60
Slovstvene stvari.
Slovniške mrve.
Nekoliko besed o povratnih zaimkih v stavkih (rekih) s participom ali infinitivom skrajšanih. Vzemimo ta-le stavek: „Sv. Andrej je oddaleč ugledal križ, kateri mu je bil pripravljen" (ali pa: katerega so mu bili pripravili). To je zložen stavek, a če ga okrajšamo v enovit stavek tako, da pride pod oblast subjektu glavnega stavka, premeni se zaimku mu razmerje ter dobimo po slovniškem pravilu ta-le okrajšan stavek: „Sv. Andrej je oddaleč ugledal sebi pripravljen križ." V slovanskih knjigah nahajamo vendar tudi primere, v katerih zaimek ostaja neizpremenjen, torej: „Sv. Andrej je zagledal pripravljen mu križ" (ali: križ njemu pripravljen). A vzemimo stavek, ki ima eno določilo več, namreč: „Sv. Andrej je oddaleč zagledal križ, katerega so mu bili mučitelji pripravili."
Če stavek ta okrajšamo rekoč: „Sv. Andrej je zagledal (po enih) sebi ali (po drugih) njemu od mu-čiteljev pripravljen križ", imamo poleg subjekta grama-tičnega: Sv. Andrej še tudi pri participu stoječi logični subjekt (mučitelji). Po katerem naj se ravna tedaj zaimek? Da bi pa oboje bilo enako dobro, kakor je moči za oboje navesti primerov iz knjig, to meni neče v glavo. Jaz sem glede tega dolgo bil v dvojbi, a zdaj sem v češki knjigi: Brusjazyka českeho (knjigotiskarna J. Otto v Pragi 1881, 2. izdanje) zasledil neko pravilo, ki se mi zdi vzprijetno in vsaj vredno, da se tu dopove in razglasi. Omenjena knjiga uči, da je najvišji našega jezika zakon ta, da to, kar govorimo, bodi razumno, povsem razločno, in temu zakonu da se mora udati vsako slovniško pravilo.
Kjer torej zmisel v skrajševanji stavka ne postane nerazločen, ondi naj se v skrajšanem stavku — če tako
veleva slovniško pravilo — postavlja povratni zaimek. Če torej skrajšamo ta-le stavek: „Oče se veseli svojih sinov, ljubečih ga iz vse svoje duše"; kajti če rečemo: ljubečih se, moral bi vsak razumeti, da sinovi sebe ljubijo in ne očeta.
Stavek: „Brat se je preselil na stanišče od prijatelja (po prijatelji) najeto mu", glasil bi razširjen:-------
v stanišče, katero mu je prijatelj najel; a nasproti: Brat seje preselil v stanišče od prijatelja sebi najeto, razširja se:-------v stanišče,
katero je prijatelj sebi najel.
Vzemimo še en stavek, kateri se z infinitivom skrajšuje: „Mati je slišala svojega sina, ko je molil za-njo in za svojega očeta".
Skrajšan slove: Mati je slišala svojega sina moliti za-njo in za svojega očeta; nasproti, če ga skrajšam tako:-------moliti za se in svojega očeta,
razumelo bi se, da je sin molil za se, a ne za mater.
Po le-tem bi se morebiti smelo reči, da je med stavkoma: Nosi naloženo si butaro in pa: Nosi naloženo ti butaro, ta razloček, da si je dotičnik v prvem slučaji sam butaro naložil, a v drugem da so mu jo drugi naložili. Toliko pisateljem našim v pretres in preudarek.
*   # Cital sem uže ne enkrat, na pr. knjižico 3 pole obsežno.    To se  mora vsaj  iz prvega vsakemu zdeti nekako čudno,   nenavadno in vsa je podoba,  da tukaj pridevnik poseguje  v tuje področje,  katero mu ne pristoji,  in da  s tem  tako  rekoč particip (obsezajoč) zajeda; kajti slovnica uči, da se pridevniki — izimši peščico prvotnih mero ali ceno  določujočih,  na pr. dolg, vreden itd. — sploh  ne družijo  s čistim tožilnikom in da torej niso prehodni.   Jaz bi rekel,  da je pridevnik ^ obsežni, a, o izveden od samostavnika obseg in da pomeni: precejšnjega obsega. Temu pridevniku je torej vsa druga služba  nego  glagolu obsezati  in če rečem negativno:  knjiga ni obsežna,  ne menim s tem,  da ne obseza nobene pole, nego da jih obseza le malo.   Takisto  tudi — menim — ne bi bilo prav  rečeno: luknja 4 kubične metre prostorna.
Sem spada tudi ter je nepravilno, kakor nahajam v nekem listu: „Alkohol je živce dražilno sredstvo". Tu se mora ali vezaj vtakniti ter pisati: živce-dra-žilno, ali pa drugače reči, na pr. živcem ali za živce dražilno.
*
*   #
V nekem odličnem slovensknm listu našel sem avtoritativno, brez dokaza izrečeno pravilo, da se od sa-mostavnikov na —išče morejo izvajati samo pridevniki s priponko sk in ne drugače, torej: zemljiška knjiga, gledališka igra itd. To pravilo, priznati moram, bilo mi je neznano ter sem se prečitavši ga najpred res ustrašil, ker mi je bilo pač verjetno, da sem se ne mara večkrat pregrešil zoper isto. Ali držeč se načela, da se človeku ne sme škoda zdeti svojih možganov, začnem razmišljati, kje bi to pravilo utegnilo stati in kaj pravijo drugi Slovani. V Miklošičevi slovnici ne mora stati zarad primerov niže navedenih niti ga ima Šumanova po njej posneta slovnica. No bodi le to pravilo še kje drugod tiskano ali ne bodi, toliko se mi zdi izvestno, da ne velja. Glede slovenščine jaz sicer ne grem tako daleč, da bi rekel: ono pravilo je gori uprav narobe izraženo. A trdim toliko, da je pridevnik: ognjiščen, strniščen i t. tako pravilen, kakor: ognjiški, str-niški, ako ni pravilnejši. Ker sem za trdno zvedel, da na Dolenjskem pravijo: s tr niš k a detelja, torej i tudi oblike na ski ni moči izključavati, a da je: strniščna detelja tudi prav,  kaže samostavnik:  str-
ii i sni ca, kakor to deteljo imenuje Zalokar v „Umnem kmetovanji", kar je isto kot strniščna detelja.
Kar se pa tiče drugih Slovanov (brez Poljakov, ki take samostavnike obrazijo na —is k o in pridevnike na — owy, ognisko —ogniskowy), sme se pač reči, da njim služi edino priponka en. Hrvatsko-srbskemu jeziku so znani samo pridevniki: zemljištni, godiš t ni ali godišnji itd. in negodiški; Čehi imajo na pr. strništni jetel, ohništni lopata, a oblike na sky bi zastonj iskal v njihovem slovarji. Rusi imajo edino obliko na en, na pr. učiliščnoe pravlenie (Schulverwaltung), in oblika na ski je popolnem neznana in pogrešna.
(Dalje prihodnjič.)
61
68
Slovstvene stvari.
Slovniške mrve.
(Dalje in konec.)
V   Miklošičevem staroslovenskem slovarji našel sem pridevnike: pokoišten (pokoište), skrovišten (skrovište), godišteu (godište), grobišten (grobište) , a na sk jaz nisem našel nobenega, da si ne trdim , da bi ga celo ne bilo. Ali jaz se tukaj zavoljujem z dokazom, da — če namreč primerjanje z drugimi slovanskimi jeziki kaj velja — s kraja v misel vzeto pravilo nikakor ne stoji in ne more stati.
Ker uže govorimo o pridevnikih na ski, naj pridam tukaj še eno opomnjo. V preizvrstnem poslednjem letopisu M. si. uči se (str. 235) prav razumno, da gre pisati: dejansk, ženitovansk in ne: dejanjsk. Jaz bi pa še želel določne izjave o tem, imajo li taki od glagol-skega samostavnika narejani pridevniki sploh tudi pravico obstanka pred vseslovanskim svetom, ker namreč — če se ne varam — drugi Slovani takih pridevnikov ne poznajo in tudi Miklošič (ali vsaj Šumanova slovnica str. 248) obliko ženitovanski primerja z obliko človeč an ski, ki ni od glagolnika.
*   *
V  preizvrstnem Ljubljanskem „Zvonu" (1883, stran 260) nahajam kratko, pa odrešito obsodbo neke novotarije v pisanji grških in latinskih besed, katera je v naši knjigi začela siliti na vrh. Tej na tehtovite razloge oprti prav v čas izrečeni obsodbi pridružam se iz vse duše tudi jaz ter gojim to nado, da se večina naših pisateljev nikdar ne poprime tega povsem neslovanskega načina. Prav doumno mi je, če se o začetku slovstvo-vauja v slovenskem prej zaničevanem jeziku, kateri pisatelj iz blagočestja do klasičnih jezikov brž ni upal poprijeti fonetičnega načela in ene same abecede, kakor vidimo, na pr. iz zanimljivega po g. Wiesthalerji pri-občenega „prvega pastirskega lista", kjer se piše tako-le: hiše Austriae, Concilij, coramissarij, catholiška vera it.; ali dan današnji je to stališče uže premoženo in od tiste dobe so Slovenci učakali uže nekaj katoliških kate-kismov. In zdaj da bi šli nazaj na nekdanjo stopinjo.    Quae vos dementia cepit!
Neslovanski pa se mora imenovati prej omenjeni način pisanja tujih besed ne samo v oziru na staroslo-venščino (pišočo na pr. Olimb, Filip, jeretik, liturgija) in na ogromno večino cirilice držečih se Slovanov, so-sebno Rusov (ki pišejo: Platonov Fedr, ne Fajder, je-konomija, Stiks), ampak tudi v oziru na Hrvate, Poljake in Čehe, ki vsi — ako tu pa tam o podvojbi kakega soglasnika pomolčimo — take besede pišejo po izgovarjanji,  kakeršno jim je po vsem obrazovanem svetu na-
vadno. Neslovanski je tudi zato, ker po zgledu drugih jezikov kaže tujke našemu jeziku upodabljati in usvajati, a ne brez pogleda na njegovo svojstvenost hoteti jim ohranjati izvirno podobo. Tudi bi jaz sodil, da je povsem nemogoče tako namero izvesti do popolne kon-sekvencije ali doslednosti in brez te bila bi vsa stvar sama na sebi ničeva. Bodemo li pisali: tact, conflict, accept, actia. dočim se nam tako lepo podaje tudi prostemu Slovencu čitno pisanje: takt, konflikt, akcept, akcija?
Kako so Grki in Rimljani nekatere pismenke in skupine pismenk res izgovarjali, tega za trdno ne vemo; ali to ni glavna reč, nego važno za nas je, kako jih v prevzetih od njih besedah ves obrazovani svet po Evropi izgovarja, kajti s tem mi narodič slovenski ne smemo priti v nasprotje. Latinsko besedo „coelum" (nebo) na pr. izgovarja vsa Evropa s sičnikom ali pa šumnikom, a Rimljani so izgovarjali morebiti: kelum (a težko da: k o j lum).
A če mi pišemo, kakor čitam v nekem naših mesečnikov, o j konom i č en (ne: oekonomičen in tudi ne : oikonomičen) — z našim jotom , trdimo s tem, da je Grkom oi bilo to, kar ne nam oj, ter odstopamo — mi Slovenci sami — od vseh kulturnih narodov, ki tukaj e pišejo (it. economia, franc, economie, angl. economy). In pa — ako grški oi izražate z oj, kako je to, da v istem mesečniku nahajam: paedagogika, in ne: pajdo-gogika?
Najbolja poljska gramatika Maleckega, učenca Miklošičevega, —- katere se res da ne drže vsi Poljaki do pičice — podvajanja soglasnikov ne priporoča razven slučajev, kjer se zdi biti potrebno, na pr. glossy = glose, da bode razloček od glosy = glasi, ter pišejo Poljaki sploh: efekt, epopea, ekonomia, kwestya, opozycya, sfera, suma, a ko bi kdo hotel Poljaku svetovati, naj piše: sphaira, quaestya. ojkonomia, aisthetika, sumil bi ta bržčas, da ima pred seboj človeka iz kaKe blaznice utekšega.
To je tudi z drugega ozira škodljivo, ker prosti Slovenec tako pisanih tujk ne ve kako izgovarjati in vendar bi se moral po katere navaditi, ker v javnem življenji ni mogoče vseh ogibati se. Nemški kmet hrani v spominu dokaj latinskih ali grških izrazov, imajoč tudi nekolikšen pojem o njih, a jih vsaj prav izgovarja, na pr. besedo: Konkurs ali tudi Concurs. Kako naj pa Slovenec izgovarja, če mu zapišete: concurs, ki mu je tako nespretno, kakor če Nemcu zapišete:   Zonzurs!
Dasi je banalna nekoliko fraza ta res, tukaj je vendar umestno uporabiti jo rekoč, da bi — slišavši o tem novem uku — Kopitarjev in očaka Dobrovskega sloveči učenec Metelko, ki uže L 1825 (gl. slovn. str. 63) tako dobro uči o pisanji grških in latinskih imen, v grobu obrnil se iz nevolje nad brezozirnostjo in drzo-vitostjo, s katero isti uk hoče zdaj naenkrat narediti tabula rasa iz pritrudka prejšnjih umov ter postaviti nas v opreko ne samo z večino slovansko, nego z vsem kulturnim svetom.
Ako hoče kdo dati na znanje, kako spoštuje klasicizem, naj — tako bi jaz svetoval — rajši pokaže to s prizadetjem, da bi — naj piše o čemer mu drago — svoje stavke po klasičnih vzorih ubral, razmeril in iz-okroglil, kakor bi ušesu in očesu bilo ugodno, dočim v zdanjih knjigah pogostoma nahajamo stavke s takim redom besedi, kakor bi jih bil veter vkup spihal. Namesto mučiti se s črkami bilo bi pametneje učiti se sintakse in stilistike, da bi nam knjige ne samo po vsebini, nego i po milini svoje oblike bile v korist in zadovoljstvo. Ali se mar v naših tiskovinah ne pogreša slovniško znanje?   Koliko je pri nas pisateljev,  ki bi
znali prav postavljati, na priliko glagole do vršne in ne-dovršne?
Tako je, na pr. pri glagolih: omeniti, omenjati, poročiti, poročati nekaj let sem zavladala prava zmešnjava ter sta dovršnika malo ne popolnem izginila iz knjige. Čitamo prepogostoma takole: Menda se ne Bme tukaj omenjati, še moram omenjati, še hočem omenjati; zakaj ne: omeniti? To je tako, kakor če rečem: Še eno opomnjo moram pristavljati (nam. pristaviti); ali pa: da prideva do onega drevesa, morava ta jarek preskakovati. Kolikokrat se čita: Dovolite nam, da poročamo še o tem; zakaj ne rečeš: poročimo, ako gre za en sam akt? Ne davno sem celo našel v nekem dnevniku tako: O izidu poročamo drugi pot. O izidu poročimo drugoč, tako bi se morebiti smelo reči; a poročamo v sedanjiku namesto: bodemo poročali, ne sme se nikakor, kadar poročilo ne stoji res v istem pričujočem listu.
Mnogo jih je dalje, ki ne umejo prav rokovati s prislovnimi deležniki (gerundiji) ter pišejo na pr.: govoreči o tem moramo razločevati, namesto: govoreč o tem —; ali pa: Ljudstvo se raziđe, gredoče na drugo zabavo. Ako je zmisel stavku ta: Die Menge zerstreute sich, indem sie eiue andere Unterhaltung auf-suchte, tedaj mora stati: gredo č, in ne: gredoče; a če se misli tako: Die zu einer anderen Unterhaltung iibergehende Menge zerstreute sich, tedaj je prav: gredoče, ali stavek dobode drug red, namreč: Ljudstvo gredoče na drugo zabavo raziđe se.
Germanizem je, če pišeš: Imenovati so še drugi vrhovi (sind zu nennen), namesto: Imenovati je še druge vrhove.
Čitamo: Iz teh raztopin osvojuje si drevo njemu priležne tvarine namesto: sebi priležne.
Pri Pasavu (recte: Pasovu) je bil potolčen in lišen njegove vojvodine namesto: svoje vojvodine.
Piše se: Ne na malih mestih, namesto: ne na malo mestih.
Toplota se ne izgublja tako hitro nego sicer, namesto: tako hitro kakor sicer.
Kol p ini dotoki namesto: Kolpski dotoki; Nevina voda, namesto: Nevska voda (primeri: Nevski prospekt); Ladogino jezero namesto: Ladoško jezero
Tudi ni prav: razstavini odbor, ka&or stoji v nekem sicer prav lepo pisanem sestavku, namesto: razstavni odbor. Svojivni pridevnik namreč imajo samo žive ali poosobljene stvari, kar pa razstava ni in še te ga imajo samo na —in z obliko nedoločnega adjektiva, na pr. Flora, Florin vrt, a ne: Florini.
Kmetje so se uprli proti takemu zatiranji in odiranji (lokal namesto dativa).
V neki knjižici našel sem tako: Ribič ulovi pet kil rib, namesto: pet kilogramov rib. To je na dve plati nepremišljeno, prvič, ker se prvi kos sestavljene besede (kilo-) nikakor ne sklanja in drugič ker je kil množ. genitiv neke čisto slovenske besede.
Pogostoma se premalo pazi na pravšno ali pa simetrično razvrstitev besed v stavku. Namesto: „Vije jse reka po soteski podobnih krajih več ur daleč", mnogo je primerneje zapisati: Vije se reka več ur daleč po krajih soteski podobnih. Vzemimo drug primer: „Kar je Pivka v velikem, to je Temenica, ki tudi zgine dvakrat pod zemljo in se po tem izliva kot Prečina v Krko, v malem." Tukaj bi se bolje reklo tako: Kar je Pivka v velikem, to je v malem Temenica,   ki tudi —
itd.  ali pa:   Temenica,   ki  tudi------------v malem je
to,  kar jV%jPivka v velikem (ali v veliko).
Nekdo piše: pri na to sledečem razgovoru. To je pisarski nemški zlog, ki rad imeva predlog za predlogom. —Napačno je pisati: Oziroma na to na-
69
mesto: z ozirom na to, glede tega. — Na drugem mestu mestu piše urednik: To izjavimo občinstvu (kdaj?) nam. izjavljamo.
V neki noveli čitamo: „Lahko hodita, govori Vida na pragu stoječa odhajajočemu možu in materi". Po dva participa pisati v kratkem stavku, ko se novelam še en sam malo kje prilega, ne kaže dobrega okusa.
Navedel sem tu nekaj primerov iz dobro uredovanih in sploh izvrstno pisanih knjig ali leposlovnikov. ne hoteč nikogar žaliti s tem, nego samo v dokaz, da vse premalo pilimo, kar spišemo, da se premalo pazimo in hranimo vsakovrstnih slovniških pogreškov, — kajti urednik, bodi tudi najbolja glava; ne more vsemu kaj — in da nam je na to stran bolj potreba poprave. Ker je pa slovnica suhoparno in trudno čitanje, bilo bi res želeti kake Vevnice, kakor se je nam uže enkrat obetala, ki bi od časa do časa, kakor bi se nabiralo gradiva, hodila na dan, ter ločila dobra zrna od plev. Ali conditio sine qua non uspešnemu delovanju njenemu bila bi po moji sodbi, da dotični vejalec , kateri mora res glas vedeti jeziku in stilistiki, prebiva kje na slovenskih tleh in ne v Noriku, še manj v Panoniji.
Cigale.