GEOLOGIČEN IZHOD I Ze davno sem želel videti gorensko stran Kranjske proti Železnikom in na prej proti Sorici; nisem bil tedaj malo ve sel ko me unidan povabijo gosp. dr. Z-c, naj se peljem ž njimi v Železnike. Mla demu, še malo skušenemu geologu, je ta ko vabilo tem ljubše, čem revneje je nje govo materialno stanje. Da-si je bil ta važni izhod jako kratek, videl sem skoraj vse, česar sem želel. Ne boj se, dragi čitatelj. da ti bom popisaval mesta, lepe cerkve ali celo zanimive ob raze žensk ali moških, kterih sicer tudi ni manjkalo; mene je zanimivala le zem lja in kamen. Pravijo sicer, da s kame njem se pečati je dolgočasno in stori trdo srce. Jaz temu nikakor ne pritegnem; tako-le misleč: Bili so nekdaj časi, ko tega kamenja, teh hribov še bilo ni, ampak povsod, ko der vidimo zdaj sivi kamen (govorim o Železnikih in okolici), stalo je takrat ve liko morje, v katerem so živele školjke (mušelni); ob bregu bilo jih je več, kot v sredini morja; v bolj plitvem bile so druge kakor v bolj globokem; reke so donašale iz daljnih krajev peska, blata, gnoja, in kar je najvažnejše, veliko raz topljenega apnenca. Učeni so preračunili, da reke iz teuto- burškega gozda na leto odnesejo "veliko več kot en milijon kubičnih čevljev ve čidel raztopljenega apnenca. Mislimo si zdaj, da take ali še veče reke od raznih strani donašajo več sto let apnenec v morje; morje vsega ne more obdržati; apnenec, pesek itd. se toraj dan na dan nabira na dnu morja; — kolika množina se ga mora nabrati v več stoletjih kakor blato, grez (Schlamm), v kteri školjke žive in mro? — Pozneje se je vsa ta zem lja, ki je bila pokrita z morjem, počasi jela vzdigovati kvišku, na drugem kraji zemlje pa se je jela nižati druga, tako, da je morje odteklo iz teh krajev v druge. Da je to lahko mogoče, nam kaže Norve ška, ki se še zdaj počasi dviga iz morja, pravijo, da po tri čevlje na sto let, ako- ravno so zdaj okoliščine za tak proces jako neugodne. Ko je tedaj morje odteklo, strdila se je grez, pomrle so školjke in okamnele. Vse to kamenje sivkaste, včasi črnkaste barve, ki ga vidimo okoli Železnikov daleč na široko, nastalo je tudi tako. Iskal sem školjk, razbijal kamenje, toda premalo časa sem imel, našel nisem nič; tudi jih ni najti povsod, kakor je razvidno iz prejšnjega. Pojdimo po dolini ob Sori gori proti Zalemu logu in še dalje proti Sorici. — Tukaj je razpotje. Prijetno je hoditi po gladki cesti, pa nalašč se obrnimo na des no, morebiti pridemo v Danje. Po tej-le brvi je treba iti, smo že čez; hopsa! s cilindrom sem se zadel ob skalo. Ni ne skala. — škrilnik (Schiefer) je; lupi se precej na tanko, je sivkast, nekoliko bli šče č. Mudi se, le brž naprej! Tu je že spet drugi škrilnik. na debelo ploščast, rujav, nekoliko peščen. Tam-le je tehtnica, na mesti železnega beta ima kamen prive zan; tu vagajo krovne skrili (šibre), ktere tam blizo kopljejo. — Ljudje gredo k maši. Kamo greste? prašajo. »V Danje.;< »Ako hočete v Danje priti, morate se na zaj obrniti ter po bližnjem jarku na des no gori.« Pot je grda, jarek drži zmerom kviško; na desno imamo večidel skladast apnenec (gesehichteter Kalk), na desno tudi včasi škrilnik. Se više gori hodimo po bolj be lih apnencih, nad kterimi se zgoraj proti vrhu razprostirajo njive. Zemljo dobe iz peščencev (Sandstein) in glinatih škril- nikov (Thonschiejer), ki jih zrak in voda 185 razjedata. Taka zemlja je precej dobra, ker je prhka, včasi še malo preveč; rodila bi, menim, obilo pšenice, ako bi jo pogno- jili včasi s tičjekom (guanom) ali s kost mi, toda tega Danjšanje ne store lahko. Više iti nam brani precej debel sneg; vidimo pa od daleč, da so gori vse drugi apnenci, ker ne moremo do njih, pogle damo jih drugi pot. Obrnivši se nazaj, zapazimo ne daleč za nami na drugi reb ri pohlevno cerkvico, in še bliže vas Spodnje Danje. Do tukaj hodili smo od Železnikov po tako imenovani „premogovni tvorbi" in ker so ti skladi podobni skladom spodnje premogove tvorbe (untere Steinkohlen- jormation) v Ziljski dolini na Koroškem, imenujejo jih učeni „ZUjske sklade." Kjerkoli tedaj najdemo tak siv, zamokel kamen in enake škrilnike v enacih raz merah, vemo, da smo na spodnji premo govni tvorbi. Razprostira se od južnega roba Bohinjske doline skozi Ljubljano (homec, na kterem stoji grad ljubljanski, sestavljajo škrilniki in peščenci) proti Li tiji; tii pa tam nastopijo še dalje na jugu okoli Turjaka, blizo Grahovega pri Cirk- nici in okoli Sodražice. Nagnjeni so le-ti skladi skoraj povsod proti severu ali se- vero-zahodu, zdaj bolj zdaj manj, včasi stoje skoraj navpik. Kar se tiče paleonto logije (okamenin), pravijo, da se dobe pri Češenci školjke, latinsko imenovane „Productus giganteus"; jaz nisem imel časa iti gledat. Na gradu v Ljubljani pa se dobe v glinatem škrilniku ostanki pra proti „Neuropteris tenuifolia", ki zdaj ne raste nikjer več. Škrilniki premogovne tvorbe niso po stali v morji, ampak v sladki vodi. U Se je čas, da pogledamo Danje in tvor bo, na kteri stoje. Toliko je tudi na se verni strani kopnega, da se spoznajo gli- nati škrilniki. Majhino gori za zahod zu naj vasi na potu prikaže se nam škrilnik, ki ga do zdaj še nismo videli. Od vrha je rujavkast, ako se pa koplje malo globo- keje, vidi se skoraj samo rdeč. Ne pre naglimo se, da nas ne goljufa, kakor se geologu včasi zgodi, ako na prvi pogled sodi. Poglejmo inše gori. Tam-le iz-sred njive gleda lepa bela skala. Kdor pozna kamenje Hallstatt-skih skladov, bode jih tudi tukaj precej spo znal. Bel apnenec je, včasi tudi rdečka- sto-pisan. Pa ta-le ima sem ter tje rogo- ličnike (Hornsteinchen) v sebi; zato bi bil dober za arhitektomška dela, kakor mar mor; tudi ni skladast, kakor je apnenec sploh, in ako vržeš malo zrno od njega v žepleno kislino, ne bo penel (aufbrausen), — tedaj je dolomit, ki se od apnenca tudi kemiško loči v tem, da ima zraven enega atoma apnenca (CaO.COj ~) en atom ogeljnokisle magnezije (CaO.C02 + MgO. C02). Tako sestavljen dolomit imenuje se normalni dolomit ter ima v sebi 54.3 •/• CaO.CO* in 45.7 °lo MgO.C02. Se ve, da ta sestava ni stanovitna, ker so prvič malokdaj prosti druge zmesi, kakor rav no naš s svojimi rogoličniki, drugič pa, ker se množina apnenca rada menja ter navadno prevaguje. Ta dolomit sestavlja slemena te gore, kakor tudi druzih bližnjih proti zahodu in vzhodu. Zdaj smemo še le soditi one škrilnike, ki se vidijo precej za skednjem zraven Danj. So namreč tako imenovani ,.Ver- fenski skladi", od „Werfen" na Solno- graškem, kjer so jih prvič spoznali. Ti Verfenski skladi so oddelek glavne tvor be ,,triasne" v Alpah in sicer najniži, ki navadno leži na Ziljskih skladih. Hall- statt-ski skladi so srednji oddelek triasne tvorbe v Alpah. Geolog ima navado, da si od vsacega važnega kraja napravi idealno prerez, ki polajša pregled in razum. Napravimo si ga tudi mi. Tu imamo a) precej tanek škrilnik, b) bolj debel, sivkast ali rujav škrilnik, ki niže prehaja v debelo skladast, zamokel Jot. nV 186 Ziljski apnenec, c) sami Ziljski skladi; d) je Verfenski škrilnik; e) Hallstatt-ski do lomit. Kdo bi verjel, da smo v tej podobi na risali silno veliko časa, v kterem se je zgodilo toliko prememb, da bi jih vsi zgodovinarji ne mogli popisati. Tako, ka kor tukaj obličje stoji, vidimo, da Verfen ski skladi drugače leže od Ziljskih in že priprost človek zdrave pameti bi rekel: Ziljske sklade je neka moč od juga vzdi gnila proti severu, in potem še le so se Verfenski škrilniki in s časoma tudi Hall- statski dolomiti tu vrhi vgnjezdili. — Ce tako pove, rekel bi, da je vedež. Skoda. da ni geolog. Čudno bi se mu pa vendar zdelo, kako, da so le-ti skladi prišli tako na visoko. To bi mu moral jaz razložiti dokazovaje mu, da ob času, ko so se dela li škrilniki Verfenskih skladov, je morje vse drugod stalo kakor ob času premo govne tvorbe. Sploh se je varovati, pri tacem premi šljevanji gledati na to, kako zdaj stoji svet; vrlo zanimivo bilo bi pa preiskovati, kako je svet stal tačas, ko se je delala ta ali ona tvorba. Toda to je težavno delo in samo učenemu mogoče, ki pozna zem ljo na stotine milj na dolgo in široko. Da so tudi Verfenski skladi nastali v morji, kažejo nam okamnine, med kate rimi so imenitni „Ammonites binodosus, Posvdonomia Clarai" itd., ki se nahajajo na ..Zemlji" pri Idriji in drugod; v Da- njah jih nisem dobil. Na Gorenskem so ti skladi jako razšir jeni ter se vlečejo od Idrije doli skozi Podlipo do Vrhnike in Loga; od tukaj na Loko in Kranj. Po samem se prikažejo ob panogi Šmarne gore, potem kakor otoki blizo in daleč okoli Turjaka, pri Zelim- Ijah; tudi okoli Broda in Banjeluke se kažejo skoraj v kolobarji. Navadno so bogati železne rude, zlasti blizo Podlipe, kjer se nahaja rujavec in burel ali man ganova ruda. V Hallstatt-skih skladih se nahaja med druzimi ravno tisti „Orthoceras dubium" kakor v Hallstatt-u, toraj ni dvombe o njih strategrafiškem mestu. Zarad svoje prostranosti so ti skladi jako imenitni; skoraj bi rekel, da nobena formacija ni tako razširjena po Kranjskem, kakor le ta. Zdaj kot apnenci, zdaj kot dolomiti sestavljajo navadno najvišja slemena kranjskih gor ter se vlečejo okoli Idrije proti Polhovemu gradcu in Lučni, nasto pijo pri Loki in Kranju, njih je Jelovica in Ratitovec in večdel Šmarna gora. Tudi na vzhodni strani sestavljajo južne dele kamniških planin, kranjsko-štajersko po- gričje, apnenčne gore blizo Kamnika, do lomit hriba sv. Valentina itd. Na južnem Kranjskem so dalječ razširjeni ter se od Vrhnike vlečejo skozi Cirknico, Lož na Hrvaško in Primorsko. Popisal Janez Zajec Pripis Janez Zajec je bil kot kmečki sin, ro jen 15. decembra 1842 v Zimaricah pri Sodražici in umrl 14. julija 1872 v Grad cu, kjer je tudi pokopan. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu (1857—64), v Gradcu je študiral naravoslovje, bil sup- lent na klasični gimnaziji v Ljubljani in gimnaziji v Kranju in profesor na gim nazijah v Vinkovcih in Novem mestu. Poučeval je prirodopis, matematiko, fizi- 187 ko in slovenščino. V Novem mestu zadnje šolsko leto (1872) ni več učil, močno jeti- čen se je šel zdravit v graško bolnišnico. Bolj kot poljudno-znanstveni pisec je Zajec več prevajal. Tako Schodlerjevo ••Minerologijo in geognozijo« (1871), kjer je izvirnik dopolnil z opisi pojavov na slovenskem ozemlju (premogovni skladi, trias v Alpah, terciarne tvorbe) in se ter minološko naslonil na Frana Erjavca pri redbo »Rudninoslovja« S. Fellockerja (1867). Vir: J. Munda, Slovenski biografski leksikon, zv. 14 (v tisku). NOVICE gospodarske, obrtniške in na rodne so v 26. letniku (15. 4. 1968, št. 16. str. 124—125 in 29. 4. 1868, št. 18, str. 141) objavile pod poglavjem Natoroznanske stvari zanimiv spis Janeza Zajca: Geolo- gičen izhod (= geološki izlet), ki smo ga zaradi prvih geoloških podatkov zgornje Selške doline v celoti ponatisnili. Hkrati se zahvaljujemo geologu prof. dr. Antonu Ramovšu, ki je ta spis danes po domala 120. letih strokovno ocenil in napisal svo je mnenje. Uredništvo 188