S. Rutar: Sedanji zemljevid Afrike. 37 ličnega občinstva. Pokopan je pred velikimi vrati stolne cerkve Sv. Justa. Njega spomenik1) je v cerkvi št. 1.« Sestintridesetletna Franulova vdova se je dne 16. listopada 1818. leta zopet poročila s petdesetletnim samcem marquisom Pietragrassom, c. kr. uradnikom in mestnim svetovalcem, kateri je skrbel za vzgojo Franulove mladoletne dece. Franul je namreč ostavil šest otrok;2) dva sta umrla že v nežni mladosti. Aleksander, porojen 1803. leta, svetovalec zadarskega namestništva, umrl je 1859. ^e^a- ^-či Karolina, porojena 1804. leta, poročena z dr. Grmovnikom, umrla je dne 20. rže-nega cveta 1882. leta, Ludovik, porojen 1811. leta, polkovnik v pokoji, bivši pobočnik nadvojvode Ivana, živi na Opčinah. Četrti je Jurij, porojen 1814. leta, umrl meseca svečana 1887. leta na Opčinah. Ludovikova hči, živeča na Dunaj i, piše podlistke v »Presse« z moškim imenom Max von Weissenthurn; Jurijeva hči Leonora pa je poročena s slo-venskim učiteljem Stevom Ferlugo.3) (Konec prihodnjič.) Sedanji zemljevid Afrike. Spisal S. Rutar. do se ne spominja tiste bele pleše sredi Afrike, ki se je tako oblastno svetila na starejših zemljevidih te Zemljine? Poleg nje je bilo še vse polno pretrganih črt, ki so pomenile negotove rečne toke, ali pa še ne preiskane jezerske bregove. Sedaj je popolnoma izginila ona pleša, in pretrgane črte se vidijo le še malokje na novejših zemljevidih Afrike. Določil se je izvir ne samo Nilu, kar se je zdelo starim ljudem nemogoče (zato pregovor: »quaerere caput Nili«), nego tudi Nigru in Sambesiju. Da, celo najzamotanejša vodopisna uganka o toku reke Kongo je sedaj večinoma že rešena. Prej so risali srednji tok Kongov dve do tri zemljepisne stopinje južno od polutnika, sedaj pa se je pokazalo, *) Beležka pri Vinkovem sinu Ludoviku: »Da un conto del Don Caiio de BoLloni custode settimanuale e vicario curato della Cattedrale di S. Giusto di data 4. agosto 1817 risulta clie il sig. Vincenzo Dr. Franul de VVeissenthurn fu sepolto nel raonumento della Chiesa Nro. I.« 2) »L' osservatore Triestino«, 1817. leta, str. 1810. s). Gospod učitelj hrani dr. Franulovo fotografijo, jako dobro pogojeno po neki sliki, 38 S. Rutar: Sedanji zemljevid Afrike, da teče skoro toliko nad polutnikom. Jedino gorenji tok njegov še ni popolnoma dognan, ali misli se, da mu je treba iskati izvira v jezeru Bangveolu. Dognali pa so preiskovalci v ravnokar minulem letu, da je reka U e 11 e pritok U b a n g u, ki se izliva blizu Aequatorvilla v Kongo. S tem je rešeno tudi vprašanje glede na razv6dnico med v v Uellom in Sari-reko, ki teče v Cadsko jezero. Tudi število jezer se je izdatno pomnožilo v srednji Afriki. Jezeri Moere in Bangveoloje našel šele Livingstone na svojih potovanjih v povirji Kongovem. Prav takisto je bilo jezero Njassa pred njega odkritji le malo znano. Na severozapadni strani Ukereva (Victoria Njansa) rišejo starejši zemljevidi sam6 jedno jezero Albert Njansa ali Mvutan. Sedaj pa se je pokazalo, da sta tam dve jezeri (Albertovo in Albert - Edvardovo jezero) in da se dviga med njimi celo do 5500 m visoko gorovje Jezera v zapadnem delu države Kongo so imenovali po belgijskem kralji Leopoldu II. V zadnjih letih je našel potem Oger T e 1 e k y še dve jezeri med Ukerevom in Abesinijo ter ji krstil na čast avstrijskima prestolnikoma Rudolfov o in Štefanij in o jezero. S tema je število večjih jezer v Afriki iz-vestno že napolnjeno. Mimo tega je dognano, da so malone vsa afriška jezera blizu vzhodnega obrežja, kjer so tudi najvišje gore\ Glede na navpično izobrazbo se nam prikazuje Afrika kakor velikanska, malo razvita visoka planota, ki se stopnjevito in dosledno dviga od severa proti jugu, v najjužnejšem delu pa zopet v ozkih stopicah spušča k morju. Velikanske robne gore obkrožajo afriško planoto malone na vseh straneh, le na najzapadnejšem konci je zemljina nekoliko bolj odprta. Izmerila se je višina najvišji afriški gori Kilima-Ndžara in določila na 6100 m. Nekoliko bolj proti severu stoječi Kenija je le za 600 m nižji. Ob najnotranjejšem delu gvinejskega zaliva kipi Kamerunsko gorovje, čegar vrhunci dosezajo višino 4000 m. Najnovejši afriški velikan pa je Ruvencori, ki se dviga v deželi Ugandi blizu Albert-Edvardovega jezera 5500 m visoko. — Se čudovitejše izpremembe kaže politiški zemljevid Afrike. Res je, da so si razni evropski narodje (sosebno Portugalci) že od konca XV. stoletja prisvajali posamezna obrežja afriška, ali tak6 obilo se to ni godilo nikoli, kakor v zadnjem desetletji. Za nekoliko let so se zvršile nove politiške stvaritve in izvedle naselbine, da iz težka sledimo vsem tem izpremembam. Vender tudi njih vzročne zveze ne moremo pojmiti, niti razmotriti njih važnosti, ker stojimo še sredi razvijajočih se izprememb in ne vemo, kakšen jim bode konec. Toda S. Rutar: Sedanji zemljevid Afrike. 39 nekako se dado te izpremembe venderle razvrstiti, in iz nekaterih pogledov jih je moči presoditi vsaj nekoliko. Najprej lahko razločujemo štiri središča, okolo katerih se kristalizirajo nove politiške stvorbe. Ta štiri središča so: gorenje porečje Nilovo ter dežele ob velikih jezerih, reka Niger, reka Kongo in južna Afrika. V gdrenjem porečji Nilovem so se uprli leta 1883. tako imenovani »madisti« (pristaši preroka Mahdija), premagali Kartum leta 1885. in popolnoma odtrgali Egiptu tako imenovani »egiptovski Sudan«, t. j. dežele Nubijo, MeroČ, Senaar, Kordofan in Darfor. Dejanska oblast egiptovskega kediva seza sedaj na jug samo do 22° severne širine, in v sedanjih mejah ne meri Egipet (s polotokom sinajskim vred, ki pripada politiško Egiptu) več nego 9943 \>-tn2 in šteje le 6,822.000 prebivalcev. Ko je odpadel egiptovski Sudan, pojavili sta se dve vprašanji, prvič, čegave naj bodo dežele ob Rdečem morji, in drugič, kako se odpri nov pot do Sudana. Prvo vprašanje se je tikalo najbolj Angležev, ker preko Rdečega morja drži važen trgovski pot v Indijo. Ali tudi Francozje in Italijani so se potezah za posest tega prehoda. Prvi so imeli že prej ob bab-elmandebskem prelivu posestvo Obok, drugi pa Assab. Že leta 1884. so začele vse tri tu omenjene velike vlasti živahno gibanje ob Rdečem morji in adenskem zalivu. Ker so se Angleži bali tekmeca Francoza, zato so se združili z Italijani in jih povabili, naj zasedejo zapadno obrežje Rdečega morja, kolikor ga ne pripada Egiptu. To so Italijani tudi storili leta 1885.; zasedli soMassauo in položili temelj naselbini Erythreji, ki se je morala iz zemljepisnih vzrokov širiti vedno dalje proti jugu. Pri tem pa so Italijani zadeli ob Abesince. Okoristili so se domačih prepirov v Abesiniji in sklenili dne 2. velikega travna 1889. leta z novim »negušem« (vladarjem abesinskim) M ene lik o m II-pogodbo, s katero so razširili svoje pokroviteljstvo na vse dežele abe-sinske. Od tedaj občuje neguš s tujimi državami le po italijanski vladi. V začetku lanskega leta so potem sklenili Italijani novo mejno pogodbo z Abesinijo in dobili priznanje neguševo glede na italijanske naselbine ob Rdečem morji. Navzlic tem pogodbam pa abesinsko vprašanje še sedaj ni rešeno. Ker so se uprli madisti, izgubili so Evropci prirodni vhod v Sudan; t. j. ob Nilu doli niso mogli več predirati. Toda dežele ob velikih jezerih so silne važnosti v trgovinskem oziru, in zato so morali Evropci iskati novega pota v Sudan. Pri tem so hoteli biti Nemci prvi, tembolj ker je Emin-paša, sedanji vladar v Vadelaji blizu 40 S Rutar: Sedanji zemljevid Afrike. Albertovega jezera, nemškega pokolenja. Razne ekspedicije, prirejene baje zato, da bi rešile Emina, hotele so si resnično le prisvojiti ozemlje na južni strani Ukereva. Da bi se to lože zgodilo, osnovali so Nemci leta 1885. svoje »vzhodnoafrisko društvo«, kateremu so izročili trgovino in organizacijo »nemške vzhodne Afrike«. Angleži so se čutili s tem prizadeti in so tudi ustanovili »angleško vzhodnoafrisko društvo«. Od tedaj se je začelo tekmovanje in potezanje, kdo dobi vplivno besedo v Sansibaru in kdo ob nasprotnem obrežji. Naposled sklenejo Nemci in Angleži dne 1. malega srpana 1890. leta pogodbo, po kateri si razdele vzhodnoafrisko obrežje takcS, da je pripadla vsa dežela med Sansibarom, Kilima-Ndžarom, Ukerevom in Tanganjiko Nemcem, vse drugo na severu in severovzhodu nemške vzhodne Afrike pa Angležem, ki so od dne 4. listopada 1890. leta tudi pokrovitelji Sansibaru. Tako vladajo sedaj vsi zemlji med Kilima-Ndžarom, Ukerevom, Darfurjem, Senarom, Abesinijo in reko Džubo. Od leta 1885. se je torej vse izpremenilo v vzhodni Afriki. Italijani so razširili svoje območje ob Rdečem morji od 180 severne širine do polutnika ob izlivu reke Džube. V njih območje so prišli tudi Kaffa ali Galla in Somali-narodje z vsem somalskim obrežjem od Džube do rta Ras Hafuna, ker so po pogodbi z dne 15. listopada 1889. leta vzprejeli pod svoje pokroviteljstvo tudi nekdanja sansibarska mesta Kismaju, Barava, Bogdišu i. t. d. Onostran rta Ras Hafuna pa se začenja angleško obrežje, ki se zavija okolo rta Guardafuija ob južni strani adenskega zaliva do onostran Zeile. To obrežje so si prisvojili Angleži leta 1884. m 1885. ter so zasedli leta 1886. tudi otok Sokotro. Obrežje ob tadžurskem zalivu z mestom Obokom je ostalo še vedno Francozom. Ali so s tem stalno rešili razmere v vzhodni Afriki, ali je vse to le efemeren prikaz, to nam pokaže bližnja prihodnost. V porečji Nigrovem se borita najbolj francoski in angleški vpliv, ker nemške pridobitve v Kameninu po letu 1884. niso tolikanj važne, kakor se je mislilo. Francozje so predirali najprej iz Sene-gambije ob Senegalu proti vzhodu že leta 1880., ko je Faid-herb postavil načelo, da se mora francoska oblast razširiti v porečje v srednjega Nila. Čudovito vztrajno pridobivajo Francozje čimdalje več zemlje ob gorenjem Nigru, podjarmljajo manjše razrode in usiljujejo prej mogočnim domačim državam svoje pokroviteljstvo, n. pr. leta 1887. državama Samorv in Ahmadu, leta 1888. državi Tieba in leta 1889. državi Kongo. Leta 1890. so zasedli Francozje državo Segu-Sikoro in dne 1. prosinca 1891. leta tudi Nioro, zadnji ostanek S. Rutar: Sedanji zemljevid Afrike. 41 države Ahmadu. Pozneje so razširili svoje območje tudi preko državi Massina in Gandu, tako da imajo sedaj vse gorenje porečje Nig-rovo in tudi desno stran srednjega porečja. Prekoračili so dalje K o n-giško gorovje in zvezali svoja senegalska posestva z gvinejskimi, zakaj oni zmatrajo vso Slonokoščeno obrežje za svoje in imajo posestva tudi na Zlatem in Robskem obrežji. Angleži pa so začeli leta 1885. svoj vpliv širiti od ddlenjega Nigra proti severu in so že spravili v svoje območje tako imenovane »Haussa-države«, med katerimi je najimenitnejša S o ko t o med Nigrom in njega dotokom Benue. Leta 1889. so se poskušali dogovoriti s Francozi o omejitvi obojestranskih interesov, ali rešili niso tega vprašanja. Francozje kažejo vedno očitneje svojo namero, da hočejo združiti svoja posestva v Alžiru in Tunisu s Senegambijo in Guinejo ter zavladati vsi zapadno-polovici severne Afrike. Da bi to lože dosegli, zato so začeli predirati tudi od severa, iz Al žira v srednji Sudan in k Cadskemu jezeru. V ta namen pa so sklenili izdelati saharsko železnico celo do omenjenega jezera. Vsa proga bode dolga okolo 3000 km, torej polovica krajša, nego sibirska železnica. Do sedaj drdra že vlak 239 km daleč od postaje El Guerrah (37 km južno od Constantina) do Biskre. Od tod pojde čez Tuggurt, Temas-sinin in Air ali Asben v Kuko ob Cadskem jezeru. — Tudi iz S. Louisa v Senegambiji že delajo Francozje železnico proti Tim-b u k t u. Najčudnejši prikaz v novi zgodovini je pa država Kongo. Skoro v sredini »temne zemljine«, tam kjer so bile dežele še pred desetimi leti do malega neznane, utemeljili so leta 1885. evropski narodje iz trgovskih ozirov samostalno in nevtralno državo ter ji dali belgijskega kralja za vladarja. Ta država obseza sedaj 22.412-5 u.m2 in šteje 14—15 milijonov prebivalcev, stolno mesto pa ji je Borna blizu izliva Kongovega, torej skoro na države skrajni meji. Upravno je razdeljena država v 12 distriktov, in uradnike ji imenuje belgijski kralj, v čegar imeni vlada deželo »generalni administrator«. Državne meje so bile urejene po posebnih pogodbah s Francozi (leta 1885. in 1887.) in s Portugalci (leta 1891.), zakaj prvi in drugi so si svojih nekatere dele kongiške države. Portugalci so si svojili zapadni del južne Afrike že od takrat, ko je Jernej Diaz našel rt Dobre nadeje, Francozje pa so začeli v novejšem času širiti svoje gospodstvo med zatonom B i a f r a in reko Kongo. Znani afriški potovalec Savorgnan de B raz z a je namreč na svojem prvem potovanji leta 1880.—1882. pridobil več razrodov na desnem obrežji Kongo vem francoski vrhovni ob- 42 S. Rutar: Sedanji zemljevid Afrike. lasti in jih združil s prejšnjimi francoskimi posestvi ob rekah Ogove in Gabun. Od tedaj se je začel »francoski Kongo« čimdalje bolj širiti proti sredini afriški, in podoba je, da namerjajo Francozje tudi od v te strani predreti do Cadskega jezera. — Portugalci pa so uredili svojo mejo proti državi Kongo s pogodbo z dne 25. velikega travna 1891. leta, tako da sezajo njih posestva (dežela Angola) celo do izliva reke Kongo in do vzporednika, ki drži skozi ta izliv. Glede na vzhodno mejo so se dogovorili dne 20. velikega srpana 1890. leta z Angleži tako, da pripade Portugalcem ves svet na zapadni strani gorenjega toka Sara-besijevega. Od tedaj je nastala tišina v kongiški državi zlasti zatd, ker je svoje težišče prestavila med lok kongiške reke. V južni Afriki opažamo vedno večji narastaj britanskega območja. Odkar so Angleži v letih 1836.—1848. pregnali »bure« (t. j. prvotne holandske naseljence) iz Kaplan dije, zmatrali so vso južno Afriko na južni strani povratnika za svojo. Nekoliko časa so jih sicer motili v tej posesti zmagoviti Sulu-Kafri in »buri«, ki so leta 1882.—1884. mimogrede utemeljili več državic v južni Afriki. Ko so pa Nemci leta 1884. zasedli deželi Nama in Da m ara na zapadni strani južne Afrike, tedaj so se osokoliH Angleži in izdatneje podpirali kapsko naselbino. Ze leta 1885. so Angleži zasedli deželo Bečuanov in tak6 razširili svojo oblast čez južni povratnik. Od tedaj se je pojavila v Kaplandiji mogočna stranka, ki je zahtevala, da se mora razširiti angleško območje celo do Sambesija. Ko si je tudi britanska vlada leta 1888. postavila to nalogo, tedaj se je porodila drzna misel, da mora angleška oblast sezati od najjužnejšega rta afriškega do povirja Ni-lovega in da morajo obrežja velikih jezer biti angleška! Angleški in škotski misijonarji so delali že dolgo časa prej na to in pripravljali pot britanski okupaciji. Začeli so tudi graditi železnico iz Captowna in Po rt Elizabeta in so jo do sedaj izvedli že v porečje Kai G a r i p a. Ali tukaj so Nemci zagvozdili leta 1886. sovražen klin med angleški plen in zasedli vse dežele od Njasse do Ukereva, kakor je bilo povedano že zgoraj. Pogodba z dne 1. malega srpana 1890, leta je določila južno in zapadno mejo »Nemške vzhodne Afrike«, in Angleška je morala popustiti svoj načrt, da bi zvezala svoja posestva na severu Ukereva in Kilima - Ndžara z dnimi v južni Afriki. Vender so ostale v angleškem območji vse dežele na južni strani jezer Moero in Tan-ganjika, torej tudi vojaški urejena država Matabele med Sambesijem in Limpopom, o kateri ve češki potovalec E. Holub pripovedovati toliko zanimljivega. V. Bežek: Kako pišimo lastna staroklasiška imena? 43 Poleg Nemcev so se upirali razširjenju britanske oblasti v južni Afriki tudi Portugalci, ki imajo že od nekdaj Sofalo in M o sambi k na vzhodni strani južne Afrike, t. j. vse obrežje z dotičnim zagorjem od Delagoa-drage do rta Del gad o. Ta svoja posestva bi bili tudi Portugalci radi združili z onimi v Angoli in si tako prisvojili skupno zemljo v severnem delu južne Afrike. Začela so se dolgotrajna pogajanja med Angleži in Portugalci, katera so se končala šele s pogodbo z dne 28. velikega travna 1891. leta. Po tej pogodbi sezajo portugalska posestva ob sofalskem in mosambiškem obrežji proti zapadu do jezera Njassa in obsezajo obe dolenji porečji Sambesija in Limpopa. Portugalci so nazvali ta svoja posestva »Slobodno vzhodno Afriko« in ja razdelili v dve pokrajini, kateri se imenujeta po svojih stolnih mestih Mosambik in Lorenzo Markez (ob Delagoa-dragi). Tako so sedaj razna območja v južni in vzhodni Afriki natančno omejena in vzajemne razmere evropskih držav uravnane po posebnih pogodbah. Te pogodbe so torej prav tako zaprečile združenje britanskih posestev, kakor portugalskih in nemških. Ali ostane tako, ali dado morda ravno afriške naselbine povod splošni evropski vojni, kdo more prerokovati to že sedaj ? Izvestno je, da gledajo Angleži zavidnih očij in težkega srca, kako se vedno bolj širi francoska oblast v severo- v zapadni Afriki, gospodujoča že sedaj petini vse zemljine. Skodovanje angleških trgovinskih interesov bi utegnilo mnogo vplivati tudi na konstelacijo evropskih držav, ker sta bila želodec in žep še vedno naj-odločilnejša faktorja v zgodovini. Kako pišimo lastna staroklasiška imena? Ali ni to vprašanje že zastarelo? Saj smo Slovenci kakor v večini prepornih pravopisnih točk in slovniških oblik tako tudi v pisavi in sklanji i latinskih i drugih narodov lastnih imen dosegli jedinstvo vsaj za silo. In tega pravopisnega jedinstva ne moremo ceniti dovolj dostojno, ker je je-dini vidni znak nžrodne celokupnosti; veseliti pa se ga smemo tem bolj, ker smo je ustvarili tolikanj naporno, po tolikih krvavih — abecednih vojnah. Te vojne so bile jako opasne narodnemu našemu obstanku. Recimo, da bi bili obveljali metelčica in danjčica: dandanes bi imeli namesto jedine slovenščine kranjščino, štajerščino ali vindiščino, kakor se vidi rekati nasprot-