Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 10. 8. oktobra 1938. 34. letnik
marijin list
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se posila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1939 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slUžijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi V „Seraphinskom dobrodelnom driištyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkänyi Ernesta v Lendavi.
DARI.
Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so darüvall v Din. sledeči: Seljak Marija, Staravas, nabrala 60, Frumen Marija, Francija, 6, Čurič Treza, Trnje, v zahvalo 5, v Martjancih nabrao Gjörek Franc, 32, Sarjaš Katarina, Trnje, 10, Sarjaš Iv, v Franciji, 6, Žerjal Franc i gospa, Maribor, 20, Horvat Franc, Strehovci, v zahvalo 10, Mesarič Miška, Ižakovci, v zahvalo 10, Do-minko Evica, Francija, 27 30, N. N. Gor. Bistrica, prosi za povrnenje moža, 20, Matko Andrej, Odranci - Francija v zahvalo na čast sv. Frančiški za dobro mesto, 20, Lackovič Jožef, Hotiza, 10, Dr. Keizar Mirko, sodnik Maribor, 60, f Kovač Trezika, Črensovci, 50. Najdeno 1.—Izdatki: Stroški čekovnoga urada 7010 Din. — Oča sirot, povrni vsem obilno Odbor.
Z prvim oktobrom so se urednik Novin preselili v Naš Dom. Tam je uredništvo Novin z upravov, tam je uredništvo Marijinoga Lista z upravov, tam je sedež Rafaelove driižbe, tam je vodstvo tretjega reda. V Naš Dom zato pridite delavne dni vsele predpoldnom, ki mate kakši po-seo. Popoldnevi naj nišče ne hodi, ar te se vrata zaprejo zato, ka se more nemoteno delati na listaj i rešavati vno-ga pošta. Na uredništvo pride tjedensko do 200 komadov pošte, to rešiti je samo tak mogoče, če se da mir popoldnevi osobj'. Zato pridite samo predpoldnevom.
LETO 34.	8. OKTOBRA 1938.	ŠTEV. lo
„I prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z suncom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezd". (Razodetje, 12. 1.)
10. Zvezda.
Potrplivost je deseta zvezda v kroni Mamike,
Se z viipanjom vsi trpeči mirno na njo zglednite!
Ka je Jezuš vsem nam pravo: „potrplivost reši vas",
To je ona, sladka Mati, verno kazala vsak čas.
Potrpliva njena diiša tiho, vdano se skuzi,
Aj.ne toži, se ne stara, rok ne mene, ne ječi . . .
Takša je v sirmaštvi, časti, takša v morji bolečin,
Gda na križi njej jedini vmira Jezuš, Boži Sin,
Takša je po gorstanenji, gda tajijo Jezuša,
Takša, gda so biče spiel i, naj zatre se vera vsa,
Takša, gda so kriye vere plašč Sinovin trgale,
Gda so Arij, Luter, Kalvin vlekli za seov vnožine,
Takša še dnes, gda Ga Stalin zaničava brez primer,
Gda Ga hitlerizem pači, da bi ostao brez imen,
Takša gleda z lepe nebe na vesolni grešni svet,
Potrplivo čaka, čaka, v grehaj nesme nišče vmret . . .
Vsem nam kaže potrpliva, sladka Mati, jasen zgled,
Da upremo mi nemirni v njega svoj boječ pogled,
Da navčimo se trpeti, se skuziti vdano vsi,
Kajti s križom vsi na ramaj pot prehodit mamo mi,
Ovak neba bo zaprta, mrmranje zapira jo,
Križ miroven jo odpira. — Potrplivi bodimo.	Srčen.
Bilo je za časa križarskih vojsk. V začetki toga velkoga gibanja se je včasi raznesla govorica za opatijo Vezelay v Bur-gundiji. Ta opatija, ki jo je v devetom stoletji nastavo zapoved-nik Provanse grof Gerhard Roussillon, je bila dugo brez toga slovesa. Proti konci edenajstoga stoletja pa se je po lehkover-nosti ali pO prekanjenosti razširo glas, da je dao Gerhard telo sv. Magdalene odnesti i da zdaj počivle pod velkim oltarom te opatije. Gda je te glas sčasoma pridobo valanost, so piišpek iz Autunä, ar je opatija bila v njihovoj piišpekiji, čeravno ne pod njihov oblastjov nego naravnost pod svetov stolicov, čiitili za dužnost, da prepovejo to romanje, ki se zdaj počasi začenjalo i vsikdar bole naraščalo na podlagi nekšega prepričanja, šteroga so oni ne bili. Prišlo je do pritožbe na rimskoga papo. Z bulov iz leta 1203. so rimski papa Paskai II. razglasili piišpekovo odločbo za nevalano i so romanje dovolili. Tak, da so zdaj vsi stanovi francoskoga naroda začnoli romati ta. Romanje se je vršilo v tak velkom obsegi, da si človek komaj more to misliti. Mogli bi praviti, da cela Francija beži v Vézelay.
Te kraj je v javnom mnenji zadobo tak velki pomen, da se je celo Ludvik VII. 1. 1147. podao ta s svetim Bernardom, da bi tam predgao za driigo križarsko vojsko. Cela vnožina ple-menitnikov i vitezov je, navdiišena po zgovornosti svetoga kler-voškoga apata, vzela križ, znamenje križarskih vojakov. Od tis-toga časa je bilo češčenje Marije Magdalene tesno povezano z navdiišavanjom za križarske vojske.
Kak pobožni spokorniki, ki so se z oslobojenjom božega groba šteli odkiipiti od svojih grehov, so najšli križarje v spo-korjenoj grešnici Mariji Magdaleni svojo naravno zagovornico. Znali so, da niedno ime ne bi bilo bole vredno, da ga prinesejo na boži grob, ki so ga neverniki oskrunili, kak ravno ime i spomin na ženo, štera je Gospoda tak liibila, da je bila vredna ga najprle viditi na pragi njegovoga groba v slavi njegovoga vstanenja. Tak je dala Evropa Ažiji nazaj kinč, šteroga je od tam dobila. Marija Magdalena je prišla pod zastavami krščanstva znova v Betanijo. I v veselji nad zmagov ali v bolečini poraza, je njeno ime spominalo krščanske viteze na skrivnosti iz njenoga živlenja, šterih sledove so sami najšli na svojih bojiščaj.
Leta 1l9Ö. sta prišla v Vézalayi vkiip kralà francoski Filip Avgust i angleški Rihard Levjesrčni, da tam začneta s pripravami za tretjo križarsko vojsko v Sveto deželo. Vednaka čustva so rodila vednake učinke. Gda se je potom nazadnje leta 1269. odpravlao sv. Ludovik driigič, da odrine v Sveto deželo, je pri-šeo v Vézelay, da tam zakliiči čas križarskih vojsk i da počasti Marijo Magdaleno. I to je bila zadnja čast, štero je mogla spri-jati na njoj odtiijenom kraji. Ne gledoč na številne romare i znamenite dogodke, ki so se tam dogodili, je čas pomote, ki je vse to dopiistila, ne vtrdo. Vsigdar so se šče lüdje spominali na prepoved püSpeka iz Autona. Spitavali so se, na kakše dokaze se opira vera, da je bilo telo sv. Magdalene prenešeno iz Saint Maksimina v Vézelay.
Prvo pomenlivo znamenje toga nemira se vidi v potüvanji sv. Ludovika, gda se je prišedši s svoje prve križarske vojske leta 1254. napoto v Saint-Maksimin i v la Sainte-Baume. I v njegovom živlenjepisi je zapisao to potüvanje Joinville etak: „Nato je krao zapüsto Jéres i se napoto v mesto Aiks v Provansi, da skaže čast ostankom sv. Magdalene, ki počivlejo na kraji, za den hoda oddaljenomi od toga mesta. I prišli smo v La Baume, ki leži na visikoj pečini, gde je sv. Magdalena živela duže časa svoje samotno živlenje."
Nemogoče je, da Joinville ne bi zvedo za to, ka si lasti opatija Vézelay, pa le prav mirno brez pomisleka pravi, da počivlejo telovno ostanki sv. Magdalene na kraji, ki je približno za den hoda odaljeni od Aiksa.
Skrivnost boža pa le ne mogla dugo ostati skrita. Zmotna pozornost za Vézelay je povzdignola slavo Marije Magdalene i spomin na njo je bio v svejti tem bole viden, ar je bio povezan z najvekšim vojaškim i verskim gibanjom. Poskrbela je za njeno prišestnost v Provansi i njenomi pokopi v Saint-Maksimini je dala slovesno posvetitev. Preostane šče zdaj, da se v Saint-Maksimini samom znova prikliiči ta veriga slave i da se nazadnje izročijo pobožnomi čtitenji i vernomi lüdstvi pravi nedvomni ostanki vzvišene spokorjenice. A za to je bio potreben človek čistih rok, pred Bogom i pred lüdmi vernoga, dopadlivoga srca, bili so potrebni neovrglivi dokazi i neovrgliva razsodba. I v is-tini bomo vidli, da je boža previdnost za to poskrbela.
Sveti Ludvik je meo bratanca. Bio je to sin njegovoga brata Karola Anjou, krala sicilskoga i grofa provanškoga. Te bra-tanec, ki njemi je tüdi bilo Karol ime i ki je po smrti svojegä oče postano kak Karol II. krao sicilski i grof provanški, je posebno rad častio Marijo Magdaleno, kak je bilo lastno njego-vomi rodi. Na splošno je bilo opaziti to češčenje pri vseh francoskih vitezaj, a pri njem je dosegnolo najvekšo stopnjo pràve notrašnje pobožnosti.
Gda je bio šče princ salernški, njemi je vdehno Bog miseo, da kočno preišče skrivnost, ki je že šeststo let ležala nad grobom svetnice, ki jo je iz lübezni do Jezuša Kristuša lübo. Brez
Šuma i v sprevodništvi samo svojih plemenitašov se je napoto v Saint-Maksimin. Tam je najprle pozvedavao pri barataj i pri staréjSih prebivalcih, nato pa je dao v kasijanskoj cerkvi odpreti pod. Po dugših brezuspešnih triidaj je 9. decembra 1279. leta vrgeo svoj knežji plašč od sebe, sam zgrabo za motiko i začno z delavci izkopavati zemio. Naskori so prišli do nagrob-noga kamna. Bio je to nagrobni kamen sv. Sidonija na pravoj strani votline. Knez je dao včasi odpreti grobnico i prijeten diih, ki se je razširo, je kazao na to, da je milost boža bila blüzi. Nagno se je za kratek hip notri, nato pa dao grob znova zapreti i ga zapečatiti s svojim pečatom. Pozvao je vkfip vse piiš-
Izseljenski diihovnik, g. Camplin Ivan z Forjan Antonom, harmonikašom v Franciji, ki je pri sklepanji hižnoga zakona večkrat delao veselje našim v Franciji.
peke iz Provanse, da bi bili poleg pri odkritji i spoznavanji relikvij.
Devet dni nato, 18. decembra je dao princ v navzočnosti piišpekov iz Arles-a, Aiks-a i vnogih drugih prelatov i pleme-nitašov odtrgati pečate i s tem odkriti krsto. Krsto so odprli. Knez je šteo obrisati prah, ki se je držao nog, pri tom pä je zadeo na predmet, šteri je zavolo starosti razpadno med njegovimi prsti. Bio je to falaček platna, iz šteroga so potegnoli listič pergamenta; na njem so bile naslednje litere zapisane:
„Leta 710. po Kristušovom rojstvi, šestoga decembra, za vlade bogaboječega kraia Gvidona, za časa pustošenja od strani brezbožnih Saracenov, je bilo telo visoko poštiivane i prečastite Marije Magdalene na skrivnom v noči odnešeno iz njenoga ala-bastrnoga groba v marmorni grob, gda so iz toga prie vzeli telo sv. Sidonijà. To se je zgodilo zato, da je ne bi mogli tak lehko odkriti i da bi bilo na varnom pred brezbožnim sara-censkim liidstvom".
V napisi imenüvani kral Gvidon je bio Gvidon Akvitanski, ki si je, kak Pipin Mali, osvojo kralestvo Austrazije, je proglaso za neodvisno i vladao Francijo jiižno od Loare kak nezavisen vladar.
Napis i obliko i način so dali knez i navzoči piišpeki v prepis po listini, kak je bilo najdeno. Potom je dao grob znova zapečatiti. Knez Karol je nato za peti maj prišestnoga leta po-zvao vkiip prelate, grofe, barone, viteze i mestne dostojanstvenike iz Provanse i tüdi iz sosednih pokrajin, da bi bili navzoči pri novom slovesnom pokopi ostankov, štere je on, tak povedano, znova obüdo, ali bar spravo iz pozablenosti, gde so ležale več sto let.
Ta čtidežna govorica je šla vseširom od vüst do vüst i 12. maja 1280. leta se je pri grobi sv. Marije Magdalene zbrala velka vnožina plemstva i preprostoga lüdstva. Prvokrat je dobila svetniška krona okoli njenoga tela kralevske odnose. V lo-čenoj votlini pod alabastrom skrito je srečno prestalo telo čas preganjanja i barbarstva ; i iskali so je vsigdar s spošttivanjom i lübeznijov, ali to češčenje i lübezen je nikdar ne sprevajao zvü-nešnji sijaj. A zdaj so obložili alabaster z zlatom i z dragimi kamni, samotno kapelico v Saint-Maksimini so obdali z velkov cerkvijov i namesto male kasijanske redovne hišice so postavili slavni samostan. Začnoli so prihajati krali i papovje, pušpecje i plemenitaši v tak velkom števili, da se za grobom našega Zve-ličitela i njegovoga apoštola sv. Petra ni eden grob na sveti ne dà primerjati z grobom sv. Marije Magdalene.
Končno je dao knez v navzočnosti visokoga i števiinoga sprevodništva tretjikrat odpreti grob, gda so prie preglednoli pečate i je spoznali za nedoteknjene. Glava svetnice je bila ne-poškodUvana, samo spodnja ličnica je falila, jezik je bio ni gornjem nebi, kotrige so bile samo brezmesne čunte. A prijeten dišeč je obdajao te relikvije, ki so bile za pobožno mišlenje vernikov na novo prebujene.
Zdignoli so jo iz njene postele praha, da jo počastijo v vekšoj bližini. Oči vseh so se uprle v to čelo, ki se je dotek-nolo Zveličitelovih nog, v te prazne očne votline, ki so bile nekda napunjene z najlepšimi skuzami, ki so tekle celo pred Bogom; na te jezik, ki je gučao z Jezušom i na celo to telo, ki se je pred njim sklonilo i njemi bilo naklonjeno, i štero je zdaj vera navzočih zbüdila i oživela vsa njegova dela. Jezuš sam je obečao Mariji Magdaleni večno slavo i spomin i to slavo je zdaj vsaksi čiito i vido na sebi i na drügih. Trinajst stoletij
je šlo že mimo toga tela, ä bilo je šče zdaj tam, brez glasa, brez živlenja, brez diiše, a le nemrtelno. Gledali so i gledali i kak da se je maziljenje krščanstva razlejalo na celi te dogodek i prepojilo te, ki so delali, i te, ki so gledali, z neizrečnov po-pobožnostjov i hvaležnostjov do Boga.
Vidli so, da se je na čeli svetnice dalo opaziti posebno bože znamenje. Bio je to falaček giblivoga, prozornoga mesa, ki se je nä levom senci sveto i ki je zavolo globoke vere vsem navdehno v hipi miseo, da se je na tom blagoslovlenom mesti Zveličar dotekno Magdalene, gda njoj je po vstajenji pravo: Ne dotikaj se me! Za to so ne meli niti najmenšega dokaza pri roki. Ali ka bi si naj človek mislo, gda je na tom mesti vido tak vidno sled živlenja, ki se je trinajst stoletij v grobi tak trdoživo ohranilo. Slučaj za kristjana ne bi meo nikšega pomena. I gde se zakonom narave očitno nasprotno dogodi, se obrne kristjan do prvoga i najvišišega vzroka, do tistoga vzroka, ki nikdar brez nagiba ne dela i šteroga nägibi postanejo jasni vsakomi, ki svetlosti ne zametava. Jezik je ohrano vtis tistih, ki so prvi vidli to živo meso na teli sv. Marije Magdalene i šče zdaj njemi pravijo: Noli me tangere, ne dotikaj se me! Vzvišeno ime, štero je dala vera vervanja vrednoj misli. Pet stoletij po tom ponovnom pokopi je živelo: „Ne dotikaj se me" šče na istom mesti z istimi znamenji. Komisija upravnoga vodstva v Aiks-i, ki so jo sestavlali predsednik, državni pravdnik i dva vladniva svetnika, je od te razsodbe dala napraviti listino. Tak je ostalo vse do leta 1780, to je do predvečera tistoga časa, ki je ne več marao očuvati nieden spomin i niedno svetinjo, i šče v novejšem časi so zdravniki z dovolenjom deželne oblasti preiskali to mesto na čeli i potrdili, da se je moglo ohraniti od živlenske moči, ki je ostanola notri.
Karol je telo svete Magdalene dao razdeliti na tri dele: na glavo, ki naj bi predstavlala srce svetnice; na pravo roko, s šterov je vlejala olje na Zveličarove noge; končno na ostale kotrige, šterim so pa ne pridjali posebnoga pomena.
Na knezovo dovolenje so djali glavo v zlati doprsnik, prek obraza so napravili kristalno zagrinjalo i prek te so pòtegnoli šče edno premeklivo zlato zagrinjalo.
Knezov oča, Karol I. Anjou (Anžu) je poslao iz Neapla svojo lastno krono, ki je bila izdelana iz zlata i obložena z dragimi kamni, da bi za vsikdar počivala na glavi svetnice.
Driigo relikvijo, pravo roko, so shranili v Skrinjici iz po-zlačenoga srebra, ki je bila izdelana v obliki roke i je ležala na stojali, štero so nosili štirje oroslani. Ostale kotrige so bile položene v srebrno posodico, ki so jo zapečatili. Tak je bistroumna, pobožna pamet razdelila svoje poštiivanje po stopnjah, ne da bi pri tom bila dika svetnice razdeljena ali da bi kaj trpela.
Pozabiti pa nesmemo, da so pri tom ponovnom pokopi, gda so jemali vö noge, najšli leseno tablico oblejano z voskom, štera je nosila napis: Tii poiivle telo svete Marije Magdalene.
Sacred Heart's Theologate, Schillong'(Mawlai) J. M. J.	Assam — India.
Prečastiti gospod!
Od časa do časa vam rad sporočim kaj iz našega misijona. Seznä zaenkrat sem še v zavodi, kje se včim bogoslovnih navu-kov i se še pripravlam za misijonski apoštolat. A poleg včetija opažam delo naših požrtviivalnih misijonarov i misijonark. Pomagam jim v oratorijih, kak je navada po salezijanskih zavodih. Namen teh oratorijov tü v misijoni je zbirati dečke, dati jim priložnost, da se zabavajo v igri z nogometnov lapdov, potem pa kda se nävolijo, jim govoriti od naše sv. vere.
Glede zdravja se prav dobro počiitim posebno zdaj, kda smo zapiistili vročo Bengalijo i smo se preselili na Asamske gore, kje je jako prijetno podnebje za včenje. Dobivam redno vaše liste i Bog vam stotero povrni za triid. Iz njih sem zvedo, da so nešteri moji tovariši že letos bili posvečeni. Jaz iim želem vnogo blagoslova i uspeha v njihovom apoštolstvi. Tiidi jaz že komaj čakam, da bi bio deležen iste sreče i da bi se kim-prle posveto vsega poganskomi narodi, ki tak potrebiije novih božjih Levitov. Toda za te prezvišeni cio je tiidi potrebno pri-mernoga časa, da se človek zadostno izobrazi v diihovniškom pozvanji.
Še dve leti pretečeta prie kak bom šo med pógane, če bom živ i zdrav. Viipam se v Boga, ki me je že dozdaj sprevajao i v vaše molitve i v molitve misijonskih prijatelov.
Ne samo misijonarje, nego tiidi misijonarke se paščijo za diišami. Zdaj sem si prihrano nekaj časa, da vam govorim od sester BI. Kapitanio, ki delajo pri našem misijoni v Krišnagari v Bengaliji.
Jako požrtviivalne so te sestre i dosta dobroga só že ne-pravile v tom misijoni. Ar so čisto blizi našega misijona, dosta pomagajo našim misijonarom : skrbijo za hràno, za čiščenje obleke i za cerkev. Nastavile so sirotišnice, po šterih skrbijo za uboge najdenčke, ki so bili izpostavleni v tigerovo past. Nastavile so tiidi zavod za sestre domačinke: dnes jih majo že lepo število. Nujno potrebna je njihova pomoč zlasti v Bengaliji. kje misijonar i sploh beli človek se ne more približati ženski. Bengalska ženska ne bo gledala v obraz beloga človeka, nego se obrne na driigo stran, tak jim najbrž zapovedavle njihova poganska vera.
Sestram se pa rade približajo i je tak té ležej pridobijo. Sestre so za ženske misijonarje. One hodijo okoli obiskavat poganske driižine, je tolažijo, vračijo i jim govorijo od naše vere, je včijo i tak je pripravlajo za sv. krst. A večkrat se dogodi, da one same morajo krstiti, če je što na smrt betežen. Takših slučajov
je vnogo. PoslüSajmo iz vüst same sestre, ka pravi: „Neki lepi den po sv. meši z Jezušom v srcih, se odpravivi s sestrov na pot proti mesti Amghat. Na glavi mavi velike klobiike proti pe-kočemi sunci, v ednoj roki kovček s zdravili, v driigoj pa palico. Hodivi po cesti, ki vodi v Nobodip, sveto mesto za Hinde, ki oddaleč romajo, da bi se očistili svojih grehov v reki „Ganges". Na obali te reke je vnogo svetišč ali molilnic. Ar vsi hitro hodili, so nešteri popotniki mislili, da tüdi midve idevi za istim cilom. Nešteri bole batrivni so naj pitali: „Aponara ki No-bodipe džaitečen? Idete v Nobodip?" Jim odgovorivi s smeh-ljajom i nadalüjevi. Medtem, ka je sunce pošilalo prve trake na zemlo, vsi zagledali ne daleč na kraji ceste, da se je neka stvar plazila. V začetki svi mislili, da je neka žival, ki si je iskala hrane, toda, kak svi ji bili bliže, svi spoznali, da je bila neka starka. Bila je pognjena tak, da so njej kolena bila pri vüstaj. Samo rame je mela pokrite s nekov zamazanov cotov. Iz nje se širo neznosen smrad. Roki sta bili puni ran, obraz pa ves opraskan, kak da bi se čez noč bila borila s šakali: (ti so neke vrste divji psi, spodobni bole lisisam, ki čez noč grdo lajajo, toda so jako koristni, ar odstranijo vse, ka pogine i zato je menje bolezni). Svi se ji Še bole približali, nato pa jo lübeznivo pitali: Kaj delaš tükar? Što si? I kama ideš? Ne odgovori nikaj, sklene roki i naj prosi vode zapiti.
Slučajno svi meli v ednoj posodi vodo za piti i za krstiti, če bi slučajno što mogeo biti krščen i ne bi bilo druge vode v bližini. Taki njej ponüdivi vodo. Pila je z velikimi požirki i bi jo popila vso, če si je ne bi prihranile za drügi slovesnejši slučaj, ki se nama je bližao. Kda svi njej podvorili z vodov, svi ji začeli šepetati: glej starka, med temi mukami boš vmrla! Kaj bo s tebov po smrti? Isti Bog, ki je stvoro tebe, je tüdi mene stvoro. On je tvoj Bog, ki je po lübezni za vse düSe postao človek, trpo i vmrl na križi za nas, da bi nas rešo. On hoče vse rešiti. On opere s svojov presv. Krvjov vse dUše, ki se k Njemi povrnejo i obžalujejo svoje grehe.
Ver ješ v Njega?
Želeš njegovo odpUščenje?
Ščeš postati boža hči i se na veke veseliti ž njim v ne-besaj? Tam ne boš več trpela.
Ponavlaj z menov ete molitve!
Počasi reč za rečjov je uboga starka ponavlala dejanja vere, vüpanja i lübezni pa kesanje. Jako gladko i jasno je izgovarjala sveta imena Jezušovo i Marijino. V istom trenutki sem njej zle-jala ostalo vodo na čelo rekoč: „Angela, jaz te krstim v imeni Oče i Sina i Düha Svetoga."
Nato svi ji še nekaj dali, pozdravili i oblübili, da po povrnitvi jo še obiščevi.
Gotovo, da düSa te starke ne bila daleč od časa, v šterom se e zdrUžila z Bogom v nebesaj. Hvaležni dobromi Bogi za to prvo
zmago, svi nadaliivali pot proti Amghet. To je bio najin cio. Toda prie kak svi dospeli do toga mesta, svi se še stavili v vesi Hosipur.
Tii svi srečali žensko, ki je počasi korakala nasproti nama i nosila je dete tak mršavo, da se nama je smilo. Začeli svi jo pitati, če dete ne betežno, kak dugo i če njemi je že dala kakša zdravila. Ešče jo pitam za stekleničico, da bi njej dala zdravila, ki je že nešteto lüdi ozdravilo. Mamica nama odgovarja boječe na pitanja. A kak sem se štela doteknoti deteče žile, da vidim kak bije i kak dete začne jokati, je mamica štela oditi. Skoro bi obviipali nad njov. K sreči jo dva starčka, šteriva sta tam blizi na pragi mirno kadila iz pipe, stavita, jo pograjata zavolo njene neza-vöpnost i jo napotita, naj nama zaviipa. To nej zadosta. Taki svi poiskali steklenico. Vzela sem krstno vodo i ž niov polijala deteti glavo i „Puspo" (Cvetica) je dobo ime Karol.
Maloga angelčka je že leto dni mučila malarijska vročina. Zdaj smo že gotovi, da spevle svojo hvaležnost Bogi v nebe-skom raji. Nekaj trenutkov poznej naj obkoli lepo število siro-maških žensk, ki naj vabijo na njih domove. Kaj nama je vči-noti? Odreči? Gotovo ne. Ne hodivi mogoče okoli zato, da diišam pomagavi, da bi te prišle do prave istine?
Svi taki začeli obiskavati vse hiše, raztresene po rižišči. Skoro v vsakoj hiši svi najšli betežnike. Po obiski hiš svi se dugši čas zadržali v nekoj skiipini, šteroj svi govorili od naše sv. vere. Svi tiidi zaspevali nekaj pesem. Med vsemi je najbole pazlivo posliišala neka dovica, ki je nosila na ednoj strani, kak je indijska navada, par mesecev staro deklico.
Posliišaj, bela gospa, mi pravi dovica, obrnivši se k meni. če bi jaz štela priti k vam, bi me sprejeli z mojov deklicov? Jaz bom delala dosta, dosta. Včinim vse, ka mi böte zapove-dali, nego vi me navčite, ka naj napravim s svojov hčerkov, da bo postala bela, kak ste vi i da bi njeni nos postao dugši i tenjši, ne kak je moj tumpasti. Sestra me sprejmete? I . . . mi poskrbite . . . beloga dečka, s šterim bi se zdala moja hčerka? Na moj odklonilni govor je postala žalostna. S smehom sem jo poskiišala osvedočiti, da se moremo roditi beli. če ščemo biti beli. Ne sem jo prepričala. Vi mate neko skrivnost, pravi dovica, gotovo vas je vaša mamica kopala vmleki, kda ste še bili mali.
Driigoj sestri se je pa eto dogodilo: Govorila je sedem-desetsedem let staroj materi od večnoga živlenja i od neobhodno potrebnoga sredstva, da človek zadobi Boga, ki je sam večno živlenje i ki nam je odpro nebeška vrata s svojov smrtjov na križi.
Ščeš priti v večno živlenje? jo pita sestra.
Starka za odgovor obine sestro i vzkrikne: O Bog te gospe, vzemi me taki k sebi, a daj pa dugo živlenje toj sestri! Potem pa sestri: „Ti si moja hči i jaz tvoja mamica."
Sestra se nasmehne i krstna voda že teče iz starine glave. Vrata nebeška so se njej odprla.
Bili svi srečnivi i zadovolnivi pa zahvalnivi Bogi, kajti 21 diiš je bilo prerojenih v Kristuši.
Zaistino dosta diiš pripelajo k Bogi tiidi naše misijonarke. Dosta dela je tiidi za nje v poganskom kraji, kajti kama ne more misijonar, ta Iehko stopijo misijonarke, posebno za ženske.
Jaz se viipam, da bi se tiidi v Slov. Krajini najšla ne edna dekla, ki bi radovolno žrtviivala svoje moči i svoje živlenje za spreobrnitev pogank, za popunitev Kralestva božega na zemli, na hasek sv. matericerkvi, na čast našoj Slov. Krajini i celoj Jugoslaviji, ki je že toliko misijonarov i misijonärk razposlala po vsem sveti.	Cigan Ivan,
sa), misijonar iz Gančan v Indiji.
— ^ Sv. IVAN BOSKO.
Don Boskovo živlenje lehko imeniijemo neprestano molitev, neprekinjeno zdriiženje z Bogom. To je svedočilo njegovo nikdar moteno, veselo razpoloženje, razodevajoče se v le-pom smehlaji, ki njemi je krožo okoli vüst.
„Gdakoli smo prišli k njemi iskat tanače, vsikdar se vidilo, kak da je pretr-gao razgovor z Bogom. Gda je obrno pozornost na nas, se nam je vidilo, kak da njemi je Bog navdehno misli i bodrilne reči, s šterimi nas je navdiišavao." Tak je pravo od Don Boska g. Albera.
Dnevi i tüdi veliki deo noči so njemi potekali v stalnom deli za čast božo pa za zveličanje düS. Gda se je pa čflto trüdnoga, je začeo moliti. Tüdi na potüvanji je delao i molo. Geniivo je bilo gledati ga v zadnjih letaj, gda njemi reden glavobol, bolečine v prsaj i oslablene oči neso dopüstile delati, kak je posedao cele vöre na svojem preprostom naslonjači, ves zatoplen v molitev. Roke pa je od časa do časa zdigno, da bi na te način pokazao ono popolno i iskreno vdanost v volo božo, ki je zàvolo prevelike otrüjenosti ne mogeo izraziti z rečjov.
Preprosta, a vendar globoka je bila njegova zbranost pri molitvi. Nepremično i vednako je klečao, roke je meo sklenjene
i naslonjene ne klečalnik, glavo malo malo nagnjeno, pogled povešen ali nepremično opreti v oltar, na njegovom obrazi je odsevalo veselje, ki ga prinaša občevanje z Bogom. V vsoj njegovoj peršoni je ne bilo nikaj pretiranoga, pa vendar se je čiito vsaki, ki ga je vido, spodbiijenoga k pobožno j molitvi. Dokeč so njemi moči dopiiščale, je molo večerne molitve skiipno z gojenci, klečeč na tleh. Zapazili so, da je meo navado s posebnim povdarkom i nežnostjov izgovarjati reči: „Oča naš, ki si v nebesaj."
Zanimivo je bilo opaziivati ga, kak je opravlao sv. mešo. Če ga je na poti v cerkev što pozdravo, je ozdravo samo z na-smehlajom. Tiidi si je dao kiišnoti roko, nego brez vsake reči, tak močno ga je prevzela vzvišenost dejanja, štero je šo vršit. Večkrat je med podigavanjom njegov obraz zažareo v krasnom blišči, ki je na zviina razodevao plamtečo lübezen v srci. S kak živov verov je molo Jezuša v presvetoj hoštiji! Zgodilo se je celo, da so ga vidili, kak se je zdigno od tal v zameknjenji, kak da gleda Jezuša od lica v lice. Ne je zato čfidno, da so pravili verniki, ki so ga vidili mešttvati: „Te dühovnik je gvflšno svetnik."
Vrednost sv. daritve je nadvse , cenio. Svojim podložnim pa tüdi drügim je priporačao, naj idejo vsaki den k meši, spo-minjajoč jih reči sv. Avguština, da se tistomi, ki je pogosto pobožno navzoči pri sv. meši, ne trbe bojati nesrečne smrti. Vsem, ki so želeli izprositi od Boga posebnih milosti, je pravo: „Dajte na sv. mešo ali bodite bar pri njoj zbrano navzoči. Bog posebno rad poslühne gorečo molitev, ki jo molimo med podigavanjom."
Jezuša v najsv. olt. Svestvi je obiskavao večkrat na den. Tüdi zadnja leta svoje visoke starosti se je do tal sklono pred tabernaklom, čeravno je meo otekline na nogaj, nàto se je zbrao v molitvi i njegov obraz je bio obraz serafina. Dühovnikom je priporačao, naj molijo brevir pred Najsvetejšim. Za dečke je nastavo driižbo za razširjanje pobožnosti do presv. Svestva. „Ščete", je pravo, „da vam Gospod da vnogo milosti? Obiska-vajte ga pogosto! — Bi radi samo malo milosti? Prihajajte k njemi samo malogda! Želete, da bi vas hüdobni düh napadao? Obiskavajte redko Jezuša v najsv. Svestvi! Ščete, da beži od vas? Zatekajte se pogosto k Jezuši! — Želete zmagati nad hüdobnim dühom? Pokleknite pogosto k nogam Zveličarovim ! — Bi radi bili premagani? Henjajte obiskavati Najsvetejše."
Pravo je, da je nemogoče, da bi dečko, ki vsaki den pro-stovolno prebije nekaj trenutkov pred Jezušom v tabernakli, ži-veo slabo. Gda je nameravao sprositi od Boga velike milosti, je dečkom naročao, naj se neprestano vrstijo v obiskavanji Najsvetejšega.
Bio je goreči apoštol pogostoga sv. obhajila. Želeo je, da se pripustijo deca k angelskomi stoli vživat krüh močnih, včasi kak začnejo razumevati. To pa zato, „da se polasti Jezuš njihovih src prie, kak bi je zamazao greh". Pa so njemi naspro-
tiivali i ga tožili, da s prevelikov lehkotov dovoljava gojencom prejemanje sv. obhajilä, rekši: „Što je tak popolen, da bi mogeo vsaki den pristopiti k stoli Gospodovomi, če je sam sv. Alojzij sprejemao sv. obhajilo samo ednok na teden?" Don Bosko je odgovarjao: „Svetnikom gorečim i popolnim kak sv. Alojzij, je zadosta edno sv. obhajilo na tjeden. A što je njemi vednaki?"
Driigi so njemi v oči metali: „Sv. Franc Šaleški je inači mislo i pisao od toga. On vsakdenešnjega sv. obhajila niti ne hvali niti ne graja". Don Bosko jim je nato odgovorio: „A vi, zakaj je grajate? Tiidi vi ga ne smete zametavati!"
Naši v Franciji zbrani okoli izseljenskoga dtihovnika mrs. Valentina Zupančiča.
Za Najsv. Svestvom je gojio najnežnejšo pobožnost do Marije. Njo je sinovsko častio i liibo. Zato se je s predganjom, spovedavanjom pa v zasebnih pogovoraj nevmorno triidio za razširjanje njene pobožnosti tiidi med driigimi. Rad je obiskavao njena svetišča. Stalno je meo pri sebi njene podobice i sveti-njice, da jih je delio odraščenim i mladim. Vsaki Marijin sve-tek je naznano že naprej, da so se dečki mogli pripraviti na njega z devetdnevnicov. Med devetdnevnicov, kak tiidi ves mesec majnik, je vsaki večer govorio gojencom od kakše Marijine ja-kosti, pripovedavao kakšo zadobleno milost i priporačao to ali ono dobro delo v njeno čast.
Kak apoštol mladine je dobro znao, kak mogočno vpliva nedužna pesem na mlada srca. Dobro je znao, da so med vsemi pesmami najlepše one, ki prepevajo Narijino lepoto, njeno dobroto i smilenje. Zato jih je rad spevao i znao navdiišiti za po-pevanje tiidi driige. Gda je speyaò, bi človek mislo, da šče vle-jati v pesem ves žar svoje goreče liibezni do nebeške Matere. Kak njemi je pri tom žarelo oko, goro obraz v nadzemskom
veseiji! — Edno nedelo večer se je vračao po turinskih vulicah v zavod. Nekaj dečkov se njemi je pridružilo i skiipno zaspev-lejo Marijino pesem. Zmerom več mladine pa tiidi odraščenih se jim pridriiži i veličasten slavospev v Marijino čast se je raz-legao iz turinskih vulic proti nebi.	(Dale.)
Na „den klečanja" ali na „nove svetke"
pogovori z Jezušom.
V vsakoj cerkvi je ednok ali večkrat molba Najsvetejšega, da se diiše napunijo z zahvalnov liibeznostjov do Jezuša, ki za nje noč no den prebivle pod podobov kriiha v Presvetom 01-tarskom Svestvi. Molbe Najsvetejšega so zahvalne pobožnosti, a z ednim tiidi prosiine. Ve je pa zahvala že sama posebi najlepša i najučinkovitejša molitev. Gda je tak Najsvetejše izposta-vleno, mejmo živo vero, ka ne gledamo kriiha, nego živoga Zveličitela, kak so ga gledale oči Marijine, sve-toga Jožefa, apoštolov i vseh srečnih, ki so ga na zemli v liibezni smeli opä-žiivati. S tov živov verov Njemi etak šepečimo na den molbe bar ednok, če večkrat nemoremo: Jezuš jaz verjem, da si tii pod podobov kriiha zaistino navzoči. Molim te kak svojega pravoga, živoga Boga. Ti si tii, ki si se rodio v betlehemskoj štalici od Device Marije. Ti si tü, koga je sveti Jožef dao obrezati osmi den po rojstvi, gda si dobo to najsvetejše ime: Jezuš. Ti si tü, ki si bežao pred Herodom na rokaj mamike Marije i hranitela svetoga Jožefa v Egipt.Ti si tü, kisi ž njima nazaj prišo v svojo domovino i si se naselo v Nazareti, zavrženom mesti. Ti si tü, koga sta tužno iskala tri dni Marija i Jožef, tvojiva najsvetejšiva hranitela i odgojitela i te najšla z najvekšim veseljem v cerkvi. Ti si tü, ki si jiva bogao v čelom tvojem živlenji. Ti si tü, ki si v grozno trplenje i smrt šo, da rešiš človeči rod, za šteroga si svojo krv do zadnje kaplice pre-lejao. Ti si tü, ki si na tretji den odičeno od mrtvih stano, se Mamiki prikazao, si šo v nebesa i tam kraliiješ kak Krao vseh kralov i Vladar vseh vladarov nad vsem. Verjem vse to. Verjem, da si ti moj sodnik, moj plačnik, moj dober mili Zveličiteo, ki si me jedini rešo i ki jedini me tüdi zveličaš po mamiki Mariji, štero si odebrao, da nam po pomočnica pri našem odrešenji.
Verjem vse, ka vči sveta katoličanska Maticerkev. Verjem vse zato, ar si ti to nazvesto, ki tii pred menov prebivaš.
Jaz se vüpam v tvojo neskončno lübezen i smilenost. Ta me bo rešila. Vüpam se v pomoč dobre matere Marije, ka mi bo delila potrebne milosti, štere si ti spravo i štere ona deli po tvojem sklepi. Vüpam se, ka ne zavržeš moje prošnje, štero tü pred tvoj sveti obraz položim.
Prosim te dober Jezuš, odpüsti mi moje grehe. Žao mi je za vse i raj vmerjem, kak bi sam rad samo ednoga včino pre-mišleno. Prosim te, okrepi me v vüri sküSnjav, da zmagam. Daj mi dober Jezuš, ki si sama večna lübezen, da lübim vsikdar bole i bole tebe. Prosim te, daj mi za tebov näjbole lübiti ma-miko Marijo, kak si jo za Bogom ti najraj meo. Prosim te, daj mi rasti v jakostaj, da bom vsikdar bole ponižen, krotek, čisti, pravičen, pobožen, da dosegnem tisto višino popolnosti, štero si mi od vekomaj določo. Prosim te, daj zmago tvojoj svetoj Matericerkvi. Prosim te, povrni grešnike, spopolni pravične, reši verne dfiše z očiščilišča, predvsem moje dü§e i štere so najbliže k rešenji. Prosim te, podpri misijonare, predvsem naše, ka ti dosta poganskih dfiš pridobijo. Prosim te, daj dečici nedužnost. Prosim te, daj našemi narodi čisto mladino i veliko treznost. Prosim te, daj sveti svete dühovnike, da ga rešijo pogübe. Prosim te, daj nam živeti tak, da bo naše živlenje tolažilo tvoje sladko bože Srce, štero tü v Oltarskom Svestvi, kak se je sv. Marjeti bridko tožilo, mora prestati teliko razžalenj i nezahval-nosti. Prosim nazadnje za sveto stanovitnost, da nikdar ne vči-nim smrtnoga greha, i vmerjem svete smrti. Daj mi smrt lübezni, da me nikaj drügo nede vleklo iz toga sveta, kak goreča lübezen do tebe, ki si moj zadnji cio i namen i brez koga jaz ne morem i neščem živeti i blaženi biti.
Vera, ki gore prestavla, I kak sunca je vročina, naj me vodi k Jezuši 1 naj lübezen me obima Vüpanje me napunjava, do Jezuša v Sakramenti kak bregi najvišiši.	tak po noči kak po dnevi.
Zahvalna pobožnost na tabori
septembra 11. v Črensovcih.
KakŠa pobožnost se je vršila, povejo reči urednika M. Lista, z šterimi je odpro veličastni tabor. Glasijo se:
„Bratje i sestre! Obhajamo osvetek lübezni. Lübezen je delala, je trpela, se je žrtvfivala, da bi Slovenska Krajina prišla do svojih pravic, štere njej idejo po božem zakoni. Ar lübezen nikdar ne vmerje, je morala zmagati i prišli smo s svojimi brati v lastno narodno državo. I v njej smo prišli do pravic i dobrot v 20 letaj obstoja, kakših prie 1000 let ne smo mogli dobiti. So to verske, so to prosvetne, so to narodne, so to politične i vse drüge pravice, štere nam idejo. Zgled g. dr. Korošca je za sebov potegno sinove i hčere Slov. Krajine, da so začele borbo
iz" lübezni — brez sovraštva do koga koli — i dnes se zbirajo okoli istoga dr. Korošca — čeprav so vnogi že [pokojni — da se zahvalijo dobromi Bogi za dobleno zmago. Naša proslava je zahvalna proslava Trojedinomi Bogi za podelitev slobode, i do-broj Materi Mariji, da nam jo je sprosila. Pod njeno obrambo zročimo zato tüdi to zahvalno svečanost, kak smo njej zračali vse naše borbe. To je pomen naše proslàve."
Na zahvalno pobožnost se je zbralo nad 20 jezero naroda, ki je v najlepšem redi, v najglobšoj pobožnosti bio navzoči pri svetoj meši i spevao iz dna düSe naše lepe cerkvene pesmi, posebno ono starinsko: Marija, nebeška Kralica... Sveto mešo so sltižili na prostom mil. g. dr. Franc Cukala stolni dekan z dvorbov i na konci dali z Najsvetejšim blagoslov. Slovesnosti so se vdeležili sledeči gospodje: minister dr. Korošec, dr. Natlačen ban z gospov, dr. Ahčin, urednik Slovenca, Jerič Ivan, dekan z Turniščz32 dühovniki ivečimi bogoslovci, dr. Leskovar bivši predsednik mariborske oblasti, našiva sreskiva načelnika Grabrijan i dr. Bratina, zastopniki vojaških i civilnih oblasti, dr. Trstenjak šef policije z Maribora, bivši sreski načelnik v Lendavi, dr. Slavič, vseučilišni profesor, Zakrajšek Kazimir, predsednik Rafaelove družbe z Ljubljane, vučitelstvo lendavske meščanske šole i vnogih osnovnih šol z približno 2000 decov, nad 1000 gasilcov, biciklistov, narodna poslanca Benko Jožef i dr. Klar, banski svetniki Bajlec, Stuhec, Bačič, predsedniki občin v velikom broji, zdravniki Slov. Krajine, dijaštvo, uradništvo v pu-noj meri zastopano. Za vse večna hvala dobroj Materi Mariji.
Molitev k sv. Tereziji Deteta Jezuša
za rešitev Francije.
Sv. Terezija Deteta Jezušeka, ki si pravila: „Lübim Francijo, svojo domovino, ščem njej ohraniti vero", smiluj se Francije! Reši jo krnice, ki jo obdaja, odvrni jo od laži, ti, ki si bila dtiša svetlosti i istine.
O ti, ki si pravila: „Lübim Cerkev, svojo mater. Za njeno obrambo bi bila pripravlena prelijati vso svojo krv", pripelaj svojo verno domovino k toj Cerkvi, Materi duš.
Nova i mogočna patrona Francije, prosi pri Brezmadežnoj Devici, Kralici Francije, naj reši svoj izbrani narod. Vrni se k nam s svetim Martinom i svetim Ludvikom, s svetov Genovefov i s svetov Ivanov d' Are, da preženete tüjinca iz Kralestva. Mi neščemo, da bi te tüjinec, düh puntanja in nevere vladao nad nami, nego naj vlada Knez mirü, Jezuš, naš edini Vučiteo i lüblenl Odrešenik.
Sv. Terezija Deteta Jezušeka, reši Francijo! Amen.
Ta lepa molitev je natišnjena v francoščini na driigo stran podobice sv. Jezušekove Trezike i jo dobre francoske dtiše goreče opravlajo. Ž njimi jo pa opravlajo tüdi naši pobožni izseljenci.