Koristnereči. ITIravlje. Spisal Fr. Govekar. (Dalje.) Stanovanje si mravlje naj rajši narejajo na suhih in takih krajih, kjer naj lože dobe za to primerno in potrebno pripravo, kakor terske, drevesno listje ali igle, kamenčke i. t. d. Pota razpeljejo v mravljišču na vse kraje, zato se tudi po pravici mravljišče morski gobi primerja. Tuje mravlje se navadno na potih, kjer se srečajo, ena drtigi prijazno omičejo; gorje pa tujki, ktera zaide v drugo mravljišče, neusmiljeno jo napadejo in umorijo! Če pa se srečajo mravlje enega kupa, pa sita mravlja lačno napase. Ako se pa prebivalci v kupu le preveč namnože, si pa nektere drugo, novo stanovanje narede. Lepe, pa ne pretople dneve konec malega serpana se začno navadno seliti, in narede čez leto in dan po tri mravljišča, pa vse blizo pervega rojstnega kraja. Ta čas potujejo mlade mravlje iz maternega kupa v drugega, samice gredo navadno pred njimi. Dostikrat zapuste pa tudi vse mravlje staro stanovanje, ter se v novo in pripravniše preselijo. — Pripoveduje se od naših domačih rudečih mravelj, da same niso zmožne, da bi se s svojo zalego preskerbovale in preživele, zato pa one v hudih bojih černim mravljem jemljejo ličinke in mešičke, ktere one pofem skerbno izrejajo. Zrasle černe raravlje se pri rudečih vdomačijo in v zahvalo, ker so one ž njimilepo ravnale, jih černe mravlje z živežem preskerbujejo, sicer bi mogle rudeče mravlje za lakoto poginiti, ker jim manjka po skušnjah Huber-ja pripravnega gobčeke. *, . Primeri se dostikrat, da se dve versti mravelj, ali pa tudi sosede enakega plemena med seboj sprejo. 0 bojih teh živalic Oken tako Ie pripoveduje : ,,Dve sovražni tropi si vedno ena drugi bližate, pot pokrivajo 2 čevlja na širokem, v sredi pa se prične pravi boj. Na tisoče se jih pa tudi po samem bojuje, prijemljejo ena drugo s čeljustimi, kjer bi rada eno drugo v robstvo odpeljala. Bojišče obseže 3 čevlje na širokem, in močnd diši po mravljinski kislinini. Povsod leže nierliči polni strupa, drugod pa se zopet bojujejo in vlačijo tje in sim. Proti večeru zapuste bojišče, vjetnike vsaka stranka seboj vzame, mertve pa tam pustd. Se bolj serditi boj se vname drugi dan že pred solnčnim vzhodom, bojevavno polje se razsiri do 6 čevljev. Proti poldnevu se pa znaagovavna stranka za 10 čevljev naprej pomakne. Bojujejo se tako serdito, da, ako jih motiš, se še za to na zmenijo. Kar je posebno čudno, je to, da poznajo ena drugo, in da, ako se v naglici sprimete mravlji enega kupa (kar se kaj lahko zgodi, ker napadajo eno drugo le z odpertim gobčekom), se zopet urno spuste, ter se potem s čutnicarai gladite. Med tein pa, ko se ene bojujejo, opravljajo druge doma svoja dela, druge gredo živeža iskat in zopet druge vjetnike domu vlačijo v robstvo. Dež naredi navadno konec bojevanju, in od tega časa se potem skerbno ena druge ogibljejo. — Da bi se pa mravlje za zimo z živežem preskerbovale, ni res, ker ta čas se globokeji zarijejo in oterpnejo, po takem tudi živeža ne potrebujejo; mogoče , da si v vročetn pasu zemlje za čas deževja z živežem preskerbujejo. («»¦>•? ptih.)