240
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988
ZAPISKI IN GRADIVO
POROČILO O KONTROLI KRČMARSKIH MERIL IZ LETA 1579
sergij vilfan
Kakor so se razločki med krajevnimi merami v teku
srednjega veka čedalje bolj povečevali, tako je bil
nadzor nad merili neenoten in prepuščen v glavnem
zemljiškim gospostvom in mestnim avtonomnim or-
ganom. K nekoliko večji enotnosti (npr. glede uteži)
je včasih najbrž bolj prispeval trgovski promet kot pa
oblast.
V 16. stoletju so se povečale težnje po poenotenju
(npr. žitnih mer za vso deželo), organizacija nadzora
pa je slej ko prej ostala precej razdrobljena. Ob uved-
bi vinskega daca so v tretji četrtini 16. stoletja predpi-
sali nove, enotne mere za točenje vina na drobno.
Vinski dac je bil davek na potrošnjo (trošarina, akci-
za) vina, torej posredni davek, ki so ga nalagali krč-
marjem in ki naj bi ga prejemal deželni knez. Za od-
mero in pobiranje tega davka so uvedli mero za dac
(tatzmass), ki je do leta 1576 (po dosedanjih podatkih
iz Uterature) imela prostornino okroglo poldrugega li-
tra (1,4994), nato pa so jo zmanjšali na 1,381 litra.
V nadaljnjem se bo pokazalo, da podatek o zmanjša-
nju leta 1576 vsaj za Kranjsko ne drži, vendar je to
posebna tema. Razlike med raznimi bokali in še povr-
hu spreminjanje bokala za dac so namesto poenote-
nja prinesle pravo zmedo in seveda odprle krčmarjem
nove možnosti za goljufijo pri meri — bodisi na ra-
čun davka, bodisi na račun strank ah pa obeh.
Ker je šlo za deželnoknežji dohodek in za enotno
predpisano mero, je moral za red skrbeti upravitelj
deželnoknežjega premoženja. Na Kranjskem je bil to
deželni vicedom s sedežem v Ljubljani, ki je bil hkrati
nadzorni in drugostopenjski organ za deželnoknežja
mesta, kjer je bilo tudi največ krčmarjev. Na gospost-
va fevdalcev pa je mogel seči le z njihovim pristan-
kom.
Tako je vicedom okrog leta 1574 razposlal po
Kranjskem vzorce meril za vinski dac. Ko neredu pri
vinskih merah ni hotelo biti konca, je sklenil, naj se
merila kontrolirajo na terenu in je — vsaj ponekod —
to delo opravil s svojim osebjem. O tej kontroli, ki je
izjemoma niso opravili avtonomni mestni in tržni or-
gani, temveč je bila izvedena na deželni ravni, je oh-
ranjeno poročilo, ki ga je 9. februarja 1579 predložil
vicedomski urbarski davkar Gašper Slatinšek neime-
novanemu naslovniku, gotovo samemu vicedomu, ki
ga naslavlja »vöiiff strogost in gospod«. Iz datuma po-
ročila lahko sklepamo, daje bila kontrola opravljena
v začetku leta 1579 ali (če poročilo ni bilo sestavljeno
takoj po opravljenem delu) proti koncu leta 1578.
Slatinšek je objezdil Gorenjsko četrt, in sicer po
vrsti: Kamnik, Kranj, Tržič, Radovljico in Škofjo
Loko. Povsod se je najprej zglasil pri mestnem sodni-
ku in mu pokazal vicedomovo pooblastilo. Ponekod
so sestavili bolj ali manj številno komisijo, ki je pod
Slatinškovim vodstvom obhodila krčme, kjer so ji
morali pokazati merila. (Ali so res vsa videli, je vpra-
šljivo in tudi Slatinšek je ponekod o tem podvomil.)
Kositrna merila so pogosto imela znotraj po dva čepa
ali gumba (zapfen), od katerih je eden zaznamoval
odpravljeno mero za dac, drugi pa staro mero na čep
(zapfenmass), ki je bila veljavna. Takim merilom je
Slatinšek z nožem odstranil čep, ki je zaznamoval me-
ro za dac, pravi čep pa je pustil. Kjer pa je naletel na
neprave lončene mere, jih je ali razbil ali pa prepustil
mestnemu sodniku, ki naj bi krivca kaznoval. Neka-
tera mesta v Slatinškovem poročilu je mogoče razu-
meti tudi tako, da so bila lončena merila sploh prepo-
vedana.
V Kamniku je Slatinšek začel kar pri samem
sodniku (ki je torej očitno sam imel krčmo). Kositrna
posoda na polici je imela pravo mero. Poliču, iz kate-
rega so vpričo njega pili domačini, je Slatinšek izrezal
čep in ga vrgel na mizo, češ da sodniku ne pristoja, da
bi točil vino z mero za dac. (Nadzorniki so očitno
vedno ljubili nekohko slikovit nastop.) Vendar je Sla-
tinšek sumil, da ima sodnik v kleti še taka in podobna
merila, ki mu jih ni pokazal. V spremstvu treh mest-
nih svetnikov je nato pregledal dvanajst krčem, kjer
je iz kositrnega posodja rezal čepe za dac. Lončene
bokale, poliče in maseljce je deloma razbil in lastnike
dal poklicati pred sodnika. Tako je »Pri palici na
trgu« našel neprava merila: en bokal, pet poličev in
pet maseljcev. Ali je sodnik krivce res kaznoval, Sla-
tinšek ni preveril, menil pa je, da bi bilo treba sodnika
samega kaznovati, če tega ni storil. To bi bilo potreb-
no zaradi doslednosti in zato, da bi se — krili stroški.
Posebej poroča Slatinšek o tem, kako sta s sodni-
kom prišla v hišo Petra Šavnicarja, ki ga ni bilo do-
ma, njegova žena pa se je nespodobno vedla in je pre-
klinjala ter zmerjala vicedoma in druge, tako da sta
morala brez uspeha oditi, ne da bi bila videla kakih
dvajset lončenih meril, ki naj bi bila »gori v izbi ob zi-
du«, a so vsa — na začudenje Slatinškovih spremlje-
valcev — izginila. Mesto sicer ni prav jasno, vendar je
videti, kot da hoče pisec namigovati na coprnijo. Pe-
ter Šavnicar očitno ni bil meščan, tako da komisija ni
mogla vztrajati pri pregledu.
V Kranj u, kjer je mestni sodnik skhcal kar šest
svetnikov, so Slatinšku zagotovili, da se drže tegale
reda: Tiste vinske mere, ki so jih pred petimi leti do-
bili od pokojnega vicedoma, izročajo ob vsakoletnih
voUtvah novemu sodniku z nalogom, naj dvakrat let-
no obhodi in preveri merila. Imajo tudi »železno zna- ¦
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i98g
241
menje mesta«, s katerim hodijo po hišah in zaznamu-
jejo nova Icositrna vinska merila, ki še niso bila preiz-
kušena, tako da so povsod prava, z mestnim znamen-
jen opremljena merila. Kranjčani so torej imeli mest-
ni pečatnik, s katerim so zaznamovali preverjena ko-
sitrna merila; gotovo je bil majhen v obliki stance ah
punce, s podobo mestnega grba. Z idealno podobo,
ki so mu jo prikazah Kranjčani, se je Slatinšek iz tega
ali onega razloga zadovoljil, saj o kakem pregledova-
nju po krčmah ne govori.
Iz Kranja je Slatinšek prijezdil v Tržič, ki ni bil :
deželnoknežji trg, temveč je obsegal dva dela in je na
ta način imel tudi dva gospoda. Po Valvasorju in sicer j
vemo, da je oba dela ločila cesta, ki je nekdaj poteka-
la skozi naselje. Del Tržiča je spadal pod gospostvo
Paradajzarja, drugi pod Winklerjevo. Winklerjev |
oskrbnik se je o Slatinškovem obisku posvetoval s ,
Paradajzarjem, ki je z vso vljudnostjo sporočil poz-
drave za vicedoma, vendar je dal Slatinšku jasno ve-
deti, da Tržič spada pod deželne stanove. Izjavil je,
da bo od deželnega odbora (torej od stanovskega or-
gana!) zahteval vzorce za vinsko mero in obljubil, da
bo skrbel za red. V Tržiču torej Slatinšek ni ničesar
opravil.
Za neuspeh v Tržiču se je odškodoval v Radov-
ljici. Tam mu je sicer sodnik (podobno kot kranjski
mestni očetje) zagotovil, da je še to leto z etalonom,
ki ga je dobil pred petimi leti, kontroliral merila.
Kljub temu zagotovilu je Slatinšek v družbi sodnika
in še meščana Klemena Prešerna obšel vse krčme, kjer
je baje na mnogih krajih našel neprave lončene poso-
de in jih deloma razbil. Druge je skupaj s tremi pre-
majhnimi kositrnimi poliči prepustil sodniku. Iz
mnogih kositrnih posod — bokalov, poličev in ma-
seljcev — je izrezal čep za dac. Ker je kljub sodniko-
vemu zagotovilu, daje pred kratkim kontroliral meri-
la, našel še vehko nepravih posod, je Slatinšek sumil,
da si sodnik ni upal dovolj resno ukrepati. Naročil
mu je, naj krivce kaznuje, sicer bo vicedom kaznoval
njega, sodnika.
V Radovljici je Slatinšek celo spisal seznam lastni-
kov nepravih meril: Lovre Mule — kositrn polič z
dvema čepoma; Lenart Videč — prav tako in lončen
bokal (zaplenjen); Matevž Zavit — nepravi vrč-bokal
(zaplenjen) in dve kositrni posodi s po dvema čepo-
ma; čevljar Žerjavec — kositrna posoda z dvema če-
poma, nepravi lončen vrč-bokal (zaplenjen); farovž
— kositrna posoda z dvema čepoma; kositrn polič je
Slatinšek na sredi predrl in vanj zvrtal veliko luknjo,
pri čemer je bil navzoč župnik in nekaj kaplanov. Ta-
ko obilna, kot bi pričakovali po prejšnji pripovedi,
bera očitno vendarle ni bila.
Slednjič je Slatinšek prijezdil v Škofjo Loko.
Tudi ta ni bila deželnoknežja, temveč freisinška, in bi
se bili Ločani lahko vicedomovega poslanca znebili
tako, kot sta se ga gospoda v Tržiču. Najbrž prav za-
to ni šel po krčmah, temveč je ostalo le pri pogovoru.
Slatinškovo pooblastilo je moral škofjeloškemu mest-
nemu sodniku prebrati mestni pisar, saj sodnik sam
ni znal ne brati, ne pisati in še manj nemški (aber hen
richten weder lesen, schreyben, noch weniger teutsch
khan). Tudi tu je moral mestni sodnik dvakrat letno z
etalonom, prejetim pred petimi leti, obhoditi mesto
in kontrolirati merila. Sodnik je zagotovil, da je loško
kositrno posodje označeno z mestnim znamenjem
(gotovo grbom), lončenih merskih posod da v Skofji
Loki nimajo. Slatinšek je opozoril sodnika, naj zabi-
ča lončarjem, naj se obvarujejo škode, ki bi jim na-
stala, če bi v mesto nosili na prodaj lončene posode
(merila). Sodnik je odgovoril, da bo to dal razglasiti
na tedenskem sejmu; ker pa lončarji sami večkrat pri-
dejo k njemu, jih bo tudi sam opozoril na to. S Škof-
jo Loko je Slatinšek končal svoj pohod po Gorenj-
skem. Kdo je objezdil druge dele Kranjske in kako je
bilo tam, za zdaj ne vemo.
V vseh navedenih krajih so zahtevali, naj bo red tu-
di pri merilih v farovžih in na podeželju. Trdili so, da
v farovžih uporabljajo za žita mala merila in ne dežel-
ne mere, kot je bila razposlana. (Res so med leti 1569
do 1577 poenotili kranjsko žitno mero na podlagi
ljubljanske.) Župniki so prodajali (očitno desetinsko)
žito, meščani pa so ga kupovali. Prodajalec rajši pro-
daja po manjši meri, kupec pa bi rad večjo — seveda
pri enaki ceni. j
Slatinškovo poročilo je zgodnji primer na terenu
izvedene kontrole meril, hkrati pa tudi nazorna podo-
ba o križih in težavah, ki so se pojavljali pri poeno-
tenju mer in prilagoditvi meril predpisom. Pri tem so
fiskalni predpisi le še prispevali k neredu.
Tudi sama kontrola ni potekala povsod enako. Pri
samih krčmarjih je bila opravljena le v Kamniku in v
Radovljici, pri čemer se ne moremo znebiti vtisa, da
je bilo mnogo odvisno od slučaja (kakega vrčka ni
težko skriti ali ga ne pokazati) in od Slatinškove do-
bre volje ali nejevolje. V Kranju se je zadovoljil z za-
gotovili, da je vse v najlepšem redu. V dveh krajih pa
ni imel nobene moči — v Tržiču so ga prav vljudno
postavili pred vrata, v Škofji Loki pa se je moral za-
dovoljiti z obljubami.
Mimogrede pa smo zvedeli za podatek, ki bo za
marsikoga presenetljiv. Kdor še vedno verjame stari
zgodbi, da so bili vsi meščani na Slovenskem Nemci,
bo gotovo presenečen, da niti mestni sodnik v Škofji
Loki ni znal nemški. Ker je predsedoval mestnemu
svetu in sodišču, iz tega sledi, da so vsa uradna deja-
nja mestnega sodišča s pravdami vred potekala v slo-
venščini.
OPOMBE
Glavni vir za ta članek je v Arhivu SR Slovenije, v vice-
domskem arhivu I, fase. 130, zdaj škatla 250, pod signaturo
Lit. P 1-6. Sem je bil pred nedavnim prenesen s svojega prej-
šnjega mesta v istem fondu, fase. 104a. Ta vir sem navedel
in samo deloma uporabil v razpravi: S. Vilfan, Prispevki k
zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljub-
ljansko mero (16.—19. stoletje), Zgodovinski časopis VIII
242
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
(1954), 27—86. V tej razpravi so tudi nadaljnji napotki na
vire in literaturo. Slatinškovo porožilo je vsaj za zdaj težko
uskladiti s podatki starejše literature o merah za vinski dac.
O dacu so potrebne posebne raziskave.