Glasnik S.E.D. 44/2 2004. stran 37 tema OBZORJA STROKE 11». Strokovni članek/1.04 dr. Marija Stanonik SLOVSTVENA FOLKLORISTIKA Glasilo sekcije za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa, Ljubljana "Besedna umetnost uporablja za svoje izražanje jezikovna sredstva. Iz njenega debla se razraščata dve veji: slovstvena folklora in literatura. Kakor je literatura umetnost knjižnega jezika, je slovstvena folklora umetnost narečij. Vsaj v pretek­ losti je bilo brez dvoma tako; zdaj ko se meja med narečji tudi pri nas počasi briše, je primerneje reči, daje slovstvena folklo­ ra umetnost govorjenega jezika, tako zajamemo v definicijo tudi dela v (pokrajinskih) različicah pogovornega jezika. Slovstvena folklora je prvotnejša, saj sodi po svojem rojstvu v čas izrekanja človeške besede sploh, se pravi v obdobje pred 100.000-130.000 leti. O tem pomenljivo priča tudi starogrški izraz mythos, ki pomeni hkrati besedo, govor, zgodbo, bajko, pravljico. Najstarejše svetovne literature pa so nastale šele pred več kot štiri tisoč leti, vendar so po zaslugi pisave (materialne obstojnosti) kmalu pridobile vsestransko prednost pred slovstveno folkloro. Se posebej se je to zgodilo tedaj, ko so začeli merila literarnega oblikovanja nezrelo prenašati na slovstveno folkloro, kot da bi pozabili, da gre za dva razmero­ ma samostojna sistema. Meja med njima res ni nepropustna, saj gre enkrat za občutnejše, drugič za komaj zaznavno medsebo­ jno vplivanje tako glede na snov kot način upovedovanja." (Slovenska slovstvena folklora /Klasje/, DZS, Ljubljana 1999, 42-43) Velika škoda ne samo za omenjeno stroko, ampak tudi za slovensko kulturo in narodno samozavest je, da na novo ustanovljeni slovenski univerzi leta 1919 ni bilo mesta za samostojno stolico iz področja, ki ga s skrbno pretehtano ter­ minologijo danes imenujemo slovstvena folkloristika. V hudih polemikah o razmerju med etnologijo in različnimi panogami folkloristike v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja se je izkazalo, da se ravno zaradi pomanjkanja refleksije o sebi prav slovstvena folkloristika, ki je bila najbolj na udaru, ne more niti braniti, kaj šele enakovredno spuščati v dialog in diskusijo, saj ji manjkajo ustrezni pojmovni aparat, urejena ter­ minologija in dinamična metodološka koncepcija. Cilji sodobne znanosti so že zdavnaj presegli raven zgolj zbi­ ranja gradiva, ki je ravno v slovstveni folkloristiki nepogrešlji­ va faza, saj nekako nadomešča pisatelja pri literarnem ustvar­ janju. Srečevanja z ljudmi v tej zvezi so praviloma psihološko izredno bogata, za trezno znanstveno raziskovanje pa ravno zaradi velike čustvene angažiranosti zbiralca, da pri nosilcih slovstvene folklore sproži ustvarjalni proces, ki ga sam tako ali drugače prestreza (z zapisovanjem ali s snemanjem) lahko tudi v oviro, saj ga lahko nekako omotijo in pozabi, daje poleg zbi­ ranja gradiva - in morebitne objave - po današnjih kriterijih znanosti do cilja še dolga pot. Po premisleku, da sta eden ali dva profesionalna zbiralca gradiva vsekakor daleč premalo, sem začela iskati sodelavce na terenu, od učencev po osnovnih šolah, ki za tako delo rabijo mentorje, do najstarejših, ki se jim morda že tresejo roke, ko zapisujejo svoje spomine na doživetja in pripovedi iz svojega otroštva. Tako seje s pomočjo različnih (včasih tudi tekmoval­ nih) razpisov, objavljenih po šolskih in tovarniških glasilih in v nekaterih lokalnih in popularnih časopisih nabralo več tisoč enot gradiva, ki seveda ni vse prvovrstno, a za študijsko rabo kljub temu marsikdaj dobrodošlo. Ob teh akcijah se je izkristalizirala ideja za sedanjo knjižno zbirko Glasovi, v kateri je doslej izšlo 28 (osemindvajset) knjig s čez osem tisoč folklornimi in drugimi pripovedmi. Vsak avtor posamezne knjige iz te zbirke se izšola v dobrega terenskega delavca. V novi reviji bi lahko posredoval pri­ dobljeno znanje in izkušnje s terena z drugimi sodelavci pri zbiranju gradiva za zbirko Glasovi, pri kateri so se doslej ravno šolniki najbolj izkazali. Skoda, da po objavljeni knjigi, ko jim marsikaj gradiva še ostane, nimajo kam z njim, javnosti in stro­ ki (slovstveni folkloristiki) ni dostopno, polagoma njihova volja za delo uplahni ali se zniža njegova kakovost. Tako bi stalno prizadevanje vsaj nekaterih od njih polagoma privedlo do njegovega izboljšanja pri ukvarjanju z našo slovstveno dediščino in sodobnih oblik slovstvenega ustvarjanja, ki gre od ust do ust ali sodi v literarjenje. Iz časopisja v drugi polovici 19. stoletja se lepo vidi, kakšen položaj je v slovenski kulturni srenji doživljala naša slovstvena folklora. Ko je pojenjalo romantično navdušenje zanjo, se je prostor za objavo njenega gradiva začel krčiti, dokler ni prista­ la na platnicah Doma in sveta in Ljubljanskega zvona, nazad­ nje pa je še tam usahnila. To seje dogajalo Gašperju Križniku in se ponavljalo tudi pri drugih. Knjigovezi so pri vezavi posameznih številk v vezane letnike platnice odstranili; tudi zato je danes zelo težko priti do njegovih objav. Podobno se godi dandanes s strokovnimi objavami. Članki iz slovstvene folklore so enkrat umeščeni v rubriko o kulturi, drugič v jezikoslovje, tretjič v literarno vedo. Nikoli niso priznani kot samostojna entiteta. V okviru jezikoslovnih ali literarnovednih revij delujejo obrobno, kar je z njihovega vidika popolnoma OBZORJA STROKE tema Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 38 razumljivo. Vendar je to le del resnice. Slovstvena folklora ima v nekaterih pogledih lastne zakonitosti in zato jo je treba obravnavati njim ustrezno, da bi v razmerju do literature dobi­ la enakopraven in enakovreden položaj. Obstaja več teorij o njeni samostojni identiteti. Npr., po nauku češkega struktural­ ista Jana Mukafovskega je za literaturo značilno, da v njej estetska funkcija prevladuje, v slovstveni folklori je navzoča poleg drugih funkcij, a praviloma ne prevladuje, medtem ko je za etnologijo irelevantna. V zvezi s spredaj navedenimi akcijami sem pred leti sistem­ atično pregledala vsa arhivirana šolska glasila v Slovenskem šolskem muzeju. Marsikatero od njih je v celi številki ali delu nje dalo prostor slovenski slovstveni folklori. Iz prizadevanja mentorjev/ic v tej zvezi sem ugotovila, da po slovenskih šolah obstaja posluh zanjo, le da so v strokovnem pogledu marsikdaj prepuščeni sami sebi. Delno je temu odpomogel priročnik Slovstvena folklora v domačem okolju (Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1991, 1993), ki je postal dokaj priljubljena opora pri tovrstnem delu in ga deloma tudi poživil. Tu pa nastane ozko grlo. Učenci imajo morda še možnost, da predstavijo rezultate svojega prizadevanja v šolskem glasilu, mentorji/ce pa tako rekoč ne. Obstoječe slovenistične in slavistične revije so zasedene z gradivom, ki se nanaša izrecno na jezik in liter­ aturo, slovstvena folklora pride v poštev le tedaj, kadar je tem­ atsko ali oblikovno povezana z literaturo. Tako svojih izkušenj in rezultatov svojega dela marsikdaj ne morejo niti predstaviti, kaj šele uveljaviti za ustrezno napredovanje, kar se vidi iz zadržanosti do izbranih tem take vrste, ki so jih nekatere udeleženke hotele predložiti za seminar ob slavističnih zborovanjih. Vloženo delo tako nima pravega učinka, ker ga ni kam plasirati, ostaja v predalih, kvečjemu se ve zanj na lokalni ravni, udeleženci akcij so prikrajšani za zasluženo priznanje, stroka pa za vire, ki bi ji utegnili olajšati posamezno razisko­ valno nalogo in okrepiti kakšno tezo. V ta namen bi bile občasno razpisane raziskovalne naloge te vrste, kot sta to počela nekdanji Pionir/Gea in Pionirski list/Pii, morda tudi tek­ movalnega značaja, a ne pretirano, da bi ne odbili manj zmogljivih. Konceptualno bi se revija lahko povezala tudi s slovensko dialektologijo in bi tako v njej med drugim sproti objavljala narečno besedišče in s tem spodbujala k temu tako nujnemu delu omenjene vede. Ob odpiranju Slovenije v Evropo in vključitvi v Evropsko zvezo bodo meje postale bolj propustne. To bo poleg dobrih posledic prineslo tudi vprašljive, med drugim večjo odgov­ ornost do ohranjanja narodne identitete. Zamišljena revija bi segla tudi na robove slovenskega etničnega ozemlja. Klasična slovstvena folklora je ravno v zunanjem koncentričnem krogu slovenskega kulturnega prostora najbolj živa in cenjena. Rada bi, da bi se v reviji počutili popolnoma enakopravne, tako nosilci, posredovalci kakor tudi strokovnjaki. Glasilo, časopisje organ povezovanja, kohezivnost skupine, ki se zbira ob njem. Kakor ilustrirajo besede ob začetku izhajan­ ja Traditiones, se je Milko Matičetov dobro zavedal prednosti osamosvojitve nasproti stalnemu gostovanju - pa bodi da gre za objavo ali stroko: "Če bomo večno le na voljo drugim, ne bomo mogli razviti in izpeljati lastnih zamisli. In za to vendar gre. Dobro premišljen, jasno izražen koncept, ne sproti od danes do jutri, ampak za več let naprej ...".1 Slovstvena folk­ loristika, glasilo sekcije za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore ga ima. Prvi koncept zanjo sem napisala 6. 1. 1997. Saj je to eden od pogojev za bolje organizirano sloven­ sko slovstveno folkloristiko. S tem se bo slovenska kulturna zavest polagoma zavedala, da tudi na tem področju obstaja določena profesionalnost. In daje tako, kot obstaja poleg liter­ ature trivialna literatura, treba ločiti tudi slovstveno folkloro od slovstvenega folklorizma, literarjenje od literarčenja. "Izdajanje časopisa je dokaj zahtevna naloga. Zanj je potrebno znanje, čas, denar. Vsega tega nam močno primanjkuje," je zapisal urednik ene od slovenskih revij (Drevesa, Bilten slovenskega rodoslovnega društva). Tudi nam. In vendar. Doslej so izšle tri številke, v prvi, poskusni, je podana predz­ godovina ustanovitve Sekcije za zbiranje in raziskovanje slovstvene folklore in članek o razumevanju narečnih izrazov v mali šoli. Naslednji dve številki imata že dokaj profilirano oziroma prepoznavno uredniško zasnovo. Po znanstvenih in strokovnih člankih sledijo rubrike: Iz naših arhivov, v kateri dobivajo prostor stari viri, ki zaslužijo javno pozornost ne le slovstvene folkloristike, ampak tudi sosednjih disciplin: jezikoslovja, literarne vede, etnologije, zgodovinopisja. Prvo je bilo na vrsti pismo Zefke Gasperinove Tonetu Bonazzi iz leta 1793, ki ga hrani Koroški muzej na Ravnah. Svojo rubriko ima knjižna zbirka Glasovi, v kateri pridejo do besede avtorji njenih knjig ali njihovi spremljevalci. Po izidu knjige v zbirki Glasovi se njihovim avtorjem oglašajo prebivalci iz njihovega okoliša z novim gradivom, ki ga odslej lahko objavijo v rubri­ ki V živo. Sogovornika za Intervju sta bila v prvih dveh številkah Janez Dolenc in Franček Bohanec. Samostojni del revije je Šolska priloga, za katero že naslov pove, čemu je namenjena. Prvič je bila njena osrednja tematika posvečena osnovni, drugič srednji šoli. Znotraj nje ima šolajoča se mlad­ ina Študentsko stran in mentorji/mentorice s šolarji Otroški kotiček, ki je zamišljen kot prostor za nagradno objavo. Zadnje strani so namenjene sporočilom, od tod rubrika Delo sekcije, katere glasilo je Slovstvena folkloristika in končno rubrika Odmevi, namenjena odzivu bralcev nanju. Vsaka številka Slovstvene folkloristike prinese kako novo izboljšavo in veselimo se je kot otroka, ki odrašča. Denarja ni, obstajajo pa volja, dobrohotnost in smisel. Na vidiku je nov rod raziskovalcev slovstvene folklore. Prepričana sem, da je za razvoj stroke, ki ji služim, prišlo odločilno obdobje. Ali bo dobila svojo revijo in svojo lastno fiziognomijo v slovenski kulturni zavesti in možnost razvoja s strokovnim podmladkom, ali pa se bo njena pot ukrivila in bo še naprej životarila na robu disciplin, med katerimi bi morala opravljati svoje interdiscipli­ narno poslanstvo. Datum prejema prispevka v uredništvo: 8. 6. 2004 1 Milko Matičetov, (brez naslova), v: Traditiones 1, Ljubljana 1972, 6.