K H J > t' ’ ' TEOLOŠKE V uUuv jANl . ETE - 1 - Pregled v a e Id i ne Stran Dr.A.Snoj, Kdor noče delati,na j tudi ne $6............ 2 Dr.F.Grivec, S«prestol*n - synthronos ................... 13 X' Dr.?.K.Lukman, Očenaš v rimski mašni liturgiji za papeža Gregorija I...................... 23 Dr.J.Fabijan, 0 predmetu vere ........................... 27 Dr.J.Jeraj, Aristotelov nauk o etični normi ............. 40 Dr.V.Močnik, Župnik in župna maša........................ 58 Dr.J.Aleksič, Okrožnica Humani generia in svetopisemski študij .......................................... 69 Dr.J.Janžekovič, Ali je indeterminizem zrušil kavzalnost ................................................. 89 Dr.V.Fajdiga, Problemi akomodacije ..................... 104 Dr.F.K.Lukman, Himnološke drobtine ..................... 134 Dr.F.K.Lukman, Sedulius v rimski liturgiji ............. 140 Dr.F.Grivec, De episcopo G.J.Strossmayer .............. 146 Dr.A.Snoj, De codicibus biblicis palaeoalaviois in bibliotheca patriarchatus graeoi Hiero- solymitani ................................ 153 Dr.V.Močnik, Pooblastitev za poroko ................... 159 Dr.V.Fajdiga, ♦ Dr.Ciril Potočnik ...................... 166 Slovstvo 1. PREGLEDI s s ssssasaisssssszasss s$ssss=:s Dr.F.Grivec, Orientalia v Dictionnaire-u de th^olo- gie catholique ...............*.......... 167 Dr.F.Grivec, Iz čeških slavističnih razprav ........... 170 Dr.J.Fabijan, John Henri Nemnan......................... 181 2. 0 C E H E atsssassasss J. Vajs, Majstariji hrvatskoglagoljski misal, /F.Grivec/ .................................. 193 J. Dobrovski, Cyril a Metod /F.Grivec/........................................ 195 Atiya,dr.Aziz Surial, Le Monastfere de Ste Catherine du Mont Sinai /A.S./ ........... 197 \ilhelm Schmidt SVD, D er Ursprung der Gottesidee /V. F./.......................... 198 Dr.Andrej 3noj . "KDOR MOČE DEJATI,KAJ TUDI ME JE" /bksegetična študija k 2 Tea 3*6-12/ V dobi,ko se po vsem svetu a silnim naporom odstranjajo razvaline strašne svetovne vojne in se le s skrajno izrabo vseh delovnih modi ustvarja možnost za novo življenje,se pogosto Sliši kilot "Kdor ne dela,naj tudi ne jš!" Večina tistih,ki ta klic ponavljajo,ne ve,j vTt^c >n ?~pvv r£j . Oba izraza < r«c a r-e>s /odjek t iv/ in < r/trrvj /adverb/ uporablja v novi zavezi samo sv. Pavel in to le v listih Teealoničanom.10/ Prvotno sta bila to vojaška izraza in so jih nekoč uporabljali ža tiste, ki niso držali reda v ovoji četi ali ki so se odtegovali vojaški službi; šele v prenesenem pomenu ao jih uporabljali tudi za take, ki ao ee odtegovali delu sploh, za lenuhe. V tem slednjem pomenu, ki ga imata izraza že pri grških klasičnih pisateljih in je ix£xx izpričan pozneje tudi v papirih,11/ jih uporablja sv.Pavel v piemih Teealoničanom, kakor je razvidno iz miselne zveze. ' "Merednost" tesaloničkih bratov torej ni bila moralna pro-p&loot, razbrzdanost, ampak pomanjkanje veselja do dela, brezdelje, lenobno postopanje. Zadnji vzrok brezdelja je bila misel na bližajoči se Kristusov prehod. Prizadeti so čas zapravljali, kakor pravi apostol, e tem, da so se "ukvarjali s praznimi rečmi" /v.11/* hodili so od hiše do hiše ter razlagali svoje teo-• rije o koncu sveta in o Kristusovem drugem prihodu; s temi g.o^O-ricami so begali lahkoverne vrstnike in po mestu povzročali razburjenje. Sami so bili zaradi misli na Kristusov drugi prihod nemimi in a o nemir sejali še med drugimi kristjani v mestu. ^/ Apostol jim očita tudi nepokorščino, češ da ne žive po izročilu, ki sp ga prejeli od njega in njegovih sodelavcev. Vsi so jim ustno naročali, naj delajo, Pavel jim je tudi dejal pismena na-vodila v tej smeri, a še a o prihajale pritožbe, da v občini ni reda. Zdi se, da so ti "neredni1 bratje sčasoma postali prav občutno breme za občino. Ker se namreč niso preživljali z delom, so morali prositi miloščine pri premožnejših bratih. A takih je bilo v Teaaloiiiki malo. Občina je bila siromašna, kajti verniki so bili po večini delavci in sužnji.1^/ Pavel je uvidel, da so ti za delo sposobni tailoščinarji sramota za tesaloniško cerkev* ne samo, da so zbujali nevoljo in kalili mir v občini, ampak so bili vrh toga tudi pohujšanje za pogane,1^/ Da slo zatre, je moral podvseti ostrejše ukrepe. 3. "V imenu Goa goda naše,^ Jezusa Kristusa ukazujemo'1. Apostol je delomržneže v Teoaloniki najprej z odločnimi besedami pozval k delu* "Takim ukazujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj mimo delajo in jedo svoj kruh" /v.12/. Ker pa je iz lastne skušnje vedel, da ta poziv sam ne bo dosegel namena, je istočasno ukazal drugim vernikom, naj z delorarš-neži prekinejo vse stike: "V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa pa vam, bratje, ukazujemo, da se ogibljite vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki a o ga prejeli od nas", t.j. ki se brez vzroka odtegujejo delu. ravel govori tu z vso avtoriteto, ki jo ima kot apostol Kristusov, bedaj na opominja več, kakor v prvem listu,1"' ampak narekuje kazen; to pa ne v svojem imenu, ampak v imenu tistega, ki ga je posrtavil za apostola, v imenu Jezusa Kristusa. Pomen apostolovih besed je jasen* iesaloničani naj z bratom, ki noče delati, pretrgajo vsako življensko skupnost. Kamen te kazni razodeva ev.Pavel sam, ko nekaj vrst pozneje ta ukaz še enkrat ponovi* "Če pa kdo ni poslušen naši besedi, ki jo pišemo, ai ga zapomnite in se % njim ne družite, da fea bo sram".1'' Kazen naj bi bila torej zdravilo, ki bi grešnika ozdravilo in privedlo na pravo pot.1®/ Izraza "ogibljita ee vsakega brata" in "ne družite se z njim", nista povsem jasna. Kaj je apostol z njima mislil, je določneje izrazil v prvem listu Korinčanom /5,11/, ko je prav tako kazen določil za krvoskrunca. lem naroča* "3 takim niti ne jejte skupaj!" Tes&loničani naj torej nad brati, ki cerkveni občini delajo sramoto, proglase nekak družabni bojkot* ne sedijo naj z njimi pri isti mizi, ko bodo obhajali agapo, in celo pri evharistični daritvi naj se ne družijo z njimi. Vsa občina se mora zavedati, da ravnanje delom^žnežev po razsodbi apostola Pavla nasprotuje krščanskim življenakim načelom. Pavlovih besed ni umeti v tem smislu, kakor da bi bili delO-mržneži izključeni iz cerkvenega občestva sploh. Kajti tudi, ko so Mii družabno osamljeni, ao ostali Se "bratje*,Se udje Cerkve in kristjani, ker niso vere zatajili. Bili ao le potrebni resnega opomina in osramočeni a o morali biti, da bi spoznali svojo zmoto in ae aprebrnili. Zato naroSa Pavel kot dober oče, ki mu Je na srcu samo blagor njegovih otroki "Ne imejte ga pa za sovražnika, temveč ga svarite kot brata", 4.JM3 trudom in naporom smo noč in dan delali^. Mereti, ki so ga v Teaaloniki povzročili delu se odtegujoči bratje, je moral biti velik, če je bil Pavel prisiljen, dati tako stroge odredbe ondotnim vernikom. Da bi kazen Se bolj učinkovala in da bi dclomržneži ne okužili Se dobrih vrstnikov, vpo-rabi apoetol Se eno sredstvo* pokaže na svoj lastni zgled in piše lesaloničanom: "Jami veste, kako nas je treba posnemati; saj nieino živeli med vami neredno, tudi nismo pri nikomer kruha Jedli zastonj, ampak, ko smo s trudom in naporom noč in dan delali, da bi komu izmed vas ne bili v^nadlego, ne, kakor da bi ne imeli pravice, empak, da bi vam seb^ dali v zgled za posnemanje" /5,7-9/. Misel, ki jo sv,Pavel izreka, je tale: veprav bi on in njegovi sodelavci imeli pravico, da bi jih pri oznanjevanju evange- lija z vsem potrebnim vzdrževala cerkvene občina, so se tej pravici odrekli in prosti čas porabili za ročno delo, da bi si z njim prislužili potrebni kruh in bi občini ne bili v breme, £av®l rad poudarja, da im kot apostol~pravičo7~da""ga-^vzdržuj e”sren ja, med katero deluje, in da mu ni treba z rokami delati, že v prvem listu Tesalo-ničanom piše* "mogli bi kot Kristusovi apostoli bi^i/oblastni," t,j. mogli bi zahtevati, da nas z vsem vzdržujete,J0/Z "ali nastopili smo v vaši sredi milo, kakor neguje mati svoje otroke" /2,7/. In Korinčanom govori samozovestno* "Ali nimamo /jaz in moji sodelavci/ pravice jesti in piti?2V Ali^ar samo jaz in Barnaba nimava pravice, ročno delo opustiti?" ' Te pravice si ne prisvaja sam, ampak Jo označuje kot tiospodovo odredbo: "Me veste, da tisti, ki opravljajo eveto službo, žive od svetišča, in da tisti, ki imajo opravilo pri oltarju, dobe svoj delež z oltarjem? Tako je tudi dospododredil, naj ti, ki evangelij oznanjajo, žive od evangelija" Sv.Jtfavel te pravice ni nikoli izrabljal, ampak si je povsod, kjer je blagoveat oznanjal, služil kruh z ročnim delom, ne samo zase, ampak tudi za svoje sodelavce. "Sami veste, da so te roke prislužile, kar je bilo potrebno meni in mejim tovarišem" je, poslavljajoč ae, govoril efeškim starešinam v Miletu. Tako na eni strani vernikom ne nalaga nik^kih premen in evangeliju ne napravlja stroškov, kakor se sam izraža, na drugi atrani pa kaže spoštovanje do ročnega dela. Zato je tudi v Tesaloniki de-lomržnim postopačem najlaglje pokazal na lastni zgled in jim samo priporočil, naj ga posnemajo: "'Jami veste, kako nas je treba posnemati; saj nismo živeli med vami neredno, tudi nismo pri nikomer kruha jedli s&etonj, ampak, ko smo s trudom in naporom noč in dan delali”. Tudi v prvem listu je leaaloničanom pisal, naj se spominjajo njegovega truda in naporae "Boč in dan smo delali...in med tem smo vam oznanili božjo blagoveet" /2,9/. Kakšno delo je opravljal apoatel Pavel? Jam tega nikoli ne omenja, pač pa/ nam je razodel sv.Luka v Apostolskih delih. Ta pripoveduje, da je Pavel v Korintu, odkoder je pisal lesaloni-čanoui obe pismi, prišel k judovskemu zakonskemu paru Akvilu in Priacili, rojakoma iz Ponta, "in, ker je znal isto rokodelstvo, je ostal pri njih in delal. Ejuno rokodelstvo je namreč bilo izdelovanje šotorov" /18,3/. Bi dvoma, da je Pavel tudi v Teealcni-ki opravljal isto rokodelstvo. Izdelovanje šotorov je bilo v Clliciji, domovini apostola Pavla, najbolj razširjena domača obrt. Cilicija je slovela zaradi velikega števila koe, katerih dlako so uporabljali sa izdelovanje šotornine, t.j. grobega sukna za šotore, kakršni so Še danes tik Vzhodu v navadi, Cilicijsko črno sukno iz kosje dlake je v tistih časih posebno slovelo. Po deželi, kjer a o ga zagotavljali, je bilo na svetovnem trgu znano pod imenom "cilicium"? rabini so ga imenovali "kliki", ' Izdelovanja šotorov se je Pavel priučil v svoji domovini, najbrž pri očetu v domači hiši,^”/ v farizejskih družinah jo takrat vladalo zdravo načelo: ,!^euo je učenje "tore" /postave/ v zvezi s avetno zaposlitvijo".297 Vsak mladenič, ki je bil določen za učitelja postave, se je najprej izučil v kakem rokodelstvu, da bi mogel postavo in preroke ljudstvu brezplačno razlagati. Po tem rabinskem predpisu se je mladi auvel mučil v delavnici svojega očeta pri tam nastavljenih delavcih ali sužnjih iz sloveče cilicijske kozje dlake izdelovati šotore. Mi gotovo, ali se j^r Pavel izučil tudi tkalstva, ali je samo urezaval, prikrajal in šival velike črne šotore iz že pripravljenega grobega sukna. Lukova opazka o akvilu in Priscili, pri katerih je Pavel v Korintu delal: "Bjuno rokodelstvo je namreč bilo izdelovanje šotorov1'- rf /V/y3r /ipd 18,3/ - bolj govori za to, da je že izdelano sukno prikrojeval za uporubo pri šotorih. V vsakem primeru je šlo za težko in naporno delo, pri katerem so prišli stroji zelo malo ali nič v poštev.5°/ Lela Phvel ni izvrševal na svojo roko, kot samostojen obrtnik ali podjetnik, ki bi izdeloval šotore in potem trgoval z njimi, temveč si je v vsakem liraju poizkal podjetnika, pri katerem je vstopil v službo in delal kot pomočnik za plačo, V Korintu n.pr. je bil tak podjetnik Akvilu a svojo ženo lis-iscilo. Plu.ča ni bila obilna, te je bila občina siromašna., je bil tudi zaslužek rokodelskega pomočnika, kakor je bil Pavel, skromen in si z njim ni nogel nabaviti vsegu, kar Je potreboval. T&-ko je bilo n.pr. v lesaloniki in v Korintu. V Tesaloniki so mru kakor že omenjeno, ponovno poslali podporo verniki iz Filipov,'1* a v liattth Tez^loničanom o tem popolnoma molči, da bi naslovnikov ne žalil, - ■' pn ko je deloval v Korintu ter trpel pomanj- kanje, so nu. ▼ potrebi pomagali "bratje, ki so prišli iz Kace- donije"• Ti eo mu, kakor sam pohvalno omenja, dolo&ili, kar mu je manjkalo, in tako ni Mio treba• da bi bil nadležen siromašnim Korintskim vernikom.'>'// "Kog in dan smo delali." Pavla kot izdelovalca šotorov ai ne smemo predstavljati~kot"učenjaka, ki pide knjige in se samo za oddih in pomirjenje živcev eno ali dve uri povseti rodnemu delu. Soda, ali pretirava, ko v obeh listih Tesalonidanoro poudarja, ' da je "noč in dan" delal, da bi ne bil vernikom v breme /v nadlego/? Kaj je mislil pod besedami "noč in dan"? Zakaj omenja mi jprej noč in potem šele dan? Da omenja na prvem mestu noč, bo vse kako vzrok samo ta, da d& besedi"noč" večji poudarek. Ce kdo dela podnevi, ni nič posebnega; če pa dela ob-enem prančl tudi ponoči, je to Že omembe vredno, i^vlovo delo, duševno in ročno, si moramo razlagati takole: Zvečer, ko so bili verniki, po večini ljudje iz delav-okih vret, prosti, je bil apostol navzoč pri agapi in evharistični daritvi, nato je eleail poukrvernikov, zlasti katehumenov, ki se je zategnil pozno v noč.'/"/ Za tein je bilo nekaj časa določenega za sprejemanje odposlancev, ki so prihajali od raznih strani poročat o notrakjem življenju cerkvenih občin, ali narekovanju pisem oddaljenim cerkvam; šele nato je sledil kratek počitek. Jutranje ure in čas med dnevom je apostol posvetil ročnemu delu. miaH» da je Pavel začel s roorilm delom pred sončnim vlhodom"in opravljal svojo obrt do enajste ure pred-pol-dnera, ko ae je v tisti dobi po jonskih mestih končal delavni čas, nato se je posvetil misijonskemu dolu. lire pred sončnim, vzhodom bi bile v tern primeru to, kar Pavel imenuje "noč". ' Podobno se izraža tudi Alph.Gteinmnn, ki v potrdilo navaja kratek, b pomenljiv doatavek~Be£ovega~grš ko-la tinskega rokopisa /cod.U/ k Apd 19,9* "Učil je vsak dan od pete da desete ure", t.j. po rimskem ragunanju xm od enajste dopoldanske da četrte popoldanske ure. ' Ta razlaga ne zadovoljuje, ker ne upošteva, da se je v tisti dobi liturgično življenje odigravalo zvečer38/ in fla je apostol navezoval misijonsko delo na liturgično slove s tnost. Težko ai je misliti, da bi apostol potem, ko ata ae mu služba božja in pouk vernikov zategnila pozno v noč ali celo v jutranje ure, mogel veliko pred sončnim vzHodom zopet začeti z ročnim delom. Ce je opravljal zvečer do polnoči ali Se dalje misijonsko delo in je zjutraj z drugimi vred ob navadni uri začel vršiti svoje rokodelstvo, je lahko z mirnim srcem o sebi trdil, da je delal noč in dan . 5."Kdor noče delati, naj tudi ne jč". Kajostrejšo sodbo rad tistimi, k1 so v Tesal011 iki izbega-vali delo, je izrekel Pavel z besedami: "Kdor noče delati, naj tudi ne jč". Te sodbe ni izrekel prvič šele v drugem lietu Tesal oni čanem, ampak sam pravi, da je že prej, ko je bil v Tesa- «. f - 1omiki, isto ustno naročit “Zakaj, tudi ko smo bili pri vas, amo vam naročali, da, klor noče delati, naj tudi ne ji”.39/ Prav za prav to ni bilo samo rahlo naročilo, ampak je v gmialu grškega besedila apostol to atrsao ukaza|7 prav tako, kakor je v piamu teaaloniškiia vernikom uk/zal, naj~ae ogibljejo vaalcega brata, ki živi neredno. 0/ Besede a "Kdor noče delati, m j tudi ne j d" oboegiijo na tem mestu, kakor kaže miselna zveza, dvoje: najprej načelno izjavo, da ima pravico do kruha in torej tudi do življenja aamo tisti, ki je pripravijen, služiti ai kruh s delom,^ potem pa tudi strog ukaz Teaaloničamom, naj is podpirajo lenili bratov in jim ne dajejo z miloščino potuhe. Pavel ni hotel nikomur delati krivice. Upošteval je možnost, da bi eden ali drugi rad delal, pa ni dob.il dela, ali ni mogel delati zaradi bolezni, zaradi onemoglosti. Zato ni rekel Jcratkc-malo* "Kdor ne delata&| tudi ne jd", ampak* "Kdor noče delati, naj tudi ne j?1'.1* 3/ Tesal on iški postopači bi lahkobdelali, pa. so pred. delom bežali, zato jim Pavel odreka pravico do vzdrževanja od strani premožnejših bratov. Nasprotno je za siromašne brate v Jeruzalemu, ki niso ime3,i dela, posebno za vdove, ki se niso mogle aame preživljati,**^ apostol sam stalno nabiral prispevke po premožnejšlh cerkvah v viaoedoniji in Ahajl, za čas svoje odsotnosti pa med verniki organiziral veliko-pote zne nabiralne ak~ ci)e.4V Zelo lepa dušnopastirska poteza je naročilo, ki ga daje apostol Pavel dobrim vernikom v Tesal črniki: ' Me imejte ga pa /brata, ki ni poalušen Pavlovi besedi/ za sovražnika, temveč ga svarit® kot brata" /2 les 3,15/» Deloerfcneži dajejo sicer slab zgled in povzročajo nejevoljo pri dobrih vernikih, vere pa niso zatajili} zato so ostali še bratje, t. Tako pravilno po grškem izvirniku in vulgati.Večina novejših prerodov sv.pisun ne podaja na tem mestu izvirnega besedila natančno,tul . prvi dve izdaji ovega slovenskega prevoda ne. 2?„ tTia, n.vtrack - i.billerbock, Kommenter kul, euen Testament auti Talmud un3 kldraedh. 11.jtid♦/Mtinohen 1324/ 754. 26. gd^beigsmann uodi,da atovel, čeprav dora iz 3 ;rza,važnega kul-vurriegn erecliyča,nl izšel iz vibjii »literarnih t|lojev mestnega prebivalstva, ampak is delava kih vret /ra^/Lus2 . TUblngen 1925,str.4 /. - Prim.tudi J.Kolzner, itxuluac /ffreiburg i.Sr. 1937/ str.11. 29. izrek Kabbana CraoaJieia lij., - rrim. ki,...tr&ck - P.JBillerbeck 0.0. 754. Tfcua je rud te tu dolga vratu slovečln~raEInov7kl**so"* se preživljali z raznimi obrtmi. / '. ravei ponovno govori o trudu in napera / acoa-oj k«u /*-<*/J/, *>riia. I ico 2,9; 2 les 3,0. Tudi veliuco pisavo v lastnoročno pruu-Lien koncu lista dalauano. /6,11-18/ si moremo najlaglje razrožiti kot teKko,okorno pisavo utrujene aelavčeve roke. 31. rrild. kip 4,15. 32. “ k ai tem ic nori cornme .orat,ne Snosaalonicenses pu- uore _,r&vet. i.aa aicut ©a res pertinebat ad iaudea Philippen-aiuc,ita vergebat normihil in vituperiun a.:iGoualonicenaiumM. 33. 2 xor 11,9. 54. 1 iea 2,9» 2 3,8. 35. Prim. ftiknvo poročile o Lcljl službi v Troadi,ki se Je zategnilo do poliioči /Apd 20,7/, 36. C.c. str.40. 37. Die Bridie an Le *Mie..«B.juLonioKegUnd uaiater* /b.Tillmann§ Jie hl.Jehrift le Heuen iestamenba, 5.M. Borm I§557 atr.31. 38. Pri . .1, >r, . a o t i 2 ,7 esl* in 1 Kor 11,17 nal. 39. 2 ies 3,10. 4c. V izvirniku rabi av.ravel obakrat /?. Tee 3,5 in 3,10/ leto besedo , kar pomeni uka«ovati*Doeeda»4i a lov ene ki prevod je imel prvič "ukazujemo*,drugič “eme naročali” • 41. jtoi.iuz x ji quio detreotat operarl,dignus non eot,qui mandu-oetjac proinde si farne oonfiolatur,imputet inertiae et desi- ie euae. - Cornelius a . 1 i non laborat pro pane, par eat,qui fame~morl%tnS; "meretur non easc.” 42. Pod^bru, ..;inel je izr- -ena v >t-. &■■■>. kr- Čanekem spisu Bidachč' /iz konc.% l.utol./i "Vsakega,ki pride v imenu dcepodoven, sprejmite... Ako .ae le mimogretie pri vas ustavi,nru pomagajte, kolikor morete,, • Ako pa hoče pri vas ostati in je obrtnik* naj ai z delom zasluži kruli; če ne dela* poskrbi to po svoji razu odnos tl »da ne bo kot kristjan med vami živel brez dela, Ako noče tako ravnati,zlorablja Kristuua zaradi clotolčlca; odvračajte se od. takih, ljudi /pogl.12/, 43. J,i'.',Vost ,4 nsi,« 12,241 13»4 i.t.d. 50. Preg 31,27. 51. ** Inliberalea »utem et snrclidi ouaeatus inercerariorum onmium, quorum operae,non ouorum srtee emuntur; est enim in illis ip- 3» meroes auci oramentum servitutis,,. Opifioeo que omnes in oor-dida ar te /erami tur; nec onim quicquam ingcnmia habere poteet offletna" /UL. 1.42,150/. 52. 'Ali ni to tesarjev a in?" /it 13,55/ - 11 Ali ni to tesar,s in .‘.‘to.ri Mn in bru.t Jakobov,.. /'r 6,3/. Dr. Franc G r 1 v e c. - SJgprestolfrn - synthronos. Razprava j e razdeljena v dva dela: I. S^prestoli,n - s&prestoli,nik v glagolskem. Sinajskem evhologiju in v drugih staroslovenskih spomenikih. II. S^prestolfcnik v Domentijanovem Žitiju sv.Save. I. V naj starejšem delu glagolskega Sinajskega evhologija či- tamo pridevnik. - - s^nrestolpno. To izražanje se v pridevniški in samostalniški (substantivni) obliki ponavlja v mnogih cerkveno slovanskih spomenikih, najčešče v Domentijanovem Žitiju sv.Save, a do danes še ni dovolj pojasnjeno. bokopls glagolskega Sinajskega evhologija je iz prve polovice 11.stoletja, njegov izpovedni red - "Gin nad ispoveda-.iaštim s^" (fol. 66 b - 80 a; pa je “bil prvotno nedvomno sestavljen v drugi polovici 9* stoletja. Veliki hrvatslci slavist V. Ja. id upravičeno trdi, da je ta del Sinajskega evhologija vzet iz stsl. obrednika, ki ga je Konstantin-Ciril sestavil v začetku svojega slovanskega književnega delovanja v Veliki Moravski.1) Jagiceve filološke dokaze obilno potrjujejo stilni in bogoslovni razlogi. Izpovednemu pouku Sinajskega evhologija je namreč očitno vtisnjefl. pečat Cirilove osebnosti, krepki in slikoviti Cirilov stil z izvirnim bogoslovnim in literarnim spajanjem vzhodnih in zahodnih prvin. Vzhodni duh se posebno kaže v kratki veroizpovedi (fol. 67 av.3 - 67b, v.4). ha fol. 67a v.7^11 je naglašeno, da ima Bog v sebi "Slovo s»$,beznačelbno... s^prisi^št^numu... sfcprcstol^no (v.11) ocju i Shu presiumu." R.Nahtigal je v svoji kritični izdaji Sin.evhologija filološko dokazal, da je ta veroizpoved sestavljena na osnovi grških tekstov; našel je mnogo paralel v grških in stsl.spomenikih, a pripomnil, da je treba v tej smeri še iskati.2; Po tej pobudi sem v spisih grških cerkvenih očetov iskal sličnih tekstov. V priročni zbirki Rouet de Journel. Enchiridion patristi-cum (1913) je pod št. 2126 grški original za tri navedene pridevke božjega Slova: synanarchos (logos), synaidios, synedros.5) Torej bi bilo soprestolno -svnedros. Miklošičev stsl.leksikon pa JJ*' ima za sfcprestoiin grskosynt!h(onos.4) Kateri teh dveh izrazov je dal podlago stsl. prevodu? Za^irešitev tega vprašanja najdemo mnogo gradiva v velikem grškem slovarju, ki ga je izdal učeni francoski tipograf Stephanus (Estienne). Naziv svnedros je običajen pri klasičnih grških piscih. Stephanus ne navaja nobenega primera iz krščanskih piscev. Sy-nedros znači consessor, assessor. nrisednik; zbor takšnih pri-sednikov je svnedrion. kise v sv.pismu večkrat omenja. Vse to najdemo v vsakem grškem slovarju. Naziv svnthjzfronos pa je običajen le v kasnejši grščini, posebno pri kr5canskih piscih v ve-roizpovednih tekstih o božjem Slovu (logos).5) Stephanus omenja izrečno le Origena., a v drugačnem kontekstu. Miklošičev stsl. leksikon navaja, da se s/&prestolostol-skago sedanl j a prevod latinskega vicarius A~en-tum satstantivi secrestol^nil: ect menologium palaeoelavicum e saeculo XI. In professione fidei Napisani e o prave;] vere (eaara-tc saeculo IX) occurrit ravnoprcstojUn Iiomotlironos♦ respon- dens antiarianae f o rmulae lio~ou sl o s- c on sub s t ant 1 ali sSvrthronon in 11 tur,, ia ‘bysantina sijnificat subseilia cacerdctum circa thro-num episcopi, vel patriarchae. Vocabula svnthronos et homotlro-ros apprime illustrant formulam doymaticamHomouoios, imitando dietičnem tablicam de sessione Filii ad derterani Patri s (Me 16, 19) et ad derteram throni malestatis (Hebr.1,3 ct 8,1). II. Usu s palaeo slavi cus liturgicus vocabuli s^rertolrfnik clavem praebet ad explicandam dictionem minus eraetam serbicae Vitae s.Sabae, conscriptae a monacho Domentiano a 1253* Bomentia-nus vocabulum sg,prestoIU nik » verisimiliter ex dictione archie-piscopi Sabae desumpsit atque illud usu nonnumquam nimis vago rep petetat. Propriam significationem dogmaticam et liturgicam de aequalitate divinae naturae ac dignitatis personarum s. Trinita-tis ertendit ad significandum consortem. rarius successorem. Plane proprie (originaliter) ac singulariter voce s^orestc-lanik si nificat nexum auetoritatis Romani Pontificis cum dignitete ss.Petri et Pauli. Hanc Domentiani (et Sabae) dictionem singu-larein nec historici nec theologi haetenus satis erplanare po-tuerant. Dr.D.Anastasijevie asserit, hac dictione priiratum Roma-num ne0ari. Ast hic usus vocis s^re stola ni k cum doctrina catho-lica de primatu non solum concordat, sed imo apprime consonat cum solemni formula Romana de auetoritate papae ac ss.Petri ct Pauli in decretis gravissimis: canonisatio sanetorum, definitio Coneeptionis Immaculatae ac As sump ti oni s B.M.V., erectio dioe-cesium, convocatio conciliorum. Quae formula Romana, nedio aevo frequentcr repetita, cancellariae regni Serborum non ignota erqt. Kexu vocatuli s^bprestol^nlk cum auetoritate papae ac ss.Petri et Pauli formula soiemnis Komana modo propris imitatur et illu-stratur. In hac dictione tam vicissitudines Serbiae saeculi XIII, inter Orientem Occidentemque fluctuantis, quam traditiones ss. Cyrilli ct Lflethodii, Orient em Occidentemque conectentes, reful-gere videntur. - 1 - - 23 - Dr. F.K. Lukman. Očenaš v rimski mašni liturgiji za papeža Gregorija 1» V 12. pismu IX. knjige po štetju mavrinske izdaje ^ je papež Gregorij I. zavrnil očitke, da se je pri svojih liturgičnih reformah ravnal po carigrajski cerkvi. Očitki, ki so prišli iz Sicilije, so se nanašali na štiri njegove odredhe. Na četrtem mestu so mu sicilski kritiki očitali: "quia orationem dominicam mox post canonem dici statuistis" - odredili ste, da se moli Gospodova molitev takoj za kanonom. Na vse štiri očitke je Gregorij odgovoril: "V ničemer od tega nismo šli za noheno drugo cerkvijo." V podrobnih pojasnilih je dejal glede očenaša v mašni liturgiji tole: "Orationem vero dominicam idcirco mox post precem diclšmus quia mos apostolorum fuit, ut ad ipsam solummodo orationem oblati oni s hostiam consecrarent. Et valde mihi inconveniens visum est, ut precem, quam scholasticus composuerat, super oblationem diceremus, et ipsam t radi ti onem ,,quam Redemptor noster compo-suit, super eius corpus et san^ginem non diceremus." 2) 0 teh Gregorijevih besedah se je še mnogo pisalo 3) in nekateri razlagalci so iz njih izvajali kaj čudne zaključke. Ne bom posamič z imeni zavračal raznih zgrešenih razlag. Pripominjam na splošno, da bi se marsikaj ne bilo trdilo in napisalo, ko bi se bili razlagalci strogo držali besedila in dosledno upoštevali, kaj je hotel papež zavrniti in kaj dokazati. 1. Sicilski kritiki so očitali papežu, da je ukazal moliti pri maši očenaš takoj za kanonom: "orationem dominicam mox post canonem dici statuistis." Niso mu očitali, da bi bil šele uvedel očenaš v rimsko liturgijo, marveč da mu je odkazal mesto tik za kanonom. Nad tem so se spotikali in dolžili Gregorija,da se je ravnal po carigrajski liturgiji, v kateri je bila Gospodova molitev zaključek anafore 4). v svojem odgovoru naglaša papež samo to, da je postavil Gospodovo molitev na tisto mesto,ki ji gre po apostolskem običaju in iz razlogov prikladnosti. Sklep, da se pred Gregorijem v rimski mašni liturgiji ni molil očenaš ?), nima v papeževih besedah nikake opore. 2. Za prvi razlog, da je postavil očenaš tik za kanon, navaja Gregorij apostolski običaj. Običaj apostolov pa je po njegovem prepričanju bil, rtut ad ipsam solummodo orationem oblatio-nis hostiam consecrarent". Ako ima ta stavek v tej zvezi in na tem mestu sploh kak smisel, pomeni "ipsa oratio" v njem Gospodovo molitev. Kar neverjetno je, kako je moglo nekaj razlagalcev to prezreti in vezati besedo "orationem" z naslednjim rodilnikom "oblationis". Slovnično je to kajpada mogoče, po smislu pa v tej zvezi nikakor ne. "Oratio oblationis" bi pomenila neko daritveno molitev mimo očenaša. Čemu pa bi se bil Gregorij skliceval na le-tako daritveno molitev, ko je hotel s apostolskim običajem opravičiti svojo odredbo, da se mdli očenaš tik za kanonom? Takega paralogizma vendar ne smemo podtikati papežu! Rodilnik "oblationis" se veže s tožilnikom "hostiam" (= prineseni, darovani dar); "oratio" pa je Gospodova molitev, kar naglaša še posebej zaimek "ipsa" (ad..ipsam orationem = ob prav te^ molitvi). Gregorij je torej ukazal moliti očenaš tik za kanonom, ^ker je bil običaj apostolov, *da so ob prav tej molitvi.posvečevali darovani dar". Ne smemo pa pustiti vnemar besede "solummodo". Kaj je hotel povedati Gregorij z njo? Papež rabi prislov, ne pridevnik; prepričan je, da so apostoli posvečevali darovani dar "samo ob prav tej molitvi", to je, da je posvečevanje spremljala redno in vedno Gospodova molitev 6); ali so poleg očenaša molili še kaj drugega, Gregorij ne trdi in ne zanikuje. Ta običaj apostolov je papežu razlog, da je pomaknil očenaš kar se da blizu konsekratoričnih molitev, ”mox post canonem, post preceni". 3. Drugi razlog za svojo odredbo glede očenaša je povedal Gregorij takole: "Et valde mihi inconveniens visum est, ut preceni, quam scholasticus composuerat, super oblationem diceremus, et ipsam traditionem, quam Redemptor noster composuit, super eius corpus et sanguinem non diceremus." 7) Molitev,$ki jo je .sestavil neki učen mož (scholasticus 8)), je mašni kanon, slmi&a molitev neposredno okoli konsekracije (infra actionem). Ta'skupina je bila že za Gregorija takšna, kakršna je danes. Gregorij se je zavedal, da je te molitve sestavil neki učen mož, da torej takšne, kakršne so, ne prihajajo od apostolov. Vendar pa se jih ni dotaknil, da bi bil vanje vrinil očenaš, dasi je bil prepričan, da so apostoli posvečevali daritev samo ob Gospodovi molitvi,marveč je le-to povezal z onimi molitvami tako, da ji je dal mesto tik za njimi, "mox post canonem, mox post precem". V Gregorijevih besedah ni niti najrahlejšega migljaja, da bi bil papež postavil očehaš na mesto kake druge molitve, ki bi jo bil izločil, kakor domneva Eisenhofer. Gregoriju "se je zdelo zelo neprimerno, da bi molili nad daritvijo molitev, ki jo je zložil neki učen mož, izročene molitve (ipsam traditionem = očenaš), ki jo je zložil Odrešenik sam, pa ne bi molili nad njegovim telesom in njegovo krvjo". Ob teh besedah se vsiljuje vprašanje: Če se je pred Gregorijem molil očenaš v rimskem mašnem obredu po lomljenju kruha, se mar li ni molil tudi ondi "nad Gospodovim telesom in Gospodovo krvjo"? Kako je mogel torej papež reči, da ga je postavil ob konec kanona zato, da bi se "nad Gospodovim telesom in Gospodovo krvjo" molila ne le molitev,^ki jo je zložil neki učen mož, temveč tudi molitev, ki jo je zložil Odrešenik sam? 9) Odgovor na to vprašanje je v Gregorijevih besedah samih, ako jih pazljivo premo trimo. r> "Super eius (sc. Redemtoris nostri) corpus et sanguinem" pomeni v stvari isto kar "super oblationem" v prejšnjem delu stavka; Gregorij ni hotel ponoviti besede "oblationem" in je na njeno mesto postavil izraz, označujoč vsebino daritve, slasti ker je pravkar imenoval Odrešenika, ki je zložil in izročil molitev. Miselni poudarek pa je na "super oblationem". Gregorijeve besede smemo parafrazirati takole: "In zdelo se mi je zelo neprimerno, da bi nad daritvijo molili molitev, ki jo je zložil neki učen mož, izročene molitve, ki jo je zložil naš Odrešenik sam, pa ne bi molili nad daritvijo, ki je njegovo telo in njegova kri." Ta parafraza, ki ne podtika besedam nikake tuje misli, izraža pa jasneje Gregorijevo misel in kaže, za kaj papežu prav za prav gre: Gospodova molitev sodi med daritvene molitve, med molitve "super oblationem"^ torej tja, kjer je bila že po običaju apostolov, ki so posvečevali daritev samo ob tej molitvi. S svojo odredbo je torej Gregorij priključil Gospodovo molitev molitvam "super oblationem"; njegova odredba glede očenaša je ena od tistih, ki pravi o njih, da je z njimi obnovil stare navade (veteres nostras /consuetudines/ reparavimus), ni pa z njo posnel navade Grkov. Molitev očenaša po"lomljenju kruha je sicer molitev ob Gospodovem telesu in Gospodovi krvi, ni pa.daritvena molitev, molitev "suner oblationem". marveč je nri- prava na obhajilo. Utegnil pa bi kdo ugovarjati: Ce je Gregorij prestavil očenaš z mesta, ki se rau je zdelo manj primerno, na prikladnej-še mesto, zakaj ni tega povedal? Odgovarjam: Gregorij je zavr-^ nil določno formulirani očitek svojih sicilskih kritikov in nič več. Le-ti so mu očitali, da je ukazal moliti očenaš tik za kanonom po zgledu carigrajske liturgije. Na to je papež odgovoril: Očenaš sem ukazal moliti tik za kanonom zgolj iz stvarnih razlogov; pa tudi glede zunanje oblike se nisem ravnal po carigrajski cerkvi, zakaj pri Grkih moli očenaš vse ljudstvo 1°), v Rimu pa samo duhovnik. Temu pojasnilu o očenašu je dostavil Gregorij glede vseh štirih očitkov: "V čem smo se torej ravnali po navadah Grkov, ko smo ali obnovili svoje stare (navade) ali postavili nove in koristne, pri čemer pa se nam ne da dokazati, da bi bili posneli druge?” 11; 4. Kdor bi sodil po današnjem poteku mašnih obredov, bi dejal, da je bila Gregorijeva sprememba glede očenaša na zunaj lc malo opazljiva. Toda motil bi se. Predstavimo si papeževo slovesno mašo v tistem času 12K Ko je odmolil kanon, je pričel papež lomiti posvečeni kruh, nato pa šel od oltarja k svojemu sedežu v absidi bazilike. Diakoni so nadaljevali lomljenje in pripravili koščke za obhajilo vernikov. Šele ko so to delo končali, se je pred Gregorijevo reformo molil očenaš. Gregorij pa ga je premestil od tod, postavil pred lomljenje kruha in naslonil na kanon, ”mox post precem", tako da se je molil res "super obla-tionem". To pa je bila kajpada na zunaj zelo vidna sprememba. 5. Pismo, v katerem je zavrnil sicilske kritike, je naslovil Gregorij sirakAškemu škofu Janezu in ga prosil, naj pojasni grajane liturgične spremembe v Sirakuzah in Kntani vsem, "ki misli ali ve, da utegnejo godrnjati nad temi rečni". Le-ti so s porednim namigavanjem na 'Gregorijev spor s carigrajskim patriarhom zaradi naslova "ekumenski" govoričili, da skuša papež na eni plati potlačiti (disponit comprimere) carigrajsko cerkev,na drugi pa jo v vsem posnema. Zbadanje je zavrnil Gregorij z ugotovitvijo, da priznavata cesar in patriarh podrejenost carigrajske cerkve rimski; glede možnosti, da bi sprejel in uvedel kak običaj druge cerkve, tudi carigrajske, pa je načelno izjavil tole: "Če pa ima ta (= carigrajska) ali katera druga cerkev kaj dobrega, sem pripravljen v dobrem posnemati tudi podrejene, ki jih sicer odvračam od nedovoljenih reči. Nespameten je namreč tisti, ki bi se imel za prvega zategadelj, ker ne bi hotel sprejeti, kar opazi dobrega." 13; Nekaj podobnega je poudaril dve leti kasneje canterburyjskemu škofu Avguštinu, ko ga je le-ta vprašal, zakaj so v cerkvi kljub edinosti v veri različni običaji in zakaj se drže pri maši drugega običaja v Rimu in drugega v Galiji. Papež mu je odgovoril: "Ti, brat, poznaš običaj rimske cerkve, ker si ondi zrastel. Toda, če najdeš v rimski ali g;alski ali kateri koli cerkvi kaj takega, kar bi utegnilo biti Bogu bolj všeč, sem pri volji, da skrbno izbereš in uvedeš v angleško cerkev, ki je v veri novinka, najboljše, kar si mogel nabrati v mnogih cerkvah. Ljubiti moramo ne stvar zaradi kraja, marveč kraj zaradi stvari. Izberi torej, kar je v kateri koli cerkvi pobožnega, kar je Bogoljubnega, kar ustreza pravemu redu, zberi to v šopek in založi kot običaj Anglom v srce." 14) Opombe. 1) PL 77, 955 C - 958 A. V novi izdaji Gregorijevih pisem, ki sta jo priredila P. Ewald in L.M. Hartmann v Monumenta Germaniae historica. Epistoiae I/II (Berolini 1891-1899), stoji to pismo > II. registru pod štev. 26. Te izdaje nisem mogel porabljati, ker je vso serijo Monumentov v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici uničil nesrečni požar 29*januarja 1943. 2) PL 77, 956 C - 957 A. z „ 3) F. Cabrol pravi o tem mestu: nsa portee a etc rarement compri- se """TB^čTtionnaire de theologie catholique l/2, 1398). Kako presenetljivo resnična je ta sodba, mi je potrdil pregled tehle novejših knjig in razprav: P. Batiffol v Bulietin d!ancienne littezrature et d*arch^ologie chrdtiennes I (1911) 148/49; P. Batiffol,Leoons sur la Messe (Pari s 1923) 277-279; J• Brinkf-rine, Das Vaterunser als Konsekrationsgebet v Theologie und Glaube IX (1917) 152 - 154; J. Brinktrine, Pas Vaterunser in den Messliturgien v Theologie und &laubeXIII (1921) 278; J. Brinktrine, Enthielt die alte romische Liturgie eine Epilclese? v Romisehe Quartalschrift XXXI (1923) 21 - 28; J. Brinktrine, Die heilige Messe2 (Paderborn 1934) 230 - 232; F. Cabrol v Dictionnaire de theologie catholique X/2, 1398/99• L. Duchesne, Origines du culte chretien^ (Pariš 1903) 104; L. Eisenhofer, Handbuchder katholischen Liturglk II (Freiburg*i.Br. 1933) 197; A. Forteseue, La Messe2 (Paris 1921) 477-479 (iz angleščine prevedel A. Boudinhon); H. Grisar,Sul rito della Messa. Note archeologiche v Civilta cattolica, anno 57 (1906), vol. I, 589-593; J. A. Jutigraaun, Da s Pater no st er im Kommuni onri tu s v -Zeitschrift fiir kaiholische Theologie 58 (1934) 552-571 (zlasti 555/56); H. Leclercg v Dictionnaire d’archžologie chretienne et de liturgie XI/l, 754/55 (ponavlja Cabrola); G. Rauschen, Eucharistie und Bussakrament2 (Freiburg i.Er. 1910) 112; V. Thalhofer, Handbuch der katholischen Liturgik II2 (Freiburg"i.fr. 1912) 198/99; R.M. Woolley, The Liturgy of the primitive Church (London 1910) 53 - 6l (po Bulietin d*ancienne litt. et d’arch^ol. chrlt. (1911) 148). 4) Prim. Jan. Krizost. In Coloss. hom. X, 3 (PG 62, 369). 5) P. Batlffol, liegons sur la Messe2 278. 6) Omembe komaj vredna je zmota nekaterih redkih (n.pr. Rauschen, Woolley), da je imel Gregorij očenaš za konsekratorično slovi lo apostolov. "Ad ipsam... orationem" nima instrumentalnega pomena. 7) PL 77, 957 A. 8) Scholasticus ni lastno ime, kot se je tudi že trdilo. 9) P. Batiffol l.c. 10) Prim. F.E. Brightman, Liturgies eastern and v/estern I (Oxford 1906) 529 (Appendix 0: The Byzantin Liturgy before the Vllth Century). 11) PL 77, 957 A. 12) Prim. F. Cabrol v Diet. de theol. cath. X/2, 1399. 13) PL 77, 95FX 14) 64.pismo XI.knjige, 3.vprašanje; PL 77, 1186 A - 1187 B. (1) Dr. Fabijan Janez O P R g D tl V E R g . Ker "brez vere ni ~o oče biti všeč Bogu" (jiebr • 11,6 ) in priti v občestvo njegovih otrok, zato brez nje nihče‘ne doseže opravičenja in nihče ne bo dosegal večnega življenja, kdor ne bo ”v njej vztrajal do konca" ( Mat lo,22; 2l;,13) (!;• S temi besedami je izrečena zveza vere, pristanka na razodete resnice, z opravičenjem in večnim življenjem, * obenem pa tudi namen in ami* sel vsega, kar je Bog razodel o sebi, svojem notranjem življenju, pa tudi o urtvarjenih b itjih in njihovem najvišjem cilju. Zato pa človek že pri krstu, v katerem se izvrši skrivnostna, resnična zveza s Kristusom ter postane človek deležen njegovega trpljenja in zaslužonja in teko resnično notranje pravičen pred B0gom,prejme irepost vere, naravnavo, usmeritev, razsvetljenje svojih'duhovnih zmožnosti in tako sprejemljivost za vse bož.ie‘razodetje, da more, ko začne izvrševati svobodna osebna dejanja, preiti k dejanjem vere. (2) Ta vera. "začetek večnega življenja" je po izpovedi ka-toliške cerkve: nadnaravna krepost, s katero^ po naviihu in pomoči božje milosti verujemo, da je resnično, kar je Bo razodel, ne zaradi notranje resničnosti stvari, ki bi 30 sprevideli z naravno lučjo razuma, ampak zaradi avtoritete B0ga samega, ki razodene in sf' ne nore motiti in ne zapeljati v zmoto, (p) Iz te definicije vere je razvidno, da vera po‘katoliškem mulcu tudi spada v vrsco spoznavne duševne dejavnosti, da je " assensus" pristanek, pritrditev, prepričanje, pa tudi, da se 00 naravnega spoznanja in od "človeške vere bistveno razlikuje## najprej po predmetu, po resnicah, na katere pristanemo ( snov ali snovni predmet, obiectum materiale), predvsem pa po nagibu, po značilnosti teh resnic, da 50 od Boga razodete in nosijo tako na sebi pečat božje avtoritete, božjo modrosti in resnicoljubnosti (obiectum formele, motivum). To je jamstvo za njihovo resničnost in tako razlog ter nagib za popolnejšo izvestnost in trdnost, kakor pa jo more imeti vsako prepričanje, ki se zanese na človeško pri-V v:.nje, ali tudi na notranjo razvidnost stvari, čeprav ni ta posebna značilnost vere edina ( vera ic tudi milost^ je svobodno dejanje), pa je vendar zaradi analo i;je vere z naravnimi človeškimi pristanki in prepričanji bistveno važha, obenem pa jo tudi razlog 1 za druge značilnosti. Zato je predmet vere, materialni in formalni, vodno izražen tudi v molitvenih obrazcih za obuditev, to je za udejstvovanje kreposti vere. Včasih je to čisto na kratko: č Bog, verujem v Tobe, kor si neskončno resničnn. V daljši molitvi pa se nekatere najvažnejše glavne razodete resnice posebej naštejejo ( po Hobr. il,6 in apost. veroizpovedi), doda se pa splošni predmet, ki vključuje še vse druge resnice: Verujem vse, kar si -k, o Bog, razodel, ter nem jo sveti katoliški Cerkvi zapoveduješ verovati ( materialni predmet) e Vse to veruj em^ ker si Ti, o Bog, sam na sebi resnica In torej ne noreš ne goljufati, ne goljufan biti (formalni predmet in nagib). Ta skromna razprava ne bo izčrpno, teološko vsestransko obravnavala predmeta vere. Izhaja iz nauka sv. Tomaž* Ak vinske ga in obravnava™le nekatera glavna vprašanja o predmetu vere ter oda ja nekatere Važne pripombe. Zato se zdi umestno podati najprej pr vod 2 šlenov iz teološke sume, kjer razpravlja sv. Tomaž o predmetu w re. (.;.) 1. člen. Ali je predmet vere prva resnica? lomisleki: Zdi se, da prva resnica ni predmet vere. Zakaj? 1. Zdi sc namreč, da je predmet vere to, kar sc nem predloži v ovanje. Za verovanje pe se nam ne predloži samo to, kar se nanaša w Bog*, l je prva'resnica, ampak tudi to, car spada k človeški naravi Kristusovi, zakramentom Cerkve in naravi ustvarjenih bitij. Torej ni samo prva resnica predmet vere. 2. Vera in nevera imata isti predmet, ker sta si nasprotni. A o vsem, kar obsega sv. pismo, more biti neveračlovek, ki karkoli od tega zanika, velja za nevernika. Torej je tudi vera o vsem, kar jo obseženo v sv. pismu. V njem pa je mnogo o ljudeh in drugih ustvarjenih rečeh. Zato predmet vere ni samo prva resnica, marveč tudi ustvarjena resnica . 5. Vera so našteva skupaj z ljubeznijo, kakor je zgoraj omenjeno. (I - II q 62 a 5’ (5) J A z ljubeznijo ne ljubimo samo Bnga, ki je najvišja dobrota, marveč ljubimo tudi bližnjega. Zato ni le prva resnica predmet vere. Proti temu pa je. kar pravi Dionizij ( De div.nomin.c .7 proti koncu p. lekc: Vera je o enoviti in vedno bivajoči resnici.” To pa je prva resnica. Torej je predmet vero prva resnica. Odgovor: Predmet vsakega spoznavnega trajnega razpoloženja (habitus) ime dva bistvene znaka:- to, kar se stvarno (ma- * terialiter) spozna, to je tvarni predmet; in to, po čemur se spozna, kar je likovna narava ( formalis ratio) predmeta. T.ko so v znanosti geometrije stvarno s oznani ( materialiter scita) zaključki; formalni znak vede pa so sredstva dokazovanja, po katerih sc zaključki snežna jo. če torej v veri gledamo na formalni vidik predmeta, je ta edinole prva resnica. Vera, o kateri govorimo, pritrdi namreč nečemu le zato, ker jc od Boga razodeto, in tako so vera opira na božjo resnico kot sredstvo (medium). čc pa stvarno (materialno ) vzamemo to, čemur vera pritrdi, pe ni samo Bog, ampak tudi mnogo drugih stvari. Te spadajo pod pristanek vere le, v kolikor nekako naravnavajo k Bogu, kolikor namreč neki učinki božanstva človeka podpirajo v teženju k uživanju ii0ga. s^to je tudi s te strani predmet vere na neki način prva resnica. Zakaj nič ne spada k veri, ako nima odnosa k Bogu. Tako je n.pr. tudi predmet medicine zdravje, zakaj medicina vse motri po odnosu k zdravju. Zvbrnitcv poni slekov. 1. -loveaka narava nristiisova, zakramenti Cerkve, ali katerekoli ustvarjene reči so predmet vere, kolikor se po njih usmerjamo k Bogu. Njim pa tudi pritrdimo zaradi božje resnice. 2. Podobno je reči tudi na drugi ugovor o vsem, kar poroča sv. pismo. % Tudi ljubezen ljubi bližnjega zaradi Boga in tako je njen svojski prfdmet Bog sam, kar bomo pozneje razložili ( £.25 a 1). 2. člen. Ali jc predmet vere nekaj sestavljenega ( complexum) na način poveži X per modutn emntiabilis )♦ (6) Pomisleki. Zdi se, da predmet vere ni nekaj sestavljenega na naoin povedi. 1. Predmet vero je namreč ^rva resnica ( prejšnji člen).Prva resnica pa je neka jftse stavljene ga , torej predmet vere ni nekaj sestavljenega. 2. Razlaga vere je obsežena v veroizpovedi. 7 veroizpovedi pa niso naštete povedi, ampak reči. V njej se namreč ne pravi: Bog je vsemogočen; ampak: Verujem v Boga vsemogočnega• Torej predmet vere ni poved, c~pak reč. g. Veri sledi gledanje po besedah ( 1 Kor. 15,12)i Zflaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Z^aj spoznavam delno, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Predmet gledanja v domovini pa je nesestavljen, namreč božje bistvo samo. Torej tudi vera na poti. jroti temu pa je. da je vera vs?cdi med vedenjem in mnenjem. Sreda in skr c j 'nos ti pa so istega rodu. er imata tore j v da in mnenje za pr g met oovedi, se zdi, da ima tudi vera povedi za predmet. In tako je predmet vere nekaj sestavljenega, ker j c vera o povedih. O&rovor. Spoznani predmeti so v spoznavajočem subjektu na način spoznavajočega. Svojski način človeškega razuma pa je, da (k) spoznava resnico tako, da sestavlja in loči ( glej P. I, q. 85 a 5)• In zato stvari, ki so same na sebi enovite, človeški razum spoznava o nekem zlaganju; nasprotno pa božji razum nesestavljeno spoznava stvari, ki so same v sobi sestavljene* Tako torej moremo na predmet vere gledati na dva načina: na en način s strani reči same, ki jo verujemo .In tako jo predmet v: r nekaj ne zložene ga,namreč 1 stvar soma, ki io verujemo. Na drug način pa s strani verujočega, s tega vidika pa je nekaj zloženega ne na cin" Dovedi. In zato so stvari prav mislili na oboje in v nekem pogledu je eno ali drugo resnično. Za vr nitc v pemi sle kov . 1. Ta razlog se nanaša na predmet s strani freči same, ki jo verujemo. 2« Veroizpoved se dotika onih reši. c katerih, je vera, v kolikor se pri n j ili ustavi (temina tur) dejanja verujočega, kakor je razvidno iz načina govorjenja. D< jan j e verujočega pa se no ustavi pri povedi, ampak pri reči. Zakaj povedi oblikujemo le zato, da imamo po njih spoznanje reči. To velja enako za znanost in za vero. j • Gledanje v domovini ima za predmet prvo resnico, kakor je sama v sebi po besedah ( 1 Jan. p,2) : vVcmo, da bomo, ko so prikaže, Njemu podobni, ker ga'bomo gledali, kakršen je. In zato to gledanje ne bo na način povodi, ampak'na način enovitega umevanja. Toda jdo veri ne zaznamo prve resnice, kakor ju sama v sebi, zato ne velja podoben razlog. Prima veritas . Prva resnica. Sv. Tomaž pravi v prvem členu, da jo predmet vere bog kot prva resnica .-Upr je prva resnica v trojnem pogledu: v ontološkem ali bitnem, logičnem ali spoznavnem in nravnem. 1. Bog je nesle o nuno vse popolno bitje, nujno in večno po bivanju in bistvttA. kstonzivno m intenzivno vsebuje vso popolnost brez omejenosti ali možnosti dopolnjevanja, najrealnejši in najčistejši dej, Bit sama, popolnoma enovita. Ustreza torej ideji, zamisli o vsepopolnem bitju. Te ideja o vsepopolnem bitju je ali božja ali čioveška. Božja ideja ni neka abstraktno nad njim stoječe merilo, ampak je v njem samem realnost, istovetne z njegovo stvarnostjo in popolnostjo, v n sam je Resničnost in prav zato vzor in merilo vse druge izven njega bivajoče stvarnosti in resničnosti. "Besnica je v razumu, v kolikor ta zazna stvar kakor je, pa je tudi v stvari, v kolikor ima stvar bit, ki more biti v soglasju z umom. To pa ju v največji meri v ->ogu, zakaj njegova bil ni le v soglasju z njegovim umom, ampak je tudi njegovo umevanje samo (ipsum intelligere)• -jogova umska čg javnost je mera in vzro k vse druge biti in vsakega drugega uma. On sam pa je svoja ( neodvisna) dit in svoje umevanje* Iz tega sledi, d le resnica v njem, ampak da je on sam na j višja in prva resnica. (7) Zaradi tega popolnega soglasja, popolne istovetnosti med neskončno bdijo bitjo"in idejo vsepopolnega bitja je Bog najreal-nejfia resnica,1 je resničnost sama. Sam PS sebi je zato tudi on najbolj umljiv, spozna ten In jasen. (C) Bog jc tvorni in vzorni vzrok vseh bitij izven sebe in tako so ustvarjena bitja realni in omejeni izraz božje resničnosti ter morejo po svoji realnosti v ustvarjenem razumu povzročiti resnično spoznanje o vseh bitjih, obenem pa tudi omogočajo, da se od njih povzpne ustvarjeni duh k spoznanju in priznanju božje praresničnos i. to božjo stvarno resničnost misli sv. pismo, ko opominja k čeččenju enega resničnega ali pravega Boga in svari pred lažnimi logovi, maliki, ki so plod*človeške domišlije in izdelek zgolj človeške umetniške zamisli, ali pa tvori človeških strasti. "Gospod pa je pravi (9) Bog, on je‘živi Bog in večni Kralj, ‘ kliče prerok Jeremija svojemu ljudstvu, ko ga svari prod malikovanjem sosednih narodov, ki sonce, luno in zvezde ali pa človeških umetnikov dela iz zlata, srebra ali lesa po božje častijo (Jor.lo,l-l6). Sr. rave 1 hvali Solunčane zaradi njihove žive vere, kako ste se • spreobrnili od malikov k Bo u, de. služite živemu in pravemu B0gu (Deo vivo et vero, 1 kes 1,9) • Spoznanje in priznanje edinega pravega Boga je začetek večnega življenja “To pa je večno življenje, da spoznajo Tebe, edinega pravega B0ga ( solum Deum verum) in katerega si poslal, Jezusa Kristusa" (Jan 17,9) In vemo, da je Sin božji prišel in nam”dal razumnost, da spoznavamo resničnega Boga in smo v Resničnem, v njegovem sinu Jezusu Kristusu, ta je resnični Bog in večno življenje ( 1 Jan 5»2o)• Dato pa tudi katoliška cerkev v veroizpovedi postavlja na začetek priznanje resničnega, pravega Boga "Trdno verujemo m odkritosrčno izpovedujemo, da je on sam resnični Bog, večen, neizmeren, nespremenljiv, nedoumljiv in neizrekljiv uče in Sin in Sv. Duh ( Lat IV. Dcnz li28). "Sveta katoliška apostolska rimska cerkev veruje in izpoveduje, da je en resnični In živi Bog stvarnik in gospodar nebes in zemlje. Ta edino resnični Bog je po svoji dobroti in vsemogočni moči .... ustvaril iz nič vse stvarstvo, auhovno in snovno ( V?t.‘Donz 1782, 1789)• Od njegove res ičnosti izvira torej vsa realnost, vsa resničnost sveta in vseh bitij v svetu, v jegove ideje o ustvarjenih bitjih so zato merilo za vso ustvarjeno biti če bi njegove resničnosti in njegovih idej o stvareh ne bilo, bi tudi omejene no ovrstne resničnosti, snovne in duhovne ne bilo. Resničnost stvari je torej toliko popolnejša, čim popolnejši odraz božje resničnosti je; In zato je tudi najvišje m najgloblje dejanje človeškega uma, da spozna in prizna resničnega pravega B0ga in ga prizna tudi, ako se mu on približa in jr^vi ter razodene naravnemu človeškemu umu nedostopne globine svoje neskončne resničnosti. 2ato more imeti človeški urn lo ta najvišji cilj, da sc ustavi in umiri končno v najbišji možni deležnogti ne tej božji resničnosti. "Resnični, pari ogM pomeni torej: 1. de dejansko biva, 2. da njegovo bistvo ustreza ideji o vsepopolnem bitju. 2. Bog je prva resnica tudi v spoznanju ( in cognosoendo)• On je neskončni um. Njegov um je istoveten z njegovim neskončnim bistvom. Zaveda‘se samega sebe s popolno jasnostjo, vse globine svojega bistva, lastnosti in življenja, dejansko popolnoma doume ( koapre-hensivno). un ni neka prašila ali ideje, ki bi se polagoma prebujala iz zavesti samega sebe in po razvoju prihajala do vedno obsežnejše zavesti ali afirmacije ega sebe. Je ovo spoznanje samega sebe je večno in v absolutnem nezmotljivem soglasju s nje-ovim neskončnim bistvom. Človek se zaradi omejenosti in potencialnosti svojega ume, ki sam po sobi ni dejaven in je odvisen od -novi, polagoma, razvija k ve.'no jasnejši zavesti sebe in spoznanju stvari okrog sebe. I jegove spoznanje se noži po vedno novih resnicah, njegov duh v to o ledu raste. 7 božjem spoznanju ni razvoja in napredka, ker ta vodno pomeni prehajanje od. manj popolne, obsežne ali rlobolce stopnje do popolnejše. Bog jo večno, ne zmotno, obsežho, vse zajemajoče spoznanje, ki ga človeški napredek ne osebno no skupno ne more nikoli lose51, ker je pač omejen in zmotljiv. V Bogu je on sam .akt spoznanja in ta je v popolnem soglasju z bistvom, j e g ovo spoznanje je neskončno jasno? ni sence ali teme v njem, iz katere bi so mukoma in1trudoma prebijal božji um do razvidnosti, kakor naše spoznanje, naša znanost, človeški razum si z vedno novimi idejami, ki jili tvori njegov um po vplivu stvari, ustvarja vodno nove sodbe, razvidne in trdne, verjetne, dvomljive ali zmotne. Preče sto je v negotovosti, ali jo njegova sodba o stvareh res v soglasju^s stvarjo ali ne. Božja sodba je enkratna, večna in enovita intuicija, v kateri ni omahljivosti, ne negotovosti, ampak popolna jasnost v soglasju s stvarjo, spoznanim predmetom. Prvenstveni predmet božjega spoznanja je božje bistvo samo. 7 svojem neskončnem bistvu pa Bo spozna trni vsa ustvarjena ali ustvari iiva bitja, ki imajo svojo bit in stopnjo svoje popolnosti le od njega in so torej kot raznoličen-in omejen odraz, posnetek njegove popolnosti. Z Istim spoznanjem, s katerim vidi in spozna Bor" svoje bistvo, spozna drugotno tudi ustvarjene odraze svoje popolnosti in tako vse stvari v samem sebi prev do dna njihove spona tnos ti in resničnosti. Sv. pismo neprestano poudarja božjo vsevednost kot na jvečji nagib za nravno' živi j nje človeka :,rIn ni je stvari, ki bi bila nevidna pred njim, am^ak vse je odkrito in očitno očem njega, kateremu naj bo treba dajati odgovor11 (Hebr. lul?) • Mi na j skrivne jše misli in namene človeškega srca, ki jih noben človeški um ne more spoznati, ako jih človek z zunanjimi znamenji ali besedami ne razodene, pozna Bog do kra ja.i.jemu- jih ni mogoče prikriti. o je božja sodba vedno resnična in zato tudi vzor in-merilo za človeško sodbo in resnico, obenem pa tudi vzor in cilj, h kateremu se nrj človeško sooznenje vedno bolj bliža. Božje spoznanje je tudi zadnje jamstvo resničnosti in trdnosti človeškega" spoznanja. o pa natanko1 spozna vse, kar je, tudi po meri popolnosti, po njihovi vrednosti, po tem , koliko so vredne, d* težime za njimi« on odba o hierarhiji vrednot in ciljev do pičice natančna, točne in pravilna. o je božja vsevednost oznanja tudi neskončna modrost, ki jo merilo, vodilo in cilj tudi za človekovo ocenjevanje vrednot, teženje za cilji in podre -je vseh vrednot in ciljev m; j višjemu cilju, o u« ;.er ima Bog neskončno popolno in absolutno spoznanje svoje neskončne bitne resničnosti in v njej tudi vseh ustvarjenih bitij, zato tudi more dati"človeku delež svojega resničnega spoznanja, more mu izpričevati, razodeti resnice, tudi take, ki jih sicer ustvarjeni omejeni razum ne bi mogel sam iz sebe nikdar doseči« More mu razodeti'to svoje spoznanje na"človeku dostopen način z besedo, ' i jo človek razume, s sodbo, na katero se more človek zanesti bolj, kakor ne vsako drugo sodbo ali pričevanje« Beseda, ovor, pričevanje je med ljudmi tisto sredstvo, s katerim izmenjavajo in saj bi izmenjavali re snižna spoznanja, ki so v človeškem sožitju mi jno potrebna« Po pričevanje omogoča tudi rast resnične znanosti, bogatitev človeškega duha z resnicami« ki so pomembne za osebno in skupno življenje. Znanost je avtoriteta, to je vir in sredstvo, ki ima v človeškem sožitju ugled, veljavo, da z zaupanjem v njeno pričevanje, z zaupanjem, da je njena beseda v skladu z resničnim spoznanjem, to je spoznanjem stvari in zakonitosti v stvareh« Čeprav sami ne moremo dognati resničnosti teh pričevanj in se obenem zavedamo tudi možnosti, da ne razumemo prav, kar slišimo ali"beremo(in vemo tudi, da so znanstveniki zmotljivi« Beseda, o.orica, pričevanje in r. j im ustrezajoča vera tistega, ki sliši, je nepogrešljiva socialna vez človeštva, a njene vrednost je načelno le v tem. da si ljudje razodevajo resnična spoznanja, do katerih posamezni človek še ne more ali'sploh nikdar nc more priti sam« Bog je izbral to sredstvo besede, pričevanja, da jo napravil človeka deležnega svojega spoznanja. človek na tem svetu ne more sicer biti deležen božje resničnosti in spoznanja na isti način, kakor ga ima Bog sam v sebi, vendar pa morejo te od B0ga izbrane besede in1 sodbe dati človeku resnično in absolutno zanesljivo spoznanje, kar Bor spozna v enem enovitem nezmotnem spozna n ju-Ker je božje spoznanje vsevedno tako z ozirom na božj bistvo, kakor v njem in po njem tudi vseh u tvarjenih bitij, bi mogel B0g razodeti tudi vse resnice, ki so človeškemu umu naravno dostopne, vse človeške znanosti, do katerih sc človek s svojin umom prebija« A Bog*tega ni storil, ker je hotel, da človek dela kot samostojno bitje, ki ge sicer božja moč ohranjuje« Zate je "raeodel o sebi resnice, ki jih človeški um sam ne more odkriti, ali pa le počasi in s težavo, v, r: odel je voj e spoznanje o tistem svojem delovanju in učinkih v stvareh, s katerimi naj se človek in človeštvo naravnava, usmerja in podpira v"teženju k svojemu najvišjemu, od Boga določenemu izpopolnjenju, k ne j višjemu cilju, združenju z Bogom po intuitivnem spoznanju in ljubezni ter-uživanju božjega živij nja. 3 tem je on sam določil obseg resnic, ki jih jc razodel in njihovo pomembnost. Da si so torej med resnicami, ki jih je 13 0g razodel, tuc.i spoznanja o ustvarjenih bitjih in n<: le resnica o Bogu same in njegovem notranjem življenju, pa ven; ar vso te posamezne rn o oštcvilne razodete resnice nosijo pečat prve resnico. J.*D* je beseda, govor, pričevanje zanesljivi posredovale® resnice, pa mora beseda soglašati z mislijo, sodbo tistega, ki govori, z njegovo notranjo besedo. Nepoznanje pomena besedi ali stavkov^ in raba'takih besed zavaja laeko v zmoto tistega, ki govori, cli tistega, kt osluša. pa človek tudi zavestno rabiti take besede, da drugega zavede v zmoto. Zato je nravna resničnost cli resnicoljubnost bistvena potrebna lastnost pričevanja. L^ž, prevara, potvarjan-je spoznane resnice vzame pričevanju moč in pomen. Resnica je dobrina uma in spoznanja. Pričevanje ima namen in smisel posredovati drugim resnico. Laž ja zavestna negacija tc dobrine, ’ torej zlo. Beseda, pričevanje, :i jo lažnjivo, je tem Večjo zlo, čim manj more sočlovek sam preveriti resničnost besed is samostojnega spoznavanja stvarnosti in čim pomembnejše je spoznanje resničnosti za poedinca alu skupnost. Z božjo svetostjo je laž absolutna nezdružljiva. Bog je neskončni:: prva resnica, njegova beseda, njegovo pričevanje so veren izraz njegovega spoznanja, njegove notranje besede. Njegovo spoznanje, določeno, da ga javi in izpriča kot svojo oesev.o človeim 4 (revfla\tio activa) Seveda ima, kakor omenjeno, človeški izraz in človeški pojem, v katerih je izražena božja misel, lahko istočasno ali v razvoju človeške govorice različne pomene. In zato je samo na sebi nožno tudi različno umevanje razodetja božjega, kakor nam je podano v sv. pismu ali pa v izročilu. Oa pa vendar more človeštvo vodno spoznati resnično božjo misel, najvažnejše resnice, ki so potrebne za njegov končni cilj, pa je Bog poskrbel za no zmotno vidno učiteljstvo cerkve, ki pod vodstvom sv. Duha razlaga razodetje, določa tudi izraze in njih pomen, ki morejo v v sakom jeziku in na vsaki stopnji kulture izraziti ter posredovati najrazličnejšim ljudem isto resnično božjo misel, i je vložena in izražena s Človeškimi izrazi v virih razodetja. Predpostavljamo pa seveda spoznavna in metafizična načela o analogiji~bitja in spoznanja, o objektivni veljavi človeškega spoznanja, načela zadostnega razloga, vzročnosti in smotrnosti. (10) Teh predpostavkah je potem že v razo- detju določen pomen nekaterih izrazov in primer, ki so nanašajo na božje skrivnosti in nam posredujejo resnično spoznanje lo-toh. krav tako pa ne zmotno cerkveno učiteljstvo določuje zmisel in pomen glavnih izrazov in pojmov razodetja ali izbira primerne izraze, ki pomenijo skrivnosti in morejo vsakemu človeku dati enak pojem o teh" skrivnostih. (11) Tako je božja vsevednost ali modrost ter božja resnicoljubnost na besedah m sodbah v virih razodetja tisti svojstveni znak, ki te spoznave ali besede označuje kot božjo besedo, božje-pričevanje in zaradi katerih jih sprejme*kot nezmotno resnico, čeprav mu ni notranje razvidna. Je kakor luč, ki jih osvetljuje od zunaj, po kateri morem nanje pristati*s popolno trdnostjo in gotovostjo* po le auetoritas Dei revelantis, po kateri se vera v božje razfc-. etje bistveno razlikuje od vsake človeške vere. Bog, prva re snica-predme t vere. 1* tazodetje je božje'beseda, božjo pričevanje, namenjeno človeštvu, da. ga sprejme, se po njem ravna v svojem življenju in usmerja vse nvoje delovanje k svojemu najvišjemu končnemu nadnaravnemu cilju, zedinjenju z Bogom po intuiciji in večni blaženi ljubezni* Bog ovori v razodetju najprej-o sebi, edino pravem, ži-vemf neskončno popolnem, svetem Bogu, o-svojem življenju in delovanju, o sebi kot stvarniku vsega sveta, o sebi, najvišjem zakonodajalcu, čigar zapovedi so neomajne; večno veljavne* 0 sebi kot rešitelju iz vsega zla, posebno greha, o sebi kot Očetu, ki nas hoče napraviti za svoje otroke, o sebi kot najvišjem smotru človeka, ki ga človek po njegovi milostni dobroti, a's svojim Sodelovanjem mora doseči* Zato"pa je glavni božji klic, ki v razodetju vabi človeka: spoznaj, priznaj edino pravega Boga, v njega upaj, njega ljubi, njemu služi. Bog je hotel v tem samorazodotju pritegniti Človeka k svojemu božjemu samospoznanju in mu dati aeležnost na svojem življenju, cus principium er finis: ±'o je-središče vso vsebine razodetja. Zato je to tudi glavni predmet; ki ga z vero spoznamo. Kdor hoče'priti k Bogu, mora verovati, je in da je^tisti^ki ra iščejo, plačnik* (nebr. 11,6)* kakor jo prvenstveni predmet božjega spoznanja božje bivanje in božje bistvo samo ter v njem in po njem vse orugo, kar ni Bog, tako je tudi prvenstveni glavni predmet naše vere Bog kot*naš nadnaravni cilj, okrog katerega jo osredotočeno vse drugo, kar je v razodetju tor dobiva svoj smisel od tega. (Prim De ver*lli-,8) 2* "no okrat in na mnogotere načine jc nekdaj Bog govoril-očetom po prerokih, slednjič, te dni, nam jo ovoril po Sim,‘ki • ga je postavil za dediča vsega in po njem tudi naredil svet; un, ki je odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bitja ter i vse z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje od grehov, sedel na desnico veličastva na višavah ter postal toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime je dobil mimo njih." (llebr* 1, 14;) ” On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvar- stva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari....* (Kol.1,19)* "bjega oznanjamo (Kol 1,28), v njem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (Kol 2,3). Kristus. Bog-človek, eden tudi "srednik med Borom in ljudmi, človek, Krietus-Jezus* (Tim 2,9). i;o svoji božji naravi ima Kristus vso božjo resničnost. Po svoji'človeški naravi je neraz-družno zedinjen z božjo v eni osebi, v Besedi. Njegova beseda jo božje razodetje. Njegovo pričevanje o sebi je božje pričevanje, izvirajoče iz osebne božje zavesti in samospoznanja. Zedinjenje z njim po veri in ljubezni, po Vcepitvi" vanj j je že začetek večnega življenja. Jaz sem pot, resnica in življenjeI" Stara zaveza je priprava nanj, v evangelijih in apostolskih pismih je on neposredno središče in glavni predmet oznanjevanja. Zveza z njim je edino rešilno sredstvo človeštva. Zato je Kristus drugi osrednji predmet naše vere po odličnosti. Ker pa je kot učlovečena Beseda božja v sredi človeštva, zato je v ten pop;ledu nsn najbližji in - or g ostati središče naše verske zavesti« Božja beseda pa govori tudi o ustvarjenih bitjih, angelih, • človeku. očetje obsega mnogo zapovedi in nasvetov za človeka; priča o premnogih dogodkih, 'c jan jih, njih vrednosti, o sankcijah, o zakramentih, o cerkvi itd« Ker je vse to zajamčeno z božjo nezmotljivostjo, zato je stvarni predmet naše vere« Vge to pa jc povezano z Bogom kot začetnikom in v službi nadnaravnega končnega cilja, ki je zopet Bog« Zaradi tega odnosa, te zveze, so bile te resnice razodete in tako nosijo na sebi vpliv in pečat prve resnice« Tako je Bog prva resnica v tem pogledu in tudi edini predmet, ki ga verujemo« Ker ustvarjene reči, o katerih razodetje govori in jih torej verujemo, izhajajo od Boga, prve resničnosti in nezmotljive resn5.ee v spoznanju ter usmerjajo človeka k Bogu, nadnaravnemu cilju, zato govorijo sholastični teologi, da je Bog subjectum ali objectum cttributionis, ali tudi objectum formalc quod; To je predmet, ki ga verujemo, ki pa obenem trni označuje vse, kar verujemo, zaradi te zveze z B0gcm, nadnaravnim ciljem« • iv. pisro, osebno stare zaveze, pa govori tudi o rečeh ali dogodkih, i na prvi pogled in po njihovi naravi nimajo nobene zveze z namenom razoaetja, z zveličanjem človeštva« T5ko n.pr. našteva razne genealoške, fizikalne, geografske,'kronološke okoliščine. Da je bil Adam 95° let star, Set y2o itd«, da je Kajn imel sine noha itd., da jo sv. lavel pustil svoje pero v Troadi, de so mu kristjani ob njegovem 'prihodu v im prišli naproti cio Apije-vega trga in treh tab er n; vse te in pocobne stvari, ki so v sv. pismu omenjene, nimajo same po sebi nobene-notranje zveze z nadnaravnim zveličanjem človcšstva. To so reči, ki jili sicer nihče nima pravice svojevoljno črtati iz sv. pisma, vendar pa je gotovo, da tudi ni potrebno; da bi jih vernik poznal in explicito veroval« Prav tako ni nujno, de bi Beg po svojem posebnem varstvu preprečil, da se ne bi pri prevodih ali prepisih sv« pisma glede njih vrinile kake napake. Tudi ni potrebna glede teh avtentična razlaga Cerkvene avtoritete. Te stvari, ki jih'Billot imenuje "revelata pure per coneornitantiem sou propter connexionen mere materialen cum cereiis” , so v zvezi z dejansko obliko, v kateri so podajali sveti pisatelji božje razodetje in so v pisanju tudi pod vplivom inspiracije ohranili svoj naravni način izražanja ter omenjali razne okoliščine, ki dajejo njihovim knjigam tudi naravni pečat verodostojnosti. (12) rod tem vidikom zveze razodetih resnic in njihove pomembnosti z ozirom na končni cilj moremo ugotoviti neki določen red med vsemi razodetimi resnicami, moremo razlikovati med prvenstvenimi, otrd i in postranskimi ali slučajnimi predmeti vere« Ta razdelitev je važna za red oznanjevanja cerkve in. za potrebo razširjanja in poglabljanja verskega spoznanja pri vernikih in torej za izrecno *explieite) verovanje posameznih resnic« Vere je kot priznanje božjega pričevanja določnost na spoznanju, i ga ino Bo.-; o sebi in drugih stvareh, je deležnost na božjih resnicah, da si le tolikšne, kakršno je Bog namenil razodeti človeštvu s ozirom na najvišji cilj, ki ga je svobodno‘določil človeku* Božje spoznanje in torej bošja resnic« je eno, enovito, intuitivno, člbvelkl razum v sedanjem stanju je le spoznavna zmožnost, ki torej prehaja iz možnosti v ej, zato nima takoj svoje cele popolnosti in dejanskega spoznanja, ampak jo zanoreano• pridobiva* S prvo zaznavo stvari ne doseže popolnega spoznanja,najprej zazna bisnvo stvari, nato pa svojstva in pritione lastnosti« Tako posamezne zaznave zlaga, ali pa j ih ločeva* Iz prvih takih sestaV ali ločitev^pa prehaja do novih s sklepanjem* iako s trditvami ali zanikanji prihaja do vedno popolnejšega spozna ja svojega predmeta. Božji razum pa je vedno dejaven in ima v začetku popolno spoznanje c lotne reči (S.Ih. p I. 4 g. 85 a 5)• Vera ni intuicija, tudi nc čut ali čustvo, s katerim bi se 8 duh neposredno dotaknil skrivnostnih globin božjega bitja. Razodetje,'o katerim hoče Bog napraviti človeka deležnega božjega spoznanj-a? je prilagojeno človekovi naravi. Božje spoznave, božja resnica, ki jo ima Bog sam v sebi in je ena la enovite« »e v veri ojema in priznava v mnogih povedih. Tako so te povedi ne ni predmet vere. Vendar pa vera ni zgolj*'pritrditev faekim idejam, popom, ali načelom brez jamstva o njihovi zvezi z resničnim božjim'spoznanjem in torej božjo stvarnostjo. Vera ni le neka ideologija, plod človeškega umovanja brez jamstva soglasja s stvarnostjo, marveč temelji na božjem znanju in spoznanju, ki je eopet v absolutnem soglasju z neskončno božjo realnostjo. "Vera pomeni da k resničnosti, ki nam je bila razkrita v Kristusu” (Schnaus Kath. Dogm.^I^i-o). Dejanje verujočega se torej ne ustavi in ;onča‘v teh povedih, sodbah, trditvah, ki so v razodetju, ne v načinu, kakor so v razodetju podane, marveč meri na stvarnost In resničnost božjo in se v njej šele‘ustavi in dovrši. V tem pogledu je smis 1 verovanja pr: v tako, kakor smisel znanstvenega spoznanja, da spoznamo in^priznamo stvarno stanje. Verske resnice zares pomenijo božjo resničnost, čeprav neadekvatno v njeni neskončni popolnosti. Zato pa tudi dogme, razodete resnice, niso le neki simboli, prav ta^o pa tudi ne la neke antropo: :ori‘ične predstave ne spozna tn e ga. 5. 6e Bog razodene človeštvu del svojega spoznanja, stoji on za tem razodetjem z vso svojo vsevednostjo in modrostjo in jamči za njegovo resničnost in s tem za resničnost in nc zmotno st naše vere. In če nam razodene nauke, ki jih naš naravni razura ne more doumeti, so tej božji avtoriteti nore in mora mirno ukloniti in sprejeti kot resnico. Božja absolutna resnicoljubnost nam jamči, da nas nc vara, če nam govori in nam izpričuje to, kar se našemu omejenemu umu zdi neumljivo. 'ih božja avtoriteta, neskončna vzvišenost nad vsem zemeljskim Človeškim spoznanjem m resnicoljubnostjo je najvišji zadnji razlog in nagib, da sprejmemo vse, kar razodene. Dejstvo božjega razodetja označujoča znamenja in čudeži niso notranje odločujoč nagib za naš razum, ampak le predpo- gej in porod vere, Mi Cerkev je le posredovalka in raz la ga lica razodetja, po kateri vemo, kaj je božja beseda in ka ni. Tera * se tore3 izvrši le v razmerju med Bogom in človekom. Xdr<*. veruje, sc ukloni Bogu, ki ga kliče po razodetju. Z«to nihče drugi ne more prevzeti odgovornosti, ki je v tem klicu na človeka, nihče ne more zanj verovati, klicu božjega razodetja se odziva odgovor :orščine - vera.” (Prim ochmaus o.ci3) To poroštvo božje avtoritete v razodetju in tore;] ta nagib vere ne dopušča? da bi smeli'v dejansko danem razodetju razlikovati med osnovnimi resnic amif ki naj tvorijo enotnost vere in postranskimi, ki bi jih mogli prezreti ali zalito vati glede njih svobodo, da jih priznamo ali ne priznamo. Zato v tem pogledu na - ih osnovali tudi ni mogoča združitev krščanskih cerkva. K8r je Bog razodel, je treba priznati in sprejeti in v tem smislu, kakor je razodel. Zakaj vse je zajamčeno ne s človeško zmotljivostjo, sporazumom, ali razmerami, ampak s božjo modrostjo in resničnostjo. Razmišljanje o Boru kot prvi resnici in na j višjem končnem cilju, o Kristusu in o zvezi vseh razodetih resnic daje našemu verovanju po predmetni strani enotnost in opozarja, da v sredo naše verske zavesti ne stavimo stvari, dogodkov, ali resnic, ki so bel j d ra o t ne ga polena, ali celo nebistvenega. To je važno za praktični verski pouk. Dejstvo, da sloni naše verovanje na avtoriteti resnične ga, žive ga Boga in njegovi neskončni vsevednosti, modrosti in resnicoljubnosti, pa dajo verniku tisto moč in veselje, ki odmeva skozi vsa stoletja zgodovine cerkve na podlagi besed sv. aoostola Janeza: MIn to je zmaga, ki premaga svet: naša vera .h (1 Jan y,rj). OPOMBE’ (1) Vat .c.zbor g III. c 3» ’':nz.l793* (2) Tako človek prav v opravičenju obenem z odpuščanjem grehov prejme po Jezusu Kristusu, «4 kateren^se vcepi: vero,upanje In ljubezen. Trid.c. zbor s VI, o 7 Benz Sooj, (3) Iropter auc tori ta tem Dei revelantis, tpii nec fclli nec fallere potest. Denz 1769. (]+) S Th£. 2-2. cj, 1 a.1.2., prim. tudi vvq_ disp. q 11\. de verilate a 8. (5) li sc vera, upanje un ljubezen primerno označujejo kot božje čednosti? (6) Zdi se mi, da ga izraz " poved” ( gl. KLeterSnik ll^Sk) dobro ustreza latinskemu enuntifabile, ki stvarno pomeni sodbo ali stavek, a ne določi, ali je sodba zgolj umska ali že izražena zunanje s stavkom. (7) S Th. p. I. q, 12, a 5* (6) Maxime cognoscibilis S Tli p. 1, c[ 12, a 1, maxime intelli-gibilis ( ih. a 1}.) , lux intelligibilis ( ib. a 5). (9) c e božjo bitno resničnost označujemo s pridevnikom, rabimo besedo “resnični'1 ali lf pravi". Z besedo "pravi" se bolj izrazi soglasje bitnofti z idejo kot normo. (10) Gl. tudi okrožnico Humani ge naris • (11) u analogiji v dogmatični teologiji prim. knjigo M.T.L. I&nido, Le role de Ikinalogie en Tlieolo; ie dogmatioue. Laris 1931 (ioročilo v Z k ih % (1932) I09. Tudi ostro- umni nemški teolog SoehngBir razpravlja v svojih spisih, ki mi žal niso na razpolago, o analogiji iv teologiji . (12) De virtutibus infusis str. 2% . vislotel C i “ 'J2Z >v. £*.), ve'..oviti (^vji /iiesof, jo c ort-' voa v.T-oujG riioounje, uulltiko, retoriko« nctdlsiko, fizike tor d rev ih riro.idk kup ooti dbdolel is uaiwll tejno m aovvcB? v-i oblive. Iz-.x5pvL.il ia aaficlj vel jo rtslakovu-z k svojih iTPodnlbov o filusofiji, fluidno oconjoval * »*Js Kufo, -v "ati. in latom* !•/ % vsul ue&PuSjih jo uotvaE-jtil važne vrednoto, btbv po* cobro >xi v •tild. -o5r" gu y$*vd n .litin razpravljali o otlli oano priložnostno in nesioteaefclGno, ustvari iriototel (1) :ot -vi etloai ciotHubadovo tilie v knjigeh* . g.xje ob dni. jc;:*u, i.uf 1 -v..-: ■ a, o _ osti Ir- acf roa-1 ( cvi'ajno'lji) .. teorijo, ttumo »e otavi jo nejaiatejBo laiu .itoio, ero isvssacnp tx setero siroto," i isvlrcjo in BstiVi;v«»n, obOvInsaA:.! ia cocijeiiiui ra :r\;F , « jc Uvel* £./ o i (5) GO p tudi kritizirali in r:u oSitali noSo- olodnaat m radianih li.estSk n j er ovili roeiokovanj. iWl)ot da .............................. , kaj jo enotno in d nravnosti, dbra od nravno bcolodnv opredeliti oamvno vpruBaujo etike o noi-r. t* 'i • o kr loriju« po ‘•»tor«; na :1 loolmo nravno • .ut— —---------- dahih dejanj. locr j c obijal hoconiutiuni neuk, da jc kriterij ubrofi In slabe gt sla ( hodeno) • vondi.r u ni napelo, take rovi le njo. o vi nasprotniki • da bi pravilno in enotno racvil neuk o travni i umi In j...ono h&oool, du je ne-nuno o-conjovBtl vva Lueot sejanj po hobonlatlBnik rcuoiih alo In koristi* i*ouli -o torej, kaj jv po rletotelu etična neme in Lej jo :..: 'c. • ' d.vajr ' - j d v .... j;., u o sebi j a ono, ali 3 c . .. . .•. t ■ s h . ,7 « -v,. vn^r-51 . .<-» -M tor trni osebno de UGdO . ■ u- v.TzE F7 5 Ir;; :ov!. \ J . v..; -v ute ..jv j;... .c.rc.vn. aj.^ve i; j« ovi, v c .-o joufc nc- nnsteja Ir- lokFSiia IHHi” cb Jati j, Ucnv G le l:i 'vovil.. „io A[:rai u postanejo ciuro3i čloori ali clebi ci« % .rlvidni. (Č) aiiuno jo tual plode poholctij in uc: ■ -I ..... ... Ig ros urljivl. (7) o.i-o ai...i>t>;5uje, da oe ir.or truditi ca .icrodejna st- \» sejanje ubrih in slih dejanj . (}) . u Irletotolu torej vadobve ucnofci no orne uiti kekrBno*« ^ . rt .... H v „. w. do m|de vsebino fcrralne nomo erthee lepos. v M tri itwi v dudi: osti : raspoloBonjs 9 (pathe, heaeelo ) (lo) ne Ih-e .osti nc pregrehe, ker ne o n« Imenujejo (lj&ToJ po n~ ‘o o ir , • o >c poetih iU gregrehaa w nas 1- iaew|oi# (dobi- -e)* -udi stresti no e tudi ne 1 nc rajajo« . a 11 jo ivcov, uudi utneižcv. Mi 2--’- -•— * -• *-—?v I ”----------'r“- ,v- - - tl) B bilnoot'jo 'rroBno In pu,uanjt:15ivbet rajajo, sredino pa hvali« lo. (Id) le jedlci i škornjih ras ibljcnj rintotc1 eaaljuSuje, da o-ralnost ali krepost ni v ih (dvvujr*M 5 :.oi. tedib, te»ve5 v neka?. roBim ali se&rBe; jt; m ( i*%* <> )• .;’€•>.. , in u- vihat. „ ./ - jiuveic .1 V .j... :..!■ ■ '1 Oj itViiu • L,.ui(^6 v VUC- J o- kesu je, de jc krepost po prevllnett ouoenanju v sredini: • krepost . Lvoetli.^. levo ir ;ba ari v; M ..v.., \ - . .-.i.nio iudi^kior plovcu zn - "klo . djn In sc- mani, u rverl edravja« >c pc. merjeno ustvarja, vaimanjo In ©Guro. (1) .£v Gl tc prtVilne, sredim ni ic ta:.&ti5nu ©-»očcljcfiL# tcnvce l:.x ci-i .:,.o vIpiLoct* 7 v.n. .ITT 3lSiobl3E~'ao ronf mH Iv line okoclfcooti. m jc, v ms ulrim# .udi jc colo tebku najti ort inv sredino v e ©njenih priner-ih, u.pr. ...x ..o ,•■' .,: . :. •!, ... ; 1 1. :«£& vnrv&ft* to bili ::;-c v ten (o pudtica) • (D £•/ Aristotel koSc sredine bolj ra Iv, ca to gc p;;i!iolob.:o 1:.- ;, tvorno fino c ne lir ir a tor opredeljuje: , L in . ... Ivi atvcrl j< oa to, «čbt je veS •I . ■ II L • » » "___ A A V I 0 OPCG l.jcno od otch konSnih ;oak. .Id je at vodo pr-i vooh o tvor oh vedno leta. od. sredino rleeo m ncc po misli to, kor ni preobilno £ 11 pomanjkljivo gleda .ue--inčev. 5e jo primer jemo _vbc m x sredine, • _ _ ':e^jo lu pfcvoS, v premalo, potetp glede ni. -v ti Inv e tvor vcercnso 6 lot sredino C t.j• ceson pra(tictoe) • ker d je cmok© oddaljeno ©c lo in 2." (17) „ c „ v *L;o _x. sc tu, ter je glede ne ms ( ooson m-oo hc.ms) sredino, ne Ga ec ta nodin eoloSiti, kajti Se je Iv nin jecti proves, ’-----------—*•- *- ? an—------ tcmrcO© (S) Jibl prcnala in 16 5c or edino, po ne sredine o tvori, tcnvoO to gloda v:...c, . . lina, ' (19) ristetel lodi uoroj sredine o o trtni objektu in sredino a otrord subjekte in it popolni otiuni muk s snanstvoniiai dognanji, ki ao še danes orolojnc sc var ‘ tiSbcu-ik etiko in oral!:©« ?•/ ll Aristotelovem neuka o ...oralni sredini pa no nflFeEo o-s nravni!. janj* lato tol oan to vrismvat p.l!lna ‘ ~ " ‘ ‘ ‘ ‘ " “ •©) itVO JHPH > C:$B5g jO do a. prodi.••rta, .1 oo e? novre 11 and v,,:;! sli. C./ ristotelav neuk, da jc krepost v src ;ini, ni originalno njcfcv (21) . 'ovsol v;a 30 Is gr3ke Ijtiusk'1 »cvccki tor is .llosodske tradicije tor f% bc splv'3 no otBrn or :o. l.:i -v Je'' pŠEMrouvEl" ea eoenjovat;.]© nravno obrh. in slih ;• . 1 je 3o ga svojca® narednoa bistvu, Vi Iv tol Xc;':.otnl£& vzori in* skladalo kivljonjakib idealen, pareponcl po u st? c Meiol. ^ na tuli v /iriki illoroiiu lin: caTIbuntno v o o« «• tolon slavijo Pitevore (22) in pitagorejci mepjerost (motren) .v, .vuclo Ete sl v v kivijcujet, fr-rvoo voc;jc '..d tja« fosilno obo» loven j« go iKlrasovsli Otova.lksn, i cu mjvlBjx leeiz skladnosti, 16? • in cladbijo* era cm jv i4 c svile le nBdoloSemjga in nočne jo noga kaosa ( epeiren) , ko 00 motale ofcvnrl s doloOoninij cce-jenlrd obrisi m oblike il (peres) tor vol. ve iocstvena af:lednogt# se onltoet in urejenost otvopotvn# Po enojitvi m ve o v .. oije hi ureja# LioniSne s ruglmi 9»/ Aristotel rebi ec sredino Izroae mesen, negotea* ' etrion* v ;oafc. '5. onv lial iavaalto iioktta n ira, 5i ji ii-latotol Grk, ;ci je o vseEt vojen fitdlovncm bistvu sc sidran V mreShT j igelnoofcl 1» ijuatf I vn. ’ioi ji. er jo vsel v&!;q I 'ud i:o bistvo ec .10 la o ovojem cmnatvencou utemeljevanja o tike, je prev redi toga votenoiron Ork in jolcj ■ n o tono •< vo5jl crobotavnii f;pBke antične genialnosti« vi nauken, da je ’kro l-oot v sredini« ‘ je ogLusil oprcdaliti najviSjo nozr:.o u ubveh* Jcndar tu .1 te .muk ne rešuje dokončne vpra»cn|a o iBjvlfiji nravni nurui* rvio so m da mebraSoti ač voc [luC-ajo, kakor- s o r, ore 1 • er orili ( pri uboju. profiuOtvu ne aoreco c overiti o sredini ), dririč uo je to pojem tudi lo formalen, mnjko :U vsebine« iuvalio ton aedostatken po je muk Aristotelov o pravilni irepostni sredini peticiabeB, ker je ono c oko suje Aristotelov kivije r jo i recliscv.. la ton ni bil m loi j on denEHTvmB Inje nl&ji č’el HovoSke narave podcenjevale I&uk o abetroktneo idealistu (je je oviral, de bi ne® 1 vsestransko pravilne normo dobrega# ris to tel jo 3 m;qe o pravilni orodinl v voor: ubocru naslonil ovoja ©tluiia raslekovanja au mrevo in ta;o sobi v nodaljnih ro.siskem: e 'Ih utrl pot od "Vbr.^oBio in voobias o pca* vilm »oralne name* (clentl.OPlutca), voli O-Urivot ( C(;G:.Oysy::ic}, ;>-G.Vle.-Uot (di T-iocr^ic) trp mocl tuf i v\a»cfinn1« o rodovoliuith ■ ojo:xj|h, ^ - vi.. V. ^ < -v # . 1 mm/um m,\ n «%m dl * • or Svrn nezoj m t o j en op tl os, 1 r-*e Jo v 11. njlrl (c- ) u ;?,ti AoloSefal* '.©de j :> e uBa uc vaten fine 1o cn ,1l.;1 uti. or v jo 71 2 jo rajrlobije v vuc j v tv! o. ■ .udo ' ,'citulvt' :u iti »eteiiiiiuiio amllso dtSovnih < y „ v 4» ,,, „#• „ .... e s"jopo- ' opil Lu. en la ter ; eneso c tigrih .. jerti. Ir; •( v 13. #/' v" n 2*3 lu in rconicii 8uti. rt n fr. ,rS;rjo*n ; :uti ris© "■rt >iao StloBno ilojoidc." (iiG) c udojetvujejo se Bivoli u gobe, -■vc j ji., iblje Instiiict mrtve.' oven ta.;olo sc :l;]uduje: v ;:•/ rovrfl..o teiicrge, > uiue'. o uoto, ur je nrn roo: fllcr je pravilni* (2f) . b ■ jo. obpo v levitev jo so to n j no obrobno, oo' Jo po mir p c or i Sob v __ v, :. ,■ r v. v-ur rove, fočenjc lSWBujc7 , • olu; - no, - r i ©A rit I ti , .........;0G0L u~ sti (pesneje isti in ure :ti ini raam z*l anfcu). l^loue vco-co06 rosimo jo, do oodl u ros-djim in »greSijen# rednet vmirtlBu rn rostna po ni absolutna rcnsalce, tomreS rresnico. . ♦ i« dobre* 1 beti . ioano tLioden od naravo* lep » . , ti. jo torej gr vilnout točenje v uv*. -osu do cilje .crilo roelce v ortJrtiam/. rr.suti. bon ot u v tu. i roerloa r-e. tlliuf n rastne merilo pmrilvesfci te Sonjo glede tega, rep go mneBe ;o o, 1 t;< si sc ten, vrr rcvava • isuje. (i )) ir Isto tel nato ne xxile i ot- -jih ievejanj st ;ljutiujo:n bto ni o. ioSitvc riti ure s po sit o niti brca .revno; c rcsvv^oL nje (toSenja). ‘r-.:T " ' . ro lxtco(3o: • o u go po ni8 o rib je (ji) takole (>2) ;fi esm aen :ofr tek absolutno ( leden t.5. spo :uiativni, nlu r.o ribljo, ker p 10 m uve, de ]e trebe r • uriti ali ©motiti (v) ter ve 5 so o oni, i so nanaBc m aalorai uo j la or m s o-tor, in to je ere . 1 ’ 1 :-c;:u •. •. :;u .v . ve .v.u . o - ..-.o Jo: t ali ), . . o8at» . . Vi ne>etl oaieltijo je1 P'S obki» * oven u prcrllroge epeam: jc (orthoa lor-oa) rledo nrevnoati dojenj u ;l rocx*n, toBcnjo, buatvevonjo* utritivn© ( vo^otetivno) ollo no pridejo v ueStcv pri arevneo deju, ,or jo isven dbleotl vekove ovebedne volje« i.o nrovnl mami ( m** rasna dominirati In ol a I in te Bet . aveSitS* 'V vodi dolar.7 ne; ir, te o pravi peaetl ( beta orthon lopon) r' .JSRvji 7~ "3ET* nua po 7n.opcT“-; 5'v" -u;d'Tf" IntelektuelletiSnl, eutetaki 1» orvcniGnl po jen c tl j: e • 1 •/' v ..pc tu Je 2. ;rc£ je posledico no&nanja, nevednosti oll nogrevll • ' ivvck grafll, bor je navoden h v^epeuC-cn* (5-6) tiSni Intclffitraljaon o :?eto je mjprvo trajal -.lofcon o svojim mu:aa© trtoinTMil,1 o -ateron vplivalo raeven rentna Se ru 1 pslblSrl SinitcIJi re deJo«Ja. f'c v bxol:,om ;1c «511 flaton nauk o enotni duBl, ki je sorodne dufaognjja 1'. v--Ivne telesu, 1 r'... o . wtu. u lite la In ’ zidoIo njih, i oo iK.atcll v sre.11 obl uje,-uvefti življenja, uo udi, de je euSa roadcljeao ul rosun ( to lo-Istim), lesoviti In podeljIvi del ( to oratometikoe)# rialom (5?) dejoTij bor-unija (> ) ( :o»:joo telo, le V ri)';;u' dkln, Jo&ovltin in noSclJivin)* v #.u.4v '3*51 c:v -unijo, • j • oko cn del dueo ooogc v blobror drugega in ga oviro, :»u jo dajanje olabo, 5e po v.:,'. .: ... . „. :. .tl., 'j ( .... --V, VV... O u.. I 1 proti ;v:retoverau lnteloktuaiio tldacT zu pojnovanju etl3ne normo .-. ■ ,'.i<3voer mraonljo me8 fleli . -olelituo.'la vidno-, u u t-iuvc: u, :or ispon upobtevo v ču9i . ulof -. - z , t.. c, verder tudi iotonuvo ooteta.o u,' .uvonjc 8e no. re&l v revt ;c c ~~7..................... e...................* * ..... • . wi rev.l inc pol .. du#e Ib e ja Ib t jotve, de 1 1 uBe oco intoloktuelnost (59) (;.rotl o-irotu)| ta:..ved 3>x big-:.v< u ronlilnc g. vckAu uatl: .•cnti. jo, ‘.U bpj,!<: ..itivii.# nr 'ovc I u rtiouc, jo bg Prepustno dojenje vjpct.. ele oc o pouk iti srnin jo, ImLor uSi ./2*0 tov etilni intcioktueiiscrc• 1 sini-:?je u3i, de Sloveli: toli* :• orlevju Bo sto ;/i e ©vdori le' i to vbr-v cvetu}© o av 1" oorlnah, i so no namBejo sc^lj ne •“ Ir"— a—*“ 1 '--------------------------" *•'—" m eoletao dobro ‘ovc, Sc rasun* epe ula IvriCjj. in k 3n: 1 ja. tl3no”s osne ge ‘col : ttn:ca.jo je mire3 .ioto '..rugegi .caicor etro-uovnu unenj« (tehne). resmee sedi le glede no dobro in slo.” *.*»'«WW »W»»tr»V.WW Wfc„'»vwr ——--——tl JT— — - iiouk o etilni ivuFrd, bistveno s ■ oj.norjeia, Uc a otei? '"'V.vc":ov ni c JiriSna Mava poeCince, uiatvo^atm. Mava fceje idejo Slavefca, ki vse etilno dolovenje zSFIpaV 19»/ ved aiatvtelu je -2e Platon C cnon, ^rpiss) ir,reali hov V rt.vilo so etilno a lovenjec ojamaa g.lctlico ,:-(gg:. « . ..t. uvu, ,.:;v vuv \ ■ /jw»vv..iv / • - *■ . 1UE3B nc realna tla in nrovilhu opbšiasnje iavajfi Is son^etne roa?.nc 11" le "love!# a.«/ a:w (1,7) zanika, do M rlstotclJeaen vsc- j Ufll i A » #U -,jt U:?Oi D* . v._ JLA OCO. It.i, i»UO J je v~G JGtiJO m S . ... 3 5«^ .1-11-'i In n, n r' nnrrt rtnmv:-\ Pnr;«-. s (IS5*9 )i t«j« 10 ■ lodc: etiSa i,om.a dobra »V,. WV WV W * • ■■■•»** v-w ju* ^ ~ —"J —^ - — n uk v tcleoludjon siiaGoju 3lavo&;:e narave le nopouolnoe onljc oct, t;l»/ ..ulo.• Gtl.inof'0 ocL-.atva In. jvi -.••iaCvtclu jo-jev ■ 1-1. ,9.1 'An / ♦.*.•<> I 1 I * 'V v >?••! ' * .-./'1 Tli. ;fvn *$ ’ \{ V■ ,1 \ ’ lile, ta v .i-: 'ni c-lafdl 2e o ten* do iri .rcnuot, rvr n, BleSenost ni vnanje dele, temreS ušinek iavir^jeS la kreposti* ieneet tore S sledi no la -osti« 'e bi bilo dl1!- a*w B>TstenM'; \wBrBot!vasaSa? Po Aristotelu ( in Ib tam) jo blaženost usidrano v e ti ‘ni I v- .1.: .: .0 V. ,Y< , J Ui, Iverjo. a or G .s/ U« , Isti ■ -11 :lcs {. 2), ■ '1 1 Ji , l • ■ . . bitižonosti sto;X2 osrelujodo o -v k.ost# -cto ni vc': blauenoot, v e.v >olr v;o t -v'■ ■ jc X.- ^ upu ;3e v.JceStmle .v:u..lc. wc otT:e. «13StccT v^cnaelenoui?^ X5!) cobcnvor (%}) prot"ls8oje »Pistotelov notic o radosti ao Matvero p- -svilen, Inifi (Keller (;/L-5# ned rovojSiai ocncr ) jkne ialljc , odstopil blaSonosti ne IkoCo $>...v osti* klieujejo oo m Aristotelov stavek v » 31:1, v kefceveo ne oproti svojem 'csclcrja^ _ o vrni noti eiv;: jdko o ol- : ^ i • e? r 1 livljf-rjc oet, $ . bo ..... rccj noo lodem.f (po) 7; sioot? otre-: ljenjft x> fclcfleuoati povlcrjft riototol v i-emaohofi etiki sli no c or vol »ru^l entilni orelioti« c oKmSono ::-cetu čondcvnu ros -!-vc*; odstopa blolcneetna u Iiro- LS !"-tlenj. _(0ob *. «+.■■■*. «... e*w »t WaM»lW.|. «4-** - i *" vrTT~~r o/ Bl“hotol lo prcgncraCo pooderiU ' o In bit , • . 1 .Ji ( taal) . * . radostile e.oricti oo Dostavili clact no.ti ulvljonjoka lajanja (nravno - Jbvo)» loo tfpoiStovr2i, 't .dvljc:. =n';o .a Iovcidc, ki ciuSi bistva r> ustnam n nf sas uv. letreli claot zc pr^orno netrtr je fcivljenjtifco odelo, * e . . - . j* e ^ .—— _ fh e “ _ • .v / v* v. » % % efekt risto tel Je .vevilno reBil oblem# lyl J e. - j tl: o delovanj e iv slast temti cvojc u-.- vice# er ‘.edoniftfi^"tžvl^jo atest" u prve c sto in kivije*; jeke dojuaJe ( vreliote) no dru o c:oeto, 681 cilj, kivije: 30 sredstvo# k0to opre- deli vr is to tol obrcini red: 2ivl;v.:n;io::o dojenje jc prvo, obentok t: lesti m" i J 3<> umerrern. er le.lan je uptror io l o Slovakovo 2 ivl j on J o.. o in o go bi o o 1 po rv, olTTe gt~B ifac" jor Soc sako sc »ovreč .ost Ir,; oln-oroe »o., 'olroSaino l;e Jaljcf pHo t to h«3©nisaa yu8| ion v 1 rod in vgreSno o otavi ja m prvo nesfco to, kor ne j bi služilo vilViživljenja 1 • ■ ') inalo -rov tuli rigorlsfrl« .1 aenetide.io groairljivo voo..: ..•a -ute’ pc . oo,' i, ir G-Q8ti. c, op jo biovo- u bicrcvcno dudovao telesno nore ve, to o je tubi vožon mr;on uo du5ovnl in tele oni ?c osti. •-•lototel oe je dobro zavedal 'cjotva, le bi bilo brce mrts urovimja) življenj o noto In »čase. uvedt v blcuencot -Ou dpuj otrl -ojev ooonjujcino vedno u nravni nralitoti dejanj, k .i; ’ r ’ •!'* • ic ■/!?£. . -lo>ct in rasti niuot ( itruncoio) • „ . « en one i to ti pen ot- uik (phroiii oo)« Aelototoi odo roclagQ:f’ kadi ni enakosti v ■ strokah in :rcpootih« otvoritve vldionih strok (fconio) sne jo v ustvaritve U sc; Ib ( v vnanjih proisvalih) dobroto« beto je ssadooii, bo jih uotverijo (podileni obrtniki) po oblld,l.o.L:op iin prltlSe. oprav no to, kar go ugodi po krepostih, Im obilico, v or o' ovar joi vendar Sc ni c tov eno pravx8«o tli maorno, ten-ve3 lo takrat, ako im X Osebe, ki dolnjo, obli o, o < ;x: • rvo jo, da oo a vole,- •.r* u jotvuje. uton Ca lobira (ovouudno) la oioer lakira nrvc i teli (oblik)- not jo do to vrdi vstrajno no. eh („-o ojov) ni trebe eo poklicno stroke drv kakor umije« So krepost pa ( sam) gnan j e pcotmi nelo ali rile« ■tvori 30 toro j /vovlonc ui merjene, .:ac.or 'oo takle, kalzrSno bi -u i pruvidr&Ii 1- mornož o tur 11. .rcviSon in a:.; oren po ni. isler to iavrSuje, teoveS kdor kot .jrcvl&dl; in a:iornoa deluje. (%)) ■ 'i oT""' ib "Cole In c ’jo« itro- v 1 vVTi© vvo jotvuvt r.jc c presoja le po obliki ( kvaliteti) vnanje^ prolavoda.r vv. 'igo. utre ■•ji no^tn Igorjev bo ooonjovenje nje- o eeJanjet !• objektivne etilno pravilna. Volno jo, da ca je storjena, k. veduna ( ov ., aluBajno Iz ne voditi ali pnoiljona in ; • Is pravega nenona t.j. r n, cilja $wii• elevohlepmoti, oljnooti i.t.d. Aristotel rado 1 juje O,ropoe t napravi vaM'. ,) v v ::x; j p omenja noro biti , . • up v C c vi le Ure -ust. oj v. -vi v d lii J . -.tvori it ni usti. .rvc- Je« i . *uravi mr.-,on o saetrn j oo napravi nravno krenoet, /.oliko? na iblje teženje v dolžni c: o ter« iv., :loV( v ccdriii rledo toga, imr vodo 1: s otruj to po stori rccuanost ( phrunesis), id ovc tujo, sodi In tikaže to, ier vedo k sn ofcru« (ul) -n- £*>•/ Če Je pravilno etično epoaronje stolno i~: h.:c ae v c >tt > '. i. . y t#)» cftljl* 1 'o vcfloSeč pu.oli, ec ue vanvljejo v iapepoet. -u;,lati e< ae In » z • jat oci j odi In pileče bres gcmtneci ro Je {Škodljiva)# Poedlao etične osoanurae ut dej m sad o »tuj e so vodstvo teh oui 1* / ..vi: f^Udl ae čelo Ispopolnl ^.rd .... V - '1) u: j Jo . v,e krepost . otpebm «B o! / c.. r i pravilne u etične- ,u a -osnar lu xx!lc;r ' .t>cpoot» :ic os-j. *is'elm rlo jvtcluvc loči. pcvHI rdnclpl oO praktični inpc* rctivl, 1 oc ato čltzicirclnc Kar/protujojo ulove . ovin interese« uvek el so rekui a tet pre retleBS voluntao ( so raslo; hodi volja) - ha j rod obll.u^o mdvla, ki LcHvno soduo, čle trikotnih im ali ilnc tri ote enake Cvetic previl B , ne vpliva alBjempolna kvalifikacija yoedinea# ?©S po Vjliva no ot!3no sodbo# 2 e je Mo uekvarjen m mslediiostl ali inl, se .-incig* J©) Kg&ar slast ali bolečino- prevladuje, do sdi 3luvoi:u*l do jo tisto nejboljBe* rim Se o slast in beBl prod bolečino* sodbo o Inclpih in ne sna vod provilik Lopati* or 'c .... v.r ve ud tl vlvai - uctl ( U ntlo), do vr. vil d obloge, Jo o3ivid.no, "do J c nr sq:;o3o, dobi bil pcvioten tisti, ki ni :ro» onten* ./ Pal stara rssnloa tudi >- ';errl* edc^cn Foerster (CC) o. on Ja amliivo dejstva, do jo moderno j i ls, tlSno alo« . c. etlSrom področju vlado namreč svojstven auunstveni ns3lxi#Tadl latan Jc to dejstvo alutll. .o i terjal, da presojajo o tlom in j K-w:'o-:;uc lolnu vproConje i /y . volji in vladarji, ki m pristni in -lovoljnl način ljubijo roonlSno 0 root#* ! j?) i: sit Lici (;; '5 -vlctotolo oo .ul v j o, ovc bo sede: j 1, 1 te nečla, de obe a* kfc In. ;re,jujvj.o vi;i: odnos, t*3* do se česnanje snrifiVJs^vSvSijc’*"i-tospe-Čujeta h\ ovirata, tično p. ogrevanje pid človeku, ' 1 rim :ro* pesti, J Mbvtt >-■'v'o..vDvoy. 26»/ H?otl rotim, ds Je gtumiesls etlžho i i In . ■ :uct, I UPCV1&VG jo, XV nV. JG;]0 Ootl?i Vv~ tivnild* v. ugaar s.ylua te Ji uc ji bila ,1 -j?teiosis po mulm lctx>ie.*ovc: vrven :v: v; v.ve . -v • ic. • > t> ( 9j uuvtsčg ittmenne C7 ) ir. teiclmollerja v/l) ter trdi, on Jo pikro- leele so v ilvllevjokc udrost, vi audi. ggolj o ioenop tl acjerj -lede m 4 dv ve -••a- viri' :rtvi u v »ctu rta nkuonoola mrnl vrt :l1> •Srest* ker J vm are. t ■ o, v..o- on: , .... , ,U ol,Je nt rje J ( :ro voli) onL:cue.]o5c OePOŠju ;:o npcvm !U C tete vosi orthoa lo{-on), Pavlino ge je -loto, ter obfro •c voneolsr' • (75) iakor je opthoe logos etlSei .vojen, toke in. Se "olj jne .^■vnooj.G. evllon anq3ey. ti "mo ml jatvo. L7»/ tetini Jo tigete 1 ■ oneals h* i :a-iy; u ; JstVO* O': ti tori 00 tililll, V..C P.lototol 8o GOloIl Z30 -^SScTpoJho noeti, • v • -v v . 'X. V/. ) x-.lv It :c vvvtevc •3o oti’ io .o sobi 1.; otverriu p celo w niso verjetno S • platuiel jo teralnest telcološko utevoljll la anotro in naloge, 11 jo .Ima v* ../i i.-v mloge* ■ ..Ivo, da 1 lutli ..c.’*o j c • uvcT ilototcl in toiooIoSiio le v rconiei tevo unc c-io 5: -ontiv sre (alti < ojafijs ) , to deon) v sipaofceb —. ~~ w, 3F0tl8ni F6. iao nolo;^e, dc ter ionu jo in o u vtovljon-.n ©odi* lctx>M:o tuli prelitlini i-Gtiur n prvo pndenuje in be osvetlijo. i*j* cubullo« itoot, noto cedi o ugotovljena?., • • syncols v.ruSitov* tu ne obetu ji, te;?voO g . lejanjtt# . teojiio tretjo or v uje8e iv , . • v - amnoot ( pl -ds), ni uc:vvo, do ae naj tej istrtf* (77) Hi - . . «* m •. . J *. .-k .£» /A W -1 ^ J e-S*X > -- / \ . ■ * % <- ■ Mfk .M ‘v «*%. J*. »i . V Uf . * - f Vi* v -**k H. i. . i .... . M Y m 1 ovcl: VltVB oco staja jo in Or Jan;; ih, v miga pe to tfekmaSljft -jOe ol cubulie in l le. reiAovanJe so namSe a&bo keker bb snoter, ooo.be po m ev w- • oji lolSnoefcl ( o • !.eon) rx y 5o n -jufolno resvit ln btieaoa, xer "jo nictotel m te» pof roSJu kot seSetnik s oral Se ledino orati* 26*/ ristote vojo etiko ne l|»W WUN\ . o- vtiha Ido j o org* 1 j c i-letvenu ujm ae absolutno i\:n ipenje <’vlvrr vTTkcte, >xv:x vel* n•,Um (oulifc VI. >) Je a Mejo "................................^TJ.............................8 Oocod,tul swjs c tlinc ?c iij jlcbljc. jc trd? •. jdo /lakiral,: ° do mireB, r :gp pred-=:-l;un o o:;:-n • je ic j c : ov ico T^dTobvdvOS^o ooobv-oo^ (avuane-. v bo) l'u.)i, ..v •••"■! u .c •;••. •o® Idejo 't^Tbpegu Sioer 1 . .. 1 O v, : v: . '■ . . il 1) SairooDe o njan 2^1813 od je jo ccbi goori m icbl m e In bii bolj ... 1 . • iGDo^ti sobo topoj čisli ram* o ton, do Kujemo to, mi’ jo spoa- Vu, >u, . ; jul, . ) in opoenavno loto# rr.tn je n?x uod fiati, 1 o joenivno in substanco sprotno in i jo aktualen, uoli-kor .rt ve o ■ . iog) v viS isvl 5, polisijovenje tega jo najbolj blcSono in najboljše* :o jo toro j »or to>0'bloden te ;or "i le teejiscoli, jota: jo cbdtr.ovan^o wcb- nobltl«, 8 LaSen, poten jo B« • o ne on Je#?mlar jo tudi cubolc - .-.-o ilv ,.•"(:# . j tl o.:: :a.i:> ; . .teta In to |«* ovo ouboiot< nfcno /u /oluo in vclnu iiivljenje ♦ -tu novce no rovi 'no v.ivo ultjo• Potemtakem $rS®ei boru trajno in veSno Sivijo«j« in neminljiv* voSne trojnost* ojti ’ 0(» jr oaebro to uboje • vi uto tel tor o j bobru or,na pojou V-e o v - "vi • up pa orde bdi la mtcnlrmih -oslu w m njeyi no /mlire eticn olunoeti, >ijo. w . ojsrn eoližnoati pogreBa absolutno LVi;ui‘.ltotv. notrost ctl "me c osnovno funkcije. ./ Aristotelova romeanest ( phronoala) je tac i ctibna ojoeamvm fiaakolja Otilrceo krepost* So bi bilo v Sle* volni vos vrat principov, o tetorih bi jrogojal vsebino rauliB-nlh "to osti. bi oflo biti hvepooti cm. brca ru o, kor bi so vsote noittSclfi ne ccbi ob. overja juSo rami i.noet* ..u pc ni voroucl v oc vsebine- rt. '.Hunih :v o c ti so noimSe na cnu Iv lato aujir- : o at {pfoponeois), ki jo regulfitlvnl ;>riaoip V........................'' so Tud. 1 rodi enotnega nr ovilo =b vlnoipa voe icrovoeti m J seboj uvedene to' o, da ;bvo i.icti tul vso druge, .v.ar ioa eno v popolni nori. votel to prnrmcntno do: JSodsj onulit^ st vsi, ki |o o, .... ost in v. . v- * u, 'i c .nori oDonnonju* ■ ravilno j- tlovo, jc u plvu uo 1 ( bii-uncaic).* (7:)) ccuroot jo X)tcntaten n. ivrpualiii ..iritorlj ca vao Imoposti, »ot nacT tior jo ir ; vi, li so ti tudi , 11 po Pr - »tl sp h nist* ^ tO j< O, >G . vber • ( ) vu*/ vi;.; votel rxi t' e o tih a nc ve; m -1.1 Ivo lovite in a obSulovonJc' vredrio oolod oet jo lavu'ja'mls^ojmb' TS^oIjae in- •, z ■ VU1> u'A' Vil „j), VI o. , j C G PPB* osnc.njoB ( ucta tu Ofthu Logu), , |t i ■ -d :■ :■. . v. V C. ^hVljlvo aovrn .-cdz-cuC, čc a » nosil (loguo), ni po Pogum." (82) Pc<3 pa mora iti i /ost c ppavllnip pc'.'.ir u '.In cpoanonjco ( o pravilno ?csir.noatjo) ostrnoot '(o.') (phpocoole) jc tci;o vrhovna :$oma v hrcllcotvu .a?avrJ& vpoVnot ter Japopooti. c je vrhovno ctiona iiop.o Mco oiredolil, jo določil iitclektu v ctiSnon cpoamvanju pravilno otelinso, i vo ?c vd^OFct in vel teaonejSl onoetpcnaid intcle-:- -1. znenatvono a vr.il vse hedo: doti dne in utiHtu:IstiSno nepolne » • vse 5eso 3< . 11 tmelje iC.oclv.c u v bo mordteto, 1 oc m slonja prav m otiuno nomo recii Lioati (plffvnesio). U k li # ^ara.«iait, .©ot-: ;aau... (1) c.„otrc itd« ju r.jc ovil:, cVl izvire od temo le Bobker ( rusko ufccdcr. 1J*. uamcati, er lin iojl in ol.) (k) '/oo. ino ( okrctvvih), le tonovih k Aristotelovih opisov jočieje Itoberosg, ruriMoo ticr lesolilohte d or H ilooophie, lž2eiši'.. . rooehter, or.] in 1%'6. ) *;,• * ;pa&fm Boj? Sittliotikoitoborvlit in er r upioiov IX , otr« :u in . . ufriovdt, io talk oc triam-teles in ihrera lede von d or car lat# koral#! oineir : C ) .riefcotelao oz reoonaiono irmmolia »ri. .cedo ic rc ic orruoicc, < .v. r«t II 1, b IC* , li t-., j -i : ittLU-.hm jo ort iOs X ve zbirno lino ze vse oLldnt, enako S osj« rje { L t OD 1 .otolco. . uie. ui; i do,str« b in el*j (1.} ti.ioon licpeeUeivn. o »c »II e .o: (11/ rev- eten II l,() de- ' : (li) ravno ta® II §,b 1' in ol. (1' 5 revno ten II 6, 1: (li.) ravnotec II 2 15: , . (16) tliiocn ik. II 5 26: (17) revno ten IX fl ) rovnoton IX I-,"u. (19) rov?:uten II , , h 5. (H ) revi:oten XI o, b io: (23 'tii ; « < ti Ue l< v • #UlB ■ 5 L . v-j-ic lixk. jC . . UFPOt, ~3s£cf& 1 .. CjBPOlojrd :..iOr-WA SDifli 80: hni< on. ' losioi . rl -on. tollfcfliA. (21;) 5obe* V g loili 'osizo 'obe' ( Co?f;ico, "olitelo) po opira •ov ; , 1) : jen - dcv, ,lLx u ■ 1 o j ovc ■ ji .'.revne rov ic* •'■e jo ic ostonnega rater:;nej9ogB ujpcuoljev&nJ® pojmov, d :.cton '3ol- rorvlje op! fclno. 22 2. !) • pcvmtcn VI 2,1.': (2) vevnotom VI 2, (28) prometom ,72 2,jo: (27J' . J.k&ioc a«, In, liopoa t.aloorm :?iototclio od luaaeohm t ex$e « str* 37? in 1 • („x) PGvnutac VI, 8, 1) revno trna JI 2,11: f r> v'4- • liVQ6S .. ' llbr. tile• .riot., u.c.::ir.'7; . 'loj ^i^stotel , v uuSi, .... ?. uy/ L fe ) 71 2,b l: } • j:: • OG ' o .e. C v 5 :tidll jo =vl: -ot tako, :cr je uoonjovoi .igralne krčno o tl 00 . volje, do Is amn-je ssno* po sebi tuSl izvrSevenjc sledi* » »*jgr * ni nosilce r&mn, tspok volje ali sonsltlvno teto j e, ki 30 irs, 3 :. premesti So. :7) («*•£# pol 8| Gorg.Su? A in el. .8) del«, vurookretlkor 15 B 1: C /) -CJU en. :il j, j,: revr.otem ea. 17 j,6 v ) c kor uo podbe-na unetmet in 1 -ponjo m citre (11 1, b C in do) nav.d s voubanjcD, teko tuli krc >uot o votrojno borbo c •litnoatjo in ntraob i. pvpuut ne tu ni vočnoot, er. dan je 1» ;vo ) 1 eetl* pok notre- ulitcic 1/L 7 revno tos 72 „. ,6: (Iv") r evro ten JI l)9 1> 9: (1;U rov o ten 71 5, 6, ?: (V. ) /mine tliool* 2a l co, ^u* J .Z, c.l: ;oia de rxUtone boni cct lose esaendi pic, ifcudo « 15 reelog dobroto je bltnoatro popolnoot cone. . . 5 (• ?) r. Lpw, Rer IttUeHceltsbegplff 1» . »atlktt u Ui9 o .e. utr. lo;» ir. lu. . ■ ... . m n L%5$ (E» loto, C orricc £.91 . ;o bočonistiSi!«':.' mtisu je elovol: ne-rilo ( f-c-tron) vocu c tvori, v rnSelo co tt ...o pcslo/;oli,do ir*. .revico do : uiro: v Isaivotjo voofo otresti, .-c bi f*o bo: ari ovirali v tej svobodi, jo to m cilje in er Ivico, poti lit, je oe nore* ( 1) V.:c rjjclc.ee od no o . gl nrevno x> olr.ootjo in bleiienostjo • Itteittim, 1- tul: (ioo Liutctoles o.o. otr. 17 l.ol. tcT 0tX». ’) l.ol. leti, fchik, Vesnpteii . , otr* 9 V 1. . (Jd) .rnuVolcnbur^, • , iotei leche icitroege zusr lasolonliio 11, , to. 1Č7 ' ■ ) ■ Zv- v , i | lp, elts ift f.1 il* 8 Hq Mie 19 , otr*7b • 1 oeopiie der • .rioohon 2 II. Leipal • 9, v.:-. • ., F 81 mo teltebegriff 1. cnt. trli;, ...c* otr. lop (od) t .icou .liBDLcheion, --.o. 1 p, i£ 1 (17) th! ** f * V .V * Vj :cc. o.c. , l ' : (’) ; rlo.i i tt ,a s m, t: 1;.., v .<; • t le on 1 .u.-i.iDc-.iion, v .v. .1 , o in ul. (do) rev otem VI lp, Bi •BOS A. In X libree lat. o .c « ut:-. 1? revo ton /I lp, Bi [v ) oec . in 1 libros tuioomia, o.c. str. felB [GJ rt. vi Wo IJ: [<&{ rvt. VI J, b 171 '/ /;) • .loerctnr, utoriteet u. r itcit. 1 nenehen 1' Go, r.tr £5 17) ollt. 7, XV ( : 175) [ ; rouLolcnbtirc, Itroerc sur bilosop-iio II, 'V, v-; •; Inf, io ' uroe' v.t ;olt' re 'ec v 1. to tele c. ; ene 1, o„ < JL. g! * C"’) v. . crnor, or .ittliciizcltsboffv 1' •£ in d or cmtlkon tliik, o.o. 99 ) * . I Is ■ . , (71) . > IcV. :uei!erf lo ut.:tloc q Veraoirt b» Motobeles, i utha, 1 79, 16 • (71:) ..on. c:.;. Iv 6,. Ir ol.* cm. ,..1 (?, j taiecn .1 • j. ccl edon , .c. 1 1;., 6’ ; • IV/:r, 'w.;. :ant intclleetuel do la morale 4*a$res • let/te. o-el crltl^ue. /1 ifo*. iuioco ot pi-io IdoV, ota?. 1 yj ir. lr». . ■■;iiof, te Ittlio.uolttibc ‘vlff la dec ca; ten v;.ik v .c. ,.X. (75) vU VI u»a$ (76) II 6,5$ (77) te •: .te.-o rIstetelevih mleli ,rm! ,.v.» llbpos t. Icomn .... o .c., str. Z o (7 ) : oteflaijsa m 7 <7 0 15, te (v o) VI 15, ;,6i ( 1) VI 15, b 26, 27, 1 : (02)71 15, b 28, 29$ (9 ) vlogo loteuovc medpoati ( segala) jprevmae aedej Arlete* to lova rasti nost ( .tesicale). . VpraSanje o župniku in župni maBl je bilo aktualno sc ogs ncnSke o;aipc:oiie n&čih rdaveiiskih :rejev, :o so bili Številni slovenski župniki in župni upravitelji odstranjeni s svojih župnij, priprti nekako ~ laoseoe in poten preseljeni m irvatsko, ektuelnu pe jc to vpreganje 5 c denes^ saj oc nar sika tori župnik Sc vedno nahaja izven ne j svoje župnije# ^ninivo pa jo to vprašanje oreCvscm s znanstvenega otaliSča, se j sc ;jc pri nas za~oasa okupacije zagovarjalo mnenje, da so pregnani župniki in Župni upravitelji le sero zaradi tega, de do pregnani s svojih župnij, oSčeni dolžnosti meSevanje se župljane (1) • Vbndar cela zadev -u tako enostavna, kakor sc zdi na prvi pogled; zato bo prav,da vnovič zastavimo vprašanje, kaj jo z župno mažo odstranjenih župnikov in župnih upraviteljev? Ali so ‘8e dolžni maševati sa ovoje Supljcne, ali pe je ta dolžnost prestala in sedaj, dokler traja njihova odsotnost, počiva, ali bo takoj oživela, kakor hita se vrnejo? In kaj je z brevirjem? Ali oo pri molitvi brevirje, .olžni ravnati oo po koledarju svoje cerkve, ali pa oe morejo ravnati po koledarju Škofije, v kateri se nahajajo? Razume se samo po sebi, da gre pri tem vpraša nju za tiste župnike, ki se svoji'župniji niso od povedali,<*bio so se oduovedaH, njih odpoved ri bile sprejeta; kajti ako je bile sprejela, je s tem prenehale vsake pravna s voza med župnikom in župnijo, župnik pe je v tem primeru pravno in dejansko izpraznjena v (2;. je Sdfnll« hb:o bo razpravica govo rila: ' ^ Im/ o dolžnoati maSevanja se Župljane vobče, 2•/ o pravnem položaju pregnanega župnika in %/ o njegovem brevirju in o njegovi župni Mil* Dolžnost sama na sebi jc božjoprevna, kakor uči tridentinski Cerkveni zbor: Cm praec pto divi no menda tura sit crnibus, puibus nniraaruK-cura c orni s sc est, oves suas agnoscere, pro ile sacrifioium offerre .... (p) acriflciun o ferre pro olivno znaSi meSevati za :oga, nakloniti xau sadove sv. naSe. ,Jfiravno je obsežena te dolžnost v pastirski službi in je zato naravnega božjega prava; za Škofe jc absolutna, sa vse druge pa le hipo-Lčna. V ;em je kajpada nedoločena, zato jo jo podrobneje oločila Cerkev;tako jc dolžnost, laSevatl za ljudstvo, božje-" pravnega in cerkvenopravnega značaja. Dolžnost »Sevanja za župljane je 1. Sevanje za župljane vobče* b) stvarno, c) krajevno in 5) časovno brcne . e/ DolBnoet, maševati za ljudstvo, veže vse Sušne pastirje, vi?jo in rdsjej ptcoeže in stojdšnega Škofa broinorojno in neposredno, vse druge, todi višje, pa le pogojne in posredno« " ed nižje aušne j jo« 1 co Solini TaaJevavl se ljudstvo, Ste jcno: toniko, t,J« duhovnike, ki tm jo župnija bile pod el jenov nc slov, vikarja iBupilje, katera je v naslov podeljene ?.aiki pravni osebi, župne gc upre vitel je, 'd oskrbuje izpraanjeno župnijo, kurate in' ožite, ki oskrbuje Imreeijo in ekspozituro, ake je oze-meljsko loSena od župnije, t«j« eko je popolncoc samostojne« eno besedo: dolžnost vede vse dušno pastirje, ki taajo olno Bupno oblast« Izvzeta sta le župni rameetnik (1;.) in župni pocočnik, šeprav M imela polno Bupno obla st j vendar r or e ta spre* vi dolino 1 laševanje * pijane« Vsi na,Ste ti so dolini maS cvrti zc ljudstvo o dneve umestitve osir ena c d dneva nastopa službe« Dolžni go maBevatl ogebao»t«j« sani« Vendar te dolžnost rl teko selo osebne, bi ji nikdar in v nobenem slušaju ne mogli zadostiti tudi po druge':* duhovnika * ve primere navaja san zaionik: ako je župnik obenen kanonik :x ime. opraviti koirvcrtuclno ncBo in ako se'župnik *;ostavno rudi izven župnije« f prvem primeru opravi 2upnilc4canonik Bupno msšf isti dan po drugem eli pa sen osebno nadnje se ljudstvo ne.slednji dan« (D) v drugem primeru pa župnik zadosti svoji dolžnosti sem osebno v kraju, kjer oc neha je, sli pc. po svojem namestniku v ni ji«. (oj ogreb, poroko, la dobrotnike, loga trn male o drugemu# takisto ne običaj, da. se Ijjudstvo udeležuje, pete ali slovesne, maše, o kateri misli, da jc župna, d je no opravlja župnik« . e i : bolezni tli kakega drugega zadržka ne nore župnik -ari opraviti oziroma osebno maševati, velja predpis con 9 pc.ra.gr «1;., ki sc ujcmc s prakso SdO« in ccusa Petroeorieensi je te kongregacije odredila l’;.«dec inrochm utcmc[ue legi* tiiae inpeaitm, ne nissan eelebret, tenor i esm die feeto per alirn celobrarl et appllccri fecere pr o populo in ecclesla ide* rochialij qnod si itc faetum on fuerit, gučisi pricnci peter it, »Ime pro populo cplicare dober e« (?) tolcvr.o ;\ j :t is: :c pravilo, da aorejo župno mašo opraviti po enigem le v primeru resnišne m obhod nos ti in ir kanoničnega vzroka'• (8) b/ olSnost maševanjc sc ljudstvo je obenem stvarno breme, kakor je- razvidno is oan ■-'Ji. in is cole'"- 5DC in cnusa ; ctrocoriccnsi. 'c bi namreč ta dolžnost bile, čisto osebna, bi 7orale prenehati, kador jc župnik postavno zadržan maševati za ljudstvo, c gori smo videli, da o c tene in ji jc trebe zadostiti »k drug dan v tednu« Vključene je ta dolžncs t v samo pastirsko službo ne glede na to, cli i..;c župnik kongruo ali ne, ali jc kongrua zadostne ali ne ; (9) maševati ore ze ljudstvo nc zaredi kongrue, c-pek zaradi službe« (lo) Splitski i :o je predložil AS to-le vprašanje: h rochus residcntielis civitatis latensis habetur viccsgcrcne 'iscopi in officio parochiali• crinctur et llcltur eb 'pisce :o' absque concursu et e st serper imus oz capitularibue eanonicall tantra bencficio nrovisus« ulla edest preeBonde ne c habitetio ueroohialis et rečlituc s tolar e s ount imtenues ut viz ezeecjuent crpensas uneri peroeklali afi- nexas' 'pro looo oificc 11, llbrle et officioea co^;:uBic6idone«tiyae-ritur, an piscorus ve pcrochua teneetur ad applicanden ir.issen pro popilo in casu. Je SČC j c 2lj.#svg »1878 odgovorila : BegotiiM ad primem part«* efflrmetive ad m !»• (11) I8to so tore Sne 11.5111: Inocenci j .II v onstituciji v.pcr e Oongregatione e dne .... *aprila 1599» (12) Benedikt XI?* 'pištola enoycl# Cub semper oblata s e • ^aragr* g, (15) Leon XIII* litt. ule In supi--. .?.o* jun* 1882 »*o, (%) t katerega be- sede je c.oslovno ovscl ccn 559 paragr# le Is novejlega česa je Mendelen* Gwse sni»raa e1 1 populo z dne 17 »marca 1917* (1; ) Glede oprostitve od to dolžnosti je pr is to jr, IjuSno AS, er petSerja« lj K (16) in SCC Mandelen* (17) • c/ olžnost, BaSevati so ljudstvo, je dalje i krajevno brcne# Ir a j je redno župne cerkev, . razvidno is can 406 p- * k-i strogo je to veljalo za Sas, .0 so župljani bili obvezani™v ne elje in proznike biti pri sv. maSi v lastni župniji; toda nasprotni običaj je to obvesmst 8e davno odpravile* 0 breme j venop)3 ovne^a značaja, kajti božje pravo seno ne zahteva, da oe služi ne S e za ljudstvo ne določenem kraju n "vi v določeni cerkvi# raj je diolile cerkvene oble at; razlog je bil ta, de so verniki mogli biti pri naSl, ki @e je sanje služila, in da so mogli rx>služa ti besedo 'božjo, 1 so jo župniki olžni teti. 1 pe so et to breme teko krajevno, da bi Župnik nikdar in v nobenem primeru ne mogel mafio ze ljudstvo brati. Mi izven ne cerkve# cicor bi bil župnik, ake je e stavno odsoten, raznežen dolžnosti župne mSe ozir ene olžnoeti opraviti ražo za ljudstvo go drugen duhovni!:u. vc izjemi ne ve. ja sera zakonik: e) de c collSSine zahtevajo ali svetuje jo, meSo opraviti drugje, n-p*# pri podružnici, ri njej obhaja vse. Bidelj* ska ali prczniSnc služba božja,in b) ec je župnik postavno odsoten; v ten primeru rore maž s opraviti sam osebno v raju, Gjer se nahaja# (18) 5/,ončno je župne maža tudi časovno breme# Kolikor je božje-pravnega značaje# župnik zadosti svoji dolžnosti, ako za časa svoje službe ne -rati neguje za sebi izročeno Sre O# ::::vona oblast pa jc božjeprevno zapoved natančne je določila in odredila, da :'uje sc ljudstvo Vee nedelje in z c povode ne praznike# lUtalog zapovedanih praznikov za vesoljno 6erkev je izdal I>ban VIII• s konstitucijo Universa s dne 15#sept#l&j2# !• , (19) Klemena XI, pa je 3 konstitucijo Caantszl nobis s dne 6#dec#17o8#l. (2o) ledal praznik Marijinega brezmadežnega spočetja# SžMMtt je bilo več zapovedanih prašnikov od pr cvi j enih, in sicer v korist vor-nikov, ne pa v aorist župnikov; zato volja pravilo, do jc- trobe na Seva ti za ljudstvo vse zapovedane praznike, tudi tiste, d so bili nekdaj zapovedani, a so sedaj odpravljeni# Kateri 30 odpravljeni razniki, jc uradno objavila SCČ z odlokom index festorum in univerza Hccleaie suppressorm s dne 2(-#dec#1919« (21) o to .n.:e.'3U se je žu..mjL:u in kupnemu upravitelju ravnati; •-.'.odeti je trobe morebiti Sc take ai prevljene praznike, ,i so nekoč bili sapevedanl sc; o pc >ckvn<: pa-vu« , c bodic In <5e pr ide kok si- ,.eveden prašnik ne -nedeljo, za-0688» do go opravi ;ov■ u ene, sv. :.eSe gc lju.sbvo; i&kiafco, ako :ovredni združeni Sup I v ne slov (22) e 11 eko naslov# drugo ja ali-druge seoskrbuje. oe se sepovedani praznik popolnoma prenese s t*j* za duhovništvo in .ljudstvo, se upravi isaža za ljudstvo ta uen; (2p) se pa prenose smo za duhovništvo« ne pc obenem si ljudstvo, po ter*: sc opravi župna stalni dan« (24.) upna .mi jo teko nevezana ne dan, do sc ueni nič tebi nič ne sme pr eno 3 ai na kak drug dan v tednu; obide, j ne pomaga tu nič, tudi ne opravičuje prenese pogreb, poroka ali kaj podobne-ga« o občne* pravu mere župnik san le ted | kiti svoji o lenosti k c 'iTag čer. v tednu, ako na sano nedeljo ali ne za-ovedani praznik ni ;ogel ustavno zadržan opraviti aiaBo se ljudstvo ne gam in ne po aru;pa• mhovniku; drugače i:aa krajevni ordinarij pravico, is upa? avlo ene; ca razloga župniku dovoliti, tla maSujs za ljudstvo drug dan. kake? pa je določen po zakonika«(25) upravičen razlog je siromaštvo župnika ali druge okoliščine« tehten vzrok se "ne zahteva, ampak saao pravičen« (26) I v občnem pravu tudi ni otrebno pete ali slovesna ut3a; župnik nore torej po občnor. pravu opraviti za ljudstvo tiho ačo, dni g duhovni:: e to ali slovesa« • ler velja o župniku, velja tubi o župnih vikarjih, ki’so olhni mahova ti za ljudstvo; zanje velja določbe cen ;>p9, za liki župnike pc določba cen Joo« (2?) v kanouih,govorc o duuii rocSi, veljajo besede kija IX«glede ne tozadevne papeSke resknpte: j ena ti jih je treba v pomem, ki ga razodeva b. Po, in 1 .arajo v ne 3strožjem smislu. (28) 2« ravni položaj pregnal; ga 3v.prd n« župnik *-ore biti pravna cii fizična osebe: pravna oseba,kakor . r. kapitelj, s n, iza, ji o habituolni 8 - nik, ki auSnegc pastirstva sploh ne mera izvrSe-vati« l.:8to sc o n j 00 tulca j tu I ne ovori. xppeuelbo župnika daje zakonik cen: ( 29) tiho je župnik -ot fizična osebe - duhovnik, i mu je župnije, bile podeljena v i jo slov z duSni’ pastirstva , a: ter o ime izvrSovsti pod vodstvoa kraj.-vuege , rdimrija. n slov, to so previ: v posest, nekako v last, da si župnik ni pravi la strli: žn. rije; ali župriak tuf.! ni ca. -o čisti up avitelj, ni šaro imetnik, (po) ampak je posestnik župnije, kav Tki o, »11...empo, sr-t iuost. -r-. i tc.-T. je župnija n;* erova ter a te. is rljuSuje vsakega ..ranega v,u;:c/v;'ilmccumre ...cioeciaB iv. titulm cul; liabcre titiilim .m par- m Mera est ce paroeclae proprietarium eut nossesoren 3. (51) Oonte a ioronata ona svojo visel takole s /ide* trn1 1 itur paroocian in titulum oollatr b&bere M tim esc o ac ean ox iuete causc. oasidere a nisi et oo »oris de ten t ione cm iur-is ačknniculo et ožstanto titulo non posse paroecia auferri, nisi titulm insun vitlosuo e ose, -'-p« colorntm ut mre tu ta tiaram gobari os sit« ‘clle.tio in tituli;:* i „ icct ..e cin. e etiaK ctabi- 7 it« te 13 ' Ibill tochl* C Seme nočielitov to slove Se slo fne mloSSef de bi župnik r.ogel izvrSevatl vse pravice ir iol&noeti, ki so spojene s žn,no službo; potrebna je te umestitev, zaposedbe župnije po posebne ^obredu tve, .> obrt ? - v sapooedbo« (55) trenutka KGvosodbe uživa župni; vse pravice, duhovna in časne, (54) ima pa tudi vse dolžnosti, duhovne in Sasne« ?si drugi, ki im jo si c ir Mi olno župno oblast, nimajo župnije v osasti, marveč so se to njeni ime tri-d, njeni upravitelji, (;*5) kajpada na osnovi • v':e;/e pravn ■ osla . X e j- tvc. Lc'$iti je torej treba ne slov in posest; e tuli posest je dvojna, nmreč pravni 1 • i je rac;:, obema ra zlika« se vidi ge is te pa, dc sc obr*u so osečibe ne nore izvršiti v župniji eeni in da se more ; obiti surcvlod obrede zaposedbe; tako se v lavantinski, a Ml v ljubljanski škofiji večkrat opravi ne e, ožu orditorieta. aijo sc to id Mi is tega, da oore biti župnik dalja česa odsoten, ne da bi pri ten nehal biti posestnik svoje župni ie, Sc : or j seveda n olovnik.daradi bole sni nore biti župnik v bolnici ali v zdravilišču ol lete, eno leto in večj a župne osi med ten upravlja kaplan a d omestnikj -rorc biti m •uhovnih vajah, nr. dopustu, or« pa oblast pripreti« kakor se je to roclilo n .pr« leta 1 -lij,, more imeti tudi Studijski dopust, more r.a trežva- oblast pre gnati ali izseliti, o*kor 3 to bilo sa Pasa okupacije. V vseh teh miner ih župnik- ostane pravno Se 'posestnik svoje župnije, Čeprav jonski r-i več; ko m bi bilo tako, bi o vr-.itvi bila potrebna nova umestitev, a to sc ni prakticiralo, kor topa ječ nihuo ni ir-.cl ze otrebno. župnik sgubi svojo službo oair«a» ovoj o žumiio popolnoma, a!-:o -rubi n slov in pravno _ osast. d niocio oiiicii stric to sensu est oessatio tituli acu tlorainii et iuris possessionis in titulari, -!eeroch-.,reusen. (p6) do sc o rtj», odpovedjo, o y.- bil;, sprejeta, z ofivsemoa, z odstavitvijo, s prestavitvijo in MB# (57) - župni Is izprazni ali d|V cvi; de je tako, t ko lupnik umre, je tako Jato O. 8» o tem primeru sel 1 • i. Ako je^sa ir/sreznjenjo župnije ootreben akt oblasti, : ere ta oblast biti »mrena. L-rlevnc oblast je pri tem popolnanc: i;ključem; ta more Lo, a sila Se ni pravo# sledi, . sel Ljenl l»|* 1 d osti.k. pri v io S 1, . slov ii . e st, oropani pa so bili dejanske poeeetl svoje župnije# župnije lise* 1 jenih župnikov niso bile ni’pravno ni delanski uppaznjenei kakor ■ :upalor : iti, :o j13. . eni* %#•*’ vi 'ih je lo c ,:-kvcna oblast, lesar* pc ni storila, ker ni v slo;:x' se io. .otfrs a i .1, -11 v^ naSe kroje, mli niso o ;li vata. ii župni'd, ix: tudi ne župni vikarji in'no župni upravitelji v .svojskem s islu; (pb) pravno go bili samo vikarji namestniki* ar velja o župni'vrija tuli - congruc congrula reforendo-o :.rL >*;l ' p rcviteld. • Brevir in župne na5c pregmnogi flupnika« q/ ■ op se brevirja vibe, je pravilo, da go nadarbinarji dolžni moliti brevir po koledarju rv.jn'va 'arlius.:. orrdve. v :u j, ul.lo-uiia s 2 dne 2#nov»lQ?l# 'arsort® ne t$F»fc »jes cjuon&o ssunt eum officio loci ubl rorcnfcur• 09) ko Se danes velja* 'lede mSe pa so morajo vsi ravnati o v rja c *rkve ali rolivniee, v kateri ■ aSujejo. b) W2nc j8e je vpraSanje, ali so pregnani župniki dolžni v pregnanstvu maSavatl aa svojo župljone • Slon oH L Je bil norebiti mišljenja, da no; Istega ilSljonja jo bil in jo non&a Se dom s e v tor sc e-cevke v katoližkc-i listu pod ne slovod: župnik bes župe i mlssa pr o posulo# (i o) AvtfV navaja tri dokaze sa ovojo tcao, katerih \i*vi je vsekakor nejmoSnejBl: .Kad erkveno pravo govori o Supnilm, Isll upnika do Izre ot ’ :»• ".upnik' trobe da ne ’l,*eni lsu se puk po sli j e nego je seusoo .po s jed upe bez obzira ne slabe prihod« ili oje ruge ra sloge ( can 599 i 1..C6) • Is toga sli jedi, da vik, j žuonik, :oji nije u vos jodu župe, ne mora.' misliti sa puk o jo llien Supe# O avtor# *Tviu ‘c izraz : liBcn žv.ve vsaj dvome n; $e ;] c ’liženR, potem •ovala Se izvajanje avtorjevo pravilno# A beS to no drži, de bi pregnani župnik ker tako bil !liBen ; kajti vsoti, odvzeti bi s ogle župnijo sC'jo e rlcvonp oblast, iko je 2umlka pregnale svetne oblast, o e doli o ni 11 liScu’ župnije, mrve 5 onraiii kljub vaoau naslov in pravno posest^ k;or pa ni bil nameBSen, ohrani samo A lov. BrugiS pa jo vp|raBeme be* to, ali zakonik obvezuje seno župnike ” do iure rt de rac to , -j :or sr izraža avtor sestavim, ali torej izključuje župnike, ki je izgubil šemo "ejonsko nogest svoje župnije j za afirmacijo tega vprašanja zakonik no nudi ulove, t rv S prej »oij», :aže c; . #5* Inotjifi ra Gvtor^ezlikuje meap pravno in dejansko posestjo, pa Sete zaklju ki ne morejo biti pravilni# .;pu;"i doka s isv&ic avtor is cb3e prlsnerega ^cerkvenega- na5els: iciir. ; .-optcr bertericiu- . u '-lil.; beneficiji, _ „ sle&nostl, kajti v prve-• uok&eu nravi avtor: bes obzira m slabo ... c in nava ja kan 559 in 1*66 «8ol8nost* meSevati so ljudstvo, ve&c SupnlSa, kakor smo zgoraj ugotovili, siva habeafc corgrum sive ion, vo2c ga ne zeve' i kcrrrue, nerveS . (. k pa supni upravitelj na Ušiva nedarbine in ne mru inskih dohod-ker kakor lumik, (H2) In vendar je po pvavu .vIsll m ljudstvo enako kt» oi hip)ik« si .petji avtorjev dola s pa g ..-Iv. ni noben dokas, aspak šaro £a tu sas opano riiljonjc ro.ori ejstvo, da je ijubijausk Ordinarij dne ki:., julije ipll« lete sa pr o sil sprem ilSnostl »aSevanja sa ljudstvo in de je isti ordinarij bil od AS poob lomen, de ti tak spregled vsem* pr gnanim teml.ccm in Surtalm upraviteljem ne samo ljubi ji rake, pek tudi lavar«t insko mafije# osatevne or03 n ja se glasit 3wis Epieoopalls bacEnsis Ste 21 • lulii 19l;l# lv. 2895• v..;j _ ■ C Iv. 1 .VidlUI. iniclia pero dioeo slo h lx. ccnois occngete e st cb ex er o itn rm&cioa* Stoeptls tj.ua ttuor pa ooaio aanes perochi ct peruoci-erun ad. i:d_:tratoros eirci Irca nensea incerceraui uimc autea ox dioeceai espulsi in io-ceei Z&gabriensi ct iriiionsi ( in Croatia) coonorantur« Durante eeptivltate kisa ar cclcbrerc potuenmt, mine auter clii im in 1 ioecesi Icgabriensi et dir-iensi o.-.klcim eecleait stieuiu in eura aukicnm cbtinucr*unt,ut suatentationem c or n hcbcant, clii cutcm in ibus sc k c-ticorur. vivunt, ubi enot klic . isoam celobrare non vossunt, cpiia oc^lesiae et oratoria non ezlatunt« ' Pre hls omnibus peto pisctionem cb dbligatlone appli-ct-ndoe is na e pr-o populo ad roman con i/6 tar ppo ^ceterllo ten -or c q,uam pr o fuhiro, doneo actuales clrcmstantlae pcrSurc-verint* I tem peto, ut liaoc cispeneatio oonoedatur otian pr o dioeo esi UV v; rttina, ubi eaeden circičic taatiae... cauoao essistunt. v ra im-rius Levsntimo a ut en ne c per of/iciun tabclleriorun [ postan) r« c per cureorem c um :>edc pos telica ca imnecre >otest, set cs elvitote Labecensi «1 elan per nuntiare possucu piacopus :.v uLCcn,,is • Lje m proSnjo g:. v ,-lcsi: Bcntisolnc Feter . 1 iscopus -.abeccmsisj cv pet: g cnctitatis /estrae provoiutus, ca uqc senuuatup e::;>oiut: imidia mrs diocccsis IB F -.zib oceumta est ob osercitus in o« - e F- mattuor uaroccliis ccmos mi ochi et naroeci- iensi offlciuci eoelcsiasticiEi In oure enirspun obtimerunt| ut sustentationem oongruan heboont, alii outem in partibus schiarie-Licopun vivnnt, ubl uuotiVie issam c lebrare non posount, quia cccleciae ct ©ra tor la on ti:-: uaproptep piscopis op a tor petit facultatesa diapenoandi leroratos nc oretos e. runa rum pa store s ab obligatione apniloandi i issam pro populo ed normam cgb 466 Codioia luris dr norici, done ec tirnico circun-stantiae por-'urcverint, et senandi praetcritce cc Issiorcse etit insuper eeed^Ts faoultates pro dloecesi Lav ' ?H«A, ubi eae lae et causse ezistunt. t eus, etc........ , m -uHSILII| attentis expealtls ab piscopo Laba* c nsi, eideta benigne tribuit facultstes" in v 'dbus im:te proces, ez ositis rerun a ibut?« , ban tanae die 1'". iuguati Idil# pastores non tenen ec appuocncam nssan pro popiuo, cxposmia ■orum adlunctis ^rburcntibus. odčrtati je treba tu 1 ckolnost« ul Je kongregacija dala ljubijonske u rdintriju pooblastilo; et 3v.:t::f.i jr-aeteritas oomissiones« Iz toga sc vidi, kako stroga je olčnoat^ rabevati se ljudstvo , in ako stro: o v tem oziru AS postopa« Odgovor koncilske kongregacije na ppoSnjo ljubijoinskega v inerija oda j;- stalno rakso .S. /'sto pravilno piše Gr ppello , rd . l. ' 1: c est, puod si ••• parochus cliusvc oneri is- see pro po tnalo non o. a tis £ ec er it, ex. t .ob inf ir: itetom, inadvcfcM* a, penuriam sacerdotum sut cliud le um imp rtua,aei« qusmris sine u 1 1 e culpe, non ide o eicusatur, sed quan črtan ad" 'ird stre tor es por* : res menses incareerrti : 'ucrunt, 'ootec e Cioeo si ezpulsi, in i ioeccoi 2tegabriensi et iimiensi ( in , oatia) c v ur*U »are noe ootuenmt. unc t.u en aliii lun In ioecesi Z« p:;., br iensi et ir- Kakor je razvidno i • v le, ubljanaki ordinarij nikakor ni bil mišljenja, » je dolžnostSevati itvo, «a pregnane mike In župne upravitelje senapo sebi prenehala! iz odgovora po slc-C.i, da je tuci konc lisica congregacija bile. istega m nenja kot ljubljanski rdinarij. naares da je. treba apr gloda • Sieer bi bilo :rnt" o in ics;0 izjavila; attentis 0x00 sl ti s re or etos animarum . . ... ju. aroaggl. ft?aefeotue , a .p. 1 . me, .teriuo, ... is proBnje, ljubljeni:! trdlnarij nikakor If wr. Kmer vi >«s "i iv (t+wn ■ ■'■■ or>»»oW cltlua -:ot Issas applicar« bcfoct -ovo ■ uopulo, q.uo4 ur.isit«n (h3) 'ko oe :;;a8e se 1 v: vilo/ liccesse omalno e st, ut" vel Hoden i a tur (cfr#oa . )- rel s an a t o - 1 s H s/ Soie Apostolloa impetretuF« Ič valet uro guollbet oasu, 3lve o leslenee fucrint culuabiles sive inculucbilcs bona bide acciderint, adeo ut mi la causa c::ouo-. t et n u 1 la s 6 s < a i t e x c iplendus • (k ) Pregnani Sapniki in župni upravitelji a. . iS vol zak< 1 u od /otal* O P U L D E L t.... .. 1 str • ll sili v leti-,:* iri,: Vecet de lure ot de feoto. Sessio oep.l de ref. e jo vicarius substitutus po i . . vod ima: vikar eraes-nik. 19 ;>orc;'■: • L. [6j ;cr? 1/6 x:j}£'Y* 1. f7jCcs:^rri, c n te s I tr. 2" . (c) .v,/dlvceducls 11. v rca lu0: in cesibus verac neceasltatis et t:lZ;QO(io 02 C C 210 ICCl CLUSG lat.- GO SPOTri , i. Ulite 3 VI str* 566* (9) G© spe .n te s V str* 1. in 7« (1. ) • oh ob eengrusm, sed ret ione officii. - C^spBrri Fonts« i I str. oo. [11) ! srni j ontes .'1 str •. 112) Gašper el j untes 1 str- „19 sl* [1: ) Gesnsrri vontes I tr. 2( . Čil:) nul cxi :uitotie rac ituum excusotione ant e lis qnavis . • - . . ' . (1|> 1? str. Pij IX* p.Gi»ycl. imantissini )toris g ne 9. /c I858 n *7 z poculisrcs camis ceniingere po s so in uulbus pro re ot tempore alians huflTus oblivationis remiseio perochls sit tribuenda; scietio vedims, ob om ibus 0 stran G C urice e ose admindar: c <2 nuiuc odi obtinenda X/ ulte,illio dustaiat sKeeptis* qui s . .fidei propaganda* praeposita pendont, etan opportums, utripne Congre^-ationi contulori-us feeultetco.- Ga parii v on te s II str. (17) o tem est enim /ecopos .... hae in re nihll posse, ut tocpresse steuiit Pina IX ^nst. & antissimi Recicanptoris atque nennisi fecultcte ollcre, ciden e Bersedicto XI oelabri it. C um s< mr oblatiš concossa, transfer endi vi clio' t, ferore poroeherum vero pauperum, od silen infra b omadem diem ieaae pro populo applicetlonen.« MS 1917 str*. % '. 1 ) Ge ty<> peregr. 1; in 9. esperri iviites 'I str. 27 'espari* 1 iontes I str. 92" i;)2o str. 1,2 ci. Paroeeiae aeque gi- incipaliter uniteo. In vio e d tjuem. In d ic a\ quo. 29) Cen 2.66 perc.';r. . 26) Iusfca causa. > rim .cer agr. . 2*7) Con 460 pa • 1. iki Supnlkl vodijo likjL 2u.prd.jc, t.j. najniaje ozemeljske edlnioe apostolskih vikarijatov in ‘ tur. Glej cen 216 paragr*5 in 191 poragr .2 t.l* (2 ) o quem preosefenint scnšu esso os rano ccaipicnda, ot illc •istloslrsae esse internre ta t ionis • Kp.eney 1 • Arnsn tlas lini Redemptorls n J*.- Gasparrl iontes II str. 925* 0~)) . v . ;i parcrr. 1. (50) • I simplo* detentor, ; n© pri COfitt te Inst ,lur »c c n •trol. 1928 ctr. %{ e . C' L:)' 1 : '0 ;".vc . (' 5) ■ : ; 1 M PGPGpjr • 1, hfL \ qc...1 i j2." b§5 loj acc i,.. nov»1927 . - [56) Bplte iiir ♦can.p. isdaja gr.I n,pol, J) C n 1U5» peren?. !• • > lieetii pote! 1 >eeiales in viearii oecorcri, (39, Ucsperri Fontes llH str, % (I ( Letnik i • 1. v 1) V' iavirnitai: Le la ene c ima di renčite dispetsa deli obbllo in parole, casemo -^ueaio cl -orc00 noll ofrlcio pastoralo, enene prcoclndendo doi frmtti del Dcneficio. suri litt* eaeycl. ed Del, Ap, pro Orient« 2 dno O.nov.lCru,-* c oparri i-onte>71I str# Ifik* paragr* 1 in 1,. 1. v.T) Capello, De SBcrementls vol.!• Murinoma Aunietae 1921 str 1 • (. ) . ; upello jtee li-3 sl. Dr. Jakob Aleksič OKROŽNICA HUMANI GENKRI3 sssssssssisczasstastfsssssssss S3SCSSS$£S.36».5a» IN SYBfOPIS RUSKI ŽTUDIJ. Da čim globlje zajamemo in ee čim bolj okoristimo s tistimi deli okrožnice humani generis /12.8.1950 A«A*S• 195o, 561-578/, ki se nanašajo na sveto pismo, je dobro, da si prej v glavnih črtah predočimo zgodovinsko ozadje bibličnega vprašanja v naši dobi. Tedaj nam bo bolj jasno, koliko ta okrožnica navezuje na biblično preteklost in njene probleme, in v čem opozarja na naloge ali nevarnosti v bibličnem študiju naših dni. 2ato se bomo v prvem delu ozrli nazaj, in se dotaknili nekaterih Činiteljev, ki so bili po našem mnenju odločilni za razvoj novodobne biblične znanosti; v drugem delu pa bomo skušali izluščiti jedro nekaterih vprašanj, ki jih rešuje ali nakazuje okrožnica v zvezi z nalogami bibliciatike v naši dobi. I. Zgodovinski pregled in ozadje bibliciatike. *S» i - 35» •—K -St 'i ~3r» 3*33 83-3 SS —«JO SS-S- St i- St SSS =8 ti 'S. St Nastop svetnih znanosti v novem veku - matematike, fizike, prava, empirične filozofije - je sprožil v svetopisemski ekse-gezi pravo revolucijo in več stoletij trajajočo bolj ali manj vidno krizo. Da to razumemo, moramo seči dalje nazaj in se vprašati, kakšno delo je katoliška Cerkev prav za prav izvršila do nastopa svetnih znanosti v novem veku. To se pravi: Kakšno nalogo je prevzela Cerkev, in kako jo je rešila, ko se je zrušil poganski grSko-rlmeki kulturni krog na zapadu? To je treba najprej pravično oceniti. a/ Grško-rimsko poganstvo je bilo v svoji zadnji dobi povsem gnilo. Propadlo je ne le zaradi moralne gnilobe svojih pristašev, ampak predvsem zaradi tega, ker so ga razkrojila iracionalna panteistična verstva in misteriji, ki so v zadnjih stoletjih preplavila Grčijo in Italijo. Iracionalni, htoneki elementi so v grško olimpijsko religijo ud£r>li že iz matriarhalnega verstva predgrških Pelasgov. Ko so prvotni Grki, nosilci nomadske nebesne Zevsove religije, trčili z materopravnimi Pelaggi, so sicer vojaško in politično zmagali, toda v verskem in kulturnem oziru ao morali delati in dejanski so delali sporazume in poravnave s teluričnim natri-arhalnim iracionalizmom Pelasgov. Grška mitologija, okultizem v grških orakljih in grški misteriji so zgovoren dokaz za to. V dobi helenizma, ko so se odprla vrata v Orient, se je temu pridružil nov, velik dotok tovrstnih azijskih htonskih elementov, in polagoma ao ti dionizični tokovi povsem razkrojili racionalni olimpijski apolinizem grške religije.V Jlično pot je Šel Ri,,:. Rimljani,katerim so stali v zaeet-ku nasproti visoko kulturni Etruski,prav tako pripadniki orientalske mtriarhalne kulture, s o lili po svoji zmagi nad njimi, v začetku sicer manj dostopni za slične verske poravnave a htonsko religijo Etruekov. Toda,pozneje,ko so si podvrgli tudi Grčijo in Orient,so se začela grška in azijska matriarhalna verstva na veliko seliti tudi v Italijo. Nastal je isti proces: iracionalne gnoze h tona kili grških in azijskih misterijev so zardele razkrajati racionalno vero Rimljanov# Italija je postala "tiie letzte iiuf luehts t&tte der anderwarts erliegenden Kulturen, der untergehenden Ideen,der beslegten B&rteien" c? . kini je postal, po besedah Leona Velikega, mesto, "ubi diligentisaiiia su-perstitione habebatur collectum,quidquid us^uam fuerat vanis erroribua institutum" V# o kratka, Grki in Rimljani a o se polagoma ti olj in bolj uhajali iracionalnemu kultu in magiji matriarhalnih verstev,čim bolj so zapostavljali nebesnega Zevsa oziroma Jupitra in njegove zakone. 3 tem pa so uničili temelje svojemu racionalnemu,na kavzalnosti temelječemu mišljenju,ki je edina podlaga zdrave filozofije in prave,avobodne z delila v dve vrati* apolinična glasba je bila umirjena,jasna in skoraj asketična in je služila predvsem religioznim namenom, dionizična pa je bila Siva,strastna in včasih tudi razvratna ter je služila profanim namenom" /str.25/. Dionizična glasba, e svojim htonsko-orientalskim poreklom,s svojimi "naturalističnimi impulzi",ki je bil njen najljubši instrument aulbs,to je piskalo, "ki je prišlo iz Azije," ki je spadalo izrecno v dionizično glasbeno amer,in so ga uporabljali v dionizijakem kultu /str,31/,ftigar "barva zvoka je povzročalo čutne in strastne opojne učinke" /str. 31/, ta dionizična glasba je s čas etn tudi razkrojila načelo starega etosa v grški glasbi. Posledica je bila,da "iz dobe zadnjih dvesto let ne more zgodovina glasbe v okviru grške kulture zaznamovati velikih dejanj" /str.34/• Podobno je bilo na drugih poljih grške in rimske kulture. b/ Devine,ki jih je pustil za seboj propadli poganski Rim, je morala odstranjevati katoliška Cerkev.Obenem je vzela nase težavno nalogo,ko je sprejela v svojo šolo mlade takozvane barbarske narode srednje in zapadne Evrope. Tisoč let je Cerkev šolala te evropske narode. Postala jim jo v tem času učiteljica za vse: učila jih je spoznavati pravega Boga,pa tudi pisati in kultivirati zemljo,zidati in slikati cerkve,urejati zasebno in javno življenje. Eosrečilo se ji je,da je v tem času kolikor toliko pregnala iz njihovih glav staro pogansko praznoverje in magijo. Voa njihova mitologija,magija in prazna vera je v psihološkem pogledu slonela na iracionalnosti in nelogičnosti. Cerkev je te narode priučila logičnega,na kavzalnosti temelječega mišljenja,v duhu in smislu logičnega,racionalnega krščanskega monoteizma. Vpostavila je v Evropi racionalno religijo Logosa, glasbi na primer piše V.Ukmar da se je "po etosu v celoti ki jo je v zametku branil v prednji Aziji v stari zavezi že izraelski monoteizem. V Kristusu je racionalna religija Log osa dobila svoj dokončni in najmočnejši izraz. Brezpogojno in odločno je zavrnila vsako poravnavo z okultnimi iracionalnimi verstvi Azije,Srčije in Italije. 2 isto doslednostjo je zavračala in zatirala iracionalno praznoverje pri pokristjanjevanju srednje in za pa dne Evrope, Tako je Cerkev polagoma zopet zgradila racionalno podlago za razvoj znanosti,ki jo Jo antični grSko-riiaski znanosti nekoč dajala nebesna olimpijska religija 2evaa,ki pa. jo je pozneje razkrojil aziatsko--^triarhalni htonski iracionalizem. »valeor se je ta racionalna podlaga v krščanski zapadni Evropi zidala in utrjevala,tako je rastla in se krepila cerkvena in svetna znanost, Nastajale so cerkvene,samostanske Sole in nekako vzporedno ob njih svetne cole. Zato ni slučaj,da je ravno Cerkev v tem oziru skozi stoletja prednjačila,da je pospeševala ustanavlja-nje in razvoj univerz,velikih ognjišč znanosti v Evropi. Tako je na primer od 40 univerz,ki ao bile do 1, 1.400 ustanovljene* v Italiji /17/, v Franciji /10/, v Angliji /2/, v Lpaniji /6/ in Nemčiji /5/,prejelo 31 "ustanovno pismo”, od papeža, Ždelo se je torej,da Je na tleh krščanskega zapadno-evrepskega kulturnega kroga končno izločen,če ne docela premagan najstarejši in najbolj nevaren sovražnik prave vere in pravo znanosti,to je Iracionalni panteizem,ki stoji za vsako magij o in čigar usodno vlogo v zgodovini verske misli in znanosti nam prav odkriva Sele novejša kultumo-hietorična etnologija. Panteizem je namreč stal v ozadju in navdihoval še prakulturne in primitivni ne atralne magije,ki je praktično zatrla prvotni monoteizem in si udinjala znanost,se pozneje skrival za velikimi mačističnimi sistemi starega Eg ipta,C ir ofenio i j e in Babilona,orientalske in grške gnoze,se preko teh silovito upiral izraelskemu in krščanskemu monoteizmu sv,pisma,ter vladal v obliki prirodno-mi-t deškega praznoverja in čarovništva nad predkrščansko Evropo. Tako Je dolga tisočletja preko magije,ki je po svojem bistvu iracionalna in amoralna,ogrožal in zasužnjeval pravo vero in pravo znanost. V Evropi,se je zdelo,je temu zdaj konec. Zdelo se je,da boste, poslej prave vera,to je krščanski monoteizem in prava znanost,osvobojena v svojem najglobljem bistvu,v Evropi složno korakali na čelu naprednega zapadno-cvrop.kega človeštva, Zal je prišlo drugače. Cerkev se Je v času svojega tisočletnega učiteljevanja notranje nevarno popiltvila. Ker se je navadila posegati v vsa področja živijenja,tddi zgolj svetnega, se je v marsičem sama,tudi v ovojih najbolj vidnih predstavni-kih,poposvetnila. Eajbolj usodna je bila v tem oziru pač doba takozvane renesanse. Renesansa nam pomeni obnovo antične grško-rirnske kulture. Cerkev jo je,kakor znano, samo zelo pospeševala, V marsičem je to imelo koristne posledice: poživil ee jc šttidij jezik oslov ja, narav oslov Ja in zgodovine. Toda rodile so se tudi slabe posledice, obenem a klasično lepo formo antike so ae sprejemale, čes to nekritično in brezskrbno,poganske ideje o veri, o človeku in o življenju - ideje iracionalnega panteizma. &opet ee je pojavilo mišijenje,da je "priroda prav isto ali skoraj isto kakor log" 5/, cerkev je oicer nastopila proti tej ”poganski" renesansi,toea le s delnim uspehom. Kov čas,ki je nastopil v novem veku z zmagoslavnim in razburljivim pohodom prirodaili znanosti, je našel Cerkev na njenih samosvojih tleh premalo pripravljeno. Vkljub mnogim razveseljivi pojav oea obnov e, n. pr. po Tridentinskem cerkvenem zboru, s e zamujeno ni dalo tako hitro popraviti. V biblioiatiki,kjer sta renesansa in humanizem zelo poživild Študij Jezikoslovja in biblične zgodovine, kar je koristno vs poti budil o in poživilo zgodo-vinsko-filološko metodo eksegeze in čut za stvarni smisel sv. pisma,se v petnajstem stoletju,ki Je bilo morda najbolj odločilno za novi vek,ta smer,žal,ni nadaljevala. Sholastična ekae-geza se v dobi svojega zatona ni dovolj zanihala za vprašanje, ali tekst sv.pisma daje solidno bazo za njene teološke dedukcije. V svojem nagnjenju k abstrakciji in zanemarjanju forme ni uvidela,da v resnici odbija evropske duhove,ki jih je očaral dotik z antiko in njeno klasično formo,in ki jih vznemirjajo novi principi eksegeze v protestantizmu.&/ Vse to je imelo za posledico,da je prišla bibliciatika, vkljub lepi pomladi,ki jo je doživela po Tridentinskem zboru, vendarle v težko krizo,ko so pozitivne znanosti dognale,da je podoba vsemirja in naše zemlje drugačna,kakor se je zdelo po dotlej tradicionalni dobesedni razlagi sv.pianu*. Treba je spomniti le na slučaj z G.Galileiem /1564 - 1642/. ha je prišlo do njegove obsodbe s strani rimske kongregacije,je pač v veliki meri vzrok zaostalost takratne ekuegeze in njena zmeda v odnosu do ziarav os lovnih in pozitivnih znanosti. 2. Vdor ”eyropejgma* v biblično eksegezo. Stari nasprotnik svetopisemskega monoteizma je hitro izrabil ugodno priliko,ki mu jo je nudila nepripravljenost ekaegeze v začetku novega veka. mislim na iracionalni panteizem. Zopet ae je pojavil na pozornici evropske zgodovine, /e s takozvano pogansko renesans o, kak or smo omenili, si je utrl pot v evropsko kulturno javnost. Vedno bolj drzno je otopel v ospredje. Kjegov znani tipični predstavnik je viordano liruno /+ 1600/,čigar verski nazori so bili popoln panteizem,ki pa ga je skušal prekriti z vnemo za napredne pozitivne znanosti. Branil Je tedaj napredni Kopernikov kozmografski sistem. Zato še dandanes znanstveni svet po večini raiali,da ga je Cerkev obsodila iz nasprotja do znanooti,ne pa zavoljo njegovega sramotenja krščanske vere. Kmalu Je bil iracionalni panteizem v Evropi na konju. Tokrat se je ogrnil v plašč naravoslovno-znanstveno prizadevnosti in racionalistično-evolucioniatične filozofije. Poglejmo njegov poseg v eksegezo. P.A. Bea,D.J,,bivši rektor 3 v etopis emskeg- Instituta v Ri- mu je pred leti zapisal,da je "izvirni greh” izven-katoliSke eksegeze - evropeizem. K&j je evropeizem? Opišemo ga lahko kot poskus in prizadevanje,« filozofskimi kriteriji in prijemi dojeti in tolmačiti smisel ov.pisma. 2o prizadevanje je postalo v zadnjih stopetdesetih letih dejanski navada« Od Jpinoza in Kanta naprej se za vsak filozofski sistem,ki pride za nekaj let ali desetletij v modo,takoj najdejo tudi ek&egeiA,ki ga aplicirajo v eksegezi. Omejimo se le na kontinentalno Evropo. Kantov sistem aplicira v sv.pismu J,Lemier /♦ 1791/» ko zožuje inspiracijo na "aio-ralno razsvetljenje11 človeka na splošno, Drugi učenec Kanta, E. C* ra ul us /♦ lb 51/ »razlikuje med fenoinenoa in noumenon, deleč vsebino sv.pismu na objektivni element /fenoenon/»t«j* dejstvo, ki ga registrira zgodovina, in subjektivni element /nouaenon/ t.j. sodba,ki jo sv.pisatelj izreka v tem dejstvu. Leveda,prvi element se lahko sprejme,drugega je zavreči. Hegel je svojo teorijo o Absolutnem,ki se manifestira v neprestanem dvigajočem se razvoju skozi teze,antitezo in sintezo, uporabil tudi za religijo,če«,relativno vrednost vuake verske oblike za svoj čas je treba priznati,kajti to je ena izmed razvojnih faz manifestacije absolutne Resnice. Te liegelove ideje sta aplicirala v starozavezni# ekaegezi Vater /+ 1826/ in de Wet te /+ 1849/ v novozavezni pa btraues. Drug učenec Hej el a in dchlelemucherja,r.Chr.Luur, je videl v prvotnem krščanstvu " pe-tx*ini«ea" tezo,v "paulinisi^u'* antitezo,in v njuni rimski poravnavi sintezo. Evolucionistično-panteistična filozofija je v 19«atoletju zagospodovala v verski etnologiji. fiylorjev evolucionistični ani aizeia in Spencerjev manisea o o z* starozavezno religijo uporabili Lippert, otade, -oUawly, : «.,jo v- :« dejstva,ni bilo vedno odi oS lino* Zgodovinska de; eo ee morala prilagoditi teoriji,ne obratno* Primerno o o jih prikrojili in razpored ili, kakor lističe v kartoteki, po trenutno el javnih filozofskih predpluIh in zadev«- »e je n«, videz ujemalo $zgodovinska fakta eo ce skladala s file- o. Tako metodo no bolj ali manj uporabljali blblloletl kakort Relnarus /1694-1769/,H* ».Jfomlue /1761-1815/,»*F. transe /1808-1875/,*«Ohr. /1792-I96c/,liberalna Sola /Harnaok,B*Welae,Sabatier itd./,eshatolo-9 ka Sola / ohw eitzer, Loiay/ ,o ink ret is t ičm .šola /Heit-zenotein,tioueaet/, ek-otrcr i i raziskovalci literarnih oblik /hita el iua,Bultmann itd*/,itd* skratka,temeljna napaka vee te "svobodne ir> neodvisne" eksegeze je bil "un parti pric phi^olophi-cue enterieur & l»examen de faite" ,kakor ugotavlja A .Vincent */. _3. .Vd ka tol luke ekae^eze* cerkev je torej v ckce^ezi stala pz’ed dvema težavnima problemoma - prvi C kako vrniti „pričo rezultatov novejših pozitiv-nih ta oeti v or o v r< . ineet in nesauotiioet ev* pisma, in drugič, kako zavrniti v o or "evropeiaitia" »modernega, bolj ali manj s-aski-* panteizma v »vet«.. o ekaegezo* . Liblioiati- ku je reševala obe lialo&i nekako vzporedno,saj »ta medseboj ozko povezani,sla«ti,ker »e evoluoionisem od e Ih.stoletja akuSa mol on iti na narav nosi ovne vede* Podnai in previdno &e je v kntoliSki eksegesi začel proces preusmer jev ut* ja, zbiranja in razpoetave sil, in iskanja koristnih metod. Temu so odgovarjali doee uspeh it le polagoma,po mnenju nepodakanlh pr ci,so se ti javljali. Toda bili so zane-Lvl* Korda bi resultat tega prisadevanja v hibiiciatiki mogli tako-le označiti: kakor se je v obči zgodovini verstva in primerjalnega veroslovja v teku zadnjih petdeset let iskala in našla pripravna metoda,to je takozvan« kul tura o-hietorična ;ola, ki je uspeSno zavrnila dotlej absolutno gospodujočo evolucionistično ali "klasično" teorijo v etnologiji,podobno ee skoraj od istih dob uspešno oblikuje in Se tudi uveljavlja v eksegezi pri«*N ■ vna metoda* Kima sicer s v joga posebnega imena,stvarne pa je navdihujejo in vodijo »orodna kritična historična načela,kakor imenovano 6olo v verski etnologiji, Pri ton ji jc pomaga- la prednje-orientalska in biblična arheolo ijn,ki je zadnjih šestdeset let, od leta 1890, mogočno napredovala in napravila svetopisemski eksegezi izredne usluge. Ravno arheologija »obeneia o kulturno—h io tori dno etnologijo m splošno, je največ pripono— .la,da c e je razkrinkala antihietoričnout ellhnuo ei: ov ega bibličnega evolucionizma in ae viu je odbila njegova nekdanja napadalna oetrina. i?rocea te preobrazbe v kat*eksegesi konkretno najbolje obe ležujejo sledeči uradni cerkveni opis is a/ Okrožnica " irovicmntii ts Peua" papeža Le ■ III* 1. 1895* V tej okrožnici je , Lan ja ječ ee r . tina in sv.lomaža Akvinskega,opozor il»da svetopisemski pisetelji, "ali pravilneje»Jv.Duh,ki Je po njih ril»ni hotel poučiti ljudi o notranjo® ustroju vidnih reči,kar zb zveličanje ne ko-. Le ti $ev* pisatelji marveč opisujejo in ol i lovne pojave ali na neki preneSen ne čin,ali tako, kakor c o eo ljudje v tistih časih v navadnem ovoru izražali, in no te d ar or, tudi učeni ljudje,v vsakdanjem Sivijenju o mnogih rečeh izražajo* Ker pa se v poljudnem . ovoru izreka najprej in prav se. prav, kar o čuti zaznat o,je av. ji atel j "izrvsil to,kr se čutno zaznava" /ea cecutur. eet, quae senaibiliter a pparent/, o 1 i,kar Je Bog aara govoreč ljudem,priporno njih umevanju,na človečki način označil. -V u to izjavo je Leon a m. postavil v ek eel čelo,ki pomeni vogelni kamen v a od ointh odnosih sv. nioma $o pošitivne zna n osti, b/ Ha tej podlagi je svetopisemska koitflei ja,1* l£K-9, na pr a vila vazen korak naprej, izrecno je aplicirala Leonovo načelo na prvo poglavje Oeneze. kakor »e je na eni strani treba držati trdnega nauka,da ople stvarjenja v prvem poglavju prve ioj-zeticnre knjige ni morda le vzpodbudna zgodba brez zgodovinske podlage,ampak pravo zgodovinoko poročilo,tako na drugi strani ni treba iskati v tem poročilu utrokovnega znane tv enega Izražanja. Komisije potrjuje nasIranje,da sv,pisatelj prvega poglavja prve ; ojzeuove knjige ni naner&val na znanstven način izraziti nauka o notranjem ustroju vidnih reči in popolnem redu stvarjenja, temveč podati svojemu narodu poljudno znanj e,kakrSno je dopuščal takratni običajni jezik,in prilagojeno občutju in umevanju takratnih ljudi. ^0/ Bapredek v odlokih Svetopisemske koniciJe is 1* 1909 je zlasti v teu, ugotavlja A .Lea, da a e je z nji i čir oko od orla. pot "& la Juste Interpreta ti on de l*i> iotoire primitj.ve* Kato- liški eksegezi oo se odprle nove perspektive no le glede na pr o* bleste,ki ne dotikajo narav osi ovnih ved, ampak tudi .gl bde na biol ičae pr a zg od ov in o. Ud: oki .ivetopisemfckc z tu;: is i je iz 1. 1909 no .imeli pred očmi le prve. tri poglavje, prve y. o j zetove knjige,kajti problemi in težave,ki so nakupičene v ostalih poglavjih biblične* prazgodovine, takrat Se niso bili tako očitni in aktualni* 2oda nuičelu, ki so bila dotlej pootavl jem za prva tri poglavja,e o postala veljavna za vae anale Je. f* i Sela poudarja J o tro- je: treba je v prvi vreti iti za tem,da se dožene,kaj je bil pri pisanju teh. poglavij nunen svetopisemskega pisatelja: kaj je hotel povedati? Drugič, Eretia je gledati ni- jezik d obe,v kateri je živel av,pisatelj, končno,treba jo upoštevati razumsko sgaaobnoot ljudi tiste davne dobe. Ta tri načela so postala v odnosu sv.pisma do zgodovine odslej tako važna in odločilna,kakor sta,lahko rečemo,za kulturno-historično etnologijo takozvano "načelo forme" in "načelo kvantitete" ,ki sta,kakor znano,dvignili evolucionistično versko etnologijo iz njenih tečajev. c/ W okrožnici "Divino afflante Špiritu" Pija XII.,1.1943, imamo ta načela že na široko obrazložena in še krepkeje naglaše-na. Že kar v začetku,ko se okrožnica spominja Leona XIII.,in njegovega dela za napredek biblične znanosti,pravi,da se bo njegovo načelo "o naravoslovnih stvareh",ki v resnici temelji že na sv.AvguStinu in sv.Tomažu, "s pridom preneslo tudi na sorodne predmete,posebno na zgodovino,tako namreč,da se bodo na podoben način zmote sovražnikov zavračale in se bo branila pred njihovimi napadi zgodovinska resnica." Pozneje pa v obširnem odlomku o pomenu literarnih vrst pri zgodovinskih poročilih daje dragocena navodila za praktično uporabo zgoraj navedenih treh načel. "Razlagalec se naj z vso skrbjo,ne da bi pustil v nemar kako odkritje,ki so ga prinesla novejša raziskovanja,potrudi,da dožene, kakšen je bil značaj in kakšne so bile živijensfce prilike sv.pisatelja,v kateri dobi je deloval,katere pisane ali ustne vire je uporabljal in kakšne je način njegovega pripovedovanja. Tako bo mogel spoznati ... kaj je hotel v svoji knjigi povedati." 12/ Zato je potrebno,pravi okrožnica dal je,da se ekseget poglobi v proučevanje zgodovine,arheologije,etnologije in drugih ved,da spozna davna stoletja Vzhoda in literarne vrste,ki so jih pisatelji one starodavne dobe uporabljali. d/ Končno je Svetopisemska komisija,v pismu pariškemu nadškofu, 1. 1948,ta načela zopet poudarila, 1» jih izrecno raztegnila na vseh enajst poglavij prve Mojzesove knjige. 15/ Kaj je globlji in daljnosežni pomen teh mejnikov na razvojni poti katoliške eksegeze v zadnjem polstoletju? Ti dokumenti uradnega cerkvenega učiteljstva pričajo,da se je v kat.biblici-stiki v času od Leona XIII. do Pija XII. izvršil,reči smemo,velik preobrat ali preusmeritev v primeri z eksegezo prejšnjih stoletij. V sv.pismu je zopet upostavljen pravilni odnos do pozitivnih znanosti,po načelih,ki sta jih naglašala že sv.Avguštin in sv.Tomaž. S tem so se v kat.eksegezi tudi izpodmaknila tih bibličnemu "evropeizmu",in položeni so trdni temelji za izgradnjo zdrave,sodobnim nalogam odgovarjajoče eksegetične metode. Načelo,ki ga je glede naravoslovnih podatkov v sv.pismu,Leon XIII. izkopal izpod zaprašenih stoletij,je postalo,na svoj način,veljavno tudi za probleme biblične predzgodovine. Eksegeza se je zopet ovedela svoje prave naloge,ko je pritegnila obe važni načeli,na katere so razlagalci pozabili ali jjh dejansko niso dovolj upoštevali. Prvo načelo pravi: Bog,navdihovalec svetih knjig, ni imel z njimi namena,učiti nas "le scienze humane,ma si le vie della salute dell,an.ime",drugo načelo pa ugotavlja: sv.pismo se v prizadevanju,da bi ga ljudje razumeli,prilagojuje "agli usi del linguagio umano" 1*/. To pa pomeni,da naloga eksegeta ni,da se muči n.pr.s teorijami konkordizma in restitucionizma, zato, da spravi v sklad •T* pismo s stanjem geoloSke snanoati naše dole, Kaka d sv.pismo ni učbenik narav oslov ja, iti ga je treba vedno popravljati z ozirom na najnovejže izsledke naravoslovja. Pač pa je velika,sveta dolžnost eksegeta,da v tak o zvaril literarni razlagi sv.pisma išče in odkriva znanstveno ut e melj en o, vsestransko kul t/um o-zgodovinsko ozarije in okolje sv.pisma,da tako tiožene človeške zgodovinske predpogoje za spoznanje namena,ki ga je imel in kotel izraziti v sv,pismu njegov inepirirani pisec. Jasno je,da tega ne -tore doseči z nekim filozofiranjem,z apriornimi teoretičnimi trditvami, ampak le s pozitivnim,metodično pravilnim kritično-zgo-dovinskim preučevanjem svetopisemskega tekata in starih vzhodnih kultur, sitvar eksegeta ne more in ne sme biti,da misli moderne filozofije vriva svet opis eniškemu pisatelju pod pero in potem to proglača za smisel sv.pisma,ali da razkosava,razmetava in nanovo acetevija ev.pisemsko besedilo po zahtevah to ali one teorije. ova prva in glavna naloga je, da d o?, ene kaj je nameraval povedati Inspirlranl ev.pisatelj,kakšna je bila njegova "filozofija." to je namreč,pravi okrožnica "Divino afflante 3pi-ritu", "glavno pravilo pri razlaganju" ov.pisma. Iz navedenega je torej jasno,ne samo,kaj pomeni biblični "evropei »ampak tudi,katero pot mora ubrati kat. elco ege za, da ae mu izogne, tia to pot kaže in usmerja razlagalce sv.pisma tudi okrožnica Humani .eneris. Poglejmo,kako. II. Okrožnica o današnjih bibličnih vprašanjih & — ■ - « - : _• .»flsss as**saqr L Splošni okvir in biblični teksti okrožnice. Okrožnica ima v merodajni vatikanski izdaji podnaslovi "0 nekaterih krivih mr. en j ih /de normullis fa.ls.ia opinionibus/,ki ogrožajo in izpodkopavajo temelja katoliškega nauka." leti "nekaterih krivih mnenj* je torej več. Odkod prihajajo? tie iz osrčja katoliške Cerkve,ampak od onih, "ki oo zunaj Kristunove ovčje staje"»ugotavlja okrožnica že v uvodu. Imajo pa,kakor sre o sklepati is miselne zveze okrožnice v uvodu,skupen vir: to je "opi-natio inonistica et pan theie tiča inund.um univerema c on tirata e evo-lution! o5noxium ease”; glavnl^kan&I pa,no katerem skušajo vdreti v čerkev7' je~"evolutionia,tit aiunt,8£3teraa"• Okrožnica piše: "tiekateri ae namreB” potegu j e j o” %a~" t o', da" Bl**s e tkzv. ev olucioni-utičui sestav,ki ni Še niti za območje naravoslovnih ved nepo-bitne dokazan,brez previdne presoje priznal in raztegnil na nastanete vseh stvari,in se omelo vdajajo raanističneeu in panteist ičnenu d or ju o vesoljstvu,ki se nenehno razvija 15/#M la panteistični evolucionizem jo "utrl pot novi zmotni filozofiji, eksistencializmu," ki "pušča v neraar neepreminijivo bistvo stvari" ,in napačnemu "historioizmu" ,ki "držeč se on o dogodija-jev v človeškem živijer;ju,izpodkopava temelje sleherne absolutne resnice in postave,kar ae iiče področja filozofije kakor tudi krščanskih dogem. Posledica vsega teja je naravno vsestranski relativizem, ki se skuša vriniti v krščansko filozofijo,dogmo in~rHoralo« ve se apotanim.o,da je novodobni panteizem, načel svojega najbolj izvirnega in doslednega tolmača v nedelu,ki je s svojim evolucionizmom utemeljil ovoj nauk o historičnem relativizmu, če se a pomnimo, kakli en velikanski vpliv je Imel ta hegelov historični relativizem na razvoj družbenih ved v zadnjih sto lotih, se ne bomo čudili,da pljuska ta hegeljanski evolucionistični relativizem,ki ima svoje prave vire v panteizmu,tudi čez bregove katoliške bogoslovne znanosti,do njenega osrčja! to je tzv. "dogmatični relativizem," Podobno skuša posegati na področje bibličnih znanosti. Po degelu 10 božjih zapovedi ni izraz absolutne, to je od priročnih in človečkih men neodvisne morale,am-pak izraz resnice Irt morale na razvojni stopnji človeštva ob Mojzesovem času. &ato so bile te zapovedi "dobre" in "resnične1 le za lOjzeaov čas. Vsaka doba ima namreč svojo resnico in svojo .s oral o, ki je veljavno, aamo za blato dobo,kajti zgodovina človeštva je le postopna,razvojna manifestacija absolutne Resnice, absolutnega Razuma,in nobena doba ne more trditi,da poseduje epoznanje absolutne resnice in morale, Ta panteiatični evolucionistični relativizem, ima v svojih dolgoročnih načrtih seveda za cilj *omnem notionem theiaticam ex a.jiis avellere," pravi enciklika, Uasno~je tore j, da gre v . bistvu za stare tisočletno borbo mec panteizmom in teizmom,ali, kakor bi se izrazili v terminologiji kulturno-hiotorične etnologije,za borbo med novodobno magijo in krščanskim monoteizmom,Za vsako veliko "magijo",najsi bodo to veliki sistemi astralnih ma-gizmov v primitivnih in starih visokih kulturah,ali poznejša orientalako-grška gnoza,ali spekulativne gnoze sedanjih velikih azijskih religij,ali današnji evropski evolucionizem in relativizem,stoji namreč neka zvrst panteizma,to je celotno ali delno poboževanje ali deifikacija prirode, oziroma istovetenje Loga in prirode. Do tega prepričanja je prišla danes kultun.o-historična etnologija v svojem proučevanju zgodovine religij e, ^6/ Osnovna misel modernega evropskega panteizma,tako intelektualističnega, kakor dialektičnega,je teza,da se bog in priroda stvarno ne ločita kot bitje,ki je eno,ampak se razlikujeta le kot dve naravi, pri v por.izi kot "natura naturanu",in "natura naturata",pri nem- * " “ .iiael,ki misli" /Log/ in 'Visel,ki je Toda pojdimo k besedilom okrožnice,ki ae nanašajo na av, pia o. Okrožnica se na treh :: eotih dotika sv.piema. £rvič, Že kmalu na začetku,ko s zadovol jutvom ugotavlja,da nekateri~duhovi,ki so bili "nekoč uvedeni v nauk racionalizma" , danes neredko “žele zopet zajemati iz razodetja resnice ter priznati in izpovedati božjo besedo,onranjeno v sv.pismu,za temelj avete vere." le žal,da neredki med njimi sedaj pretiravajo v nasprotno amer,da namreč "toliko bolj zapostavijaj o človeški razum,kolikor trdneje se drže božje besede," in da "toliko pikre-jc sodijo o cerkvenem učiteljstvu,s kolikor večjim veseljem Z povzdigujejo veljavo Boga,ki je dal razodetje. Ker je cerkveno učiteljstvo od Kristusa Gospoda postavijeno,da čuva in razlaga resnice, od loga razodete,prihajajo a tem ne aa o v odkrito na-s prot j e a sv.pis-- oa,a.^pek ž resnico sa o." Diajgič ae okrožnica dotika av,pisma v zvezi z zmotani o nje govi avtoriteti. riu sc obrača proti tlotim novotarjem,ki izpodkopavajo veljavo sv.pisma;to so tisti,ki #v duhove po kapljicah vlivajo večkaj,kar škoduje božji avtoriteti božjega pisma." Ti namreči "Predrzno obruč lael odločbe o Bogu početnikn sv.pisma ki jo je razglasil Vatikanski cerkveni zbor,in obnavljajo mnenje Se večkrat zavrženo,da ae brezziaotnoet tiče samo tistega,kar uči e» v. pismo o bogu ter o v brskih in nravstvenih rečeh;" "Zmotno govore o človečkom smislu av.pisna,za katerim se akriva njega božji smisel,ki je,pravijo,edini nezmotljiv;" "Bri razlagalcu av.pisma nočejo prav nič upoštevati verske analogije in cerkvenega izročilai nauk sv.očetov in cerkvenega učiteljstva bi bilo meriti ob sv.pie:u,ki ga ekse etje zgolj na Človeški način razlaga jo,names t o da se sv.pismo razlaga v duhu Cerkve,ki jo je Kristus Goo poti postavil za čuvarico in razlaga-teljioo vsega zaklada resnice od boga razodete;" ”Boleg tega naj bi oc dobesedni pomen ev.pisma in njega razlaga,ki so jo tako številni in pomembni eksegetje izdelali ob budnosti Cerkve, po njiliovih zmotnih nazorih umaknila novi ekae-gezi,ki ji pravijo simbolična ali duhovna; le ta bi ov.piomo stare zaveze,ki je danes v Cerkvi kakor zaprt studiem e o ekrito,naposled vendarle vsem odprla, k a ta način,zatr juj^Tbi izginile ve e težave,v katere ao zamotani sa o tisti,ki se drže dobesednega po. ena sv.pisma." Vsa našteta kriva mnenja okrožnica odklanja kot "neskladna 3 hermenevtičnimi načeli in pravili,ki so jih svečavo potrdili" zadnji papeži,tako neon kili.v okrožnici "ProvItientiosimua Deus*, Benedikt aY .v okrožnici "o piri ton para elitno1', in Pij XII, v okrožnici "Bivino aftl&nte tipiritu". iretjič se okrožnica obiuča k sv.piscu ob koncu,ko razpravlja " o**vpraIan j ih, ki zadevajo sicer ved e, navadno pozitivne imenovane," ki pa so vendarle bolj ali manj zvezane z~virskimi resnica. i. Tu "jih ni malo,ki s poudarkom terjajo,naj katoliška vera te vede kar najbolj upošteva." ukrožnioa odgovarjal "To je gotovo hvalevredno,lijer gre za resnično dokazan?* dejstva;oprezno pa je te sprejeti,kjer oe razpravlja le bolj o podmenah, - četudi na. neki način slonečih na človeškem spoznanju - ki se dotikajo nauka,obseženega v sv.pianu ali v izročilu. Ce te hipoteze naravnost ali posredno nasprotujejo razodetju,se nikakor ne morejo dopustiti." Bo tem uvodu v ta tretji in najobsežnejSl,biblično vprašanje zadevajoči cel,okrožnica nadaljuje: "Zategadelj cerkveno učiteljstvo ne za bran ju je, da nauk evo-lucioniama kolikor raziskuje nastanek človeškega telesa iz že obstoječe in žive snovi - da Bog neposredno ustvarja dučo,nam ve- lev n katoliška vera urite ti - primemo dana '.njemu stanju čl ov e tikih ved In teologije strokov«jaki na obeh področjih preiskujejo in o njem razpravlja jo, t.a.ko,cta se razlagi za obojno mnenje, zagovornikov in protivnikov,a potrebno resnostjo,umerjenostjo in treznostjo pretehtajo in presojajo,ako so le voi pripravljeni, ravnati ae po sodbi Cerkve,Iti ji je Kristus izročil nalogo,da avtentično razlaga av.pis o in čuva verske dogme« vendar pa nekateri to svobodo razpravljanja nepremišljeno in drzno zlorab-1 ja j o,ko ravnajo take,kakor da bi bil. nastanek človeškega telesa iz že obstoječe in žive snovi po doslej najdenih sledovih in sklepanju iz teh sledov že popolnoma izvešten in dokazan in da bi iz virov božjega razodetja ne sledilo nič,kar terja glede te stvari največjo fcmerjej oot in opreznost. Ko ixi. gre za drugo domnevan je, namreč za t-:v •, ollgenigea» nimajo sinovi Cerkve take svobode, kristjani se namreč ne morejo oprijeti mnenja,ki njega pristaši trde,ali da so za Adamom na tej zerrJLji živeli pravi ljudjc,ki niso izhajali iz njega kot praočeta vseh po naravni rodr.ji,uli da Adam pomeni neko množico praetarSev, Nikakor ni razvidno,kako bi se tako mnenje dalo spraviti v sklad s tistim,kar uče viri razodetja resnice in odloki cerkvenega učiteljstva o izvirnem grehu,ki prihaja od greha,ki ga je eden Adam resnično storil in ki je,po rojstvu na vse razširjon,posameznikom lasten. kakor v bioločkih in antropoloških panogah,tako tudi v historičnih nekateri drzno prestopajo meje in opozorila,ki jih je cerkve«cTučitel je tv o postavil O, Poaebej je obžalovati neki več nego svoboden način razlaganja zgodovinskih knjig stare zaveze; tisti,ki ga goje,neopravičeno obračajo v obrambo svojega početja pis:io,ki jo je paaečki svet v bibličnih vprašanjih poslal pariškemu nadSkoiu . To pisao namreč odkrito opominja, da ae prvih 11 poglavij Geneze sicer ne aklada z načinom zgodovinskega podava«, ja.,kakršno bi uporabljali odlični grčki ali lutinaki zgodovinopisci ali učenjaki nsiča dobe,da pa vendar v nekem pravem pomenu,ki ga naj eksegetje natančneje preiščejo in določijo,spada v vrsto zgodovine. Prav ta poglavja pripovedujejo v priproatem in slikovitem ter duhu malo izobraženega ljudstva primernem jeziku poglavitne resnice,na katerih sloni okrb za mče večno zveličanje in tudi poljuden opis početka človečke ga rodu in izvoljenega ljudstva. Le pa so stari sveti pisatelji zajeli kaj iz ljudskih pripovedi *°/ /kar se nore priznati/,ae ne ame nikoli pozabiti,da ao to storili s pomočjo božjega navdahnjen ja, ki jih je v izbiranju in presojanju teh poročil varovalo sleherne zmote. kar se je pa iz ljudskih pripovedi v sv.pismu oprejelo,ae nikakor ne sme enačiti z mitologijami in drugimi tem podobnimi pripovedkami. Le te izvirajo bolj iz nebrzdane domišljije nego iz tistega prizadevanja za resnico in preprostost,ki se tudi v knjigah atare zaveze jasno kaže v tolikšni meri,da se mora reči, da naši 8V.pisatelji očitno presegajo stare svetne pisatelje.0 To tretje besed 11 o okrožnico o6ivid.no dol o razmerje »v* piama oziroma današnje svetopisemske ra zla -e d o dveh važnih vprašanj naravoslovja in zgodovine, Ker navadno,ko ae govori o odnosu sv,piona do znanosti,mislih o ravno na od do teh dveh ved,bo .o v naslednjeM posvetili pozornost te-au tretjemu delu okrožnice, Tu gre za vpraSanji trans form isma in Is tori & ti prvih 11 po ,lav L j • anev.e, 2. Okrožnica in pozitivne znanosti. l/ Vprašanje tran a, - Kakor znano,se je o vpraša- nju trand7or™lzma7v~šveži a ~ sv 7 p is eiziuk im porodil aa. o stvarjenju prvega človeka,zlasti v zadnjih desetih ali petnajstih letih med katoličani mnogo razpravljalo, Havedimo nekaj važnej lasov, Papež rij Ali, je v svojem govoru,ob otvoritvi novega aka-demekega"Ieta pape ene akai J«,30.K1,1941.,pred od- lični i mednarodnimi znanstveniki izjavil: " noga raziskovanja bodisi paleontologije kakor biologije in moriologije o probletih,ki -se nanašajo na začetke človeka, d osle j niso prinesla nič pozitivno jasnega in gotovega /nulla di positivamente chiaro e certo/, zato ne preostane nič drugega kakor da prepustimo bodočnosti, ali bo nekega dne znanost,razsvetljena in ravnana po razodetju,mo la dati zanesljive in dokončne rezultate o tako važnem vprašanju, 2V M ha tej izjavi se opaža,da je papež tehtal vsako besedo. .Naslednje leto je znani nemški teolog Karl Adam objavil razpravo: "iJer era te ene eh im Lioht d er Bitoel^imd^der^tia ture ise eh-senaft 22/", V njej se zavzema za trans formietičzio tezo o nastanku telesa prvega človeka, tu ae tudi sklicuje na Je-.j igo "Uandbuch ti er religitiuen Uegeneartefragen** ,ki jo je leta 1937 izdal nadškof Gruber,ki so jo priporočili nemški Škofje,in kjer je rečeno o razvoju človeškega telesa: "Kar zadeva človeka,ni razvidno,zaJcaj ne bi razlogi,ki veljajo za ostali a vet organizmov, veljali tudi za Človeka, š strani vere ni zoper to nobenih pomislekov." ze nekaj let prej je P.Ktiaohkam£ d.J. zbudil pozornost a svojo razpravo: "človek koli 5Ien~atvaretva," v kateri ae prav tako zavsa-ria za trene fonnizem in piše med drugimi " Uioht ti ur eh delbtaetzung v on če in und Leben, s ono em dur oh sohdpferieclie J chen-k iu.g und .itgift en ta t&nd das Url e ben auf Lrd e, entfal tete ea sich durch alie Zeiten,erfulite es alie I:au e und atieg,nicht zufhllig, aoricern na oh s ehopf eria oh en Plan,zu einem ne lev/osen eapor,das d er Biologe dem Kdrper na oh ala Anthropoe und ho.o lezeichnet, ohne das Kernproblem,den Uraprung tier Geiataeele und Lbenb ildlichkeit Ootte8,lč$aen zu konnen." 2V nasprotno pa Je A.Lea, o.J. odličen bibl:Lcist,konentirujoČ zgoraj omenjeni govor"papeža Pija aII. izrazil mišljenJe,da človekova superiornost in vladana tvo nad živalmi izključujeta možnostma bi se mogla kaka žival imenovati očeta in roditelja bodisi prvega moča Adama ali prve žene Eve; ali je živalstvo morda kaj prispevalo k formaciji eneja dela človekovega bitja,to je doslej Se nedoločeno* 2V kardinal lienart se v svojem članku "kristjan pred napredkom znanosti" c&IoZno postavlja ne stran transfer izma,opirajoč oe predvsem na doseč nje zaključke paleontologije. Piše: "paleontologija smatra danes dejstvo evolucije, to a e pravi prehod, življenja od ene vrste k drugi,in torej živalski izvor- človeškega teles, ,za dognano dejstvo." 2 5/ ■ ■esec dri po« /16.1.1948/ pa svetopi« komisija, v pie.aU pariškemu nadškofu pribi ja, da ni~razIoja7da~H~se~ odloki komisije od 30.6.1909, o zgodovinokem značaju prvih 3 poglavij Geneze,dopolnili s kakimi novimi odloki,vsaj za sedaj ne,češ,da takratni odgovori Biblične komisije na stavljena vprašanja v ničemer ne nasprotujejo natialjnenu zares znanatvenemu raziskovanju teh problemov,po rezultati , .1 jonih v zadnjih 40 letin". 26/ Pqp.etKf 194'" so je vrnil na papeški univerzi Greg or i jan i v Rimu tečaj za duhovnike. Od 15 predavanj na tem tečaju se jih je 6 dotaknilo vprašanja o postanku prvega človeka in izvirnega greha. Predavatelji so odklonili poligenizea,glede ti -a pa je p.M.Pliok, ki je obr< .1 vprašanje wl»origine del corpo tlel pruno uamoV prišel do zaključka* "ke more se z gotovostjo trditi,da bi teistično-finalistični evolucionizem bil izključen iz virov razodetja. Morda bo zna nos t,razsvc tlj ena po veri,danes ali jutri,mogla o tem povedati kaj več določnega. Dotlej pa je treba ostati paiaetno rezerviran. Pretiravajo tisti,ki zagovarjajo trans-formizen kot edino mogoč,in pretiravajo oni,ki se protivijo vsakemu poskusu,da oe evolucionistična hipoteza vskladi z vero,češ, da evolucionizem za aotl j ie ni dokazan." 2V Kardinal Suffini je leta 1948 o tem vprašanju napisal knjigo /, v kateri zavrača tranoformizem in brani fiksiatični nazor o nastanku človeškega telesa. Prej omenjeni p. k.nick knji-10 odklurija,čeS,da ne upošteva ne okrožnice "Divino afflante j piritu’’ /1343/,ne pisma 3vetopiaemeke komisije pariškemu nadškofu /1948/, torej dveh dokumentov,ki sta prinesla nove luči k vprašanju. Omenimo oe prof.dr.J.Janžekoviča, ki je v članku "Od vede do vere" 2 9/ razi ož il~sv o j e~nažor e”o"* t em vprašanju, in sicer v s"! is lu, t- skl on j enem trans 1 or mi žiru. - ha te in teke glasove je odgovorila okrožnica Humani generis, v besedilu,ki sme ga prej navedli, i« jen odgovor bi morda strnili v tele stavke* 1. Učiteljstvo Cerkve ne prepoveduje /nem prti • et/,da stro-kovu jaki nai*&v osi ov ja in teologije raziskujejo in razpravljajo o morebitnem razvoju človeškega telesa iz že obstoječe in Sive snovi. Glede poligeneze pa te svobode razpravljanja ni. 2. o tem,da okrožnica dopušča sv obodno razpravijan J e v vprašanju transformizrna v opisanem s islu,dopušča dve važni stvari} prvič,da je razvoj človeškega telesa iz nižjih živih organizmov možen,torej možnost transformizma; drugič,da teiotično-iinalioti-čni evolucionizem sam po sebi ni v nasprotju z vero. 5. Cerkev pa c to okrožnico izjavija,da znanost dejanski teze trsneformizma ni dokazala;zato tudi zavrača tiste,ki se vedejo, govore ali pitiejo,kak or da II je bo zgodilo, 4, Dosledno term Cerkev ne dovoljuje,da bi se transformi-zem med katoličani na, splošno učil, 'io sledi tudi iz sklepa o— krožnice, k j er se a trogo~nala~a škofom in red ovniin predstojnikom, naj oazij o,da se v okrožnici navedene M oplniones hujusmodi" ne tod o učile ne v šoli,ne na sest trik ih, ne v spisih, " neve eleri-cio vel chr is t if .id el i ous quovia med O tratiantur• ” - h/ Vprašanje zgodovinske vrednosti prvih 11 poglavi j dene-ze, SežiŠŽe orbblema~v"isodotnem odnosu svgpisma do znanosti nor-da ni toliko na črti s v , pis>? o~ntirav os I ov j e, kak or na črti sv,piano - prazgodovina, Danes namreč ne gre več Bamo za problem prvih 2 poglavij Geneze,to je za problem šeaterotinevja iz; stvarjenja prvega moža in prve žene,ampak de bolj za vprašanja,ki so jih opravile na dan pozitivne znanosti v zvezi z ostalini posla v ji, ki obravnavajo biblično predzgodovino. O biblično vprašanje naše dobe je vprašanje o zgodovinski vrednosti prvih 11 poglavjih Geneze na a oion, V čeza je to vprašanje? Od nekdaj ae je človek zanimal,ne aatuo za vprašan ja, odkod svet,živi jertje, človek, ampak tudi za vprašanja,kaklai so bili začetki človeštva in njegove zgodovine. Kakor oe je zdelo,da ev,pisno daje v prvih 2 poglavjih Geneze odgovor na prva vprašanja,tako se je zdelo,da v naslednjih, poglavjih Geneze najdemo odgovor na vprašanje o začetkih zgodovine, Ko pa so v novejšem času nastopile svetne vetie,kakor paleontologija, prehia tori ja,arheologi ja, antropologi ja, a o odkrile čisto drugačno sliko in predstavo o začetni dobi človeštva,kakor jo daje dobesedna razlaga prvih 11 poglavij Geneze. Do rezultatih,ki ao jih te znanosti dobile,je človeški rod mnogo starejši ko 6000 let,kakor bi to sklepali po biblični krono!ogijijpred-zgotiovinski ljudje so bili razširjeni skoraj po vsej zemlji;obstajala je kultura /paleolitik/,ki je mnogo starejša in primitivne j da kakor kultura /miolitik/,ki jo predstavljajo piva po-il?ivj{i Geneze;zoper potop v o islu zemljepisne veacljnooti govore ne prem oa tlj ive fizične tež&ve; dolgost človeškega življenja v paleolitiku in neolitiku ni bila nič večja ko naša,verjetno še /anjša: skratka, m oderne svetne znanosti so zbrale toliko množino težkoč zoper staro dobenedro razlago prvih 11 poglavij Geneze,da ni več ogoče enostavno vztrajati pri razlagi str-rili, Ekseget,ki bi opiral oči pred temi dejotvi,bi se težko pregrešil v nezvestobi oh nastopu naravoalovnih ved. Danes se katoliška sksegeea zaveda#kaj je njena naloga, in kaj ni, (temeljno načelo razlage#ki ga je okrožnica "Providen-tiesinme Deus" postavila za naravoslovje,in ki ga je dvetopisem aka komisija uporabila za prvo poglavje Geneze,velja danes za vse analogne slučaje, svetopisemska komisija je v pismu pariške tu nadškofu to načelo aplicirala na vso prazgodovino,ko je zapisala« *ui'e zgodbe poročajo v priprostem in ..likovitem jeziku, prilagojenem raz-.miooti rieuij razvitega čl ovc. tva, temeljne resnice, ki jih predpostavlja načrt odrešen ja, in obenem poljuden opis začetkov človeštva in izv olje:... 1 Jude tv*«* Na naloge,ki čakajo katoliške ekeogete v zvezi z rečevanjei tega problema,je v obilni meri opozorila in pripravljala še o-krožnica " ivino afflante .piritu". Opozorila je ekoe ,ete,da .lorajo skrbno proučevati vse panoge kulture o ti.r ih vzhodnih narodov, zlasti posebnosti literarnih vrst starega vzhodnega slovstva,da bodo na ts. način mogli priti na sled,kaj je v resnici hotel sv.pisemski pisatelj povedati. Okrožnica pravi; "Kakšen je dobesedni pomen,iz besed in spisov starih vzhodnih pisateljev pogosto ni tako jasno razvidno,kakor pri pisateljih naše dobe. kajti,kar so oni hoteli z besedami Ilj - ; iti,se ne da določiti sa.no po slovničnih ali jezikovnih pravilih,tudi ne samo iz miselne zveze v govoru; nujno je treba,da se ekaeget nekako v duhu povrne v tista davna stoletja Vzhoda,da s pomočjo zgodovine, arheologije,etnologije in drugih ved razloči in spozna,k a-tere literarne vratc,kakor pravijo,ao pisatelji one starodavne dobe hoteli uporabljati in jih v resnici uporabljali, v tari vzhodni narodi niunreS svojih misli nlao vedno izražali z istimi oblikami in na isti način,kakor dandanes mi,marveč na način,ki je bil med ljudmi v njihovem, času in na njihovem kraju v navadi, Kakšen je bil ta način,ekaeget ne r: ore kur v naprej določiti,ampak samo pc natančnem prč is kovan Ju starih vzhodnih slovstev." o tem o c seveda eksegetu od pire ogromno polje ledine, ki ga prejšnje stoletja niso poznale, ea J sc nas. tu e tara vzhodna slovstva odkrile in še vedno odkrivajo prav današnje svetne vede«la teh d tar ih ulova tev .:::ozna. o "kako sc se ljudje v on iti starih časih izražali,ko so ali stvari pesniške opinov..11,ali podajali pravila in sakene zv. : ivlje: . e,ali slednjič pripovedovali zgodovinska dejstva i f Jasno,da so se tudi av.pisemski pisatelji držali literarnih navad svojega časa« Zato "cvete knjige ne izključujejo nobene;;®. izmed n ••.činov, ki jih je pri starih n-ir od ii., posebno vzhod-nih,uporabljala ljudeh-.«, govorica za izražanje misli* ... kajti "kakor je bistvena težja lesena postala podobna ljubem glede vsega razen .;reh?t /hetr 4,lf3/, tako ao tudi bež je besede, izražene a človeškimi jeziki,postale podobne človeški ovorici, lede vsega razen zmote;to je tista "aynkatab&ois",tisto ponižanje modroa kr Lnega Boge k 1 judeat,ki ga Je c 8V»Janez *B nad vse poveličeval in ob raznih prilikah zatrjeval,da ga je najti v svetih knjigah.n sivetopiee.-r.tika komisija v svojem piaau pariškemu nadfikofu, leta 1948,znova poudarja važnost proučevanja s ta rili literarnih vrst. le literarne vrete ne odgovarjajo v celoti niti grško-la-tinskim, niti n ou ero. im lit ort rt: in obl ifcan, ir» jih torej ni mogoče preeojati v luči le-teh. Prav zaradi tega se tudi "ne more njihova histeričnost v celoti /en bloc/ niti zanikati niti zatrjevati,ne da bi v tem nepravilno primerili! nanje norme neke lite-rame vrste,v katere se ne dado klasificirati," i'o se pravi,da z; .od tam prvih 11 poglavij 3 e ne« e ne moremo blizu ne s klasični-grfiko-r loškimi ne z modernimi lltei prijemi, Zeto nam niti aasi pojem "zgodovinsko resnice*1 starih vzhodnih, narodov ni sam po sebi jasen; vuaj trditi ne .ore-o in ne s men o v naprej, da je enak naoevu,moderne u,ki je vendar produkt dolgotrajnih znanstvenih naporov kla L6ne prčko-rimeke in nafte dobe, vpričo tega ponavlja uvetopioemskf komisija v navedenem pis .u, v onislu gornjih Zahtev okrožnice "Divino afilcote h piritu” t " Prva dolžnost zno.no tv ene ekuegeze je predvsem ta,da pazljivo proučuje vse literarne,znanatvene,zgodovinske,kulturne in versko pr oblone,ki o o povezavi s to 1 poglavji, Vrebulo bi zatem od blizu preiskati literarne postopke starih narodov,njihovo psihologijo,njihov način izražanja in sam njihov pojem o zgodovinski resnici. trebalo*bi,B eno besedo,zbrati brez predsodkov vse gradivo pal e on t o 1 ož k e, zg od ov ins ke, e pi p re f s k c in literarno vede. e na tt.. čin smemo tipati,da bomo jasno videli pravo naravo nekaterih opisov v prvih poglavjih • Izjavljati vnaprej,da te zgodbe ne vsebujejo zgodovine v modernem smislu besede,pa lahko vodi do zaključka,da ne vsebujejo zgodovine v nobenem smislu,ko vendar poročajo v priprostem in slikovitem jeziku, prilagojenem razumnosti manj razvitega človeštva,temeljne resniec,ki Jih ija načrt odrešenja,in obenem poljudni opis začetkov človeštvu in izvoljenega ljudstva** io so na vsak način ealekoae2ne,rea važne smernicejtu je nakazana pot,ki sicer zahteva od sodobnega eks speta mn o,; c napo-rov,toda jasna Je kvarna, Jfe vodi nas po hodnikih filozof-ekega *evropeizma*,ampak n& teren z-od oviri« k e stvarnosti. Okrožnica Humani generls Je te smernice samo potrdila. i6a-vrnila pa Je tiste •novotarje",ki hočejo Birokogrudnoet okrožnice "Divino afflante špiritu" ir pic, o < vetopisem8ke komisije pariftkemu nadfikofu zlorabiti v zvoje evropsiatične Spekulacije, hak1jučki. 1, Okrožnica Humani generis se »pričo sodobnega nagnjenja k evolucionizmu nc Izjavlja ne za fiksizem ne zit tranaformizem, g dru L besedami, zi nobeno st jiji narav oslovske snanoetl* Dr. J Janžekovič piše v že ocenjenem članku: "Apologetje,ki so svoj zagovor vero oslonili na fiksi»em,3o se nenadoma znašli v 5ud-ne$n položaju, da »o morali braniti sta je naravosiovake znanosti neke določene pretekle dobe« J ten so neupravičeno pomešal1 dve različni področji, tvene* 34/. , o je,da bi apo- loget, ki bi danes svoj zagovor vere oslen11 im transiormtzem, til prav tako primoran,braniti atnnje narovoslovske znanosti "neke določene dote" ,ki sicer danes če ni “pretekla" ,bo pa jutri* Židi se,da hoče okrožnica Humani generis sodobnega ln bodočo ja apologeta obvarovati podobne napakei sv*plime noče braniti stanja naravoslovske znanosti niti pretekle,niti sedanje dobe, ker' to enostavno ni njegova nalogo, tega .-.e novejša ekaegeza tudi vedno bolj zaveda. 55/ 2* Okrožnici Humani generla potrjuje tm< oe,kl ata jih katoliškemu raz.lng: lev Gene2e dali okrožnici "Sivino afflante krita* in plime Svetopisemske komisije pariškemu nadškofu* 8 teiu potrjuje in priporoča varnejšo pot,kakor je ;ot "evropeiema" ne filozofiranje c ^svetopisemskem smislu,ampak vztrajno pozitivno proučevanje njegovega teksta,n jeg ovega božjemu in človeškega. značaja na temelju ir; v okviru starih »lova lev in klil tur .ona, poč vodstvo® >tljivega učiteljstvu Cerkve# 3. Po vsem tem se zdi,da Je katoliški ekeegezl končne uspelo,da ee izogne veliki nevarnosti in skušnjavi,ki Ji je pretila vsa ta sadnja stoletja* Amtelltlfina magija novega veka je hotela sveto pismo speljati docela na tir "prirode", na tir naravoslovja,da bi 1% lažje pobijala,da bi 1 >8je "dokt*zala" njegovo neskladno#t z rezultati .naravoslevsklh ved,da bi lažje ugotavljala: "Glejte lu teličke ekse ezc: včeraj se je oelsmjala na fiksizem,daneo gre za ev< iizmom,kde ve, 1 bo Sla ju- tri" • (.kroži lo -...i enerle je povedala,ln potrdila,da katoliška ekscesu ne bo nasedla temu manevru moderne panteiatičuc regije. !• V.£• jaaohhofen. er ,ythoe tar Orient und Cocident. Elne Me-tapbyelE~5er~IIten *elt, nchen,1926; 65 el.,cfr.i B# Utihde, £»yehe. tieelenkult und tfoie terbl iohkeitegedanke d er Sletihen. Ttibingen, 1925 , i l, 38 al.j br.A. Gaho, Pr obl eni modeme i o tare magije, Bogoel->notra,^5"feB**I9n, 1-49; Dr.L,Ehrlich, Okultizem v grftk Ih orakljih in n la ter i j ih, Begoel.Veetnik, Vlil, 265 el., Ljubljana. 2. LTim. J.J. lach o£en, o.c. 548. 5. »ermo de »sIZST Kip# et »nulo, PL. 54,424. 4. Antične gleebe, v« Zgodovini glasbe, LjubiJena,1948$ 5. J. jem Lehrbuch d. hirohengeeo! Ichte, firter, 1951,519. 6. A?r. a. Vincent, L#exegese modeme et oontemporalne /vi Inl-tiatlori"B$EI‘£:ue,xfcria 1959,5C4 el./ 7. C fr. a . Bea d. J., De ventatoftoho / Inet.tiibl.il. x>e libri« ¥et.'ieo:E2Hor)ae,1953,50 al.j 8. A. Vincent, o.o. 522; nctii. BlEi,, 1(,6. 10. Lnoh. Bibl. 556. 11. A. Lea j Le probleme du bcr.tntj&nue et de 1» iatoire prlmitlve 7v* Documentation cath.,6.juin 1958/. 12. Litt.encycl. Livino afflante o piritu; a.a.u.,55 /1943/;olov. prevodi LJublJ.3kof.llBt, 15.Ili.l944,str.l8. 13. A.A.d., 1945, p. 45-48. 14. P .A. Vaocari v.u., Lo a tudi o dlella deera wcrittura,Ko posneto njihove vrednosti ter vrefnopti nekaterih njihovih derivatov v poljubne« začetne« stanju.* 5; 71a- ci tol determir.lzcr., ni j c f laikom leto ;..ar kavzalnost, slorjto-F.-;.' “'7~TvoT"oir; ■ r rf vv ne«' u:~otbv! !\a sc7crilti> «;-q-rrgtoortl ir. ar inateratični teoriji, ■ .1 1'*rc:c to ;s onit^st. hr bi označili teTerninizCT., eodoBnl fiziki radi navajajo znamenito mesto ir. Lepiacc-cvera dela o verjetnostnem ra onu: "Bszuc 6jf, ki bi v lolocene® trenutku poznal vse v naravi delujoče sile in razmestitev vseh bitij, ki tvorijo vesoljstvo, bi mogel, 5e bi bil eieer dovolj oi m, da bi it tke podvrgel analizi, zajeti v en san obrazec gibanja »tojvedjih gmot voemirjo Ir. premike ra j lažjega atoma s sanj bi ne bilo ničesar negotovega, prihodnost kakor preteklost bi bili prisotni njegovim o "dr.,n */ V teh besedah je sijajno izrečeno deterministično prepričanje; Ker Jr sedanjost nujne, in enoumno določena posledica preteklosti, prihodnost pa sedanjosti, je vsaj načelno, če ne že vedno dejansko mogoče r,r kateri koli trenutek natančno določiti stanje vesoljstva, to jo, lego, smer gibanja in hitrost ter medsebojne odnose vseh njegovih delcev, oko poznamo to stanje v poljubnem druge« trenutku, naj si bo to v sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti, podobno kakor more 5c sedaj zvezdosloveč izračunati sončne sirke so naprej in za nazaj. 2oto je fizik,ves prežet od toga determinizma, nedavno ta";o rad, skoraj “iz poklicno dolžnosti* zanikal svobodno voljo. Svobodno je to, kar ni nujno, determinirano. Modroslovec, * i mu vzročnost in determinizem nista isto, ugotavlja, da tuuli svobodna dejanja niso iz nič, ampak izvirajo iz volje, so povzročene od volje. Zanj svoboda ni nasprotje vzročnosti, ampak poseben primer vzročnosti, naravoslovec pat ki jc pojca vzročnosti zožil na deterrAnizem, glede “leto drugove: K j or ni dctominacl je, zanj ni vzročnorti. Ce so 'tokSna dejanja svobodna, tedaj načelo vzročnosti ni obče veljavno. Ker pa njegove veljavnosti ni mogel in ni maral zanikati, ie dosledno raje zanikal svobodno voljo. /f:o bi mu torej kdo vzel vero v deter, inizep. bi v njegovih očeh poručil .;sv.;alnoct» Tn prav to da se je shodilo ueodncgn lota 1997* ; oj nolriL jo moglo odkriti fizika takega, da ji jo "»drobilo kavzalnost"? Se se ne bomo spuščali na kočljivo področje, 1*1 ne spada v načo strokop naj govore vodilni fiziki sami, med njimi tisto dva, Irt naj bi bilo sociala vsroči osti usodni udarec, '.obciovo nagrajenca . de'hromile in Evisenbei^. 'TEula de Brodilo jo francoskim znodroslovcer.i meči drugim takole oprtal novi nazor: "Z c terrninizon je mogoč rano, če so natančno določene loge in gibanja. To je pa nemogoče dole "iti ob-/ L~o:]» kor eo zakoni nr - kaj je''nemogoče določiti ; In liitrostno stanjenajmanj Sega delca? »ato, kor “jo treba, -t~ rjo i»! 'nfmrtn 1»tfO k MnvMfitl ir »mrofl /fcvmih lnv/ nlfl« tia u otovi?! lego kakega telesca, spraviti v nerod /troublor/ njo-uvo stanje** Čin tatnnSnoje namreč hočem določiti mesto, kjer se delec nahaja, ten jačo ga je treba obcvet11ti. Soda najmanjHI delci so 2 e občutljivi »a svetlobne sunke. S tem, da jih ob svetlimo, j in spremenimo smer In hitrost, še proden smo jih zasnnli* “Sleherno opazovanje, sleherni poskus er ravi v nered to, kar bočen opazovati. Heisenberg vlJLepa, da poleg slučajnih pomot vlada osnovni zakon narave, ki stori, da jo nemogoče obenem določi.ti mesto in hitrost dolcov. Čim natančneje je izmerjen x, ten manj atanSno r>Vs. Ta medsebojna omejitev se israEa v kolikostnih odnosih, v katerih nastopa Planokova Iconotantn ... Začetna lega in gibanje torej nista nikoli obenem anana. Pogoji starega cleterni-nističnega nazora niso več 1spolnjeni ... Absolutni _____________________ __ — —,—v— — ------------------------determinizem je nedostopen." O) Vse ugotovitve so samo približne, vse napove-di rarao verjetne. Zg Broglie je novi nazor predstavil c skromnostjo učenjaka, ki pozna zgodovino svoje stroke in zato ve, koko tvegano bi bilo govoriti o kokih dokonč.iih ugotovitvah* Is njegovih besed sc prav nič ne čuti ponosno in samozavestno prepričanje, da je prav on tleti, ki jc * zdrobi!” veliki vzročni zakon. Svoje noro-cilo je oklenil s besedami: "Prihodnost bo povedala, ali je to novi način pojmovati fizik© dokončen, ali g c borno v kaki obliki povrnili k determinizmu." 9) Sicer po determinizem po njegovih besedah sploh ni ovržen, norveč je postal fizikom ramo nedorto-poa /inncoosslble/. Zato "jc 3o vedno mogoče podstavljali, rta"obetajo, čeprav se sicer z duboc Kzumocti le slabo sklada nodstav-Ijati nekaj, kor jo nepotrebno." 10) Sodobno fizika ima namreč, kakor je zapisal pozneje, “v nokl meri tosnjo, da sc postavlja na fenomenološko stališče in da ima tisto vprašanja, ki jih nikakor ni mogočo rešiti a izkustvom, za laSl-vprafianja* 11). Bana "njo znanost je pozitivietično usmerjenas "čemu le uvajati v na"e nazore o atomu lego, hitrost ali pot elektronov v atomu, ko | »------. w_ .. ■------f" 12) pa vsega tega ni no oče ne opazovati ne meriti?” 12) vesnr sodobni fizik ne vidi, o tem ot fizik ne ovori; včasih ge aretirani pozitivizem celo zapelje, da to naravnost zanika. m povr dostopen* Izkustvo samo ne : ore^T^ormlniama^ln eploh~Žy ovnih načel ne ovreči ne dokazati. Ali ni to isti zaključek. Irt gr po golem premisleku dognal 8£eyereon? u" Prav to misel jc povzel vinctola, ki sc je po naključju tudi mogel udeležiti seje rrancošitega filozofekora dručtva in Id v vplivu /uti bode empiriste/ iz: c ' ;:L n /1 c detcrmicicme non plus en fait, male on froit; coucalitc Lqpn/e ' - ;.:u no r :;*r? ■: "1, 1 sirar;tveno ni ogoče popolnoma dolomiti n* or« lege in hitrosti delcev, no pa, do ta lega in hitrost tudi raci no sohi ničta določeni: "Indetorminicom cedanjib zakonov t;<- pomerA* oo-natančnih zakonov ni rcogode doseči: teoretično na"olo vzro..;: osti ni prav nlS prisedeto zaradi tečav, ki jih ima izkustvena vzročnost* w •*>.' nasprotni: d tlet črnini ama so podobni - d.-, c prir ro Is rešimo Einsteinovo ml zel - zagrizenemu pozitivitu, 1.1 bi zavračal obrazec se obseg kroge, v c" da so nikoli povsem no r tri. n,] a s dejanskimi meritvami. ♦ • . ' do hromile nekoliko določneje izrazil svoje mnenje o vr.ročnem, n ? 'M ~ - - - - vprašanju* Taecl je ločiti Ceterriaiizom In vzročnost: Teter -iri-rano je to, kar z e . da zanesi j ivo neprej'nnr/cvedcti'14 >, vzrok v rokem.porom pa to, čemur določeni pojavi nujno slede in bre ■ tistih pojavov ni *«>). Sedanja fizika pa da je • dognala sledeče: Pojavu A, in samo pojavu A, el . ali P2 ali pojav 2*j, ne da bi mogli soncclJivo vnaprej pove’ati, ka-teri. To pa se- pravi, če upoštevamo predlagane oprodelbe, Sc. jc nova fisija opustila samo.vero v determinizem, vzročnost pa ro naprej priznava. ~u; T e Bro.-l le torej ne samo da 1 razbil hcv-solno sti, eupek J c postal eelo njejJ zagovornik« Zavrgel je pač determinisem, vzročnosti po je ostal zvest. 17 > "nenjki ga s as topa V,-cmer Heisenberg. je tem snačilnej-ge, ker je prav on početnik 'rvantae mr kanile in e J en iaraed. glavnih gotornlkov IraSeterminimno. "Jegotovoetni odnosi" /Jnbeetiirmt-beitsTelatlonen, Uneohčrf erelatlonens rclatlone d*inccrtituac,', ki izražajo Širino nedoločenosti, nosijo njegovo ime. Poglejmo si torej latančneje ' cisenbergov eaaor. Po Heisenbergu srčnost ni nekaj enotnega. Posamezno znanstvena področja so samostojno, zaključene celotc. Znanost ni podobna zgradbi, "v kateri bi * Ho -v.oče is ene točke priti v vse druge prostore kar tako, če se le držimo predpisane poti" 18). Pehani!:© ne nore rečevati vpra-čattj kvantne teorije, ta ne vpročar.j biologije, izkustvene vede ne evetovro nazorskih vprašanj• 19) Vsaka znanstveno panogo ci je n dilo svoj sestav na lastnih osnovnih pojmih in zakoni- tostih. Ejeno področje "sega tako daleč, kakor daleč je mogoče - -g)e e- uporebljati pojme, ki so ji so podlago” 2u), "vrehod eksaktne .-.rravoclovrc znanosti cu. raziskanih ca kako novo izkustveno področje se torej ne " o nikoli izvršil tako, da bi morda kar doslej znane zakone uporabljali za nova izkustvo. Sares novo izkustveno področje bo redno dovedlo do tege, da sc bo isoblihovol nov sestav znanstvenih pojmov in zakonov, ki ne bodo sicer nič manj do-6to.:.:ii umski analizi, a bodo vedno načelno drugačni od prej črn jih". 21) 'loisecberg nam pojasnjuje svojo čisel c tole primero: nekdaj, ko so imeli zemljo za ravno ploskev, ki je predstavljala domala vse vesoljstvo, so bili prepričani, da bi no el človek, ki bi jo prepotoval vso, po mati vse stvari, kar jih jc "na svetu", kanos vemo, da bi spoznal samo tiste, 5. "-ro ”1. hotel preiskati veo, bi sc moral podati če na druge svetove. Mače scnlja nav more dati odgovor samo na tista vprašanja, ki se tičejo : red vetov z njenega ob- o •'•ja. *' o mnenja klasične 'dsikc, posebno mehanike, bi c snovno to ko, ki bi jo hoteli prenoati v začetne:.': trenutku na vole -ero mesto in ji podeliti določeno hitrost, izvršili nekatero Sejanja. ?ords bi jo prijeli s kleččicemi, jo cLali as zavele-no z sto in ji podelili primeren cunek. Kvantno mehanika uči, da St bi to storili c snovno tooko - recimo solo. mnogokrat, vedno eovscp cnsko - bi uspeh nc bil vcc.no isti« Ta po uspeh vendar ni povsem propusten slučaju, marveč da je stvor taka—les Co bi to storili" nllljenkrat in sestavili o uspehu posebno statistiko, bi ugotovili pri drugem milijonu poskusov zopet povsem enako statistiko. Podstavijo se, da ret- vrokikrat storimo natančno Isto." ^ V tej prireri - ne posohice, da jo cono primora - je in-determinizem izražen v najbolj nesprejemljivi obliki, ki bi sc dala le s težavo rpraviti v skladje a vzročnim načelom, kakor pa pojnuje modro sloveč. Bas like v uspehih rasnih poskusov, ki o njih govori, bi bile pravi "douc ex mnehina", učinki bree vzroka, nio . csi*,;. no::.a..-oči, kakor če bi se delec v kležFSioali r tako izničil ali podvojil. Toda Bohriklinger ean kljub tem, in čeprav sc ima za infieterminista, no misli, do jo sodobno fizika ovrgla vzročno načelo« Indeterminizem, kakor ga pojmuje današnji fizik, sc morda tega načela sploh ne tiče« * Ali je to, so kar pri tem gre, v repnici vzročno vpraSanje v modroslovekec smislu, o tem bi sc ne nartutukaj vnaprej izreči samo s ten, da uporabljan za to ta izraz« Stvari co debile to ime, plovejo pod to zastavo, zato ga uporabljam tudi jas, ne da bi co hotel za kar koli vnaprej izroči." 29) Indeterminiasea co vzročnega vprašanja morda sploh ne tiče. Po tudi če bi so ga tikal, bi vzročnost če ne bila ovrže-na. Indeteraiclzeni je samo podmena, ki najbolj ustreza izkustvenim podatkom r področja današnje fizike, ki pa nikakor ne izključuje drugih podmen: "Točko se bo dalo dokazati. da ni roročc najti nobeno detčrninistično podobe, ki bi enako uctroznlaIfcj-30>^ fvoje pravo mnenje o odnosu fizike kot izkustvene znanosti do vzročnega načelo, kakor ga pojnuje modrosTovec."le Schrd-dinger takole izrazil s "'?o rojem prepričanju se z izkustvom ne bo dalo nikoli odločiti, ali vzročnost v naravi ,drSi* ali ,ne drči9. Odnos odvisnosti ned vzrokom in učinkom ni nekaj, to jo oznal, m kar bi v naravi naleteli, marveč zadeva nn-", "Janje o naravi." 31)/ Sehrddinger tor--nrav indeteminict, ne som da ni prepričan, da bi sodobna fizika razbila, kavzalnost, marveč izrečno pravi, da po njegovem mnenju izkustvena vedo kot taka vzročnoeti načelno ne more ne dokazati ne ovreči. Osnovna načele so prodret modro©lovnih več, ne naravo el ovekih• io Plancku, ki je pa ram ostal determinirt, se indeterri-ni*< m im vi«B.na r a dejstva* Sodobna fizike je prišla do sklopa, da energije ni mogočo brez konca r onjSati, kakor co mislili doslej, ampak de trčimo tudi pri njej kakor pri snovi na najmanjše delce, •kvante", ki se ne dado več deliti« Tudi energijo je •s ničasta". Svetlobni Sa-rck je curek svetlobnih delcev, fotonov. Če tok curek sedene na gladko stekleno ploskev, ©e, kakor vemo, nekaj svetlobe odbije, večina, recimo tri četrtine pa Je prodre skozi prozorno steklovino. tokler je fotonov mnogo, cl ta pojav brez večje težave razložimo: ena četrtina elektronov se odbije, tri četrtine jih gre skozi ©teklo. Toda zmanjšajmo svetlobo! Spustimo na ploščo en con foton! kaj bo storil? Ali bo Sinil skozi steklo ali se bo "rajši" odbil? Fizik ne ve. Pojav se ne da vnaprej napovedati, pojav ni determiniran: "če v zelo tenkem curku en som ^oton zadene na ploxčo, bo prišel ob vprašanju, ali sc naj da odbiti ali naj gre skozi, če ne v kaj hujšega, vsaj v veliko zadrego. Kajti razčetverjenje, se kar bi so mjrajši odločil, Je izključeno.32) Flail: starega kova bo e; c veda dejal, de je tudi ta pojav "sam m sebi" "brce dvoma" določen po kakih okoli”cinah bodisi no fotonu ali na plošči, le da nou to okoliščino niso znane« Kdor bi jih pa natančno poznal, bi mogel tudi o vsakem posameznem fotonu vnaprej napovedati, kaj bo storil na določeni prozorni odbojni ploskvi# Toda Planck c tem odgovorom M zadovoljen. lomljenje svetlobe namreč spremlja no sob en pojav, ki ga raslagajo kot interferenco# Ta pojav ne izgine, po naj svetlobno jakoet "c tako zmanjšamo. "Ho, in kaj ec* bo zgodilo, 5e samo en foton trči ob ploščo? Foton bi moral ram e seboj interferirati »•» A se to bi ec moral deliti, kor po je nemogoče. Vsakdo vidi, da je vos /namreč "tori/ mazor nevzdržen." 33)/ Podobno jo e elektronom, ki voljo, ao najmanj Ti delec trnovi, Tudi elektroni ec na ploščah kristalov deloma odbijajo in pri tem lntcrferlrajo. "Sat© nam vprašanje, kakšno pot bo dejansko labral elektron, ko zadene na ploščo, prav kakor pri fotonu, 'ega ne le ; ri ono, ampak sploh nerešljivo nalogo." W/i Gibanje po eter osnega Aotona In elektrona jc torej nen rc— računljivo, nedoločeno. To načelno nedoločenost In njene meje izrnša Heisenbergov "negotovostmi odnos", ki pravi med drugim, da je merjenje hitrosti kakega delen za prav toliko manj natančno, kolikor natančneje določimo njegovo lego, in obratno. "To sl moremo takole pojasniti: Lego letečega elektrona je mogoče meriti samo, Se ta elektron vidimo, da ga pa vidimo, ga je iha obcvet11tl, to je, obrati ga z lučjo. Toda zadevajoči ga svetlobni Sarki zadajo elektronu sunek ln s tern spremenijo njegovo hitrost, ne da bi tol mogli dosnati, v koliki meri, dim natančneje naj m določi elektronov© lega, ten krajšo svetlobno Sarke ;-- ir veroSil rozleri, ker je pripisovale nedoločenost ceno svetu čutov", v "pravem" svetu pr- je po njenem prepričanju vladala vsepovsod stropa vzročnost. V dejanskem življenju nas sirnima seveda eamo "cvet čutov". Soto je bil klasični fizik, ki je kotel lwk no inv vnaprej določiti, prisiljen svoje podatke dvakrat "prevajati". To, kor je ugotovil s dejanskimi meritvami, približna podatke čutnega cveta, je najprej prevedel v "fizikalno sliko cveta"* V ten sideelisirnnera svetu je izvršil potrebne račune, končno pa je svoje zaključke zopet prevedel v j ©sik čutnega sveto, de. ,}i> je bilo mogoče izkustveno ugotoviti. Tse nemtanenoeti so čl e na rovar- zrčetnih in končnih Izkustvenih ugotovitev, "resnično" dogajanje, kakor se je vršilo v11 fizikalni eliki”, pa sc jo po fizikovem prepričanju do pičice skladalo z računom. 'Vato sc s uvedbo fizikalne slike sveta - v tem je ravno njen pomen -negotovost napovedi kakega dogodke istoveti s negotovostjo prevajanja dogodka ls ,čutnega sveta* v ,sliko sveta* in na prevajanje iz ,slike sveta* nazaj v ,čutni svet*." 38)/ 2 drugo besedo, klasični fizik, ki ce je zavedal, da nc moro ničesar natančno izmeriti in do zaradi netočnih začetnih podatkov ne more nobenega pojava povsem natančne vnaprej napovedati, se Je mogel vodno izgovarjati s tem, de je sicer vsak pojav *mb na sebi" popolnoma določen, 1© da naSa čutila in naprave niso dovolj natančne, da bi ga mogli povsem natančno zaznati, A čim bolj bomo izpopolnili svoje pristno;:e in čim natančneje bomo znali opazovati, ten bolj ce bodo naši čutni podatki o svetu strinjali e svojim vzorom, b fizikalno sliko sveta. Me negotovosti niso nič načelnega, marveč nekaj slučajnega, kor je mogoče neprestano smanj"cveti. Prev pri tem vprašanju se novo fizika loči od kloclčne. Sedanje nedoločenosti so namreč, kakor mo videli, načelnega značaja. Določenost lege in hitrosti kakega delca sta in ostaneta v obratnem razmerju, po naj svoja opazovanja izpopolnimo ali poslabšano. Ostrejša merjenja bodo samo se jasneje pokazala, kako s vočjo določenostjo enih podatkov narašča nedoločenost drugih. "Osnovni kvantu Janja / irkuzigsouantum/ je objektivna oviro.,, ki Jo zmogljivost naši« fizikalnih merilnih naprav no orp preseči in ki nam bo vodno branilo, da bi clo kraja vzročno oumeli najdrob: Ina dogajanja ,sama na sebi* ..." v5)\ Koko jc mogoče kljub tenu če naprej zagovarjati determinizem? Po PlaneJcovem mnenju je treba v ta namen uporabiti podobne "zvijačo", kakor je bila tista, ki jc pomagala in zadrege klasični fiziki« Tudi po nozlranJu današnje fizike prav za prav ni nedoločeno naravno dogajanje samo no sebi, ind ctcnidzdrano po« stasa Sala m Slovi I ega opazovalen 1»_*iosr sata, er ta e epa— z o vanj en potek dogajanja nujno zmoti. 4u)# Kava alna slika sveta" jc prav tako determinirana, kakor je bila stara. Indc- terminiser/. Izvire odtod, /er današnja fizika zaradi motnje, ki jo vnaSa opazovalni poseg v ml predmet, pri svojih razlagah ne vore odnieliti SloveSkega opazovalca, kakor je to ddela klasična fisika. Zato je mogoče s primemo podremo, id. bi ne e odvezala od prevajanje iz čutne,/e sveta v fizikalno sliko sveta in nasad f ohraniti determinizem in vsročno razlago. ".loči Boa fizika el je pomagala s ter,, de el jo prikrojilo, objekt« 'r nest© čutnega sveta, ki nam jc neposredno dostopen, je postavile objektivni' cvet, svet, kakor jc eam na sobi, vzorni svet, idealni cvet, fizikalno sliko sveta* Z isto pravico cl more današnja fizika prikrojiti subjekt in postaviti na mesto človeškega opazovalec, ki c svojimi opazovanji nujno in na nepreraBunljlv.način meti opazovano do/aJanje, objektivnega, idealnega Suho, Id. more vedeti že naravne pojave, ne de bi Jih obsvetili in ne de bi bil prisiljen opazovati Jih s čutili, ki pouSlvejo energijske kvante, isžerevan® od opazovanega pojeva« corda se bo koru zdelo "ne-zv.mstveno” govoriti o takem Buhu? Toda potem Jc neznanstveno govoriti tudi o vnarJca svetu. To, kar rec dojamemo, co namreč vodno edino le naol občutki. Pa vendar "verujem, do biva lejaneM zunanji svet, čeprav jo nedostopen slehernemu neposrednega, raziskovanju* Povsem eneko nam nič ne brani, do bi ne verovali v idealnega Buha, dasiravno sc nam ne bo dal nikoli za predmet kake znanstvene preiskave*" 41 S tem bi po Plancku ohranili obe trditvi; iaficlo, da vlada v naravi stroga vzročnost, kor jc s stališča vsevednega Mia mogočo vsak pojav zanesljivo vziaprej nepovodotl, in ugotovitev sodobne fizike, do ni l.iudie, ki smo somi dol izkustvenega vesoljstva, ne noromo :iisoli podati povsem natančnih in zanesljivih napovedi. 42 )y fnko j c c Planckom sodobne et zateklo k "iaplooGovemu Duhu", ki jc bil potreben če klasični iriki, da je mogla dosledno vztrajati pri determinizmu. Planck aakljuBujc svojo izvajanja s dvoma ugotovitvamai Do si je nemo, .oče misliti znanost, ki bi cc odrekla vzročni razlagi, kajti "noben pojav ne moro veljati so znoetveno povsem raziskanega, ec ni pojasnjen njegov vzročni počet ek". Pa po kljub temu vzročno načelo samo ni poseben izsledek izkustvenih ved; "vzročni zakon gg" izkustveno "prav tako no do dokazati, kakor tudi lo leno ne ovreči, da torej ni ne pravilno ne napačno, marveč jo hourietično načelo, kaoipot, in rlcor po mojem mnenju naj— ;O'.:*oneJ8i kažipot, ker jih imoro ..." 43)y j, ko eno zaslišali mnenja fizikov, I začetnemu vprašanju* Ali jc indeter dLniaem aru“il kavzalnost? In-oterminizem 7 i zrušil nvzolnoet, če bi bila kavzalnost isto kar determinizem in Se bi bil determinizem v resnici ovržen, ali,kar je isto, če bi bil indetcrminlnam v resnici dokazan. ItgminlMi in kavzalnost* ki ju fiziki rodno istovetijo, nista isto. Determinizem jc v tem, do pojavu A nujno c4o-tii pojav 2, vzročnost pa v ten, da pojav A daje bit pojavu B. Ce ti "Leplaocov Duh" neposredno povzročal oba pojava tako, da bi pojavu A vedno in nujno sledil pojav B, bi bil za fizika pojav B določen po pojavu A, in vendar bi modrosluvee dejal, da pojav A ni vzrok pojavu B, ampak da jo skupen vzrok obeh pojavov in njune povezanosti "Lapl&oeov Duh". Po tudi narobe; svobodna dejanja so ravno svobodna, torej ne determinirana, pa kljub temu noben Dvornik svobodne volje ne trdi, da niso povsr a# Škrati pojme determinirano in povzročeno ae le delno krijeta, zato in-deteminlzem ni nujno zanikrn jc vzročnosti. Uo bi r.e bil torej zrušil determinizem, ki pozitivi stično usmerjenem fiziku zastopa vzročnost, bi se zato Se ne zrušila nujno vr.ro Snont, kakor jo pojmuje modrocloveo, ampak bi bilo peč treba vse pojave raalaga-1 ■ • Kdor bi zagovarjal vzročnost red lndcterainieti samo c, tem, do bi ©e skliceval m razliko mod determinizmom, .ti go fi-siki no splošno istovetijo s varo ostjo, in ned vsroeioct jo, kor jo pojmuje modro©lovce, sicer bi po bil prepričan, de ne jo determinizem aru"11, ta bi torej moral ali poočebljati uaravo in pripisovati tudi najmanjšim snovnim delcem zmožnost svobodnega odločanja, kakor etv zdi, da to dela naš Vidmar, ali dopu lati neprestano poseganjo kakega *Juaplaceovega luha” v naravno dogajanje. Kajti čeprav na splošno, upoštevajoč tudi duhovni ©vet, d eter inacija in povsrochoet nista isto, je vendar v neživi prirodi, ki je predmet fizike, veak pojav :,o le povzročen, ampak obenem determiniran. Samo duhovna bitja svobodno proizvajajo nekatere svojo učinke. Tvorni vsroid. pa nujno delujejo tako, kakor so ustrojeni, njihovi učinki so določeni vnaprej. k torej koče— mo .iOŽlvo prirodo naravosloveko razložiti, trdaj ne moremo vzročnosti braniti samo c tem, da bi jo razlikovali od determinizma. V neživi prirodi Je vzrok determinirana. da proizvede v dolefonih okoli" !lnah določene učinke* 3© bi bil tiotorminlsem na fizikalnem področju res zračen, ti bila v resnici zadeta obenem vzročnost v mouToelovskem pomenu, razen Se bi c-opuščali, da jo vsak pojav učinek svobodnega Litja. Samo ali jo determinizem ros zrušen in znanstveno dokazan indeteroinlaer.v izjavo najvidnejših sodobnih fizikov, deter-ninistov kakor indeterministov, ki smo jih brali, tega nc trdo. noben ‘laik no pravi, tia jc bodisi že izkustveno ali načelno dognal, do ros ni prav nobenega vzroka, recimo, nc na kristalni ploskvi ne v naravi posameznega elektrona, zakaj so tr. delec odbije, oni pa ctc skozi kristal. Vsi se strinjajo eamo v tem, da tel': vzrokov danes dejansko ne poznamo, in večinoma tudi v teci, da ji’ mi ljudje načelno nc moremo natančno poznati, ker jih o svojin opazovanjem na nepreračunljiv način spremenimo, če preden jih sploh zaznano. Toda reči: vzroka ne poznam ali vzrok? nc o-rett poznati, je samo za najbolj pretiranega pozitivista leto,kar i* vzroka ni. 44/v* da modro©lovca ni sodobna 'laika prinesla ničesar načelno novega. Tudi zanj kakor sr* fizika, je vzročno vprašanje v zvozi s izpreminjem j em. Toda on te ne sprašuje, kaj čemu časovno sledi, ampak o tem, kako jc spremembe načelno močne. Ako sc jc stvar spremenila, tedaj je sedaj na njej nekaj, česar prej ni bilo. Odkod tista nova tvornost? Ali jc vzniknila iz nič ali jo jc kaj wpovsro"ilo”, to je vprašanje, ki zanima modroslovca. Tisto nekaj, is česar lspremetaba no kakršen koli način izvira, je sanj vzrok, ali natančneje, tvorni vzrok. Vprašanje, ali je vzročno načelo brezpogojno veljavno, je sanj isto kakor vprašanje, ali nore nastati kaka stvarnost is nič. 'odroslovca zanima prov o, česar naravoslovec načelno ne moro raziskovati, ker ni dostopno njegovim izkustvenim metodam, namreč vzročni "vpliv” sam, "izvir on j e” u inka iz vzroka* ‘vjova, ki si časovno Se tako redno sledita in omogočata izvestno napoved prihodnosti, ze modroclovca ničto vzročno povezana, če ni eden "proizveden” od drugega. Kjer pa u. otovi vzročni vpliv, tam govori o vzročnosti, pa naj bo novi pojav Se tako "inlet©miniran". Fizika, ki bi se potožil, de se je vzročnoet zrušila, bi modro©lovec vprašal: Ali rte zanesljivo dognali, do je kakršna koli reč, pa bodici tudi samo cmer glVanja, nastale res brca vsakega vzroka, ©ama t>o sebi, in nič, ali cona po sebi, brez vzroka izginila v nie? Ta to vpra- Sonje bi pa done© in vedno veak fizik ogovoril z odločnim: £fe! Torej pa volja el c j ko prej , bi zaključil modro ©lovec, da če kje kaj na©tene, nastane le, ker je novo bitje od nekoga ali nečesa povzročeno, naj nem bo to mogoče izkustvene ugotoviti ali ne* Proti razvidni resnici. kakor je ve ročno načelo v >•/-. ©kem peronu, ©e ni beti prisiva na izkustvo, če bi tleti, Id. Stoje, dokazoval 61 at cen, ki računa« da danes in pri teh pred.no-tib desetkrat deset ni ©to, M :nu tisti, ki računa, mimo de jel: le znova prečtej! InCetermiolzeia torej ni zračil kavzalnosti. Opozoril je Is 71 ikp sc:..o, do se splošni d •'temini ser., M c o vonj verovali .x "čvi j Ih o TlP V‘v: kd.kov, 1 r tre no v 5r ■.'okcaeti* .c::a-t ri so is tepe prenagljene r el ep ali, a c, Je torej Inčetcnsinlaen dokazan. Napačen sklepi Dane© so vri veliki fiziki edini v test,' de jc vzročnost modro©lovsko vpraSanje, ki ga izkustvena veda kot toke ne more obravnavati, torej tudi ne aruSiti? to, kar se jo cruSilo, ni vzročnost, niti ne determinizem, kakor ga po Janije nodroslovee, ampak samo determinizem, kakor ga pojmuje pozitivno usmerjena izkustvena znanost: zrušila ©e je vera, da ti mo; el človek 1 z?, u rt veno dorueti de t errJLnirnno st naravnih pojavov •'e- r e C r j 1 k - • o .''rol. no rti. : Opombe . 1) Univ.prof.dr.in?.. Milan V5.finor. loj noglod na svet. Ljubljana 1935. Str* 267,269. ~~ "" 2) £tr.X. 3) Prim• R• Zun&nSi5, Teteiratnlacm in fini- alno clikn sveta* Pre« ■lnvan3’e" V filozofškorci društvu v Ljubljani« Ljubljana 1937* 4) 9y.Hax Plnnnlg Por Knuealbcgrrlff in dor Ph^eik* Leipzig 1932* 7'£r . T'Ti" T;T> od o r ■t al Planck. Ppfc. tudi njegovo knjigo: ego 5) 'ulic*in -.le la Soei^tc frna$nlce do -CliiiosophiG 1929» r ■:.T» str.142: rdtcnainiGino et oaacallte dane la pb^elgue eonteopo** ralne. 6) To vi”ji Razum, Intclligcncc, ki o njen govori Leplace, re vcTk^at ssnsčttjc z Israzor. "Leplaceov duh”. 7) 'avrJe. i.de frorllo v Tatiere et lumi&re, P#' d • 8; bulletic ,”7TF;i47=39. 9) rtr.143/4. 10) tr.149« 11) Indlvidualite et lnteraction dons le ronde phydque# Revue de dtarkieieue ct de ''‘oralo, 1937» ntr.363* 12) L. de Sr , La phy ? »Ul et les qpsta» Parle 1937. St r*"^55. 13) illetln str.150. y 14) ”?our le phvslclen 11 y a detertdrJLcne loregue la connaiceozi-* ob d’im eortain nombre 'alte observee b 1’inetant presen t ou aur Ir.rt ant c ert/ri curr, jointe c. la coi^mlssanoc de ocr-tolrcs lole de la Vetpre, lul penset de prevoir slgourejasemeat cue tel ou tel ph^nemeae obs crvablc. oura lleu b. telle epoque posteariLeure. Cette definition du determiniscie par la prdvisi-bilite rigourerus« dee ph^nemenee parc&t la seule que le physl-eien pulsse. aeeeptor paree qu*ellc eet la seule qui eolt recllcLaent v^ri-"' 1 '"'ravoun du Il.conrrbc ■* : , J p. ik ■ ■'; “r-r,:-’rT": 1« vit,6s^sailie čRTlč7 ’ LsT. 'ouTs ■ rh"/ro'TTTTtT.".3 sur 3 ?indoteroJjs£er.c er. • ■ ••'•i.-uc Hl.IIH-.nl HW|.J.|«||.«M1H > • **■ toujourc 1 *ur quel-pluGj aucun dec V ne c*est pac r ro- tiuit, on .pourra dire, on adoptant uno ddlinltion larec do la eaucalitc, quc L eet la cause dos phenenones El, l’2» Ep*.♦ et cett }: Initlon sera en aeeord avcc le vieil adagei ^Sublata 08088» tollitur effeotuo#." Str# 7. y 16) nAvec oette .deflnltion, il y aura £one un 11 cn do caueollte entrc le phenorrane A et le c phdnomenos Bi, B2» Bp.. • malo 11 n*y oura plus Setermlnlsce ••• Gr 11 noue eetatble Men cjic nous ayons en Phyeique quanti ue une telle eaueallte sons detemi-nisme ...n Str.7. 17) De Braillova oprcdelba vr,rodnosti je opredelba flslka, ki tr o-Itcva smo to, kar jo izkustveno cosnatnc^a, nanreč svojsko zakonito zaporednost, no povnrodanja čarnega, zato nodroslovoa ne zadovolji, še manj ga sadovolji fizikovo dopuščanje, da pojavu A clodl sdaj Bi zdaj B2 kar tako, kakor da ta različnost učinka nima nobenega vzroka. Einsteinova ročitov je globlja. 13) ...cmer Lolconkor-:. "'anOlungon in d en 3arundlbkon or Totur-vd.sseiisokeftr jp. /rol "rortrk e. Loiszi • 1936. ;:;-tr*25. 19) ”Auo dlerem Grur.de nlrat dl e mod orne Plivo 13: su den Gcbloten der Sloeenecliaft, dle nooh :..loht m ihrois korschuaeshereicb gchoren, olno anfiero Stellung cin ale dle IrJacclcche vh^slk« «enn man aum Bcleplel ari čl e Probleme denlrt, dle mit dor . zirtoue lebcafilccr Organi men verbunfien einč, so ®±rd ran oaoh lioar vem Stmapunkt dor modernen Ph^elk aue vermut en, dosB cloa dle fUr Organiemen cbarakteristischcr* ''-crotsc :Ln eliier »Umliehen, rational /,.cmu durchscbaubarem -olcc ven den reta physik ali cchen Oecetaon abcchlieseen, vi e etwa dl o dar Ouanto tl eorle von denen <5er klacsiechen bochani':-.n Str. 24/25« Posdravli-iV spotoma to flsikovo savraSanje Liohanlsml 2C) Str.23. 21) Str.24. 22) Stre 23* 23) Str.47. 24) Str.54. 25) Str. 11. Prim. r,tz* 58 & Ale physl!:allcchen Sisteme liber Cio wlr etme teleeen ivollen/ "etellen wlr , ■ enatieob durch cine teUenfunktion dar, ... fUr dle A^mrate tiagegen /dle cev.l&Gcft-naecon su mr. selbet .^ehoren/ begntigen wlr unc mit den In den loeoisohen legriffea formullorbazen Gesetcen. • • .cll dl o phy Bivali cchen SusamrneiabJlnge auf beiden Selten do s Schnlttee eindoutig fozmullert we*den» erhaltan dle Oeeetae dor wuanttH-uoohanlli; tiren r tatictir-cbon Cliarakter erst an dor Steli© doc Sehnlttee* * 26) 01. str. 56—Gl* 27) Str.13,19« 28) -..SchrCdia or. Ob er Indeteasslalemus ln dor -Pfej-Bik. let dle Hatimvissensehaft mllleubedlngt • Živci VortrSge sur ItrltdLk der naturvd.saeuediaftHchen Erketmtnis 1932* Str. 5/6. 29) Str.1. 30) Str.3« 31/ Str, 50/51* 32) Planck. ..©k©, rtr.244. 35; T3r72S3. 34) Str.243. 35} Str.245/46. 36) Str.240/9. 37} Str.240. 30) Str.242. 39) Str«252. 40) "Solfoetverstcndllch rine: Cio Gocetac der Cllenmechaalk grundvcrtchiedea von doaen dor klaeelcchen Lcohenlk raato* rloller Puckte, tvecentlich lot aber der Ohctand, dačo file fUr dle tiateriavellen charakterlstlGChe GrSccc, dle '7ellcn-fvuaktloa, durch Cio /tafanc cbedlzigungen und dle Bmdbedlngun-gen fiz ali c Ort c. und Zeiten vcllotansin dctc-rmislcrt lot, naci gaas bt otl-^ten Reclam^ nrec:eln, šel o o, aace man cleh dafcei der Scbr SCic/::croohen Opcr&toron, oder dor Soi&cabcr;:* cchen Katritsaa, ©cer der llrac cohen q-žaklen bcZTcH,..» Tn dom . cltbllde dor QumtonpEyelE herrscht der Ivtcralnlrmue cbcr.sc streng wlc in dom der klaesloohen Phyelk. • • Dement-eprecbend uird in dor juantenphyelk, ebonso v.le frlhor in dor kleosicchen Pi,ycik, dle Uneicherheit der Voraaeccgc von ■: rci, z lesen dor vinnefcfelt, ročuclert aitf dle ^tieberhelt dec OueaniceiJiianf,C6 sv/l soben Oeldblld imC Simcbelt, i.a. viset auf dle nr,icherfyplt i or ::bortr&.;-ung d or Svmbole dee eltbia dle Slzmereelt and umgckebrt. Str.247/6." 41) Str.255. 42) .Str. 253- 43) Star, 259 •*" trditev, tin vsro-lno m Selo M niti pravilno .alti ssmotno, je, 8c jo raauRCEO 'obeoedno, ecveda neeprejemljiva In n :© iselzza* lianclt kot tfluilt, 1:1 * u je resnično leto ■'ar lBku&tvtt.o aecmtno, I.ouo reči pred vem to, da vare L5-..e., a n; "elr .a olj 1skuptveno :.i i.ioroo ae doke sati no ovre-51. To ml bel' pt- c^o :”!o voSkrat srečali. 44.) * ■ X avi-''bl» ' ' ro:inlcn£ phjreiguo ct Ig principe 1 u -rcvau: uu .l-i C oc ;; :?C' Latern. Po pl: 11,, :-tr. še 45) Ha obravnavano vprašanje ae 1:1 Ji’- - ni bilo prilike posebej navajati: Ernst Cacrlcrcr. Peter iniernua urzd Indet c minigcius In dor . .Gderaeri £iiyoi L sebe und eyctes!*atlseh© Studi cn sum Keusctli ............ . itetore, 1937, in* tac ?faueolprobleo. II. Internatlonoler r.on res P:r 'in? cit der icnensohaft, "cponl^crz 2936. Icipsl,’ 1337 /ponatis is Erkcnntnir/. Dr.Vilko Fajdiga Problemi akomodacije Eiali o začetku in. koncu obrednega spora na Daljnem vzhodu Vojni časi so povzročili, da smo akoro prezrli izredno važen dokument Kongregacije za širjenje vere, ki ga je izdala na praznik Brezmadežne 1.1939 z naslovom "Instructio circa quasdam caeremoniss et juramentum super ritibus s inens ibus.” I i pa važna ta listina samo za zgodovino katoliških misijonov na Kitaje skem, ki jim je s tem skoro po 3oo letih zasijala lepša doba, ampak tudi za katoliško misijonsko delovanje sploh. S tem mre6, da je Apostolska stolica odobrila nekatere kitajske obrede in običaje v počastitev mrtvih prednikov in še posebej v čast narodnega učenika Konfucija, ki a o bili nekdaj verskega značaja, pa so tekom časov tak značaj izgubili in ohranili le Mcivilni značaj spoštovanja do/prednikov, ljubezni do domovine in vljudnosti do bijižnega”, se je širokosrčno odločila za pot prilagoditve /akomodacije/. Z dokumentom o dovoljenju kita jaki^obre-dov” ziT ^toiiČane~se-je torej na zelo viden način pokazala jasna težnja Cerkve v zadnjih časih, da vsa vprašanja prilagoditve katoliškega verskega življenja najbolj različnim oblikam svetnega življenja pri posameznih narodih in državah rešuje v naklonjenem smislu. 3 tem. se hoče tudi sama čimbolj prilagoditi zgledu svojega božjega Ustanovitelja i n njegovega velikega napostola narodov”, sv. Pavla. Da pa so vprašanja prilagoditve v zadevah vere, morale in bogoslužja izredno zapletena in težka, o tem nam posebno jasno pričajo znameniti obredni spori v Indiji in na Daljnem vzhodu. Bliže si hočemo ogledati najvažnejšega izmed njih, t.j.obredni spor na Kitajskem, ki nam posebno nazorno dopoveduje, da se pri vprašanjih prilagoditve ne sme postopati ne prehitro in ne prepočasi. fta boljše umevanje celotnega vprašanja bomo v razpravi podali najprej nekaj trajno veljavnih načel o akomodaciji. Potem si bomo ogledali bistvo obrednega spora na Kitajskem in nato še na kratko njegovo poučno zgodovino. Bato bomo še posebej obravnavali obredni spor s stališča primerjalnega veroslovja, ki igra brez dvo-ita pri vprašanjih prilagoditve v misijonih zelo važno vlogo.Končno bomo razčlenili vsebino znamenite MInstrukcije” Pi ja XII., s katero ni bil zaključen samo obredni spor na Kitajskem, ampak dolga doba nejasnosti in dvomov v vprašanjih,ki se ponavljajo vedno, kadar se Cerkev srečuje s svetom.V 1. Pravice in meje prilagoditve Akomodacija pomeni prilagoditev verskega poslanca /misijonarja/, novih kristjanov in katoliške vere sploh posebnostim nakrščanskih oziroma nekatoliških narodov, tako glede podajanja raisiitrfc .itauka .kak-or razodetega nauka kakor glede celotnega svojega zunanjega pojava. V Akomodacija zahteva popolno spoštovanje in vpoštevanje vsega, kar imajo posamezni narodi in kulture lastnega, posebnega in zdravega. he gre torej pri vprašanju akomodacije za prilagoditev krščanstva in Cerkve človeku kot takemu, kar je seveda tudi nujno in prvo. Tu mislimo najprej na tisto prilagoditev, ki ne prezira zunanjih jezikovnih, umetnostnih, socialnih, pravnih, razumskih, etičnih, verskih in drugih posebnosti posameznih narodov, v katerih se hoče Cerkev vkorenlniti, pa naj še gre za prilagoditev posamezniku ali narodnim, državnim ter kulturnim celotam. 3 tako prilagoditvijo se hoče krščanstvo in Cerkev čimbolj približati življenju narodov in kultur, ga takorekoč vase sprejeti z vsem, kar ima na sebi sprejemljivega. Kako naj se sicer Cerkev, ta božježJLoveški organizem na zemlji, razraste v drevo, ki v njem iščejo zavetja ptice z vseh strani neba. To drevo bo raslo in se razvijalo le, če bo k svoji rasti privzelo vse, kar je v naravnem življenju človeštva resničnega, dobrega in lepega, vse to okronalo in obogatilo z nadnaravnimi zakladi, pa toliko bolj odločno zavrnilo vsak greh in zmoto, ki edina moreta zavirati rast božjega organizma na zemlji. Taka prilagoditev je torej za rast božje Cerkve nujno potrebna in najde polno potrdilo v sv. pismu in cerkveni tradiciji. Thauren opozarja, da božja previdnost prilagoditve starozavezni religiji ni dovoljevala, ker je bil izvoljeni narod strogo dolžan, da se varuje vsakega koraka, ki bi načrt odrešenja postavljal v nevarnost.V Vse te omejitve pa gotovo pt%dojo z zagrinjalom v templju, V novi_aavezi se namreč začne uresničevati sen prerokov o vesoljnem mesijanskem kraljestvu in o daritvi, ki se bo v njem pravemu Bogu darovala od vzhoda do zahoda /prim. Mal 1,11/* Evangeliju se morajo odpreti vsi časi in vsi narodi do konca sveta, tako se glasi tudi izrecna poslednja volja Kristusova /Mt 28,19/» Kristus zato svojo vero tudi razodene kot tako, ki niti v resnicah niti v zapovedih niti v bogoslužju niti v svoji organizaciji nima nič, zaradi česar bi jo katerakoli rod v kateremkoli času ne mogel sprejeti. Kristus sam se res in namenoma nekaj časa zadržuje v mejah svojega rodu, toda ne, kakor da bi ne hotel evangelija razodeti tudi drugim, marveč da izpolni večne božje načrte, po katerih naj bo izpolzijen® obljube deležen najprej izvoljeni rod in preko njega vsi drugi rodovi. Ko pa se v istih mejah hoče zadrževati tudi njegov namestnik apostol Peter, dobi v prikazani v Jopi strogo naročilo, da evangelija ne sme omejevati le na Jude /prim. Apd lo/. Ves poklic apostola narodov sv.Pavla pa je že v tem, da prilagodi krščanstvo od judovstva kaj različnemu grš kor iraškemu svetu. V V njegovi dobi in predvsem po njegovem delu sc Se močno izpolnjujejo Jezusove preroške be-sedei "Priče boste meni v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca sveta11 /Apd 1,8/. hi bila v teh Kristusovih naročilih in zgledih njegovih naj ožjih sodelavcev izražena samo volja božja, da naj se vsi ljudje zveličajo in pridejo do spoznanja resnice, larveč tudi ukaz za prilagoditev vsem narodom in vsem časom, saj bi sicer bila brez njega nerazumljiva obveznost, ki zveni iz njegove oporoke misijonske:'*Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval, in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen" /ut 16,15/. Klasika prilagoditve bi lahko imenovali sv.Pavltu Vse njegovo življenje in delo je potrditev in pon&zoritev~Krištusovega zgleda in učenja o akomodaeiji.°/ Spomnimo samo na glavni tekst o prilagoditvi, ki ga je sporočil Korinčanom v prvem pismu /9» 15-22/:"Da3i sem namreč od vseh neodvisen, sem se vsem uslužil, da bi jih kar največ pridobil} njim, ki so pod postavo, kakor da bi bil pod postavo; njim, ki ao brez postave, kakor da bi bil brez postave, dasi nisem brez božje postave, ampak v postavi Kristusovi, da bi pridobil te, ki so brez postave; slabotnim sem postal slaboten, da bi slabotne pridobil. Vsem sem postal vse, da bi jih vsekako netoj rešil”. Zato narodne ali stanovske ali ver -ske posebnosti ne morejo biti nobena ovira za širjenje evangelija:"!^ več ne Grka ne Juda, ni obrezanega in ne neobrezanega, ni divjaka ne učita, ni sužnja in ne svobodnega, ampak je vse in v vsem Kristus" /Kol 3,11/. Zgodovina Jj>£X®_£erkve de zgodovina prilagojene Cerkve. Za Pavlom so prišli druži in po njegovih pismih in zgledih pomagali rasti Cerkvi v sredozemskem okolju, čigar pečat so dobili njeni muki in bogoslužje.‘/ Pojavljali so se ozkosrčni zaviralci božje rasti Cerkve kakor na prim. Tacijan in Tertulijan, toda zoper nje je trajno zmagovala blagodejna smer sv.Justina in njegovih, ki so v poganstvu našli drobce božje resnice in jih priznali ter se jih razveselili v zavesti, da jim bodo dobro služili kot oporišča za polnost razodetja.S/ Tudi 2£rkev_3rednjega__yeka ni mogla postopati drugače. Prilagoditev v tej dob!”najde mogočno oporo v pismu papeža Gregorja Velikega irskemu misijonarju Avguštinu, v katerem mu naroča celo spoštovanje pred poganskimi templji in navadami, če je le v njih kaj za kristjana sprejemljivega, češ da bo na ta način pogane hitreje pridobil za Kristusa.®/ Tako nam postane razumljivo znamenito navodilo misijonarjemj> ki ga je Kongregacija za širjenje vere kmalu po svoji""ustano-vitvi 1.1659 izdala in v katerem naroča:"V ničemer si ne prizadevajte, da bi tistim narodom svetovali, naj spremenijo svoje obrede, navade in običaje, če le niso v odkritem nasprotju z vero in lepim življenjero.Prava vera ne zavrača niti ne žali obredov in navad nobenega naroda, da le niso slabe, ampak jih hoče ohraniti. Ker pa je lastno človeški naravi, da to, kar je njeno, posebno pa lastni narod, bolj ljubi in spoštuje kakor druge, si bo posebno sovraštvo in nenaklonjenost nakopal tisti, ki bo hotel spreminjati očetovske navade, posebno take, ki ijh imajo še od-aavna. Kar pa je pri njih slabega, to odstranjujte bolj s tihimi namigi kakor z besedami. Ko se boste poslužili ugodne prilike, boste mogli v dušah, za resnico razpoloženih, semsim sine sensu, odpraviti to, kar je slabo." Po teh in podobnih odlokih je prišlo do posebnega predloga tudi na vatikanskem cerkvenem zboru. Očetje naj bi namreč na zboru sprejeli sledeče naročilo glede misijonov:MDemum ita se gerant misaion&rii erga populos inter quos versantur, ut omnibus omnia facti Christo lucrifaciant-3ingulari igitur caritate orani-que benevolentia illoa prosequantur eorumque indoli, usibus ac modia se aptare aatagant, quin taznen limites Apostolicae Sedise irdicio definitos transgredi praeauraant".^ Tako mišljenje izražata tudi miai^onski^okrožnici papežev Benedikta XV. MMaximuza illud" in Pija lle™”Rerum""EcčleQiae,r. Posebno lepo pa načela prilagoditve kot svoja proglaša Pij XII. v nastopni okrožnici "Cummi Pontificatus" kjer pravi ^'Cerkev* hrani božjo vzgojiteljsko modrost z največjo zvestobo. Zato ji Še na misel ne more priti, da bi se dotaknila posebnih vrednot, ki jih ima vsak narod, ali da bi .iih prezirala, daj jih vsak goji z občutljivo navezanostjo in z razumljivim ponosom in jih ima za dragoceno dediščino. CerkAv si prizadeva, da bi bili vsi eno v nadnaravnih rečeh in v vesoljni ljubezni mišljenja in dejanja, odklanja pa iatoličnost, ki je le zunanja in površna in ki prav zato le slabi* Z veseljem odobrava in z materinsko dobrohotnostjo spremlja vsak poskus in vsako prizadevanje, da bi se pametno in v redu razvile take svojske sile in stremljenja, ki imajo korenine v bistvu in srčiki vsakega ljudstva, sano da ne nasprotujejo dolžnostim, ki jih človeštvu predpisujeta enotni izvor in enotnost skupnih nalog. To pravilo je Gerlcvi načelo in zvesta vodnica pri njenem vesoljnem poslanstvu; v misijonih je to ponovno pokazala. Misijonarji vseh časov so z žrtvami, z vdanostjo in z ljubeznijo silno veliko raziskovali in preučevali zato, da bi tem laže do dobra razumeli in cenili tako raznovrstno omiko in da bi izrabili njene duhovne vrednote za živo in životvorno oznanjevanje Kristusovega evangelija. X^_koli_v_teh_običajih_in_navad^_ni_nerazdružlj|ivo_ 2ve-zano_z verskimi zmotami,Jvše_to še dobrohotno”pretehta'in-če Ie_ 25i2i®Ezil55§I^I§šši*l£l-^®'^-^^~^®pošredni-prednik-avet9ga”in"’‘ špoItovanega”špomIna"*je uporabil ta pravila. Mi treba naglašati, častiti bratje, da bomo hodili tudi mi brez obotavljanja po isti poti. Maj vedo vsi, kateri se oklenejo katoliške Cerkve, katerega koli rodu ali jezika so, da imajo v Gospodovi hiši, v kateri vladata .postava in mir Jezusa Kristusa, enake ainovske pravice”.11 a' Ta nauk o prilagoditvi, ki ga najvišji cerkveni predstavniki črpajo iz sv.pisma in tradicije, so razraotrivali in sprejeli tudi teologi. &a pogoj zunanje vesoljnoati prave Kristusove Cerkve namreč Eahtevajo njeno notranjo vesoljnost. tiotranja veso-ljnout Cerkve pa je prav v dejstvu, da a o njene resnice, zapovedi in bistvene sestavine bogoslužja in organizacije neodvisne od okoliščin časov in krajev, s čimer omogočajo zakoreninjenje in rast Cerkve v vseh časih in po vseh krajih. Po tej notranji veso-ljnosti je Cerkev v nekakem vnaprej postavljenem sorodstvu z vsem dobrim in resničnim, ki Živi v svetu, pomešano sicer z grehom in zmoto, ^temi elementi, pa naj so že izraz saiao zdrave narave ali morda celo ostanki prarazodetja, se Cerkev more in mora povsod povezati, da tako najde Kristusova milost povsod v naravi dovolj močno podlago za nadaljne zidam je stavbe božjega kraljestva. Le tako se bo razraščala in krepila. Vsak pa bo gledal v njej tudi del samega sebe in jo bo mogel zato toliko bolj ljubiti in se z njo povezati, Kveselil ae bo namreč priznanja in spoštovanja, ki ga zanj sicer tako vabljiva evangelij in Cerkev dajeta dobrinam katerega koli značaja, ki pa a o njemu samemu ljube. Vsak bo uvidel in še bolj občutil, da mu zaradi sprejema krščanske vere ni treba zatajiti svojih posebnih ljubezni do svojega naroda, njegove kulture, do prav teh socialnih, pridobitev in umetnostnih vrednot, ampak da vsemu temu še vedno lahko naklanja svojo ljubezen in prizadevanja, če je le iz njih izključil zmoto in greh, 3 kakim veseljem se bo torej oklenil vere in Cerkve, ki zdravja v njegovem narodu in kulturi ne lex;§menuje "hudič”, ampak nas- -, protno podobno iskreno hoče in išče kakor svoje nadnaravne zaklali «ie pa z zadostnim vpoštevanjem načel akomodacije odprta pot Cerkvi ne le do spreobrnitve posameznikov, ampak še posebej do vstopa večjih skupin narodov in kultur v bošje kraljestvo. Vsak narod na svetu ima namreč od Previdnosti določeno posebno vlogo, ki jo s svojim lastnim narodnim, socialnim, kulturnim in kakršnim koli značajem mora odigrati v zgodbi božjega kraljestva na zemlji. Pravično priznanje te vloge, združeno s pravičnim priznanjem vsega, kar jo sestavlja, je pa narodu samemu najprej zelo ljubo. Prav isto priznanje mu dalje omogoča, da resnično določeno nalogo tudi izpolni, To ae zgodi najprej v redu narave, obenem pa ae^seveda narod s čim popoljnejšo zvestobo božjemu načrtu o sebi še tudi kar najbolj približafpogojem za vstop in nadaljni razvoj samega božjega kraljestva v svojih mejah. Kdor bi božje načrte s posameznim narodom in kulturami v celotni zgodbi človeštva prezrl in preziral, -A« bi ga v njegovem bogohotenen razvoju oviral, najbolj pa v njegovem približanju nadnaravni resničnosti Kristusove Cerkve. Zato so bile napake katoliških misijonov, ki so se pokazale ob obrednem sporu na Kitajskem, ne le v veliko škodo kitajskemu narodu in kulturi kot taki, ampak še najbolj Cerkvi sami, ki se tam ni in ni mogla ukoreniniti. Prava akomo-dacija zahteva torej tudi to, da se upoštevajo naravne vrednote celotnih narodov in njihovih kultur, saj bo le tako stala z njimi v odnosu miru, reda in sreče in za sebe pripravila kar najbolj ugodna tla za ukoreninjenje in nadaljno rast. Opus iusti-tiae - pax! Seveda pa bi prav nič ne vedel o akomodaciji tisti, ki ne bi hotel vedeti za njene meje. Prilagoditev pa ima iste meje kakršne imata vera in morala7"ki ju je dobila v shrambo, razlago in plodovito razširjenje Cerkev od svojega božjega Ustanovitelja. Nestrpnost Cerkve glede teh meja je zato njena stroga dolžnost, ki jo je naložil sam Bog in je opravičeno nihče ne more zameriti. Tako je tudi razumljivo, zakaj zahteva Cerkev od vsakogar, ki ae pripravlja za vstop skozi njena vrata, dolg in temeljit pouk o verskih in moralnih naukih, da bi ne bilo njegovo življenje poslej kdaj označeno z izdajo in povratkom v stari poganski svet. Kar koli bi se v njegovem življenju moglo po pravici smatrati kot izraz zmotne /poganske/ vere in morale, vsemu temu se mora odločno odreči, tako posameznik kakor cela skupina* Cerkev mora v takih primerih "biti pripravljena če dolgo čakati in pri tem morda celo velike skupnosti začasno pogrešati v svoji hiši, kakor dasbi si pustila okužiti svojo resnico z moto in svoje božje življenje z zablodami. Prilagoditvi so torej predvsem postavljene meje v zadevah vere in morale. Res je, da ni vse v verah poganov zmota kakor tu-di~ni3 0~vsa" dejanja poganov grehi, iarsikaj je naravno pametnega in dobrega, kaj morda celo drobec is davnega razodetja. Toda redno je vse to tako zmešano z zmoto in zablodo, oboje pa posledica isvdrnega greha, da bodo redno potrebne dolge preiskave in obravnave, kaj je zdravo in kaj bolno, kaj naj ostane in kaj naj se oda tremi. Če to velja za verske in moralne nazore poganov, velja prav isti za življenje poganskih rodov, ki je izraz propadajočega človeštva od Adama navzdol. Cerkev namreč strogo stoji na stališču, da dvojne resnice in dvojne moral® biti ne more. Vse resnice in zapovedi krščanske vere povezane s spoznanjem in zapovedmi zdrave pameti so enako obvezne za vse ljudi in narode. Kato ni mogoče od njih nikdar nikogar odvezati, prav tako pa je treba odstraniti vse, kar se s njim ne slada. Cerkev se v teh stvareh ne sme vdati ne sili ne darilom, ako noče usodno izdati svojega poslanstva. Če so te stvari zelo jasne v načelu, pa a o mnogo težje, ko je treba določati meje med poganskim in krščanskim, med zdravim in bolnim. V takih primerih se more poleg zdrave pameti in razodetja, kakor oboje vege in razlaga Cerkev, a pridom uporabiti še ° določeni resnici, zapovedi ali obredu. ue~iiiia~nekaj~od~tega™javno mnenje za izraz in last poganstva kot takega, mora to veljati tudi za Cerkev. 2a spoznanje javnega mnenja pa je takrat, kadar o njem odločajo uradni predstavniki ljudstva ali države, važno tudi njihovo uradno stališče, za katero mora seveda Cerkev oziroma njdni misijonarji vedeti. Če namreč kdaj taki predstavniki določen obred ali navado razglasijo za pogansko, t.j. bistveno povezano z zmotno vero, tedaj mora tudi misijonar tako misliti, pa če tudi bi j5nsx3tixS^j&£a mnogi ljudje mislili drugače. Če pa ista oblast oziroma predstavništvo določen obred ali navado razglasi kot samo ke* civilni, torej ne verskega značaja, potem jo imej za tako tudi Cerkev, pa če tudi bi mnogi mislili drugače. Ta kriterij je posebno važen pri takih narodih in kulturah, kjer je njihovo predstavništvo tako povezano s celotnim njihovim življenjskim razvojem, da more za njega vedeti in o njem odločati. Ker mora tudi Cerkev pri poganskih naukih in življenju priznati določen razvoj, se more zgoditi, da je nek nauk ali obred na prvih stopnjah razvoja povsem poganski in kot tak za krščanstvo in Cerkev nesprejemljiv, potem pa izgubi zaradi laizscije življenja in nadaljnega razvoja svoj verski značaj in mu ostane le obče človeški in civilni pečat. Seveda nora za resničnost tega in takega razvoja imeti Cerkev potrditev javnega mnenja oziroma v zgoraj omenjenih pogojih potrditev narodnega predstavništva. Včasih, lahko postane potrebno, da kristjani sodelujejo pri določenih poganskih navadah in obredih, ker pač tako akomodacijo zahtevajo vladni odloki ali posebne razmere. Dokler gre pri omenjenih obredih in navadah za izraze poganstva kot takega, veljajo o nje#načela katoliške moralke Mde cooperatione ad peccatum in genere." Po teh načelih ni nikdar dovoljena eooperatio ad super-stitiosa formalis, t.j. da bi katoliški vemik.sodeloval pri obredu ali navadi, o katerem ve, da je poganski in zatovsebi slab. Če pa sodeluje pri obredu, ki sicer spada v celotni sklop poganstva, vendar ni izraz verske zmote ali moralne zablode kot take, potem bi bila dovoljena eooperatio materialis, če je za sodelovanje podan dovolj velik razlog /velilca škoda in podobno/. Iz gornjega sledi, da je prilagoditev dobra in koristna samo takrat, kadar so spoštovane njene meje. V nasprotnem primeru se lahko zgodi velika škoda za čistost krščanskega nauka in življenja, saj v celoti velja Tertulijanov stavek: Omnis patientia hujusmodi-idololatria. Tudi iz Pavlovih pisem vemo, kako je klub želji postati vsem vse strogo zahteval ločitev od vsega, kar naj bi bilo sodelovanje z grehom in zmoto. Kakor namreč vsako ozkosrčno zavračanje akomodacije prinaša Cerkvi in njenemu misijonatvu, da samo to omenimo, veliko izgubo, tako mora v skušnjavi za napačno popustljivo prilagoditev Kristusov misijonar misliti na njegovo svarilo: "Kaj človeku pomaga, če si vea svet pridobi, svojo dušo pa pogubi" /kIt 16, 25/.**/ Misijolog p.Vath postavlja pri razglabljanju vprašanja prilagoditve še zanimivo primero s človeškim telesom. Kakor ima človek telo, dušo in obleko, tako je tudi v Cerkvi. Gotove stvari so ji tako bistvene kakor človeku duša, na prim. njena vera in morala. Tu o kaki akomodaciji ni govora. Druge stvari so ji manj nujne in bi v primeru resnične in velike mu j e morda dopustile prilagoditev. Za zgled takih navaja tomistlčno filozofijo, cerkveni zakonik, latinski jezik. 0 teh primerih misli, da bi Cerkev mogla kdaj popustiti, vendar se dobro zaveda redkosti in tveganosti takega početja. Pač pa je po njegovem mnenju široko polje za prilagoditev v vseh drugih rečeh, ki ne bi spadala k prvim in drugim, ampak bi se mogle menjati kakor obleka, kar so tudi resnično damo menjajoča se obleka Cerkve. To s* predvsem razni ne bistveni, obredi, pobožnosti in podobno. Če bi se v tem krščanstvo in Cerkev prllagojala, bi nikakor ne bilo prizadeto nič bistvenega, ampak nasprotno bi taka prilagoditev prinesla innogo koristi, če bi bila izvršena na ljubo narodnim ali kulturnim posebnostim določenega naroda. Tudi v vseh teh primerih je potreben resen in skrben študij ter še bolj skr o Cerkve, da bo prilago- Uporaba splošnih božjih in cerkvenih načel o prilagoditvi je bila v raznih dobah cerkvene in še posebej misijonske zgodovine raslična.V nekaterih dobah so prilagoditev zelo upoštevali, v dltev res ostala v pravili 2. Akomodac ija_v^mis ij onlh_na_Kitajs kem drugih spet manj. nekateri cerkveni redovi so "bili akomoaaoiji naklonjeni, drugi ne; lato velja tudi za posamezne misijonarje. Treba je priznati, da so "bili jezuitski misijonarji v dot)! odkritij zelo gibčni in modri, medtem ko ni mogoče kaj enakega trditi o vseh frančiškanskih, dominikanskih in drugih misijonarjih. Ti so namreč gledali na misijonetvo bolj v romantičnem smislu, v tuje dežele so prinašali s seboj vao evropsko navlako, ki ni bila nič bistvena za krščanstvo in Cerkev, evangelij so oznanjali v svojih redovnih oblekah in s križem v roki ter se junaško spuščali v čelni boj s poganskim svetom, ki so ga v celoti imeli za zmoto in greh in za hudičevo delo. Tudi nevarnosti mučenlfitva so se zavedali in so se ji pogumno izpostavi jaH.1-*/ Jezuiti pa so bili bolj modri in prilagodljivi, kar nam zelo jasno kažeta primera p.hobili v Indiji ' in p.Rlcci na Kitajskem.1*' Ako je danes načelo prilagoditve na splošno sprejeto in. priznano pri vseh misijonskih redovih in po vseh pokrajinah, je to v veliki meri pripisati veličastni borbi za prilagoditev, ki je bila izbojevana v kitajskem obrednem sporu.1'®' .Prvi, ki so misijonarlli bolj sistematično na Kitajskem, so bili očetje iz Družbe Jezusove, udeželo, ki se je dotlej skrbno zapirala tujemu svetu, je med prvimi prodrl p.Rugieri 1.1579* dolgo za njimi je dospel p.Rlcci s tovariši, tiajprej so se posvetili skrbnemu preučevanju polja, ki naj bi ga obdelali, bi jim bilo težko ugotoviti, kako velik prepad zija med preprostim ljudstvom na eni strani in med izobraženci ter samopašnisti oblastniki na drugi strani, d ten. jim je bilo tudi jasno, da se ne smejo lotiti spreobračanja posameznikov iz ljudstva in pri tem prezreti vodilnih krogov v deželi. Tudi so jim posamezni spreobrnjeni izobraženci svetovali, naj skušajo najprej pridobiti za Kristusa izobražene in vodilne kroge, saj bo ljudstvo potem v veliki meri s&mo sledilo svojim voditeljem in izobraženim slojem, Rasvet je bil toliko bolj dragocen, ker je jezuitskim misijonarjem ravno njihova velika izobrazba omogočala, da z misijonskim delrm začno pri inteligenci.11' Da bi se približali vodilnemu razredu Kitajeke, so se začeli misijonarji tudi po zunanje prilagojati* oblačili so se tako kakor izobraženci, prevzeli so kitajske šege in navade, poglabljali so se v njihov jezik, študirali njihove svete knjige, ki so jih kmalu poznali bolj kakor Kitajci. Zato je mogel p«Ricci že 1.1595 spisati knjigo "Tien-ču-še" ali "Pravi nazor o nebeškem Gospodu", v kateri o pravem Bogu razpravlja na način, ki je bil kitajskim izobražencem povsem domač. P.Rlcci in tovariš* so tako postavili v službo evangelija vse svoje abližanje s posebno kitajsko kulturo, da bi tako e počasnim in zanesljivim delom pridobili za Kristusa ne le posameznike, ampak ves narod. ^/ Tudi veliko zanimanje Kitajcev za znanstvene pridobitve iz Evrope in njihovo nadarjenost za prirodoslovne in matematične znanosti so jezuiti izrabili v tem smislu, da so prav v teh stvareh hoteli biti pivi. Tako predavajo na cesarskem dvoru o napredku znanosti kakor so astronomija, fizika itd.,sami izdelujejo zemlje- vlde, popravljajo koledarje, urijo Kitajce v tehničnih vedah in podobno. Ugled katoliških misijonarjev je s tem Se bolj zrastel. Svoboda njihovega gibanja in tudi misijonskega delovanja ja bila vedno večja« Saj pa niti Eicoiju niti tovarišem ni šlo za kaj drugega. Res je, da niao začeli a "volle Gottespredigt", kakor misijonsko delovanje frančiškanov in dominikancev imenuje Ochmi«t-tilin, pač pa so se na to pripravljali počasi, pa toliko bdlj globoko. ^ V prilagoditvi pa niso vztrajali le profano področje, ampak so se hoteli približati kitajskemu narodu in njegovi kulturi tudi v verskih zadevah, kolikor je bilo to možno. Tako so začeli popuščati pri nekaterih nebistvenih obredih katoliške Cerkve, na drugi strani pa so dovoljevali spreobrnjencem nekaj nebistvenih obredov in izrazov iz vere, ki so jo zapustili, češ da tudi sv. Pavel tako postopa /prim.l Kor 3,1/. Zato niso kazali Jezusa na križu, pri krstu ao opuščali obred s slino in maziljenje na prsih, pri ženah so opuščali poslednje maziljenje na nogah, ker bi te reči zbujale pri Kitajcih preveliko pohujšanje. Tudi glede postne postave in nedeljske maše so nekoliko popustili. Toda medtem ko popuščanja glede omenjenih nebistvenih stvari pri misijonarjih in predstavnikih Cerkve niao povzročala nobenih težav, je prilagoditev glede poganskih obredov in božjih imen povzročila mučno negotovost, ki se je končno sprevrgla v usodni prepir in spor. P.Ricci in njegovi a o namreč s istim doT brim namenom, da bi se Kitajcem čim bolj približali, dovolili spreobrnjencem, da za Boga, kakor so ga sprejeli v razodeti veri, uporabljajo imeni Tien in Lang-ti ter da smejo tudi po krstu še po stari navadi častiti prednike in izkazovati posebne časti Konfuciju. j® pred svojimi prilagoditvenimi ukrepi spoznal, da so nekdanji nestorjanski, judovski in drugi misijonarji na Kitajskem ha Boga porabljali kitajska imena* Da bi Kitajce čimprej pridobil za pravega Boga, je tudi Ricci dovolil, da zanj poleg posebnega imena Tien-ču- "Gospod neba1* rabijo še ime Tien-"flebo‘ in Sang-ti~”Bajvišji Gospod”. Prgfvo ime je bilo bolj domače pri preprostem ljudstvu, drugo pa pri izobražencih. Te pravice si Ricci ni kar izmislil, ampak je prišel do nje po temeljitem študiju starih kitajskih verskih knjig, kjer ta imena redno pomenijo enega osebnega Boga, ki kraljuje na nebu, dobro plačuje in hudo kaznuje, torej v bistvu vse, kar uči tudi katoliška vera o pravem Bogu. Tudi Ricci je vedel, da JtO v dobi med 13. in 16. stol. verski nauk propadal in so le preveč nekateri pod besedo Tien mislili na nebesni svod, pod besedo Sang-ti pa neke vrste panteistično božanstvo. Vendar ga to ni motilo, češ da je v starih kitajskih knjigah ta pojem še čist in da se za izobražence ravno te stare knjige simpatične in veljavne. Zdelo se mu je, da bo na ta način uspešno zavračal ateizem in materializem, ki ga je bila tudi njegova doba polna.21/ Navada, da se dragim rajnim izkazujejo posebne časti, je malokje tako splošna in značilna za versko ter sploh celotno MIvijenje kakor na Kitajskem, 0 tej navadi piše Ricoi*r:,( Rajvečje opravilo, ki ga Izvršujejo Kitajci od cesarja do zadnjega podložnikaf je v tem, da vsako leto prinašajo na določene dneve umrlim prednikom darove mesa, sadežev, kadila in svile, revni pa namesto vsega tega-papir. S tem pokažejo rajnim staršem, da jih hočejo po smrti enako častiti kakor za živih dni. Kitajci ne verjamejo, da umrli rea pridejo in hrano zaužijejo, kakor da bi jo še potrebovali. Po njihovi lastni izjavi potomci to delajo zato, ker ne vedo, kako bi drugače prednikom dokazali svojo ljubezen in hvaležnost, nekateri so mi celo dokazovali, da so te vrste obredi namenjeni bolj živim kakor mrtvim, da bi se tako otroci in nevedni Ugajali v spoštovanju in pokorščini do živih staršev, če celo visoko stoječe osebnosti otroško spoštujejo svoje umrle prednike, Torej ni v teh rečeh nič, kar bi kazalo na malikovanje ali na praznoverje. Res pa je, da bi kristjani naredili bolje, če bi te navade nadomestili z miloščino za uboge ter bi na ta način prinašali darove za dušni pokoj svojih staršev."22/ Iz povedanega je jasno, da Ricci nikakor ni nameraval z dovoljenjem, ta-Rieoi nikakea* ni nameraval a dovoljenjem, da smejo spreobrnjeni Kitajci nadaljevati a posebnimi obredi za pokojne dovoliti nekaj, kar se dovoliti ne more. Tudi najhujši nasprotniki mu niso tega očitali. Tudi ni dal takega dovoljenja kakor da ne bi vedel, za kaj gre ali kakor da je slaboten pred $b 3crs& aciiUHEfces močnejšimi. Ko je namreč te obrede očistil vsega, kar bi bilo pogansko-verskega značaja, je pustil le tiste izraze češčenja, ki se izkazujejo tudi živim. Svojim misijonarjem pa je naročil, naj krščanskemu pogrebu dajejo tak poudarek, da bi mogel čimprej nadomestiti domače kitajske obrede v čast prednikom. 2a časa Riccija so torej kitajski spreobrnjenci smeli pred lesenimi tablicami, na katerih je bilo pokojnikovo ime in ki so njega samega na nek način predstavljale, prižigati sveče in kadilo, darovati jedi in obleko ter ga pozdravljati s pesmijo. Češčenje^Konfuci^a^ Čim bolj pa je bil kak prednik imeniten, toliko™'več~Časti'"so""mu~Izkazovali, in če je bil poleg tega zaslužen za narod in državo, so ga tudi javno častili narodni in državni predstavniki, hihče pa ni za Kitajce bolj imeniten kakor Konfucij, zato so prav njemu izkazovali največ časti. 0 tem piše zopet Ricci«"Pravo svetišče izobražencev je Konfucijevo svetišče. Postava zahteva, naj se tako svetišče zgradi v vseh mestih na kraju, ki se imenuje šola. V tem zelo okrašenem svetišču je prostor za tiste, ki so dosegli prvo stopnjo učenjaka. Častno mesto zavzema kip Konfucija ali lepo narejena lesena deščica, v katero je z zlatimi črkami vpisano Konfucijevo ime. ha obeh straneh stoje kipi ali defiSiče drugih modrijanov-učenjakov, njegovih učencev. Tu se zbirajo mestni uradniki in izobraženci v času nove in polne lune, da bi se Konfuciju poklonili s poklekovanjem, mu prižgali sveče in kadilo v posodici z žerjavico, ki stoji na oltarju, ha obletnico Konfucijeve smrti in ob drugih spominskih dneh prinašajo ubite živali in druge reči, ki jih potem slovesno použijejo. Vse to delajo, da8&onfuciju zahvaljujejo za nauke, ki jih je zapustil v svojih knjigah, saj se imajo za svoj položaj mandarinov in izobražence# zahvaliti prav tem naukom. Nobenih molitev pa na^j ne obračajo, pa tudi ne prosijo ničesar niti njega niti drugih rajnih prednikov."2V Tudi to češčenje so Rieci in njegovi dovoljevali novo-krščencem, češ da ne vsebuje nič nedovoljenega, praznoverskega. Dobro so vedeli, da bi kristjani veljali za nehvaležne in za zaostale, če bi se sami izključili iz obredov, ki se jim morejo brez skrbi prilagoditi. Vendar pa se je kmalu po letu 161o, ko je Riccijevo delovanje na Kitajskem prenehalo, začela v okrilju Družbe Jezusove pojavljati zaskrbljenost in naravnost nasprotovanja zoper taka popuščanja. Takrat je bil vpliv Riccijeve avtoritete še tolik, da to nasprotovanje ni rodilo vidnega spora. Posebne razmere pa so ne dolgo po tem povzročile, da je spor zaradi obredov prišel v javnost in se razvnel v vihar, ki je mogel zavreti ne le Riccijevo delo, ampak sploh delo katoliških misijonov na Kitajskem. Za probleme akomodacije je njegova zgodovina važna in zelo poučna, 3• Zgodovina obrednega^ s pora na Kitajskem V ta spor je bilo poleg lepe in čiste borbe za in zoper prilagoditev primešanih toliko elementov političnih borb med Ap. stolico in Portugalsko za vpliv v misijonskih deželah, dalje nelepih borb med jezuiti in dominikanci ter frančiškani, bojev med španskimi in portugalskimi misijonarji, poteia osebnih vprašanj in koristi, da je o celotnem poteku obrednega spora težko dobiti trezni? in zares objektivno sliko. Vsaka stranka je opisovala dogodke po svoje, kakor je med borbo samo skušala po svoje vplivati na njihov razvoj. Vendar je danes mogoče vsaj približno podati pravo zgodovinsko sliko spora, saj so dogodki daleč in so se strasti v tej zadevi že povsem pomirile. ' Po 1.1631» so se na kitajskem misijonskem področju naselili tudi dominikanski in frančiškanski misijonarji, pozneje tudi lazaristi in misijonarji pariških Zunanjih misijonov. Ti so se hitro in ostro spustili v boj zoper jezuite in njihovo misijonsko metodo. J por je zavzel že takoj v začetku tako ostre oblike, da o njem 1.1635 poročata v Rim papežu Urbanu VIII. nadškof iz i-lanile in škof iz Zebut na Filipinih. Dominikanec Mora-lee je v zvezi s tem 1643 poslal v Rim svoje hdvome” o tem, če niso bile z Riccijevimi metodami prekoračene dovoljene meje prilagoditve. Kongregacija za širjenje vere je na te "dvome" odgovorila 12.septembra 1645 z odlokom papeža Inocenca X., a katerim se prepoveduje jezuitska metoda v misijonih. Ko pa je 1654 jezuit p.Martini sam predložil Rimu točno poročilo o tem, kaj so jezuiti dovoljevali in v kakem smislu, je ista Kongregacija z odobrenjem Aleksandra VII. dne 23.marca 1656 obrede dovolila, češ da gre za dejanje čisto civilnega značaja. Kristjani na Kitajskem da smejo opravljati take civilne obrede in še pogan- skim a e smejo pridružit j., kadar bi sicer imeli velike težave. Vendar mora vsak prej izpovedati svojo vero in tudi nevarnost za prestop mora biti izključena*Ker je bilo od daleč težko presoditi,kdaj gre za dejanja,o katerih je spraševal Moralea in kdaj za taka,o katerih je poročal Martini,je Kongregacija s potrdilom Klemena 3X . 2 0.novembra 1659 odločila,da ostaneta v veljavi odloka is 1645 in 1656,misijonarji pa naj sami presodijo, po katerem izmed obeh se je treba v konkretnem primeru ravnati. Tako naročilo Apostolske stolice je razgrete duhove v veliki meri pomirilo in spet je naraščalo število spreobrnitev. Vendar so pristaši in nasprotniki kitajskih obredov ostali vsak pri svojem.Vsaj začasno so se pomirili pod pritiskom razmer,ko je 1665 kitajska vlada začela misijonarje preganjati in jih je obsodila na skupni zapor v Kantonu,ki je trajal pet let.Božja previdnost je hotela,da so to prisiljeno skupnost nekdanji nasprotniki izkoristili za ostvaritev potrebne edinosti v vseh spornih vprašanj ih.Vsa vprašanja so namreč v je#i znova premislili in sklenili so,da se bodo ravnali po odločbi iz 1. 1656,s katero da je uzakonjena opinio valde probabilis,ki ji ni mogoče ugovarjati s kako evidentia contraria.Imeti da je treba pred očmi dušni blagor kitajskih spreobrnjencev,ki bi ne mogli prenehati z dosedanjo dovoljeno prakso sine gravissimis in-oommodis.Glede uporabe kitajskih imen za Boga pa so bili jezuitski misijonarji itak popustijivejai.Sporazum so podpisali 26. jan,1668 vsi razen frančiškana Antona Caballero da Santa JiSaria, ki je 29.septembra 1669 sicer tudi podpisal,pa je svoje stališče spet preklical v knjigi Tratados historicos,politicos,ethi-coa y religioaes,ki jo je v dveh delih izdal v liimu 1676 in 1679. Odposlanec pariških Zunanjih misijonov Karl tiaigrot je obenem s prvimi lazaristi prispel na Kitajsko 1693. h j egov prihod je znova poživil obredni a por,saj je tiaigrot svojim misijonarjem takoj prepovedal rabo kitajskih imen Tien in š ang-ti kakor tudi udeležbo pri kitajskih obredih v čast prednikom.Uporabo deščic z imenom pokojnih in z napisom,da so deščice bivališče duhov, je dovolil pod pogojem,da se ob strani napiše katoliška veroizpoved,Glede odloka papeža Aleksandra VII.je trdil,da je sicer z ozirom na stavljena vprašanja moder in pravičen,da pa misijonarji češčenja prednikov in Konfucija ne smejo dovoliti,ker je pogansko.Da bi pa svoje stališče utrdil tudi v Rimu,je poslal tja 1694 dva svoja misijonarja,ki naj s svojim poročilom o razmerah na Kitajskem povzročita,da bo Rim zadevo še enkrat obravnaval.Tam so 1693 res ustanovili "Congregatio particularis" ki je odgovorila na vprašanja kakor so bila stavljena v Sila igro -tovi spomenici.kaigrot je v tej spomenici vpraševal največ o rabi kitajskih imen,o veljavnosti odloka Aleksandra VII.,o udeležbi pri manj slovesnih obredih v čast Konfuciju,o deščicah za češčenje prednikov in končno o verskih nazorih starih Kitajcev. Predno pa so strokovnjaki,ki med seboj niso bili edini, .V '/ » / \ / - 116 - izdali svojo odločbo,sta se zgodili dve nelepi potezi,ki naj bi vplivali na smer odločitve.Charmot,ki ga je liiaigrot poslal v Rim,je za svoje stališče pridobil znanega nasprotnika jezuitov pariškega nadškofa hoaillesa.Po njegovem naročilu je b orbona 18.oktobra 1700 v celoti odobrila :.laigrotovo stališče.Jezuitski misijonarji pa so na svojo stran pridobili kitajskega cesarja Kang-hija /1662 - 1723/,ki je 30.nov.1700 dal avtentično izjavo o značaju kitajsxih obredov,ki da so le civilnega značaja.Podobno izjavo a o 12.nov.1701 jezuiti dobili tudi od kitajskih izobražencev,Oboje so poslali v Rim obenem s svojo izjavo, da so obrede dovoljevali le zato,ker so bili prepričani,da pri njih ne gre za pogansko versko dejanje.V Rimu pa kitajskim izjavam niso pripisovali posebnega pomena,češ da so bile dane iz vljudnosti. Posebna kongregacija je zaključila svoje delo in 20.nov. 1704 odločila: Za označevanje pravega Boga je dovoljeno rabiti le izraz Tien-ču,ker bi izrazi l'ien in Šang-ti mogli pogane zapeljati v mišljenje,da je krščanski Bog le materialno nebo ali moč v njem.Zato je treba iz cerkva odstraniti napise King-Tien -”Počastite nebo”,ki jih je dal namestiti Kang-hi.Prepovedano je tudi izkazovati češčenje prednikom in Konfuciju,kjer koli in kadar koli,niti skupno niti posamezno.V nobenem primeru se katoličani ne smejo udeleževati priprav za praznoverska dejanja,kakršna so opisana v luaigrotovih '‘vprašanjih”,tudi če bi prej izpovedali svojo vero.Nihče naj zmotno ne misli,da izvršuje dejanja samo civilnega značaja,ko gre v resnici za verska dejanja,Ako je pri izrazih spoštovanja prednikov res kaj takih,ki so v navadi v narodu in so povsem civilnega značaja,sme jo katoličani taka dejanja izvrševati.Katera pa so taka dejanja,bodo odločili cerkveni predetojniki,posebno pa generalni vizitator imperija, ki bo prišel.Kongregacija prepoveduje tudi deščice za češčenje prednikov,dovoljuje pa tiste,na katerih je samo ime pokojnikovo. Izključeno pa mora biti tudi v tem primeru pohujšanje,češ da kristjani porabljajo te deščice v istem smislu kakor pogani.Ob strani takih deščic pa mora biti tudi zapisan krščanski nauk o smrti in o rajnih.Sioer pa je treba čimprej odstraniti vse,kar je poganskega in nadomestiti s katoliškim.0 stari poganski verski miselnosti in o veljavi dekreta Aleksandra VII.se Kongregacija izraža previdno in zadržano,Ob koncu je spet poudarjeno, naj se čimprej zbriše vsaka sled poganskega praznoverja*Misijo-narjev,ki so obrede dovoljevali,naj nima nihče za podpiralce praznoverja,saj sami izjavijajo,da nikdar niso imeli namena dovoljevati takih obredov,kakršne dekret prepoveduje,K sklepu naroča papež svojemu od poslancu,naj izvede vse določbe dekreta. Generalni vizitator,ki ga je poslal papež na Kitajsko,je bil sicer zaslužni in papežu ljubi,toda za tako delo manj tpripravni Karl Tomaž Maillard de Tournon. 'V glavno mesto Kitajske je dospel 4.dec.1705.Cesar ga je sprejel prijazno in z vsemi častmi.Zaradi Tournonovega manj primernega zadržanja in zaradi njegove odločitve,da izvede dekret Klemena XI.pa je svpj^1 t\ X V \ i L stališče do njega kzaalu popolnoma spremenil.Ukazal je,da mora vsak misijonar imeti posebno dovoljenje za delovanje na Kitajskem, tak o zvari i " piao" .Dobil pa ga bo samo tisti, ki bo dovoljeval obrede. Tournon je na lastno roko 25.januarja 17o6 v podobni okrožnici naročil misijonarjem, da morajo odklanjati vsako udeležbo katoličanov pri kitajskili obredih, češ da so v njih stvari, ki niso v skladu z božjim naukom in to najbolj v češče-nju prednikov in Konfucija in v uporabljanju imen Tien in tiang-ti. Pri tem odklanjanju naj se sklicujejo na papeževega odposlanca. Zagrozil je tudi z "excommunicatio ipso facto incur-renda" vsem, ki ne bi hoteli ubogati. Cesar je bil zaradi tega zelo razburjen. 1’ournona je dal internirati v macao, kjer je tudi umrl. Tudi . aigrot je bil izgnan, kišljenje in delovanje misijonarjev je odražalo veliko razcepljenost: nekateri so mislili, da obrede še lahko dovoljujejo in da prosijo za "piao", drugi si tega niso upali storiti, ker so bili prepričani, da je stvar končnove1javno odločena. Dejansko pa je spričo razvoja razmer Rim pokazal neko neodločnost, saj je papež poslal 2.marca 17o9 cesarju na Kitajsko pismo, v katerem sicer vztraja pri Tournovih oditičitvah, vendar obljublja, da se bo v zadevo še enkrat poglobil. Koliko pa je bilo Ap. stolici do tega, da versko resnico ohrani čisto in da zavaruje disciplino v Cerkvi, vidimo iz tega, da je papež 25.septembra 171o misijonarjem na Kitajskem znova ukazal, da se morajo pokoravati legatu, znova odklonil ugovore in znova zagrozil s cerkvenimi kaznimi. Poleg tega je prepovedal o stvari še kaj pisati. To svoje stališče je potem še posebej poudaril v konstituciji "lila die", ki jo je izdal 19.marca 1715. V njej najprej zavrača vse ugovore zoper dosedanje rimske odločitve in graja tiste, ki so njihovo izvršitev zavirali, češ da trpi papeževa avttiriteta in da imajo od tega neumrljive duše škodo, ti kor o dobesedno porjavi ja vsibino dekreta iz 17o4 in znova vztraja na pismu is 171o, v katerem je bila ukazana stroga pokorščina papeževemu odposlancu. Ko določb spet kazni za tiste, ki ne bi hoteli ubogati, predpiše na koncu konstitucije tudi pritiego,da bodo misijonarji izpolnjevali vse pred pise konstitucije "lila die". Konstitucija Je prišla v Kanton 1716 in je bila skrivaj razposlana v vsa misijonska središča Kitajske. Misijonarji so prisegli, kakor je ukazovala. Ustvarila pa je težko vzdušje: izobraženi kristjani so začeli odpadati, mnogi misijonarji so začeli opuščati misijonsko delo, le preprosti ljudje se za stvari niso posebno zanimali. Pač pa so bili toliko bolj razburjeni cesarski krogi. Cesar je izjavil, da ne bo trpel vere, ki nasprotuje osnovnim zakonom in običajem kitajskega naroda in države. Devet najvišjih sodišč je 16.aprila 1717 izjavilo, da je tre ba katoliško vero zatreti, misijonarje izgnati in cerkve porušiti. misijonarji, prej prijatelji kitajskega naroda, so bili sedaj razglašeni za njegove sovražnike. Začelo se je hudo preganjanje. jNa jhujše pa je bilo misijonarjem s ata im, ki so pripravili tla za večja spreobrnenja, pa so morali sedaj opustiti vsako upanje. Bili so, meni Brucker, kakor mornarji, ki čutijo, kakp.se jim potaplja Brod, četudi so že prav blizu suhe zemlje. ^ Po Tournonovi smrti je sklenil papež Klemen XI., da bo poslal novega poslanca "a latere" na Kitajsko. Tudi Ivan Ambrož mezsabarba zaradi svoje prevelike omahljivosti in premajhne skušnje ni bil najbolj primeren za tako poslanstvo. Čim je 12. oktobra l?2o dospel v Kanton in je cesar zvedel, da tudi on namerava izvajati papeževe dekrete glede obredov, je že imel velike težave. Zato ae je hotel hitro vrniti v Rim, pred odhodom je pa 4.novembra 1721 dal misijonarjem “Koncesije", ki da jih spričo težkih razmer kot tak sme dati. V tem pismu sicer izjavlja, da hoče biti zvest papeževim odlokom in naroča, naj misijonarji poganske navade hitro nadomeste s krščanskimi, vendar pa jim dovoljuje: uporabo deščic s samim imenom umrlega, obrede civilnega značaja ob mrtvih, civilni kult Konfucija,prižiganje sveč pred popravljenimi deščicami itd., vse to pa pod pogojem, da je vse res samo izraz civilnega spoštovanja in ljubezni, v nobenem primeru pa poganske verske miselnosti. Da bi kdo teh "dovoljenje" ne zlorabil, je prepovedal, da bi jih prevajali v kitajski ali tatarski jezik. Vendar pa i ezzabarbovo pismo razmer ni olajšalo, prej otežilo. V Rimu so namreč ostro nastopili zoper "dovoljenja", češ da je z njimi L,ezzaba*ba prekoračil svoja pooblastila in da so "dovoljenja" v ostrem nasprotstvu z odloki Klemena XI. Brucker nasprotno dokazuje, da je bil papež s temi dovoljenji soglasen in da jih je Mezzabarba smel dati z oblastjo poslanca, ki pa jih potem papež potrdi ali ne, kakor hoče. Cesar Kang-hi je umrl 1725. Tudi Klemen XI. je odšel v večnost. Razmere na Kitajskem so ostale zapletene, saj so nekateri mislili, da se smejo ravnati po "dovoljenjih", drugi pa so jih odklanjali. Naslednik Klemena XI. je bil papež Klemen XII. Ta je s posebnim breve "Apostolicae solitudinis" zavrgel "dovoljenja" in vse omilitve, ki jih je v zvezi z njimi dovoljeval škof v Pekingu. Sklical je novo komisijo, ki naj vprašanje kitajskih obredov in nasAi položaj znova preišče in da nove odloke. Komisija je nadaljevala z naročenim delom še pod njegovim naslednikom papežem Benediktom XIV., ki je njene sklepe objavil 11.julija 1742 v konstituciji "Ex quo singulari". V njej vzdržuje papež vse odločbe Klemena XI. iz 1715, ter graja tiste misijonarje, ki so se jim hoteli izogniti a pretvezo, da ne gre za praznoverje. Ostro odklanja konstitucija Mezzabarbova "dovoljenja" in jim enkrat za vselej odvzema katero koli moč. Tudi misijonarjem strogo prepoveduje, da bi se teh dovoljenj* posluževali in v ta namen predpisuje novo prisego. Poziva jih, naj zaupajo božji milosti, ki pa pride samo na tiste, ki ubogajo svoje predstojnike. Misijonarji so se podvrgli, dasi ne redko s težkim srcem. Eden izmed njih je resignirano pisal svojemu bratu na Dunaj $ "oprejeli *smo okrožnico, prisegli smo, ubogali jo bomo". /nav. Brv.cker nav, razpr./ opor~je bil a tem v nekem smislu zaključen. Njegove posledice pa so ostale. Cerkev na Kitajskem je bila, vsaj kar zadeva izobražence, skoro onemogočena. Misijonarji so izgubili tla med ljudstvom in inteligenco. Ako so hoteli še nekaj veljati, so se zatekali pod varstvo kolonialnih držav. To pa je bilo zopet narobe, saj so prav kitajskim škofom pozneje papeži ponovno naročali, naj seri e naslanjajo na tujca, češ da to širjenju vere zelo škoduje. Med preprostim ljudstvom se je sicer misijonsko delo nadaljevalo, toda v neprimerno težjih okoliščinah. Cerkev je čistost nauka res junaško branila in bila pripravljena za njega žrtvovati tudi ves kitajski misijon. Bodoči razvoj dogodkov pa je dokafcal, da bi posamezni njeni predstavniki načela akomodacije na Kitajskem mogli bolj širokogrudno zastopati in vsakemu evropeizmu v misijonih še bolj odločno zavreti pot. 2cS/ Toda ni v tem glavrnl szrok za poznejše popravke, kakršne je doživela konstitucija Benedikta XIV. Glavni vzrok je bil v nadaljnem razvoju tolmačenja značaja kitajskih obredov. Ako hočemo ta razvoj in njegove posledice bolje razumeti, si moramo vprašanje ogledati tudi^versko primerjalnih vidikov, 4. V ersko-^d^erjalne^pripombe . Spričo razvoja veroslovnlh ved v zadnjih loo letnih je tudi katoliškim teologom jasno, da bo mogoče načela akomodacije toliko bolj pravilno in brez nevarnosti za zmoto vpoštevati, čim bolj bo preiskano versko in sploh celotno življenje narodov in kultur. le v tem primeru bo zares mogoče vedeti, kaj je pri posameznih verskih naukih dobrega in resničnega, kaj je od prarazodetja, kaj od zdrave pameti in kaj je sad poznejšega propadanja in izraz verskih in moralnih zmot. V tej luči se nam tudi glavna poglavja obrednega spora na Kitajskem pokažejo v jasnejši luči. Prvo vprašanje, ki ga je hotel Ricoi reševati v smislu akomodacije, je bilo vprašanj e božjih^imen. Začel je uporabljati . za krščanskega Boga izraže”Tien in~5ang-ti. Kaj so pomenila ta imena v njegovi dobi? Po učenju starih kitajskih knjig, ki so jih posebno izobraženi sloji zelo cenili, je izraz Šang-ti pomenil Tistega, ki je gospodar vsega. 0 njem pripovedujejo omenjene knjige, da snee ve, kar se nasMJuefaa na svetu godi in da vsa moč in oblast izvira od njega. Šang-ti je vrhovni zakonodajalec, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. On daje in jemlje življenje, od njega sta sreča in nesreča. Šang-ti vodi usodo vsakega človeka, njemu darujejo in po dimu z vrha gore sporočajo o razme- rah na zemlji in tudi svoje prošnje. On pa svoje sklepe izrazi v zvezdah in na želvinem oklepu.2"/ Za isto osebno bitje so stari Kitajci uporabljali ime Tien, nebo. Tien vodi ves moralni red, je gospod ljudi in sveta, pozna človekovo srce, od njega je odvisen uspeh človekovega dela, je nepristranski, nikogar ne sovraži, ljudi vegaja s trpljenjem, kaznjuje z nearečami, je darežljiv, od njega dobijo vladarji avojo oblast in so za njo tudi njemu odgovorni« Treba pa ga je ubogati. 3°/ Iz opiaov, ki jili imajo svete knjige o Tienu in Šang-ti ju je jasno, da gre v obojnem primeru za isto bitje, ki je osebnega in monoteističnega značaja. Tudi to je jasno, da pod besedo Tien ni mišljeno materialno nebo. Torej ae je naziranje jezuitskih misijonarjev srečalo z naziranjem modernih etnologov in veroslovcev, da ti dve imeni pomenita prvotno najvišje bitje, ki je po vsebini zelo blizu tistim najvišjim bitjem /Koehgčtter/8 ki so jih verski etnologi ugotovili pri paakulturnih rodovih. Ta raziskovanja so namreč dognala, da je šang-ti monoteistično božanstvo aeverno-azijake prakulture, ki je že prešla na nomadsko stopnjo, pa zaradi tega pojem najvišjega bitja ni akoro nič utrpel na svoji vzvišenosti . Pač pa se je pri prehajanju prakulture v matriarbalno ali lovsko-totemi?tične kulturno stopnjo propad izredno močno čutil,ko prvotno najvišje bitje skoro povsem zbledi,izgine ali pa se stopi s soncem,luno itd.Torej je nomadska oblika kulturnega življenja naravnost varovala prvotno vsebino imena Šang-ti na Kitajskem.Zares je namreč nomadski način življneja pripraven za spoštovanje in varovanje starih tradicij in tudi njegova velikodružinska patiiarhalnosocialna organizacija hoče varovati čast in oblast enega najvišjega bitja. Šang-ti starih kitajskih knjig je torej najvišje bitje severne in srednje azijske prakulture in njej sledeče nomadske kulture, ki je segala na Daljni vzhod. ^Kolikor pa je nomadom še poseb-no nebo važen spremljevalec vsega njihovega gospodarskega življenja, je naravno,da so si Boga predstavljali posebno radi kot Gospoda nebes /to namreč pomeni izraz Tien-ču,ki ga je pa Cerkev dovoljevala/,Gospoda,ki biva na nebu in so ga počasi naravnost zaceli imenovati z imenom Tien-nebo,kar je v verski zgodovini narodov zelo pogosten pojav.Vendar pa smo že videli,da nebo v tem primeru nikakor ne pomeni materialnega nebesnega svoda,marveč najvišje osebno in duhovno bitje,imenovano po kraju,v katerem biva.Maj že potem to ime za najvišje bitje izvira iz človekove naravne pameti ali pa celo iz prarazodetja,v obeh primerih bi ga kridttjani mogli imeti za ime tudi svojega Boga,ki je v bi-i e da je njegovo podobo polno razodetje po- Če pa o e je temu od začetka že upirala avtoriteta katoliške Cerkve in če so prav pri tem poglavju zagovorniki akomodacije najprej popustili in če vprašanje božjih imen še danes dela težave protestantskim misijonarjem,-5*'gotovo stvar v nadaljnem razvoju ni bila več tako jasna in lahka. In res nam zgodovii_a poznejšega verskega razvoja primitivnih narodov pove, da je vedska in moralna degeneracija, ki je vsled gospodarskega razvoja pveta, zajela tudi prakulturne in nomadske rodove ne Kitajskem, uničila počasi tudi njihovo prvotno čisto monoteistično naziranje. Napredovanje materialne kulture je pozročilo nazadovanje duhovne ’f misel na osebno duhovno bitje, ki je bila v tej prvi dobi izredno bogata in plodna za versko in moralno življenje, ni vzdržala spričo navala materialnih skrbi za lov in živinorejo in poljedelstvo. Pod vplivom takega razvoja je bil pozabljen nekdanji gospod sveta in gospod neba. Spodrinili so ga duhovi ,%eh vrst, spodrinila ga je magija in živijenaki materializem. Od “gospoda .u.eoa“ je ostalo samo še 'nebo1' in to v materialnem sooHfcHDc smislu, včasih že naravnost kot sedež magičnih moči. Posebno prepro-'4,0 ljudstvo je bilo dostopno za take spremembe, zato je prav v teh plasteh najhitreje zamrlo vzvišeno pojmovanje osebnega najvišjega bitja in njegovega moralnega reda. Konfucij je hotel kitajsko versko in moralno življenje očistiti zlih sadov degeneracije, zato je zahteval vrnitev k starim knjigam in njihovemu učenju. Ki ga pri tem vodila toliko njegova osebna vernost kakor skrb za zdrav razvoj družine in države. Če se mu je to v precejšni meri posrečilo pri izobraženih- z njimi so jezuitski misijonarji predvsem živeli v živem stiku- pa je preprosto ljudstvo ostalo pri svojih degeneriranih oblikah verskega in moralnega življenja. Pri tem pa sta primitivnemu verskemu življenju kitajskega ljudstva pomagala se panteistični taoizem in politei-stični mahayana-bud izem. Dejstvo pa, da so frančiškanski in dominikanski misijonarji delovali ravno med preprostimi Kitajci nam pojasni, zakaj so se ti bolj kot jezuiti zavedali verskega in moralnega propada prvotnega verstva in cerkveno oblast odločno opozarjali, da je treba izraze 8ang-ti in Tien kot imena za krščanskega Boga prepovedati. Cerkev zato v tej točki glede ako-modacije tudi v novejšem času ni smela popustiti, saj jo ves nadaljni versko-neralni razvoj pri nižjih plasteh kitajskega 2$ ljudstva samo potrjuje v takem stališču. Napredujoči animizem in magizem primitivnih verstev tudi na Kitajskem daje prav tistim cerkvenim odlokom, ki so se že od začetka odločno upirali dovoljevanju kitajskih imen za krščanskega Boga. Drugo vprašanje, ki ga je treba osvetliti z versko-primer-jalnega vidika, j vgraš^ je^ o^ prav zna ča ju češ čem j a " Ceščenju prednikov” pravI~fiEaurenf e ~ima~KitaIška zahvaliti za svoj socialni red in relativno visoko moralo družinskega življenja. Brez tega bi bilo po kitajskem naziranju vse moralno življenje brez temelja.”34/ Naravno je, da je tako temeljno vprašanje nujno zanimalo vse, ki so imeli opraviti s Kitajsko.Sajpre j je bilo to vprašanje važno za Kitajce same in njihove voditelje, nič manj pa tudi ne za Cerkev in njene misijonarje. Problemi akomodacije so pri tako važnem poglavju kitajskega življenja še posebno potrebovali dobre in pravične rešitve. Na vprašanje, ali je češčenje prednikov versko vprašanje ali samo dejanje otroške pietete, torej čisto civilnega značaja, odgovor ni lahak. Vprašanje posmrtnega življenja je namreč redno in povsod najprej versko vprašanje in je zato že vnaprej ver- ' da takega značaja tudi poglavje o češčeniu umrlih prečnikov. Ne da se pa tajiti, da s^a verski in splošno pietetni značaj razdružljiva, kakor pač kdo na svoje prednike gleda. Verska zgodovina nam pri primitivnih rodovih, pa tudi v poznejših dobah, odkriva razne oblike šeščenja prednikov /manlzem/ in to včasih v tako bogati in razširjeni obliki, da je H. 3 pene ei na podlagi tega izdelal teorijo, kakor da je sploh vse versko in moralno življenje primitivnih rodov izšlo iz čaščenja prednikov. Teorija je zmotna, saj na prakulturni, torej najstarejši razvojni stopnji človeštva manizma sploh ni. Vendar pa o razširjenosti naziranja, da ima človek dušo, da duša živi šefpo smrti, da obiskuje svoje ljudi, da jim more koristiti in škodovati, ne more biti dvoma. Iz tega zelo razširjenega verovanja se nujno rodi neka oblika češčenja umrlih, ki je toliko večje, čim važnejšo vlogo so igrali v življenju in čim večjo moč ime jo sedaj. Odtod molitve in daritve k duhovom umrlih, da bi si pridobili njihovo naklonjenost ali se obvarovali njihove škodoželjnosti. Pri rodovih, ki so povsem zapadli animizmu in magiji, vlada velik strah pred duhovi prednikov, ki se jih skušajo na vsak način iznebiti oziroma jih z daritvami, čarobnimi formulami in dejanji ukrotiti. Pri rodovih pa, ki so kolikor toliko ostali zvesti čistim naziranjem prakulture in zdrave pameti, je češčenje prednikov bolj umirjeno in dostojanstveno. Tudi ti so prepričani, da mrtvi še živijo, da so jih voljni varovati in jim pomagati, seveda če bodo potomci nanje mislili s spoštovanjem in jim izkazovali primerno češčenje ter jim dejali, kar potrebujejo.^^' Veroslovci soglasno trdijo, da je na Kitajskem češčenje prednikov še posebno razvito, da takorekoč preveva vse versko in moralno življenje, kar se razodeva v najrazličnejših obredih za mrtve ob smrti, takoj po njej in še dolgo potem, hi pa s simo nižje ljudstvo na Kitajskem vdano kultu prednikov, ampak se v njem hočejo odlikovati vsi, od cesarja in njegovih uradnikov da najnižjih plasti ljudstva."* ' Zakaj je ravno pri Kitajcih to češčenje tako razvito, nam nekoliko pove verska zgodovina Kitajske. Rekli smo že, da so verska naziranja na Kitajskem degenerirala od prvotnega monoteizma preko nomadske malenkostno oslabljene ideje o najvišjem bitju do mešanice animističnih in magističnih naukov, ki jih označuje obilno češčenje in še bolj zarotovanje neizmerne množice raznih duhov, posebno duhov prednikov, češčenje prednikov, ki ga verski etnologi smatrajo za posebno značil- ur je zato nujno tudi značilno Ko je v 6.stol. pred Kr. Konfucij nastopil kot reformator vsega javnega življenja, mu je lebdel pred očmi ideal nekdanjega kitajskega nepokvarjenega patriarhalnega življenja. Sodil je, da je temelj veliki družini naroda majhna posamezna družina in ta bo dober temelj samo takrat, če bo sama dobra in zdrava, polna dobrotljivosti in poštenosti. Družinsko življenje naj bi torej postalo vzor vsakemu drugemu družbenemu življenju in še posebej zgled, kakšno mora biti razmerje med prestojniki in podložniki. Zato je Konfucij od verskih naukov in navad hotel ohraniti predvsem tiste, ki bi mu pomagale vzgajati družino in narod:ohranil je zato vero v Boga in posmrtno Življenje, posebno pa češčenje umrlih staršev, knezov in vladarjen. Prav to češčenje naj bi tudi nove ljudi vzgajalo v pravem razmerju do predstojnikov in v za kitajski kulturni razvoj njih ohranjalo plemenito srce. Zato je iz starih verskih knjig in verskega življenja zbral in očistil vse, kar zadeva češčenje prednikov. Tako je razumljivo, zakaj je češčenje prednikov tudi po Konfucijevih reformah moglo ostati živo pri nižjem ljudstvu in zakaj so se ga tako močno oprijeli tudi izobraženi in uradni krogi, ki so sicer z zaničevanjem zavračali vsako obliko nižjega verstva oziroma verskega življenja nižjega ljudstva. Konfucij je s svojo reformo ne.pravil neke vrste kompromis med čisto verskim značajem tega češčenja in med čisto civilnim in profanim njegovim pomenom. Ker je bil Konfucij neprimerno bolj modrijan in" državnik kakor pa verski reformator, zato je razumljivo, da mu je šlo najprej za državljanski, civilni in profani značaj tega češčenja, vero je pritegnil le v toliko, kolikor mu je mogla pri tem koristiti. Tak kompromis je kaj dobro viden v Konfucijevih spisih, ki predpisujejo češčenje prednikov kot nekaj treznega, skoro formalističnega, z edinim ciljem: vzgojiti dobre otroke in dobre državljane.^/ y knjigi li-ki, ki je bila sestavljena v času 479-248 pred Kr. imamo opisano primer takega češčenja. Takoj po smrti se začno obredi za pokojnika, ki ga predstavlja majhen otrok. Pozneje namesto živega zastopnika napravijo leseno deščico /Ahnentafel"ji pravijo Nemci/ ki je samo provizoričnega značaja,dokler po pogrebu ne postavijo v svetišče prednikov stalne deščice s pokojnikovim imenom; 0 dušah rajnih mislijo, da se še vedno udeležujejo življenja tistih, ki so jih zapistili, da so navzoči pri njihovih daritvah in domačih obredih, pač z namenon, da preostale varujejo in jim prinašajo blagoslov. L.Wieger pripominja, da so vsi komentarji svetih knjig edini v tem, da nihče umrlih prednikov ne pride resnično zauživat od darovanih reči, ampak da je vse to le “liotio ritualia,"4°/ Najpopolnejši način češčenja prednikov je daritev. Knjiga Li-ki pravi, da je daritev izraz lojalnosti, ki jo je treba izkazovati manom umrlih, pa tudi knezom in doma staršem. Kdor je na vse strani pravičen, bo tudi zmožen darovati. Otrok, ki daruje za pokojne, nadaljuje s tem svojo otroško ljubezen, v kateri so obsežene vse kreposti: ubogati višje sile in ne nasprotovati nravnim dolžnostim. Sin torej tako časti svoje starše: za živih dni jih hrani, po smrti pazi na pravilno žalovanje, po končani dobi žalovanja pa opravlja daritev. Prvo kaže njegovo pokrščino; drugo njegovo dolžnost; tretje pa spoštovanje do st*r-šev in skrb za pravočasno obhajanje letnih časov. Zato mora biti daritev čim popolnejša, da bo dostojen izraz pravega spoštovanja. Zbrati je treba zanjo vse sadeže da se tako pokaže potrudijivoo1* in popolno darovanje volje. Za najvišjo daritev je cesar sam gojil žito, cesarica pa sviloprejke. Daritev pa hoče tudi povedati, kakšen mora biti popoln odnos ljudi med seboj, saj se morajo drug drugemu do konca darovati. Zato je rečeno: "Smisfei poletne daritve in smisel jesenske daritve je vzvišen. Podlaga je za vladanje države. Nujno ga je treba poznat*, Kdor je njegov smisel dobro spoznal, je dober knez; kdor &a je dobro izvršil, bo pravi minister. Kako naj bo tisti, čigar daritev ni poxaolna spoštovanja, oče in mati svojega rodu?” Češčenje prednikov je torej na Kitajskem imelo dvojni značaj. Nižje ljudstvo si verskega pojmovanja obredov v čast prednikov ni pustilo vzeti; višji aloji pa so hoteli prav ta značaj zabrisati. Vodilni sloji države sa iz spoštovanja do Konfucija in v zavesti potrebnosti češčenja prednikov za državljansko vzgojo, obrede res ohranili, toda imeli ao jih le za zunanje, državi in družini koristno in potrebno dejanje. Ta ločitev pa se ni nikoli izvedla popolno, kar je tudi nemogoče spričo pomešanoati višjih in nižjih slojev. Zato je razumljivo, da so misijonarji o značaju tega češčenja pošiljali nasprotujoča si poročila. Rim pa se je v takratnem poznavanju stvari in. v strahu za čistost katoliškega nauka, postavil bolj na stran tistih, ki so čaščenje prednikov v vsaki obliki odklanjali kot superstitio. Treba je bilo še nekaj sto let, da se je ločilnica med verskim in civilnim pomenom in značajen^umrlih pokazala v tako jasni luči, da je bilo mogoče tiste oblike češčenja umrlih, ki jih je predpisovala država,imeti za dejanje vljudnosti, občečloveške pietete in državljanske potrebnosti in jih proglasiti za dovoljeno tu-di^kriatjane, brez ozira na nasprotno mnenje. z Tretje vprašanje, peščen j e^Konfuoijaj, velikega narodnega preroditelja in vzgojite!ja7~je~v~veliki""meri istovetno z drugim in z drugim tudi v glavnem rešeno. Konfucija imajo Kitajci za najbolj božjega izmed vseh ljudi. Mjegov namen je bil, da domače in javno življenje pripelje do tiste lepote in dobrote, kakršno je imelo pred dinastijo ueu /12.stol. pred Kr./. Riti sam niti njegovi učenci s takimi prizadevanji v začetku niso uspeli. Svoje upe in svoj nauk so shranili v svoje knjige, ki so bolj in bolj vplivale na javno življenje. Rekli smo, da K0- Tako se je končnoveljavno zaključil obredni spor na Daljnem vzhodu in z njimi 3oo letni nemir z ozirom na razmerje med katoliško Cerkvijo in tajskim narodom in kulturo. Kar ni bilo v kitajskih-mutatis mutandis velja to tudi za druge-obred ih in običajih nerazdružijivo zvezano s poganskimi verskimi zmotami, je Cerkev tudi katoličanom dovolila izvrševati. Hotela je pač s tem pokazati, da imajo v Cerkvi, "hiši skupnega očeta" vsi narodi enake sinoveke pravice. Istočasno pa je strogo varovala v varstvo ji izročeni zaklad razodetih resnic v večjo čast božjo in blagor neumrjočih duš. Problemi akomodacije so s* s tem našli pravilno rešitev, v kateri so bile zavarovane pravice narave in nadnarave.- Opombe le Iz uvoda ▼ "Instrukoijo" AAS XXXII /194o/24 2. Uporabljena literaturai Joh.Thaurenf ,Die Akkomodation im kathoiiachen HeidenapoetolatT^Mtinster in W.1927 /Mission-swi8senschaflitliche Abhandlunden und Texte Vlil/; A.Huonder SJ, Der chineaiaohe Ritenetreit, 1921$ izvrstna razprava *J75ruoker__3J, Chinoia /Rites/ v Dicdtionnatre de Theologie cathoIique~e%.2564-2)91$ J.Sohmidlin^ Die katholische Mis-aionage60hi|cnte bteyl 1925"* ” 3. L.Koch 3J, Ueeuitenlexikon, bes.Akkomodation at.24. 4. prlm.nav.d.13 el. 5. prim. S.Tromjg SJ# De revelatione cristiana, Roma 1937» 204-214 6. prim. o tem prvovrstno delo J.Rolzner, Faulus, Freiburg in Br. 1939 7. prim. Tromg^ nav.d. 377-387, kjer je govor o einkretizmu in kršBanialvu 8. prim. Igino Giordani^ Da prlma polemioa cristiana »Brescia 1*4 1942 9. nav.tiuonder, nav.d. 31 sl. 10. nav."$hauren, nav.d. 16 in AA3 XXVIII /1936/ 4o6 11. Coll.~lae7*TlI, 686, o.2 Ha.prim. prevod v Škofijski list, Ljubljana 194o, 4o el. 12. prim. Thauren, nav.d. 17-23 13. ZasUdni”"odloki cerkvene oblasti pri Thauren, nav.d. 25-33 14. Die Akkomodation in der Miše ion der Seuzeii, katholische Missionen 1926 15. Schmidiin pravi, da so bili bolj podobni španskim konkvistadorjem kakor misijonarjem, le da so namesto meda nosili križ /nav.d. 38o/ 16. Thauren, nav.d. 155-14o$ A,Brou SJ, Fropagation de l*Evan-glIe7~Dictionnaire apologetične de la Foi oatholique et.374 17. "Mirgenda offenbarte eich die Anpaeeungsftihigkeit und Oesdhmeidigkeit des Jezuit en or d ena typieoher aljts hier auf dem Missionefeld in dieser Gelegenheit". Schmidi in, nav.d. 379» op.6 17a.Thauren v Lexikon ftir Theologie und KirChe ta spor imenuje k*r~ffxEkomo^tionsstreitn 18. prim.~Hutoder2-niv7$r~in še navodila zadnjih misijonskih papežev” o~nujnosti, da misijonarji najprej pridobe za Kristusa izobražene in vodilne kroge 19. Po njegovem in Nobilejevea zgledu so pozneje postopali še mnogi drugi misijonski pionirji, posebno kard.Iavlgerle /prim. V,Fajdiga, Križ ali pelumeseo, Katoliški misijoni, Ljubljana 1943/. 20. prim.Thauren£ nav.d. 14o; Jesuitenlezikan st.27 sl$ Huonder, nav.d7"*5o“sI7 21. prim. Huonder^ nav.d. 3-11 22. nav. HuonderJ nav.d. 11 al. 23« nav. Huonderj, nav.d. 12 el. 24. Za zgodovino spora bomo uporabljali predvsem že omenjeno razpravo p.Bruckerja v DTO, e katero hode popraviti nekatere netočnosti v drugih zadevnih knjigah. Ob sklepu razprave način njenega sestavljanja sam takole opiše*KLarticle ei-dessuB a štš eomposš directement sur les doouments qui viennent d*Stre indiqušs, et sur d’autres enoore„ iaprimerf ou inddits /et.2291/. Navaja celo vrsto neobjavljenih rokopisov iz Nacionalne biblioteke v Parizu. Za izpopolnje- nje Bruokerjevih podatkov prim. Thauren^ nav.d. 145» in aamidiin, nav.d. 379 el. Vendar p&~je~še vedno resnična Thaurenova pripomba* "Eine einwandfrei Geachiohte der ytreltigkeiten v/ird uo% uraabglioh sein" /nav.d.l4o, op.37/ 25. prim. Thauren^ nav.d.144. Zanimiv je preprost opis Tourno-vih "nerodnosti” v anonimnem /avtor jezuit?/ delu Geachi-ohte der katholiedhen Missinnen in Kaiserreich China, Wien 1845, 183-228 26. nav.raspr. et. 238* 27- nav.razpr. et. 2386 27a.nria. Guida delle Misaioni^ oattolioh.e (Roma 1*V5*» 27 al. 28. "Ale Ganzeo war praktisdh di A kkom oda 11 ona frage ftir die Missl^nstdtvgheit erledigt, und der Burop&iamus beher-reohte imrner mehr die Methode..” /fhauren, ^av.d. 144/ 29. prim. Chine v Dletionnair e a p ol og e t ique st.5o9 el.) BruokerT^nav.razpr. at.2366 in tam na^ed^na literatura. 30. prim. Erioh~Sehmitt, Die Chinesen, Ttibingen 1927, 19 31. 0 teh stvareh"je”žmogo pisal W.rohmidt SVI> v sT'oje* moj-sterskem de?u Der Uroprung der"5otteridee. o Šang-ti piSe že v 1. zvezku /674/* "Haeh dem duroh 2S.v, Bchrddor das hddhste lesen der indoeuroptiischen Vdlker duroh N.Sčder-bloa drr tioharg-ti der Chineeen mit der Gestalt dee htich-eten leeens der PrimitivvBlker in genetisohe Beziehung ge-setet war, hat sriederum N.Sdderblom und nooh stlftrker C. Broekelman diese Verbindung hergestellt auoh ftir semitisohe Vdlker. Damit lat die hietorisehe Kontinuitet der Religio-nen dreier grošeer hoohkulturlioher Vdlker mit den Uszeiten der Eeligionen hergestellet". le eploSno ugotovitev Sohmidt podrobno obravnava posebno v VII. in VIII. zvezku omenjenega dela, kjer govori o verskih nazorih nomadskih Hamitov, Hamitoidov in Nilotov. V Uvodu k VII. svezku pravi, da ima že zbrano tudi tvarino, v kateri se lepo pokaže razvoj kitajskih verstev, da pa se mu zdi potrebno prej objaviti sliko verskega razveja nomadskih rodov f*Afriki, iz katere se tudi pokaže, kako verske ideja Nomadov ohranjajo Se jasno viden prakulturni monoteizem. L.19fto je iziel Se H. zvezek Sehmidtove knjige "Ursprung der Gottesidee", ki začne obravnavati srednjeazijske nomadske rodove /Staroturke, Tatare ob Altajskem pogorju in ob reki Abakan/. Vsebina tega zvezka In ziadaljnih, ki bo se že pripravljeni, "bo enkrat za vselej dokazala, da bo tudi azijski pastirski narodi v začetku imeli lepo monoteietično vero v Boga na nebu, ki je pozneje začela propadati predvsem zaradi vpliva zaatriarhalne kulture. Prim. o kitajskem prvotnem verstvu tudi L.Wieger, Eeligions et doctrinee de la Chine v zbirki Chrietus7*"5*rie 1^27. 32. prim. W.Schmidtovo sintezo o prvotnem monoteizmu in njegova razmišljanja o izvoru tako vzvišenih verskih idej v njegovi "sintezi11, ki jo objavlja ob koncu 'VI.zvezka dela Der Ureprung der Gotteoidee.Prim. Se posebej IX. zvezek iste knjige. Pripomniti pa je treba, da igra v zvezi e problemi akomodacije vprašanje prilagoditve -v terminologiji posebno važno vlogo. KeAtem ko je~av7?aveI”‘^o"*vpra5anje”rešil mojstrsko, pu uo težave, ki so s tem vprašanjem združene, v obrednem sporu na Daljnem vzhodu postale naravnost usodne*" Gotovo je, da so se misijonarji to vprašanje jetuali prelahka ali prepovršno in tako zavirali napredovanje katoliške vere ali pa jo izpostavljali nevarnosti zmote. Kako je to vprašanje zapleteno in kako smo v njegovem reševanju šele na začetkih, je razvidno iz poročila, ki ga podaja Kilger v Neue Zeitschrift ftir tsiesiono^iesencohaft /VI,/19!>o73lS sl, o dobrouepelem tovrstnem poskusu, ki ga prikazuje doktorska disertacija p.Walberta Btihlmanna O.Cap. Bie chrietllche Terminolcgie alo miseionemethediechee Problem. Darteztel-let am Swahili und an Sen anderen Dantu-Sprachen, XXX+418, Schčneok-Beckenritd 195o. 33. prim. L.bieger, nav.razpr. v Bictiotnmire Apologet?que et. 529 elT 34. nav.d. lo6 35. prim. ?*Anhernenn.t D le Religicn der Seturvttlker r Bertholet-Lehmenn^^Lehrtuch der Religi onsges chickte, ltibingen""l355, 14o~eI7; TbBuren,nav,d. Ic6 in tam navedena literatura 36. prim. O.Prank*7~Dle Chinesen 1F Bertholet-Lekm&nn,nsv.d.l95 e] 37. nav.m.”ITtej značilnosti kitajskega verstva Franke pridruži še "flaturdienst", ko pravit "Haturdienet und Ahnendienst, beide uurzelnd im Aekerbau, sind aleo zwei Grundelements der Elteeten Religion der Chinesen und an beiden haben sie festgehalten duroh alle Ihasen der weiteren Entwioklung . hindurdh". Močno pa ee zmoti, ko ei kitajskega "Uimaelsdien-st" ne zna tolmačiti drugače kakor "laturdienst*, kakor da ni Sang-ti in Ilen ostanek osebnega najvišjega bitja iz prakulture. 38. prim. Wieger1 nav.raspr. v DA st. 515 39. Sohmi11~/nav.d. l/ pravi, da je v kitajskih verskih knjigah glavni poudarek na zunanjih obredih, ki naj nadomestijo religijo. V kolikor gre za knjige, ki jih je priredil Kozuta-oij, bi si to mogli razlagati bolj kot laizaeijo verskega življenja kakor pa kot vdor magistične miselnosti v vero. 40. Rellglons et dootrines v Chrietus 135 41« prim« Lohmitt, nav.d, 26-47 42. "Dar sogOTafiHte Kontu*iua und lotenkult. .iat heute tat»a#£-eftlich bei d er tlefgehenden Entelaklung dea Oedankene trna der hrttuohe 1« Orient ko in Kult mehr la raligiOaem uiane'* pravi koz.umtt.tov Inatrukcije o kitajskih obredih v Labore-tinto pro miaolonibus /neu.iad./ l94o, 2yo. 45. nav. Wleger. nav.r#ap». v LA at. 529-550 44. nav. v rafcPrjlVi *3l Confuzianeoimo r Juida della 21;,3ioHi’"catolloUi#e Roma 1954. *£ieger v Že večkrat omenjeni razpravi /at.515/ določno pravii*^Taoisme et Con-futianisme, doctrines qu*ll faut ee garaer d*appel«r dea religiona, vu t^ue oe furent dea politiquea aoaiaee sur quel-qu6» pen do philoaopUie n&turelle, 1’une i^iut hleu, l*»tro autre le hdgligear.t”. 45. AAvXXVIll /1956/ 4o5 el. 46. prim. str. 47. »Pie Kiwiatreitigkeiteu etelleten den letzten grošaen Ver-cuoh la hlaoianbetrieb dar, die Volkaoigen&rt gebUhrend nur fieltung su bringsn" /Ihauren, nav.d. 145/ 48. "KlssioneSoruia eot ergo et agnosoer* et honorar e iaponen- a ium pletatee et auorem in patrinrn atque fidole# dooere, ne ceterie elnt in cucenda pa tria infcrloree /AA3VXVIXI 4o7/ 49. "Ordlnnrii perailtere possunt, ut fideles quando lnterauni funaribuar, antrlacnlis alllo^ue priv*tla ritibus in vita sociali iaponussi usitatin, pautfcž partleipee fi&nt eiout esctori /dodam ta, ul neoce ario, »ua intentione ut euprst/ CBuiiua lllurm cmeiemcniarua, quae »uamvie forte a super«ti-tlcne oritiir.ua duxcrint, a oircuauitantlie temen looorua et peracnnim et ex communl uestimetlone nuno temporls nem retineent nisi senen« urbanitatle et mutuae benevolentiae" /j.AtiJUCVIII 4o3/. V zvezi a vprašanjem, ali je fcintoizem zea eoao državna vera in kot taka po izjavah državnik oblasti 1» skupina obredov, ki naj vzdržujejo v Japoncih zvestobo do cesarja, ljubezen do domovine in narodne zavest, je zanimiva nova knjiga P.Ioroteja JOhillln&a OiM Keliglone e politioa in Crlappene, ki je lz31a v Rimu na XXIII♦22o straneh 1. 195o. /Poročilo o njej pri«. Esu* Zelteohrlft ttir >issionsiiiseen6**a£t VI/ 195q/314 sl./ V njej pisatelj iz zgodovine verskega razvoja na Japonske« dokazuje, da je državni filntoizea kljub izjavam državnih predstavnikov Sc vedno pravo poganstvo, ki more, dovoljeno katoličanom, vzbujati konflikt® v vesti. Zato pozdravlja odlok ko Arthurja, predstavnika zavezniških zmagovalcev nad Japonsko v II. svetovni vojni, e katerim Je dne 15.dec.1945 ukinil driavni Sintoiaen in prepovedal s njim združeno poučevanje v Šolah. Ali ni* morda joblilIng hotel s to knjigo znova braniti stališče, ki eo ga cerkveni odloki »a Japonsko končnoveljavno odklonil iti, 5o. Prim. Škofijski list, Ljubljana 1941, 41. 5p. AAS XXXII /194o/ 24 sl. 52. ,Cum sinenee gubernium pluriee aperteque enuntlaverlt omnibus esae liberum quam rnalint religionem profiteri et alienum eaoe a sua mente de rebus religiosis leges aut iussa edde~ re; ideoque caereinoniaa, quae in honorera Confucii a publi-cia Auctoritatibus a iv e peraguntur a iv e iubentur, n on fieri animo tribuendi religiosum cultuin, aed hunc solum in finem, ut foveatur et ex pr ima tur in virum Claris s imuni dignus honoi et|>in traditionea pa trum debitus cultua; licitum est ca*-^holicis adesae actibus honoris, qui ante Confucii imaginem vel tabellam, in monumentia confuciania vel in aholia per-ficiuntur" /nav. Inat. toč. 1/ 53. ”ldeoque non habendum eat illicitum imaginem Confucii,vel etiam tabellam eiua nomine inseriptam,in sholis catholicia collocari,praesertim si Auctoritatea id iusserint,aut eam capitis inclinatione salutare.Si quando timeatur scandalum, declaretur recta catholicorum intentio” /nav.Instr.toč.2/ 54. M?olerandum ut catholici magistratus et alumni,si publicis caeremoniis adsistere iubeantur quae speciem praeseferunt auperstitionio,intersint quidem,dummodo,ad mentem can.1258, passive se habeant signaque illius tantum obsequii faciant, quod ut mere civile iure haberi p osa it; declarata,ut supra, oua intentione,3i quando hoc neceasarium apparuerit ad fal-aaa interpre tat i ones oui actus removendas" /nav.instr.toč. 3/ 55*aInclinationes capitis atque aliae civilia observantiae ma-nifestationes ante defunetos vel defunetorum iinagines,et etiam ante tabellam del’uncti,3implici nomine inacriptam, uti licitae et horieatae habenaae a urit1' /nav. Ins tr. toč. 4/ 56. "Firmia manentibua caeteris praeseriptis Cummi pontifieis Benedicti XIV. ouatenua rece^tioribus Inatructionibus non sint immutata,praeprimia prohibitione super ritibus sinen-sibus disputandi" /nav.Inatr.ob sklepu/. 57» Ce je ^^Ibaurcn še 1.1930 vprašanje o problemih akomodaci-je v Lexikon fLir Theologie und Kirche /bes.Akkomodation,at. 187/ zaključil z žalostnim stavkom: "Der Europaiamus ist aeither /od konstitucije Benedikta XIV./ die schvvžLchste Sei« te der modernen Miasionsmethode",moramo sedaj z veseljem ugotoviti,da to ni več res. Dr.F.K. Lukman. -i-4_m_n_o_l_o_š k e__d r o_b_t_i_n 1. Sv.Ambroža parafraze lastne pesmi. V nedeljskih hvalnicah od 2.nedelj e po Gospodovem razglašen ju do kvinkvagezime in od prve oktobrske nedelje do zadnje po binkoštih se poje odn.moli sv.Ambroža jutranja himna nad galli cantum" z začetnimi besedami "Aeterne rerum conditor”, ki jo omenja sv.Avguštin v Retract.I, 21, 1. Ambrož jo je zložil vsaj že leta 386. Kakor vse znane Ambroževe pesmi šteje tudi ta osem kitic po štiri jambske dlmetre. Prva kitica je nagovor večnega Stvarnika vseh stvari in gospodarja čez dan in noč, ki izmenjava čase, da nam prežene naveličanost. V nadaljnih petih kiticah pesnik živo slika, kaj vse se zgodi zjutraj, ko zapoje petelin,glasnik mladega dneva, ležeče zbujajoč, zaspanete karajoč, obotavljava e obtožujoč. Zadnji dve kitici prosita Jezusa, naj se ozre na omahujoče in jih s svojim pogledom posvari in gane k pokori. Tri ali štiri leta kasneje, vsekakor po letu 388, je milanski škof v devetih pridigah razložil Mojzesovo poročilo o stvarjenju sveta. Govoreč v 7.pridigi o božjem delu 5«dne, je poleg drugih ptic omenil tudi petelina ter njegovo prijetno in hkrati koristno petje in v nevezani besedi skorajda ponovil, kar je bil v vezani povedal. Da bo primerjava mogoča, postavimo'semkaj oboje besedilo: šest kitic (2-7) himne in odlomek pridige (Hexaemeron V, 24, 88 - 25, 89; Migne, PL 14, 240-241). Vrstice himne štejemo od 5 dalje, torej vštevši štiri vrstice prve kitice; številke v oklepaju med besedilom pridige pomenijo sporedni verz v himni. 5 Praeco diei iam sonat, noctis profundae pervigil, nocturna lux viantibus, a nocte noctem segregans. Hoc excitatus lucifer 10 solvit polum caligine, hoc omnis erronum chorus vias nocendi deserit. Hoc nauta vires colligit pontique mitescunt freta, 15 hoc ipse, petra ecclesiae, canente culpam diluit. Surgamus ergo strenue, gallus iacentes excitat et somnolentos increpat, 20 gallus negantes arguit. Gallo canente spes redit, aegris salus refunditur, muero latronis conditur, lapsis fides revertitur. 25 lesu, paventes (labentes) respice et nos videndo corrige; si respicis, lapsus cadunt fletuque culpa solvitur. V govoru o petem dnevu stvarj enja je pa milanski škof o Petelinjem petju dejal: "Est enim galli eantus suavis in noctibus, nec solum sua-vis, sed etiam utilis, qui auasi bonus cohabitator et dormitan-tem excitat (v.18) et sollicitum admonet et viantem solatur (v.7) processum nootis canora significatione protestans. Hoc ca-nente latro suas relinquit insidias (v.23), hoc ipse lucifer ex-citatus oritur caelumque illuminat (w.9,10), hoc canente maesti-tiam trepidus nauta deponit (v.13), oranisque crebro vespertinis flatibus excitata tempestas et procella mitescit (v.14), hoc (canente) devotus affectus exsilit ad precandum, legendi quoque mu-nus instaurat, hoc postremo canente ipsa ecclesiae petra culpam suam dilult (vv.15,16), quam, priusquam gallus cantaret, negando contraxerat. Istius cantu spes omnibus redit (v.21), aegri rele-vatur incommodum (v.22), minultur dolor volnenim, febrium flag-rantia mitigatur, revertitur fides lapsis (v.24), Iesus tituban-tes respicit (v.25), errantes corrigit(v,26). Denique respexit Petrum, et statim error abscessit; pulsa est negatio, secuta con-fessio. Respice nos quoque, domine lesu, ut et nos propria re-cognoscamus errata, solvamus piis fletibus culpam (v.28), merea-mur indulgentiam peccatorum." Primerjava obojega besedila opravičuje trditev, da je Ambrož v svojem sedmem govoru o Mojzesovem sesterodnevju parafraziral svojo jutranjo pesem "ad galli cantum". Za primerjavo smo porabili kritično ugotovljeno besedilo himne (A.Steier, Untersuchungen liber dle Echtheit der Hymnen des Ambroslus, Leipzig 1903, 651/52). V rimskem brevirju je prav 2. kitica močno spremenjena in se glasi: Nocturna lux viantibus a nocte noctem segregans, praeco diei iam sonat iubarque solis evocat. Ta preureditev ni kitici prav nič v prid. Znano ^e, da je Ambrož v razlagi bibličnega poročila o stvarjenju močno porabil homilije sv.Bazilija Velikega o istem predmetu. Tudi v sedmem govoru se kaže vpliv Bazilijevih izva- janj. 0 petelinjem petju pa razpravlja Ambrož mnogo obširneje in čisto po svoje; imel je pač o njem svojo jutranjo pesem "ad galli cantum". Na Bazilijevo homilijo pa spominja en značilen izraz: Ambrožu je petelin "bonus cohabitator", Bazilij pa mu pravi "Svnoikos ornis" (Migne PGŽ9, 161 h). 2. "Omnis erronura cohors." Sv.Ambrož pravi v svoji jutranji himni "Aeterne rcrum conditor" v 3.kitici ali verzih 9-12: Hoc (= gallo canente) excitatus lucifer 10 solvit polum caligine, hoc omnis erronura cohors viam nocendi deserit. To je besedilo v rimskem brevirju. V kritično ugotovljenem besedilu sta dve majhni razliki, ki sta pa za smisel brez pomena: "chorus" namesto "cohors" in množina "vias" mesto ednine "viam". Kdo so "errones" v 11.verzu? Zdi se, da se navedena kitica po vsebini ujema s temale stavkoma v Hexaemeron V, 24, 88: "Hoc canente latro suas relin-quit insidias, hoc ipse lucifer excitatus oritur caelumque illuminat;" spremenjen je le vrstni red. Iz tega bi se dalo sklepati, da so "errones" v himni isto kakor "latro" v Hezaemeronu, torej roparji, razbojniki. Toda Ambrož izrečno omenja roparja v 23.verzu svoje himne: "mucro latronis conditur." Malo verjetno je, da bi imel tudi v 11.verzu na mislih roparja in istovetil "errones” z roparji. "Erro, erronis” je klatež, pohajkovalec. "Errones" v 11. in 12.verzu sicer hodijo naokrog, da bi škodovali, toda ne z bodalom kakor ropar v 23«verzu; ločijo se torej od roparja, ki preži v zasedi z bodalom v roki. "Errones", ki jih ima Ambrož na mislih, so tisti, ki o njih sv.Pavel piše: "Ni se nam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove v podnebju" (Ef 6, 12). Ti duhovi so pravi "klateži"; saj pravi sv.Peter: "Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl" (1 Pet 5,8); in dospod pravi o nečistem duhu, ki odide iz človeka, da "hodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde" (Mt 12, 43)- Ti klateži, ^gospodovale! te teme", "hudobni duhovi v podnebju", zapuste ob petelinovem petju svoja zlobna pota, ko vzide zvezda danica (lucifer), prežene temo in razsvgtli podnebje (solvit polum caligine). Petelinovo petje zdrami/človeka in ga pokliče k čuječnosti in molitvi, ki zoper njo hudobni duh nič ne premore (prim.Ef. 6, 13-18; 1 Pet 5, 8). 3. "Tu vlncis inter martvres parcisgue confessoribus." Navedena verza sta piva polovica 3»kitice himne "Rex glo-riose martyrum" v hvalnicah ob godovih več mučencev, Kaj pomeni drugi od njiju? Misel prve vrstice je jasna. Stanovitnost mučencev ni sad zgolj človeškega poguma in človeške vztrajnosti, marveč je božja zmaga v mučencih, kakor je sv.Ciprijan lepo povedal: "On (Gospod) ni tak, da bi svoje služabnike le gledal, ampak on sam se bori v nas, sam se spopada, sam v naši bojni tekmi zmage venec daje in ^prejema" (pismo 10, 4, 4). V istem pismu je pa Ciprijan govoril tudi o spoznavalcih, torej kristjanih, ki so v življenju zvesto izpovedovali Gospoda, vendar pa niso bili deležni odliko, da bi ga bili poveličali z mučeniško smrtjo. Ali naj se spoznavalci žaloste, kot da so manjši od mučencev? Kartaginski šlcof je pisal spoznavalcem v ječi: "če pa pred dnevom vaše borbe po božjem usmiljenju pride mir,bo vaša volja brez madeža in vaša vest vam bo dajala hvalo. Nihče med vami ne bodi žalosten, češ da je manjši od onih, ki so pred vami pretrpeli muke, premagali in poteptali svet in po slavni poti šli h Gospodu. Gospod preiskuje obisti in srce, vidi tajnosti in gleda, kar je skrito. Da zaslužiš od njega venec, je dovolj, če za to priča samo on, ki sodi. Oboje, predragi bratje, je vzvišeno in sijajno: eno je varnejše, pohiteti h Gospodu s popolno zmago, drugo je prijetnejše, po slavi imeti svobodo in uživati hvalo v cerkvi. Srečna naša cerkev, ki jo božje usmiljenje tako s častjo poveličuje, ki jo v naših dneh slavna muče-niška kri tako krasi! Prej je bila snežno bela v delih bratov; zdaj je v krvi mučencev škrlatno rdeča. Med njenim cvetjem ne manjka ne lilij ne rož. Vsak naj se zdaj potrudi za odlično dostojanstvo teh časti, da prejme venec, ali belega od dobrih del ali škrlatno rdečega od trpljenja. V nebeškem taboru imata mir in boj vsak svoje cvetje, s katerim Kristus vojščaka ovenča za slavo" (pismo 10, 5, 1. 2). Oboje torej, biti mučenec in biti spoznavalec, je nekaj vzvišenega in sijajnega: mučeništvo varno privede naravnost h Gospodu, je pa težavnejše, ker terja največjo žrtev, žrtev življenja; spoznavalstvo je "prijetnejše” ali lažje, ker od kristjana žrtve lastnega življenja ne terja. Glede tega je Gospod spoznavalcu prizanesljiv« Oba, mučenca in spoznavalca, pa čaka Gospodov venec, prvega škrlatno rdeč, drugega "bel. Dasi ima mučeništvo samo po sebi za odličnejše in pred Gospodom zaslužnejše, vendar sv.Ciprian iz razumljivega razloga v 10.pismu tega ne naglasa, da ne bi mučeništva željnih spozna-valcev užalostil. Ob tej priložnosti bodi omenjena naslednja posebnost. Neznani pesnik himne "lesu, corona celsior", ki je milanskega izvora, jev 7.kitici naglasil, da spoznavalec v dolgem duhovnem boju več pretrpi nego mučenec, ki iz ene rane izkrvavi, in dejal: Plus currit in eertamine confessor ipse sustinens quam martyr ictum sufferens, mucrone fundens sanguinem. Vsebina te kitice se ne ujema s cerkvenim naukom o vrednosti mučeništva in slavi mučencev (aureola martyrum). Zato je umevno, da so kitico opustili, ko so himno sprejeli v hvalnice ob godu spoznavalca, ki ni bil škof. 4. "Monstra te esse matrem«" Četrta kitica prelepe stare Marijine pesmi "Ave, maris stella" se glasi: Monstra te esse matrem, sumat per te preces, qui pro nobis natus tulit esse tuus. V "Prestavah nar lepših himen sv.cerkve" (Ljubljana, 1369,str.11) Janeza Bilca beremo tale slovenski prevod: Mater se nam skaži; prošnje naj usliši, ki za nas včlovečen tvoj je hotel biti. Bilc se je kajpada trudil, kar se da zvesto posloveniti izvirnik, vendar se mu to ni posrečilo; v prvi vrsti je vrinil zaimek "nam" v drugi pa je preskočil važno določilo "per te". V "Malem opravilu na čast blaženi devici Mariji" (Celje, 1936, str.160) se pa bere tale prevod: Skaži se nam mater! Prošnje Sin tvoj jemlji, ki za naš greh rojen . bil je tvoj na zemlji. V tem prevodu se ponavljata oba pogreška BilčevT; vrh tega stoji v 3»vrstici "za naš greh" mesto "za nas", kar kazi misel; v 4. vrstici pa ni ne izraženo ne nakazano tisto, kar pravi izvirnik: 11 tulit esse tuus. " Oba prevoda sta zgrešila misel, ki jo je neznani pesnik položil v kratke štiri verze po tri troheje. Skusimo jo dognati! "Monstra te esse matrem” - nokaži, da si mati! Čigava? Odgovor na to vprašanje se mora iskati in najti v besedilu pesmi, ne zunaj njega. Odgovor je v 2.vrstici 1.kitice: Marija je "Del mater alma" - blaga božja Mati. (Prva kitica napoveduje glavne tri misli, ki jih pesem razpreda: Del mater - semper virgo - caeli porta.) Prva vrstica 4.kitice torej pravi: Pokaži, da si blaga božja Mati (alirrus je tisti, ki daje hrano /alere!/, ki je dober, dobrotljiv, blag). Kako ali s čim naj pa Marija pokaže, da je blaga božja Mati? Odgovor: "Sumat per te proces" - r.o tebi naj tvoj Sin sprejme prošnje, kajpada nase. Kako preprosto lopo je izraženo Marijino sredništvo pri Jezusu! Nadaljnji dve vrstici pa to sredništvo osvetljujeta in utemeljujeta: ^fezus je za nas rojen, a je hotel biti Marijin sin ”qui pro nobis natus tulit ecse tuus”. Iz tega pa sledi dvoje: 1. ker je njen, ima Marija kot mati travico, predlagati mu prošnje; 2. ker je za nas rojen, je dolžna, da izvršuje svojo pravico in mu predlaga naše prošnje. C tej Marijini "dolžnosti", ki sledi iz božjega mate-rinstva, pravi neka srednjeveška sekvenca tako otroško prisrčno: Nec abhorre peccatores, sine quibus nunquam fores tanto digna filio; si non essent redimendi, nulla tibi pariendi redemptorem ratio. Če torej po teh pojasnilih prevedemo 4.kitico pesmi "Ave, maris stella" v nevezani besedi, bomo dejali: "Pokaži, da si (božja) Mati! Po tebi naj sprejme (naše) prošnje on, ki je bil rojen za nas, a je kotel biti tvoj (sin)." V vezani besedi se pa da reči: Mater se pokaži; on go tebi prošnje sprejmi," ):i nam rojen tvoj je hotel liti. 3. "Regnavit a ligno Deus." Venantij Fortunat poje v himni "Venilla regis prodeunt": Impleta sunt, quae concinit David fideli carmine, dicendo nationibus: Regnavit a ligno Deus. "Fidele carmen" so kajpada psalmi s preroško vsebino. Kje v psalmih je pa napoved: "Regnavit a ligno Deus"? Napovedi, kakršno VerJrtij- navaja, so najbolj podobne besede Ps 95, 10 a: "Kličite narodom (poganom): Gospod kraljuje!" Dostavka: "z lesa" ali: "raz les" pa ne pozna ne hebrejski izvirnik ne grški ne latinski prevod. A prav na tem dostavlcu je v himni naglas. Venaiij si pa tega dostavka ni izmislil. Poznal ga je od nekod, dasi ga ni bilo v latinskem psalteriju, ki so ga v gali-kanski cerkvi rabili. Grško besedilo 95.psalma s dostavkom "z lesa" v verzu 10 a je pa bilo znano že apologetu in mučencu Justinu, le-ta dolži v 73.poglavju svojega "Dialoga s Trifonom" Jude, da so zlomiselno zatrli v psalmu preroški dostavek, in piše: "In v 95.psalmu so od Davidovih besed odtrgali tele kratke besede: z lesa. Od napovedi: ,Kličite narodom: Gospod kraljuje z lesa* so pustili: ,Kličite narodom: Gospod kraljuje.’ Ni pa bilo nikogar iz vašega rodu, ki bi se bilo o njem kot o Bogu in Gospodu kdaj reklo, da kraljuje med narodi (=pogani), razen samo o tem križanem, ki o njem Sveti Duh v istem psalmu pravi, da je bil smrti osvobojen in je vstal, in pojasnjuje, da ni bil podoben poganskim bogovom; le-ti so namreč podobe zlih duhov" (I.C.Th. de Otto, Corpus apologetarum christianorum saeculi secundi l/2Js Jenae 1872, 260). Justin navaja nato ves 95.psalm z dostavkom "z lesa" v verzu 10 a (ibid. 262). Besede: "z lesa" so prastara pripomba, ki si jo je "bil neki kristjan v prvi polovici 2.stoletja ali že prej pripisal na rob in ki se je pri prepisovanju vrinila v besedilo, kakršno je Justin poznal in imel za prvotno. Besedilo s tem dostavkom je pa ostalo osamljeno in ni prešlo v prepise celotnega grškega psalterija, pa tudi ne v stari latinski prevod psalmov. Vendar je pustilo sledove za seboj. Kartagiski pisatelj Tertulian ga je; poznal. Kmalu po letu 207, ko je'bil že zajadral med montaniste/;v svojem polemičnem delu "Adverus Marci-oneni" III, 19 zapisal tole: nA£Q nune, si legisti penes David: ,Dominu8 regnavit a ligno’, espeeto, quid intelligas, nisi forte lignarium aliguem regem significari Judaeorum et non Christum, qui erinde passione ligni superata morte regnavit. Etsi enim mors ab Adam regnavit usque ad Christum, cur Christus non regnasse di-catur a ligno, ex quo crucis ligno mortuus, regnum mortis exclu-sit?" (Migne Pl 2, 347 B). Od kod je Venantij Fortunat poznal besedilo Ps 95, 10 a z dostavkom: "ex ligno”, ni znano. Poznal ga je ter spretno in učinkovito porabil v lepi kitici svoje himne o križu. 6. Križ - tehtnica. V himni "Verilla regis prodeunt" blagruje pesnik Gospodov križ s temile besedami: Beata, cuius brachiis pretium pependit saeculi, statera faeta corooris tuiiigue praedam "kartari. Primerjava križa s tehtnico je pač nenavadna. Venantij Fortunat, pesnik prelepe himne, primerja križ najprej z drevesom. Podoba sama ni nova, je pa podana na nov na-čin. Celo drevo - deblo (stipes) in veje (brachia, drevesne roke » glavne veje) - je odlično nad vsa drevesa: deblo se je dotikalo Zveličarjevega presvetega telesa, na vejali je visela cena ali odkupnina sveta: Arbor decora et fulgida, electa digno stipite tam sancta membra tangere. Beata, cuius brachiis pretium p ep endll saeculi. Tu vstane pesniku v duhu druga podoba. Navpično in prečno bruno križa sta kakor stojalo in prečka enakoročne ali enakoramne tehtnice. Na le-tej sta se tehtala Zveličarjevo zasluženje in grešni dolg človeštva: telo Križanega je odtehtalo grehe vsega sveta, in s tem je pekel izgubil svoj plen. Dr.F.K. Lukman. SEDULIU S V RIMSKI L I T TJ R G I J I . 1. Med malo Izjemami, da je cerkev za spremenljive speve mašne liturgije sprejela "besedilo izven svetega pisma, je vstopni spev skupne maše za Marijine praznike (commune festorum "b. Ma-riae Virginis): "Salve, sancta Parens, enixa puerpera Regem, qui caelum terramque regit in saecula saeculorum." Sta to z majhno spremembo in majhnim dostavkom prvi dve od sedmih vrstic, ki jih je kot pozdrav božji Materi v svoj spev, "Paschale earmen" naslovljen, vpletel pesnik Sedulius govoreč o Gospodovem rojstvu. Ta v latinskem krščanskem slovstvu naj starejši ohranjeni naravnostni ogovor Matere božje slove v celoti: Salve, sancta Parens, enixa puerpera Regem, qui caelum terramque tenet per saecula, cuius numen et aeterno complectens omnla gyro imperium sine fine manet; quae, ventre beato gaudia matris habens cum virginitatis honore, nsc primam similem visa es nec habere sequentem: sola sine exemplo placuisti femina Christo. 2) V slovenski besedi Sedulijev pozdrav pravi: Mati,pozdravijena,sveta! Ti Kralja nam si rodila, ki nebo in zemljo mogočno vlada skoz veke, ki njegovo božanstvo in vseobsečno gospostvo trajalo bo brez konca; ti v blaženem svojem telesu materinsko imela radost s častjo si device; ni ti podobne bilo pred teboj, za teboj ne podobne: Kristusu všeč si bila ti edina med vsemi ženami. Prvi dve vrstici tega pozdrava sta prišli kot vstopni spev v skupni obrazec maš na Marijine praznike, ki nimajo™ svojih posebnih obrazcev. Prva vrstica je ostala nespremenjena, v drugi sta pa v mašnem obrazcu dve nebistveni spremembi. Ra mestu manj navadnega "tenet", s katerim je Sedulius hotel naglasiti, da novorojeni kralj vzdržuje in kajpada tudi vlada nebo in zemljo,stoji v mašnem obrazcu po vsebini šibkejši glagol "regit", ki ga je -mimo grede omenjeno - že Remigius Auxerreski (+ 908) Sedulijeve-mu verzu pripisal kot pripombo. Ob koncu uporabljenega besedila je pa izraz "saecula" okrepljen s "saeculorum", a predlog "per" zamenjan z "in", ki je vsebinsko tudi nekoliko šibkejši nego "per: Sedulijev pozdrav božji Materi pa mesta ni dobil samo v mašnem obrazcu, marveč odmeva tudi iz cerkvenega oficija. Drugi psalm božičnih hvalnic uvaja in končuje antifona: Genuit Puerpera Regem, cui nomen aeternum, et gaudia matris habens cum virginitatis honore: nec primam similem visa est nec habere seauentem, allelula. Vse je Sedulijevo. Le manj znani izraz "enixa (est)" je sestavijalec oficija nadomestil z bolj znanim "genuit". "Cui' nomen aeternum" je medel, kar zgrešen posnetek Sedulijevih krepkih, naravnost veličastnih besed: "cuius numen et aeterno complectens omnia gyro imperium sine fine manet." Ob besedi "numen" je že stare prepisovalce Sedulijeve pesnitve obhajala skušnjava, da bi samoglasnik "u" spremenili v "o", nekateri so se ji dali zapeljati. Dva heksametra pa iz antifone zvenita neokrnjena, le da je v drugem pomožni glagol "es" pomaknjen v tretjo osebo? 0 ST # / ~ Tudi zadnji, sedmi šestomer Sedulijevega pozdrava je cerkev porabila v svojih molitvah. Vpleten je v antifono: Beata Del genitrix, Maria virgo perpetua, templum Domini, sacrarium Spiritus Sancti, sola sine exemplo placuisti Domino nostro lesu Christo: ora pro populo, interveni pro clero, intercede pro devoto femineo semu. Ta antifona sc rabi v hvalnicah sobotnega oficija Matere božje od svečnice do sobote pred pepelnico ter od sobote po osmini presv.Jezusovega Srca do sobote pred prvo adventno nedeljo (k Žaharijevemu spevu "Benedictus") in v večernicah Marijinega darovanja (21.novembra, k Marijinemu slavospevu "Magnificat"J. 2. Skoraj polovica - 11 kitic - Sedulijeve pesnitve o Gospodovem življenju (hymnus de vita Christi) je prešla v oficij dveh poglavitnih božičnih praznikov: v hvalnico svetega dneva in v večernice Gospodovega razglašenja. Himna o Gospodovem življenju šteje 23 kitic, ki se pričenjajo zapored s črkami latinske abecede (abecedarium). Kitice, v kakršnih je milanski škof sv. Ambrož ( + 397), oče latinske cerkvene himnodije, zlagal svoje ljudskemu petju namenjene cerkvene pesmi, obsegajo po štiri jambske dimetre (metrum Ambrosianum). Sedulijeva po vsebini prisrčno pobožna pesnitev je tudi po obliki prikupna. Jezik je preprosto lep. Pesnik ima tenek čut za kvantiteto samoglasnikov in hkrati spretno upošteva besedni naglas. Skoraj skoz in skoz uporablja rimo, t.j.,soglasje samoglasnikov v končnih slogih. Za himno v hvalnicah božičnega dneva je cerkev porabila prvih sedem kitic, dodavši jim primerno doksologijo; v večernicah epifanije se pa.prav tako s primerno doksologijo, pojo ali recitirajo štiri kitice, namreč 8., 9», 11. in 13«, ki se nanašajo na trojno razglasenje Gospodovo ob prihodu modrih, ob krstu v Jordanu in s prvim čudežem v galilejski Kani. V cerkvenem ofi-ciju je Sedulijevo besedilo nekajkrat "popravljeno". Tukaj podajamo kritično ugotovljeni -tekst s slovenskim prevodom. 3) Na spremembe in na nekaj jezikovnih ali vsebinskih posebnosti bodo opozorile pripombe ob koncu. 1. A solis ortus cardine adusgue terrae limitem Christum canamus principem natum Maria virgine, 2. Beatus auetor saeculi servile corpus induit, ut čarne čarnem liberans non perderet, quod condidit. 3. Clausae parentis viscera caeTestis intrat gratia, venter puellae baiulat secreta, quae non noverat. 4. Domus pudiei peetoris templum repente fit Dei, intacta nesciens virum verbo creavit filium. 5. Enixa est puerpera, quem Gabriel praedixerat, quejn matris alvo gestiens cleausus Iohannes senserat. Od tam,kjer sonce vzhaja nam, do skrajne meje zemeljske hvalimo kneza Kristusa, ki Deva ga rodila je. Sveta početnik blaženi prevzel telo je suženjsko, da, z mesom rešujoč meso, otel bi, kar ustvaril je. V naročje čiste matere spusti se milost iz nebes; Devica nosi tajnosti, ki prej o njih ni vedela. Srca prečisti hram na mah se v božji tempelj spremeni, nedotaknjena brez moža z besedo zgolj sinu spočne. Rodnica njega nam rodi, ki ga je oznanil Gabriel, ki Janez, v materi zaprt, čuteč ga, vzradoval se je. 6. Feno iacere pertulit praesepe non abhorruit parvoaue lacte pastus est, per quem nec ales esurit. Si s senom je pdstlati dal in jasli v hlevu ni se zbal, se z betvom mleka hranil on, ki ptice lačne ne pusti. 7. Gaudet chorus caelestium et angeli canunt Deum palamque fit pastoribus pastor creatorque omnium. Nebeški zbor se veseli in Bogu angeli pojo, pastirjem razodene se pastir in stvarnik vseh stvari. 8. Ilostis Herodes impie, ChrTstum venire quid times? Non eripit mortalia, qui regna dat caelestia. Sovražnik brez vesti, Herod, zakaj se Kristusa bojiš? Minljivih kron ne grabi on, ki večne krone nam deli. 9. Poant magi, qua venerant, steTlam sequentes praeviam, lurnen requirunt lumine, Deum fatentur munere. Pred modrimi je zvezda šla vodnica, jim kazala pot; Luč z zijeno lučjo iščejo, z darom Boga oznanjajo. 11. Lavacra puri gurgitis caelestis agnus attigit, peccata mundi qui tulit, nos abluendo sustulit. Stopilo v bistro reko je nebeško Jagnje, ki je greh sveta nosilo, ga s vodo nam krstno je izbrisalo. 13» Novum genus potentiae! Aquae rubescunt hydriae vinumque iussa fundere mutavit unda originem. ITov čudež vsemogočnosti! Se v vrčih voda pordeči, in ko kot vino teče naj, naravo voda spremeni. Naslednje vrstice hočejo podati ne izčrpno bodisi filološko ali teološko razlago navedenih kitic, marveč le nekaj za umevanje potrebnih ali koristnih pojasnil in pripomb. 4) 1. kitica. - "A solis ortus cardine" » od nebesne strani sončnega vzhoda" Štiri strani sveta so pri Kvintilianu "quattuor mundi cardine s” (Inst.orat. XII, 10, 67). "Ad usque (mesto: usque ad) terrjčae limitem" = do skrajno zemeljske meje na nasprotni, zahodni strani. Prim. Ps 112, 3: "A solis ortu usque ad oecasum laudabile nomen Domini." 2. kitica. - K izrazu: "Beatus auetor saeculi" prim.l Tim 6, 15: 'ftSeatus~~et solus potens rex regum et dominus dominantium,f. "Auetor saeculi" = početnik ali stvarnik časa in tega, kar je v času nastalo = sveta. "Servile corpus induit", prim.Flp.2, 7: "formam servi accipiensw; PC II, 55» 56: "servilia summus membra tulit Dominus." "Corpus induit" s pogledom na naslednje besede: "čarne čarnem liberans." "Corpus" in "caro" (pars pro toto) = človeška narava. "Ut... non (ne) perderet, quod condidit" = da ne bi prepustil pogubi, kar je bil ustvaril, to je, svoje stvari; prim. PC II, 21: "sua ne faetura periret." Stara inačica "quos condidit" je prešla v rimski brevir, a za prvotno obliko ima veljati "quod". 5» kitica. - "Clausae parentis viscera" je prvotno besedilo, "eastae" pa poznejša ,poprava’, ki je zašla tudi v rimski brevir. Izraz "clausae parentis", ki se je v himni menda nekomu zdel spotakljiv, je pa mirno ostal v psevdoavguštinskem govoru v 6.berilu 2.nokturna epifanijske vigilije: "Naturae iura mutantur in homine: Deus nascitur, virgo sine viro gravidatur, viri nescl-am seraio Del maritat: simul faeta est mater et virgo; mater faeta, sed incorrupta; virgo habens filixim, nesciens viium, nemper clausa, sed non infecuntia” (sermo 128. 1 v dodatlcu k 5« zvezku mavrinske Izdaje.)Prim. PC II, 47: "partus clausa (viscera) ingrediens et clausa relinquens." "Caelesti^s intrat gratia", prim.Lk 1, 35: "Spiritus sanctus superveniet in te." "Venter puellae baiulat secreta, quae non novorat": skrivnost, ki jo nosi Dovica v svojem telesu, je učlovečena "božja Beseda; o tej skrivnosti ni ničesar vedela, dokler ji nadangel Gabriel ni raztolmačil božjega načrta, Lk 1, 31-35. 4» kitica.-"Templun .. fit Dei;" prim. PC II, 45. 46: "ma-ximus infans intcmerata sui conservans viscera templi." "Intacta;” prim. PC II, 36: "angelus intactae cecinit .. Mariae." Zadnja vrstica: "Verbo creavit filium” je pod peresi korektorjev močno trpela. Misel, izražena v zadnjih dveh vrsticah, je jasna: Marija je nedotaknjena, brez sodelovanja moža, z besedo, s katero je v angelovo oznanilo privolila, spočela sinu; očetje pravijo navadno, da je s vero Ifid#) spočela. "Creare” = 4***) otroka2^oditi se rabi o obeh roditeljih skupaj ali o enem izmed njiju; o materi besedo rabi n.pr. Vergilij, ob katerem se je Sedulius likal, govoreč o Favnu, "Dryopo quem nympha crearat" (Aeneis X, 551)« PC II, 144 o Janezu: "nondum creatus "= še ne rojen. Najprej se je moral manj navadni izraz "creavit" umakniti bolj znanemu "coneepit", torej: "verbo concepit filium". Ko se je za Urbana VIII. v brevirju izvršila revizija himn, so že ,popravljeno’ vrstico popravili takole: "concepit alvo filium." "Alvus" = medenica (podolgovata posoda); preneseno: materino telo. Revizorjem pa je ušlo, da je cela kitica s prvo popravo vpletena v 5.respon-zorij 2. nokturna oficija na praznik Gospodovega obrezovanja in na vigilijo epifanije: "Confirmatum est cor Virginij, in quo divina mysteria, angelo nuntiante, concepit; tune speciosum forma prae filiis hominum castis suscepit viscerlbus: et benedicta in aeternum Deum nobis protulit et hominem* Domus pudici peetoris templum repente fit Dei. Intacta ne s c i en s vi rum v e rb o concepit filium. w ¥ako se ista kitica v enem' ofici.iu recitira v dveh re-clakci j ali, ki se z izvirnikom ne ujemata. 5« kitica. - Zadnji dve vrstici te kitice sta sedaj v rimskem Irevirju takole ,popravijeni’: "quem ventre matris gesti-ens Baptista elausum senserat," t.j., ki ga je, skritega v materinem (Marijinem) te^su, čutil Krstnik, od veselja poskakujoč. Po Sedulijevi form§ciji je Janez, še skrit v telesu svoje matere (Elizabete), začutil navzočnost učlovečenega božjega Sinu in od veselja poskočil. To se bolj ujema s poročilom Lk 1, 41. 44 in PC II, 144. 145: "quem matris dum ventre latet nondumque creatus (Baptista) senserat." 6. kitica. - Tretjo vrstico so rimski korektorji ‘za Urbana VIII. spremenili takole: "et lacte medico pastus est"; morda se jim je zdelo, da je "modicus" primernejša označba majhne količine mleka nego "parvus". Zadnja vrstica: "per quem nec ales esurit" je rahel odmev Gospodove prilike o pticah, ki ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, pa jih nebeški Oče živi (Mt 6, 26). 7.kitica. - V brevirju so v 2. vrstici tožilnik zamenjali za dajalnikV "et angeli canunt Deo", dasi je v 3. vrstici 1. kitice ostal tožilnik: "Christum eanamus principem." 8. kitica je piva od štirih, ki so porabljene za himno v večernicah epifanije in med nje osmino (razen nedelje, ki ji je dodeljen oficij na čast sv.Družine). Kot osma kitica abecedari-ja se mora pričeti s črko "K". Sedanje besedilo prvih dveh vrstic: "Crudelis Herodes, Deum regem venire quid times?" torej ne more biti prvotno. Sedulius je marveč zapisal: "Hostis Herodes impie, Christum venire quid times?" Lepa je utemeljitev, zakaj je Herodov strah prazen: on, ki podeljuje nebeško kraljestvo, ne jemlje s silo minljivega. J. kitica. - Besedilo prvih dveh vrstic: "Ibant magi, quam viderant, stellam sequentes praeviamRazlagi ne prizadaje nikakih težav in se ujema z evangeljskim poročilom Mt 2, 9: "et ecce stella, quam viderant in oriente, antecedebat eos." Je pa izročeno drugo besedilo, ki sme kot "lectio difficilior" veljati za pravo Seaulijevo formulacijo: "Ibant magi, qua venerant, stellam sequentes praeviam" = modri so šli (iz Jeruzalema od Heroda) za zvezdo vodnico, ki so bili po njej (po njenem opominu) prišli (z daljnega vzhoda v Jeruzalem); s njeno lučjo iščejo Luč (prim. Iz 60, 1. 3), novorojenega kralja, in ga s svojimi darovi priznajo za Boga. V naslednji (10.) kitici, ki je ni v brevirju, pesnik omenja plakanje betlehemskih mater nad pomorjenimi otroki, ki jih je nasilnež "na tisoče posvetil Kristusu za daritev". 11. kitica. - "Lavacra puri gurgitis" = kopel v bistri reki; prim.. K IS, 166: "Flumineum lavacrum."'"Gurges" m vrtinec ( v vodi); v pesniškem izražanju = globoka voda (reka, jezero, morje); prim. PC II, 160. 161: "limphasque (limpha ali lyznpha = bistra studenčnica ali rečna voda) beavit gurgitis et propriis snravit flumina membris." "Attigit" = nebeško Jagnje se je kopeli "dotaknilo", ko se je dalo v Jordanu krstiti; prim. PC II, 155. 156: "..delicta fugans Salvator nostra...attactu procul evanescere iussit." Zadnji dve vrstici v brevirju sloveta: "pec-cata, quae non detulit, nos abluendo sustulit." Če metrično razvrščene besede razpostavimo po navadnem redu, dobimo tole besedilo: nquae non detulit peccata, sustullt nos abluendo" = s tem, da nas je umil, je vzel grehe, ki jih ni sam na svet prinesel. K temu besedilu prim. PC II, 150. 151: .quod non habet, hoc milii tollit: non mala ut ipse gerat, sed ut ipse nocentia perdat." Kristus je prišel k Jordanu, "ut acciperet hoc, quod dare vene-rat ipse," namreč krst (PC II, 142). Po Huemerjevi recenziji pa je Sedulius dejal: "peccata qui mundi tulit, nos abluendo sustu-lit" = (nebeško Jagnje,) ki je nase vzelo grehe sveta, jih je odvzelo s tem, da nas je umilo ( = s krstom). Dasi se to zdi nenavadno, se pa ujema s tistim, kar Sedulius pravi v PC II, 155.156: "delicta fugans Salvator nostra gerendo tersit et attactu (namreč s krstno kopeljo) procul evanescere iussit." - 12. kitica v brevirju izpuščena, omenja čudeže, ozdravljenje bolnikov in obujanje mrtvih, s katerimi je Gospod potrdil vero (dedit fidem), da je Bog njegov Oče. 15» kitica se začenja s vzklikom: "Nove vrste čudež", različen od tistih dveh vrst, ki jih je sumarično omenila prejšnja kitica. Voda v vrču spremeni svojo barvo, spremeni celo"svojo naravo, svoj izvir (origo), ko se ji ukaže, naj "toči vino"; "vi-numque iussa fundere nutavit unda originfm." Prim. opis čudeža v galilejski Kani PC III, 3 - 7: (Dominus) fusas in vinum con-vertit aquas; amittere gaudent pallorem latices; mutavit latta saporem unda suum, largita mfrum, mensasque per omnes dulcia non nato rubuerunt pocula musto" (Gospod je natočeno vodo spremenil v vino; tekočina (latices) je veselo izgubila bledo barvo; vodni curek (unda) je radostno zamenjal svoj okus in dal nemešano vino (merum), in na vseh mizah so bile sladke čaše rdeče od mladega vina (musto), ki ga ni trta rodila). O p o m o e . 1) Latinski krščanski pesnik Sedulius je bil rojen najbrž v Italiji. Pesnil je, kot se da sklepati, v prvih treh desetletjih 5.stoletja. Njegovi večji deli sta "Paschale carmen" in "Paschale opus", to v nevezani, ono v vezani besedi. (Kratici: PC in PO). Naslova utegneta o vsebini zbuditi napačno predstavo. Ne gre za spisa o velikonočnem prazniku, marveč za spisa o življenju in čudežih velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano, Kristusa ( 1 Kor 5, 7; prim. posvetilo pesnitve duhovniku Ulaoedoniju, PL 19, 545/46). Najprej je nastalo pesniško delo, obsegajoče 8 distihov za uvod - vabilo k preprosti velikonočni večerji - in 1757 heksametrov, razdeljenih na pet knjig; prva le-teh, nekak uvod, poveličuje čudeže, ki jih je Oče s Sinom in Svetim Duhom (PC I, 292. 295) storil v stari zavezi, nadaljnL1 tri opevajo čudeže, ki jih je Sin s Očetom in s Svetim Duhom (PC I, 295. 296) storil v novi zavesi, peta pa govori o Gospodovem trpljenju in poveličanju. Sledeč evangeliste, zlasti Mateja, pesnik o evangeljski zgodbi razmišlja ter jo alegorično in mistično razlaga. Jezik je preprost, a lep, verzi so pravilni. Kasneje je Sedulius po želji svojega očetovskega prijatelja Macedonija svojo pesnitev prelil v prozo. Predelava, "PO", je stvarno nekoliko razširjena, jezik je pa s retoričnim nakitom preobložen, včasi kar težko umljiv. - Manjši Sedulijevi pesnitvi sta elegija v 55 distihih in liirana o Kristusovem življenju v 23 kiticah. V elegiji se pesnik, razen v prvem distihu, poigrava z epanalepso, t.j. prvo polovico heksametra ponavlja v drugi polovici pentametra, ko n.pr. o Adamu in Kristusu ter o Evi in Mariji pravi: Jnius ob meritum cuncti periere minores, salvantur cuncti unius ob meritum. Sola fuit mulier, patuit qua ianua letho, et qua vita redit, sola fuit mulier. 0 himni pozneje več. - "Paschale carmen" in Paschale opus" s posvetilnima pismoma ter elegijo in himno je po rimski izdaji jezuita Favstina Arevalo (1794) natisnil J.P. Mirnot PL 19, 533 - 770. Novo kritično izdajo vseh Sedulijevrb del je za dunajski Corpus seriptomkm ecclesiasticorum latinorum priredil J. Huemer (vol. X, Vindobonae 1885). Edini izvod te izdaje v Ljubljani je zgorel s celim Corpusom vred ob požaru v Narodni in univerzitetni knjižnici leta 1944. Elegija in himna o Kristusovem življenju sta po Huemerjevi izdaji natisnjena v Ana-lecta hymnica medii aevi L, 53,- 60 (zbirke v Ljubljani ni); himno in pozdrav Materi božji (brez kritičnega aparata) je objavil tudi G.M. Dreves. Ein Jahrtausend lateinischer Hymnen-dichtung I (Leipzig 1909) 30/31« 2) PC II, 53-69« 0 jezikovni plati teh verzov prim. C. \7eyman, Beitrage zur Geschichte der christlich-lateinischen Poesie (MUnchen 1926) 121 - 125. 3) Prvih sedem kitic je poslovenil Silvin Sardenko (Božji vrelci /19../ )• V novem prevodu sem njegovih vrstic ohranil le ne- kaj malega. 4) Na splošno dobri, dasi v podrobnostih ne vedno neoporečni razlagi sta: J. Kavser. Beitrage zur Geschichte und Erklarung der altesten Kirchenhjmmen I (Paderborn 1881) 350 - 382; A. Schulte, Bie Hymnen der Breviers nebst den Seouenzen des Missale 2 (Padorborn 1906) 143 - 147. 150 - 153 (leta 1921 je izšla 4. izdaja tega dela, ki je v Ljubljani ni). Dr. Pr. Grivec: De episcopo J.G.3 trossma^rer Joseph Georgius Strossmayer /n.1815/»episcopus Djakovensis in Croatia /1850 - 1905/» operibus suis namen celebre sibl com-paravit,praesertim labore pro unitate eoclesiae ac sermonibus in concilio Vaticano. De quibus hodie usque in libris etiam sci-entificis minus exacta quaedam pervulgantur,recentissime in ar-ticulo magni Dictionnaire_de theologie catholigue /DTC,t.XIV, fasc.134/6,ParisIIš~194l7čol725307577~čum”fontes~iam sat pate-ant. De celebre episcopo tria opera oroatica graviora eistant: 1* M.Pavič et M.Cepelič, J.J.3trossmayer /opus amplum panegyri-cum7Žagreb~190d7477~27~T.Smičiklas, hacrt života i djela bisku-pa J. J.Strossmayera /opuš""sčlentlficum,editum ab Aoademia scien-tiarum,Zagreb 1906/; 3. ^•|išid, Korespondencija Rački - 3 trošenj er /edidit Aoademia scientlarum,Zagreb,1928 ss/. De eiua sermonibus et actis in concilio Vaticano scripserunti JU 3 pil e tak B is kup J.J.3trossmayer u vatikanskem saboru. /Zagreb 19297» 2.J. OberSki, 3 tr os smay er ov i govori na vatikanskem koncilu /Zagreb-19597»""ln utroque libro iterum vulgantur sermones episcopi D ja-kovensis,deprompti ex opere Mansi-Petit, 3acrorum oonciliorum nova et amplissima collectio t750~-~527adiecta versione croatica cum annotationibus. V Itaque iuvat breviter disserere de sermonibus episcopi Dja-kovensis in concilio Vaticano ac de eius labore pro sancta unitate. I. In concilio Vaticano. De actis et sermonibus episcopi 3trossmayer in concilio Vaticano pl ur ima collegerunt 'jih. G r and era t, Geschichte des Vatika-nischen Konzils /tres torni 1965757opuš”e-t:i-am Gallice editum/ ac Mansi-Petit in collectione supra laudata. Bed seriptor articuli in-DTC~7item Lex.f.Th.u.K./ utrumque opus gravissimum ac minime negligendum plane ignorat. Ex hisce operibus atque e textu ser-monum evidenter elucet episcopum Djakovenaem opinionibus et prae iudiciis gallicanis imbutum fuisse. Auctor articuli in DTC ami-cos episcopi sensus erga Gallos valde laudat,at de eius mente gallicana tacet. Theologis Slaviš /Croatis/ non sat commendari potest,ut de opinionibus gallicanis ep.3trossmayer in concilio Vaticano asseveranter repetitis,postea autem partim retraetatis, dilegentius disserant. Cum illis opinionibus cohaeret quaestio de relatione 3trossmayer ad veterocatholicos Germanos. De hac relatione quaedam nova vulgata sunt in litterarum commercio Ra- čki-3 troasmayer,edito a F.Bišič in opere aupra laudato. titrosa-mayer demum a.1873 ineunte~definitioni infallibilitatis adhae-ait. 1'amen a. 1874 adhuc amicaa habuit relationea ad Ddllinger /šišid I, 331 a/. Rački minus cautum loquendi modum epiacopi de hac amicitia vituperavit. Katione habita opinionum gallicanarum diudicanda eat quae-atio de auppoaito faleo aermone,atolide conaarcinato et Tlmpuden-ter vulgato a aacerdote £iexicano apoatata J.A.de Eecuddro atque ab ecclesiae Inimicis ubique terrarum iterato variia linguia a para o. Causa epiacopi fortiter quidem,attamen aegre defendeba-tur,quia eius veri sermones gallicani publici iuris fieri non poterant. Anno 1876 demum auctor perfidus,poenitenter criinen su-um atque iniuriam episeopo illatam confeaaua eat in ephemeride America del 3ud /Buenos Airea/. Missionarius lazarista Petrus titoIIenwerkde~hac re episcopum 3trossmayer certiorem fecit epi-stola,die lS.Augusti 1876 in urbe Buenos Airea scripta lingua germanicai "Euer Biachoflichen Gnaden,Erlaube ich ruir anbei eine Er der hier erscheinenden America del Bud zu tibersenden, 3ie ent-hiilt ... das Gestandnis3~eine3~iaannea7der Ihnen schvverea Unrecht gethan,indem er bei Gelegenheit des Vaticanums unter Ihrea Kamen eine Rede veroffentlichte,die vor Kurzem hier von Keuem von Protestanten verbreitet vvorden iat. Darauf hin hat er aich als Verfasser genaant und dadurch wenigatena um etwa das Aergerniss wieder gutgemacht. Obwohl ich mit dem Verfasser in keiner_Ver-bindung atehe,weiss ich daas er wtinscht,sein Wiederruf mBge in Europa~allgemein bekannt werden. Dr.Joad Augustin de Escudero iat Mexikaner,war dort Augu-stiner,verlieas eigenm&chtig seinen Orden,trieb aich in 3panien, Prankreich und zur Zeit des Concila in Italien herum,wurde Pro-teatant,Preimaurer,Karbonaro,Prediger,aelbat protestantis cher Biachof und gab als solcher noch in Braaile und Montevideo Aer-gernisa. Hier in Buenos Aires stihnte er aich mit der Kirche wie-der aua,und heiratete,naoB.6em in Rom aeine Priesterweihe als nichtig erklart worden v/ar ... Jetzt ist er Rčdacteur der America del Bud. Ob seine Bekehrung aufriohtig iat? Gott allein welaa eš7"*lčh""žweifle..." Bxeinplar huiua epiatolae tranaacriptae,a Strossmayer Romam miasum,in tabulia Vaticanis inter acta conoilii aervatur;inde in o_;ere Th.Granderath /111,189/ et in colleotione ^ansi-Petit /t.53,9987~vulgatum" est. 'ieatimonium huius epiotolae ipse epi-scopus primua vulgavit in litteris paatoralibus a.1881 /de uni-one ecclesiarum et de aa. Cyrillo et Methodio/,aed non exacta accuratione. Gircumatantiae reconciliationia illlus falaatoria enim "piarurn aurium" fidelium simplioium fere offenaivae aunt; ideo 3trossmayer illas tacuit ac causam rhetorice ad aedificati-onem populi adaptavit paraphrasi libera: "Sacerdoa quidam in America Meridionali poenitenter faaaua est se illum sermonem mihi auppoauisse,offerens mihi omnimodum satisfactionem per manus aui confessarii." Anno 1890 autem episeopo Brixinenai seripsitt "Der- selbe ungluckliche Priester hat indesaen am Enče aeinea Lebena Buaae getan und hat den Prieater,vor dem er seine letate Beicht abgelegt,gebeten mir zu sehreiben und mich um Verzeihung zu bit-ten ... Dieaer Brief wird in meinem Arcliive aufbewahrt,und ich habe aeinen Inhalt auch Rom bekannt gegeben." 2/ Diacrepantia paraphraadoa a veritate epiatolae misaionarii P.titollenwerk ita-que progressu temporia crescebat. ulioer falaator eo tempore,quo P.3tollenwerk epiacopo scripsit,uxorem duxit ao directionem ephe-meridia auacepit. In illa epiatola nec mentio periculi mortia nec confeasarii nec aatisfactionia oblatae fitjimmo periculum in-atantia mortia manifeste circumatantiia ezcluditur. titollenwerk ipae nequaquam confeaaionea falsatoria ezcepit. ticribit enim se nullum commercium cum falaatore habere; de iius ainceritate du-bitat. Quae ex epiatola iam iterato vulgata manifeate elucent. Mihilominus fabuloaa illa paraphraaia in libria croaticia atque in D01C repetitur. Gui bono? Fabula pia fabulam malignam minime retundere poteat. Inimici ecclesiae catholicae,testimonium Petri titollenwerk negligendo,calumniosum aermonem falaatum aaeculo XX ineunte ad-huc divulgabant. Uit imam editionem aermonia calumniosi vulgave-runt veteroaatholici Croatae,a.l926. In annotatione acribunt: /Catholici/ fruatra clamant,hunc aermonem non esae authenticum. Romae habetur textus primogenua. Cur non fit iuria publioi? Quia in ipao multa graviora de auperbia papae continentur." Haec ca-lumnia ultimo diaaoluta eat edita collectione ^a^ai-Petit,t.50 -53»a.1926/7 V Desinat iam vulgari fabuloaa paraphrašia de poe-nitente confessione sacramentali falsatoria ac de aatiafactione oblata,ne detrimentum capiat veritaa Integra! JNomen episcopi Stro3amayer in concilio Vaticano quibuadam uiabria obscuratur. Eius laborea pro unitati/ ecclesiae vero cla-rius aplendent, II. Pro unitate ecclesiae_ titrossmayer iam priinis annia aacerdotii et episcopatua sui ideam unitatis ecclesiarum amplezus eat eamque cum idea frater-nae concordiae populorum tilavorum consoeiavit. Una cum amico suo dr.Francisco Rački, historiae tilavorum ac ss.Cyrilli et Methodii p e r i t iša La o ', cul tuni se.fratrum hac mente fovebat et promovebat. Ecolesiam suam oatliedralem,pergrande opus suum,dedicavit: Gloriae Dei,unitati ecclesiarum,concordiae et amori populi aui. In eccle-aia cathedrali,s.Petro dicata,altare aa.Uyrilli et Methodii ere-xit. In eccleaia seminarii clericorum atque in cathedrali piam fundavit unionem in honorem immaculatae Conceptionia B.M.V. pro unione ecclesiarum. De hac pietate ac de unitate ecclesiae serip-ait epistolam paatoralem a.1877» Litteras encyclica» Leonis XIII Grande munua /l88o/ de aa.Cyrillo et Methodio magnis aollemnita-tibus~čele~ravit,praeoertim autem epiatola pastorali a.l881,Anno sequente litteris pastoralibua de schismate et unitate reapon-dit tribus episcopis Serbis /duce ep.Nicodemo Milaš/,litteras encyclicas Leonis XIII ac DJakovenses impugnaAtibus. Buces utiionis Bulgarorura cm eccleaia eatholica a.l860.epi-scopum Djakovensem adierunt,ut eos iuvaret. Maioris momenti est eius societas cum doctis Russis,Ioanne Gragarin, I.Martinov, P. Pierling, imprimia ouin Vladimiro Solovjev,quae societas a multis param aestimatur,a scriptore articuli in DTU autem ignoratur. Grrandis philosopnus Russus a.1886 ut hospea dooti canonici P, Rački,praesidis Academiae scientiarum,amici epiacopi Strosamayer, trea menses in Croatia mane it; Zagrebiae librum ščnoat* teokratii ocripsit et typis man&avit,opus~praečlarae ar-tiš7a~Ru68is”/57Rerdjaev e.a./ prae omnibus aliis Solovjevi ope-ribus ut opus vere "geniale" praedicatum. Anno 1888 exeunte ite-rum Zagrebiam venit ibique proemium libri ie et_l»_^glise universelle scripait,oui vestigia atyli ac idearum epiacopi Štrossmayer impresae aunt. Ardentis animi impetu clamat,se nomi-ne Christianorum Russorum approbare illa,qu&e "episcopus gentia Croatae mira dicendi facultate annuntiavit." Eiuadem epiacopi mentem spirat Memorandum a Solovjev a.1886 Zagrebiae de unitate redintegranda exaratum,ab epiacopo Stroaemayer Sedi apoatolicae propositum.Philoaophua Russua in Croatia a.1886 et 1888 ut ho-spes canonici Rački et epiacopi Djakovenais ad auamum ingenii sui fnstigium evolavit.animi et corporia viribua salubriter re-creatis. Quae e collectione operum et epiatolarum /t.I,a*1908/ Solovjevi atque ex epiatolarum commercio Rački-Stroasmyer /ed, F.siši<5/ abunde elucent. Ruraua etiam in acriptia epiacopi Djakovenais vestigia ide-arum Solovjevi apparent,praeoipue in duabus eius epistolis,qua-rum prima destinata est cuidam Ruaso,altera cardinali Rampolla miaaa. Prima scripta eat die 5*Augusti a.1886 in balneia Rogaška Slatina in Styria meridionali /slovenia/,paucis diebua poat colloquia cum Solovjev,qui menae Julii ad finem vergente^ plu-res diea ut hospea epiacopi illic degebat. V strossmayer die 23.et 24.Julii canonico Račkj acripait,se in omnibua cum Solovjev conaentire eumoue adamasae Mmirandum ac sanctum virum Provi-dentiae divinae". 5/ in epiatola /lingua latina scripta!/ igno-to Rusao illuatri destinata,nulla Solovjevi mentio fit.nihilomi-nus eo fine aoripta videtur,ut illum contra adversarios operiš unitatla eccleaiarum defenderet atque opinionem puhlicam russi-cam illi conciliaret. Stroaamayer quidem ae ipsum defendit: "Si ... aaepius dictum scriptumve fuit: me caecum,ne-acio cuiua aut quorum,instrumentum ease,calumnia certo haec et suiama iniquitas eet. Rullius ego ... nisi soliue Dei,fidei et vocationia meae instrumentum aum." Aat haec etiam ad Solovjev defendendum scripta aunt. In Russia enim rumorea spargebantur, eum adhaesiae epiacopo famoao,instrumento Austriae aliorumque Ruaaiae inimicorum, In prima epiatolae parte Strosamayer ideam Solovjevi fundamentalem de unitate ecclesiae in theandrismo /Bo-gočelovečeatvo/ fundata expresaitt "Praecipuum incarnationis di- vinae mo t ivurn,ultimua item redemptionis nostrae scopus ... est unitas generis mortalium, quae Christo Domino ... msucime cordi fuit,cum in ara crucia ... genus humanum redemit et aeterno Patri auo reconciliavit. Ecclesia igitnr,quae veri nominis aponaa Christi et vivum eius corpus sit ... una ait opcrtet ... Hocce votum et desiderium utrique ecclesiae sanctissimum,intimna,prae-cipum et purum." Post haec episcopns ,auum slavophil.ismum cum Ruaaico coniungen3»scribit: "Yult evidenter Deus,ut tilavi et ecclesia Crientis,in fraterno utioue cum ecclesia Oooidentia foedere»sint Europae salus ... ut Asiae et feris eiusdem gentife bus sint regeneratio,divinioris item vitae et salutis per chri-stianam religionem fona ... Ut huic ... vooationi et praedesti-nationi Russia ex asse reapondeat,in id imprimis intenta eaae debet,ut viva illa fides,pietas ... et ad puaevia sacrifioia in boirum oommune promptitudo, quae optimo fratrum Rus s or urn populo prdpria est,eancta quoque semper sianeat ... ut tota gentia uni-versae anima et conscientia,divino lumine veluti compenetrata et ad dignitatera regalis sacerdotii elevata, pajl omnjlno ac ido-nea sit arcanis Bei consiliis,effusiori mensura complendis,Ita fiet,ut gloriossisima Poissorum natio ... ferraentum evadat divi-num,quod totam Europam compenetret,et ad novioris ... vitae con-ditiones revocet ... Hanc reconciliationem ... et unitaten fi~ des sancta utrique ecclesiae coramunis»commune item,quod in sinu earamdem quotidie offertur sacrificium,summopere exigit. Prae-iudicia potius inveterata et praeconceptae opinionea nos magis ab invioem separant,quam res ipsa" ... dub finem epistolae ideam imperii Christiani /Russici/, quam Sclcvjev usque ad a.1890 asseverabat,cum sito slavophilismo et russophilismo cormexam,celebratt "Prima a era e ehristianae tempera suura,divino munere,nacta sunt Constantinum Magnura. Me-dium aevurn. habuit Carolum ilagnum ... Qvuantopere nos trum hocce tempue huiuemodi viro et augusto imperatore opus habeat,patet et ex rei ipius natura ... Bacile perspicies, cnr natio teutoni-ca,cur eti&m natio latina hodie ecclesiam et orbem terrarum tali viro neutiquearo providere pose it. Baec gloria,laus et honor tiebebitur optimae,religios^issime et generosissimgte Slavorum Ruseorum genti,id autem est: Augustissimo et Christianise imo Imperator! Tuo,qui immortali Sua gloria reconciliationis inter duas dissidentes eccleaias initiator et aitctor factus,veri nominis patronus,et advocatus Christi Domini et ecclesiae eius san-ctae ... eff.icietur,et fidei oanctae et divini Kuminia ... spi-ritura in omnes publicao et in privatas res ... introducet ... Bet Beus Optimma IiaxdLmus,ut que ocivs sub auspiciis Tui optimi et religiosissimi Imperatoris in tempio Ajae Sophiae festum reconciliationis inter duas sorores ecclesiae,unaque autem et in ecclesia 0.Petri vaticana solemnissime celebretur." Profeoto proprium documentnm mentis episcopi faznosi eius-que cum solov jev aiaicitiae! In litteris cardinali Rampollae /die 6#Oct.l883/ solovje-vum "amicum" suum dicit,eius libri "La Russie et l»Eglise uni- verselle" argumentum fusius exponit laudatque,praecipue etiam partem tertiam sophilogicam appr&bat,"doctrinae sanae plene con-formem" V # yu-b finem similiter ao in epiatola priore neoeaai-tatem imperii Christiani praedica*: "S lav os plane ... futuros, qui verae Dei Ecclesiae incorporati regnum et imperium oonstitu-entjiiamortali et regio Jesu Christi muneri et sociali religionis nostrae prorsus respondens,5l7""atque V.N.Beneševič /a. 1907» 1908, 1911/. ~Ant oninuš Kapus t in primum palaeoslavicoiami codicum indicem confecit; quem auctor huius artlculi,qui menee Octobri anni 1935 monasterium S.Catharinae visitaverat et ea occasione collectionea codicum slavicorum aecuratius perlustrare potuit, emendavit et camplevit. hon tam nota est collectio codicum,qui in Bibliotheca patri-archatus Graeci Hieros olymis asservantur. yuae collectio 1984 codices comprehendit,plerumque Graecos, 'qui ex variis Palaestinae conventibus in eam allati sunt,plerique e venerabili laura S.Sa*# ^bae /hod. Mar Saba/. In iis etiam quattuor codices palaeoslavi-ci biblici inv en iuntur,pulchr is characteribus cyrillicis exarati atque pioturis artificiosis nrnati, Bibliotheca optime ordinata est,codices numeris signati. Adest et index omnium codicum,in lingua Gr ra e ca typis editus. sCodicum slavicorum mentio fit in KLo-pae Jd._Koikjrl ides, TiKyjj "fiTpAto \T+j /Additamentum ad indicem principalem/« *£y et in fine P*a«fationis in evangeli-um S.lucae fol,163a/. Folium 7b explet pictura,exarata partim atylo byzantino /para superior cum figuris Constantini et Hele-nae,manibus crucem in medio tangentium/,partim antiquo stylo ruaaico /para inferior cum figuris aninalium et plantarum/ab ipao acriptore confecta. l’extus,qui piqturae inaertua eat et hi-atoriam codicia narrat,exaratua eat iiadem characteribus et ea-dem lingua palaeoalavica ac ceterae paginae codicia. scriptor bis /fol.7b et 163a/ indicat ae codicem die 13 /16/ Januarii annoRpoTperfAciase. Annum,litteria cyrillicia expreaaum,Koikylidee,vel iam alius quidam ante eum,non recte interpretatus eat. Putabat enim agi de anno 1173. Re vera litte-raeCA|Oe>7~ significant annum 7173,quod intelligendum eat a crea-tione mundi»yfe-que a d JShria tum-/. Si de hoc ntunero aubtrahuntur anni 5508 /iuxta Byzantinoa spatium a creatione rnundi uaque ad Chriatum/,remanent 1665 anni. Evangelium nos trum ergo exaratum eat anno 1665»quod accurate cum ils concordat,quae in folio 7b de origine codicia narrantur. Moldavi& enim ducatua independens demum ca. annum 1360 facta eat. In aerie autem ducum eius, quam E.Golubinskij compoauit, V unus tantum Eustratiua dux,co-gnomine Daby2 /^olubinakij: Dabiša/,invenitur,qui dominua Molda-viae annia 1662-1666 erat. Azm.ua ergo,quo codex aeriptua eat,a Koikylide falao indicatur. Scriptio codicia continua est,litterae elegantea ab initio usque ad finem,menda fere nulla. Interpunetionia aigna rara,ple- % rumque puncta rubra vel f lava. Col or litterarum niger est,excep-tis ad-notationlbua liturgicia in textum inaertis, quae rubri co~ loris sunt,hic illic auratae,praesertim in evangelio S.Joannis. Cerasiua codicem,quem acripait,etiam ornamentis artificio-ais inatruxit. In fronte singularum partium depicta aunt artifi-ciosa "capita",ubi auctor figuria animalium et plantarum usus est. Primae paginae evangeliorum praeaertim artificiose confec-tae aunt. Haec fuit ratio,cur auctor in initio evangeliorum S«,-/ lucae et S.Joannis usus sit firmiore et pretioaiore membrana# Specie externa codicia concludi poteat eum non multum aut nihil in usu fuisse. Probabiliter solummodo Bibliothecae mona-sterii,cui donatus erat,aut principi ouidam diviti ornamente fuit. Olim codex abunde auratus et argentatua erat,sed laminae aureae et argenteae lapau temporum deperierunt;remanserunt sola veatigia in parte exteriore involuori purpurei. Codex 2 /sec.Koikylidem; nune signatus n. 13/. - letraevan-gelium~elčut Codex l,seeundum Koikylidem a.XVI. in regione Da-nuvii /Koikyl.* /V TTeL^LcPev v*. / i.e. in /H tooldo^lachia aeriptum. Membrana,33.7 x 23.7 cm. Polia /deserip-ta/ 259« Argumentum et divisio aeque ac in Codice 1, excep-to Indice partium lectioni liturgicae deatinatarum,qui in fronte codicia invenitur. Textus evangelicus aeriptua eat in una colum-na 21 vereus complectente, ceterae partea in tiuabus coluumia cum 25 versibus,sed adhibitia litteria minoribua. Scriptio codicia continua eat, in omnibus partibus aeque pulchra,interpunctionia signa /puncta/ rara,color litterarum pallidior quam in Codice 1. Notae liturgicae in textu expreasae aunt litteria auratis. Brevie annotatio in fine codicia /fol.259a/,probabiliter ab ipso aeriptore codicia adjecta,lectorem certiorem facere vult codicem exaratum eeae in urbe Sučava manu "stupidi" diaconi Michael is, Rus si, qui oeto menaibua seriptione occupatus erat. In fronte codicia,in folio vacuo,Dositeus,patriarcha Hiero-aolymitanus,manu propria tiraeca lingua~adnotavit ae menae Septembri a. 1680 codicem e vetusto monaaterio S.fiicolai in Moldo-wlachia Hieroaolyma attuliase. In textu nulla invenitur pictura,exceptis paucia ornamentia in fronte quarundam partium libri. Initium uniueouiuaque Evange-lii ornatum eat 11 capite" ,artificiose facto,et littera grandi /initiali/,quae variia coloribus aplendet. Duo folia,unum cum initio Evangelii S.Marci,et alterum cum initio Evangelii S.Joannis quiaam deripuit et ita codicem graviter mutilavit. Codex destinatus erat uaui liturgico eiuaque forma externa docet eum hunc finem melius asaecutum esse quam Codicem 1. Liga tua erat aimiliter ac Codex 1. Laminae aereae in fronte libri iamdudum deperierunt. Codex_3 /aec.Koikylidem^nunc n. 14.signatus/. - Tetraevan-gelium7čharta,secundum Koikylidem a.XIII. Polia 376. Forma 32.7X 20.6 em. Quod ad argumentum et diviaionem attinet,plane concor-da* cum Codice 2. Bon aolum textua evangelieua,aed etiam aliae partes aeriptae/ aunt in una columna /22 x 12/ cm 18 versibus. Codex ori ,i»em traxit e r.cmaterie,quoA dloitur "Eoetrae purinsi-ime tKminae" /in oldovrl&ehia/, ubl :ncmehus,nornlne 1 iktlakij, "servva Del'* , imsu ouluatiaro principie ern geripeit,9iout brevie adnot^tlo in fine ew id« / f ol. 576b/ indlcat. "Cepita* lv»ngeliorum .doam ;.ia tria. Interpunetionio sigrn et nota® liturgične eunt aiout in vo>'- \e* 1 et 2. Codea eaplloit oum eequentl D(K(AMift|«Aitti in oal ce ttenoleglls (f /U D A U_i M TC A jBTroy d A13 lu o M oy [To KA <1A A 0 Y K.o/W6Hf/x Ceder. UAiii litur ,ieo rt—t tim ime—t,taimi longo asa non Ita attritu« aiout ootiloe« me. It lot* Iiigatvui emt in erica fleva, f3m^:ientorun aureorum vel ergenteorum nuli* In te^uaiente exiotimt veatipiA* vouex _4 /oec.Koikyl. ;novur al./tun n«26/, - 7«traevaiv;ellua, mul IltujTioo Aestinatm, vi »rta* >erintue in . oldeeeleehlaeae» cundun Koikylidem w, iV • Forra 29 jc 19,8 om, 5eztu» ©eriptua in una oolumna otam 21 ver»ibu*i. ^rgimentum et dlvieio »imt aiout in Codioe 1, Diuturno usu lonfe naglo attritua eeit ouam ceteri oo-dloea. Ornamenta eunt a ir. pil lota h c A H Ti ,Jj oy. Aut in eo- dem. versu verba ui, ; >y'j /R^oUeč.p1 f ,'Vk: ^ ^, antiqui vertebant: HC oyBoiA CA /Tf Vil ATM tf/\plA fr £ H 1*1 C&O /genet.post nega t i onem/, n os tr i autem codicea habezlt: h. p OYBoIA?A TT£'4 Tfd frCHR 7ftdv/accnaat. P0dt nega ti onem, si cut textus G-raecua/. 4. $extua biblična codicum cuin veraionibna palaeoslavicia vetuatisa iinia comparatus ostendit n on obatantibua emendationibus posterioribua satia magiium nu/aernm iormarum pr im igan iai*um in tex-tu biblico romana ia s e, tal iuni praeaertim,quae in evangeliario Ostromiri /s.XI/ et tetraevangelio Galičenai /a.XII/ reperiuntur. Codicea Bibliothecae Hierosolymitanae illum typum linguae palaeo-alavicae praeatant,qui inde a aaeonlo XI. apud Rnaaoa vigere coe-pit et textum continent valde affinem illi,qui in Biblia manu acripta Grenaadii,archiepiscopi Novgorodensis /a. 1499/»vel in Biblia Oatrogenai, a. 1581 aumptibua Conatantini Oatrožkij typia impressa. 5. Bx dictia etiam patet codicea Hierosolymitanoa ad illeun seriem codicum palaeoalavicorum pertinere,quam C.VoakreaenskiJ quartam /ultimaia/ palaeoslavicae veraionia Evangellorum^redacti-onem vocat. Codicea huc pertinentea aliquas lectionea variantes primigenias quidem adhuc conservanttplerumque vero correoti eunt et cum textu typis impresao conoordant. 7/ 6. Quod autem ad artem criticam textus biblici attinet,co-dices aupra nominati nihil novi praestant. Ideo minoris ponderia aunt pro theologia quara pro philologia. ded etiam hoc respectu certo insigniores aunt codicea biblici dinaitioi,characteribua cyrillicia acripti,quorum aaltem aliqui ad aetatem vetustiorem, quam codicea Hieroaolymitani,pei*tinent. Annotationes. 1. Staroslovenski rokopisi v sinajskem samostanu sv.Katarine /Les manuscrits paKoslaves du iilonast&re Saint Catherine au ilont Sinai/. Bog os lovni Vestnik XVI /Ljubljana 1936/ pg. 161-180. 2. Amplum indicem codieum ti-raecorum N.T. nuper edidit W.H. Hatsch /The greek manuscripts of the New Testament ±n Jeru-salem.-American Schools of Oriental Research Publictiions of the Jerus&lem School. Vol.II. Pariš 1934/. 3. Of. E.Oolubinskij, am* lije /£f/JPS« 338. 4. iiid. pg.344 suh n.59« - Dubium de possibilitate anni 1173 iam C^R^regor^ expressit in suo opere Ml'extkritik dea M.T." /Leipzig-!90§7 Pg.743. 5. Prima duo folia Ev. 5.Matthaei /fol.8 et 9/ cum imagine Evangelista« quidam esrellit aut excidit. Judicio bibliothecarii archiep. Melitonis id Porphyrius Uspenskij fecit. Proinde Evangelium cum Mt. 1,9 incipit. 6. Gf. Jos^ Vajs, Evangelium sv.Matouše. Text rekonstruovanjf / Praha“l93Š7~Pg • 5 • 7 . 0 .V oskr es enaki j, 6^ a c H-vtt i e c K t S-C >K. 6>č 'c cVf«- 6/ - tu) c^ia (ptcHfa HtpJi t&o,rkJieuf SC ot% y. A/ aaAcv 7 c sc ua^x yieiK avttL *yvc ^r £ f> “ 1 - - 159 - Dr,Tinko Močnik Pooblastitev z a poroko Pravilo je,da vsak,ki ima kako zvanje,sam osebno vrši posle svojega zvanja,vendar se more dogoditi in,kakor praktično življe-nje dokazuje,se dejanski tudi dogaja,da iz fizičnega in nravnega vzroka ne more vedno sam opraviti posle; za take primere je pravo uvedlo pooblaščenje,ki je dej,s katerim imetnik zvanja prenese »vojo pravico izvršiti kak pravni posel na drugega, Ta je pooblaščenec, oni pooblastitelj, Pooblaščenje se tudi imenuje preročba, prerodilo /Wolf-?leteršnik~Slovar/;od tod se moreta izvajati samostalnika preroditelj in preročenec in glagol preroditi. latinski izraz je delegatio. Babnik /Pravna terminologija/ ga sloveni z besedami odredba,odreditev,odbera,prenos,delegacijat za nemSko besedo Brmdchtigimg in Bevollmacb.tigung pa 'ima pooblastitev,po-oblas t il o, oblas t. Prisostvovarje sklenitvi zakonske zveze je tak pravni posel, za katerega izvršitev si more tisti,ki ima poroko na pravici,postaviti namestnika. Po Tridentinskem pravu je bil pristojen za poroko lastni župnik ženina in neveste;njegova pristojnost je bila izključno osebna,ne krajevna in zato je mogel svoje poročati povsod,a tudi sam,mogel pa je po Tridentinskem odloku Tametsi tudi drugega duhovnika pooblastiti za poroko. Vendar Tridentinski zbor ni nič odredil ne glede načina pooblašČanja,ne glede pooblaščenega duhovnika in pooblastitvi ni postavil nikakih meja;zato so bile možne ustne in pismene,posebne in splošne,izrečne in tihe pooblastitve; dati se je mogla pooblastitev tudi tako,da sta si ženin in nevesta izbiala poljubnega duhovnika. Sporna je bila veljavnost zakona,ako se je ženinu in nevesti dalo dovoljenje,skleniti zakon vpričo kateregakoli župnika ±*s komerkoli,^ Veljavno je bilo pooblaščenje,ki se je izvajalo sklepčnega molka ali iz sklepčnih dejanj;nezadostno pa je bilo domnevno ali podmensko pooblaščenje /delegatio praesumpta seu hypothetica/,potem čista toleranca in nastopno odobrenje. Odlok He temere je samo predpisal,da župnik ali krajevni ordinarij mora dati pooblastitev popolnoma določenemu duhovniku /sacerdoti determinato ac oerto/ in za lastno ozemlje /čl.VI,/. S tem je pravica pooblaščevanja že bila omejena in zakonik jo je še bolj omejil*,odpravil je splošne pooblastitve razen v enem primeru, potem tihe in rešil je sporno vprašanje,ali izobčeni,prepovedani in obustavljeni župnik more dati veljavno pooblaščenje. Za prenos pravice prisostvovanja rabi zakonik izraze lioen-tia in delegatio,a brez kake razlikez ean 1094, 1095 § 2, 1096 $ 1; v zadnjem ima oba izraza hkrati,lioentia na početku,deleg&-tionee r sredini. Toda dovolitev oan 1095 5 2 je bistveno različna od dovolitve ean 1097 § 3; prav zato je bolje ostati pri izrazu pooblastitev, Z omejitvijo pravice pooblaš Ban ja»kakor je gori nakazano, ae ne strinja slovenski prevod zakonika na strani 414 zgoraj v drobnem tisku,ki se glasi: Ne zahteva se,da bi bilo pooblastilo izrečno /expreesa delegatio/,zadošča tiho pooblastilo,na katero je mogoče z gotovostjo sklepati iz konkludentnih dejanj. Ne za-došča pa domnevno dovoljenje /sodba Rimske rote o.Mannuoci - 16. nov.1323/. Vprašanje,ali zadošča tiho pooblastilo,je v teoriji sporno /3anchez pravi da,Jfagnsuii pa,da ne/. Rimska rota se je v sodbi z dne 23.januarja 1920 odločila za pozitivno /Sanehez-evo/ aentenoo,ker je pri kanonistih splošnejša in ker govori za veljavnost zakona /Deciaionea aeu aentenbiae XII,13-14/« Tu. so ne-* kater* trditve,ki so ?.e povzročile zmedo in jo Še bodo povzročala,pa tudi trditve,ki zavajajo v zmoto*zato je potrebno,da o njih podrobneje govorimo. Res ni potrebno,da bi bilo pooblastilo dano pismeno,more se dati tudi ustno*takisto ni sporno,da ne zadošča samo domnevna pooblastitev ali domnevno dovoljenja /delegatio aeu lleentia prae-aumpta asu hypothetlca/,aaj je dejanski v objektivnem redu stvari ni,ampak bi bila,ako bi kdo župnika zanjo prosil. Zato o tem ni treba razpravljati. Prva trditev,ki ne drži,je ta,da se tudi ne zahteva,da bi pooblastilo bilo izredno /expreeaa delegatio/* can 1096 § 1 pravi: liceutia asaistendi natrimonio...dari expres8® debet,ali v slovenskem prevodu: dovoljenje za poročanje... ae mora izrečno dati. In na samo to,na konou pravi isti oanon 1095 $ It aecus irrita est,drugače je dovoljenje neveljavno. Torej se zahteva izrecno dovoljenje,in sioer z& veljavnost; iz tega izhaja, da je pooblastitev neveljavna,ako ni izrečna. Tako eanoniati in Rimska rota,n.pr. sDeoiaienea aeu sententae z-r.XXI.str.196: ut 11-oentia conferatur jox eiiapreasa; sv. XXII. a kr. 2771 lioea-tia autem cum exspreaaa dari debeat...M zv.XXIlI.5tr. '362: exspresae delegatus sit oportet. . Zato ne drži druga trditev da 11 zadošča tiho pooblastilo". To izhaja že iz do sedaj povedanega in je splošen nauk kanoni-stov. Jone n.pr. piSe: pooblastilo za poročanje se more dati samo izrečno /Pie Bevollmš-ohtigung*.. kanu &ultigsrweiae nur auu-drUeklich gggeben werden;Creoetsbuuh d. eau.Rechtea II.etr.310/; Ohelodi: Ut delegatio sit oxapressa... non tantum ta-eita,praesumpta aut intorprae tativa /lun m&brimonlale IV* izdaja, Tridenti 1937 str.176/* Werna-Vidalt neo etraa auffioit lioeutia taoita,qua voc® in coumiuni usti signilicatur modus ooncedeudi 11-oentiam,qui oontraponitur lioentiae exs presaae /Iva matrimonrale II.izdaja,ltomae 1928,atr.634/. Cappello: lioentia t&oite data hodile non sufficit /ue matrimonio, IV*izdaja,Turin-Rim 1939,atr.147/ Jeličič: Glede načina pod jeljivanja ovlaštenja odredjuje zakonik da je za veljavnost potrebno izričito ovlašte-nje /2enitbeno pravo,II.izdaja*Sarajovo 1942 - str. 236/. Tudi Rimska *ota uči isto,n.pr.: Deoieionea c6u aententiae zvezek XXI. str.196: quare manet erclusa-lioentia taoita.. .ali zvezek XXII. atr.27?* nae entfieit lioentia tecite data... ali zvezek XXIII. str.362*multoqu6 mirni« edmittitur deleg&tio tacita.Ka navedenih mestih Rimska rota razlaga oar.on 1096 § 1. Iz vsega, izvira,da je veljavna o&mo izrečna pooblastitev, vsaka druga, pa neveljavna in zato izključena; v prvi vrsti je Izključena neizr-ačna, to je takn,ki ni "bila izražena, iz javi j ona, na zunaj z nikakim čutnim znamenjem pokazana. Izraziti ac more pooblastitev z 1*6edani,govorjenimi ali pisanimi,& tudi z enakovrednimi znaki /prlkimsnje itd/', dal je razločno /explicite/ ali uložno /±nplioite/j uloSno,ako se da dovoljenje za delitev vseh »vetatev ali ae pr»roči vsa župna oblast /eubetitutio/;razločna pa je posebna,ako se da za to ali ono določeno poroko,tudi sa veS določanih porok,ali splošna,ako se da za vse poroke,ki a« bodo vršile v župniji ali škof iji,ne da bi bile že določene. Taka splošna pooblastitev je veljavna samo v enem primeru,ako se namreč da kaplanom za župnijo,kateri o o dodeljeni; iz tega cledi, da župnik,ki eooskrbuje sosednjo župnijo,ne mere dati svojemu kaplanu splošnega pooblastila za to sosednjo župnijo. Basprntje izreSnesti bi potemtakem bilo neizrednost. Vendar oan 1096 § 1 izrečnosti ne jemlje v nasprotju dc r.eizrečnoeti, kajti a/ ne izrečna volja je že sama po sebi za pravno življenje čisto brez pomena, b/ je proti takemu pojmovanju vos zgodovinski razvoj vprašanje glade načina pooblastitve, o/ zakonik izrednosti zoperstavi neizrečnoat,ampak tikeuii can 1129 § 1* exspreese aut taci te; cen 1123: «xepr6wse vel t&olte; can 1528* exspr%aae vel t&oite, cen 214 $ 2i saltem tecite,cun 726;oan 156; 8/ v ka-noniatičnem jeziku ta izrednosti zoperstavi tihost;kakor dokazuje Wemz~Yidc.l tun matrimoniale £ Ir, 234. - lihe pooblastitve pa sta dva pojma;razlikujejo namreč pravo tiho pooblastitev »M v ožjem /11conti* tauita preprie dieta* jo imenuje Rimska rota/ in nepravo tiho pooblastitev ali v širšem srnic lu. Prava tiha pooblastitev se izvaja iz molčanja in tihooe /ex silentio et tacitumita ve/ to je,de župnik pri sami poroki ni navzoč,* ve,da tuj duhovnik poroča ali da bo poročal v njegovi cerkvi »pa molči,ko bi mogel in moral nasprotcveti,ugovarjati in pria os tv ovaA$e preprečiti jeke ne bi mogel nasprotovati ali ugovarjati,ker z o mu gr ožili»n.pr. a streljanjem,bi šle za čisto strpnost,bila bi mera tolerantia /Rimska rola zv.23 str.362/ ali nv.da tolerantia /Rimska. rota zv.25.sir.59/« 2,a pojem-prave tih* pooblastitve se potemtakem zanteva a/ znanje in b/ možnost opore-kanja»nasprotovaaja,ugovarjanja,n* ■ samo fizična,marveč tudi nravna.; kjer snaga ali drugega ni»K.<- more biti govora o pooblastitvi. keprava tiha pooblastitev pa se nasprotne ne izvaja ia molče/- j& in tihoče,ampak ia dejanj ali dejstev,in aicsr sklepčnih /faeta concludentia// t;j. takih, ia katerih ue z nravne gotovostjo mor* sklepati,da je pooblastilo Jano,ali ki drugega verjetnega tolmačenja no dopuščajo, /Rimala rota zv.II.atr.-63 t.lC/,z drugimi bes*daaii iz dejanj ali dejstev,ki doka/ujejo namen in volje devoljevalca. /faota quae nempe demonatrent intentionem conceden- tla-Rimska roba zv.XXI.atr.196. Aichner navaja ta-le primer:ako župnik pošlje vse potrebne listine za poroko drugemu župniku,ne da "bi dodal pooblastilo /Comp,tur.e.str.675/« Iz besedila je razvidno,da je to veljale,ko je bilo v moči pravo Tridentinskega odloka Tametsi,po katerem je bila pristojnost župnikova čisto osebna;manj praktičen-je ta način pooblaščevanja,odkar je župnikova pristojnost čisto krajevna,a popolnoma izključen tudi ni. Gasparri navaja v svojem delu drug primer:ako župnik sicer molči in nič ne ugovarja,da tuj duhovnik poroča,in je obenem navzoč pri poroki iz kakršnega koli vzroka,kakor zaradi prijateljstva,posebne naklonjenosti in tako dalje;ta način pooblastitve je po novem pravu fizično prej možen nego Aichnerjev, 0 pravi tihi pooblastitvi ne more biti dvoma,da ne velja, -odkar je zakonik dobil obvezno moč,dasi je, po mnenju večinekano-nistov,veljala pred-njim;teorija in praksa sta glede tega soglasni. Rimska rota se o njej tako-le izraža: ex quofacile desoendit licentiam tacitam,ex acientia et non contradictione concedentis corrivatam,quae veriori et oommuniori aententia ut valida habe-batur antiquo iure,non fuisse sublatam /to je: per decretum Ne temere/,quousque aliter a codioe non fuerit statutum /Rimska rota zv.XXIII.str.238/. Zato je tam,kjer Rimska rota pravi,da-je tiha pooblastitev po novem pravu izključena,razumeti tiho pooblastitev v ožjem smislu /zv.XXI.str,196: quare manet exolusa lioen-tia taoita;zv.XXII.str.-277: nec suffioit licentia taoite data; v zv.XXIII.atr.362: multoque minus admittitur delegatio tacita/;to dokazujeta *v.XXI.str.196 in zviXXIII.str.69 katera imata nepravo tiho pooblastitev za veljavno in o njej posebej-govorita. S prakso se ujema teorija,kajti kanonisti uče splošno,da je prava tiha pooblastitev po novem pravu"neveljavna. Edino Izjemo dela Vlaming: Praelectiones, n.574 -2°-opomba 3,ki skušawzagovarjati njeno vel javnost, ali Vidal mu odgovarja: huic opinioni non ausim aubscribere,cum tališ licentia vere dioenda sit taoita quae a iure codicis... non eat habenda ut valida /Wernz-Vidal str.654op.45 na koncu/..* Dovolj je,da navedemo Gasparrijevo mnenje o tej tihi-pooblastitvi: ante codicis promulgationš* ple-rique DD.erant pro validitate huiua delegationis; sed hodie sen-tentia negativa certa est,cum ex rel.oan 1096 delegatio dari de-beat exspre-aae /De matrimonio II.str.117/« Težje je s pooblastitvijo»ki ee izvaja iz sklepčnih dejanj V ali dejstev. Gasparri jo ima na navedenem mestu za tiho in,do- sledno, za-neveljavno,Triebs,slov.prevod zakonika tudi za tiho,a, nedosledno,za vel javno jSchonsteiner /Grundriss d.k.Eherechts, Wien 1937,str.704-705 jo šteje za liki-izrečno/ quasi expressa/, a dvomi o njeni veljavnosti,Rimska rota koleba;največkrat jo proglaša za tiho /zv.2 str.296: Tacita,quae-ex faetis praeoedenti-bus,/el tacite per faeta vere/ et vere oonoludentibus oolligitur? zv.15 atr.285;zv.22 str.221: licentia oonsebatur legitima,ei da-batur exapresae soripto vel viva voce vel signis aequivalentibus, vel tacite per faota vere conoludentia et praecedentia/jzv.23 etr.39: Ettam tacite nempe per facta vare concludentia. Ko v zvezku 10 str.82 navaja Iflernz-ov pojem tihe pooblastitve,pravi doslovno: Verum haen licentia potiori lure diceretur e x s -p r e s a a vel quasi exspresea, ouia exprimitur,non quidem per verba ant scripts,sed per facta. Iz besed "diceretur" In "exspressa vel quasi erspressa" je posneti,da ta način pooblastitve le ni prav izrečen v pravem-pomenu besede,kakor tudi to,da je nihče nima za izrečno na-splošno. V *v.21 str;r80 jo ima''Rimska rota za izrečno v nasprotju e tiho: Belegatio...dari potest sive exapresse per verba,scripta,facta ooncludentiarsive taoite, quando paroohua eoiens... taeet oum poseet facile contradicere. Kakor je iz tega videti,vlada zares Mvelika,.nejaanoet glede pojma izrečne pooblastitve". /Triebe,str.585$ Tlber dlesen Begriff herrscht grosae Unklaroheit/. Kaj torej? Stvar je-taka: Zakonika can 1096 5-1 priznava za veljavno samo izrečno pooblastitev. Ako je torej pooblastitev,ki se izvaja iz konkludentnib dejanj,tiha,potem je neveljavna; ako pa je veljavna,potem-ne more-biti tiha,ampak mora biti izrečna. Ali eno ali drugo,oboje ne more biti.Vprašanje, ki se postavlja, je torej to: ali je pooblastitev ki se izvaja iz sklepčnih dejanj, izrečna ali tiha. Od rešitve tega vprašanja je z&visna veljavnost pooblastitve. Da je imeti pooblastitev,ki se izvaja-iz sklepčnih dejanj ali dejstev,prej za tiho nego za izrečno,dokazujejo že zgoraj navedeni starejši-in novejši kanonisti,a tudi sodbe Rimske rote. Večina kanonistov in večina sodb Rimske rote-je za to. Odločilen pa je zakonik,s-katerim se morata ujemati teorija in prsksa;zato imajo tisti kanonisti in tiste sodbe Rimske rote prav,ki ae ujemajo z določbami zakonika. Ker pa zakonik-sam ne daje opredelitve izrečne in tihe pooblastitve je treba na osnovi can 18 pregledati predvsem sporedna mesta,kjer ae govori o načinu izjavljanja namena ali volje; nekaj takih mest zakonik vsebuje. v %/ V can 184-191 je govor o odpovedi cerkveni službi ali o ostavki na cerkveno-službo;kar velja tudi za nadarbino.Očitno razpravi ja-can 166 o izrečni odpovedi,dasi je sam tako ne imenuje #kajti-podat/i se mora pismeno-ali ustno pred dvema pričama; nasprotno govori can 188 o tihi-odpovedi,ki jo tako tudi imenuje • našteva osem dejanj,ki vsebujejo-tiho odpoved,zaradi katere se uprazni katerakoli služba sama po sebi brez kake proglasitve, Brez-pomena je za rešitev našega vprašanja,ali navedena dejanj* že po svoji naravi imajo za posledico izgubo službe ali pa samo po ratlagi in določbi prava. b/ Poučen je za naše vprašanje can 1129. Triebe /str.586/ pravi,da je v njem klasičen primer nasprotja med izrečnostjo in tihostjo. dre za izrečno in tiho odpuščanje prešuštva;tiho je odpuščanje po § 2,če-je nedolžni zakonec,potem ko je za prešuštvo zvedel,prostovoljno a sozakoncem zakonski občeval. Torej se izvaja tiho odpuščenje iz dejanja. - - « -o/ Nič manj klasičnega primera ne nudi can 728,ki govori o svetotrštreni ali avetokupstveni pogodbi; ta more biti tudi tiha /etlam taolta/,m taka je, ak*~se avetotrštreni-namen ne izjavi ±z-rečnofarapak se razbere iz okoliščin.Beseda okoliščine naj ne moti ;r obseg pojma okoliščine »padajo tudi deJanja»kakdokazujejo k temu ean navedeni~viri,zlasti const.Bija V. Intolerabilia 1.junija 1569 § 5-7 /Zopet ae namen,volja izvaja iz okoliščin gre torej za sklepčne okoliščine*Primerjaj Jone Il.otr.13: Es ge-ntigt schon.daaa die /id eat d le -simoniotische Abaloht/ au» den Maheren Umu tanden -erachloeeen werdenkamV* 8/ leto nasprotje med larečnoetjo in tihoetjo se nahaja v ean 1528 ali v ean 1123.Upravlteljeka služba se more sprejeti izrečno ali-m^lče /lxpreeoevel ta o it e/; ean ne ra zlaga jr kaj je izrečno kaj molče,vendar ne more biti dvoma,da je Izrednost vzeti v-smislu ean 186?tih''»t pa v emielu ean 188 ali 728* Po ean 1123 more neverni zakonec na vprašanje,ali se hoče dati krstiti ali w hoče vsaj mirno e ožiti brez Žalitve Stvarnike?odgovoriti izrečno ali molče /Eapreese vel taeite/; tih je odgovor,ako se v določenem roku v smislu can-1122 § 1 ne izjavi /sklepčen molk/ ali ae n.pr* dalje poroči. Zopet ae izvaja namen iz sklepčnih dejanj. -Za podkrepitev "-dosedanjih izvajanj Se dva pravca. V ean 76 ^ je govor n tihi odpovedi povlastici; tiha pa je odpoved v nasprotju z izrečno, "Quando privilegiariue voluntatem internam renun-tiandi non verbis exprlmlt,sed faetis potim vel omisionibus in« nuit /Michiels,iiormae generalee II str?399/. Zahteva ee za preti tanek povlastioe ned drugim, da-s e''odpovedna volja "-na zunaj izjavi” per oignum ouoddam a L lpao non usu vel usu contrario diver-3ua,id est per apecialee cirouma tantias huno non uaua vel asm oontrariua determinante^.•. /žiichiels n.d. str.413/. Facta et omisiones so postale circumatantiae /primerjaj ean 728/. V can 214 pa je ogovor o odobritvi posvečenja,ki ga je~kdo prisiljen sprejel; po can zadošča tudi tiha odobritev,ki jo vsebuje izvrševanje reda. w v v w w y - Iz vsega je razvidno,da morejo odobritev,odpoved,odpuščenje, odgovor,svetotrštveni namen biti izrečni ali tihi; izrečni so,-ako se izjavijo z besodami,govorjenimi ali pisanimi,ali e enako* vrednimi znaki /Prim.can lo88 § 2/,tilii pa,ako ae izvajajo iz molčanja-in tihoče ali iz sklepčnih dejanj. Zato je pooblastitev za poroko,ki se Izvaja iz sklepčnih dejanj,imeti za tiho in dosledno po can legS^S 1 tudi za neveljavno. Haslog?da je zakonik izključil tiho pooblastitev,je ta,ker Je tiha pooblastitev že po svoji naravi od izrečne-'manj izveatna in bi zato povzročala težave, kakor Jih je povzročala za veljave starega prava? V zmoto zavaja stavek; Vprašanjejali za&ošča tiho pooblastilo, je v teoriji sporno. !/• Bones na o0novi can 1096 § l,ki-zah~ teva za veljavnost izrečno pooblastitev, ne more več biti sporno, ali tiha pooblastitev velja ali ne. oporna je mogla biti v starem pravu,ki ni nič določalo glede načina. Za dokaz spornosti ae navajata 3anohez,ki je za veljavnost tihega pooblastila,in Zagnani, ki Je proti veljavnosti; prvi je umrl 16lo,drugi~pa 1678. Torej je bilo vprašanje aporno-v 17.štrletju,ko je bilo v moči staro pravo. ■ 2/. Iz zveze ae more in .-nora sklepati,da je bila sporna veljavnost tihega pooblastila, ki se izvaja iz molčanja in ti-hoče. To dokazuje Rimska rota Deoisio nes seu sententiae zv. X. str.80-8I točka 4-5A točki 6 razvija potem drug pojem tihe pooblastitve, namreč neprave/; zv.XII. str.13-14. Isto dokazuje Oasparri II.str. 117. Zmedo mora povzročati zadnji stavek, namreč da se je Rimska rota v sodbi z dne 25.I.192o odločila za pozitivno /Sanohe-zevo/ senteneo; iz zveze s prejšnimi stavki se more in mora sklepati, a/ da je Rimska rota priznala za veljavno tiho pooblastitev, ki se izvaja iz sklepčnih dejanj, oklenivši se Sanoheza, a odklonivši Fagnanija, b/ da taka tiha pooblastitev velja Se danes , ko je v moči novo pravo zakonika.He eno ne drugo ne drži. Vprašanje,ali je naprava tiha pooblastitev veljavna,sploh ni bilo sporno.Olede nje se Rimska rota,potem ko jo je razložila,takole izraža$itaque quod ad validitatem matrimonii suffi-oiat haec lioentia /id est tacite data per faota vere oonoluden-tia/,olarum est neo potest esee diffioultas /zv. X.etr*8^/. V zvezku XII str.13-14 ugotavlja Rimska rota,da je prava tiha pooblastitev ali v ožjem smislu sporna; navaja Sanohezevo in Pag-nanijevo mnenje,a se odloči za Sanohezevo še iz tretjega razloga,namreč "invioto argumente fuleitur,derivate a regulai Qui ta-oet,consentire videtur. Isto že v zv.X.str.80-82,kjer v točki 4-5 razpravlja o pravi tihi pooblastitvi in se pridruži Sanohe-zevemu nazoru,v točki 6 pa začenja razvijati pojem neprave tihe pooblastitveiquidam auotores aliam dant lioentae taoitae defi-nitianeiVetr«,83/. Tako Rimska rota sploh nič ne govori o tem, da bi bila sporna veljavnost tihe pooblastitve,ki se izvaja is sklepčnih dejanj,ampak samo o spornosti glede veljavnosti prave tihe pooblastitve ali v ožjem smislu. Že iz tega izhaja,da je napačen tudi drugi sklep,češ da je neprava tiha pooblastitev tudi po novem pravu veljavna.Res je, da je Rimska rota izdala sodbo, v kateri se Oklepa Sanohesebega nazora,dne 23.1.1920,toda zakon,katerega vel^vnost je Rimska rota obravnavala,je bil sklenjen 20.junija 1906,torej za veljave Tridentinskega prava.Zato je morala Rimska rota^velajvnoet zakona odnosno pooblastitve presojati po Tridentinskem pravu, kakor to sama ugotavlja na str.13. t Irideatina Synodua,ad cui-us normam judioandum est de matrlmonlo anno 1906 Lutetiae Pari— siorum oontraoto.takrat pa je bila,po boljšem in splošnejšem nazoru,veljavna i prava tiha pooblastitev. Sklep vseh izvajanj je ta,da neprava tiha pooblastitev ali v širšem smislu po oan 1096 § 1 ni več veljavna in da v sodbah Rimske rote ni nikake esnove za nasprotno trditev. +DR. CIRIL POTOČNIK Bne 22.marca 195o je umrl redni prof. pastoralnega bogoslovja in liturgike na Teološki fakulteti v Ljubljani dr.Ciril Potočnik. Dasi je bila njegova živijenska pot primeroma kratka,saj ni dopolnil niti 56 let,jo je vendar obogatil z obilnimi zaslugami svojega duhovniškega in znanstvenega živijenja,predvsem pa s svojim prelepim zgledom,ki ga je postavil v vrsto slovenskih svetniških duhovnikov. Po maturi na škofijski gimnaziji v Št.Vidu 1.1913 je odšel Potočnik v ljubljansko bogoslovje. Po novi maši so ga 1.1917 poslali na Dunaj nadaljevat teološke študije kjer je 1921 napravil doktorat iz teologije. Že 1.1919 je bil imenovan za spirituala malega semenišča v zavodu §v.Stanislava,kjer je ostal do 1922. Nato je bil dolgo let spiritual ljubljanskega bogoslovnega semenišča. V tej dobi je nastalo in izšlo njegovo prvo delo "Dobri pastir'* /3 zv.; Ljubljanal929,193o, 1932./,meditacije,ki so jih duhovniki in verniki z veseljem sprejeli. L.1935 je priredil knjižico "Sveti red". Kot spiritual v semenišču se je na področju duhovnih ved ter pastoralke in liturgike teoretični in praktično tako izkazal,da ga je teološka fakulteta univerze v Ljubljani izbrala za naslednika upokojenega pastoralista dr.Frano Ušeničnika in sicer 1937 za docenta,1939 za izrednega in 1946 za rednega profesorja pastoralnega bogoslovja in liturgike. Znanstveno delovanje na fakulteti je do smrti dopolnjeval s praktičnim delom kot rektor karmeličanske cerkve na Selu,kot duhovni vodja karmeličank, kot spovednik redovnic in kot vesten sodelavec ljubljanskega škofijskega ordinariata pri dušnopastirskih vprašanjih. Poleg tega je bil še sourednik "Bogoljuba",več let škofijski voditelj Marijinih družb in škofijski moderator duhovniške Unio apostolica. Znanstveno delo prof.dr.Potočnika je razvidno predvsem iz knjig in razprav,ki jih je objavil,marsikaj,kar je pripravil za tisk,pa še ni moglo iziti. L.1942 je izdal Ascetiko,ki je kmalu pošla in je imel pripravljeno že drugo,izpopolnjeno izdajo. V rokopisu je pripravljena tudi njegova "Mistika". Zvesto je sodeloval pri "Bogoslovnem vestniku". ‘Izmed njegovih tehtnih pastoralnih razprav v tej reviji omenjamo predvsem: Simbolizem v razlagah rimskih mašne liturgije /BV 1928/;Sodobni pastoralni problemi /BV 1929/;Liturgija in liturgično gibanje /BV 1936/;Dtišnopastirski obiski /BV 1937/;Zgodovinski razvoj spovedi malih grehov /BV 1938/ Telesna pokora in zunanje zatajevanje /BV 1941/;Dušnopastirska skrb za može /BV 1943/.Poleg tega je objavil v "Bogoslovnem vestniku" v Praktičnem delu mnogo dragocenih prispevkov in sodeloval s knjižnimi ocenami.Svoje pastoralne misli je priobčeval tudi v duhovniškem glasilu "Vzajemnost". Blagega in razgledanega pastoralista,ki je vse svoje moči posvetil prizadevanju,da|se dušno pastirstvo v slovenskih škofijah teoretično in praktično izpopolni in dvigne,bomo ohranili v najlepšem spominu. R.I.P! V.P. Slovstvo 1. P r e r 1 e d i Orientalla v Dictionnairc-u de theolo ie catholigue. Napredek francoske 'bogoslovne znanosti v 20.stoletju se razodeva zlasti v velikih bogoslovnih enciklopedijah. Med njimi se po obsegu in notranji vrednosti odlikuje Dictlonnaire de theo-logie catholigue (DTC). Velikanski obseg- je izdajanje tako zadrževal, da je trajalo celih 50 let. Med tem so umrli trije uredniki: (A.Vacant, E.Mangenot, E.Antann). Posebno je obžalovanja vredna smrt E.Amanna (1948), nedvomno med najbolj učenimi, ki je bil ne le spreten urednik, marveč je tudi sam spisal mnog-o člankov izredne znanstvene vrednosti. Sedanji urednik A. Jiichel (Nan-cy) pripravlja kazala in dopolnilne članke, med njimi tudi članek o hrvatski in slovenski bogoslovni znanosti. ČlanldL v DTC imajo to posebnost, da v njih ni podan le pregled zadevnih vprašanj (kakor je običajno v enciklopedijah),marveč večinoma zelo obširne razprave, ki po znanstveni vrednosti včasih presegajo vse, kar se je doslej o stvari napisalo. Vse nove francoske bogoslovne enciklopedije se izredno obširno ozirajo na vzhodno cerkev in teologijo, najbolj pa DTC. Veliki strokovnjak Martin Jugie je v znanstvenem časopisu "Byzantion" (1934,739/44) zelo pohvalno ocenil (pod psevdo-nimnim znakom E.G.) vzhodne članke v DTC. DTC je po njegovem mnenju "odličen vodnik" v vzhodnih vprašanjih; sporna vprašanja so na splošno "mojstrsko (magistralement) obravnavana". Posebej hvali življenjepise bizantinskih piscev in trdi, da so med njimi mnogi "chefs- d’oeuvre d*£rudition, vraiment & jour ... travaur de premier main denotant de recherches personelles." zvezkil1 DTC eo večino člankov o vzhodnih bogoslovnih tiankih1 sali l.Petit, J.Pargoire, S.Vailhe", prvaki Bizantinskega instituta asumpcionistov v Kalcedonu (Kadi-Kdj); ta institut je bil pred drugo svetovno vojno prenesen v Bukarešto, potem pa v Pariz. Veliki članki o Armeniji (Petit), Aleksandriji (Vallhe), Antiohiji (isti) so po toliko letih nekoliko zastareli. Vailhdov članek o Bolgariji (II, 1174-1236) je daleč prekosil vse dotedanje katoliške razprave o tem predmetu; danes pa je nekoliko zastarel, n.pr.domneva, da je bil Metodov učenec Gorazd prvi bolgarski nadškof.(To netočnost ponavlja M.Jugie v zv.14, 1345). Podatke tega članka je dopolnil in deloma popravil H..Tanin v članku o Bolgariji v Diet. d’hist. et de gtfogr. Članek Constantinople (DTC III, 1307—1519) j e veliko delo nenavadne eru— dicije in bistroumnosti. Pisec (Vailhe) je že takrat sodil o Fotiju podobno prizanesljivo, kakor so dokazale najnovejše katol. razprave. A za tisti čas je bilo njegovo mnenje tako drzno, da mu je cerkvena (redovniška) cenzura več stavkov črtala in mu prepovedala pisati o teh vprašanjih. Podobno se odlikujejo članici o dogmatičnih in liturgičnih vprašanjih. Razprava S.Salavilla o eniklezi (V, 194-306) je delo velike znanstvene vrednosti, daleč presegajoče'vse druge razprave o tem vprašanju. Članka A.Palmierija o Sv.Duhu (V, 676-839) in Filioque (V, 2309/43) nenavadno obširno ocenjata vzhodno literaturo o tem predmetu. V veliko razpravo o Brezmadežnem Spočetju L.M. (VII, 845-1218) je vpletena razprava o tem vprašanju v grški in ruski cerkvi (853-979). Napredek bisantinologije in katoliške teologije se je po- sebno uveljavil pod uredništvom velike/ra učenjaka E.Amanna (od 1.1922 dalje). Ta je še 1.1924 v članku o papežu Janezu VIII pogumno načel vprašanje o drugem Fotijevem patriarhatu (VIII,60l/l3, posebej 604/9; in dokazoval danes precej splošno mnenje, da je bil Fotij takrat spravljen z Rimom. V.Grurael zelo izvirno in strokovnjaško razpravlja o čaščenju ikon (VII, 766-841). 0 Il.lugdunslcem c.zboru (II, 1374-1400) je dognal mnogo izvirnega. Podobno se odlikujejo članki njegovih redovnih sobratov (Petit, Laurent, Jugie): Marko Eugenik, Makarij Moskovski, Mauropus, Methodij, Mihael Anhialos, Micefor Blemides, Kicetas Maronejski, Pachymeres, Filaret (Philaret)Mos-kovski. ITauk o Petrovem in papeževem primatu v vzhodnih cerkvah obravnava M.Jugie (13, 344/91). Veliko samostpjno delo je J.Leditov in Gordillov članek o Rusiji (14, 207-371); zlasti o starejši zgodovini ruske cerkve podaja mnogo novega in na zahodu neznanega. Zanimiv je pregled rusinske kat.cerkve in teologije (14, 382-408). V M.Jugievlh člankih o monofizitizmu in o koptski monofi-zitski cerkvi najdemo veliko novega. 0 Maroritih prav dobro razpravlja Maronit P.Dib (10, 1-142), bivši univerzitetni profesor v Strassburgu (sedaj škof v Kairi). Razprava kardinala E.Tisse-ranta o nest-orijanski cerkvi (11, 157-323) daleč prekaša vse,kar se je doslej o tem pisalo. Enako visoko vrednost ima njegov članek o Sirsko-malabarski cerkvi (14, 3089 ss.), kjer najdemo mnogo evropski znanosti doslej neznanega. M.J.Co a -ar bistroumno razpravlja o razkolu v splošnosti (schisma in genere), namreč o pojmu razkola, vzhodni nauk o razkolu, greh razkola, odnos do prave Kristusove cerkve, jurisdikcl-ja razkolnik duhovnikov in "coimnunio in sacris. " Glede na članstvo cerkve trdi, da so razkolniki člani prave cerkve secundum culd. ne pa simpliciter. V knjigi "Chretiens dčsunis" (1937) je'trdil, da razkolniki niso člani cerkve, a da imajo nekatere prvine članstva. K temu pripominjam, da je v tem vprašanju potrebna natančnejša terminologija. Razkolniki niso člani cerkve, pač pa so v neki zvezi s cerkvijo, kakor uči kardinal Franzelin (gl.mojo knjigo Cerkev 2.izd.str.343)• Želo važna in poučna je velika razprava M.Jugiea: Scbisme Byzantin (14, 1312-1468). To je jedrnat kompendij vzhodnega bogoslovja z mnogimi dopolnili k velikemu delu istega pisca Thco-lo,;ia dogmatica christianorum orlentalium. Pisec je znan po strogo katoliškem mišljenju in po tankovestnem odklanjanju kompromisov ali dvoumnosti. A tukaj izredno neustrašeno in prostodušno govori o vzrokih razkola, posebej o Fotl.ju in Kerulariju. 0 Fo-tiju trdi, da je treba njegovo objektivno krivdo strogo razlikovati od osebne; priznava, da je imel Fotijev prvi patriarhat v začetim vsaj videz zakonitosti, njegov drugi patriarhat pa je bil skoraj v soglasju z Rimom (1339/43). Enako prostodušno piše o Mihaelu Kerulariju (1350/8), obžaluje njegovo izobčenje po kardinalu Humbertu in dvomi o veljavnosti izobčenja. Pisčevo mnenje, da je bil kijevski knez Vladimir krščen od latinskega duhovnika (1345) je malo verjetno. V odstavku o razkolu v Češkoslovaški (1385 s) je nekaj netočnosti. Izvrstno pa razpravlja o naravi in učinkih razkola (1401/63), o vprašanju edinosti, o učiteljstvu, o neodvisnosti in apostolski službi cerkve. V zaključku so važne izvirne misli o primatu in o znakih cerkve. Pisec je ta članek v bolj poljudni obliki izdal v posebni knjigi, ki pa ne more povsem nadomestiti članica v DTC. V novejših snopičih, izdanih po drugi svetovni vojni se je Grumelu in Jugieu pridružil mlajši redovni sobrat J.Gouillard s odličnimi članki o mistiku Simeonu Novem Bogoslovcu (14, 294/59), čigar dobro vero in veliko čistost zelo hvali, o Simeonu Meta-frastu (2959/71), o Simeonu Studitu in Simeonu Stolpniku (mlajšem). M. Ju-~ie strokovnjaško piše o Simeonu Solunskem (2976/84; in o Meletiju Syrigu (3162/9). V tako velikanskem delu, izdajanem zaporedno 50 let, so potrebni mnogi dodatki in popravki. To nalogo je založništvo poverilo marljivemu sotrudniku A.Michelu. V načrtu je šest dopolnilnih snopičev. Upamo, da bodo v njih izpopolnjene nekatere vrzeli. N.pr. Vladimir Solovjev je omenjen le mimogrede v članku o Rusiji, a zaslužil bi poseben članek. F. Grivec. P. Grivec: Iz čeških slavističnih razprav. Pregled: 2. Staroslovenski člon. 2. Stel. prevod emange-11 jev. 5. Proga središče slavistike. M. Murko. 4. J.Vaje. 5. Vaj~ sov zbornik. G. Horalek o scorlovl.nl s t sl. cvangelj skeča teksta. 7. Savina knjiga. 8. J.Vašica. Stsl.govor o prenosu relikvij sv. j Kler.enta. 9* Izvor hrvatske glagolice. 10. Metodov govor. 11. Stsl.cerkveno petje. 1. V novejšem času so sl Čehi priborili prvenstvo v slavistiki. Češki slavisti so objavili črnogo važnih jezikoslovnih razprav o staro slovenskem jaziku. ITa j obširnejša med njimi je velika jnono- rafij e bmskega univerzitetnega profesorja Jo sina Kurza: K otazce členu v jazvefeh slovanskjfch se zvlcctnir zretejem k staroslovSn;■ i ing CK vprašanju člena v slovans-iin 'lealldlfa s nonebnim ozirom na st aro slovenščino).!) Razprava obsega skoraj 250 strani, a še ni končana. Razpravlja namreč samo o vprašanju člena v staroslovenščini. O členu v novejših slovanskih jezikih pa podaje le pregledno oceno znanstvene literature; na koncu obeta, da bo o tem posebej razpravljal na drugem mestu. Rezultat razprave jo, da staroslovenski jezik nima člena. Dedovanje zaimkov 6», t», on£ ima kazalni pomen, a ni člen. Samo iše, .1 ečc včasih nadomešča grški člen slasti pred infinitivom alt 'f.udi narekovaj, a oboje le redko. To ,1eae je pomožno sredstvo knjižnega jezika. V starejši dobi je bila ta raba redka, v poznejši cerkveni slovenščini, ko so bolj mehanično posnemali grške konstrukcije, je bila takuna raba pogostne j ša. To svojo ugotovitev bi moral učeni pisec upoštevati, ko navaja zgled iz Vladislavovega prepisa Žitja Konstantina. G Vladislavu Gramatika je namreč znano,* da je prc-rad popravljal (kvaril) slog starejših rokopisov. V raznravi o II.Fris.spomeniku (Slavistična revija 11,1949,str,151 s) sen pokazal, da je izjemna knjižna raba zaimka iiože posebno značilna za naš spomenik in zelo trden dokaz, da je ia po ovoji govorniški knjižni obliki delo Cirilove knjižne šole. Pogovorni stol.jezile namreč ni poznal takšne rabe. Posebno značilna je raba člena v okrajšanih odvisnih stavkih, n.pr. Oče naš, kateri si v nebesih (v grškem je tu člen brez pomožnega glagola (Mt 6,9 in 23,9). Včasih se more ta člen opustiti brez škode za pravilni misel, tako n.pr. Mt 7,3: Iver (ki je) v očesu svojega (tvojega) brata; bruno (ki je) v svojem (tvojem) očesu. V večini stel. rokopisov je tu grški člon preveden z iže, le v Savini knjigi je ižc opuščen in potem pravilno zapisano: ... bratu svojemu... očesu svojem. Pisec misli, da so na to razliko morda vplivale grške variante. (BS 1937/8,326). A verjetneje je, da je v 3av.knjigi ohranjen noj starejši svobodni prevod, kakor tudi na nekaterih drugih mestih (gl.niže št.7). 2. /la slovniške in jezikoslovne raziskave stare slovenščine je odločilno važen staroslovenski prevod evangelijev in psalmov. Predvsem se odlikuje prevod evangelijev, ker so naj-skrbneje prevedeni po grškem izvirniku. Psalmi pa niso prevedeni po hebrejskem izvirniku, ampak po selo nepopolnem, na mnogih mestih pokvarj enem in težko umevnem, včasih celo nerazumljivem grškem prevodu. Razen tega je staro slovenski tekst evangelijev ohranjen v starejših in boljših rokopisih, medtem ko je pcalte-rlj ohranjen sar.o v enem rokopisu iz 11. stoletja, namreč v gin- ' golskem Sinajskem p ral toriju, a še ta je nekoliko okrnjen; drugi rokopisi so poznejši. Zato je st sl. p salte rij bolj oddaljen od prvotne oblike in s tem tudi od vrlin prvotnega Cirilovega in Metodovega prevoda. Večje število starejših stsl.evangeljskih rokopisov daje oporo za natančnejše jezikoslovne študije, posebej za približno rekonstrukcijo prvotne oblike stsl. knjižnega jezika in za poznavanje odličnosti Cirilovega prevoda. V prvi polovici devetnajstega stoletja je bilo znano le malo starih evangeljskih rokopisov. Zaradi tega se jc mogel nekoliko časa vzdrževati Kopitarjev in deloma.Miklošičev predsodek o slabem stsl.bibličnem prevodu, češ da sta Ciril in Metod kot Grka premalo poznala besedni zaklad in duha slovanskega jezika, njuni panonski učenci (domnevni tvorci staroslovenskega knjižnega jezika) pa da niso dobro znali grškega* Končno je v zadnjih desetletjih 19 »in v začetku 20.stoletja polagoma in stopnjema zmagovala sodba o veliki dovršenosti naj starejšega slovanskega bibličnega prevoda, zdi se, da najprej med ruskimi slavisti. Buški slavist G. A. Voskrescnslci je prvi skušal sistematično preiskati rokopisno tradicijo stel.prevoda evangelijev, od prvotnega prevoda, pripisovanega Konstontinu-Cirllu, pa do raznih poznejših rokopisnih redakcij v srednjem in še v novem veku. V knjigi Harakterističeskija čerty četvreh redakcij slavjanckn^ o ntovodarovanj .člila^ot^MorSa. ^udsfrva loj; 6) ~ razlikuj o !3UrI~rc-,‘ aalčclj e slsl • $e se3ila7"“51avi sti so razdelitev Vo skre conskega v splošnem odklonili, vendar ni brez pomena, ker kaže pot za nadaljnje raziskave. Po primerjanju rasnih zgodovinskih plasti ugotavlja veliko dovršenost prvotnega slovanskega prevoda in razkriva, kako so ga poznejši prepisovalci in redaktorji kvarili, ker niti od daleč niso dosegali Konstantinove jezikoslovno nadarjenosti in tankega čuta za duha slovanskega jezika. Poznejši redaktorji so si posebno prizadevali, da bi točneje posnemali is-vimikovo grško izražanje, a brez zadostnega ozira na duha slovanskega jezika in tudi v Škodo premišljeni svobodni natančnosti. Tako so kvarili Konstantinov točni, pa primerno svobodni prevod. Po primerjanju prvotnega stsl. teksta in poznejših sprememb tora jasneje opažamo odlike prvotnega Konstantinovega prevoda.la) Voskresenakl (str. 136-206) živahno opisuje in z zgledi osvetljuje "natančnost, točnost, jasnost in hkrati svobodo prevoda s polt evanjem duha slovanskega jezika in sint^Icse." Poglejmo n.pr. mnoge slovanske pridevniške zveze namesto grškega samostalniške-ga rodilnika, slovanski svojilni dajalnik, rabo dvojne negacije, rodilnik v negativnih stavkih, strogo dosledno rabo dvojine, dasl je biblična grščina ne pozna. Voskresenčki občuduje "nenavadno harmonijo (strojnost) in blsgoglasje, veličastne, prekrasne,pravilne in raznovrstne forme (str.189 i.dr.)j čudoviti, veličastni, blagoglasni staroslovanski jezik, s katerim sta sv.Ciril in Metod naše prednike dvignila nad raven barbarstva" (str.313). Izmed čeških slavistov je lepoto stsl. bibličnega nrevoda prvi pojasnjeval Fr.Pactrnek, hvalil izredno nadarjenost in jezikovno tankočutnost Cirila in Metoda.2) Dotedanja dognanja je nadrobneje dopolnil nemški slavist ■j, Granenthal v razpravi z značilnim naslovom Lfbercctzungstcchnik dgr nltklrchenslavl schen Evang eli enub er s ot Hac/T). oe gloolje je skoraj umetniško “prelnost Konstantinovega prevoda osvetlil h.hemeker s člankom Kyrills Ubersotzungs-kugst (Indogcrm.Forsch. 31,1912/3, 399-4l277“Pre6eIro“krItieni A.Brucjmcr je še 1.1911 v časopisu Cdttin/■./ cel.Anzei - er (nr. 10. strTboTTcicer hvalil veličino Cirilovega jezikoslovnega dela, a to hvalo omej&l s sodbo, da je njegov jezik brezbarven, ker da je bil le priučen. Isti slavist 1.1913 slično hvali čudovito in sijajno glasoslovno dovršenost Cirilovega knjižnega dela, a to hvalo zopet satemnjuje z opombo, da je Cirilov jezik "sen pa tja okoren in suh." 3) Toda v tej graji je čemerni BrUckner ostal osamljen. Veliki slavist V.Jagič je vse to pazljivo spremljal, strokovnjaško ocenjeval in clopolnjoval. V knjigi hntctehungs;.csohichte dor kirchcnslav. Sprache (1913) večkrat naglašn 3IHIovo tonico-"”" čutno "poznavanje slovanskega jezika (str.243; 422 s) in to dokazuje s strokovno oceno st sl. besednega zaklada (str. 323-421). Svojo dokazovanje je samostojno dopolnil po natančnejši raziskavi stsl. prevoda vseh knjig nove zaveze v razpravah 2um altkirchen-slav. Apostolu s I-III (1919/20); tu večkrat ponavlja, da j'e~^on-sllanflnova^geiilalna”Jezikoslovna spretnost občudovanja vredna. 3. Po prvi svetovni vojni je samostojna Češkoslovaška mnogo storila, da bi Praga postala mednarodno .središče slavistike. Ustanovili so mednarodno strokovno glasilo, časopis'Slavia,potem pa še Bygantlnoslavica. češka vlada je v Prago p okli c ala t i ~! a Murka Tuniver211elnega profesorja v Leipzigu), ki se je izkazal Kol Izvrsten organizator slavistične znanosti. Za njegovo 8Obletnico (r.1861) so mu pripravili posebno številko Slavie 1.1941, a okupator je izdajo slavnostnega zbornika zadržali slavnostna številka je izšla šele 1.1947, ko je slavljenec dokačal že 86.leto svojega življenja. Izmed jezikoslovnih razprav Murkovega zbornika (Slavie) naj omenim: J.Frčch. K tekstni kritiki Sinajskega evhologija; K. .oralek. C Vsi". '~&5clTfc t or£ (57-90'): J.Stanislav. Iz študija’" slo-vanaHJTT: .en v Čedadskera cvangeliju^(7.;7-116)". “Za nas je posebno zaniiriva razprava J.Vašicc. Krakovske zlomkv (fragmenti) hla-holske (str.111-137). 7o šo trije fragmenti glagolskega misala, ohranjeni v knjižnici Jagelonske univerze v Krakovu (med rokopisi pod št.5567). Prvi je odlomek maše v čast sv.Pavlu (Conurerslo s. Pauli). Drugi fragment obsega mašo v čast sv.Petru in Pavlu (29-r junija). Tretji fragment obsega mašne molitve za umrle. Fragmenti so pisani v hrvatski oglati glagolici 14.stoletja. Verjetno je, da so bili napisani sredi 14.stoletja v Pragi v Emavsketn samostanu in od tam preneseni v Kraltov, kjer je bila slovanska liturgija uvedena 1.1390 v predmestju Kleparsi. Z ustanovitvijo univerze v Brnu in Bratislavi, po drugi svetovni vojni pa Se v Olomucu, se je pomnožilo število slavističnih profesur. Vrh tega so bile ustanovljene profesure staro slovenščine na teoloških fakultetah v Progi, Olomucu in 1.1948 v Bratislavi. V Pragi je s tem dobil slavist J.Vaj s priliko so večji razmah svojega znanstvenega dela, v Olomucu pa J.Vašjca, sedaj Vaj sov naslednik v Pragi. £• Dognano je, da je najpopolnejša knjižna staroslovanšči-na ohranjena v prevodu evangelijev in da je staroslovansko evangeljsko besedilo toliko popolnejše, kolikor starejše je in kolikor bliže je prvotnemu Konstantinovemu prevodu. Profesor Jor.ip Vajs se je po pobudi slavističnega kongresa v Pragi (1.192$) lotil težavnega dela rekonstrukcij e staro slovenskih evangelijev no naj starejših in najboljših rokopisih. Delo je izdal v štirih drobnih zvezkih, vsakega evangelista posebej (1.1935/6). Izdaja j c zelo porabna za znanstveno delo, ker je zraven objavljen tudi grški izvirnik s kratkim kritičnim aparatom, lin čela, po katerih se je ravnal, navaja v uvodu k Markovemu evangeliju. Tam posebej poudarja, da se je želji slavističnega kongresa upiral, ker znanstvena vprašanja če niso dovolj preiskana. Za merilo starosti besedila je vzel Število izven carigrajskih variant. Poznej-Si prepisovalci in redaktorji stsl. evangelij ev so namreč slo-' vansko besedilo tako popravljali, da so ga skušali spraviti v doclovno skladnost s carigrajsko (Lukianovo) recenzijo grškega isvimika. Zavest nepopolnosti svojega dela je J. Vaj s naglasil v tem, da je vse zvezke izdal z opombo: tiskano kot rokopis, S to opombo naj bi bila knjiga odtegnjena javni kritiki. Vendar je Vaj sovo delo obširno in deloma ostro ocenjal zlasti S.Kuljbekin v JF 17 (Beograd 1937). Novejše raziskave o Savini knjigi in o izvirnem Metodovem govoru v Clos.glag. so ugotovile, da je Vajs prezrl vefi važnih variant Savine knjige (gl.zgor op.In in nive št.7 o Hornlekovi razpravi, navedeni v op.4). Glavno J.Vajsovo delo je znanstveno raziskovanje glagolskih rokopisov hrvateke recenzije. Njegova zasluga je. da ce je obnovil prej pretrgani znanstveni Študij hrvateke? glagolice in glagolske liturgije. V ta namen se je Vnjs več let mudil na Krku in tam sodeloval s škofom ahničem; skunno sta 3,. 1902 ustanovila St ri.ro slovensko akademi j o in tiskamo za izdajanja glagolskih spomenikov. ^croiimi ceakiznanstvenik se je akoraj pohrvatil, da brez težave govori in piše hrvatsko. Razen praktičnih izdaj glagolskih liturgičnih knjig za hrvateke glagoljaie je kritično in z znanstvenim aparatom izdal mnogo glagolskih rokonieov in nar?i-sal slovnico za glagoljaše (2.iad.l917)5 veliko znanstveno in" praktično vrednost ima njegova Rukovžt hlaholske nalatarafle (Praga 1932). V vatikanski biblioteHl^amrT^itirep^rfl^ouis vrTnt£- °va-.w1^9:ž:r^&-a --■ ■l^ala; opisal ga je v časopisu pro mod. filologij 29 (1$39), počrobne.1 e pa v posebni Im^Igr^fugošIav."-akademije 1943. 0 tem bom poročal posebej. Fantastično hrvatsko teorijo o gotskem izvoru glagolice in gotskem vplivu na stsl. biblični prevod (širil jo je mod drugimi hrvatski profesor J.Kamzn) je J.Vaj s ostro in odločno zavrnil v razpravi o morebitni odvisnosti stsl. nrevodn. evangelijev Ifl t^almov od yul,filovega_go^Sgega~prevo5a‘'tSjaan^IrioiIa^^jčn TOI7l93^7^Fim. ^ovjl“3e^la£o"velike razlike glede grške predloge in glede filološko dovršenosti, da je vsak stik odločno izključen. češki slavisti t o pripravili slavnostni zbornik za Vajsovo 75-lctnico (r.1865). Ves stavek je bil ge 1.1941 nostav-Ijen, a okupator ga je dal razdreti. Naposled je zbornik Slovanske študij (Praga 1948. Ctr.267) izšel, ko je bil slavljenec ye v 3P.letu, a še vedno čil in znanstveno delaven: knjigo so uredili (1940) .:»urz, ♦ ;urko, J.VaSica. V zborniku je (kakor običajno v takšnih knjigah) slavljenčev življenjepis z bibliografijo njegovih del (sestavil J.Kurz). Izmed jezikoslovnih razprav omenjam le važnejše: F.Poofačka dokazuje, da je imela grška predloga stsl.prevoda Apostolskih del izredno veliko izvencari-grajskih lekcij, predvsem palestinskih. J.Pata ooenja eksl.rokopis Veleskega evan-clistarja iz 12.ali 13.stoletja; tako se imenu jo, ker ga je Karodni knjižnici v Sofiji podaril G.P. Bnjadžl-jev, učitelj iz Velesa v Makedoniji. J. .:ofinek dokazuje, da je stel.oblika vč&š (namesto ven) nastala izstare indoevro ske oblike uoida, >i je dala tudi podijo deležniku vedom, vedy. r. Horni ek trdi, da je število bohemizmov v stsl. spomenikih le :»aj?ino$ večkrat r av^ja lu >hti; a love Btarocerkvenoslova: sl ;: : štu- u~«- ^ v - J tj^vraTfOj nkuSgi r kriticniLrii CT^cr&pčn1! r ^ ti pravilni tekst stel.legende o sv.Vaclavu. J.Vasico razpravlja o stel«legendi o sv.Vidu. A.vražah jo napisal literarno študijo o Cirll-Metodovih prvinah v oečkem slovstvu od srednjega veka clo danes. fledi slavist J. Li urcnčih. jc v Vajsover zborniku ob j-vil razpravo o izvencarigraj sfcii variantah v Sinajskem pealteriju. njegovi izsledki se v jedru uj čaraj o z Vaj sovir, dokazovanjem o iz-vencarigrajskih variantah v Markovem evangeliju, da je namreč večina i r.'vene i rigra jekih lekcij vzeta iz tako imenovano zapadne in taclj sko l j avl j Sanje e latinskih vplivih na stsl.prevod. Dokazanih je 206 latinskih variant in 95 latinskih konstrukcij, a polovica latinskih vplivov je iz starejšega latinskega prevoda (Itela) in iz i-ieronimovega prevoda hebrejskega teksta. V prvotnem st sl. tekstu j c bilo manj latinskih vplivov, a prvo tni prevod so še v veliko-mori dobi popravljali po latinskem tekstu. 6« Po tako Številnih razpravah o zgodovini stsl.hib11onega . prevoda*"in teksta je primerno, da ie K.koralek o tem, napisal "lamele K dejlnom tekstu staroslovonckeho'ovangolla (Aeta Acad.Velc-h ra ihiHo I97”I5?8r2C9^57r7eHHEIo>EeraHs->.ave potrjuj e jo tradicionalno mnenje, da je Konstantin prvotno prevel le nedeljske in praznične evangeljske tekste (evangelistar, evangeliarij), celotni evangeljski tekst (tetraevangellon, četveroevangelije) pa nekoliko pozneje skupno z Metodom ali pa šele Metod s svojimi učenci. Pač pa je Konstantin s Metodom še prevel psalme. V evangelijih je zelo malo sledov roraviznov ali panonismov. Panonska resnoba sc pojavlja šele v redkih poznejših rokopisih. A pojavlja se se v Sinajskem pealteriju, ker je bil ves preveden na velikomo-ravskih tleh in so ga še tam popravljali, kakor je dokazal J.lau-renčik. Občno mnenje je, da je v evangelistarju ohranjen starejši tekst nego v dodatnih tekstih četveroevangelija. A dokazovanje za to trditev je ovirano po dejstvu, da so evangelistarJe zaradi večje rabe pogostneje prepisovali in jih pri ten večkrat popravljali; prvotni evangelistarjev tekst je včasih v četveroevangelijih bolje ohranjen nego v evangelistarju. .alenkoeten vpliv latinske V valjate je verjeten, a dosedanji dokazi niso prepričevalni, medtem ko je latinski vpliv na psalterij dokazan, kakor sem še omenil. Primere za dovršenost prvotnega stsl.prevoda je oralek povzel o Beraekerju. ir* pr. grški glagol kateschlo se navadno prevaja s g;: os tl, toda kadar se govori o pticaR, r c rabi značilni slovanski" izraz zobati. Zgled za. posnemanje izvirnega sloga je Lk 22,15, kjer je beseda epithvmla Izjemno prevedena z Seicnle (na drugi’ nostih pobot* ), da se tako posnema grška ctlika enithv-mia opethvmosa. Poznejši ruski rokopisi imajo hote >!<'. Ilovi slovenski prevoa ima tu: rržno sen žolci. A v Konstm.tinov spomin bi mornll tu po snemati grški slog in orientalsko živahnost ter prevesti: željno sem želel. TakSnc zglede bi mogel dopolniti še po Jngičevih navedbah, pa tudi s samostojnin opazovanjem. Kdor prebira stel. tekste,brez težave najde nove zglede, živahen primer posnemanja grškega izvirnega sloga (besedne igre) sem opazil v stsl.prevodu 't 6,3.9-20: ivajte sz rovišta (zaklade) — thcsaurlzato the^sauroe. odemi ruski prevod (šokirajte sokrovišča) sc je tu oddaljil od ekr'. e: Vliv latinskeho tekstu šalta/e na stsl.Psalteriu Sir.aj-na ob- ena, a češki slavisti jo večkrat navajajo, ker rešuje točko teksta. Jagič navaja, da se grški, glagol ballo prevaja s 17 različnimi slovanskimi izrazi glede na odtenke v različnem kontekstu vlivati (vino), Iti, osipati (drevo), ati (sol) i.fir. K temu sem mimogrede našel zanimivo dopolnilo v tanko premišljenem prevajanju grškega okbcllc (ven vržem). Pri obujanju Jairo-ve hčere Ut 9, 25) je RT.- množica izgnana, udobni vinogradniki so gospodarjevega sina ubili in vrgli ven iz vinograda ( 5k 12, 8). A v malo drugačnem pripovedovanju Iste prilike Lk 20,15 in ;.,.t 21,59 so gospodarjevega sina ven vlekli (izvedt e) in potem ubili, vedro zgodbe je v tem, da ro vinogradniki gospodarjevega sina ubili; evangelistom je postransko, je li bil sin prej ubit la poteia ven vržen ali obratno« Konstanti to > 1, vendar je tanko premišljeno povedal, da živega niso doslovno ven vrgli, pač pa mrtvega. Ka vseh selo številnih mestih, kjer se omenja izganjanje hudobnih duhov, je grški glagol ekballein (vul-gatai eicerej preval en >o c itlu: Izgnati, izganjati (" t 9,55s? 12,34ss i.dr. 7. lloralekov pregled zgodovine st sl. evangeljskega teksta je nekako na meji popularnega razpravijanja. Večjo samostojno znanstveno vrednost ima njegova strogo metodično strokovna monografija v Komsna ta vin e knjige za rekonstrukcijo rt sl.prevoda evangelijo. T7 "“davina knjiga je cirilski rokopis st sl. ovange li st ar j a, prepis (popa Sava) is 11.stoletja. Glagolski prepiri so vobče natančnejši posnetki starejših predlog, ker so prepisovalci dejali bolj mehanično. Pil cirilskem prepisovanju is glagolskih predlog pa so pisarji s prenašanjem v različni črkopis nroradi popravljali in kvarili prvotni tekst; prizadevali so si za soglasje z grškim izvirnikom in pri tem v prvotni premišljeno svobodni Konstantinov prevod zanašali suženjsko prevajanje grških izrazov in posnemanje grške sintakse. 7.ato cirilsko Savino knjigo navadno ocenjamo s predsodkom, da po vrednosti zaostaja za 1 m, ^glagolskimi rokopisi. Vendar je v premalo cenjeni Savini knjigi Veliko starinskega; zato je zelo važna za rekonstrukcijo prvot- y ‘ nega/stsl. teksta. '+c . vino knjigo je izdal V. rpmln (SPI) 1905) -in napisal razpravo o n j onem jeziku (1899}, a ie bolj o grafiki in glasoslovju. V.Po orelov jo v Zborniku filozofske fakultete Komenskega univerze g^ra•čislava 1927) preiskal poglavitne posebnosti glede na starost in kraj prepisa. Pretiraval je domnevno prvotno izvirnost in starost Savine knjige; pri tem ni dobro razlikoval starejših in mlajših prvin, kakor je opozoril S.ICul.lbakin v ostri kritiki (Slavia VIII,1929/30, 640-C49)• Koralek pa raziskuje besedni zaklad, posebno še sintakso in slog glede na grški izvirnik, kar se je pri ocenjevanju stsl.rokopisov doslej nekoliko zanemarjalo. Po njegovem mnenju najstarejši stsl«rokopisi evangelijev še niso dovolj vsestransko preiskani, posebej je premalo ugotovljen njih medsebojni odnos. Ziato še ni dana trdna opora za rekonstrukcijo stsl. evangeljskega teksta. 0 Vaj sovi rekonstrukciji (izdani 1935/6) sodi, da je le provizorična (proza-timnl str.3)? posebej se Vajs premalo ozira na Savino knjigo. Za rekonstrukcijo so važna precej številna mosta Sovine knjige,različna od Ase., Ostr. in Hikoljskega rokopisa, a skladna z glagolskima Zogr. in : ar. četvero evangelijema. Glagolska predloga Sav«knjige je bila zelo arbaistična. V njej je bilo nanj popravkov nego v Ase.; to posebej dokazujejo mnoga v njej ohranjena premišljeno svobodno, a po r.islu na- ■k tsenčno prevedena mesta, značilna za Konstantinovo prevajalno umetnost* Tista mesta, lejer ge Sav.knjiga sklada s četvero-cvangcliji, ne pa s evangelistarji, so značilna za prvotni prevod, obenem pa pričajo, da so se na nekaterih mestih v četvero* , evangelijih ohranile starej če oblike kakor v vangelistar jili, čeprav je bil evangelistar prvotno prej prevden (str*46).5) -'o gostovanju takšnih Savinih variant moremo sklepati, da rasli a med prvotnim stsl.evangelistarjem in četveroevanr- lijem ni bila velika (str.34), vsaj ne tolllta, kakor so slavisti sploSno misli- li. Koralek najprej navaja značilne leksikalne posebnosti, (str.22-45). Pravilno omenja (str.38), da je izražanje po nčnte iti prvotnejše nakor pogledovati, dasi ta glagol srečujemo se "v naj starejših rokopisih (l.ar. )ogr. Ass). Zato ee moramo pri " k 3? 24 a Vaj som odločiti za lekcijo po nemfe ideale (dar. ’*ogr.. ;av. r. ) proti Ass. podedovalo. A v razpravi iohvala sv. Cirilu In # ,1^ ij^ u^, g|r.’m i vrt .In » i.wwww »i - )[r. —i — ~ i—i , —r • ari —i iwi trri~ r^r 'n f ■ ■ •,v».'w> f i ■>- ‘"r- -- 1 Q,iO i fi; - * Tnpi« utpcu (.lazprave A^^tTTTerg ”1949) sem opozorilen"”*'!© ©inollnej-se mesto JUt 7,3, kjer v vseh starejših rokopisih stoji posledn-joštiu.iemu. le Sav. ima po nčL.u:-cuvega evangelija navoja to Savino'” 1 eKe i j o, a bi jo moral bolj "upoštevati. To nesto bi spadalo ned tiste redkejše lekcije, kjer je v Sav. proti vsem dru. in starejšim rokopisom ohranjena prvotna oblika. 171 namreč verjetno, da je pop Sava tako zapiral le po spominu ali po površnosti. V omenjeni razpravi san izrekel mnenje, da so glagol poslodevati v najstarejše rokopise uvrstili šele okoli 1.900. io oklepam "is Sinajskega evhologija. Dodati treba še rabo toga glagola v stsl. Azbuoni molitvi sestavljeni okoli 1.894; tam je značilni glagol nedvomno stal že v prvotnem zapisku. Kasen tega se zdi, da je Horalek prezrl Jagidovo ugotovitev, o y da Ima Sav, v Jan 13,11 vvzvrati (vtakni raco v nožnico) , medtem ko imajo val vem zl. 55 je a " otien pre- vod, vendar je vprašanje, če jo pop Sava tako zapisal le po površnosti, V obširnem poglavju o sintaksi Savine knjige (str.47-78) najprej naglasa, da popravljanje svobodne slovanske sintakse in postopno suženjsko uvajanje grške sintakse spada k najznačilnejšim potezam v razvoju stsl.bibličnega prevoda. Hvali gibčnost in spretnost prvih prevajalcev,, bogastvo stol. sintaktičnih sredstev za prevod iste grške sintakse v razrili zvezali in odtenkih, najprej razpravlja o spretnem raznoličnem prevajanju grških inflni— ivov, alaoti Inflnitivov s členom (49-54), poten o deležniških (partieip.) zvezah (55-60), o historičnem presentu,o dvojni negaciji, o povratnem svojilnem zaimku (str.70; gl.s; or op.la), o svu,‘11;:.\ok dajalniku, o nihalnem rodilniku i.dr. Savina knjiga priča, da prvotna knjižna staroslovenščina ni imela historičnega presenta (str. 60). Osemkrat ima cvo:l proti vsem drugim st sl. roko leom (str,70). Po vsem ton liortSLek sklepa, da je Sav.po sintaksi kakor po leksikalnem zakladu dragoc riča prvotnega stsl.teksta in da skupno z glagolskim čotveroevangelijem na mnogih mestih prekaša Abs.tudi tara, kjer se ta sklada z dikoljakim rokopisom. Podobno pričajo tudi značilnosti besednega reda"(str. 78-85). Zato se jc pri reš vanju vprašanja o grški predlogi stel. prevoda evangelijev treba bolj ozirati na Sovino knjigo (str.86-108). V zaključku (108-113) povzema glavne Izsledke in ugotovitve. 3e enkrat opozarja, ds moraviami, kakor gor.-ode za gosti- (*& 10,34), ■ a-.J- -.v.> rt o 3*1* (Kt' 12,337, ojEateacoHeS slavisti 2e večkrat razpravljali, namigu j e j o na posebnosti neke velikomornvske glagolske predloge. V ocenjevanju prinerov Savine knjige sa premišljeno svobodni prvotni stel.prevod evangelijev naj bi se učeni pisec dotaknil tudi preveč svobodno prevedenih nest in rasnih površnosti v Savini knjigi. Takšne mesta srečujemo tudi v Ass. i.dr.,vendar je bil pop Sava večkrat manj pazljiv kakor prepisovalec Ass. Posebno bi bilo treba omeniti izjemno svobodni prevod Mt 19>5 in 6 (o neraadrušni zakonski zvezi). V rit 19,9 ima Sava oriložltfr sc i namesto nril.v itH se šo:ie svoj ojs to jo brez dvoma površnost, v naslednji vrš€i~pa**J5 svoEofSI prevod bolj prc?yišljen: jaze ubo stvede. Te. prevod presenetljivo soglaša s citatom istega e st gostn v Elozoves 1 < olitu (v 132r.) $ xš,c (t. j. .iašeVso b~fc s&velfe človs^g. Na soglasje dvojine .laže j c opozoril A. v aillant? j" oc ~~~ "siri- j čl ste obliki: aorist s svo de in perfekt s*ve3fc estfr. lolovio ‘ ji v Sav. površno prevedena, medtem ko je svobodna govorniška Ij igoditev v* Glos (da ne raaluoa.jete sc) jako dobra. Ter so po pričevanju 15.: ogl. -itja Konstantina ‘!*5hci0f50vepa rokopisa t.n evangeljski izrek v Panoniji in Moravski ,A -o :os /o navajali, sr.:emo sklepati na neko ustno in v govorih (ho-milljah) zapisano tradicijo iz veliko’ oravske dobe. Vsekako je to mesto Cav.in Glos. vredno pozornosti jezikoslovcev. Zlasti bi nas •rimalo mnenje profesorja Horalka, ki v temeljiti razpravi o Savini knjigi razodeva birter pogled za t,desna vprašanja. 3. akor vidimo, so Jsi češki slavisti pridobili prvenstvo v znonsTvenem razi skavanju zgodovine prvotnega st sl. teksta in v poskusih rekonstrukcije najstarejših ckel.spomenikov. A v pro-iskavonju stsl.bibličnega prevoda imajo dvojno precej trdno oporo, namreč grške izvirnike in več dobrih stol.rokopisov. TeSavne j č a je rekonstrukcija tistih st sl. spomenikov, pri katerih se ne norono opirati niti na grške izvirnike niti na dobre stsl.rokopis,c In kjer je zakasnela rokopisna tradicija mnogo mest pokvarila do nerazumljivosti. Rekonstrukcije takšnih spomenikov se jc lotil praški slavist »Tosip Vasica. Kot dober poznavalec lepe ' sijigo je najprej zaslovel po odlični rekonstrukciji Češkega 11-tc-rorsv gn " s.rol.a i: po študijah o naj starejšem Češkem bibličnem prevodu; tc z:- anstvene zasluge so mu pridobile članstvo Češke akademije znanosti. Kot mnogoletni profesor staroclovansčine v Olomucu in potem v Pragi so je enako uspešno lotil rckonstruJcci-jo stsl.knj 1 snih spomenikov. V razpravi Slovanska liturgje sv. Petra (Kgzzntinoslavica VIII, 1959/46, str..1-5^) " jo'"do^az najdenju in prenosu ostankov sv. Klement a v Kerzo-nu. Ubranjen je v zelo pokvarjenih ckel.rokopisih iz 16. stoletja. Slog in jezik sta slavistom prizadevala skoraj nepremagljive težave. Nekateri so dvomili, do bi to mogel biti prevod grškega govora, ki go je sestavil I onstantin, kakor priča rimski knjižničar Anastazij. To je namreč škofu Gauderiku poslal latinski uro- vod dveh Konstantinovih spisov o najdenju Klementovih ostankov: 1. Brevir historia, 2. Seroo cleelamatorius. Ta dva opisa,posebno - - - 3) j, - - - * prvi, je porabil pisec Ito.lrke legendo. dJ Jezik c tel .rokopisa jo najprej strokovno preiskal • lavi c t Il.van ki j k (3vzantino slavloa T. 1090.10—1 *5) ugotovil. c.r\ no tavirifskem arinčnin anoninla na. 1,1929,10-15) in ugotovil, da no etarinsken značaju spominja na stel.jeaik is konec 9»stoletja. A mislil je, da je bil prvotni prevod selo slab. Bolgarski slavist d.1ribonov je z bistroumnimi nopravki rekonstruiral več pokvarjenih nesi in tako dognal, da je slovanski govor natančen prevod grškega Konstantinovega govora, ■■ib koncu pn da jo dodan odlo-..«!: zgoraj ostenj cn<|ga .--lavno st nega govora (sermo deelnmatorlus)9) A več mest je bilo tudi Trifonovu nerazumljivih. Vačion je strokovno preiskal in ocenil prejšnje 3 asprave o ten govoru, bistro rekonstruiral terma mesta, dodal latinski prevod ir. releonrtruir ril okel.tekst (Aeta. Ac.Velehrad 19» 1948,38-80). liekoliko mest j c- razrešil, ko je v njih odkril skrite biblične citate. TT&Jtešje mesto (r„e peštno šestvlje) pa skuša •oojasniti e pomočjo stare bizantinske in ruske liturgične posebnosti: pečni sprevod (processis ca dni), pe" trie 3 c s tvi .1 e - v spo-In biblične zgodbe o treh le.deničih v ognjeni peer. ™* •T. Vučiče je dokončno razrešil eno najtežjih slavističnih vprašanj. Skozi njegov rekonstruirani tekst in latinski prevod pr o seva lepota in umetna govorniška oblika Konstantinovega govo-rri v slogu govorov Gregorja Kamionskega, Konstantinovega vzorni-a. Stcl»prevajaleo svoje teške naloge ni preslabo izvršil. A osr.oj-i prepisovalci so umetni govorniški slog in starinske obilice na mnogih mestili tako pokvarili, da je bilo komaj še mogoče slutiti prvotno dovršeno 'mjlšno obilico. mgggmgmmggmgmm^m - ... ______ ■ js dosedanjim cplo-hlm mnenjem (J. Vaj s i.dr.), da je hrvatsko gla- goljer-tvo nastalo god neporrednii; vplivom Cirilovega in Ketodove- tskegn * isljonrtva, dokazuje Iioralek verjetnost moravsko-panonr _ trditve, dr ’ rvateko glagolska kr. jirevnost’izvira is stare makedonsko cerkvenoslovanske? da so torej primorski Hrvati prvotne staroslovenske laajišne prvine prejeli po makedonskem posredovanju. To dokazuje slasti is sledov -ej starejše makedonske redakcije evangeljskega tekste v hrvatsklh , lagolekik liturgičnih knjigah. Toda vcc to je- bolj ali manj z ruši j iv o s tradicionalnim mnenjem, a 2 večjim poudarkom, da so bili hrvatelci glagol Jaši v zvezi s staroslovensko malcefionsko književnostjo IC.in 11. stoletja, kakor mod drugim priča Clozov glagolit. Pisec se dotika Metodovega govora v Glozovom -la,- -olitu in se pridružuje no j emu mnenju. 10. O izvirnem Ttotoflovan govoru v Closovem glagoli tu je nrof. JT^ašioa v če^lkcm isuTo"od mo šiloluT.i.-iO (1.33, 194d/^ , 6-j f~kratko objavil izredno veišna dognanja, Id. doka dokazuj c- jo zvezo Metodovega govora s stsl,prevodom grškega Jomokanona,o katerem poroča Ž!1 15. Gl.no.1o razpravo G težkih mestih v Glos. -Ingolitu (Razprave SA31T filol.in lit.l53č,. tr.>7;. " TTT O staroslovenskem cerkvenem petju. n,-v mvi Bohvala sv.diriiu in Ketodliu (Ig.z,prave SA3U filol.in lit.1950,str.57-57) ser kratko spregovoril o stsl. cenitvenem petju (str.54-56) in ugotovil, da so doslej vsi sla-viparjl in liturgični znanstveniki prezrli zanimive vi n ti, zgodovinarji in liturgični znanstveniki prezrli zanimive podatke o oerlvenem petju v Pohvali CM, V Ljubljani ni strokovne literature o ten vprašanju. Ca to sen z največ jim zanimanjem pre— bral dva članka o tc-n predmetu v Bvzontlno: -lavioo. 10 (1349) 268/74 in 11 (1950) 82/9*- 1« Ir rusioue W^antlne choa leg Sla-’y r .. 2. i»n r.r.rlcolC^ lc_/b/ "o", '.T" GOCUgC.ct-S : ~ fl/a- rova^Tcrdeil "Jo"v"' VeK ~ - .4, rala drago- ceno podatke o starobizontinckl in staro slovanski cerkveni glasbi. V pariški Bibllotheque Hationale jo veliko Število grSirJLh roko ieov VIIi-HI. stoletja z glasbe-nlmi znaki (ncuno) bizantinskega cerkvenega petja. V ruskih bibliotekah pa je okoli 40 okel. r okopi rov H-kIV. stoletja s glasbenimi Enaki (neke vrste noto), cd ta. J. je pet rokopisov s naj stare j Hiral bizantinskimi notami, ki so bile v Carigradu opuščene 2e na koncu 3.in v za-••ct u lv. toletja? v Ibiciji pa so jih rabili do 13.stoletja. V ostalih okel. rokopisih so glasbeni znaki, ki oo jih Grki rabili do 12.stoletja. Torej do oboji rokopisi dragocene pričo stare bizantinsko glasbene tradicije. Tisti rokopisi, ki irajo bizantinske note 9. stoletja, segajo po svojih predlogah nazaj v voli-konoravairo ;xli v naj starejšo makedonsko dobo. Torej do stare bizantinsko noto v slovanskih rokopisih opera zu določitev njih starosti. Pri ten se zbuja vprašanje, koliko sta cerkveno petje uročila šo sv.Ciril in Metod, koliko pa pozneje njuni učenci v Makedoniji, slasti Kliinent Bolgarski. Pisateljica je prezrla mnoge podatke naj starejših slovanskih in drugih virov. ŽIC 4 izrečno onem j o, da se je Ciril v Carigradu učil : uzikej Žil 17 piše o petju sv.bratov in učencev v rimskih cerkvah, ZK 13 pa, da je Ciril pel še na er-rtid. po stal ji. Knjižničar Anastazij poroča, da je Ciril zlobil (in uglasbil) hiraio v čast sv*Klementu. Predvsem pa je prezrto, kako Pohvala CM poroča, da se je Metod v samosta-itu izuril v liturgičnem petju in potem moravske cerkve "okrasil" f cerkvenim petjem. Pisateljica posebej omenja le Klimcnta Bolgarskega zaslugo za cerkveno petje in navaja poročilo grškega Litja Klimenta B. (21.pogl.), da je m/oj o duhovščino naučil cer!:vennga petja in teko vzgojil, da je prekašala klerike drugih škofij. ieateljlca netočno prevaja, da so sc tako odlikovali po petju, a Klimentovo šitjo tu poroča, da so se odlikovali po vzornem zivljenju (vedenju;. čeprav se v teh dveh člankih deloma razodeva pomanjkljivo poznavanje slavističnih vprašanj, vendar ata članka želo večno za slavistiko. Ker je nedvomno dognano, da sta cv.brata (vsaj sv.Metod) še uvedla slovansko bogoslužje rimskega obreda, bi bilo trebr nc rešiti vprašanje, koliko rta poznala in uredila slovansko liturgično petje po vzoru tedanjega latinskega liturgičnega petja ter morebiti spajala bizantinske in rimske prvine. A dvomljivo"je,Se ir ai:io zo rešitev tega vprašanja sploh kaj opore v virih. Zgoraj (št.3) omenjena ustanovitev profesorskih stolic za r, tar o slovenski jezil; na bogoslovnih fakultetah v Pragi, Olomucu in Bratislavi je obetala nov razmah češke slavistike. A v sedenjih čeških razmerah je delovanj- -lovnih fakultet setrto. S tem jc zadan nevaren udarec slavistiki. O p o b b e. 1). Bjrcnntinonlavica VII (Prača 1937/0) 212-340 i VIII (1939/46) 172-288. la).V rali povratnega svojilnega zaimka rvo.1 namesto no..1« tvoj st sl. spomeniki niso tako natančni kanMr sedanja Tdnjl"na cio-venSMina. Zdi sc, da v ctarcJMl doli v tej rabi niso bili tako tankočutni, kakor smo danes* Rusi (morda pod vplivom cerkvene slovenščine) M c danes niso tako tankočutni kakor Slovenci. Vendar sc v stsl.pogosto rabi svoj cn pr M Id. rio.1 ♦ M* Tako sem v prvih desetih poglavjih 'Matejevega evnr.ro-navcl 2u mest, kjer imajo najstarejši stel«rokopisi sv6.1. poaneJSi oksl.tekst pa tvoj: £2t 1, 20 (2cne cvoje).4,7 (Tora svojega), 4,10 ( ogu svojemu); 5,24 (bratom svoj im), 5, 25 (coprnikom svojim, dar svoj), 5,33 (prisege evoje), 5,36 (glavi svoji), 5,43 (bližnjega svojega, sovražnika svojega); 6,17 (glavo svojo, lice svojo), 6,25 (“ivljenjc svoje - cono Snv.knJ.j Vnjs je to procrl); 7,3 (brata svojega, očesu svojem - samo Sov. kr. Ji. gl • c. gor št.l; Vaj s Je to proorl), 7,4 (bratu svojonu), 0,9 (hlapcu svojcnu; sam Sav.), 8,21 (oMeta svojega; Vaje prearl); 9.6 (postelj svojo, dom svoj). V svečah: od sebe (Kt 5,29-30), prod seboj (6,2), pod seboj (0,9) pa ima tudi posmejal okel.tekst povratni caimok. 2). lic gricchischen Artikclkonstruktionen in der altkirchcnrlov. Psoltcr- und Bvnngelienabercotcung. ASPh 25,1903,366-391. 3). A.SrUcknor, ^ahrheit Ubor tlio Slavenapostel (1913) 32 s. 4). 'C ' oralokT Vysnon Sir/inv knihjr pro rokonctrakci stol.prokla-du ovongolia. Praga 1940. 127 str. Is Vernika -rol. Meško .. fcsigfežžtt-ŠaMtj lotnlk 1946.St.III. ™ 5). u Je v "oralkovl raspravi tiskovna pomota (ali lapsus), da so bile te obliko (posebnosti )v glagolskih 1 četveroovonrell.1 i!* potlačene « pravilno: v evanr;eli g tar .111. 6). Entstehungcgesoh. dor idLrehenelnv.Sprachc 333» 7). Rcvuc de© etuder Slavec 23,1947,str.37. 8). Vita (Conctantini) cum tranelntlone/ c.Clenentis. 9). V glasilu (Spiconie) Bolgarske akademije eman06ti,knj.48, Sofija 1934,str.159-240. Ocena v JIČ 111,1937,360 s. 4^ o- Z1 z o /v, ^ Cf^c^, y^j±Y) i)r .Janez Fabijan. J O H 1' 11 -■ i i I . E 1 1. A 1 . (uh stope tcie se tletnici rojstva.) Kardinal J .H. iieman je gotov® ena največjih osebnosti katoliškega sveta v devetnajstem stoletju. A to ni kot kardinal, saj je kardinalska čast, ki jo je-dosegel v pozni starosti, pomenila le priznanje za veliko delo, ki ga je opravljal v svojem življenju, posebej pa za religiozno zvestobo v silnih preizkušnjah, ki so ga zadevalo že v anglikanski cerkvi, Če bolj pa, ko jc pr o stopil v katoliško cerkev. Papež Leon XIII. je Kecmanu podelil to dostojanstvo, s katerim je priznal tudi vrednost mnogoštevilnih in rasno* vrstnih religioznih, teoloških, filozofskih in literarnih spisov, i so takrat mnoge duhov razburjali, zbujali tudi ritno o sumničenja o pravovernosti, a vendar imeli globok in bla, odsjen vpliv bodi v anglikanskem verskem in cerkvenem življenju, bo i po konverziji v katoliškem. Zakaj izvtfeh, tudi polemičnih, včasin ostrih razprav, je odsevala globoka religioznost in čisto hrepenenje po resnici, kakor je označil .demanovo življenje in delo Pij XII. ob stoletnici bevrtonovega prestopa v katoliško cerkev. Ves angleški narod se je veselil odlikovanja svojega velikega rojaka (1), ki je zbujal občudovanje po svojem neumornem delu za versko obnovo v anglikanski cerkvi, pa tudi po umirjenem delu za zbliža nje cerkva brez meglen zabrlsavanja dogmatičnega nauka. Po slogu in izrazu svojih spisov pa spada Levaman med klasike angleškega jezika. Velik je bil vpliv Nevmanov •. mišljenja in dela na njegov čas, a nič manjši po ovl smrti. V stiski duha, ki je zajela človeštvo v dvajsetem stoletju, ore bevjman sodobnim kristjanom mnogo pove-i s svojo dogmatično, pa živo religioznostjo, s zvestobo tradiciji, obenem pa tudi z velikim razumevanjem ze napredek. Pa tudi njegova metoda, bi razodeva veliko umevanje človeške duše, nore še danes pritegniti nnoge, po najgloblji resnici hrepeneče duhove, c jih je v Nemanevem življenju. V kratkem poročilu ne moremo opisati Nenmanovega življenja tako,da bi postala nj gova osebnost zadosti vidna, še manj pa je mogoče razčleniti njegove mnogoštevilne in po predmetih tako različne spise da bi mogli zajeti bogastvo njegovih"misli, ali jih urediti v določen sistem, ro je že zaradi tega - čeprav bi natančno predelali vse njegove spise - skoraj iv o oče, ker heman ni bil sistematik. Bil je predvsem religiozni človek, duhovnik, bi je živo občutil konkretno življenje, njegove potrebe in stiske, ter je iz svoje religiozne duše, a vendar ne subjektivistično, ampak iz osnov objektivne naravne in razodete resnice v zvestobi do Cerkve razreševal probleme.'"/ tem članku bom podal kratek opis življenjske poti Nemnanove, neto pregled njegovih pomembnejših del m razprav, nazadnje pa nekaj * novejših izdaj njegovih del ter' pregled važnejše literature o njem, kolikor mi je pac bila dostopna, ali vsaj iz raznih porodil znana« (2) 1, Očrt življenjske poti« J .H .Nerona n je bil rojen 21«febr«l80l v Londonu. Uče je bil bančnik, mati pa je bila potomka hugenotskih beguncev. Že v otroških letih* so ga navajali, da je rad prebiral sv. pismo. Vendar pa pravi sam, da ao petnajstega leta ni imel nobenih pravih osebnih religioznih prepričanj, čeprav je dobro znal katekizem, (p) 1 jegova vera je bila taka, kakor jo je imela množica pobožnih in krepostnih preprostih ljudi tisti čas v Angliji, in jo opisuje pozneje v Grammar of Assent. (E) S šestim letom pa sO ga poslali v šolo v Ealing (danes v Londonu), kjer je ostal do 1. 1816. V zadnjih mesecih bivanja v ten zavodu sc je izvršila v njegovi duševnosti"velika sprememba, Prišel je pod vpliv neke določne veroizpovedi, ''njegov duh je sprejel dogmatične vtise, ki po božji dobroti niso bili nikoli izbrisani in; zatemnjeni." (5) io pomeni, da je bila, kakor poudarja iristram, Lewmenova konverzija bolj intelektualnega kakor Čustvene ge značaja. (6) Dva duhovnika takoimenovanega "evangeličanskega" gibanja v anglikanski cerkvi, . Iayers in Thomas Scott sta bila človeško orodje za to veliko spremembo v Neumann. Prvo prepričanje, ki se ga je zavedel, je bila misel o veri, ki edina opraviči (ficles sola). Posebno Scottovi spisi so nanj močno vplivali. vn je bil prvi, ki je njegovemu duhu :loboko vtisnil resnico o sv. Trojici. Prav tako 3e zbudil globok vtis Scottov boj proti entinomizmu in poudarek svetosti, praktične strani religioznosti. L. 1816. je rev,man dobil v roke llner jevo cerkveno zgodovine^. i\i je našel mno o citatov iz spisov cerkvenih očetov, ki so ga naduti ili. 1 pa je v neki drugi knjigi trditev o papežu, da je nasprotnik Kristusov, ki sc je oddaljil od pravih naukov Kristusa in si prisvojil oblast, ki gre*le Kristusu. Razumsko je kmalu spoznal to mnenje za neopravičeno, c kot zmotna vest se ga je dolgo držala, ker je bilo to naziranje v onem času v anglikanski cerkvi razširjeno. (7) "Sprojemši evangelizem jo sprejel mladi človek ono obliko religije, kjer se je v tej dobi edino nahajala živa vera v dogme o sv. Trojici m o včlovečenju.’’ (8) L. 1817. je prišel Neumen študirat v Gxford, 1. 182E« je bil posvečen v diakona in postal kmalu nato vikar pri cerkvi sv. Klemena. Vpliv dr. Haukinsa. tovariša v uriel-Gollege,in knjiga Summerja, Apostolical preaching, sta ga odvrnila od evangelizma in njegovega svojevoljnega razlaganja spisov sv. Pavla. Nekaj časa je bila nevarnost, da zaide v verski liberalizem, a rešila ga je pred tem nje-ova ljubezen do cerkvenih očetov. L. 1828. je postal Le vama n "tutor" (inštruktor) v kolegiju Oriel in obenem župnik pri sv. Muriji v 0>:fordu. L. I8p2. je tiokonč-al svoje delo o arianizmu v /• stol* Istega leta je odSel s prijateljem H. Froudeom v Italijo in se vrnil v sredi prihodnjega v domovino. Precejšnja zmeda je vladala v tem času poŠ vplivom zunanjih razmer tudi v anglikanski cerkvi, ivljenjsko vprašanje je hilo: kako bi bilo mogoče obvarovati cerkev pred liberalizmom. Prav tedaj je imel Kcble sloviti govor o nerodnem odpadu. Nernan je imel ta govor za začetek traktarianskega (treets zor the times=sodobne brošure) »11 oksfordskega gibanja. To gibanje je nastalo iz protesta proti erastianizmu, naziranju, da Cerkev nima svojega prava, marveč da ustavo in vodstvo prejme popolnoma od drSave. Gibanje se je na zunaj uveljavljalo z brošurami, i so obravnavale časovno pereča vprašanja v verskem in c rkvenem življenju. Izhajali so titrakti" od septembra 5.° I8hl* Vseh skupaj je izšlo 90, od teh je tretjino napisal Nev/man. Prva knjižica je bila naslovljena na kler. V njej $6 man vprašuje: če vlada in država zavrže ta Boga s tem, da zavrže ta Cerkev, ne kakšno podlago se boste postavili, da boste mogli zahtevati od vernikov spoštovanje svoje avtoritete? Odgovor se glasi: na apostolsko na sled stvo. Po mnenju enega izmed zastopnikov tega gibanja, Churcha, Je Vil namen teh knjižic, da bi oživile praktično nauke velikih teologov iz 17.stol; ( ne prvih reformatorjev) anglikanske cerkve. Akcijska načela, ki so vodila duha prečnikov so bila : apostolsko nasledstvo in svetf katoliška Cerkev. Dve teoriji označujeta, v tej dobi nema novo mišljenje: Brano h the or y in Via media. Katoliška cerkev je po Neemanovem naziranju obstojala iz treh vej: anglikanske, grške in rimske. Vsaka izmed teh je na svojem teritoriju res katoliška. Greh razkola bi zagrešil, kdor bi v isti škofiji post: vljel oltar proti oltarju, škofa proti škofu ( kakor so delali d ona tisti). Zato je Nema na silno zadelo, ko je angleška vlada v sporazumu s prusko 1. 181.1. ustanovila protestantsko škofijo v Jeruzalemu. Via media pa nc j bi v teološkem pogledu bila srednja pot med rimskim in protestantskim stališčem. Proti rimski Cerkvi'je poudarjala,da je treba zavreči novotarije v nauku in bogočastju; ki da jih je uvedla v teku stoletij na raznih cerkvenih, zborih, ali pa v kultu (n.pr. češčenju Matere božje ir/svetnikov). Proti protestantizmu pa- je branila veljavo tradicije, nauk prvih cerkvenih očetov*Kakšna pa je avtoriteta le tradicije? Ikije odgovori so mogoči, ki pa se ne izključujejo med seboj: 1. avtoriteta sv. pisuna, indirektno vsaj, potrjuje nauke sistema, ki bi bil sestavljen po pravilih te srednje poti. 2« Avtoriteta iz zgodovinskega dokaza, da ti nauki izvirajo od apostolov, p. Nezmotna avtoriteta Cerkve;- Kot anglikanec le levjma n "izbral prvi odgovor ( sola Ser iptura); sprejel pa je tudi drugega, a z vedno rastočim spoznanjem^ da se je vršil že v prvi dobi razvoj. Glede tretjega pa"si 1. 18p7« ni bil še na jasnem. irolri zaupanja v uspeh je i-ieman 1. 18^9• začel samostojno študirati zgo. ovino raonofizitizma, kalce^dojiskega cerkvenega zbora in delo papeža Leona Velikega. Pri tem pa je prišel do presenetljivih spoznanj: anglikanski sistem se je začel rušiti v'njem. Priznati si je moral, da njegova Via media ni nova zamisel, ampak da so že semiarianci in monofiziti hoteli ho:iti srednjo pot med katoliškim naukom in ariansko herezijo. Tudi teorije o "vejah" katoliške cerkve ni mogel zgodovinsko ve5 dobro braniti. V 90. traktu, ki je izšel I.I84I*, je ieman skušal pomiriti vest nekaterih mladih traktari-cncev; ki so se vpraševali, kako morejo ostati zvesti katoliškemu nauku, pa obenem podpisati 59 šle nov anglikanske cerkve. A prav ta knjižic» je bila obsojena v Oxfordu. Ha željo svojega škofa je l.evjman prenehal z izdajo knjižic, se umaknil v Littlemore in zašel prevajati dela sv. Atcnasija. Bil je prepričan, da je v rimskokatoliški Cerkvi resnica, vso sodbe ©'samovoljno uvedenih novotarijah v no uku so se ob zgodovinskem študiju aria-nizma in tudi tridentskega cerkvenega zbora pokazale kot neutemeljene. Vendar pa je šo čutil dolžnost vztrajati v svoji c rkvi. Iz vseh njegovih izjav"in dogodkov v Času od 1. lSigl. do Ičfe* je zelo jasno razvidno, da njegova konverzija h katoliški Cerkvi ni bila prenagljena, mar ve 5 se je zgodila po dolgem obotavljanju šele potom, ko sta mu um in vest ta korak ukazala. L« ie začel lenrnan pisati razpravo o razvoju krščanskega nauka, Dne 9» oktobra tega leta pa ga je redovnik iz reda ib sionistov p« Dominik Barberi sprejel v katoliško Cerkev. (10) V začetku 1. 18^6. je 11 odšel v dim, da nadaljuje katoliški teološki študij. Dno ,?0. maja" 184.7» pa je bil posvečen v katoliškega duhovnika» Kato se jc odločil, da vstopi v red oratoriancev (sv. Filip lorija). Pregledal jo na novo svoje govore, ki jih jo imel v uxfordu ( University Sermons) in esej o razvoju krščanskega nauka. V tem času je med drugimi spisi naredil tudi razpravo o razvoju katoliške dogme. To jo v latinskem jeziku izročil profesorju dogmatike na gregorijanski univerzi, p. Perone, ki ji je dodal svoje pripombe. (11) l oncem 1. I848* se je Herman .vrnil v domovino in začel ustanavljati s svojimi prijatelji oratorije, 1» I8p2. se je nastanil v Bdgbastonu ( Birmingham). Tu je živel s kratkimi presledki do svoje smrti. njegov škof je bil oči 1. 18M3. TJllathorne, apostolski vikar za centralno Anglijo. Ta škof je bil v veliko o^oro nemanu v njegovih težkih preizkušnjah* Zakaj kmalu se je pojavilo nezupanje proti Deiananovemu dolu, najprej zaradi zbirke ''življenje svetnikov", ki jo je začel izdajati F.V-. Faber.- L. I8p0. je bila urejena katoliška hierarhija-v Angliji, isemanovo pastirsko pismo je anglikance razdražilo, začela se je "antipapistična gonja", v kateri se jo posebno odlikoval neki odpadli dominikanec Achllli. neman je početje tega nesrečneža v javnem predavanju razkrinkal, a je zaradi nekaterih stavkov prišel pred sodišče in bil obsojen na denarno kazen. Conja proti katoliški Cerkvi pa se je vendar umirila.-L. 1891» je bil keisman imenovan za rektorja katoliške univerze v Dublinu, kjer je ostcl do 1. 1858. A tu ni imel uspeha, ta leta so bila izgubljena, če izvzamemo nekatere važne: spise, ki jih je v tej dobi izdelal. (12) Spisal je delo Idea 01 a university (Ideja univerze), ki pa je zbudilo tudi precej nasprotne kritike. L.1858. so naročili angleški škofje z isemanom na čelu, naj pripravi nov prevod sv. pisma. Ker pa Ileman ni dobil dalje nobene opore in podpore o' ieemana, je delo, ki ga je s veseljem začel, prenehalo. j nogo bridkosti pa je Neismam prineslo sodelovanje, uredništvo in zveza zrevijo Rambler• "Rambler” je bil ustanovljen 1* 181,-8. z namenom, da postane katoliška revija, ki bi se mogla* meriti z najboljšimi ne katoliškimi revijami. Sodobna in dnevna vprašanja naj bi sc v njej obravnavala popolnoma • svobodno, .de vi j a pa 30 prišla v nasprotje z Wissmanov3m načelom, da naj bo laiiki pisatelj v stvareh, ki versko niso indiferentne, le glasnik episkopata; svobodna diskusijo preneha? ko Cerkev odloči vprašanje z avtoritativnim dejanjem. Rambler je bil večkrat premalo moder, tudi je včasih preveč zašel na teološko področje. (1;>) Reviji le pretila obsodba škofov. Da bi situacijo rešil, Je Neman prevzel ui'edništvo, a ga po izdaji dveh številk na željo svojega škofa odložil, pač pa ohranil zveze s sodelavci, jim dajal nasvete, pa jih po potrebi tudi grajal. V zadnji, od njega urejeni številki, je ižšla njegova razprava: Un Consulting the Faithful in matters of doctrine ( Ali je treba vprašati vernike za mnenje o stvareh nauka?). Ta članek je povzročil osti debate in kritike. Od neke strani pa je bila osumljena njegova pr a vove mo s t. L. 18%)« je ustanovil šolo oratorija, ki je v 70 letih obstanka dosegla velik sloves. A tudi to delo je bilo v začetlcu nezaupljivo spre je to. ^ V1 vprašanju katoliških univerz je bil lema n sicer načelno sanjv dejanskih razmerah se mu je zdela misel neizvedljiva, čemur ,so 1. 1861;. tudi škofje pritrdili. Veselil pa se je. ko so se 1. I8p4. in l8p% odprla vrata univerz v Oxfordu in Crmbridge-u tudi katoliškim študentom. Rad bi tem študentom stal ob strani kot župnik v Oxfordu. A šel ja se mu ni izpolnila, načrt o katoliškem ,:collegeu!? ali 'hallu" je propadel. Stalen nasprotnik Kevmana je bil kardinal ( od 1. 1875) Manning. Posebno ob vprašanju papeževe nezmotljivosti na bližajočem se vatikanskem cerkvenem zboru se je pokazalo, da ima Revma n proti sebi močno in vplivno skupino, ki je pripravljena nasprotovati vsakemu njegovemu gibanju in ni posebno Izbirčna v sredstvih. Iieman je * bil sicer mnenja, da je papež nezmotljiv v versko-moralnih rečeh, * da je ta nauk Mi "definibilis1,, venciar pa se mu ni zdelo primerno, da bi bil dogmatično slovesno opredeljen na. vatikanskem cerkvenem zboru, 1 cnning pa je delal za to in želel razširiti obseg nezmotljivosti. Ko pa je po definiciji nastalo tudi v Angliji razburjenje in so politiki , kakor G-ladstone, govorili o !'vatikanizmu" kot nevernosti za stalnost vlad in režimov in trdili, da zvest katoličan ne more biti lojalen Anglež, je'zopet Nev/man s svojim Letter to the duke of orfolk pomisli duhove, česar Ranning s svojim avtoritarnim in ekstremnim nastopom ni nogel. L. l87o. je izšla knjiga iGrammar of Assent, ki jo je i.evaman pripravljal c. e set let. Nato pa je pregledoval in popravljal različna dela iz protestantske dobe, napisal na tudi nekaj novih spisov. Vrnil se je zopet k priljubljenemu študiju cerkvenih očetov. L.1877* ga je frinity College v Gxfordu, v katerem je živel kot študent, izbral za svojega častnega člana (fellow), kar ga je posebno razveselilo. L. 18/9• pa ga je Leon XIII. imenoval za kardinala. Humoristični list‘Punch je Resmana. ko se je vrnil iz Rima s kardinalskim klobukom, šaljivo pozdravil z besedami: Vi ste privedli v Rim one angleške konvertite, ki znajo misliti. Vsak prevdaren človek se bo. Če se mu kakšna logma zdi nesmiselna, vprašal, kaj je najverjetnejše: ali Vi verjamete neki nesmisel, ali pa je on sam osel. Po tem velikem cerkvenem priznanju je Kemman v miru živel, dokler ni 11* avgusta 1* 1890» ugasnilo njegovo življenje* 2. Spisi* V imenovani razpravi t D.th.c. našteva p. 11= is tram Nevjmarove spise v kronološkem redu in kratko označuje tudi predmet posameznih razprav (cc. 25lH?C5) • obširno m razčlenjuje vsebino klela G*ammr of Assent, Is anglikanske dobe omenja le one spise, ki jih je i:ow-man imel za vredne, da jih ponatisne - s svojimi pripombami - v Zbranih delih ( Longnans, Lond®<^, 1868-183®!) - Iz anglikanska dobe je veš zvezkov cerkvenih govorov (P&rochial and plain aermonsf Sermone on subjects of the day; Sermona preached befort the nnivorsity of Qxford)* leramanovi govori so imeli velik vpliv, čeprav ni uporabljal v njih posebnih retoričnih sredstev in jih je preprosto bral. V njih je obravnaval velika versko-cerkvena času primerna vprašanja na osnovi načel in z osebno zavzetostjo* An essav on the develoment on the Christian doctrlne (Esej o razvoju krščanskega naukaY je* iz&el rvič 1. 181+5., na novo l*l8l|.6*, v tretji izdaji pa 1* l87c. in bil za tem večkrat ponatisnjen ter preveden v francoski in nemški jezik* hačelo razvoja je opazil Me man že pri študiju cerkvenih očetov prvih stoletij. Pn stavil ga je 8« v svoji Zgodovini ariancev, ki jo je spisal 1. lč$2. V začetim 1. lShp* ( na svečnico) na je imel na univerzi v Oxfordu o v or o teoriji razvojev v religioznem nauku ( v nemškem prevodu Izbranih spisov , tv.II. str. 22j.). Po eseju o razvoju krščanskega nauka, ki ga je Mevman sam označil za 11 filozofsko delo pisatelja, ki ni bil še katoličan in je bilo namenjeno nekatoličanom”, pa je feman sestavil 1* l8)|-7. v Rima. že zgoraj omenjeno razpravo : De catholici dogmatis evolutione; Vso te razprave ugotavljajo dejstvo in način dogmatičnega razvoja, ne podajajo pa celotne teorije (n. pr. o vzrokih razvoja). Tudi o čudežih v sv. pismu in v cerkveni zgodovini je levvman napisal dve razpravi. V prvi zavrača Humeovo naziranje o nemožnosti čudeža. V člankih z naslovom: Ihe Church of the Fcthers ( Cerkev očetov) poveličuje Feman prvotno krščanstvo nasproti modernemu. L. 18^2. je izšlo delo o ariancih v 1. stol. (The arians of the fourth C:forda in proti gibanju samemu jo izšel roman, 1 je napačno slikal njihovo obnašanje, i.ennan je nato napisal in . .1 . . izdal ( brez imena pisatelja) v obliki'povesti: Loss and ge in. the s tory of a convert (Izguba in dobiček, zg • -1 • 1 *r 1 -Y • « Do 1, 194$, so izšli s d zvezki: 1, Neumen John Henri: Al Keimen _nfcsoryt, Selections from ir ose orks. Hew lork, Longmans, ureen & v o, 1947» 404 str, 2, Apologia pr o vita sua, XXII,-ij-uO c,tr • a 5, The Idea of Unijrersity, 19bi9 XXII-^lp str •; V- V knjigi: John Henri m man: An dxpository and Critical 3tudy of hlg Hindf Phought and Artf razlaga in ocenjuje kevmanove* "temeTjne r.islf, ki se da jo s ozhzti predvsem iz njegovih del o razvoju krščanskega nauka, ideje univerze in 'kramar of Assent, Ob eseju o razvoju krščanskega nauka pripominja, da so zmotno ..oteli napraviti Hermana za teologa darwinistične razvojne teorije. Mod Nevina novim naukom o razvoju krščanskega nauka in Darviinovo teorijo je bistvena razlika : 'J. i oz ne ideje se razvijajo po moči nji- hove notranje vitalnosti, ne pa po vplivu zunanjega determinizma, ;arwin išče razvojne zveze in strnjenosti med stvarno najbolj različnimi bitji. Neumen pa uči strnjenost ( kontinuiteto), v kateri isto živo bitje pod nepodobnimi videzi ostane bistveno isto, živa modrost Cerkve zavrača slučajne dodatke, pa tudi preprosto ponavljanje preteklosti, m v ta zvestoba nauku prvotne ve, i se kaž< v razvoju d ogne, je Hermana privedla v katoliško Cerkev, Germanov ide la 1 univerze presoja Iferrold precej strogo, češ, da se vonjem preveč locl vzgoja oči religije. Cilj univerze po Nenmana bi bil oblikovati "ge nt lema na" • lekateri dyftor ji so pa navdušeni za Hermanov liuncnizem ( P, Hermans), drugi zopet poudarjajo, da je v oceni Hermanovih misli o ciljih univerze treba upoštevati konkretno situacijo, ki jo je pisatelj imel pred očmi (Medoncelle), V Gpammar of Assent hoče Herman ovreči Locke j evo trditev, da le logične evi enca opravičuje pritrditev neki misli. Mn0g0 ljudi ima pametno vero, pa so nesposobni navesti izrecno razloge za n j o.Herman se bori proti aristokratizmu intelektualcev, proti racionalizmu, ne 1 pc proti razumu v procesu verovanja. Popolnoma žgeš eno je mnenje, da jo bil veliki konvortit prvi modernist.Herman so je boril proti racionalizmu in iracionalizmu v angleškem liberalizmu,kar že izključuje modernistično razlago njegovih misli. Ferry pravi v citiranem pregledu, da bo ta Harroldova knjiga o Hew-’ mam odslej vodilna v angleškem jeziku za vse, ki študirajo l.eumana, kakor je Tristramova razprava vD.th.c. za Francoze, Pred očitkom modernizma brani Hermana EJ)^enard v knjigi: A Prefa-ce to erman Theology, St, Luis 1946,- vmeimn naj še Friedel: The 1 criology o: Neme n, Herv lork, 1928, in Juergens: lieman on the Psycholog£ of Faith in the iiHividuel, Bur lork, 1928,- Med francoskimi pisatelji je H, Bremond napisal knjigo: lleman-Essai de biographie psychologiciue, Pariš l90b, ki je sicer li- terarno sijajno napisana, 8 ime če mnogo zastarelih misli« r. j-pomembnciSi sodobni francoski raziskovalec Lenimanovega življenja in dela je po Friesovem mnenju . iiedoncclle. la pisatelj trdi, dt- Ne mana ne smemo umevati ls psihološko, mar ve č pr e dvsem časovn o in idejno zgodovinske• ud kedoncella sta dve knjigi: La philosophie religieuse de*J.H. Human} Strassburg, 1946, in kevjman,bienfaiteur ** deux egli^ses, Strassburg, 1946, V nemški jezik so bili prevedeni marsikateri spisi i,ewmanovi 'kmalu, a so prvič^izšli. Po svetovni vojni pa so klemaana takorekoo na novo odkrili (Fries l.c,). Pod vplivom bevjmanovih spisov je prestopil v katoliško Cerkev znani pisatelj Bi. liaecker. On je prevedel 1,1921, C-rammar of Assent ( Philosophie de s Glaubens) in Essay on the Devo-lopnent on Christian doctrine (Die nt , im er christl, Lehre, 1 nenehen 1922), Haecker jc prevedel in objavil v dveh delih tudi ove govore: Dle . irc e und die Welt - Leipzig 19p8, in Das Eysterium der Dreleinigkeit und die I enschiverdung Gottes - Leipzig 1940). V njegovi zapuščini je tudi prevod razprave o antikristu. Jezuita Przyuara in 0* Ki rrer ata oskrbela izbor iz > e uranovih spisov: Christetum. Ein Aufbau. Freiburg in Br, Herder 1922. V četrtem svezloi je Przywara skušal podati sintezo fteumanovih idej. Ostro se obrača tudi^proti modernistični in Bremondovl razlagi, Przywara je imel taci načrt izdati Uemanove spise v celoti, a po dveh zvezkih je delo obtičalo.'Dr. Matthias Laros ga jc ostro 0-csnil ('Iheologische Revue 1922, 2f9 st.) 0, Kamor je dal zadnji in morda na j lepši sad preučevanja Humana 3 knjleatta: 1, Kardinal J.. . enman* Die Kircje, Kinsiedeln-Koeln 1945-46 ( 2 zvezka), 2, Christliches koifen. Kardinal JJMeiman: Texte zur religiosen Lebensgestaltung, Dr. Matthias Loros je začel leta 1922 izdajati izbrana dela kardinala Homana: J .H. Kardinal Nemaa: Ausger/aehlte ..erke, Matthias Gruenev/ald /erlag inlainz. v prvem zvezku je prevod apologije, v h, izdeja univerze, več zvezkov zavzemajo govori in pisarna . Zadnji, lo. zvezek je izšel 1. 19?1. ogmatik K, Adam je spisal knjigo: Die Glaubenphilosophie keuumans (Grcnzfragen sulsohen Theologie und issenschaft. BdJCEU Bonn 1941) J G, Svehngen pa spis o le manovi ideji o Bogat Kardinal Nenman: Slin ottesgedanke und seine Denkergestalt-(iJonn 194-6). Tudi več drugih razprav je v zadnjih letih izšlo v nemškem jeziku. Dr, Fries v članku, iz katerega sem povzel te podatke, obžaluje, da je preučevanje Levmanovega dela pri Nemeih preveč razcepljeno. 7 slovenskem jeziku je Oznanilo objavilo nekaj kratkih odlomkov iz Nemnanovih spisov, Vse je prevedel pok. Franc Terseglav, Večina teh sestavkov 50 lepe molitve: Zaupanje v Boga (Oznanilo l/p, str. 19), Izročitev (iA str. 26), Pred tabernakljem-v stiski ji jl. JL (1 /55)*'ftp.zniiSlJar.je, ko se inračl fena na j ljubših Kevananovih molitev, 11/18/, če si 1 z menoj (he Tima nova jutranja molitev, VI/7*B) •• Ynrse,vlav je napisal v v s na ni lu tudi čla nčio: Vodi me, o blaga luč, v katerem je kratko orisal Me mano vo življenje, dela in pomen (Oznanila II/A) • 'Prevedel jc tudi eno ne j lepših in najbolj znanih pesmi: Lead, kindly Light (7odi, blaga luč -vzn::.: tlo' 1/7 str. 51/, ki jo Je n napravil na morju pri slliji, ko se je 1; I835* vračal bolan s poti po Italiji v domovino v zavesti, da ga tam čaka velika naloga (Apologla jl). V Terseglavovem prevodu s naslovom olitvenik" Čakajo natisa * tudi Iteditations and- devotions" ( premišljevanja in molitve),ki so v tisku izšle prvič šele po Neumattovi smrti 1. 1893* ( nemški prevod M. kros: H-ott un dle Seele, 1919)• O P O L B E . (I) mAux jeux de tous les Anglais, le pape avait voulu, non pas tant reconnaitre les merites personnels de Nevanan, qu*honorer un grand Anglais; et dans cette raesure le j?ays tout entier, sans distincticn de croyance, participait a oct -fafonneur. Lome ne pouvait riervfai^e