SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH bo na Dunaju, v Trstu, Gorici, Ljubljani, IN TUJIH REVIJAH Padovi in Benetkah, kakor tudi širokim slovstvenim zanimanjem naravnost predviden za posredovanje štirih sosedskih V dvojni številki (9-10) zagrebške Re- kultur. Čeprav je bil tudi lirik, je objav- publike objavlja Luko Paljetak 24 pesmi ljal izključno dela, ki so rabila sporazu- s skupnim naslovom Kozi iz Sabe, za tem me vanju med kulturami. Celoten spekter pa sledi Zapis o Paljetku spod peresa njegovih dejavnosti in znanj pa se kaže Anteja Stamača, v katerem razčlenja po- v njegovih dnevnikih in zlasti v dopisova- etiko tega vsestranskega sodobnega hr- nju s Čopom. Vrhunec tega dopisovanja, vaškega književnika, ki je med drugim ki je bistveno vplivalo na Prešerna, sega prepesnil celotnega Prešerna. O kriti- v leto 1928. Razpravljala sta o celotni škem opusu Branimira Donata piše Veli- dostopni književnosti, predvsem italijan- mir Viskovič, ki objavlja še pogovor ski in nemški, in sicer v smislu primerjal- s tem hrvaškim kritikom na temo kritika ne slovstvene kritike in literarne teorije; kot razumevanje zgodovine. Več esejev zanimivo je tudi, da sta klasično književ- se ukvarja s pojmovanjem srednjeevrop- nost - od antike do velikih evropskih ske kulture. Med drugimi Johann Strutz književnosti novega veka - komentirala in Peter Zima v razpravi, ki jo je iz pretežno z aktualnega vidika, pri čemer nemščine prevedel Andrej Žmegač, piše- je pripadla odločilna vloga teoretičnim ta o polikulturalnosti fikcije med Alpami načelom nemške romantike. Šele na in Jadranom. Med drugim sta v zvezi podlagi tega medslovstvenega razprav- s tako imenovano goriško romantiko za- ljalskega ozračja postaja splošno razum- pisala: »V zadnjih petnajstih letih svoje- ljivo, da je Prešeren v 22 letih svojega ga življenja je bil Matija Čop. Prešernov ustvarjanja lahko z relativne ničle nado- poliglotski slovstvenokritiški mentor, mestil »zamudo« slovenske za evropsko v zvezi z goriškim pokrajinskim upravite- liriko. Posebna značilnost »majhne knji- ljem Franzem Leopoldom Saviom, itali- ževnosti«, kakršna je bila tedanja sloven- janskim Avstrijcem, ki je bil s svojim ska, je, da se je raznolikost literarnih večjezičnim poreklom in šolsko izobraz- prijemov tistega časa osredotočila prak- 440 441 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah tično le na Prešerna. Ko v romanu Senčni ples tržaškega slovenskega pisatelja Alojza Rebula liberalni italijanski znanstvenik vzporeja Prešerna z Dantejem, se s tem izraža tudi dejstvo, da se je najprej moralo razviti občinstvo za njegovo liri-ko,« med drugim ugotavljata Johann Strutz in Peter Zima v zagrebški Republiki. » V dvanajsti številki sarajevskega Izraza sta zapisa o hrvaških pesnikih. Jasna Melvinger piše o polifoniji v stihu Jureta Kaštelana, ki praznuje sedemdesetletnico (pred kratkim je J.Kaštelan umrl). Miodrag Petrovič pa se ustavlja ob Do-briši Cesariču kot pesniku stišanega glasu. Boško Tomaševič piše o filozofskem stanju poti, njegov prispevek se ukvarja z dvema deloma: Poljsko potjo Martina Heideggra in Stezami Iva Andriča. Boško Tomaševič je med drugim zapisal: »Tako prvi kot drugi lirski zapis v prozi imata v resničnosti za temelj povsem natančne zemljepisno krajevne določbe. Pri Andriču je to steza, ki se vijuga nad Višegradom, kar zadeva Heideggra, pa se njegova Poljska pot nanaša na povsem določno pot, ki vodi iz Messkircha (Hei-deggrovega rodnega kraja) do mesteca Ehnried. Obe poti sta pod varstvom rodnega, povezovalnega pota v mišljenje. S teh poti namreč prihaja mislecema nagovor mišljenju, v katerega edinstvenem izhodišču se kaže en del samega pota mišljenja. To, da ta pota mišljenja vodita »bolj ali manj očitno nenavadno skozi jezik«, le na odrešilen način govori isto o Istem. Kod Istega je pospremljal Heideggra tako rekoč do smrtne ure. Nekaj dni pred smrtjo je v oporoki lastnoročno zabeležil za svoje celotno objavo rokopisov, oddanih založniku Kloster-mannu, naslednji »Leitspruch«: »Wege - nicht Werke« (Pota - ne dela). Povsem lakonsko predani izrek bi mogel biti prispodoba o nedokončanosti mišljenja, mišljenja, ki mu je za izvor vedno pot, kajti »mišljenju je tudi v največji težavi v pomoč predel, v katerem je od vekomaj imelo svoj izvor in h kateremu se po poljski poti vselej vrača«, kot je zapisal Matjaž Potrč v Delu......Drugače kot drugi tukaj navedeni avtorji je Matjaž Potrč edini, kolikor nam je znano, ki v Poljski poti Martina Heideggra razen kot o prispodobi mišljenja govori tudi o izviranju pesništva iz poljske poti«, je med drugim zapisal Boško Tomaševič v sarajevskem Izrazu. Po krajšem premoru objavlja italijanska revija Uomini e libri, v svoji 125. štev., spet pogovor s slovenskim pisateljem, tokrat z Borisom Pahorjem. Odveč je zapisati, da je spraševalec tudi tokrat Arnaldo Bressan, ki si je v tej reviji že »priboril« ustrezen prostor med najuglednejšimi svetovnimi avtorji našega časa za vrsto slovenskih pisateljev, predstavil je že Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Matjaža Kmecla, Janka Kosa, Jasa Zlobca, Vladimirja Kavčiča, Alojza Rebulo, Toneta Partljiča, Vena Tauferja, Pavleta Merkuja, Rudija Šeliga in Mirana Košuto. Bressan predstavlja Borisa Pahorja italijanskemu bralstvu kar se da celovito, glavni poudarek pa velja posebnim političnim, kulturnim in narodnim razmeram v Trstu, v katerem Pahor živi in deluje kot pisatelj »pokopane skupnosti«, če naj si izposodim naslov knjige Pavleta Straj-na, ki je pred kratkim izšla v Trstu in obravnava položaj in usodo Slovencev v Italiji. Ko se Bressan in Pahor razgovo-rita o posebnih tržaških razmerah, o tež-ških, tudi osebnih Pahorjevih izkušnjah v tem mestu, spregovori pisatelj tudi o možni, »pozitivni« prihodnosti Trsta: »... ne zanikam, da poskušajo ustvariti iz mesta mednarodni znanstveni center in da se trudijo okrepiti svojo industrijo: vse to je v redu, pod pogojem seveda, da ne gre na rovaš uničevanja slovenske zemlje, kot se je to dogajalo doslej. Toda tisti pravi, evropski Trst bi moral biti 442 A. A. drugačen: torej mesto, v katerem zlo ne bi smel več biti, kot pravi Sartre, drug. Novi Trst bi morali ustvariti v medsebojnem sodelovanju in harmoniji obe etniji, ki tu živita skupaj že kakih dvanajst stoletij. Osvajalske ideje so preteklost, tota-litaristični načrti so dokončno mrtvi: ne ostane nam drugega, kot se strinjati z Denisom de Rougemontom, ki pravi, da »Evropo je res treba ustvariti, toda pri tem je treba spoštovati nacionalne, regionalne in krajevne razlike«. V tem smislu, v Evropi 1992, bi morali tudi mi imeti svojo vlogo,« razmišlja Boris Pahor v pogovoru z Arnaldom Bressanom. * Tretja številka časopisa, ki ima dolgo ime New England Review in Bread Loaf Quarterly in ki izhaja v Middleburvju v ameriški zvezni državi Vermont, prinaša pesmi nekaterih slovenskih pesnikov; prejeli smo jo z veliko zamudo. V njej se med drugimi pojavljajo naslednji slovenski pesniki: Gustav Januš, Milan Jesih, Majda Kne, Edvard Kocbek, Andrej Ko-kot, Kajetan Kovic, Svetlana Makarovič, Jure Potokar, Braco Rotar, Veno Tau-fer, Tomaž Šalamun, Saša Vegri, Božo Vodušek in Dane Zaje. Pesmi je prevedel Michael Biggins, bibliotekar na slovanskem oddelku univerzitetne knjižnice v Kansasu. Poleg kratkih notic o naših pesnikih je objavljen še esej Michaela Bigginsa o njih. Takole ga je sklenil: »Sredi šestdesetih let pa si je svojo neodvisnost od narodnega izročila utrdil drug pesniški rod. Pesniki te skupine, ki so se najtesneje poistili s pojavo Tomaža Šalamuna, so razglašali kopernikansko revolucijo v dojemanju vesoljstva, prevrednotenje vseh vrednot in odklanjanje narodne duhovne otopelosti. Čeprav so bili Šalamun in drugi, ki bi jih lahko kdo pridružil njemu tako kot Vena Tauferja in Svetlano Makarovič, veliko tiskani doma, pa obstaja občutek, da so tuji v političnem organizmu, skoraj vitalnejši, kot jih narod lahko ali more vzdržati. Najmlajši pesniki, povečini rojeni v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, kažejo več sorodnosti s Kocbekom, Zajcem in drugimi kot s Šalamunom. Pesmi Jureta Potokarja. Aleša Debeljaka, Majde Kne in drugih presenečajo kot bolj umirjene, bolj vešče izdelane različice bivanjske boli, ki je prevladovala pred tridesetimi leti. Prihajajo iz rodu, ki se čuti utesnjenega ne le z zemljepisno omejenostjo, ampak tudi v smislu izčrpanih svetovnih potencialov. Nekaj pripadnikov tega rodu je v Sloveniji ponovno uvedlo stroge pesniške oblike - ustaljene metrične obrazce, rimo, sonetno obliko in podobno. Nasplošno je to najbolj očiščevalna poezija, namenjena zdravljenju posebnih slovenskih ran in lajšanju ali uničevanju ali odtehtavanju na račun slovenske nezadostnosti;« piše med drugim Michael Biggins. Čedajski list Dom v tretji številki poroča o 15. benečanskih kulturnih dnevih, ki jih je pripravil študijski center Nediža. Na štirih večerih so spregovorili predstavniki slovenskih strank o Sloveniji, ki z velikimi koraki stopa proti demokraciji in političnemu pluralizmu ter si prizadeva za vstop v Evropo narodov, kot je zapisano. Časopis tudi poroča o dnevu slovenske kulture, ki je bila v Špetru Slovenov, in sicer z naslovom V prvi vrsti pri graditvi skupne evropske hiše, medtem ko podnaslov sporoča, da so na proslavi tudi povedali, da Benečija še ni na pravi poti preroda in razvoja. Tako lahko beremo v drugem zapisu, ki ga je podpisal Kačon, da se na peti pustni povorki, kjer bodo sodelovale skupine z izvirnimi maskami iz nadiških dolin, tudi letos ne bodo smeli pojavljati slovenski izrazi in to na avtohtonem slovenskem ozemlju. Celo besedo pust bo treba na transparentih zamenjati z besedo carnevale. 443 V zahodnonemškem Miinstru je izšel zbornik s tamkajšnjega pesniškega srečanja, ki se ga je udeležilo več uglednih lirikov. Knjižica objavlja pesmi posameznih udeležencev. V njej so objavili poezijo, ki jo pišejo recimo Gennadij Ajgi, Eugene Guillevic, Alain Bosquet in drugi, med katerimi je tudi Tomaž Šalamun. Njegova pesem Neverni vnuk je objavljena v izvirniku in v nemškem prevodu Fabjana Hafnerja. Ta je tudi napisal kratek sestavek o pesniški ustvarjalnosti Tomaža Šalamuna. V posebnem razdelku je objavljena bibliografija udeleženih pesnikov. Tomaž Šalamun je med tistimi, ki je imajo največ. Pa tudi prevajalci, ki so sodelovali na omenjenem srečanju in ki so za zbornik prevedli pesmi, so posebej navedeni z nekaj podatki o življenju in delu. t Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah Prva številka berlinske Neue Deutsche Literatur že kaže nadihe barv, čeprav je bila pripravljena za tisk, ko je z Vzhodno Nemčijo še upravljal Erich Honecker. O koncu poprejšnje pretežne sivine že priča nekaj odprtih pisem, med drugim tudi eno, ki gaje tedanjemu predsedniku poslalo predsedstvo vzhodnonemškega centra PEN, v katerem je tudi slovenski znanec Stephan Hermlin. Sicer pa v tej številki Helga Schiitz objavlja novelo z naslovom Izlet. Na Goethejevem Fau-stu je zasnoval Friedrich Dieckmann svoj esej Pravica do sanjarjenja. Med zanimivejšimi prispevki je še pogovor, ki ga je imela Elke Schieber z lužiškosrbskim književnikom Jurijem Brezanom. Objavljen je z naslovom Iskanje skrivnih izvirov in se dotika tudi razmerja lužiškosrb-ske književnosti in jezika do ustvarjalnosti večinskega naroda. A. A.