774
MIR
Pavle  Zidar
Vsega me je porasel mah miru,
le še v očeh se zgane kdaj spomin
ter se razdene kakor dete v snu
in že s smehljajem, s solzoi sem nad njim.
Tako odevam strah, obup svoj, kri, ki razsvetljuje mojo nemo pot, o vse, kar mukoma kot jaz živi in se nastavlja upanju povsod.
Naj se nihče ne vrača v mojo stran,
zbeži naj mimo ko neverni ptič,
v pogledu bledem skriva se umor...
V pogledu vzplapolava ogenj nor in sem ga poln ko ismrti zle mrlič, ko- vonja zemlje in nje grobih sanj.