54. štev
¥ Ljubljane, dne 23. decembra 1922.
Leto 8BE
NOVA PRAVDA
T	,	,
h	i
Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gradišče št. 7, !evo. — Telefon št. 77. — Naročnina 3 din. na mesec. — Posar J r po dogovoru. — Rokopisov ne vračamo. — Poštnina plačana v gotovini.
^rati
Dr. Ivo Politeo — Zagreb.
Iz starega v novi parlament.
Mi, narodni socijalisti bi ne bili niti narodni, niti socijalisti, če ne bi zastavili vseli svojih sil, da se reši srbsko-hrvatsko vprašanje ali srb-sko-hrvatski spor. Dokler to obstoji, znači, da je en del ljudstva nezadovoljen, a naše stremljenje je, da bi bilo zadovoljno vse ljudstvo; dokler to obstoji, ni mogoče rešiti vseli številnih in težkih socijalnih vprašanj, ki so jih izzvale razne potrebe v narodu, a zlasti potrebe delovnega ljudstva, proletari-jata. Zato smo delali na ustvarjanju našega socialističnega programa, ko smo skušali podvizati rešitev srbsko-hrvatskega vprašanja, ali bolje rečeno, z reševanjem tega vprašanja smo skušali odstraniti veliko zapreko, ki je ležala napoti našemu socialističnemu delu. Zato smo delovali povsem socijalistično, ker smo podprli vsak poskus rešitve omenjenega spora, zato smo ttidi podprli prizadevanja Zagrebškega kongresa.
in v resnici, po Zagrebškem kongresu so se pričele razmere z ozirom na to rešitev dosti povoljneje razvijati. Boljši del demokratov, pod vodstvom Davidoviča, je pričel uvidevati, kako zlo je politika Pa-šie-Pribičcvičeve vlade, ki so jo oni, demokrati, podpirali, in pričel je trdovratneje izvajati politiko sporazuma med Srbi in Hrvati, a razume se, tudi Slovenci. G. Davidovič se sicer ni odkrito izrekel za revizijo ustave (-brez katere ni sporazuma!), toda postajala je vse očividneja njegova pripravljenost, da bi v slučaju potrebe uvaževal vse razloge za revizijo. Z druge strani je pa tudi Radič — to mu moramo priznati, čeprav smo še danes njegovi nasprotniki! — znatno popustil od svojih ekstremnih zahtev in se približal g. Davidoviču, a s tem, da je vrgel iz Hrvatskega bloka frankov-ce, jasno dokazal, da je za to — čeprav ne ravno tako — državo. (In bome za tako državo, kakor je danes naša, ni niti en pošten in pameten človek, ni niti en pravi Jugoslovan!). Treba je bilo napraviti še en korak, da se stvar povoljno uredi. Treba je bilo, da postane g. Davidovič s svojimi zahtevami kon-kretneji in jasneji, zlasti glede ustavnih zahtev Hrvatov, treba pa je bilo zopet, da se poda g. Radič, ne da bi čakal na razjasnenje od strani g. Davidoviča, s svojimi tovariši v narodno skupščino v Beograd. Če bi se bilo zgodilo oboje, ali da bi se bilo zgodilo vsaj slednje, bi bil vržen ne samo Pribičevič, temveč tudi Pašič, v parlamentu samem pa bi se bila našla podlaga, na kateri bi bilo mogoče rešiti srbsko-hrvatsko vprašanje. Medtem je izostalo eno in drugo, stari Pašič pa je izkoristil Davidovičevo in Radičevo obotavljanje ter izpodrinil sicer Pribičevi-ča, toda obdržal sebe z radikalci na vladi, ki naj izvede volitve.
in tako je Zagrebški kongres, kar se tiče izpremembe v režimu, dosegel le pol uspeha, ker je odstranil Pribičeviča, pa je vendar ostal Pašič. Kar sc pa tiče volitev, jih je neoporečno pospešil, kajti kdo ve, kedaj bi sicer dočakali volitev in kako dolgo bi še delal ta pomanjkljivi, difamirani parlament. Pa vendar ni izzval volitev pod nepristransko, pravično vlado, temveč pod vlado, ki jih bo izvedla po znanih radikalnih metodah. To pa znatno zmanjšuje vrednost in korist volitev kot takih.
Stojimo torej pred volitvami. — Kako se bodo stvari razvijale od danes do volitev? Mogoče je vsekakor tisoče in tisoče kombinacij. Najbolj želeti, pa tudi najnaravneje bi bilo, da se zbližavanje, ki se je pričelo med Davidovičem in Radičem, nadaljuje in konča, če že ne z enim blokom, pa že vsaj s paralelno volilno akcijo v znaku plemenskega sporazuma a na temelju plemenske enakosti in socijalne pravičnosti. — Kajti, če so obstojali razlogi in dobra volja, da se ta dva predstavnika srbskega in hrvatskega plemena zbližata in eventualno združita v samem starem parlamentu, zakaj bi tega ne storili sedaj, ko je ta di-famirani parlament mrtev in ko se ima sestati nov? Zakaj ne bi bilo lažje na ruševinah starega zidati nekaj novega in zdravega, nego iz starega in nezdravega skrpati nekaj dobrega? No, z druge strani bi se mogla tej smeri razvoja postaviti nasproti demagogija, partizanstvo in politična slepota. Ce nadvlada to troje, smo zopet pahnjeni v staro stanje, ki je bilo pred nekaj mesci, če ne v še hujše.
Naj se že izpolni ta ali ona kombinacija, stališče nas, narodnih soci-jalistov je vedno enako jasno in določeno, in to ravnotako napram vladi, kakor napram ostalim strankam. Kaka je ta vlada, kaj so radikali in kdo je Nikola Pašič — to vsi dobro verno. V koliko se pri njih v obče more govoriti o načelih, so ra-dikalska načela velesrbska in reakcionarna. Mi torej, kot Jugoslovani in kot socijalisti, moramo take ljudi pobijati. Moramo najodločneje pobijati vlado in stranko, ki je s svojim dosedanjim delom stalno upropašča-la narod, a delala za svoje interese; stranko in vlado, ki vidi v ljudstvu samo sredstvo in izvor svojih osebnih koristi. Nikaka obečanja, nikake kompenzacije nas ne morejo in ne smejo privesti na polzko pot sodelovanja s takimi ljudmi. To velja tudi za naše odnošaje napram drugim strankam, v kolikor so enake ali slične radikalcem. To, da so te stranke z nami vred v opoziciji, to samo po sebi še ni dokaz in razlog, da bi šli ž njimi skupaj. Mi gremo žnjimi, ali bolje rečeno, mi bomo podpirali samo one stranke, ki niso v opoziciji zato, ker one niso trenutno na vladi, ki so v opoziciji odkritosrčno iz prepričanja, iz poštenih narodnih, socijalnih in moralnih motivov, ki so v opoziciji zato, da prisilijo vlado k delu v smeri plemenskega sporazuma, kulturnega napredka in socijalne pravičnosti.
Pa če take stranke najdemo med ostalimi socijalističnimi skupinami, kdo bo srečnejši od nas! Mi ne pozabljamo in ne smemo nikdar pozabiti, da smo socijalisti! Mi smo se osvobodili Marksovega doktrinariz-ma in nemškega umevanja socijaliz-ma, ali socijalizemi, — po našem prepričanju: pravi socijalizem! — živi še vedno in bo živel v nas!
Pri vstopu v volilni boj se ne smemo dati zavesti od števila mandatov, niti od števila volilcev. Nam je za trdnost našega dela, za njegovo solidnost, za globoko prepričanje naših ljudi. Zato bomo šli brez demagogije, oboroženi z resnico in razlogi za našo stvar v volilni boj. In kakor v tem pogledu odmečemo stare metode, tako zamečemo povsod tudi stari mentalitet. Naj nam bo geslo: v novi jugoslovanski parlament ne smejo priti ljudje starih metod, starih grehov in starega mentaliteta!
Hlapd črne internacijonaBe.
Socijalno demokratični desklenti, ali v političnem narečju povedano, uskoki socijalne demokracije, so vsled zadnje zmage pri ljubljanskih občinskih volitvah prišli ob vso pamet in v hlapčevski hvaležnosti do' klerikalnih zaveznikov, kar ne morejo dovolj glasno povdariti svojega veselja nad tem, da je padla najmočnejša trdnjava slovenskega »na-prednjaštva«. V »Zarji« razlagajo sedaj, kakoi velika sreča da je za delovno ljudstvo, da je prišla Ljubljana v roke klerikalcem, ki so po mnenju Peričevcev edini resnično napredni ljudje na Slovenskem, tako napredni, da se hočejo odslej celo Zarjanski sodrugi od njih učiti naprednosti. Vse druge stranke pa so po mnenju teh sodrugov le naprednja-karji med » ..« in vse ostale socialistične skupine, ki stavijo nalo«e soci-ialistične politike višje, kakor je stol ljubljanskega župana, proglašajo za izdajalce »delovnega ljudstva«. Sedaj varajo delavstvo, da je »delovno ljudstvo« postalo absoluten gospodar bele Ljubljane. V resnici pa imajo v občinskem svetu večino klerikalci na škodo, soci-jalističnega delavstva, dasiravno je cela klerikalna stranka oddala pri volitvah le kakih 1600 glasov, dočim so Socialistični delavci glasovali za »Zvezo delovnega ljudstva« z nad 2350 glasovi. Socijalistično delavstvo bi bilo moralo torej dobiti dve tretjini občinskih zastopnikov, klerikalci le eno tretjino. To pa se ni zgodilo radi grdega izdajstva delavskih koristi, ki so ga zakrivili voditelji nad socijalističnim delavstvom. Absolutni gospodarji bele Ljbuljane so postali klerikalci s pomočjo socialističnih •askokov enotne delavske fronte. To fronto so voditelji komunistov in soci-jalno demokratskih desidentov pri pogajanjih razbili s tem, da so odklonili predlog narodnih socijalistov, naj se ustanovi za občinske volitve v Ljubljani enotna napredna delavska fronta proti črnemu in belemu terorju.
Da se klerikalci svoje zmage, ki so jo dosegli le s pomočjo zapeljanega socialističnega delavstva, sedaj zavedajo v polni meri, to najbolj dokazuje dejstvo, da je vodstvo SLS pri teh volitvah nagnalo vso ljubljansko duhovščino s škofom na čelu na volišče za »Zvezo delovnega ljudstva«. Po volitvah pa se je v imenu vodstva SLS g. Kremžar, izvoljeni kandidat »Zveze delovnega ljudstva«, zahvalil vsem pristašem SLS za možat in solidaren nastop pri volitvah. Kljub temu pa razbijalci enotne delavske fronte okrog »Zarje« in »Delavskih Novic« še dalje slepomišijo z demagoško frazo, češ da se niso zvezali s klerikalci, ampak samo s krščansko-socijalnim delavstvom. Zato je tem gnjusnejše njih varanje delovnega ljudstva, ko je oči-vidno, da so se komunisti in soc. dem. desidenti zvezali s klerikalci, t. j. z najbolj nazadnjaškimi kapitalisti, ki v imenu vere in pod zaščito cerkve izsesavajo ljudstvo. Stranki klerikalnih kapitalistov pomagajo do veljave in moči. s katero bodo potem lažje pritiskali k tlom delovno ljudstvo; to je politični zločin, zagrešen nad socijalističnim delavstvom v Ljubljani. Toda delavstvo bo kmalu imelo priliko spoznati, kako grdo so ga prevarali njegovi voditelji, ko so ga 3. decembra naganjali na volišče za »Zvezo delovnega ljudstva«.
Politične vesti.
Politični položaj.
Kar smo v zadnji številki prerokovali, se je uresničilo. Pašič je dosegel, kar je hotel. Nova vlada je sestavljena, sestavljena proti vsem parlamentarnim običajem. Stari lisjak je sestavil novo vlado iz samih Srbov, pripadnikov radikalne stranke. V vlado je vzel tudi po enega Slovenca in Hr-
vata, ki pa nista parlamentarcu, se pravi, nista poslanca. Tudi to je veliko vprašanje, zastopata ta dva Slovence in Hrvate ali ne. Vendar to pri novi vladi ni merodajnega pomena.
Niti najmanje ni mogoče povedati, kaj misli Pašič, kaka bo naša notranja politika v najbližji bodočnosti. Eno je gotovo, velikega pomena je že to, da je vrgel Pašič demokrate iz vlade, dobil je sedaj proste roke in sedaj bo moral pokazati kaj zna, kaj namerava, kam bo usmeril čolnič notranje politike. Najvažnejše državno politično vprašanje, ki vznemirja že dolgo duhove, je vprašanje o centralistični ali avtonomistični ureditvi naše države. Pašič s svojimi radikalci je bil dosedaj brezpogojen centralist in Velesrb, ki je hotel napraviti iz naše države Velesrbijo. Sedaj ima trenutno moč, da to uresniči, izvesti mu je treba samo že veljavno ustavo. Vprašanje je seveda, kake posledice bo rodilo to med narodom in kakšne posledice utedne to imeti za državo. Mogoče pa je tudi, da je Pašič večji državnik, kakor smo sodili, potem bo napravil seveda vse kaj drugega, kaj pametnejšega, nekaj, kar 'bo narodu in državi v korist. On ima sedaj vso moč, nihče ga ne more motiti v njegovih dejanjih. Sedaj imamo priliko spoznati vso Pašičevo državniško sposobnost. Zanimivo je, kako sodijo o novi vladi in nastalem političnem položaju naše politične stranke.
Demokrati, katere je postavil Pašič črez noč lepo pred vrata in jim zaprl vse državne blagajne, so naravnost divji. »Jutro«, v katerega uredništvu so dihali sedaj samo šumadijski duh, in ki Slovencev ni moglo dovolj blatiti, se je naenkrat spomnilo, da je pravzaprav slovenski list. Piše o veliki nevarnosti za slovenski narod, ki je nastala s tem, da so prevzeli vlado srbski radikali brez srbskih in slovenskih demokratov. Z eno besedo, »Jutro« je kar naenkrat našlo zopet Slovenijo. Kako dobro to vpliva, če se postavi gotove ljudi na čist zimski zrak!
Naši klerikalci pozdravljajo popoln polom demokratov. »Slovenec« sklepa iz dejstva, ker je v Pašičevi vladi kar pet Protičevih pristašev, da bo prišlo v bodočnosti do sporazuma s Slovenci in Hrvati.
Parlament sklican za četrtek. Nova vlada je sklicala skupščino za četrtek, dne 21. t. m. Na seji skupščine bo Pašič gotovo povedal, kaj misli, vsaj, kaj misli napraviti v najbližjem času.
Poslovna ali volilna vlada. Nova vlada v parlamentu nima večine; iz tega razloga ji bo tudi nemogoče reševati potom parlamenta razne nujne zakone. Ni tudi upanja, da bi jo od časa do časa podpirala opozicija ter da bi se tako izglasovali najnujnejši zakoni, kakor uradniški, invalidski in agrarni. Pašič bo najbrže razpisal v najkrajšem času volitve. In šele po volitvah bo sestavljena vlada, ki naj reši uradniški in invalidski zakon.
Demokrati so divji. Demokrati so hoteli z vso silo v vlado, toda lisjak Pašič jih je prav lepo skomplimentiral oziroma nemilo vrgel iz vlade. Da so demokrati radi tega divji, je umevno. Sedaj bodo dobili denar za volitve iz državnih fondov samo radikali, demokrati si ga bodo pa morali iskati drugod ali pa biti volilno bitko na lasten način.
Znamenje časa. Z istim dnem, ko so sfrčali demokrati iz vlade, je priložilo »Jutro« svojim »naročnikom« poštne položnice. »Naročniki«, od sedaj naprej bo treba plačevati. Z novim letom bo zvišalo »Jutro« tudi naročnino, topot na pravo naročnino. Kakšne sitnosti lahko napravi izprememba vlade!
Naši penzijonirani ministri. V vseh stoletjih do prevrata Slovenci nismo imeli nobenega ministra, kaj šele ka-
kcga penzijoniranega. Od prevrata so minula komaj 4 leta in že imamo 9 pen-zijoniranih, 1 aktivnega, torej Skupaj 10 ministrov. Ker imamo 35 poslancev, je bil vsak 3V2 poslanec minister. Slovenski ministri na razpoloženju so: dr. Kukovec, dr. Žerjav, dr. Kramer, dr. Jankovič, dr. Korošec, Tone Kristan, Gostinčar, Ivan Pucelj in Brenčič. Aktivni minister pa je dr. Zupanič. Resnih ministrskih kandidatov pa je toliko, da jih je nemogoče našteti. Mogoče pridejo še vsi na vrsto, le Dol-fetu je, tako mislimo, žalibog za. vedno odklenkalo.
Tadi Pucelj ni več minister. Tudi Pucelj je šel med ministre na razpoloženju. Ta teden je bilo njegovega ministrovanja konec. Ali se misli sedaj posvetiti zopet pošteni mesarski obrti, ali graditi železnice, še ni znano.
Svetovni pregled.
Umor v Varšavi. Predsednik poljske republike umorjen.
Šele v prejšnji številki smo omenjali, da je bil na Poljskem izvoljen novi predsednik. Danes pa moramo poročati, da je bil novoizvoljeni predsednik en teden po svoji izvolitvi umorjen, Ko je v soboto 16. t. m. opoldne prisostvoval otvoritvi razst. slik, je ustrelil nanj akad. slikar Nicwiadomski trikrat t revolverjem. Predsednik je bil smrtno' zadet in je v par minutah izdihnil.
Norec je sprožil revolver in zadal s tem poljski državi neizmerno težak udarec. Norec? Uradna poročila skušajo predstaviti atentatorja kot živčno bolnega, eksaltiranega človeka. — Mi danes Se ne vemo, v koliko smemo pripisati neizmerno žalostno atentatorjevo dejanje njegovi živčni bolezni In njegovi eksaltiranosti. Ravnokar izvršeni umor v Varšavi ni posamezno dejanje, temveč člen v dolgi verigi pomičnih umorov, ki si 'slede sumljivo hitro drug za drugim. Za Rrzbergerjem Rathenau. za Rathenauom Narutowicz in stotine umorov in poskusov na drugih manj na vidiku stoječih osebah, vsi so žrtve ene in iste misli. V Nemčiji je utelešena ta misel v orgeschih, v Italiji v fašizmu, na Ogrskem v vladi, na Poljskem v takozvani narodni demokratski stranki. Vso vodi ena in ista misel — reakcija. Ne morejo preboleti novega časa, ne morejo se vživeti v misel, da bi imel tudi delavec pravico govoriti In odločevati o usodi človeštva. Govore o nekem nacionalizmu, o ljubezni do države, toda ta nacionalizem jim ni nič drugega, kakor pohlepnost po vladi, po tlačenju delavnega človeka. Tern ljudem je nacionalizem istoveten z njihovo nadvlado. Samo, da oni vladajo, pa naj tudi vzame vrag narode in države!
Poljski parlament ima dva tabora. Na »dcsnici« so takozvani nacijonalni demokrati, oficijelno: »Krščanska zveza nacijonalnih enot« s 163 poslanci. To je najmočnejša stranka v parlamentu. Njej nasproti stoje tri stranke »levice«:. Največja teh strank, ljudska stranka »Piast«, stranka prejšnjega ministrskega predsednika Wiloša, se sestavlja iz velikih in srednjih kmetov ter Šteje 70 poslancev. Nadalje spada k »levici« stranka »Wyzwolenje« (osvo-bojenje), ki šteje 49 poslancev. Tej .stranki je pripadal umorjeni predsednik *Narutowicz. Končno pripadajo levici še socialisti, ki imajo '41 poslancev. Skupno število levičarjev je tedaj 160, ki so izvoljeni od kmetov in delavcev. Poslanci nacijonalnih demokratov so izvoljeni od duhovništva, plemstva in kapitalistov. Med tema dvema taboroma stoji »blok narodnih manjšin«, ki je sestavljen iz rusinskih, beloruskih, nemških in židovsko-narodnih poslancev in šteje nič manj kakor 81 poslancev. — Poljska je dobila po mirovni pogodbi velika ozemlja naseljena po tujih narodih in tako odločujejo danes v poljskem parlamentu Rusini, Belorusi, Ncmci in Židi med enako močnima poljskima strankarskima taboroma, Mied razredi poljskega naroda.
Po novih volitvah so zahtevali nacijonalni demokrati, da se voli predsednik iz njihove, kot najmočnejše stranke. Za predsednika so kandidirali
grofa Zamojskega, voditelja veleposestnikov. Nacijonalni demokrati so sicer najmočnejši po številu, toda večine v parlamentu Še dolgo nimajo. Radi tega so poskusili pridobiti za svojega kandidata tudi »Piast«. Ne bi se zgodilo prvikrat, da bi šli zastopniki velikih kmetov s plemiči, škofi in kapitalisti. Toda jeza kmetov napram plemenitaškim veleposestnikom je še radi njihovega velikega odiranja prevelika, in »Piast« si ni upal glasovati za grofa Zamoj-skega. Tako je ostal Witoš »levici« zvest. Po petkratni volitvi je bil izvoljen Narutowicz z glasovi levice in pa bloka narodnih manjšin. Zastopniki poljskih kmetov in delavcev in zastopniki zasužnjenih narodov so se združili pri tej volitvi proti škofom, plemstvu in kapitalizmu. Le osem nemških junkerjev se je odcepilo od bloka narodnih manjšin in glasovalo za grofa Zamojskega. Glasovali so raje za nacionalnega nasprotnika, ki pripada razredno njihovim krogom, kakor pa za kmetskega voditelja. Na tem slučaju se jasno vidi, da je nacijonalizem visokim krogom samo humbug.
Ta polom je poljski gosposki razred silno razburil. Njihova razredna zavednost ni mogla tega prenesti, da je bil izvoljen novi predsednik po volji kmetov in delavcev. Njihova nacijonal-na ošabnost ni mogla preboleti, da so odločili Rusini, Belorusi, Nemci in pa Židi, kdo bo vladal na Poljskem. Zahtevali so od Narutowicza, da odloži predsedniško mesto. Grozili so mu. In ker se novi predsednik nasilju ni upognil, so začeli s terorjem. General Hal-ler je organiziral revolto. Haller je isti c. in kr. general, ki je komandiral v habsburški armadi poljske legionarje proti Rusiji. Zahrepenel je po časti Mussolinijevi in je v družbi s katoliškim duhovnikom Lutoslawskim organiziral velikanske demonstracije proti novoizvoljenemu predsedniku.
Ko sc je peljal Narutowicz v pon-deljek k zaobljubi, ga je sprejelo na ulicah tisoče dijakov, najetih od Hallerja in Lutoslawskega s kamenjem in blatom. Nadebudni mlečnozobi so hudo ranili tudi 87 letnega bojevnika za poljsko svobodo Boleslava Limanovvskega. Policija je pustila »zlato mladež« razgrajati in pobijati, kolikor se ji je zahotelo. Šele ko so zapustili delavci v tovarnah delo in hiteli na ulico, da se zavzamejo za predsednika in je prišlo med delavci in dijaki do hudih pretepov, ki so zahtevali 4 mrtve in 21 težko ranjenih, je posegla vmes policijam napravila red. Tako so delavci zabranili prevrat in Narutovvicz je ostal predsednik. Toda škofje, plemiči in kapitalisti niso mirovali. Vedno huje, vedno strastneje so hujskali proti predsedniku. Hujskanje je šlo v klasje. Danes je Narutowicz mrtev.
Narutowicz je padel, ker se je prc-drznil zavzeti kot zaupnik kmetov in delavcev mesto, ki so ga namenili gospodje grofovskemu veleposestniku.
Delavnemu ljudstvu naj bodo ti dogodki v svarilo. Reakcija se pripravlja na pohod. Ona deluje z vsemi sredstvi in kakor vidimo, sc ne ustraši niti cele vrste umorov, samo da doseže svoj cilj. novo zasužnjenje delavnega ljudstva. Ako bo delovno ljudstvo pametno in se ne bo udajalo raznim zapeljivcem. kakor so to v prvi vrsti komunisti, bo ta naval gotovo odbilo. Časi postajajo resni in v resnih časih je treba voditi resno in pametno politiko.
Cehoslovaška.
Dva dogodka sta vzbujala na Ce-hoslovaškem zadnji teden splošno pozornost.
Velika špijonažna afera, o kateri se je že dolgo časa veliko govorilo in namigavalo o senzacionalnih razkritjih, je prišla končno pred sodišče. Cehoslovaški oficirji nemške narodnosti so izdali tujim državam važne tajne vojaške zapiske. Celo špijo-nažno zadevo je vodil nemški državni poslanec dr. Baeran. Oficirji so dajali tajne vojaške spise Baeranovim pomagačem. Baeran jih je zbiral in dajal poslaništvom tujih držav. Zanimivo je. da so sc oddajali tajni vojaški spisi Poljski in Madžarski.
Potek procesa je jasno pokazal, da sta delali Poljska in Madžarska prav prijateljsko skupaj proti Cehoslovaški.
Ti dve državi, oziroma njeni poslaništvi v Pragi sta si prijateljsko pomagali, podpirali sta druga drugo. Nemci tako poslanec dr. Baeran in njegovi pomagači, kakor nemški oficirji, so v začetku trdili, da so špijonirali in izdajali čehoslovaško državo zastonj, takore. koč :iz samega nacionalnega idealizma. Toda prav kmalu se jim je dokazalo, da so sprejemali od imenovanih držav denar in pri sodniji so se ugotovile čisto natanko svote, ki so jih dobili. Niso bile bogve kako visoke, tako od 4000 do 8000 čehosl. kron. Proces je prinesel na dan tudi drugo zanimivost. Eden od obtoženih oficirjev, mlad nadporočnik, ki je vžival posebno zaupanje svojih predpostavljenih, se je vozil kar od države do države in ponujal tam tajnosti čehoslovaške države. Špijonaža je sicer vedno cvetela, toda da se ponujajo tajnosti že kar kakor blago, je pa vendar znamenje našega časa. Tudi vojaške tajnosti so postale verižniško blago. Obtoženi so bili obsojeni od 3 do 8 let težke ječe. Zanimivo je tudi to, kar je povedal tekom procesa eden od zagovornikov. Cehoslovaška je izvedela o tej špijo-naži potom svoje protišpijonaže v Budimpešti. — Ker je češka krona več vredna kakor ogrska, je tudi njena špijonaža boljša. Kakor se vidi, igra valuta tudi na tem polju veliko vlogo.
Polom velike banke.
ISO milijonov čehoslovaških kron izgubljenih.
V Brnu je propadla Moravsko-šle-ska banka. Izgube znašajo skoraj 150 milijonov čehoslovaških kron, to je skoraj poldrugo milijardo naših kron. Samoobsebi umevno je, da je polom banke s tako velikimi izgubami razburil vso čehoslovaško javnost. Predvsem so seveda razburjeni vlagatelji, ki bodo najbrž izgubili svoje terjatve. Polom so zakrivili vodilni uradniki, direktorji banke, ki so špekulirali z bančnim denarjem. Samo lansko leto so s špekulacijami izgubili nad 150 milijonov. Da bi svoje lumparije zakrili, so falsificirali knjige in sicer so napravili ta posel tako dobro, da so, kljub temu da je imela banka nad 150 milijonov izgube, v bilanci izkazali še dobiček. Merodajni krogi se sedaj trudijo, da bi rešili vsaj malim vlagateljem njihove pristradane prihranke.
Plače drž. nameščencev. Dolgo časa se je že govorilo, da bo vlada z ozirom na pojemajočo draginjo na novo uredila plače drž. nameščencem. Drž. nameščenci, ki so slutili, da jim misli vlada dohodke precej skrajšati, so že nekaj mescev sem branili svoje interese. Pretekli teden je prišla vlada končno s svojim načrtom na dan, predložila je parlamentu novo ureditev plač drž. nameščencev. Temeljne plače drž. nameščencev se zvišajo za 75%. Draginjske doklade in doklade za otroke se izenačijo in skrčijo. Drž. nameščenci so načrt, ki ga je predložila vlada, enodušno odklonili. Vrše se po celi Cehoslovaški velika protestna zborovanja, na katerih se povdarja, da je načrt nesprejemljiv, ker v načrtu predvidene plače ne zadostujejo za življenje. Ko bo ureditev novih plač gotova, bomo navedli vse podatke, tako da bodo naši čitatelji poučeni o tein, kake dohodke imajo drž. nameščenci na Čeho-slovaškem.
Praški krapi, pripravljeni za božič, so splavali po vodi. Tri praške tvrdke so naročile za božič 300 kg krapov. Krapi so bili v dvajsetih ribjih zabojih. Trgovci so jiii dejali z zaboji vred v Moldavo, da se tam malo odpočijejo in šele na sveti večer priromajo na mize Praža-nov. — V soboto ponoči pa je začela Moldava ježiti in ledeni kosi so vzeli zaboje in krape seboj proti Hamburgu. Pražani bodo letos obhajali božič brez krapov.
Bulgarija.
A t e n t a t na m i n i s t r a. Bulgarija ne more priti do miru. Komaj se je poleglo eno razburjenje, že vznemirjajo deželo novi dogodki, re-tekli teden se je izvršil na ministra zunanjih zadev Daskalova atentat. Ko je zapustil minister parlament in hotel sesti v avtomobil, je vrgel neki neznanec dve bombi, ki sta obe eksplodirali. --Minister ni bil ranjen. Tudi druge ne-
sreče se ni zgodilo. Napadalec je v temi izginil.
Rusija.
II.	in II. in pol internaeijonala se zedinita.
Zastopniki izvrševalnih odborov II. in II. in pol internacionale so izrekli 10. t. m. v Haagu željo, da postane socialistično delovanje enotno. — V to svrlio so izvolili izvrševalni odbor, 10 članov, ki ima nalogo, da skliče v najkrajšem času internacijonalni socialistični kongres ter da pripravi za ta kongres potrebne resolucije.
V skupni izvrševalni odbor so bili izvoljeni od II. internacijonale: Hetider-sen (Anglija), Stauning (Danska), Van-dervelde (Belgia), Wels (Nemčija) in internacionalni tajnik Tom Shaw. Od II. in pol internacijonale so bili izvoljeni: Abramovič (Rusija), Bračke (Francija), Crispien (Nemčija), \Vallhead (Anglija) in intrenacijonalni tajnik Adler.
AVSTRIJA.
Boljši časi. Avstrijci se nadejajo boljših časov. Dobili so posojilo, s posojilom so dobili tudi »jeroba«, ki bo strogo pazil, kaj bodo z denarjem počeli, in pa če bodo držali vse obljube, ki so jih dali velevlastim za to, da jim jamčijo za posojilo. Da pojde stvar bolj gotovo, so si izvolili še sami komisarja za štedenje. Napravili bodo tudi novo banko, ki bo izdajala denar. Kakor rečeno, vse je v najboljšem teku. Med in mleko se jim sicer še ne cedi, toda Avstrijci upajo, da se bo kmalu.
Začeli so že tudi štediti. V pogodbi za posojilo so se namreč zavezali, da bodo odpustili 100.000 drž. nameščencev. Toda smola, ki jih zasleduje od prevrata sem, jim je ostala tudi sedaj zvesta spremljevalka. Namesto, da bi odpustili 100.000 drž. nameščencev, bodo morali prevzeti še avstrijski del Južno železnice in ž njo 31.685 uslužbencev. Namesto manj, jih bo več. Da to s štedenjem nima nič skupnega, so si na jasnem tudi Avstrijci. Da bi pa prišlo vendar do odpusta obljubljenih 100.000 državnih nameščencev, mislijo ukreniti tako, da bodo oddali z nameščenci v privatne roke tudi vse državne obrate. Avstrija resno misli na to, da bo dala v najem najprej vse državne železnice, potem pa še druga gospodarska podjetja. Ako da v zakup na pr. železnico, se znebi takoj 100.939 nameščencev in o tem bi bilo pogodbi o posojilu zaenkrat zadoščeno. Vsekakor bo zanimivo opazovati, kako se bodo. v Avstriji razvijali dogodki v bližnjem času.
ŠVICA.
Tiskarska stavka. Splošna stavka tipografov, ki je izbruhnila sredi novembra, se nadaljuje v nezmanjšani meri. Do sedaj je sprejelo delavske zahteve približno 12 tiskarn. V Ženevi izhajata samo dnevnik »Tribuna de Ge-neve«, ki je delavske zahteve akceptiral, in dnevnik »Suisse«, ki izhaja s pomočjo stavkokazov. V ostali Švici izhaja še nekaj manjših časopisov, katere stavijo tiskarnarji, ravnatelji in stavkokazi. Stavka bo trajala bržkone dalje časa, ker so tiskarnarji stavili velike zahteve, kakor n. pr. znatno znižanje plač, podaljšanje delovnega časa itd., in ker imajo na svoji strani vlado, ki je proglasila stavko za politično. — V pomoč stavkujočim jo razpisala tipografska strokovna internaeijonala za vse tipografsko organizacijo po celi Evropi prispevek.
gumijevi
podplati in podpetniki
prihranijo Vaši obutvi nad polovico popravil.
Glavna zaloga
DRA60CIN ROGLIC
rflaribor, Koroška c. 19, Zelef. 157 Izdelovalnima KARO-čevljev. ’§tT Montaža brezplačna.
MiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitililllllllimtlllllillMMIIllllllllillUilHi!
Poročila z dežele.
Dopis iz ptujskega okraja. Dosedaj sem bil pristaš slovenske ljudske ali klerikalne stranke. Odkar pa se raznašajo po kraju agitacijski letaki za lista »Slovenski Gospodar« in »Straža«, sem pristopil k edino pošteni Narodno-socijalistični stranki, ki zastopa koristi vsega delovnega ljudstva, pa naj bo to na deželi ali v mestu, majhen kmet ali obrtnik. Ta dva lista, za katera se tako vneto agitira celo v cerkvi, ki bi morala biti prava hiša božja ne pa kaka »štacuna« za politiko, sta politična lista klerikalne stranke. Ta stranka si je na zunaj stavila nalogo, da brani sv. vero, v resnici pa samo izrablja vero v svoje umazane politične namene. To farizejsko izrabljanje sv. vere v politične svr-he se mora gabiti vsakemu poštenemu katoličanu. — V prejšnjih letih, ko se duhovni niso mešali v politiko in se v cerkvah ni agitiralo za stranke, je bilo innogo več vernih ljudi in tudi mnogo manj sovraštva med ljudstvom. SLS s svojo agitacijo, da je vera v nevarnosti, dela samo razdor in sovraštvo med ljudstvom. Kako je SLS bore malo do sv. vere, je najlepši dokaz to, da se je v Ljubljani zvezala s komunisti ali boljševiki, kakor jih naši deželam imenujejo. — Boljševiki so v Rusiji pregnali škofe, neusmiljeno preganjali in morili duhovne in vse cerkveno premoženje zaplenili. Ti boljševiki, ki so največji sovražniki sv. vere, bi ravno tako delali tudi pri nas, če bi prišli do moči. In s takimi ljudmi se jc v Ljubljani zvezala SLS, ki po deželi vara ljudstvo, da je ona zaščit-nlca sv. vere. Vprašam samo, kako se zlaga to z njihovim programom in kako bodo sedaj v občinskem svetu ljubljanskem branili skupaj z boljševiki sv. vero? Ker sem uvidel, žalibog prepozno, to farbanje SLS, poživljam vse kmetsko ljudstvo, zlasti tiste majhne kmete in delavce, ki se preživljajo od dela svojih rok, naj se ne puste več voditi za nos od slovenske ljudske stranke, ki jc zastopnica samo bogatih veleposestnikov in tovarnarjev, ne pa zaščitnica revnega ljudstva. — O posameznih točkah letaka prihodnjič. — Bivši pristaš SLS, sedaj narodni socijalist.
Za naše viničarje,
Našim viničarjem.
Kmalu bo poteklo leto, odkar smo ustanovili svojo stanovsko organizacijo. — Naše zahteve so bile tako malenkostne in pravične, da bi jih niti sam Bok ne mogel ovreči. Ni nas bilo strah ali pa morda celo sram povedati naše zahteve javno na vseh shodih, tudi se nismo bali povedati vsakemu izkoriščevalcu v obraz svoje mnenje o gotovih ljudeh, pa če so navidezno še tako pobožni. Vložili smo več sto posredovalnih pisem na razne gospodarje, ter pri tem dosegli tudi lepe uspehe.
Vendar moramo pri tem povdarjati, da smo imeli pri pristaših slovenske ljudske stranke in kmečke zveze popolne neuspehe. Duhovniki sami so nastopili z vso silo proti temu. Tako jc na primer vrgel samostan Admont svojega viničarja Fl. Sevška na cesto, ker ni mogel delati za 4 krone napol pri deri, in cela družina z 2 letnim otrokom je bivala nad dva mesca (sept. in okt.) na prostem. Samostan Št. Paul je 5 viničarjev raje odslovil nego bi jim
Jadranska banka, Beograd ii"** ”=
Podružnic®:
BLED	DUBROVNIK	JESENICE	KRANJ	PREVALJE	ŠIBENIK
CAVTAT	ERCEGNOVI	KORČULA	LJUBLJANA	SARAJEVO	TRŽIČ
CELJE	JELŠA	KOTOR	MARIBOR	SPLIT	ZAGREB
METKOVIČ
Amerikanski oddelek.	Naslov za brzojave: JADRANSjKA.
JADRANSKA BANKA: Trst, Opatija, Wien, Zadar.
* Frank Sakser STATE BANK, Cortlandt Street 82. New-York City.
• BANCO VUGOSLAVO DE CHJLE, Valparaiso, Antofagasta, Punta ■ Arenas, Puerto Natales, Porvenir.
mm
dal večje plače. Knezoškofijstvo je ostalo trdovratno na naše intervencije. Cerkveni ključar Janžekovič v Leiters-bergu je brez vzroka odvzel viničarju Hriberšku kravo in je bil tudi radi tega na našo tožbo obsojen na 3000 K odškodnine. Seveda je oškodoval viničarja v tem najmanj za 10.000 K. In še nebroj takih čednosti ima na vesti SLS s svojimi pristaši. — Nadalje moramo omeniti, da je ta krščanska organizacija SLS potom svojim pristašev zagrozila bojkot vsem gostilničarjem, ki bodo dali dovoljenje za naše shode, do-čim so s« vse ostale politične organizacije izražale veliko bolj prijazno. — Viničarji zapišite si te svoje nasprotnike v srce in ne pozabite na to, da se jim oddolžite, ko pride kmalu prilika. — Za načelstvo SOV — Konrad Žnuderl.
Tedenske novice.
Zgodovino francoske revolucije smo začeli priobčevati z današnjim dnem, na kar svoje cenjene čitatelje posebno opozarjamo.
Našim novim ljubljanskim č i t a t c 1 j e m ! — Današnjo številko pošljemo onim našim prijateljem in somišljenikom, ki na list še niso bili naročeni, na ogled v svrho naročbe. Priložena je položnica. — Kdor lista ne misli naročiti, ga prosimo, da nam to številko vrne. Vsi drugi pa naj list naroče s tem, da vplačajo najmanj 3 dinarje za mesec januar 1923 v naprej po položnici. Sicer je pa najbolje plačati za V« ali 'h leta naprej. — Kdor bi po položnici lista ne vplačal in ga tudi ne vrnil do konca tega meseca, k temu bomo poslali začetkom januarja prihodnjega leta našega inkasanta pobrat naročnino.
Smrt poslanika Kaline. — Težka izguba je zadela bratsko Čehoslovaško. Dne 17. t. m. je podlegel v Pragi Antonin Kalina, čehoslovaški poverjeni minister v Beogradu zavratni bolezni. Svojo naporno in odgovorno službo je vršil do zadnjega tako vneto, da občutimo mi ravnotako veliko izgubo, ki jo je povzročila smrt tega apostola slovanske vzajemnosti, kakor bratje Cchoslovaki sami, ki jim izražamo globoko sožalje.
Našim zunanjim naročnikom in čitateljem.
Prepričani smo, da bo vsem čitateljem list ugajal in da bodo postali naši stalni naročniki. Uredništvo se bo trudilo, da list še izpopolni, kar mu bo seveda tem lažje mogoče, če store vsi, ki so dobili današnjo številko, svojo dolžnost in vpošljejo po priloženi položnici naročnino za novo leto. Z današnjo številko smo začeli priobčevati zgodovino velike francoske revolucije. Smo mnenja, da mora dajati list tudi pod-itčljivih snovi. In kaj je bolj poučljivo, kakor zgodovina! Naši čitatelji se bodo čudili, kako čudovito se vjeinajo tedanje v zgodovini popisane razmere z današnjimi. Pri nekaterih poglavjih bi bilo treba spremeniti samo imena in človek bi mislil, da čita opis časa, v katerem živimo.
Ako bodo storili naši naročniki svojo dolžnost in ne samo točno plačevali naročnine, temveč pridobili tudi vsak vsaj po enega novega naročnika, bomo list v kratkem povečali in prinašali poučljivo tvarino iz vseh strok, tako da bo naš list ne le redno in točno obveščal o vseh dogodkih doma In na tujem, temveč bo nudil
našim somišljenikom tudi priliko, da se na vseh poljih izobrazijo.
Občni zbor izobraževalnega društva »Bratstvo« se vrši v petek 5. jan. 1923 v salonu hotela »Lloyd«.
Srbska mala matura na srednjih šolah. — Ministrstvo prosvete je baje odredilo, da se uvede na vseh srednjih šolah tako-zvana »mala matura«, to je nekaki zrelostni izpit po končanem IV. razredu. Šele na podlagi tega izpita bo mogoče vstopiti učencu v V. razred. Ta odredba bo baje stopila v veljavo že letos. — Čudno! Pedagogi so še pred vojno razmišljali o tem, če ne bi bilo umestno odpraviti »veliko maturo«; kajti jako dvomljiva je korist za dijaka, da se »naguli« za 1 uro vso snov, ki se je je učil 8 let! Ce mu ni v splošnem nič ostalo v glavi, mu tudi od pripravljanja za maturo ne bo ostalo nič za poznejše življenje.
Nova milijarda za vojsko. — Kakor se čuje, bo vojni minister zahteval zopet 1 milijardo dinarjev za oborožitev vojske. — Pa se še kdo čudi, da ni in ni denarja za javne nameščence!
Samomor iz obupa. Ustrelil se je v svojem stanovanju v Ljubljani poslovodja tvrdke Seunig Alojzij King. Ker si je pognal kroglo naravnost v sence, je bil takoj mrtev- Vzrok samomora je bila neozdravljiva revmatična bolezen. Pokojnik zapušča ženo in tri nepreskrbljene otroke.
Najdena utopljenca. Iz Gruberjevega kanala so potegnili pri iztoku v Ljubljanico 45 let starega delavca Antona Hribarja. Kmalu nato so pa našli pri Fužinah v Ljubljanici truplo toinišeljskega župnika Gabrščka, ki je pred tedni nekako zašel v Gruberjev kanal In utonil.
Nečloveški umor v Guštanju. Na Selov-cu pri Guštanju so našli obešenega posestnika Pušnika. Pušnik se ni sam obesil, temveč sta ga umorila lastni sin s svojo ženo. Orožniki so aretirali vzgledni zakonski par.
Požar je uničil v Moškanjcih dvema posestnikoma vsa gospodarska poslopja. Ogenj je nastal vsled neprevidnega ravnanja s petrolejko.
Železniški promet je morala ustaviti ruska vlada na polovici svojih prog radi pomanjkanja kuriva. Pri tem je prizadetih okoli 30 milijonov ljudi. Posledice tega ukrepa bodo nedogledne. Lakota, ki je v zadnjem času nekoliko ponehala, bo zopet nastopila z vso svojo grozoto.
»NOVA PRAVDA« V MARIBORU.
S 1. januarjem bomo ustanovili v Mariboru podružnico upravništva »Nove Pravde«. Tako hočemo napraviti korak naprej za Mariborsko okrožje in s tem odpomoči raznim težkočam, ki jih imajo naši naročniki s plačevanjem naročnine itd. — Z ozirom na to, pričnemo list že z današnjo številko razprodajati v sledečih mariborskih trafikah In prodajalnah, nakar naše prijatelje v Mariboru prav vljudno opozarjamo.
Tobakarna Goleš, Aleksandrova cesta 42.
Tobakarna Bele, Meljska cesta 14.
Tobakarna Meček, Aleksandrova cesta 9.
Tobakarna Štraus, Marijina ul. 10.
Trgovina z mešanim blagom Sle-menšek, Maistrova ulica.
Tobakarna Slanič, Slovenska ul. 4.
Tobakarna Svetek, Gosposka ul. 32.
Tobakarna Mlekuš, Slomškov trg 4.
Glavna tobakarna na Glavnem trgu.
Tobakarna Ortner, Vodnikov trg 2.
Tobakarna Kopina, Kralja Petra trg.
Tobakarna Klanjšček, Tržaška c. 1.
Tobakarna Sever, Frankopanova ulica 9.
Tobakarna Nerat, Frankopanova ulica 31.
Upravništvo podružnice »Jugoslavija« v Mariboru, Glavni trg 18.
Z razdeljevanjem lista in obračunavanjem smo poverili tovariša Tomo Komac-a, vodjo podružnice »Jugoslavije«, Maribor, Glavni trg 18. Njemu bomo poverili tudi zastopstvo našega lista v ostalem.
Gospodarstvo.
Koliko je vredna naša krona?
Prejšnji Ta teden teden 1 švicarski frank stane 57.80 K	56-—K
1 francoski frank		21.92 »	19.90
1 laška lira	»	15-13 »	14.26
1 češka krona	»	9.14 »	9—
1 nemška marka	»	0.07 »	0.04
1 poljska marka	»	0.02 »	0.02
100 avstrijskih kron	»	0.56 »	0.47
1 ogrska krona	»	0.16 »	0.12
1 bolgarski lev	»	2.00 »	1.91
1 romunski lej	»	2.16 »	2.16
t dolar	»	302.— »	296,—
1 angleški funt	»	1390,— »	1296—
Razpredelnico čitajte tako: Ako hočete kupiti 1 dolar, morate dati zanj ta teden 302 jugosl. kroni. Prejšnji teden pa je stal 296 jugosl. kron.
Kakor se iz razpredelnice vidi, je padla vrednost naše krone tudi ta teden.
Naša krona.
Ko je odstopila vlada, je odstopil tudi ženijalni pomočnik finančnega ministra Dušan Plavšič. Vse gospodarstvo sl je oddahnilo, ko je izginil ta nesrečni človek, ki je pač znal dvigniti svojo lastno valuto, pravijo, da jc njegova banka »Balkanska banka« v Zagrebu, zaslužila, ko je »dvigal« s posojenimi dolarji valuto, 240 milijonov kron. Novi finančni minister se je izrazil, da bo na vsak način pazil, da naša valuta ne bo padala dalje. Priznati se mora, da je navedel mož prave vzroke, zakaj naša krona tako slabo stoji. Pričakovati je, da bo vzroke tudi odstranil. Ako ima resno voljo, se mu bo to tudi posrečilo, kar bi prav iz srca pozdravili.
Poslano.*
Ptujski javnosti.
»Jutro« mi je svoj čas v štev. 245 t. 1. očitalo razne pregreške, med drugim tudi zlorabo uradne moči, kar je dalo povod za sodno preiskavo proti meni, ter sem se takrat čutil moralno primoranega odložiti svoje podžupansko mesto hoteč s tem varovati objektivnost preiskave, česar v sličnih slučajih navadno naši mladini ne poznajo-
Ovadbo proti meni je spisal tukajšnji sodnik dr. Dolničar sam, ter me obdolžil dejanj, za katere je predvidena kazen do 5 let ječe, kar bi seveda mene moralno in fizično uničilo, vendar on tega ni upošteval, ampak je nastopal mirne vesti, bodisi iz strankarske zagrizenosti ali iz osebnega so-
*) Za vsebino te izjave uredništvo ne odgovarja.
vraštva za uboj človeka, četudi povsem nedolžnega.
Kljub temu, da je »Jutro« tistikrat izrecno povdarjalo, da so dokazi zoper rnene na razpolago, je vendar preiskava, (ki jo je vodil z vso vestnostjo, baje celo na nek poseben migljaj od zgoraj, da se ml krivda mora dokazati, sodnik dr. Macarol) dokazala mojo nedolžnost, vsled česar je bilo postopanje v smislu § 90 k. pr. z štev. Z V, 185-22, z dne 14. dec- 1912. t. 1. okrajnega sodišča Ptuj, ustavljeno.
V podrobnosti te preiskave (ki bi sicer gg. demokratom prineslo razna razočaranja, — naj omenim samo, da je izšlo pismo, ki bi naj tvorilo glavni dokaz mojega zločina, iz pisarne predsednika tuk. demokratske stranke brez moje vednosti) se za enkrat ne bom spuščal, pač pa si to pravico pridržim za ugodnejše prilike.
Pisca onega nesramnega članka v »Jutru« štev. 245 pa javno pozivam še enkrat, da naj stopi na plan s svojimi dokazi, sicer, če tega ne stori, ga smatram za navadnega lumpa, zahrbtneža in denuncijanta.
Nadalje pa si je pisec članka lahko v svesti, da ga dobro poznam in nikdar naj ne pozabi starega pregovora, ki pravi, da bo v sedmih letih vse poplačano, bodisi na ta ali drug način. Božji mlini meljejo sicer počasi, ali sigurno.
»Jutro«, oziroma njegov odgovorni urednik, če že ne pisec sam, se bo pa naučil manir in morale pred sodiščem, kjer je vložena tožba proti njemu.
Ptuj, dne 18. decembra 1922.
Anton Blažek, podžupan.
Izdaja konzorcij »Novo Pravde«, liska »Zvezna tiskarna« v Ljubljani Odgovorni urednik:
Dragotin Kosem, Ljubljana.
Modna trgovina
il. Sinkovič K. Soss
Ljubljana, Mestni trg štev. 19. Perilo za dame in gospode. Svila in modni nakit.
Cene zelo zmerne.
I. KNEZ, Llublfana
Gosposvetska [cesta štev. 3
trgovina z žitom, deželnimi pridelki in moko. Zaloga istrskega in hrvaškega črnega in rudečega brinja.
Veletrgovina
rt. Šarabon, Ljubljana
priporoča
špecerijsko blago, raznovrstno žganje, moko in deželne pridelke.
Antikvarijat, knjigarna
HINKO SEVAR
Ljubljana. Stari trs 34
kupuje in prodaja različne knjige v vseh jezikih po ugodnih cenah.
Fran Pogačnik
Ljubljana, Dunajska cesta 36
Žito, moka, semena, deželni pridelki.
<u m
ji >	^	"
jNssJp
N
vsem našim cenj. naročnikom, prijateljem, somišljenikom in inserentom!
Stavbeno in galanterijsko kleparstvo
ALOJZU LENČEK
se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela.
Solidna postrežba.	Zmerne cene.
i^AN JčLAČIN, Ljubljana
Uvoz kolonijalne in špecerijske robe
Tvrdk* ustanovljena leta 1588.
Solidna in točna postrežba.
:
JOSIP JUG
LJUBLJANA, Rimska c. 16 PLESKAR in LIČAR za stavbe in pohištvo
se priporoča sl. občinstvu za vsa v to stroko spadajoča dela. Izvršitev točna, cene zmerne. 8WF‘ Za vsa izvršena dela jamči dve leti.
A. LEČNIK
juvelir in urar.
CEUE. GHavni trg 4.
Primerna darila za Božič so tudi
ievlii
kateri se dobijo v vseh velikostih in raznih oblikah po znatno znižanih cenah od priproste do najfinejše izpeljave pri tvrdki
ANT. KRISPER
Mestni trg 23 (nasproti rotovžu)
in sicer otroški od Din 25'- naprej ženski od Din 100'- naprej motki od Din 140'- naprej
Hišni čevlji in gamaše razne kakovosti po znižanih cenah.
ara
NARODNI IZDELKI
so najceneiša In primerna darila _ f za deco In odrasle "T|_
M. TIČAR, Ljubljana
m
Na drobno KT" CEVUI Na debelo
fllBhsandBr Oblat centralo Sv. Petra cesta 18 in Z0
Podružnica: NOVI-SAD, Wilsonov trg št. 2.
niz
Marijin trg 8 ob Ljubljane!
j registrov, zadruga I z omejeno zavezo I
Podružnica v Murski Soboti
obrestuje hranilne vloge na knjižice po 51|2°lo čistih, brez odbitka rentnega in invalidskega davka.
| Vetje vloge z odpovednim rokom in vloge v tekočem računa se obrestujejo tudi vitje po dogovoru.
Telefon štev. 54.	Čekovni	račun	štev.	11.323.
LZ SBHRE! SUHICI!
laei
Tovarna
Stane Vidmar
Ljubljana, Sv.Petra cesta štev. 75
Telovadne, športne in Igralne potrebščine. — Železne konstrukcije, transportne naprave i. t. d.
Ljubljanska kartonažna tovarna
1 BONAČ-sin
v Ljubljani
izdeluje vsakovrstne kartonažnc in papirne embalaže za lekarne, kemične tovarne, špecerijske, kolonijalne, modne in toaletne irgovine, Slaščičarne itd.
Brzojav: Bonač, Ljubljana. Telefon interurban št. 307.
Pozor! Najcenejše božične in novoletne razglednice. - Božični okraski. - Božičnt svečice na debelo Ivan Bahovec Ljubljana Sv. Jakoba trg 7. - Papir, galanterija, pisarniške potrebštine.
Za vsa pleskarska dela, lakiranje voznih koies v ognju in lakiranje ; avtomobilov se priporoča^
Tone Malgaj
Ljubljana,
Kolodvorska uiica štev. 6.
Zimska sezija!
|§ Velike množine zimskega blaga ravnokar došle.
Ljubljana Metni trg 10.
Igiiiiiiiiin«
Gradbeno podjetje
Ing. Duhič 8 drag
Ljubljana, Bohoričeva ulica ZQ
se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela.
I. JAX & SIN
Ljubljana, Gosposvetska cesta
priporoča svojo bogato zalogo:
Pisalni stroji „Adler“ Šivalnih strojev
za rodbino In obrt.
Vozna kolesa
Styrla, DUrkopp, Orožno kolo (Waffenrad)
Ceniki zastoni In frdnko.
^llllllllillllllllllllllllllllllllllllllllliMSillllillilillllilllllllliilimilH
§§	Priporočamo	S
I najboljše šivalne stroje Giitzner 1 | v vseh opremah Kaiser Adler |
g za čevljarje, krojače, šivilje več- § |	letna	garancija	pri
1 Josip Peteline
= Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 7.	=
^iiiiiiiiiiiiiiitiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiirH
ZALOGA ligi DRAGOTIN ROGLIC "l/ADO”
TEMI 1C1I	M MARIBOR, KOROŠKA CESTA 19	IVftKV
IbL f LJE¥ i S ?! i w I. nsorada in zlata kolajna obrfns razstave, Maribor 19ZZ.	VARSTVENA	ZNAMSCA
  >699>8(>——P O P	PPOfMBMiffllMP® 
:	SLOVENSKA	BANKA,	Ljubljana Srn f
Stritarjeva ul. 9 v lastni palači.
PODRUŽNICE: Dolnja Lendava. Ljutomer, Maribor, Novisad, Vrhnika.
Se priporoča
za vse v bančno stroko spadajoče posle.
e
^iiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^	jiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiniiHiiiiiihiiiiaiiiiiiiiiiiiiii^	jiiiiiiiiimiuimiimaiiimmiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimii^
|*g Si) misapi wm^\ bT"1	bujaoSji	i
ivNvcignn jiniiiiiimiiiiic ^	jiiiiiiiiiiiniiit	B5|Slp5|3*UO>|	|
^Iniitiiiiiiiitiiijitiuuiiiiiiiuiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiii^	    ■=niiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiniiiiniimiiiniumiiuP::
Ivan Deržič, narodni poslanec.
Oh triletni«.
Tri leta so minila od ustanovitve naše Narodno - socijalistične stranke. Zdi sc mi potrebno in dobro nekoliko posvetiti v dobo teh treh let; naučili smo se mnogo — te izkušnje naj nam bodo nauk za bodočnost.
Ustanovitev stranke je bila nujna potreba za vse one, ki žive od dela svojih rok in duha. Prevrat in ujedinjenje v našo domovino sta našla vse naše delovno ljudstvo nepripravljeno. To se je videlo takoj prve dni po prevratu. Historična in nepobitna resnica je, da je delovno ljudstvo s svojim odkrito-navdušenim in discipliniranim nastopom ob prevratu rešilo našo jugoslovansko domovino. Ko so bile v par dneh očiščene vse naše pokrajine nern-ško-madžarske, razkrojene soldateske, je nastopil najusodnejši trenutek za naše delavstvo, telesno in duševno. Mesto da bi bilo kompaktno nastopilo in odločno branilo svoje pravice, je bilo apatično in desorijentirano in tako smo morali tudi pri nas doživeti ono sramotno igro takozvanih meščanskih krogov, ki so v pozi od Boga poklicanih diktirali svoje zahteve pri sestavi pokrajinskih vlad in pozneje takozvanih narodnih predstavnikov.
Zastopniki takozvane rdeče internacionale so odrekli in bili poslušni sluge — od njih najbolj osovraženih »buržu-jev«. Ta njihov takratni nastop je bil za poznejši razvoj' naše države uprav tragičen in katastrofalen.
Vsem nam je še v spominu, kako' so od početka leta 1919 vodilni gospodje pričeli koncentrirati, v resnici razbijati vse ustanove, ki so bile v prid delovnemu ljudstvu. Kaj so delali v bolniških blagajnah, kaj naredili z vsemi javnimi nameščenci, mi ni potreba posebej tolmačiti — in delavci, privatni in javni nameščenci, danes na lastni koži to najbolj čutimo. Nič niso pomagale pritožbe posameznikov, nič protesti celih skupin, preko vseh teh pritožb je tako-/vana elita, meščanska, kakor proletarska, kratkomalo diktirala naprej svojo voljo.
Vse to je bilo merodajno, je uprav zahtevalo-, da se ustanovi Narodno-socijalistična stranka. Ko so bile predpriprave gotove in je začasni pripravljalni odbor smotreno delal naprej, je prišlo do prve bitke. Mladinski demokrati so v zvezi z voditelji socijalne demokracije hoteli zadušiti osnovanje stranke. Ni se jim posrečilo, stranka je bila osnovana in je sprejela napovedani ji boj.
Od vsega početka je stranka morala voditi oster boj na desno in levo. Na desnici so stali takozvani jugoslo-
Knlto:
Božične sBike.
Božič trka na vrata... Slavnostno razpoloženje žari z lic ljudi, slavnostno razpoloženje mečejo po glavnih ulicah visoka izložbena okna, polna zapeljivo vabečih predmetov. Vsega je dosti: Za otroke, za žene, za može, očete, matere, sinove, hčere, za ljubice in ljubimce, vsak si lahko izbere darilo, s katerim bo najdražjega najbol] razveselil... Nebroj poželjivih pogledov ■objemlje skozi umita stekla predmet za predmetom; nervozno begajo oči od številke do številke ... 500 .. ■ 750 ... 1000 ... 1500 Din... in mnogo jih odhiti skozi žvenketajoča vrata, da se kmalu vračajo z zavoji ali zavojčki radostnih lic in zadovoljnega smehljaja.
»Glej, očka, konja! Prav tak je, kakor si ga mi obljubil!« kliče šestletni deček možu, ki stoji — v oguljenem, z največjo težavo še za eno leto popravljenem površniku z ženo in dvema dečkoma ob izložbenem oknu.
»Niso nam zvišali družinskih doklad,« zamrmra nehote in nevoljno potegne dečka od okna.
»Kaj konj! Boljše bi bilo, da dobim jaz obleko za božič,« se vznemirja drugi deček-gimnazijec. »Zadnjič sem ti pravil, oče, da me součenci zaničujejo, ker sem slabo oblečen... Uradniški sin — kaj pa je to?!... Zaničujejo me, ker jih ne prosim, kadar se v šoli maste z maslenim kruhom, čeprav nimam sam nikdar ničesar seboj in sem lačen... Jeseni sem ti pravil, saj se spominjaš, oče, in takrat si rekel, da si bomo morali za zimo itak vsi naba-
vanski demokrati pod vodstvom svoje mladinske skupine. Ta je uporabljala proti nam vsa sredstva, ki so sploh mogoča. Takozvani cvet mladinske inteligence je jasno proglašal vsakomur, kdor ga je hotel poslušati, da narodnega socijalizma sploh ni, da ročno delavstvo spada samo v takozvane internacionalne organizacije itd. Vrhu tega je 'eden glavnih mladinskih, generalov, dr. Gregor Žerjav, izposloval v načelstvu JI)S sklep, da se mora Narodno-socijalistična stranka že pri prvem nastopu kratkomalo ubiti. Pa ni pomagalo nič! Stranka je ta napovedani in usilje-ni boj uspešno bojevala in pri vseli nastopih pobila mladinske generale. Ko so videli mladinski demokrati, da nas tako hitro in lahko, kakor so bili sklenili, ne bodo ugonobili, so posegli pc drugem orožju.
Prišla je era hujskanja, nasilja, izigravanja itd. in to v vseh naših slovenskih krajih. Ali naj naštevam razne primere iz Ptuja, Maribora, Slovenj-gradca, Celja, Kočevja, Novega mesta in predvsem iz Ljubljane? Ne! Imamo jih zabeležene kot dokaz duševnega nivoja mladinskih generalov.
To ero jd stranka dobro prestala, mladinski generali pa so v lastni stranki povzročili razkol in si s tem sami pričeli kopati svoj lastni grob. V tem položaju pa so se oprijeli najogabnej-šega sredstva — kupovanja duš. Ze prej so si ustanovili takozvano samostojno Unijo. Pri organiziranih javnih nameščencih so imeli svoje eksponente na vodilnih mestih — kam so ti ekspo>-nenti zapeljali javne nameščence, je dovolj znano. Med delavstvom in privatnimi nameščenci pa naj bi pomagala Unija. Pa ni šlo! Ko je bila nevarnost o priliki zadnjih ljubljanskih, občinskih volitev na vrhuncu, so pričeli z denarjem. Privoščim onim zapeljancem nove obleke, zimske suknje itd., a kazen za vse mladinske generale, ki so edini krivci sedanje nečloveške bede delavstva, javnih in privatnih nameščencev, ne izostane!
Na levo je stranka imela dve nasprotni fronti, rdečo in črno internaci-jonalo, da jih tako nazovem. Od vsega početka smo bili v najhujši borbi proti rdeči internacijonali, ki je napram nam takoj nastopala z brahijalno silo. Zelo simptomatično je bilo to za duševni nivo voditeljev rdeče internacijonale. Načelno se boja niso upali sprejeti, zato so nagnali neuko in nahujskano maso s palicami na nas. Ne bom se motil in tudi nikogar obrekoval, če izrečem svoje mnenje, da so bili rdeči voditelji v sporazumu z mladinskimi generali. Pa ta epizoda je bila kmalu končana. Delavstvo je zapustilo svoje prejšnje mednarodne voditelje in pod vodstvom no-
viti gorkejšo obleko in potem bo že boljše.«
»Upanje je govorilo, ne jaz, sinko!... Pragmatika ... plača v zlatu ... nabavni prispevki...« se kakor vzdihi trga iz očetovih ust.
»Veliko obljub si nosil ob mescih družini, veliko zvezd si brez potrebe občudoval!« mu odgovarja žena. »Kako navdušen si bil za gotove ljudi, kadar si čital »Jutro«: ,To so možje, ti nam bodo pomagali!’ danes jili preklinjaš. Kakšen bog, kakšen mesija je bil zate pred kratkim Plavšič! Oboževal si ga. S kakšnim navdušenjem si pripovedoval vsak večer o valuti, o curi-škem kurzu... danes je že 2.10... 2.30... predborza notira že 3.10... cene so začele padati... to je samo začetek... na polovico bodo morale pasti... Na široko si se smejal in tleskal z rokami: ,Draga moja, saj ne bo treba višjih plač — cene morajo v kratkem doli, in za to plačo si bomo lahko nabavili vsega, premoga, drv, obleke  še potice bomo pekli. — Ne kupuj
sedaj ničesar, — si čenčal — otrok bo že še malo počakal na suknjico, saj še ni tako mraz! — Sedaj imaš, počakaj! čakali smo tako dolgo, da je tvoj priljubljeni cu-riški kurz zlezel na 1.45, cene pa na dvojno višino. Zadnji delavec je na boljšem! Če ga pošteno ne plačajo, ne dela! ‘Kaj pa uradniki?!... Sram vas bodi!... Če predstojnik pošlje pristopnico za kak uradniško-politični klub, pa se vsakemu že ob misli, da ne bi podpisal, tresejo hlačice!«
»če ne bi imel 15 službenih let, žene in otrok...!« — — Oči se mu zamegle, kakor v sanjah hodi z ženo in sinovoma, skozi solze vidi smehljajoče božične obraze, vriski onih srečnih otrok izvoljencev
vih evangelistov šip v skrajno soeija-listično levico — med komuniste. Ti novi apostoli-voditelji pa so bili šc veliko slabši. Z brezprimernim hujskanjem in poveličavanjem najnižjih človeških instinktov so najprej zapeljali predvsem ročno delavstvo, da ga potem — prepuste samemu sebi!
Naša stranka je vodila in še vodi neizprosen boj proti tem voditeljem, ki so direktni izdajalci delavskih interesov. Težak je ta boj! Mi sc borimo pošteno, z odkritim vezirjem, s srcem in dušo za boljšo bodočnost jugoslovanskega delovnega ljudstva, hočemo, da postane proletarec duševno, nravstveno boljši in s tem srečnejši, duševno in telesno samostojen, oni pa uporabljajo tudi še sedaj svoje stare metode — apele na strast in najnižje človeške instinkte. — V teh metodah so jih podpirali tudi še preostali socialdemokrati. Pa te je doletela že kazen. Ta stranka je danes pri rias v popolnem razsulu; vsak takozvani voditelj hoče imeti svojo skupino in prav nič ne pomagajo leviti sodruga Bernota — ki hoče imeti čiste razredne socijaliste. V Ljubljani je pri volitvah ostal skoraj sam in — čist!
Druga fronta, črna internacijonala, je zavzemala skozi tri leta pasivno stališče. Niso izstopali aktivno; proti nam na političnem polju. Poslali so naprej svoje takozvane strokovne krščansko-socijalne eksponente. Njihov »Novi čas« rajnega spomina je sicer napravil nekaj obupnih poskusov, a bil je promptno tudi tepen in je umolknil. Zadnje mesce pa je tudi ta internacijonala stopila v aktiven napad na narodne socijaliste. Črni voditelji so namreč uvideli, da se narodni socijalisti dobro razvijajo in bi mogli postati nevarni. Radi tega so pričeli z ofenzivo in iskali zaveznikov. In zgodilo se je čudo, ki pa razgalja vso našo slovensko sramoto jn politično analfabetstvo: rdeči in črni internacijo-nalni voditelji so svojo čredo — delavstvo — nagnali v en hlev pod imenom »Zveza delovnega ljudstva«. Bili smo priče najhujšega izdajstva socialističnih načel s strani takozvanih delavskih voditeljev pri občinskih volitvah v Ljubljani. Nastopila je tudi takoj reakcija, socijalni demokrati in komunisti iz ostalih pokrajin naše države so odločno obsodili to izdajstvo slovenskih rdečih voditeljev. Spoznanje pride tudi pri nas, samo želel bi, da ne zopet v škodo našemu slovenskemu delavstvu.
Iz vsega povedanega je razvidno, da se mora naša stranka boriti pri nas v Sloveniji na dve fronti. Ta boj se je do danes razvijal za nas povsem povoljno. Odbijali smo napade uspešno ter do-sezali vedno več umevanja med našim ljudstvom. Imamo že veliko delavstva
mu sekajo v dušo spoznanje, da se je tudi Kristus rodil le v veselje onim, ki so vedno veseli, da so božični prazniki srečni dnevi le za nikdar lačne in nikdar žejne, da pa vzbujajo ubogim, teptanim in nesrečnim še več bolečin, ko morajo gledati po božji volji urejeni svet, ki nudi vse onim, ki imajo — vsega preveč, a onim, ki nimajo in so potrebni — nič!---------------
O, da bi prišlo to spoznanje v srca vseh onih, ki so teptani in zaničevani, onih, ki jim delo za druge sadi žulje na raskave roke in v srca vseh onih, ki jim vstvarjanje duha donaša zgolj nehvaležnost in bedo — zakaj s tem spoznanjem bi vznikla tudi
rešitev!  ----------------------------------------
*
*	H«
Na križišču glavnih ulic vrve ljudje. — V neenakomernem taktu prišepa po tro-toarju invalid ... Noga-palica — proteza — škripanje vmes... Na voglu se ustavi — sanjavo se zazre v ljudi. V potezah sveti mir, vdanost. — Brez zaslužka, brez kruha, za praznike pognan na cesto! Tako so hoteli oni, ki so morda sokrivi njegovega pohabljenja, oni, ki jim je v ustih vsak dan sveta beseda; tako so želeli oni, ki so kr-ščansko-socijalni, ki oznanjajo vero v Krista in ki bodo na sveti večer peli »Mir ljudem na zemlji.« — Majhen mu je bil kruhek v državni službi, z invalidno podporo vred je bil premajhen — in da bi mu ne bilo treba stradati, se je vrnil k svojemu poklicu. Tiskar je bil, predno mu je sovražna granata odtrgala nogo, in kot tiskar bi kolikortoliko lažje živel. In zakaj ne bi izvrševal svojega poklica? Saj imajo po tiskarnah stavne stroje, za katerimi se pri
v stranki; duševni proletarci — inteligenca — ki so od početka stali ob strani, spoznavajo, da spadajo v eno fronto z ročnim delavcem, v našo stranko. Obrtniki, mali trgovci in mali posestniki danes popolnoma drugače gledajo na naš pokret in razvoj naše stranke. Tudi pri njih prihaja spoznanje, da spadajo k nam, tudi ti pristopajo v našo stranko. Pa ne samo pri nas v Sloveniji — v vseh jugoslovanskih pokrajinah se širi narodno-socijalistična misel. Ustanovili smo stranko v Zagrebu za Hrvatsko in Slavonijo, v Splitu za Dalmacijo, v Beogradu za Srbijo', Vojvodino in Bosno, na Sušaku in v tretji dalmatinski coni pa čakajo naši tovariši nestrpno onega trenotka, ko se po odhodu Lahov združijo z nami v eno celoto. Mirne vesti lahko trdim, da s« je naše število tekom 3 let v državi najmanj početvorilo.
In če naredim za triletnico bilanco o naši stranki, moram izjaviti, da je ta bilanca visoko aktivna in dobra. Priznavam, da se vrši razvoj stranke počasi in trdim, da bi bil lahko; boljši in hitrejši. Upoštevam vse morebitne ugovore, ker razumem in poznam vse tež-koče, s katerimi se morajo boriti naši tovariši za svoj lastni obstanek, za mali košček kruha zase in svoje drage. Toliko trpkejše je to spoznanje, ker sem globoko prepričan, da tega težkega življenskega stanja v naši od narave tako bogato obdarjeni domovini n* bi bilo potreba. Grenka je zavest, da so krivi bede jugoslovanskega delovnega ljudstva sinovi istega jugoslovanskega ljudstva, sinovi iste krvi, ki pa so s« izneverili lastnemu narodu in sedaj streme samo za enim ciljem; imeti to ljudstvo v svoji oblasti in ga izžemati v svoje sebične, najčešče povsem osebne namene.
S tem trpkim spoznanjem mora naša stranka računati, to spoznanje naj nam bo vsem narodnim socijalistom iz-podbuda, da še tesneje strnemo svoj* vrste, gremo na delo pošteno in odkrito! Ohranimo čist naš prapor kot dose-daj, delajmo neustrašeno naprej in ob prihodnji triletnici nam bo bilanca našega dela izkazovala — popolno zmag« narodno-socijalističnih idej med jugoslovanskim delovnim ljudstvom!
ijffef&t rusk@ revolucije.
(Po »Arbeiterzeitung«.)
7. novembra t. 1. je minilo pet kt. odkar so ruski vojaki vrgli Kerenskl-jevo vlado in proglasili diktaturo sovjetov; pet let že vlada v prostrani Rusiji diktatura boljševikov. V teku krvave zgodovine teh petih let je bogate Rusija, pa tudi v Rusiji vladajoči boljševizem sam preživel velikanski pre-
delu sedi. —Jugoslovanska, preje Katoliška tiskarna se ga je usmilila — seveda, ker ga je slučajno potrebovala. K stroju boste prišli pozneje, za sedaj vas bomo porabili za ročnega stavca,« mu je očetovsko govoril ravnatelj. — — Danes je vržen na cesto, ker se je šel v Beograd borit aa svoje in svojih tovarišev pravice. — Prosil je pred svojim odhodom dovoljenja, da sme izostati od dela; dovoljenje se mu je dalo: »Saj itak sedaj ni veliko dela. Ko pridete nazaj, boste pa že lahko delali na stroju.«
— Odšel je... Ko se je vrnil, so mu
bila vrata tiskarne zaprta — doma je
našel 14 dnevno odpoved, datirano pred
tremi tedni. Udal se je v usodo. Na
njegovem obrazu ni slavnostnega razpoloženja, zanj bodo božični prazniki dnevi skrbi in pomanjkanja.-------------Tako so hoteli kato-
liški kapitalisti, ker jim je neslo njegovo delo premalo dobička.
In s takimi ljudmi so ustvarili najhujši kričači za »proletarske« pravice Zvezo »delovnega« ljudstva?! Z ljudmi, ki ogrinjajo svojo kapitalistično-reakcijonarno stranko v borbi za korita s plaščem krščanskega socijalizma; z avstrijakanti, hujskači v bratomorno vojno, ki zavijajo katoliška dobičkarska podjetja v jugoslovansko ime, da lažje v kalnem ribarijo in da jim dobički dotekajo tudi od tam, kjer jih ne poznajo; — s temi ljudmi so se zvezali »edino čisti« in »za kompromise nedostopni« komunisti. — Tudi za te »nedostopne« kričače bo prišlo spoznanje, a to spoznanje »ih ne bo rešilo,
ker bo prepozno, ampak jih bo ubilo.------------
Ljudstvo se drami! Ko izpregleda, se bo podrla njihova na demagogiji in koritarstv« zgrajena -neodvisnost«!
obrat. Revolucija pred petimi leti je biia revolucija vojakov proti vojni, proti militarizmu, ki uničuje človeštvo, kot v to svrho izumljen stroj. Glavni in bistveni cilj te revolucije je bilo popolno uničenje militarizma. Danes, po preteku petilt let, zaključuje boljševizem svoje poslanstvo s tem, da sam zopet vzpostavlja v polnem obsegu isti militarizem, ki ga je pred petimi leti potom revolucije raztrgal in uničil. Pred nekaj čedni je sovjetska vlada izdala odredbo glede organizacije rdeče armade. Po tem dekretu je brez pridržka iztrebljeno vse, kar je še spominjalo na revo-tucijonarni izvor in revolucijonarno bistvo rdeče armade. Ta armada postane sedaj stalna, povsem tako organizirana kot armade imperialističnih držav. Vojaška dolžnost je splošna — o lem, da je ta dolžnost omejena le na delavstvo ter o prepovedi, da buržu-azija ne sme biti oborožena, sploh ni govora — in sicer traja službena doba poldrugo leto pri pehoti, tri leta pri konjenici, štiri in pol leta pri mornarici; orožne vaje so prav tako urejene, kot pri nas pred svetovno vojno, da še Celo takozvane »poskusne mobilizacije« so zopet uvedli boljševiški sovjeti, katere je pred svetovno vojno poznal edinole ruski carizem. Uprav smešno se čuje, ako utemeljuje bivši carski general Tucharzavski, ki stoji sedaj v službi sovjetov, zopetno uvedbo militarizma s tem, da zahteva milico (prostovoljno vojaštvo) II. internacijo-nala, načela III. internacijonalo pa da zahtevajo — stalno vojsko. Toda pribito bodi na tem mestu, da so načela
III.	internacijonale že davno uresničili Hohenzollerci in Habsburžani in jih uveljavljata še danes francoski in italijanski imperijalizem. Da pa sovjetska republika ravno sedaj, o priliki praznovanja svojega petletnega obstoja organizira svojo vojsko z vidika imperialističnega militarizma, nam je dokaz, da so boljševiški voditelji povsem poteptali osnovno idejo velike revolucije, katere cilj je bil popolno uničenje militarizma, katerega sedaj njeni dediči in izkoriščevalci v polni meri zopet vpostavljajo.
Kmetovalec, kateremu je vojna potisnila orožje v roke, je to orožje vpo-rabil, da uniči še napol feudalno rusko agrarno ustavo, da postane on lastnik veleposestniških zemljišč, da se oprosti tlake in desetine — to je bila socijalna vsebina revolucije pred petimi leti. Ta svoj cilj jo ruska revolucija v polni meri dosegla, kajti kmetovalec je pravzaprav pravi zmagovalec v teh petih letih, ker edino on uživa sadove bolj-ševiške revolucije. Toda komunisti, ki so mislili, da lahko izrabijo revolucijo kmetov v uresničenje svojih idej, so imeli pred petimi leti o smotru in vsebini revolucije vse druge pojme. Komunisti so namreč smatrali veliki kmečki upor za začetek proletarske revolucije, revolucijo ruskega kmeta kot pričetek svetovne proletarske revolucije. Boj med objektivno resničnostjo ruske kmetske revolucije in subjektivnimi iluzijami komunistične stranke, ki je izrabila kmetsko revolucijo za vpo-stavitev svojega brezobzirnega gospostva — to je zgodovina teh petih let.
Da je zmagala istinitost kmetske revolucije nad iluzijo, da bi moglo streti brezobzirno nasilje gospodarske zapreke v industrijsko in kulturno najbolj zaostali evropski deželi — in to s pomočjo proletarijatia. ki tvori veliko manjšino ruskega prebivalstva, da bi bilo mogoče preskočiti celo vrsto soci-jalnih razvojnih stopenj, da se da z nekaj dekreti upostaviti socijalistični družabni red — torej zmaga realnosti kmetske revolucije nad to domnevo, to je rezultat zgodovine teh petih let.
Kjerkoli se je boljševizem udejstvoval kot predstavnik kmetske revolucije, je zmagal. Kjerkoli se je pa, omamljen od svojih iluzij, skušal uveljaviti kot predstavnik socialističnega družabnega preobrata, je vsakokrat podlegel, ker je šel v svojem socijalizira-nju preko dopustne meje, ki jo je stavila gospodarska osnova ruske družbe. To dokazujejo že zgodovinski podatki o sovjetski republiki z ozirom na zunanjo politiko: V boju proti upornim carskim generalom se je borila rdeča armada čuda hrabro; v tem boju je izvojevala rudeča armada sijajne zmage. Zakaj?
Ker se je ruski kmet boril za zemljo, katero je odvzel veleposestnikom, ki jim jo je pa hotela fevdalna protirevolucija, povzročena od carskih generalov, zopet vrniti. Ko pa je sovjetska vlada odposlala iste kmetske vojake osvajat Poljsko, da vzpostavi tudi na Poljskem sovjetsko vladavino in da preko Poljske zavzame komunizem s pomočjo njihovih bajonetov vodilno mesto tudi v Nemčiji, tedaj je rdeča armada odpovedala in bila poražena, ker ruskega kmeta-vojaka ni bilo mogoče pridobiti za »revolucionarno osvojitveno vojno« v smislu komunističnih iluzij, ker je bila to vojna, ki je ni mogel razumeti in katere cilj mu je bil po vsem svojem bistvu docela tuj. Pa tudi notranja zgodovina sovjetske republike tekom petih let nam dokazuje ista dejstva. Kmetska revolucija je končana:	kmetič	se je
trdno usidral na zemlji, ki je bila nekoč veleposestnikova lastnina in ni je sile na svetu, ki bi mu mogla odvzeti to osvobojeno zemljo. S tem je pa tudi odpravljena iluzija ruskih komunistov, takozvanih boljševikov, da more biti z vpostavitvijo socialističnega družabnega reda, takoj konec kmetske revolucije. Skozi štiri leta se je sovjetska vlada borila za uresničenje te iluzije. Potoki krvi so tekli za to domnevo, brezprimerno gorje so prizadeli ruskemu narodu utopistični poizkusi njegovih diktatorjev. Pred letom dni je moral boljševizem kapitulirati pred gospodarsko silo, likvidirati komunistične brez-glavosti in fantazije ter se zopet zateči k kapitalističnem družabnemu redu. To je bil zmisel takozvanega »novega kurza«. Laži-socijalistična organizacija za porazdelitev gospodarskih dobrin je bila razpuščena, upostavljena zopet prosta trgovina, delovanje bank in borz je zopet oživelo. Osemtisoč industrijskih in rudarskih podjetij so izročili kapitalistom v obratovanje. Nova buržuazija sc je neverjetno hitro razvila ter se polastila vsega ljudskega gospodarstva. Pa tudi sovjetska državna politika sama ima povsem znake kapitalističnega družabnega reda:	neverjetno	visoke
posredne (indirektne) davke in carine, hitro reduciranje uradništva, oddajanje državnih obratov v privatno eksploatacijo — vse to ;S)o sredstva, katerih se sovjetska vlada že eno leto poslužuje, da zmanjša neznanski primanjkljaj v svojem gospodarstvu; ta sredstva so pa tipični pojavi kapitalistične gospodarske politike! Od neštevilnih komunističnih iluzij je preostala le še ena: v stremljenju, da v najkrajšem času vsili izpretnembo družabnega reda bur-žuaziji in kmetskemu ljudstvu, je opravičeval boljševizem upostavitev strankarske strahovlade, ki je uničila vsako osebno svobodo in izročila ves narod nasilni policijski samovolji; to stremljenje je boljševizem sicer že opustil, ker je uvidel, da se mu to ne bo nikdar posrečilo, toda nasilno in teroristično strankarsko vladanje traja še nadalje! Diktatura ne služi nič več ciljem revolucije, diktaturo vpo-rablja boljševizem le še v to, da ima neznatna manjšina vso moč v rokah.
Ruska revolucija končava v golem absolutizmu, kot je angleška revolucija v letu 1649 končala v Crom^ellovem absolutizmu, francoska pa v absolutizmu Napoleona Bonaparte.
Širom sveta triumfirajo kapitalistični krogi nad popolnim polomom komunističnih iluzij, češ Rusija je doprinesla dokaz, da se socijalisitični družabni red ne da uresničiti. Toda nič ni bolj nespametnega, kot ta trditev! V Rusiji je bil pač poražen utopistični soci-jalizem, brezmiselni nazor namreč, da zadostuje zgolj mehanična sila za uvedbo socialističnega družabnega reda, ki se ga more poljubno, brez ozira na dejanski gospodarski ustroj dotične države, vsiliti z nekaj tucati dekretov. Toda poraz utopističnega socializma potrjuje ravno nepremagljivo resnico in istinitost znanstvenega, ki obstoja v spoznanju, da je mogoče socializem uresničiti le potom razvoja industrijskih produktivnih sil samih in pa s tem, da sodeluje delavsitvo na prosti, demokratični podlagi, ne da bi ga pri tem ogrožala teroristična diktatura. V enakomernem razvojnem procesu pod okriljem kapitalistične družbe si morajo delavski produktivni sloji sami pridobiti zmožnosti, da jim bo mogoče
samim voditi produkcijo. Pod okriljem kapitalistične družbe mora delavstvo samo ustvariti elemente socialistične produktivne organizacije, ki bodo končno raznesli kapitalistični obroč.
F. A. Miguet:
Zgodovina francoske revolucije.
(1789—1814.)
Da bo mogoče vsakomur razumeti in pozorno zasledovati potek celega preobrata, je treba bralce seznaniti najprej z razmerami, ki so vladale na Francoskem koncem 18. stoletja.
Obstojali so še srednjeveški družabni razredi, ki so ljubosumno zrli drug na drugega. Cela dežela je razpadala na sovražne si pokrajine, plemstvo je izgubilo vso moč, ljudstvo ni imelo nikakih pravic, kraljevska oblast ni poznala meja, v državi je vladala zmeda ministrske samopašnosti, samolast-nih uprav in privatnih predpravic. Revolucija je odnošaje uredila: mesto nasilja je zavzel zakon, mesto predpravice pa enakopravnost; izginili so med ljudstvom razredni razločki, meje posameznih pokrajin so bile odstranjene, obrtnika niso več tlačili cehi, poljedelstvo je bilo oproščeno tlake in desetine, veleposestva pa so bila rešena predpisanega dednega nasledstva. Vse to je temeljilo na eni državi, eni pravici in enem narodu.
Seveda ni bilo mogoče doseči tako dalekosežnih izprememb, ki naj bi zagotovile brez trenutnih nasilnosti trajne dobrote, ker so se ti, ki so uživali predpravice, branili na vse kriplje. Toda, kakorhitro je preosnova potrebna in je nastopil zanjo pravi trenutek, je ne more nič zadržati, ravno nasprotno, vse jo pospešuje. In blagor človeštvu, če je toliko pametno, da vsak, ki ima preveč, toliko odstopi, kolikor imajo drugi premalo, in pa da se ti zadovoljijo s tem, kolikor res potrebujejo. Zgodovinarju bi v tem slučaju ne bilo treba beležiti vsakovrstnih nesreč in grozodejstev, temveč le ugotoviti, v koliko je postalo človeštvo modrejše, svobodneje in srečnejše. Toda, kakor je pokazala najnovejša, velika ruska revolucija, ljudstvo še ni zrelo za trezen preobrat*, kajti doslej še ni bilo druge moči v državi kot — nasilje.
Francoska monarhija ni imela od svojega postanka sem niti stalne oblike, niti stalnega priznanega državnega prava. Najprej je ljudstvo volilo kralja, ki je bil le nekak vojvoda; ljudstvo je imelo pod kraljevim predsedstvom zakonodajno in sodno oblast. Ta kraljevska demokracija se je umaknila pod fevdalnim gospodstvom kraljevski aristokraciji. Suverenost se je dvignila. Velikaši so jo ugrabili ljudstvu, kakor jo je potem kmalu ugrabil velikašem kralj. O tem času je postala kraljeva čast dedna. V teku stoletij so si prisvojili francoski kralji še zakonodajno oblast, pravosodje pa so izvrševali v parlamentih na svojo odgovornost potom pravnikov.
Državni stanovi: duhovščina, plemstvo in takozvani tretji stan, niso imeli rednih sestankov, temveč so jih skli-cavali kralji le takrat, če so jih potrebovali, da jim preskrbe denarja. Neomejeni kraljevi suverenosti so se najbolj in najdalje upirali veljaki, dokler niso tudi oni postali sluge kraljevske oblasti. Ludvik XIV. je bil neoporečno absoluten monarh.
Reči se mora, da kralji, od Ludvika XIV. do revolucije, svoje neizmerne moči niso povsem izrabljali za tako despotično vladanje, kot bi bili to faktično lahko storili. Pač pa je bila oblast v Franciji kaj nepravično razdeljena in to je najbolj tlačilo ljudstvo. Plemstvo se je delilo v dvorno plemstvo, ki je živelo od knezove milosti, to se pravi od ljudskih žuljev, in zavzemalo deloma namestniška mesta v pokrajinah, deloma visoka dostojanstva v vojski; 'potem v poplemljence, ki so vodili upravo in izžemali pokrajine; v sodnijske uradnike in podeželno plem-
* Da se je tak izvršil pred štirimi leti pri nas, se imamo zahvaliti več ugodnemu naključju, kot posameznim treznim možem, ki so po svojih močeh pokretu gladili pot.
stvo. Duhovščina je bila razdeljena v dva razreda. V prvega so spadali oni, ki so bili določeni za škofije, opatije in njihove mastne dohodke, v drugega pa oni, ki jim je bilo namenjeno delo apostolov in njihovo siromaštvo. Tretji stan, ki ga je dvor izžemal, plemstvo poniževalo, se je sam delil v skupine, ki so druga napratn drugi tako postopale, kakor so višji stanovi počenjali ž njimi. Ta stan je imel komaj tretjino posesti; od tega je moral oddajati fevdalni gospodi določeni delež, duhovščini desetino, kralju davke. V plačilo za vse te žrtve pa ni vžival nikake pravice, se ni mogel udeleževati v upravi in ni imel dostopa do uradov.
V prvih letih so se Ludviku XIV. upirali vsi stanovi. Velikaše si je podvrgel s tem, da jih je pozval na dvor, kjer so prodali svojo svobodo za veseljačenje in kraljevo naklonjenost, parlament pa se je moral kar 60 let pokoriti in molčati. Naposled je še s tem, da je razveljavil »nantski edikt«, ki je nudil hugenotom versko svobodo, pognal tisoče svojih najboljših podložnikov iz dežele. Nasilna vlada se ne zadovoli s tem, da ji nikdo ne nasprotuje, ona hoče, da jo vse hvali iu posnema. Ko sl je na zunaj Izsilila poslušnost, začno zasledovati vest, kajti ostati mora pri delu iu iskati žrtve, če se ji ne nudijo same. Neizmerna moč Ludvika XIV. se je obračala v deželi sami proti razkolnikom, na zunaj pa je ogrožala celo Kvropo. Zatiranje je rodilo častihlepneže, ki so mu pomagali s svojimi nasveti, hlapce, ki so mu služili, uspehe, ki so ga bodrili; rane Francije so bile pokrite z lavorlko, njene zdihljaje so dušili slavospevi. Toda naposled so pomrli ženijalni možje, zmage so prenehale, obrtniška marljivost je odšla iz dežele, denar je izginil in razločno se je videlo, da izčrpava despotizem s svojimi zmagami vsa sredstva in požira vnaprej svojo bodočnost.
Smrt Ludvika XIV. je bilo geslo za reakcijo. Naenkrat se je izpretnenila nestrpljivost v nevero, duh pokorščine v duha razmotrivanja. Za časa vladanja vojvode Filipa Orleanskega, ki je vodil
posle za mladoletnega Ludvika XV., si je pridobil tretji stan vsled večjega blagostanja in duševne naobrazbe več upliva. Vse, kar je izgubilo plemstvo na ugledu, duhovščina na vplivu, je prišlo v prid tretjemu stanu. Za vladanja Ludvika XV. je nadaljeval dvor manj sijajne in zelo pogubonosne vojne; pričel je skriven boj z javnim mnenjem, očito pa je nastopal proti parlamentu. Anarhija se je pojavila v njegovi sredi, vlada je padla metresam v roke, oblast je propadala in opozicija je napredovala od dne do dne.
Parlamenti so menjavali svoja stališča in sisteme. Kraljestvo jim je dalo moč, ki so jo obračali sedaj proti njemu. V trenutku, ko je bil polom aristokracije vsled njihovih skupnih prizadevanj gotov, so se razdvojili, kot sploh vsi zavezniki po zmagi. Kraljestvo je seveda skušalo uničiti orodje, ki mu je postajalo nevarno, kakorhitro mu ni več koristilo, parlament pa je delal na to, da bi obvladal kraljestvo. Ta boj, ki je bil pod Ludvikom XIV. za vladarja ugoden, pod Ludvikom XV. sedaj za tega, sedaj za onega srečen, je končal šele z revolucijo. Po svoji naravi bi imel parlament služiti le kot orodje. — Izvrševanje njegovih predpravic in njegovo družabno častihlepje pa sta zahtevala, da nasprotuje močnejšemu in ščiti slabejše. Tako je služil menjaje kroni proti aristokraciji in ljudstvu proti kroni. To mu je pridobilo pod Ludvikom XV. in XVI. pri ljudstvu tudi tako priljubljenost, čeprav je napadal dvor zgolj iz ljubosumnosti. Splošno javno mnenje se ni oziralo na to, iz kakega vzroka tako postopa; ljudstvo se ni strinjalo z njegovim častihlepjem ampak je videlo le njegov odpor in ga je podpiralo, ker ga je on branil in ščitil. Po teh razmerah vzpodbujen, se je parlament kmalu tako osmelil, da je postal najvišji oblasti skrajno nevaren. Ko je ovrgel oporoko vladohlepnega in na slepo pokorščino navajenega kralja, ko je ugovarjal proti sedemletni vojni, ko je dosegel kontrolo nad finančno upravo in pa, da so izgnali jezuite, je postal njegov odpor tako odločen in tako pogost, da je uvidel dvor, ki je za-
del nanj pri vsaki priliki, da se mu mora ali sam pokoriti, ali si pa njega podvreči. To je rodilo načrt, ki ga je izvedel kanclar Maupeou (Mopii), tla se namreč parlament razpusti. Ta smeli mož je šel, kakor se je izrazil, po krono »v pisarno« ter jo vrnil kralju. Na mesto sovražnega parlamenta je postavil uslužnega in ravno tako je napravil z vsemi sodnimi dvori v Franciji, ki so v vsem posnemali Parižane.
Toda časi državnih nasilstev so minuli. Nasilje je bilo tako razvpito, da se ga je kralj le poredko in plaho posluževal, ker ga je celo njegov dvor grajal. Nastala je nova sila, moč javnega mnenja, ki sicer ni bila priznana, pa vendar zato nič manj uplivna in ki je lahko računala s tem, da ima njena sodba veliko veljavo. Ljudstvo, ki doslej ni imelo nobene besede, je polagoma zopet pridobivalo svoje pravice; sicer še ni imelo oblasti, toda vplivalo je nanjo. To je pohod vsake moči, ki se pričenja; predno doseže kako mesto v vladi, jo nadzira od zunaj, potem preide od pravice kontrole na pravico sodelovanja. Čas, da se tretji stan udeleži vlade, je končno nastopil. Preje so se njegovi poskusi izjalovili, ker so bili prezgodnji. Sedaj se je pred kratkim osvobodil, vendar ni na razpolago imel nič tega, kar snuje premoč in pripomore k moči, kajti pravico se doseže le s silo. Zato je bil pri vstajah kakor pri državnih stanovih le tretji stan: vse se je zgodilo ž njim, nič zanj. Za časa fevdalne vlade je služil kraljem proti fevdalni gospodi, pod ministerijal-no oziroma fiskalno vlado, pa velika-šetn proti kralju; v prvem slučaju je bil le služabnik krone, v drugem pa služabnik aristokracije. — Sedaj je dosegel tretji stan veličino, bogastvo, ugled in omiko in je bil določen, da pobija in izpodrine dvor. Parlament ni predstavljal kakega sloja, ampak samo zbor, in čeprav je lahko sodeloval v tem novem boju, ki se je vnel za to, da pride moč v druge roke, vendar je ni mogel nikakor sam obdržati.
Dvor sam je pospeševal napredek tretjega stanu in prispeval k prosveti, ki je glavni pripomoček razvoja. Naj-samostojnejši vladar, ki si ga je mogoče misliti, je vzbujal duhove nehote — javno mnenje. Pri tem ko je vzpodbujal k hvali, je izzival grajo; kajti proste presoje v svoj prid ne more nikdo zahtevati, ne da bi moral pozneje trpeti, da se obrne mnenje tudi proti njemu. Ko so slavospevi izzveneli, so se začele preiskave in filozofi 18. stoletja so zavzeli mesto pisateljev 17. Vse so preiskavah, o vsem razmišljevali:	o
vladah, o veri, o postavah, o zlorabah. Spravili so na dan pravice, pretresavall vse mogoče potrebe, ugotavljali krivice. Nastalo je močno in poučeno javno mnenje, čegar napade je vlada trpela in čegar glasu si ni upala udušiti. Javno mnenje je spreobračalo celo te, ki jih je napadalo; dvorjani so se uklanjali njegovim odločbam radi dobrega tona, oblast iz potrebe. Stoletju reform je tako ugladilo pot stoletje filozofije, kakor je to pripravilo stoletje lepih umetnosti.
Tak je bil položaj Francije, ko je zasedel prestol 11. maja 1774. leta Ludvik XVI.	  (Dalje	prih.)
Knito:
Delavstvo prota novim davkom.
Vlada je predložila parlamentu osnutek novega davčnega zakona. Dosedanji davčni zakon je popolnoma zastarel in je bil skrajno krivičen. Postavke, ki so se imele po dosedanjem zakonu obdavčiti, so se nanašale na predvojno denarno stanje in so bile za današnji čas skrajno mali vrednosti denarja popolnoma neprimerne. Vlada je sedaj predložila parlamentu osnutek, ki pa sic je izpremenil največ samo z ozirom na današnje valutne prilike, medtem ko je krivični način obdavčenja, ki zlasti težko zadene delovne sloje, ostal v bistvu isti.
O tej osnovi novega davčnega zakona je razpravljala anketa delavskih organizacij, ki se je vršila 20. novembra v prostorih zagrebške delavske zbornice. Te ankete so se udeležili zastopniki 12. najmočnejših delavskih strokovnih organizacij, ki so po daljši razpravi sprejeli sledečo resolucijo:
»Na anketi, ki jo je sklicala dne 26. nov. 1922 Delavska zbornica v Zagrebu, so razpravljali zastopniki delavskih in nameščenskih organizacij o predlogu »Zakona o neposrednem davku« in so sklenili sledeče:
Predlog zakona o neposrednem davku predvideva še vedno nesorazmerno večje obdavčenje ekonomsko sla-bejših in neimovitih državljanov in se izogiblje pravičnejšega večjega, progresivnega obdavčenja imovitih slojev. Anketa zahteva, da se neposredno obdavči samo večje dohodke tako, da bodo večji dohodki obdavčeni progresivno, to se pravi, da se bodo večji dohodki obdavčili sorazmerno močneje. Letni dohodek 18.000 D mora biti prost vsakega davka, bodisi državnega ali občinskega. Omejitev eksistenčnega minimuma na 3600 D in še to samo za gotove kategorije državljanov in samo za gotove vrste davka, ne sloni na nikaki pravični podlagi, ker z dohodkom 3600 D ne more živeti niti poedi-nec, kaj šele cela družina. Pri določevanju davčne stopnje, se mora uvaže-vati vse osebe, katere vzdržava davčni obvezanec in nimajo svojega zaslužka.
In sicer naj se davčnemu obvezancu, katerega dohodki, pridobljeni s fizičnim ali duševnim delom ne presegajo letno 36.000 D, zmanjša prvotna davčna stopnja za vsako osebo, ki jo mora vzdrževati, za eno stopnjo.
Zastopniki organizacij ugotavljajo dalje, da predvideva osnova tega zakona dvojno obdavčenje delavcev in nameščencev:	prvič pod naslovom
»Davek na delo«, drugič pod naslovom »Davek na dohodke«. Ugotavlja se tudi, da se pri »Davku na delo« ni določil noben minimum, ki bi bil prost davka, razen pri upokojencih, invalidih in sirotah, tako, da bo moral naj-bednejši delavec in nameščenec plačevati davek tudi od najmanjšega zaslužka.
Anketa protestira proti takemu sistemu obdavčevanja in zahteva, da so delavci in nameščenci prosti davka na delo, torej, da se ta davek sploh opusti. Obenem protestiramo tudi proti temu, da se delavci pod naslovom »samostojnih poklicev« — a ta pojem ni točneje označen — obdavčijo za 3 odstotke višje kot oni pod naslovom »v službenem odnosu«. To različno merjenje davka hoče zaslužek delavca v privatnih podjetjih huje obdavčiti in obenem paralizirati uspehe organizirane delavske borbe za izboljševanje materijalnega položaja z namenom, da se prepreči odhajanje nameščencev in delavcev iz državnih podjetij, iz katerih odhajajo radi prenizkih plač.
Anketa odklanja vsako obdavčenje dohodkov, katere dobivajo poedinci od strokovnih organizacij ali humanitarnih društev kot pomoč.
Istotako se anketa odločno protivi obdavčenju premoženja strokovnih organizacij in humanitarnih društev, ker služijo samo obče koristnim namenom.
Anketa protestira, da bi se delala pri obdavčevanju razlika med »potro-šačkimi zadrugami, včlanjenimi v »Glavnem Zadružnem Savezu kraljevine SMS« in med drugimi enakimi zadrugami,. ki so samostojne ali včlanjene v kakem drugem Savezu.
Anketa zahteva, da mora biti zastopano v davčnih odborih tudi delavstvo in sicer po osebah, ki jih sporazumno določijo delavske zbornice, delavske strokovne organizacije in organizacije nameščencev.
Anketa končno povdarja, da je treba, predno se uveljavi tako neposredno obdavčenje, odpraviti vsak posredni davek na neobhodne dnevne življen-ske potrebščine, ker bi bili v nasprotnem slučaju ekonomsko šibkejši sloji premočno obteženi.
Anketa zahteva na podlagi predsto-ječih načel temeljito reformo neposrednega obdavčenja. Dokler se to ne bo zgodilo, se bo smatral ta osnutek »Zakona o neposrednih davkih« za atako na siromašne narodne sloje, zlasti na delovne sloje in ga najodločneje odbijajo.«
Dodatno k tej resoluciji je bil na anketi sprejet še predlog, da naj znaša eksistenčni minimum, ki mora biti prost vsakega davka, 24.000 D letno.
Ta resolucija z dodatkom vred je bila poslana finančnemu ministrstvu.
Sladkor za javne nameščence.
Prod ljubljanskimi volitvami so lovili Žerjav e tuti quanti na sladkor, moko in mast glasove za »državotvorno partijo«. Res, da se jih je nekaj vjelo! Sedaj se oglašajo ti glasovi po zasluženem plačilu, toda moke ni, masti ni, sladkorja ni!
Onile dan se jih je bila spravila precejšnja gruča skupaj, teh nenasitnih nezadovoljnežev — proletarcev, fej! — robantit radi nekili neizpolnjenih obljub ... nOlio, le lepo počasi!« se oglasi od jeze tje v lase zardeli mladinski agitator. »Le kar počasi! Vsem je znano, da po Vojvodini radi večnega deževja ni bilo mogoče sejali žita o pravem času. Vsakdo tudi ve, da se mora vsako leto izvoziti toliko in toliko žita, če ga zraste ali ne — saj smo ga že v Romuniji kupovali, samo da smo ga mogli Izvažati. — Zato bo tudi vsakdo razumel, da vlada ni mogla in tudi ni smela protežirati enega stanu v škodo drugega.«
»V škodo verižnikov, koritarjev!« si drzne pripomniti izgaran mož, ki mu iz oči gleda lakota, iz oguljene suknje pa komolec.
»Kaj, verižnik? Kdo verižnik? Jaz ve-rižnik?! Zato pa vam — e, nam gre tako, ker imamo med seboj same protidržavne elemente! Taka je vaša ljubezen do države! Vidite, takile nam pokvarijo vse. Pride hudič, pa zaseje ljuliko med pšenico.«
»A, tudi zato ni moke!« sc oglasi nekdo v kotu.
»No, prosim malo potrpljenja,« poprime zopet agent. »Torej moke ni mogoče dobiti, Kristan, namreč Belje je nima prav nič več na razpolago. — Zato pa je vsa druga z mastjo! Kakor sem izvedel iz zanesljivega vira, obetajo plemenske svinje v Belju obilo mladičev, tako da se lahko v doglednem času — no, saj veste, kako rastejo In se debele prasci — nadejamo toli potrebne masti. Štejem sl pa v dolžnost opomniti vas na to, da se dotlej, ko dorastejo pujski, preskrbite z zabelo, kajti cene rastejo hitreje. Na to vas opozarja še posebej naš minister dr. Gregor Žerjav. (Sc globoko prikloni z na prsih prekrižanimi rokatni.) Vidite, kako skrbi za vas?! In kaj porečete šele na to! Minister dr. Gregor Žerjav vam
— c, nam je naklonil iz veleposestva Belje cele vagone sladkorja, ki je takorekoč že na potu. Da ne boste mogoče oškodovani, če bi cene nepričakovano padle, je naš minister, ki res na vse misli, zlasti pa na vas
— n-nas, odredil, da plačate sladkor po dnevni ceni, kateri se odbije 24 % in k diferenci prištejejo transportni in manipulacijski stroški. Ker je pričakovati, da se dvigne cena sladkorju v kratkem na 100 ali še več kron, moramo to akcijo, ki jo je podvzel in izvedel naš minister dr. Gregor Žerjav, kar najprisrčneje pozdraviti in se mu za to dobroto še posebej zahvaliti.«
»Pa to še ni vse. Sladkorja ni treba takoj plačati. Sedaj je treba založili le 20 kron za vsako kilo in mirno čakati, da se zbere denar od vseh uradov širne Slovenije. Potem ga bomo prešteli — — no ja, to je interna zadeva — potem ga bomo oddali v Beograd« — »oho, oho!« se čuje od vseh strani — »ne, ne, potrošački zaarugi, naši zadrugi sem hotel reči, ki bo potem naročila v Belju sladkor ter ga od svojega prebitka oddajala tudi nečlanom, kakor hitro bo zadovoljila svoje člane. Pri tej priliki plača vsak še 20 K za vsako kilo, ostanek, to je diferenco od 40 K na dnevno ceno, pa v -teku prihodnjega mesca.«
»Torej, kedaj dobimo sladkor?«
»Tega ne morem povedati. Če bo zbran denar y 1 mescu, bo čez 1 mesec naročen. Kedaj bo potem odposlan in kako dolgo se bo vozil, tega ne ve nihče. Mogoče tri tedne, 1 mesec, 2, 3, 5 — bog zna!«
»Pa medtem?«
»Medtem si bo kupoval vsak svoj sladkor pri trgovcu, kje pa sicer?!«
»No, in koliko bo vendar navsezadnje stal ta sladkor?«
»Kako morem vedeti to jaz? Saj se vendar cena ravna po valuti! Prej sem že rekel, da se bo zaračunala dnevna cena. Da me bo ja vsak umel, stal bo črez tri tedne, 1 mesec, 2, 3, 5 mescev toliko, kolikor bo stal črez tri tedne, 1 mesec, 2, 3, 5 mescev pri trgovcu, minus 24%, plus stroške! Kratko: če bo dnevna cena 100 K, bo stal 100 K — 24 K + recimo 3 K = 79 K, to je še vedno manj kot 100 K.«
»Potem je pa bolje, če si ga kupimo takoj pri trgovcu po 74 K!« »Le kupite ga, • kdo vam pa brani!«
»In to naj nam bo pomoč?«
»Glejte, z vami ni mogoče govoriti. Dokazal sem vam vendar, da je 79 manj kot 100.«
»74 je pa še manj!«
»Pa naj bo!«
»Torej v tem obstoji Žerjavova pomožna akcija za državne nameščence,« mrmra sivolas uradnik, »sedaj se šele vidi! Pa bo le vendar res tisto o Žerjavovem cekinu — — —.«
Zanimivosti.
O indijskih čarovnikih.
Campbell Omar, ki je prišel že kot otrok v stik z indijskimi fakirji, poroča, kaj je doživel z nekim Hasanom Kanom.
Mohamedanec Hasan Kan ni bil čarovnik po poklicu, vendar se je dal sem in tja pregovoriti, da je pokazal svojo umetnost. Denarja za to ni jemal. Če smo n. pr. sedeli pri obedu, je rekel komu Izmed prisotnih: »Hočete steklenico vina? Povejte mi, kake vrste. Iztegnite roko pod mizo!« In vselej je priletela v trenutku steklenica za-željenega vina v pod mizo nastavljeno roko. Nosila je etiketo znane kalkutske vinske tvrdke. Tudi jedi je umel »priklicati«, piškote, pecivo, tudi cigare, za celo družbo dovolj.
Nekega dne sedimo zopet skupaj. Nekdo zahteva smeje steklenico šampanjca. Zelo razburjen stopi Hasan Kan na verando in zapove nekomu nevidnemu z odločnim glasom, da naj prinese takoj steklenico šampanjca. Dvakrat ali trikrat je moral ponoviti svoje povelje. Tu prifrči po zraku steklenica, ga zadene na prsa, pade na tla ter se razleti na tisoč kosov. »Tako!« pravi Hasan jako razburjen, »dokazal sem svojo moč, toda svojega djina (demona) sem razjezil s svojo trdovratnostjo.«
Moj prijatelj, pripoveduje Omar dalje, je prosil Hasan Kana, ko sta se ravno peljala z železnico, da mu preskrbi kake pijače. Hasan mu pravi, da naj pomoli roko skozi okno (drvečega vlaka). V naslednjem trenutku je držal prijatelj v roki steklenico izbornega vina.
Drug moj prijatelj, ki bi bil rad na vsak način prišel stvari do dna, In je zato prav pogosto občeval s Hasanom, se pelje nekoč ž njim v bazar. Vstopita v banko in Hasan Kan si da pokazati nekaj zlatov ter vpraša po ceni. Nato jih da nazaj ter pravi da si bo premislil. Drugo jutro gresta zopet v banko in Hasan zahteva zlate, ker bi jih rad kupil. Toda menjalec mu izjavi, da jih nima, ker so mu na čuden način izginili iz železne blagajne, čeprav jih je prejšnji dan sam vanjo zaprl. Hasan Kan se je temu na videz čudil, pri tem pa lokavo-pomenljlvo pogledal svojega spremljevalca, ki se je odtlej ogibal njegove druščine.
Po dolgem moledovanju je Hasan Kan vendar zaupal nekemu Omarjevemu znancu, kako je zadobil svojo redko moč.
»Bil sem še deček, ko pride lepega dne skozi vas strašno grd sadhu (spokornik), umazan, skuštranih las. Otroci so ga zasramovali in dražili, toda jaz sem jih odganjal, češ, da je vsekakor svet mož, čeprav je hindu. Sadhu me je ostro gledal; pozneje sva se videla češče, ker je nekaj časa stanoval v votlini pred vasjo. Vedno me je nekaj vleklo k njemu, tako da sem ga moral večkrat obiskati. Nekega dne se mi ponudi, da me vpelje v važno skrivnost, če mu obljubim, da bom vse vestno izpolnil, kar mi naroči. Ukazal mi je strogo postiti se, prilično 40 dni, in me je učil ponavljati gotove izreke in zakletve. Po posebno hudem postu me pošlje v izredno temno votlino za vasjo in mi naroči, da mu sporočim, kaj bom tam videl. Ko se vrnem, mu pripovedujem trepetaje, da sem videl edino velikansko ognjeno oko. — »To le dobro,« je dejal, »uspeh je zasiguran.« Radoveden sem bil, kako moč bom dobil. Pokaže ml nekaj kamnov ki so ležali okoli ter mi ukaže napraviti nad njimi gotova mistična znamenja. »Sedaj pojdi domov,« mi veli, »zakleni se ter zapovej svojemu družinskemu duhu, da tl naj prinese te kamne.« Skrajno razburjen sem storil, kakor mi je naročil in komaj sem izustil povelje, že je ležalo kamenje pred mojimi nogami. Začuden in prestrašen tečem nazaj k sadhu. »Sedaj imaš moč,« je dejal sadhu, »nad vsemi predmeti, na katere napraviš znamenje, ki sem te ga naučil; toda izrabljaj jo previdno. Takih stvari ne smeš nikdar kopičiti; oddati jih moraš takoj iz rok, da se porabijo.« — Sadhijeve besede so se ml vedno uresničile, toda vedno mi njegov dar ni služil v dobro, kajti moj djin me sovraži, ker ga imam v sVoji oblasti. Pogosto mi je skušal že škodovati, toda k sreči njegov čas še ni prišel.«
Kaj vse ve ženevska policija o Mussoliniju? Sedanji italijanski ministrski predsednik Mussolini je imel s švicarskimi oblastmi precej številne, zanj dokaj neprijetne doživljaje. Le nekaj dni poprej, ko že ni bilo več dvoma, da prevzame on vodstvo italijanske države — in pač tudi iz diplomatičnih ozirov — je švicarski zvezni svet preklical naredbo o izgonu Mussolinija iz Švice. Mussolini je bil namreč v svojih mladih letih, ko je komaj prestal izpit za ljudskošolskega učitelja, revo-lucijonarni socijalist, ter so ga imele italijanske, švicarske in francoske policijske oblasti v svojih seznamih zaznamovanega kot nevarnega anarhista. Ker se je leta 1898 udeležil revolucionarnih izgredov v Milanu, je moral — komaj 20 let star — že bežati iz svoje domovine. Svoj beg je usmeril v Švico ter je pri mestu Chiasso prekoračil mejo, odkoder se je brez vsakih sredstev napotil peš v Luzern. Tu ga je policija radi beračenja aretirala in ga za nekaj časa pridržala v svojih zaporih; nato so ga odgonskim potom odvedli iz lu-zernskega kantona. Po teh neprijetnih doživljajih je sklenil Mussolini, da se pada v Lausanne, kjer je že poprej na tamošnji univerzi obiskoval počitniški tečaj. Ker je bil pa brez vseh sredstev, se je pri lau-sannskih italijanskih trgovcih s sočivjem udinjal kot navaden težak; pri. tem delu je bil zaposlen tekom dneva, dočim se je pozno v noč pečal s študijem. Stanoval je v siromašni podstrešni sobici. Crez nekaj mescev je preko noči zginil iz Lausanne ter živel nekaj časa v Italiji, odkoder pa je moral kmalu zopet bežati. Glasom policijskih poročil švicarskih oblasti je bil Mussolini — kot že omenjeno — prvikrat aretiran v Luzernu; 1. 1902 ga je prijela policija v Lausanne radi vagabundstva — vsaj tako je dobesedno navedeno v policijskem poročilu, ki je bilo 11. marca 1904 prečitano v ženevskem državnem svetu. Nato je presedel Mussolini do 19. junija 1903 v policijskih zaporih v Bernu, nakar je bil radi političnih prestopkov izgnan iz bernskega kantona. Bernska policija pa je razposlala na vsa ostala sodišča okrožnico, v kateri označuje Mussolinija kot zelo nevarnega anarhista. Po izgonu iz bernskega kantona se je napotil zopet v Italijo, kjer je preživel nekaj mescev, potem pa se je podal skupno s političnim beguncem Doratinijem v Auneinas-so, ki leži v takozvani mali ženevski coni, ki pripada politično Franciji — ter je nameraval tu izdajati neko internacijonalno revijo. Leta 1904 ga naletimo v Ženevi. Od tu pa je bil po kratkem času, že v marcu 1904, izgnan radi ponarejanja potnega lista. Socijalistični poslanec Dr. Wyss je kmalu nato interpeliral v drž. svetu tedanjega policijskega prefekta Odiera glede Mussolinija, ki je v svojem odgovoru navedel sledeče podrobnosti: Mussolini je bival v Ženevi nekako 40 dni. Po svojem prihodu se je takoj pridružil najbolj ekstremni stranki ter je imel predavanja o revolucionarnem pokretu v Italiji. 9. marca je prišel v pisarno policijskega oddelka, ki izdaja dovoljenja za bivanje, kjer je predložil neko od francoskih oblasti izstavljeno listino, v kateri je bilo med drugim tudi navedeno, da poseduje Mussolini potni list. V tem pa je bil datum potvorjen. Ženevska oblast se je obrnila na italijanskega konzula v Chiasso, ki je izjavil, da je predmetni polni list veljaven le do 1. 1903 in ne do leta 1905. Vsled tega je bil Mussolini 9. aprila aretiran ter teden dni zaprt v razupitem ženevskem zaporu »St. Antoine«, nato pa izročen tessinskim obla-stvom, ker ga kot političnega begunca niso smeli izročiti italijanskim oblastvom. Odredba švicarske vlade o Mussolinijevem izgonu je bila ukinjena šele 29. oktobra 1922.
Novo sredstvo proti raku. Profesor dr. Blair Beli na liverpoolski univerzi je iznašel novo sredstvo proti raku. Dosedanji poskusi s tem sredstvom so pokazali, da je sicer dobro, toda vendar ne tako, da bi se moglo trditi, da sigurno ozdravi to stijfšno bolezen. Zdravili so s tem sredstvom 50 oseb, o katerih so zdravniki potrdili, da so neozdravljivi. Tekom treh let so 4 popolnoma ozdraveli, pri enajstih se je bolezen znatno zboljšala.
Nov oklopni vojni avto. Iz New-Yorka javljajo, da je neki Amerikanec iznašel liov okiopni avto, ki more nositi 3 precej velike tope, in katerega je mogoče rabiti ne le na suhem, temveč tudi v vodi. Pri poskušnji vožnji, ki se je vršila na suhem ir, v vodi, se je pokazalo, da bo ta nov izum v prihodnjih vojnah prav uporabljiv.
Vidi se, da se države pridno pripravljajo na nove vojne in da je čas, ko bo zavladal vseobči mir, še prav daleč.
Ameriški milijarder v ječi. 23 letnega dolarskega milijarderja, Franka M. Ooulda, enega najbogatejših ljudi v New Yorku, je radi prehitre vožnje policija ustavila in kratkim potom obsodila na 40 dolarjev kazni in en dan zapora. V spremstvu dveh policistov je moral nastopiti pot v ječo, kljub temu, da so se zavzeli zanj jako vplivni ljudje. Tamkajšnji listi hvalijo ne-piistransko postopanje ameriških sodišč in omenjajo hladnokrvnost mladega bogataša, s katero je presedel naloženo mu kazen.
Šipe, ki se ne ubijejo. — Kakor poročajo angleški listi, sta dva kemika izumila način, po katerem je mogoče proizvajati popolnoma prozorne gumijaste plošče, ki jih je mogoče izvrstno uporabljati kot šipe. Ce prileti v tako okno kamen, se »šipa« nekoliko vda, potem pa vsled prožnosti zavzame svojo prvotno lego.
Spomenik za Adama. — Mesto Baltimore v Zedinjenih državah je sklenilo postaviti Adamu spomenik, ki ga bodo odkrili na njegov 5926. rojstni dan. Kako da ravno Baltimore do tega pride, ni razumljivo. Kajti čeprav Adamov rojstni kraj ni sigurno znan, vendar Baltimore to gotovo ni. Prvič Adam je prišel, kolikor je o njem znano, še pred odkritjem Amerike na svet in drugič je bilo mesto Baltimore ustanovljeno nekaj stoletij pozneje, kot je bila odkrita Amerika. Seveda je res, da ni mogoče postaviti Adamu spomenika v njegovi domovini, ker je po neki božji odredbi dostop v to deželo zabranjen vsem ljudem, torej tudi kiparjem, in ker stoje kerubi s plamtečimi meči na straži pred vhodom ... Zanimivo je, da vedo v Baltimore tako natanko za Adamov rojstni dan. Po svetopisemskih poročilih je bil namreč dvakrat ustvarjen: prvič, obenem z družico, šesti dan stvarjenja in drugič po sedmem dnevu, popolnoma sam. Sveti duh, ki sc mu vendar moramo zahvaliti za sveto pismo, je očividno pozabil pravi datum. Kako so ga mogli baltimorski mestni očetje ugotoviti, je žal neznano. Mogoče so našli njegov krstni list. — Vprašalo bi se še lahko, s čem si je Adam zaslužil spomenik. Po poročilu sv. pisma je njegova edina zasluga, da so dobile vse živali pripadajoča imena. Zato pa nas je spravil ob udobno in brezskrbno življenje v raju in nas obložil še z izvirnim grehom. Ali mu je bilo res treba jesti sadje spoznanja, ko bi bil kot svetnik katoliškega koledarja vendar moral vedeti, da cerkvi ni nič zopernejše-ga od spoznanja? Kljub temu se nam ni treba braniti, da bi Adam dobil spomenik. Koliko spomenikov raznih ljudi stoji po svetu okoli, o katerih tudi nikdo ne ve, s čim so si jih zaslužili!
Barvanje živih dreves. — V Aharandt-skem gozdu pri Dresdenu so poskusili barvati rastoče drevje. Inženir Reimann, ki je posvetil celo desetletje proučavanju cepljenja in barvanja dreves, je po mnogih ponesrečenih poskusih iznašel metodo, ki bo imela sigurno veliko gospodarsko bodočnost. — S pomočjo anilinskih barv, treba je le 50 gr na 200 1 vode, je mogoče celo drevo prebarvati. Črez osem dni se drevo poseka in več mescev suši. Obdeluje se potem ravno tako kot navadni les. V prisotnosti več znanstvenikov so posekali 48 ur po cepljenju tako drevo, ki je postalo v tem kratkem času popolnoma modro do koncev najmanjših vejic in listov. Značilno je tudi to, da se razdeli barva po celem drevesu popolnoma enakomerno. Tudi poskušnje glede konservi-ranja lesa po tej metodi so se izvrstno obnesle. Seveda se bo tega izuma polastila industrija, ki bo sedaj lahko iz »naravno« barvanega lesa izdelovala pohištvo in druge potrebščine. Seveda ta umetno naravno barvani les ne bo mogel izpodriniti pristnega.
Kako žre krota, — Nikdo še ni mogel doslej natančno ugotoviti, kako žre krota. Naravoslovci so se že trudili na vse mogoče načine, da bi zalotili žival pri tem opravilu, toda to se vrši tako bliskovito, da ni mogoče opazovati tega važnega kro-tinega početja. Znano je le, da z neizmerno naglico sikne z jezikom po hrošču ali črvu ter ga ravnotako hitro pogoltne. Sedaj so poskusili v te svrhe izrabiti kinematografijo in sicer naj bi pripomogla k uspehu leča, ki ima to svojstvo, da gibanja kaže počasneja, kot so v resnici. V londonskem coologičnetn vrtu so napravili poskus. Hitrost kinematografa je bila 240 slik v sekundi, toda krota je bila še urnejša in na celem filmu je bilo mogoče le
na štirih slikah ugotoviti jezik. Iz tega sledi, da potrebuje krota le 1 šestdesetinko sekunde, da svojo žrtev zgrabi z jezikom in požre. Niti filmu torej ni hotela krota zaupati svojo skrivnost.
Kaj vse se najde v človeških prebavnih organih? — V človeških, kakor v čre-vah vseh sesalcev se nahajajo vsakovrstne bakterije in glivice, ki jih kratko naziva-rno črevesno floro (rastlinstvo). Te, za človeka jako važne prebivalce prebavnih organov si hočemo nekoliko bližje ogledati. Razdeljeni niso enakomerno, temveč žive takorekoč po posameznih okrajih, kakor v želodcu, tankem črevesu, v danki itd. in sicer ima vsak del svoje posebne naseljence. Ravnotako se razlikuje črevesna flora dojenčka od one odraslega človeka, bolnikova flora od flore zdravega človeka. Njena sestava se spreminja s posebno hrano; tako povzroča zavživanje mleka pomnožitev bakterij, ki povzročajo kisanje mleka, zavživanje škrobnih živil zopet takih bakterij, ki ljubijo to hrano. Vsled tega ker uživamo dan na dan kruh, so se naselili gotovi mikroorganizmi (mala živa bitja) stalno v naših črevah. Ti organizmi imajo važno nalogo, da namreč vsaka vrsta (te flore) gotove dele črevesne vsebine predelava, jih raztaplja in tako dovaja redilne snovi posameznim organom. Črevesna flora je zato tako važna, ker zadobe redilne snovi zvečine vsled njenega učinka tako obliko, da postanejo prebavljive. Tako bi se n. pr. škrob, ki se nahaja v sočivju, če ni dovolj prekuhan, izločeval neprebavljen, če ga ne bi predelali dotični organizmi, ki so nalašč v to svrho nastanjeni v človeškem telesu.
Krezovi cekini. — Ameriška arheološka misija je v grobu podrtin mesta Sardes, nekdanje prestolice Lidije, našla 20 zlatnikov izza časa kralja Kreza. Cekini so kovani v letih 561 do 564 pr. Kr. in se nahajajo v najboljšem stanju. Edini do sedaj znani Krezov denar je imel britski muzej v Londonu.
Aforizmi o ljubezni
Sklicevanje na zakon ni Ovira za ljubezen.
%
'Kdor ne zna molčati, tudi ne more ljubiti.
*
Kar vzame ljubimec ljubimcu s silo, ni užitek.
*
Moški ljubi navadno ie v polni zrelosti.
*
Nihče ne more ljubiti brez nade na povračilo ljubezni.
*
Navadno prežene skopost ljubezen z domačega ognjišča.
*
Nespodobno je ljubiti žensko, katero poročiti bi se sramoval.
*
Prava ljubezen hrepeni po ljubimkanju le od strani ljubice.
*
Znana ljubezen po navadi kmalu kopča.
*
Lahek uspeh odvzame ljubezni milino, zapreke ji zvišujejo vrednost.
ft
Vsak ljubimec obledi, ko zagleda svojo ljubico.
*
Če se ljubica nenadoma pojavi, trepeče srce.
*
Nova ljubezen prežene prejšnjo.
*
Zasluga sama je že vredna ljubezni.
*
Pojemajoča ljubezen spuhti hitro in redkokdaj zopet vzplamti.
*
Ljubimec je vedno plah.
*
Prava ljubosumnost vedno krepi ljubezen-
Ljubezen ne more ljubezni ničesar odreči.
*
Ljubimec se nikdar ne preobje uaslac)* svoje ljubice.
$
Mala sumnja je zaljubljencem povod velikega nezaupanja.
*
Kdor hrepeni predvsem le po uživanju ljubezni, navadno ne ljubi.
>!«
Pravi jlubimec ima vedno in nepr«sta», pred očmi svojo ljubljenko.
*
Ni ovire, da ljubita dva moža e»o žensko, pa tudi ni zadržka, da ne bi ljubili dve ženski enega moža-
Knjižni trg.
»Zločin v Orcivalu«. Roman. Francoski spisal F. Gaboriau, založba »Zvezne knjf-garne«, 264 strani. Cena broš. 18 dinarjev. »Zločin v Orcivalu« je zelo zanimiv detektivski roman, poln napetih dejanj od konca do kraja. Predočuje nam, kam zabrede lahkomiselni aristokrat, ki nima skrbi za vsakdanji kruh. Ko je zapravil svoje ogromno premoženje, mu zarubijo njegove lepe konje, krasno opravo, palačo v Parizu ter velikansko posestvo, zabrede v največjo bedo ter strada in tava brez strehe, obupan okoli, dokler se ga ne usmili njegov prijatelj izza šolskih dni in ga vzame k sebi na svoje veleposestvo. Grof pa, ki mu je lahkomiselnost v krvi, ostane isti lahkoživcc, kakor je bil poprej, ter uniči v zahvalo za vso izkazano dobroto rodbinsko srečo svojemu prijatelju — dobrotniku, ki pa se radi tega upravičeno kruto maščuje nad njim i« svojo nezvesto ženo. — Roman, čigar jezik in slog je prvovrsten, bo nudil čitatelju obilo lepega užitka ter ga občinstvu toplo priporočamo v nakup.
E. Adamič: 10 moških in mešanih zborov. Za Božič je izšla krasna glazbena edicija; 10 moških In mešanih zborov Era. Adamiča, na narodna besedila iz Štrekljeve zbirke. Naša društva vedno tarnajo, da jim manjka melodlloznlh, pevnih in ne težkih zborov. — Zbori po deželi dostikrat ne razpolagajo s prvovrstnim in izvežbaniin pasovnim materijalom, zato bodo teh Adamičevih moških in ženskih zborov res veseli. Zbirko krasi zelo posrečena naslovna slika akad. slikarja M. Gasparija. Ta edicija je pač najlepše /božično darilo za ljubitelje glazbe, za naše pevce in pevke. Zbirko je založila in izdala »Zvezna knjigarna«, ki sprejema naročila in razpošilja izdajo. — Cena 10 dinarjev. Dobi se v vseh knjigarnah.
Pevski koledar za leto 1923. »Zvera
slov. pevskih zborov«, se je vkljub ogromnim stroškom odločila izdati svoj koleda* »Pevski koledar«. Po vsebini in obliki upamo, da smo ustregli našim pevcem ln pevkam, kakor tudi vsem ljubiteljem slovenskih pesmi. Poleg običajnega koledarja prinaša koledar kratke in markantne sestavke o Foersterju, Vilharju, Steletu, o jubilejih Glasbene Matice, g. Hubada in g. Dražila ter pregled delovanja »Zveze«; da se vsak pevec seznani z namenom in pravili »Zveze« so ta ponatisnjena v koledarju. — Posebnost »Pevskega koledarja« pa so vrlo dobro posrečene karikature naših priznanih in poznanih pevskih delavcev: gg. Hubada, Dražila, Adamiča in Prelovca, ki jih je narisal France Podrekar. Cena vez. koledarju ie 10 dinarjev in je moralna dolžnost vsakega zavednega pevca in pevke, da sl naroči ta koledar. V zvezi s koledarjem so izšle karikature zgoraj imenovanih gg. tudi kot razglednice na finem chromo papirju in jih cenj. občinstvu prav toplo priporočamo v nakup. Cena razglednici 75 para. Pevskim društvom priporočamo, da naročajo pošiljke kolektivno. Vsa naročila sprejema za koledar in razglednice ter razpošilja »Zvezna knjigarna«, Ljubljana, Marijin trg št. 8.
Pokojninsko zavarovanje nameščencev.
1922. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 8°. Strani 112. Cena s poštnino vred 15 Din. — V lični ročni obliki je izšel pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani Statut Pokojninskega zavoda za nameščence s strokovnjaškimi pojasnili in dodatki, iz katerih vsak zavarovanec lahko dožene svoje dolžnosti in svoje pravice do Pokojninskega zavoda. Za vsakega privatnega nameščenca je zato knjižica velike važnosti.