IVO TROŠT: Oba noska. • Stiriletna Lenčka in še ne za leto starejša Kobalova Tončka rmata danes poseben praznik. Božje soln-čece se jima nagajivo smeje z jasnega neba in po ljublja zdaj kot breskev rdeča ličeca in kodraste laske, zdaj rdečo pentJjo vrhu drobne glavice, ko obrneta nemirnici usiljivemu solnčecu hrbet. Zlo-žno stopata po cesti v obližju domačih hiš, popi-sani list papirja na glavici, a pred njima in za njima se razlega znana pesem: »Ma-li-ja, Ma-li-ja! Le ti pomagaj nam!« In modro gledata m jako resno skoro kakor med resnično procesijo. »Hov-hov-hov!« se vmesa s svojim nerod- nim glasom z dvorišča v ubrani dvospev Jankovičev Sultan. Seveda se pes ne ume na umetne stvari, kakor je lepo petje, a vendar misli, da mora pomagati, ker bi sicer utegnil kdo dvomiti, da ga pevki ne marata v družbo. Sultan je bil celo toliko domišljav, da je glasno ponavljal svoj si-rovi hov-hov in s tem hctel izraziti trditev: »Ali čujete, ljudje božji, kako znatno mi! In res znamo! Toda brez metie bi ne bilo nič. Tako vani bev-skam hovr, hov!« Petje utilme. Lenčka in Tončka se ozreta na Jankovičevo dvorišče in vzklikneta boječe obe likrati: »Jojmene, pes!« Ob teli besedah zbežita preplašeni brez slovesa in brez nadaljnega povpraševanja narazen vsaka v svojo stran domov k niami. Kratki krilci sta odskakovali, pemlja na kodrolasi glavici je irfotala v zraku kakor velik rdeč metulj, deklici sta pa obe zasopljeni v pretrga-nih besedah in težko loveč sapo pripovedovali doma o veliki nezgodi in še večjem strahu. Dotnači so se temu strahu in neopravičeni razburjeno- —« 148 »->— sti smejali tako srčnc, da so Lenčki in Tončki pregnali hitro vso bojazen, in celo solze, ki sc jima od sramote zasijale v očescih. so se posušile prej, nego sta mogli umeti, zakaj se iima smejejo domači in celo mama. Fes je bil namreč privezan. • Kdo bi< se ne smejal, da :'e provzročila tolik strah celo priklenjena zverina, Jankovičev Sultan, ki je imel s svojo udeležbo sicer nepovabljen povsem drugaene, miroljubne, morda tudi umetnostne nagibe. Kdo naj ugane, kaj misli pasja dlaka! Če je lačen — hov-hov; če je žejen — hov-hov; če bi rad pel z otroki — hov-hov; če sliši' godbo — hov-hov; če ga ponoči gleda roženi mesec z neba — zopet hov-hov! Prernalo besed za toliko pojmov in potreb. No, zato je bil prvi strah tudi kmalu premagan. Izza egla se prikaže najprej kuštrova glavica Kobalove Tončke. Pla-šno se ozre na Jankovičevo dvorišče, če je še pes priklenjen. Res je bil in glodal kosti in se ni prav nič zmenil ne za Tončko, ne za njeno zveda-vost. Tudi1 pevska želja ga je ostavila že davno. Tončka pogleda k sosedu, a tam izza ogla ni kukala še Lenčka. Zato pa zakliče zmagovito in v sve-sti si, da je ona prva zmcgla bojazen: »Lenčka. Lenčka! Ali se še kai bojiš?« Komaj da zakliče vdrugič, že prinese tudi prijateliica Lenčka ko-dravo glavico na prag, se namuzne brezpotrebnemu vprašanju in odgo-vori, kakor da se ni pravkar zgodilo ničesar tako sila važnega: »Kaj bi se bala? Saj se tudi prej nisem.« »Zakaj si pa bežala, a? Praviš, da se ne bojiš? — Zakaj si zbežala ti, ki si lahko videla, da je Sultan priklenjen?« Vprašanje je pobijalo novo vprašanje, odgovora ni znala nobena. Namesto tega sta se kakor nehote pomikali druga k drugi na cesto. Vmes je bilo samo še toliko prostora in časa, da je mogla spet vprašati Lenčka: »Zakaj si bežala pa ti, ki si- starejša?« »Zakaj si ti, ki si večja od mene?« vpraša Kobalova, ker se ni mogla drugače izogniti odgovoru, saj ni vedela dobro niti sama, če je ona večja ali Lenčka. Zato pa zopet nasprotuje Lenčka: »Ni res! Ti si večja, ker si tudi starejša.« »E-ja! Ti si!« se neverjetno začudr Tončka in pogleda tovarišico pozorno od rjavih čreveljčkov pa do pentlje vrhu temnih kodrov, če je morda res večja. Med tem prepirom sta došli popolnoma druga tik druge. Tedaj začne tudi Lenčka z očesci meriti nasprotnico od nog do glave in še čez glavo. Takoj na to pa svetuje odločno: »Rajši se pomiriva!« »Pa se — zares!« pritrdi Tončka. Kdo bi' bil nedavno samo domneval, da se iz neopravičenega strahu izcimi še tako nasprotstvo. Podmorski čoln —„, 150 .<,— Pogledata si v oči, se primeta za rame in zreta resno, jako resno druga drugo, hoteč ugeniti, katera dvigne višje svoj nosek. Tista, ki zmore tc, doseže zmago. To je iasno kot zlato solnce, ki se iima zopet smehlja z visokega neba. Pcmalem se noska približata, in če se je dvignila Lenčka na prste. da bi bil njen nosek višji', se je dvignila tudi Tončka, in noska sta se vselej dotaknila na kcncu. Seveda: Kako bi sicer mogli ve-deti, če je prava mera. Tista, ki se je prej dvignrla na prste, je potem ho-tela biti večja. Vselej sta se ob tem zasmejali, skočili narazen in trdilr. »Viš, da sem jaz manjša!« — »Ali ne viš, da sem jaz?« »Nisi1, ne. Ali je bil tvoj nosek nižji?« ugovarja Lenčka. Tončka pa ni hotela nehati in je vnovič nasvetovala: »Saj se lahko še enkrat.« »Le, če hočeš stokrat in desetkrat,« pritrdi nasr.rotniea. In zopet se primeta za rame in zreta resno, jako resno v oči, ki se več ne smejejo, se dvigneta nekajkrati na prste, pa noska se vselej do takneta, najsi se ie morala za pol pedi večja Tončka pošteno skloniti do Lenčkinega noska. Foleg tega je še vztrajno trdiila, da je Lenčka večja. Ta ji pa ni mogla dokazati neresnice, ker sta noska govorila vedno svojo staro pravdo: dokler se noska dotikata — cbe enako veliki. »Naša mama pravi, da si ti večja!« nasprctuje zopet Lenčka užaliena. »Čakaj,« pravi Tončka, »tam-le stopim pri zidu na naše bruno, pa boš videla, da bom šele tclika kot ti.« Lenčka se začudi: »Poteni boš pa še nekoliko večja?« Ob steni Kobalove hiše je ležalo do-lgo in precej debelo bruno in ča-kalo drugačne uporabe. Obe dekletci prihitita k njemu in hočeta tudi obe stopiti nanje. »0, ne!« brani Tončkai. »Jaz stopim, ti cstaneš na tleh, ko si< večja.« Potem stopi res na bruno in se sklone. In glej spaka! Oba ncska se zopet dotikata. »Vidiš, da je res, Lenčka!« »Nič ni res! Čakaj, da stopim jaz na bruno!« Stopila je na bruno drobna nasprotnica, a Tončka se je umaknila. Ni se več marala meriii. Vdala se je nerada, ker bi bila noska zopet oba enako visoko, vedno bi ponavljala staro pesem: nobena višja, a obe nasprotnici sta živa cvetcva, ki nečeta, da bi zmagal drug drugega. Za hip je obe zmogel cdločni molk, oberna enako hud nasprotnik, obe njegovi glasni. nepriiateljici. »Z molkorn me pa že ne boš,« si misli Lenčka rn pczabi nedcgnau prepir, pogleda Tončko, kolikor rncre pri-jazno in reče ljubeznivo: »Pa bodiva prijateljici, no!« »Pa bodiva!« je bil takoj pripraivlfen in izgovorjen enako ljubezniv odgovor. Obe enih rnisli pcbereta na to na cesti vsaka svcj list jr^risa-nega papirja in ga polcžita vrhu rdeče pentlje na glavc. Potem prhne druga drugo z rok:> okolc vratu, z drugo pridržuje pcpisan list in inirno nadaljujeta nedavno začetc urocesiic, ne vprašaje, kam bc priietneie: na —¦• 151 •— levo ali na desno po vasi. In zopet je pred njima in za njima in okolo njiju donela pesem: »Ma-li-ja, Ma-li-ja! Le ti pomagaj nam!« Modro sta gle-dali obe samo predse in naprej, na stran le toliko, kakor med procesijo: da sta videli, kdo in koJiko ju gleda. Jankovičev Sultan bi se bil seveda zopet rad pridružil, pa se prikle-njen ni mogel. Le oddaleč je tožil o svoji nesreči, kakor vedno z enoglas-nim: hov-hov! Pratv nerodno se je takšen bas zlagal z mehkima glaso-voma v enoglasnem dvospevu. Deklici se namreč z glasovoma nista uje-rnali tako natančno kakor prej z noskoma: sedaj je Lenčka, zdaj Tončka zašla z glaskom više alr zastala niže. V toliko namreč zasluži njiju eno-glasni spev tudi pridevek »dvoglasen samospev«. Sultan ni opazil te raz-like in si zopet domišljal, da on sam kdovekako imenitno pomaga žagati z debelim basom. Prijateljici sta se ga jako ustrašili tudi sedaj in celo zbežali bi bili narazen kakor prvič, toda strah ju je prevzel, da sta se te-sno objeli in stisnili se tesneje druga k drugi. Zato sta pa stopali vedno hi>-treje in ponavljali dosedanjo pesem. Sultan je osamel s svojim basom na dvorišču. Šele pri tretji hiši na vasi sta se plaho ozrli, se oprostili tesnega ob-jema, nasmehnili presrčkano in opazili1 tudi oba noska. Slutili sta nekaj podobnega, kakor da sta ju noska danes grdo nalagala s svojim odločnim posredovanjem, ko sta se merili. Poleg tega sta pa noska vendar dosegla, da sta sedaj zopet prijateljici, ki se tesno objeti ne bojita več niti Janko-vičevega Sulana, ko je priklenjen. To je pa tudi nekaj! In ves svet in solnček na nebu da bi se jima ne smejal?