O poskusnih snopičih učbenika za pouk književnosti v usmerjenem izobraževanju
Pred dobrimi štirimi leti (JiS 1/1974/75) sem poročal o učbeniku Vere Gregorač SLOVENCINA i, ki ga je avtorica namenila ekonomskim srednjim šolam. Svoje razmišljanje sem zaključil z željo, da bi kmalu dobili še SLOVENCINO II, III in IV. Ta želja se je doslej uresničila, vse štiri knjige so tu. Še več: ista avtorica zdaj pripravlja poskusne snopiče učbenika za pouk književnosti v okviru splošne programske osnove usmerjenega izobraževanja. Prva dva zvezka sta že zunaj (DDU UNIVEZUM, Lj. 77 oz. 78) in sežeta od starega orienta do vključno evropskega realizma in naturalizma, tretji zvezek je v tisku, četrti v pripravi). Učbenik naj bi učenci uporabljali v prvih dveh letih usmerjenega izobraževanja, v pedagoških gimnazijah pa je že v rabi. Zato je tu priložnost in potreba, da o vsem tem spet zapišemo kakšno besedo.
187
Najprej nekaj splošnih pripomb k štirim knjigam za ekonomske šole, ki jih veliko uporabljajo tudi na šolah za odrasle pri delavskih univerzah in drugje. Avtorica je za šolsko rabo »preinterpretirala« dolg niz besedil iz slovenske, jugoslovanskih in svetovne književnosti. S tem, da je odločno potisnila v ospredje leposlovno besedilo samo, je opravila resnično pomembno delo.
To dejstvo bo vsekakor obrodilo sadove v smislu hitrejšega odmikanja od pozitivi-stične diskripcije oziroma kulturno zgodovinskega tradicionalizma pri obravnavi književnosti v srednjih šolah, k novim metodam in oblikam dela, ki jih te knjige ponujajo in izzivajo, torej k modernejšemu obravnavanju književne ustvarjalnosti. 2al pa intenziteta avtoričinega početja, če imamo pred seboj vse štiri knjige, ni povsod enaka. Sega od resnično blestečih trenutkov do komaj sprejemljivih ohlapnosti. Metoda interpretacije, ki je v prvi knjigi razveseljevala in dosti obetala, se je v nadaljevanju mnogokje izrodila, zakrnela v nekakšne stereotipe in otopela. Vsekakor je očitno, da je ta metoda produktivnejša pri šolski obravnavi poezije kot pa pri obravnavi proze ali dramskega besedila. Pravzaprav pa se je spet pokazalo, kako nobena metoda ne more biti edinozveličav-na, in da si je mogoče obetati od pestrosti zmeraj novih prijemov in postopkov veliko več.
Slabosti teh učbenikov so velikokrat tudi t. i. uvodi ali pa sinteze posameznih kompleksov učne snovi, zlasti še odsotnost nekaterih dialektičnih povezav, znotraj posameznih umetnostnih tokov pa samo zvršča-nje snovi znotraj literarnih stru j in še kaj. Pri tem pa je izbor besedil samih skoraj zmeraj posrečen, odlomki ustrezno zaokroženi, vpeljani in didaktično opremljeni. Dragoceno je tudi, da 4. knjiga z enako interpretiranimi besedili resnično seže v naš čas, v sodobno slovensko liriko, epiko in dramatiko, kar odpira razglede tudi marsikateremu učitelju slovenščine. Ne glede na vse pomisleke pa so te štiri knjige prvi pravi slovenski učbeniki za pouk književnosti v srednjih šolah in kot taki resnično pomembno dejanje.
Poskusni snopiči, ki nastajajo za usmerjeno izobraževanje, razkrivajo enake postopke, le da je še bolj čutiti avtoričino utesnjenost ki jo vsiljuje predlog učnega načrta za skupno programsko osnovo usmerjenega izobraževanja in vnaprej odmerjen ob-
seg učbenika. Kakor besedilo mestoma pridobiva, rekli bi lahko, da se kristalizira, pa na drugi strani izostaja marsikaj, kar smo pred štirimi leti ocenili kot didaktično potrebno in koristno.
Največ težav seveda izhaja iz koncepcije učnega načrta, ki je kar se književnosti tiče v bistvu skrčen učni načrt sedanjih gimnazij oziroma drugih štiriletnih srednjih šol, gre za krčitev iste snovi s štirih na dve leti.
To pa je ključni problem našega predmeta pri preobraževanju srednjih šol v usmerjeno izobraževanje, problem, ki zahteva radikalne razrešitve. Gre za to, da po sedaj koncipirani poti enostavno ne bo več mogoče. Saj bo za pouk o književnosti v skupni programski osnovi usmerjenega izobraževanja na razpolago vsega poldruga ura tedensko, v dveh letih praktično ne dosti več kot sto ur. Tako obsežne snovi pa v tolikih urah enostavno ni mogoče obvladati, še zlasti ne z aktivnimi delovnimi postopki, ki jih moramo uveljaviti bolj na široko in ki jih ponuja tudi Vera Gregorač. Eno samo možnost vidim za uresničevanje predloženega učnega načrta — to pa je možnost obdelave na goli informativni ravni, s pretežno predavateljsko metodo in v frontalni obliki pouka. Tako uresničevanje nekega učnega načrta pa je v naši današnji samoupravni družbi že problem idejne narave!
Iz opisane utesnjenosti se avtorica rešuje z napotki za samostojno delo učencev, za drugačen, bolj problemski, pristop k domačemu branju, za pripravo seminarske obravnave tega ali onega dela, kar je samo po sebi imenitno. Naloge s tem v zvezi so sicer mestoma prezahtevne — saj bodo u-čitelji imeli pred seboj celotno generacijo 16-, 17-letnikov in ne le izbrancev. Vendar avtorica zmeraj znova preseneča s svojo didaktično — metodično domiselnostjo in z resničnim obvladovanjem gradiva. Ce bi bilo za naše delo dovolj časa, da bi moglo teči tako, kot ga načrtuje Vera Gregorač, bi smeli biti s poukom o književnosti resnično zadovoljni. Zal ne bo moglo teči niti približno tako.
Se zmeraj pa so v teh zvezkih ostale nekatere že opisane slabosti. Snov ni zvrščena dovolj problemsko, da bi bilo iz nje mogoče dojemati dialektiko razvoja književnosti, dinamiko napetosti med posameznimi literarnimi tokovi, ki je zmeraj vpeta med razvojne silnice človeške družbe, pač kot posebna oblika družbene zavesti.  Uvodi,
188
povezave in sinteze so slejkoprej le meščansko sociološki, kvečjemu družbenopolitični, potemtakem pa veren odsev pretežnega dela slovenskega literarno zgodovinskega pisanja, ki še čaka marksističnega prevrednotenja.
Ne znam si pojasniti avtoričinega vztrajanja pri nekakšnem na glavo postavljenem zvrščanju snovi znotraj posameznih kompleksov po obrazcu: naši avtorji — jugoslovanski — svetovni. Zadeva je v opreki z logičnostjo literarnega toka, struje, smeri. Pa tudi sicer ije vidim pametnega razloga zanjo.
V nadrobnosti bi se tu ne spuščal. Opozoril bi le na eno napako, ker se je Ob sicer posrečeno predstavljenem Prešernu pojavila že drugič: dan Prešernove smrti je kot slovenski kulturni praznik razglasilo predsedstvo SNOS z odlokom dne 1. februarja 1945 in ne že štiriinštiridesetega.
Za zaključek: Učbeniki Vere Gregorač (pouk o književnosti) so resnično pomembna pridobitev v pedagoškem prevajanju stroke za potrebe učno vzgojne prakse. Naslednjo stopnjo v razvoju pa bo mogoče doseči le s temeljito spremembo učnih načrtov in s snovanjem didaktičnih kompletov (učbeniki, priročniki za učitelje, delovni zvezki) za razvejan sistem usmerjenega izobraževanja. Zato pa bo potrebno skupinsko delo, posameznik tega ne zmore več.
Slivo   F a tu r
Zavod za šolstvo v Kopru
189