»Sloga jači, nesloga tlači". Ta zlati izrek bodi glavno vodilo vsemu učiteljevemu delovanju. Poročal pri okrajni učiteljski konferenciji v Postojini v 7. dan julija 1886. 1. Fran Mrcina, učitelj na Gočah. Najboljše vodilo v življenji je človeku lastna izkušnja. — Izkušnja mu je zvezda vodnica, katera mu razsvetljuje pot, po kojej srečuje le vesele in srečne trenotke, kateri mu slade življenje ter ga bliskoma spreraljajo h končnemu smotru. Izkušnja pa isto tako varuje človeka bivših nezgod, ter ga podpira v zapeljivih izkušojavah, koje ga liki sirene vabijo z edine prave poti, da ga strmoglave še v večjo nesrečo; s kratko: izkušnja je prava modrost človekovega življenja. — A če tudi se more marsikdo ponašati se svojo izkušnjo, vender je lastna izkušnja posamnega človeka le neizrekljivo majhen del vseh onih izkušenj, koje so zabilježene v zgodbah človeškega rodii. — Previden in za svojo pribodnjost skrbeč človek si mora tedaj prizadevati, da svojiia lastaim izkušnjam tudi še druge izkušnje pridruži ter se tako zadostno oboroži za pot skozi osodepolno življenje. Teh nelastnih izkušenj pa se človek najlaže priuči iz tako imenovanih prislovic a 1 i i z r e k o v. Izkušnje drugih ljudi, izkušnje, koje so mu še neznane, katere bi si moral v življenji morda sam in — Bog ve — s kolikimi težavami prisvojiti, najde verno zabilježene, in poznini potomcem poročane v teh prislovicah, ki so tedaj modri posnetki iz občne človeške povestnice. V človeških dogodkih imajo prislovice svojo podlogo, iz človeške zgodovinske knjige si je — je izpisalo človeško razumništvo. — Taka prislovica je tudi postavljena na čelu 4. točke dnevnega reda naše denašnje konferencije, ter je meni naročeno o njej poročati s posebnim ozirom na delovanje nas u.iteljev. Polna je zgodovina dogodkov, iz kojih izvira izrek: -Sloga jači, nesloga Uači", koji zgodoviuski dogodki so — trdno sein prepričau — gospodoua tovarišem in gospodičinana predobro znani. Osobito bogata pa jih je naša slovanska preteklost. Naj omenim tu le nesloge sinov Svetopolka, kneza moravskega, vsled česar je propala država veliko-moravska, t. j. onega Svetopolka, iz kojega življenja je posneta lepa pripovestica v .Drugem Berilu" pod napisom: .V slogi je moč1* (na 6. strani). In kakor se špecijalno naš ubogi slovenski narod ne more ponašati s kako posebno povestnico, bogat je vender zgodovinskih nezgod, katere nam tako živo osvetljujejo prislovico nNesloga tlači", in katere dogodke nam je naš prvi pesnik dr. Fr. Preširen tako roojstersko naslikal v svojem nKrstu pri Savici". Kar pa je narod v množini, to je človek posamič. Tudi posamnemu človeku velja resničnost onega izreka, in ako se nm izneveri, zadenejo tudi njega vse one strašne posledice, koje so uničile uže narode. Malo moder je tedaj človek, ki si greni življenje. A kaj porečemo še le omikanemu človeku, katereinu je božja previdnost odločila važnejše mesto v človeškej družbi, ter mu prisodila velik vpliv na osodo svojih sočlovekov, kateri omikanec prav z grešenjem zoper oni izrek lebkomišljeno peha v uesrečo tiste, za katerih blagor bi raoral skrbeti. In v to vrsto ljudi smemo prištevati tudi učitelja. Učitelj je ona moC, katera po svojem poklicu globoko sega v osodo ž njim živečega rodu, kojega mladini mora kazati pot, težavno pot v življenje. Vsled tega vzvišenega poklica mu je treba dvojne previdnosti, dvojne modrosti. Dolžan je skrbeti za se, a dvakrat dolžan paziti na blagor onih, ki so mu izročeni v varstvo. Pravi učitelj si je tudi te svoje velike odgovornosti svest in kaže to svojo zavest mej drugim tudi v previdnera in pametnem delovaDJi, ki je v pravem soglasji z izrekom -Sloga jači, nesloga tlači". To delovanje učiteljevo se javi v dveh glavnih merah: v šoli in zunaj šole, — ter je v zadnjem slučaji različno na enorazrednih kot na večrazreduih šolah. Morda me kdo vpraša, ali je pa niogoče govoriti o slogi in neslogi v šoli, ter v njijnih dobrih in slabih posledicah? V odgovor na to se mi zdi primerno splošno vprašanje: Kje pa ste prav za prav sloga in nesloga doma? — Pač le tam, kjer žive ljudje v neposredoji dotiki mej seboj, kjer je drug od drugega odvisen, kjer drug drugega podpira ter vsi potrebujejo vzajemne pomoči, da jim je mogoče doseči neki vkupen smoter. S tem pa nimam nikakor v mislih izključljive in popolne enakoveljavnosti in ravnopravnosti vseh poedincev. Ne izključujem tedaj neobhodne potrebe večje iu važnejše naloge, više oblasti in pravice, in torej tudi večje dolžnosti posameznikov, kateri pa so v gotovih mejah tudi odvisni od svojih podložnikov, ako bočejo, da je vkupno delovanje uspešno in vkupen smoter dosegljiv. 0 takih razmerah — se ve, — ne more se govoriti v šoli. •— A šola ni sama za se kak namen, ona je pomoček, ona pripravlja za življenje, in kot taka mora imeti pred očmi vse razmere poznejšega življenja, ter ne sme smatrati svojih gojencev le kot takih, kakšni so, ampak tudi kot take, kakšni bodo. Zelo treba je tedaj, da tudi šola vpliva na svojo mladino v smislu naše prislovice. To pa doseže s primerno vzgojo. Vzgoja pa je primeina, ako vzgojitelj rabi sredstva, katera v gojencu bude nagnjenost k slogi in zopernost ali antipatijo do nesloge. Ta vzgojevalna sredstva morejo torej biti pozitivna ali povspeševalna in negativna ali zabranjevalna. K pozitivnim sredstvom spada pred vsem pohlevnost. — Pohlevnost je podloga mnogim drugim krepostim. Uže zaradi tega naj se v gojencu hrani in razvija. Pohlevnost je pa tudi velika podpora človeku v njegovi odvisnosti od drugih. Pohleven človek je trdno prepričan, da sam ni nič, ampak da vse, kar ima, ima od Boga, da so vse njegove prednosti le zelo majhne, da ga zopet drugi Ijudje v drugih obzirih daleč prekos., in da mu še mnogo manjka, preden postane, kar more in mora postati. Takemu človeku ne dela odvisnost nobene težave; kajti on pripoznava svojemu sočloveku prednosti, katerih na scbi ne vidi. Prav to priznavanje in čislanje diugih ljudi ga dela miroljubuegu tev ga krepi v složnem življeuji. Iz pohlevnosti se kmalu razvije skromnost. Skromen človek se ne prevzema; on noče vediti več kot drugi, rad se podvrže vsakej zrelejši razumnosti, ter je pristopen marsikateri drugi ČPdnosti. Skromnost omogočuje mladini prelepo lastnost, da mnogo posluša, a malo govori. Kdor pa malo govori, oa gotovo ne seje prepira in ne žanje nesloge. Posebno povspešljiva slogi pa je spravljivost. Spravljiv človek prenaša lehko zmote drugih; on je popustljiv, dokler mu je mogoče brez resnične škode in preloma kake višje dolžnosti. Zoper spravljivost greši posebno rada naladina, zato mora vzgojitelj od prvega začetka strogo paziti, da se jej ta razvada ne vkorenini; kajti nespravljiv človek je prava šiba božja človeškej družbi, kvas piepiru in ncslogi. Prav tako važno vzgojevalno sredstvo je tudi postrežljivost in dopadljivost ali prikupljivost. Z dopadljivostjo in postrežljivostjo si ljudje vzajemno olajšujejo svoja bremena. To naj gojenec sam zapazi in občuti. Posebno pa ga je treba opozorovati, kako zel6 potrebuje vsak hip drugih ušečnosti, in ako to ne pouiaga, naj vzgojitelj skrbi, da gojencu ne hasnijo in ugajajo bolje drugi, njego on njim. Iz večkratne take izkušoje se razvidi, kako neprijetno je občevati z nepostrežljivimi ljudmi. Dobro vzgojen človek želi z vserni ljuduri živeti v slogi; kajti v neslogi ni potrpežljivosti. Vsa ta vzgojevalna sredstva so pa jako negotova, ako niso prešinjena z ljubeznijo. Človek brez ljubezni je svetilnica brez olja. Ljubezen vzgoja pa le ljubezen. Naravno je tedaj, da je otrok najprej v dotiki z ljudmi, kateri mu pogostoma izkazujejo ljubezen v besedi in dejanji. To so: stariši, učitelji, bratje, sestre, sorodniki i. dr. V krogu teh ljudi uživa otrok pogosto dokaze dobrosrčnosti, kar mu vzbuja blagočestje in dobrohotnost; mnogovrstne pomoči in podpore, katere vzprejema pomoči potrebni otrok, vtrjujejo v njem čudstvo hvaležnosti; ranogobrojni povodi in prilike ga siiijo k ustrežbam; nepretrgano in tesno vkupno življenje ga budi k sožaljenju in soveselju, k pogodljivosti in pohlevnosti, k poštenosti in pravičnosti, k odkritosrčnosti in resnicoljubnosti, k spoštovanju drugih svojine, pravic, potreb, želj in prednosti. Tako vidimo tedaj, da je ljubezen pravi izvir gori naštetim čednostim, in da je po tem takem ljubezen glavno povspeševalno sredstvo, kl budi v gojencu sklonost k slogi. Poleg teh pozitivnih sredstev stoje vzgojevatelju na volji še negativna zabranjevalna sredstva. Ta sredstva se javljajo in ravnajo po virih nesloge; kajti z zatiranjem teh virov se ubranimo neslogi. K virom nesloge prištevamo: napuh in domišljivost, nedoverje ali nezaupnost in neprevidnost v rabi jezika. Enostranska gojitev čudstva za poštenje in čestilakomnosti privede gojenca do pohlepa in napuha. Ako so uže nekateri pedagogi nasprotni gojitvi čestilakomnosti, kaj porečeuio še o pohlepu in napuhu? Pohlep je neka strast, vsled katere pohlepnež išče v vsem veljave in odlikovanja pred drugim ljudmi in sicer zarad veljave same. Pohlepnežu je podoben domišljav človek; on ne išče le veljave pred drugimi, ampak je celo tako zaslepljen, da užč vidi na sebi prednosti, katerih prav za prav nima, ter se prav zarad tega krivega sojenja o saraem sebi vedno globokeje pogreza v nepopolnosti. Ako p? skuša tak domišljav pohlepnež svoje poviševanje doseči s poniževanjem svojih sočlovekov, potem pravirao, da je udan napuhu. V napuhu se tedaj vežeti strast in hudobija. Zato je pa tudi v naši veri napuh prvi poglavitni greh, in neka prislovica se glasi: -Napuh hodi pred padcem.*' Napuhnjenec zaničuje in prezira vse, kar ni njegovega ali ne izvira iz njega. Dobra dela in prednosti drugih ljudi se mu zd_ lastnej časti nevarne, zato je izkuša na vse raogoče načine umarvj- šati ali obveljaviti. Pri teui si pomaga s trdovratnim zagovarjanjem svojega umeuja in mišljenja. Sam je proti drugim neizrekljivo občutljiv, da vidi uže v najraanjšej nasprotnosti hudo razžalitev. S takim ravnanjem hudo žali čudstvo za poštenje svojih sočlovekov, neti nevoljo, zdražbo ter goji neslogo. Tej strasti se mora vzgojitelj v prvem začetku po robu postaviti, ter jo — ako ni drugače tudi z dovtipom, satiro in zasmehoin iz gojenca pregnati. Vir nesloge je tudi nezaupnost. Nezaupnež misli o drugih rajše slabo nego dobro, ter si izkuša vse njihove besede in dejanja slabo tolmačiti. Poleg tega je nezaupnež siten, čmeren, zamerljiv, zlovoljen, ter kaže svojo nezadovoljnost v obrazu, kretanji io govorjenji. Se svojo nezadovoljnostjo budf v drugih nezadovoljnost. V nezadovoljnosti pa ni sreče, ni miru, — ni sloge. Neprevidna raba jezika se zdi saina na sebi sicer nedolžna, ali je prav za prav slogi najnevarnejša. Ona se kaže v blebetavosti, v obrekovalnosti, iz škodoželjnosti ali zloradosti, dalje v opravljivosti, zasmehljivosti, zabavljivosti in grajavnosti. Blebetavost je nepremišljeno govorjenje o vsem, kar kdo ve ali inisli, in žlobudranje o razodetih skrivnostih. Ta napaka se nahaja posebno mej mladino in ženstvom, vender se pa rada tudi poprijemlje mož — omikanih mož — ki iščejo v njej svojo kratkočasnost, zabavo in pripoznanje v poznavanji dnevnih dogodkov. S teiu se spravljajo na dan stvari, ki bolje pripadajo pozabljivosti, ter se trosijo v najširje kroge, ter kale mir in edinost na dolgo in široko. (Dalje prih.)