva blejdi gratali. Na, brž po tistom, gda se je začo smedjali plebanoš za malim Tominom, ka ga je sploj vmapet nej vzeu, so se začali smedjali mlajši tö. Samo mali Tomi ji je z blejdim gledo pa si brodo, zakoj se sploj smedjejo.
Že na drugi den sé je več niške nej spitavo, če njim Feri eške sploj fali pri malom potoki. Tam nin z brega, više potoka sé je k njim že kobaco nouvi padaš, Hsestra od Djoužeka, mala Renata.
Žitek sé pri Malom potoki vrti tadale.
Miki Roš
Pismo iz Sobote
Modrijaša za žüpana
V žitki je tak, ka gda si kaj boukše želejš, lagvo opodiš. Vej pa me razmejte, nej? Nekak si želej, kak njemi nouva žena prinese vcejlak boukši pa ovakši žitek. Dapa že za mejsec ali pa dva človek gore pride, ka je vraga za vraga vömejno. Demo tadale! Najde se leko kakši moški ali pa ženska, ka njemi ali njej v okou spadne nouvi auto. Kak bi pa nej, vej pa njemi reklama obečava, kak nede skur nika bencina nüco, kak de bole falo od najbole faloga autona. Ali, gda se vse vküper potegne, človek brž gore pride, kak je nika nej šenki pa kak je tej nouvi auto eške bole dragši od tistoga staroga. Dapa ge vam neškem gučati od nouvi žen pa od nouvi autonov, liki od nouvoga žüpana, steroga je ranč eške nej edno leto nazaj doubo Varaš Sobota.
Nej, ka bi stari žüpan biu trno lagvi žüpan pa človek, sploj vam ne gučim od toga. Istina pa je, ka lidge radi mamo, ka sé vsikši telko cajta kaj vömeni. Pa smo v Soboti meli vüpanje, ka nouvi žüpan kaj trno nouvoga prinese s seuv, ka se iz njegve glave kaj takšnoga ovakšoga pa trno naprej valaun narodi. Ja, pa je rejsan nika vcejlak trno nouvoga vöprineso za tej cajt, ka ga zovejmo demokracija. Vörvali ali nej, dapa naš nouvi sobočki žüpan je naprej prineso nekše fele nouvo diktaturo. Rejsan! Prosim vas, ne se mi smedjali pa si od mene broditi, ka sam nouri gé, ka prej v tej cajtaj diktaturo Vidim! Dapa vörvlite mi, v Sloveniji pa v Soboti tö smo socializem vömenili za demokracijo, v steroj de nam boukše šlau pa v steroj nede najbole moudri, po sterom mo se mogli mujs ravnati. Pa je
mogouče eno par lejt rejsan tak bilou.
Pa so prišla tista lejta, gda se je vse minilo. Najbole prejdnji so gratali tisti, ka so meli nut v svojoj partiji, v svojoj stranki napisano, ka so demokrati. Dapa kak so kormanj v roke vzeli, je demokracija preminoula, kak če bi je nigdar nej bilou. Tak nagnouk so gratali najbole čedni, najbole moudri, najbole naprej valaun, najbole od lüdstva postavleni za kormanj, najbole od boga poslani, pa od boga odebrani, ka so leko prejdnji. Na, Zdaj pa te mamo, ka smo prosili! Sobočki žüpan si je tö peldo vzeu po ovi nouvi prejdnji v Sloveniji tam v Lublani. Demokrarija zdaj v Soboti tak vövidi:
Če si ranč tak brodiš, kak si bfpdi. naš, župan,, če delaš tak kak un, če ne povejš nika prouti njemi, te se boš ravno demokratično pa boš leko živo v meri pa v sreči.
Na, ste zdaj vidli, kakša demokracija nas je zaodla? Stoj si kak ovak brodi od našoga prejdnjoga v Soboti, boukše, ka od toga na glas ne guči. Tistim pa, ka gnako kokodačejo kak un, pa je mujs na glas kokodakati, ka do od toga gvüšno meli kakši hasek. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, si od človeka, oblečenoga v demokracijo, brodi vcejlak ovak, kak pa ge.
- Na, zdaj smo pa dun doubili človeka, ka red naredi v tom našom Varaši! - je zalübleno gledala njegvi kejp v novinaj. - Vej je pa tou več nej red, ka vsikši guči, ka šké pa vsikši leko
povej, ka njemi v glavou spadne! Nikši red pa dun 'mora biti! Nekak mora po stou vdariti pa prajti, samo
tak de, kak si ge brodim, vej
sam pa ge najbole prejdjen
v tom Varaši!
Baug moj! Vse me je steplo, gda sam jo poslüšo. Vej pa je takšo že preminoulo! Vej pa Titona pa Stalina, Brežnjeva pa drugih večnega nasvejti! Vej so pa njigve ideje že davnik preminoule! Vej pa več nega ednoga človeka nad vsejmi, ka de gučo, ka je prav pa ka je nej! Dapa moja tašča Regina, trno čedna ženska, je od toga nej škela nika čüti.
-	Ti nika ne vejš! -me je eške gnouk vzela ne red. -Demokracijo še trbej navčiti, dokejč pa še jo eške včimo,
nücamo takše, kak je naš žüpan. Takši lidge nas navčijo, kak trbej živeti v demokraciji. Dapa najprva nas mora navčiti, pa kuman po tistom nut v njou stoupimo, - ga je gledala eške bole zalübleno. - Un že Vej, kak nas mora navčiti, ka mo vedli, kak tadale.
Ja, lidge moji, padaši! Znouva smo doubili nouvoga vučitela. Tak je kak inda, gda so nas velki vučiteli včili, kak moramo živeti socializem. Naši nouvi vučiteli demokracije nas včijo, kak brezi nji nega demokracije. Te pa pravijo, kak se svejt vsikšo minuto, vsikšo sekundo vömeni. Na, leko, ka je tou istina, vej se pa je pa vömeniu na staro.
-	Ti nika ne razmejš, - je gratala eške bole nevoulasta moja tašča Regina, trno čedna ženska. - Sto pa pravi,
ka je staro nej dobro, pa stoj guči, ka je nouvo mujs
najboukše.
Boug moj, gnes sam gor prišo, ka si od toga ne brodi gnako samo moja tašča Regina, trno čedna ženska, liki dosta lidi, vcejlak preveč lidi. Zato pa takši modri-jaši leko delajo, ka škejo, pa de v očaj lüstva tou vsigdar najboukše. Lagvo, nej ka?
Miki
Porabje, 7. julija 2005
Med prijatelji v Monoštru
Skupina KZA Žalec je lani ob vstopu Slovenije v EU obiskala Slovence na Koroškem v Avstriji, letos pa si je izbrala obisk Slovencev v Porabju na Madžarskem. Prihodnje leto bomo obiskali še Slovence v Italiji.
Tudi tokrat je bila naša izvrstna vodička Hermina Šegovc, ki nas je po prihodu v Monošter predala v spretne in varne roke gospe Marijane Sukič, novinarke ter glavne in odgovorne urednice časopisa Porabje. Po njeni zaslugi smo se v Monoštru in drugih krajih imeli lepo, dobro smo se počutili in veliko novega videli in izvedeli. Bila je enostavno imenitna. Spoznali smo lepo urejen Monošter s
tržnico, cerkvijo Sv. Gott-harda, muzej Avgusta Pavla in predvsem Slovenski kulturni in informativni center. Dobro in lepo so nas postregli v hotelu Lipa, zanimiv je bil ogled filma Porabje nekoč in danes. Prijetno je bilo srečanje z župnikom na Gornjem Seniku Ferencem Merklijem. Žal smo samo preko filma spoznali delo kulturnih skupin in pevskih društev, ki delujejo v Monoštru in slovenskih vaseh. Morda bomo to kdaj spoznali tudi »v živo«. Želimo si.
Slovencem v Porabju želimo dobro bivanje in ohranjanje slovenskega jezika, gospe Marijani Sukič pa se prisrčno zahvaljujemo, bila je odlična
popotnica po »naših« krajih in med našimi ljudmi. Vsakemu v matični domovini bomo radi priporočali, da se odpravi na prijeten in koristen izlet v Porabje med naše drage Slovence. O prijetnem izletu bomo poročali tudi v našem regijskem časopisu Novi tednik, ki izhaja že 60 let.
Lep pozdrav bralcem časopisa Porabje, gospe Marijani Sukič pa veliko uspeha pri delu s sodelavci pri oblikovanju časopisa in dragocenih informacij.
Na fotografiji je naša skupina KZA Žalec po ogledu cerkve v Monoštru.
Tone Vrabl, novinar, za skupino KZA Žalec
Nika za smej
Zakoj se pa tak veseli
Mala müš je etognauk na gostüvanji bila, lev (oroszlán) se je ženo. Müš na gostüvanji tak skače pa se veseli, ka go njeni padaš pita: »Kak pa tau, ka si tak fejst Vesela pa rada? «.
Müš pravi, ka zatok, ka se njeni brat ženi. Padaš pa zdaj etak pravi: »Tvoj brat, tvoj brat, no idi vrag! «
Müš se pa rekeče padaši v obraz pa ma etak pravi: »Vsi smo oroslange bili tačas, ka smo se nej oženin«
Samo edno hibo ma
Juliška si je nika pripovejdala z možaum Lujzekom. Gnauk ma samo etak pravi: »Lujzek, vejš, ka je tvoja najvekša hiba? «
Lujzek pa: »No pa, ka je te moja velka hiba? «
Juliška pa: »Tau, ka ti vsakšomi somari istino daš. «
Lujzek pa: »Istino maš. «
Dober obed
Mlada vertinja Eva je etognauk tak domau iz dela čakala mladoga moža, ka ma je bogati obed sküjala. Gda sta njiva obed zejla, Eva je tak bola natüma pitala moža Šanjina, kak se je vido njemi obed.
Šanji pa etak pravi pa se med tejm vtegüje v svojom stauci: »Ti, draga moja, sau je ja fajn bila, Škoda, ka si malo (h)rane dala vcuj. «
Za nikoj nej
Lujza pa njeni mauž sta se radiva ojdla kaupat. Gnauk sta tü ranč v
Lenti šla pa sta se dobro mejla, fajn hladna je bila voda. Gda je njima više prišlo kaupanje, sta šla vö iz vode. Vsakši je rad bio, zato ka je Lujza velko mesto zasedla s svojimi 110 kilami. No pa te se je Lujza doj vdarila venej na koco, depa za edno malo jo je strašno sunce mantralo, zatok je etak pravla možej, steri je trno süji človek bio. »Anton, malo predme stani, malo mi senco drži. «
Anton je tak napravo, depa Lujza je v čemeraj etak krčala: »Človek, naj s takšim nikam néde. Vej pa eške redne sence nejma! «
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.