312
Književna poročila.
bilo v jedilnici, kjer nas je bilo na ozkem prostoru zbranih 34 mož. Na krovu so mornarji kar cepali od vročinske bolezni. Pili pa so pijačo od vode in črne kave, dočim smo si mi mešali različne stvari, da ni bilo treba piti mlačne vode. To so bili hudi časi, dokler nismo dne I. vinotoka dospeli v pristanišče Steaner Point.
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
11.
Levstikovi zbrani spisi.   Uredil Frančišek Leveč. I. in II. zvezek. Poezije. Ljubljana.  Ig. pl. Kleinmayr & Fed.  Bamberg. 1891.
Ko bi se šlo za to, s primernim zaglavjem opremiti zbirko poezij, ki leže' pred menoj v krasnih dveh zvezkih, to gotovo ne bi bilo moči najti prikladnejšega nadpisa, nego je oni amotto% katerega si je zložil Gregorčič sam za svojo  zbirko:
Poet, le malokomu znan,
Leži po svetu  razmetan;
Da kip njegov bi vam podal,
Raztresene sem ude zbral —
Ne vseh! . . . a kdor pregleda te"
Spozna mu glaVo in srce"!
Res je, da maloznan Levstik ni bil, in glavo in srce smo mu že dobro poznali tudi prej; tem bolj pa se ujema vse drugo. Ne samo, da je priobčeval Levstik svoje pesmi v različnih zbirkah in časopisih (gl. »Zvon* 1891., str. 15.) in to ne vselej pod svojim imenom, ampak mnogo poezij — dobre tretjine Levčeve zbirke — niti objavil ni. Res je, da je bil Levstik najmarkantnejša prikazen najnovejše literaturne dobe od Prešerna do zadnjih let, kateri je on sam dal pravec in udaril pečat krepke svoje individuval-nosti; res da smo ga vsi dobro poznali zlasti kot kritika, purista in narodnega »tlačana«, »Pilatuša«, ki je mnogo več nego na javnem odru delal skrivnostno za kulisami kot »režiser*, vender lahko trdimo, da o njem pesniku, toli obsežnem, kakeršnega se nam kaže sedaj v zbranih poezijah, menda nihče izmed nas ni imel ni malo pravega pojma, razven njegovih mnogoletnih prijateljev in učencev. Zbrana dela Levstikova — zlasti trdim to o poezijah — imajo tedaj še ves drug pomen negoli n. pr. Stritarjeva ali Jur-
Književna poročila.                                                      313
čičeva;   ti   zbirki sta hoteli   ustreči   zahtevam čitajočega  občinstva,   zbirka Levstikovih poezij pa izvršuje to, kar je  povedano v gorenjih vrsticah:
»Da kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral«.
Da, kipa pesnikovega nam je nedostajalo! A sedaj se nam je odkril, krasno lep, dovršen »ad unguem*. Izklesal si ga je pesnik sam od snovi, ki je trša od kremena in medi, »aere perennius«, sebi v čast, a nam v slast! Kar očarani smo o novo odkritem kipu; ne moremo se mu načuditi, niti se ga nagledati. G. izdajatelj je obetal: »Lahko rečem, da bode slovenski svet strmel, kadar ugledajo beli dan Levstikove ,Poezije'<<:. Njegove besede so se obistinile. Nas pa bodi skrb, pesniku iz njegovih del spoznavati glavo in srce, bolje negoli smo ji poznali  doslej.
V teh vrsticah namerjam govoriti o izdaji; vender recimo za uvod dve, tri o Levstiku samem kot pesniku. Toda v tem uvodu nikakor ne namerjam ponavljati in slabše pripovedovati tistega, kar sta izvrstno pogodila ocenjevatelja, ki sta bila brez ugovora najsposobnejša soditi o Levstiku : Stritar in Leveč. *) Stritar, čegar najmanjša zasluga ni, da nam je izkopal Prešdrna iz groba pozabljenosti, kamor so ga hoteli zagrebsti zaslepljeni rojaki, napisal je že v I. svojem »Zvonu* o svojem prijatelji takč izborno oceno, kakeršno more napisati le kritik, ki je sam pesnik. Citateljem zbranih poezij Levstikovih, ki bodo v toliki množini pesniškega blaga iskali vodilnih mislij, bodi najtopleje priporočena, tembolj, ker se sledeče pripomnje opirajo nanjo ter jo izkušajo samč spopolniti z ozirom na poznejše slovstveno delovanje Levstikovo. Stritarjeva karakteristika o Levstiku pesniku je namreč nepopolna samo zategadelj, ker obseza omejeno dobo (od leta 1850. do leta 1870.). Toda Levstik, ki je bil tedaj že prekoračil (leta 1870.) dnij lepših polovico, ni se bil še nikakor obrabil ali izčrpil, ni bil še razkril in razvil vseh svojih poetiških darov. Jako verjetno je sicer, kar piše Leveč (»Zvon* XI., 11), da že leta 1870. in 1871. Levstik ni bil več tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti kakor prejšnje čase in da je z zlomljenimi krili prišel v Ljubljano. Naravno je in dokazati se da iz poezij samih, da so bili tedaj že minili časi, ko je bil pesnik sam sebe vesel, vedoč, da so ga tudi drugi veseli; nemila usoda in brezozirni nasprotniki so bili že poskrbeli za to, da mu je za vedno prešel tisti »urkraftiges Behagen*, iz katerega se nam je porodil nov pesniški genre, kateremu ne nahajamo nič podobnega v našem slovstvu, prim. Levca na ozn. m. str. 16. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je Levstik pri takih okolnostih odrevenel, da mu je zamrla pesniška žila. Res je bil   ugasnil   ogenj   mladostne   erotike,  polegle so se bile mladeniške
*) Stritar v I. letniku dunajskega in IX. ljubljanskega, a Leveč v XI. letniku ljubljanskega »Zvona«.
3*4
Književna poročila.
strasti, toda nadomestila so jih blažja, nežnejša, če hočete, tudi svetejša, a zato nič menj globoka in iskrena čustva, in pesmi, v katerih je tem čustvom dal duška, smemo prištevati najlepšim cvetom ne samo Levstikove, ampak sploh slovenske muze. Tukaj so mi na misli n. pr. »Preprostega otroka molitev*, »Grešnikova molitev«, »Naša vas«, »Srnica«, »Siničja tožba* in nekatere >y Otročje igre v pesencah*. V mnogih poezijah veje duh toli istinite pobožnosti, da sem živo uverjen, da le-ta ni bila Levstiku samo pesniški nakit, ampak da je bila bistveno spojena z njegovim značajem. Že z ozirom na to novo stran Levstikovega pesnikovanja Stritarjeva karakteristika ni mogla biti popolna.
Rekel sem že, da ne namerjam obširneje pisati o pesniku samem, zlasti ne napisati temeljitejše študije o toli razsežnem pesniškem delovanji, za katero bi trebalo malo več časa in resnejših priprav, nego sem si jih mogel privoščiti jaz. A dovoljeno mi bodi izreči opazko, ki si mi je vrinila iz dosedanjega čitanja. Erotiška čustva niso najkrepkejša stran Levstikovega čustvovanja; zato pa so ljubovne pesmi, zlasti prve dobe, (zv. I., 46 — 65) iz večine nekam medle, nekatere kakor „Lepe oči" (L, 47) naravnost banalne. To je menda čutil tudi pesnik sam, zakaj izmed 24 pesmij, posvečenih Toni, objavil jih je samo 7 (glej kazalo), iz istih 7 tudi sam priredil za namerjano izdajo; med temi sedmimi pa je pač nekaj izbornih. (»Prvi poljub*, »Otvi*). Ne da bi bil potanje poučen o Levstikovih zasebnih razmerah, sodeč samo po poezijah, dejal bi, da ga je Eros samo jedenkrat preobladal z elementarno silo, a to že za moške dobe. Proizvodov, tej ljubezni posvečenih, več je nego 40, izmed njih samo okolo 16 ni bilo še objavljenih niti predelanih za natisek. Istinita moška strast jih naudaja. V dolgi vrsti teh pesmij (gl. I,, 71 —118) se nam kaže kakor v poetiški povesti razvitek in konec vsega ljubovnega razmerja. Ne motimo se menda, če trdimo, da je bil Levstik igrača praktični devici, kateri se je pač laskalo, da jo opeva mož, ki je bil že tedaj pesnik na glasu; toda. resnih namenov imeti z možem, četudi glasovitim, a brez petič in brez stalne službe, to ji ni kazalo. To bridko spoznanje, sodim, pripomoglo je poleg sovražnega preganjanja in gmotnih stisk največ do tega, da so Levstiku tedaj za dolgo klonile peroti. — Če pa je naše domnevanje osnovano, ondu je gotovo, da baš Franjin ciklus završuje prvo, e r o t i š k o dobo pesniškega delovanja; o erotiških proizvodih poznejše dobe pa skoro ni da bi govoril, zakaj semkaj vender ne moremo šteti kitice: »Nadgrobni kamen*, kije pač ponesrečena inačica nadgrobnega izvirnika; vsaj meni se vidi zadnja vrstica »Njemu srce poka* zelo navadna. —
Toda dovolj ugibanja, ne prehitevajmo gosp. izdajatelja, ki izvestno završi zbrana dela Levstikova s podrobnim životopisom pesnikovim, da nam bode olajšano globlje razumevanje njegovih del.
Književna poročila.
315
Radi pritegnemo g. izdajatelju, ki imenuje v »Zvonu« (XI., 12.) »Otročje igre v pesencah« nedosežne, ker menimo, da se ta nedosežnost nanaša na njih srčni humor, nežnočutnost in tehniško dovršenost. Ali navzlic precej obilemu tolmaču, ki ga jim je dodal že Levstik sam v »Vrtci«, vender še marsičesa v njih ni umeti lahko. Se teže bi bilo najti vodilno misel vsaki teh pesenc, in nekatere imajo samo zmisel kot posnemanke takih narodnih kitic, kakeršnih še vse polno živi med nami, ki jih cesto že sami ne umejemo; le-te" so ali izraz narodne dovtipnosti, šegavosti in bistroumja (»Malo tacih mož«, »Gosli*, »Kako je v Korotani*), ali pa imajo morda celo kaj mitološkega jedra (»Kadar otrok lovi luno in zvezde*, »Rimska cesta*).
Sicer pa je vredno primerjati zadnji pesmi radi njiju velike, zlasti zunanje sličnosti; nekatere vrstice se ujemajo kar doslovno. Podobno razmerje sem našel med sonetoma »Boj brez koristi* in »Družba starih oblik*; oba se namreč pričenjata z isto, skoro z istimi besedami izraženo podobo, toda vpodobljeni ideji sta pač tu in tam popolnoma različni.
v
Ze Stritar piše o svojem prijatelji (na navedenem mestu str. 64.): ,,Iz vsega, kar vidi in sliši, pije mčd, dela pesmi, iz žalosti in veselja, iz smeš-nosti in neumnosti; pije mčd, pravimo, pa tudi nekoliko strupa, kar ga je treba za brambo; kaj nima tudi čebela strupenega orožja ? Ne dražite ga torej; ostro želo ima, gorje mu, komur ga da pokusiti; srbelo in peklo ga bo, in dolgo mu bo branila med ljudi." Ali niti Stritar ni slutil, da se bodo skoraj razmere Levstiku toliko obrnile na zid; le-te so provzročile, da ni več nabiral medli, pač pa veliko strupa. Ves ta strup, pomešan z žolčem in srčno krvjo, izlil je v tiste grozno lepe poezije — ode bi jih smeli imenovati — pri katerih nas izpreletava kar mraz in strah. Včm, da se niti najboljši poznavalci Levstikovi niso od njega nždejali tolike strasti, kakeršna se razodeva v odah: »Prisega v maščevanje« in »Sovražnikom«. Toda pomisliti treba, da jih je zložil Levstik v onih hudih letih, ko ga je najhuje tepla usoda. Samo" sovraštvo in zavist bi mu ne bila mogla do živega, ali nevera prijateljev, nezvestoba najbolj ljubljenega bitja, poleg tega najhujša materijalna beda — to je bilo preveč celo za takega korenjaka, kakor je bil Levstik! Ni čudo, da je prišel z zlomljenimi krili v Ljubljano, kamor je bil imenovan meseca kimovca leta 1872. za skriptorja v licejski knjižnici. Tisti, ki so se sedaj n&dejali od njega takoj plodnega delovanja, varali so se: Levstik je bil umolknil, in šele za nekaj let mu je bolna duša okrevala toliko, da je zopet prijel za pero, menda prvič šele leta 1876. (za Tomšičev „Vrtec").                                                          .
Prav prikladno pa se d& ravno po tem prestanku dolgoletno njegovo pesnikovanje razdeliti na dve dobi: na d6bo pred tem odmorom in  na dobo
316
Listek.
za njim. Poezije druge — moške — dobe, katerih jedno stran smo že označili, razlikujejo se pač,bistveno od prejšnjih i glede" na čuvstvovanje i glede na jakost izraževanja — zum Teufel ist der Spiritus, das Phlegma ist geblieben — toda obzorje pesnikovo, katero ocenjevalci njegovi po pravici imenujejo omejeno v primeri s Prešernovim ali Stritarjevim, to je v obeh dobah bistveno isto. Že predno ga je usoda nemilo drevila semtertja, „ni si ubijal glave s pusto špekulacijo, z nerodovitnimi teorijami," a sedaj, ko se mu je posrečilo najti trajno zavetje v mirnem pristanišči, sedaj da bi se bil začel ukvarjati z visokimi problemi in onimi perečimi vprašanji in s socijamimi zagonetkami, s katerimi si beli glavo denašnje človeštvo in zlasti tudi novoddbni pisatelji, ne, za to Levstik ni bil porojen! Ljubezen do večno mlade prirode (primerjaj krasne njegove pomladnje pesmi), rodoljubje v ožjem in širšem obsegu, skrbnost za domače nuje in potrebe, to mu polni vso dušo,   vse srce, da mu ga ne preostaje prav nič za kozmopolitizem.
(Dalje prihodnjič.)
V. Bezek.
LISTEK.
Stoletnica slovenskega pisatelja. Dne" 7. velikega travna 1892. leta preteče sto let, odkar je bil v Vodmatu pri Ljubljani porojen Janez Ziegler, slavni pisatelj prvega slovenskega narodnega romana »Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov« , ki je pod imenom »Svetin« znan še dandanes med preprostim narodom. »Svetin« je prišel na svetlo leta 1836., drugič ga je dal na svetlo Ivan Tomšič leta 1881. — Ziegler je bil duhovni pomočnik najprej v Št. Kocijanu na Dolenjskem, potem pri Sv. Petru v Ljubljani, nato kurat v ljubljanski ječami ter naposled župnik v Višnji Gori, kjer je v visoki starosti umrl dne II. malega travna 1869. leta. Poleg tega, da je sestavil mnogo molitvenikov in knjig pobožne vsebine, oglasil se je Ziegler tudi pesnik v »Kranjski Čebelici« (leta 1831. in 1832.), spisal je nekdaj mnogo brano »Življenje svete Heme, brumne koroške grofinje« (leta 1839.); dalje povest »Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov« (leta 1863.) in »Kortonica, koroška deklica« (leta 1866.). Ziegler je znal v svojih povestih dejanje mično zapletati in razmo-tavati ter prijetno pripovedovati, zato je prejšnja leta preprosti na>od in zlasti šolska mladina njegove povesti slastno prebirala. Izborni pisatelj gotovo zasluži, da se ga ob stoletnici dostojno spominjamo; zatorej kanimo v prihodnjih listih priobčiti obširnejši njegov životopis.
Nove šolske knjige. Zemljepis za meščanske šole in višje razrede ljudskih šol, spisal Fr. Orožen. I. del s 13. slikami (tiskal in založil R. Milic, stane vezan 50 kr.). To je naslov prve onih šolskih knjig, katerih izdavanje je sklenil pospeševati in podpirati visoki deželni zbor kranjski, kakor je bilo to ob svojem času naznanjeno v našem listu. S to knjigo je storila slovenska šolska literatura velik korak naprej, in prav v kratkem času bode sledilo še več jednakih knjig za slovenske meščanske   šole,   katere   nam dobri   Bog le kmalu nakloni!
Književna poročila.
567
drugi na senčni strani gore, akoravno živimo jedni na pravem drugi na levem bregu tekoče vode. Kdor ne ljubi, ostane v smerti — govori svetjanez — kdor sovraži svojega brata, je vbijavec.« a)
Časten bodi spomin odličnemu   pisatelju in   rodoljubu Matiji Maj ar ju!
Dr. K.  G laser.
J)  M.  Majar v   »Nov.«   1844    »Nekaj   od  Slovencev.«
Književna poročila.
11.
Levstikovi zbrani spisi.   Uredil Frančišek Leveč. L in II. zvezek.   Poezije. Ljubljana. Ign. pl.  Kleinmayr & Fed.  Bambcrg. 18p 1.x)
(Dalje.)
Dobra tretjina vseh, skoro 450 številk obsezajočih poezij Levstikovih je takih, ki niso bile do sedaj še nikjer natisnjene. Res, da se nam ne odkriva v njih bistveno nova stran pesnikovega čustvovanja, res, da med njimi ni ravno mnogo umotvorov prve vrste, toda prav navadnih, malovrednih je tudi jako malo. Možno, da mnoge izmed teh poezij, katere je g. izdajatelj v »Kazalu« zabeležil z zvezdico, bas ne poveličujejo pesnikove slave, možno, da bi jih Levstik sam ne bil nikoli dal med ljudi ; vsaj večine njih ne vidimo v »Kazalu« opremljene z ležeče tiskano letnico 1876, kar nam svedoči, da jih Levstik sam ni odločil za izdajo svojih pesmij, katero je prirejal omenjenega leta: vender je g. izdajatelj pogodil pravo, da jih je objavil vse ter uvrstil na priličnih mestih med druge že prej kjerkoli ti. skane pesmi. Po njih se nam šele prav jasno razodeva pesnikovo delovanje, zlasti one nas tako rekoč uvajajo v pesnikovo delavnico. Zakaj pesnik jih v prvi vrsti ni namenil javnosti, ampak zlagal jih je samemu sebi in v mnogih izmed njih je gotovo slobodneje dal duška svojim čustvom nego v onih, ki se jih je bil odločil podati občinstvu in jih je, kakor je znano, pilil skrbneje nego katerikoli pesnik slovenski. Kolikor je g. izdajatelju pripuščala njegova razdelitev Levstikovih poezij, osno-
l)  Obili službeni posli so  ovirali g. prof. Bežka, da ni že v 6. št. nadaljeval svojega poročila.                                                                                                                           Ured.
30*
568                                                       Književna poročila.
vana z ozirom na obične pesniške oblike in kategorije, uvrstil je one nam nove pesmi med stare znanke kolikor možno v kronološkem redu, tako da nam oboje skupaj, nanizane v krasne kite, podajajo skoro dnevnik pesnikov ter nam vsaj v velikih potezah živo predočujejo pesnikovo življenje po njega glavnih dobah.
Stalne pesniške oblike, kakeršnih ima vse vprek Prešeren, niso ugajale Levstiku. Zakaj ne? Odgovarja nam g. izdajatelj sam, pišoč v dunajskega »Zvona« letniku 1879., str. 261., da je Preščren sin romantiške šole in da ima od nemških romantikov svoje stance in tercine, svoje sonete in balade, svoje asonance in gazele, svoje epigrame in nibelunške kitice, iz kratka: svojo obliko. Menda se ne motimo, ako trdimo, da so bili ti nazori tudi Levstikovi, s katerim je bil g. izdajatelj tedaj v tesni zvezi; n e s a m 6 duh in vsebina, tudi oblika naj bi bila pristno slovenska; niti ni tvoril Levstik heksametrov in distihov, ki po njega mnenji ne prijajo slovenski metriki.
Toda omilila se mu je jedna izmed navedenih stalnih oblik, to je ona, v kateri smo po Stritarjevi sodbi prekosili ošabnega soseda, namreč sonet. Sonetna pesem je ona čudovita posoda — Prokrustovi postelji jo je nekdo primerjal; gl. Stritarja v Preščrnovi izdaji (1866. leta) na str. 38. — za katero podaja snov pesniku fantazija, a ureja jo pesnik ter prilikuje tesni posodi z ostrim razumom. Srce in glava harmonično tekmujeta v sonetnem pesniku. Zato pa si najdemo hrane v sonetu i srcu i glavi; domiselnost se nam vzigrava v podobi, sočutnost našo vzbuja prispodobljeni predmet, a razum se nam zabava, ko išče medsebojne zveze med podobo in predmetom. Tako in nič drugače je menda tolmačiti tisto trditev, da je sonet le prijetna pesniška igrača. Baš to vzajemno delovanje srca z razumom je, sodim, zlasti godilo Levstiku, zakaj on ni bil samo rahločuten pesnik, ampak tudi bistromiseln razumnik. Toda zelo verjetno je, da je venderle nanj  vplival v tem oziru tudi vzgled Preščrnov.
Zbirka sonetov je izdatno narasla v novi izdaji. Poleg starih znancev iz »Mladike* in štirih drugje objavljenih nahajamo tu 28 sonetov, vzetih iz rokopisov. Razven ljubovnih in slovstveno - zabavljivih jih je nekaj splošnega obsega, jeden vesele (»Bodimo veseli!«), sicer pa resne vsebine.
Citajoč Levstikove sonete, vzporejamo jih nehote" Prešernovim sonetom, a primerjajoč jih, zlasti ljubovne, šele iskreno čutimo, kako prav govori Stritar v svoji analizi Prešernovih sonetov, ko ga ne more dosti proslaviti baš zaradi sonetov. Res je, da je v zunanji obliki nadkrilil Levstik Prešerna; možno tudi, da doseza ali celo prekaša Prešerna v jasni plastiki svojih podob  —  v  drugih pesmih ;   v sonetih   ljubovne   vsebine gotovo
Književna poročila.                                                       569
n e. Tu se nam kaže Prešeren v vsi svoji genijalnosti, in proti njegovim sonetom se nam vidijo erotiški sonetje   Levstikovi uprav medli. *)
Izvrstno pa so mu uspeli slovstveno-zabavljivi sonetje, in dostojno se ž njimi vzporeja Prešernu in Stritarju. Ta trojica nam je dejanski pokazala, kako" izborno se da uporabljati stereotipna ta oblika v satir iške zvrhe. V tem sonetskem genru se ponaša oskromna naša književnost s pravimi biseri. Treba nam ni poudarjati, da so nam tu na mislih Prešernovi »Al prav se piše kau/a ali kafha«, »Ne bod'mo šalobarde«, »Apel podobo na ogled postavi« in Stritarjevi »Dunajski soneti«. Toda nič menj se ne odlikujejo Levstikovi satiriški sonetje i po kipečem temperamentu in bumorji i po kre-menitem jeziku. Ne moremo si kaj, da ne bi še posebno omenili »Tovornika« (I. 215); tu je podoba toli slikovita, a ujema med njo in glavno mislijo toli nepričakovana, toda resnična, da se neizbrisno vtisne čitalcu v spomin.
V obče obiluje nova izdaja z dosedaj še nenatisnjenimi proizvodi sa-tiriškega, zlasti slovstveno - zabavljivega obsega. Poleg mnogih zabavljic in pušic (dasi jih je g. izdajatelj izpustil precejšnje število iz tehtnih vzrokov) in poleg korenito prenarejene, dasi nedovršene »Ježe na Parnas« nahajamo v II. zvezku celo novo  satiro   »Ljudski  glas«.2)
Citajočemu te Levstikove satire ti zopet nehote" preskočijo misli na Prešernovo »Novo pisarijo« in na njega zabavljive napise. Težko bi bilo odločiti, kateremu izmed obeh satirikov je bila priroda podelila več soli in dovtip-nosti; toda ne da se tajiti, da baš za satiro usposablja Levstika mimo Prešerna temeljitejša izobraženost v vseh rečeh, ki se dostajejo slovenstva, zlasti tudi temeljitejše znanje jezika in večja dovršenost zunanje oblike in pa morda
*) Nenavadno hibo kaže „Nagla usoda". Za divno, skrbno naslikano podobo — nenadni zžisip starega Herkulana  — nastopa druga podoba :
Tak 6 v narodi časi hrup se vname: Vse mesto spi,  drže" zapore ključi; Kar vzdrami strel, rop6t ljudi iz spanja A kam da meri i prva i druga podoba,  odkrivajo nam zadnji  trije  verzi:
Takd prišla ljubezen bridka name, Iz mirnosti vsakdanjega dejanja, V gorje" pehnila me je,  v noč brez luči. Nekoliko   menj  bi bilo   tukaj nekoliko  več!  Druga podoba samo slabi  vtisek prve in kazi splošni učinek  pesmi.
2) ,,Ta pereča satira na naše časnikarje in pesnike" je menda jeden najnovejših, če ne najzadnji proizvod Levstikove muze. Prirojena mu narav, prirojeni mu koleriški temperament, katerega so še zlasti razpasle nepovoljne zasebne in obče razmere, pa tudi jednostranska jezičarska izobraženost — vse to je tiralo Levstika čimdalje bolj na satiriško polje. Pomisliti treba tudi, da je pesnik prestopal v ono dobo, ko človeka mine dušna prožnost in se ga rad poloti pesimizem.
57°
Književna poročila.
tudi večja — moralna resnoba Navzlic vsem tem prednostim pa je zabredel Levstik v h<ibe, ki nemalo zmanjšujejo efekt njegovih satir. Da bodemo konkretnejši, govorimo najprej o »Ljudskem' Glasu«. Ne rečemo, da bi bil tii streljal Levstik s topovi na vrabce; zakaj dasi Suhodobnik in njega družba res niso bili vredni takega umotvora, pesnik je venderle vddel razširiti tesni okvir s tem, da se je postavil na širše stališče in privzel v to satiro sploh vse slovenske »pisače«. To je ista misel, katero je v mojsterskem zlogu izrazil v uvodu kritiki slovstvene zgodovine Kleinmavrjeve (»Slovenski pisači« i. t. d.), in ista misel se vrača v besedah, katere je (menda leta 1889. gl. »Lj. Zvon« XI., str 19.) zapisal v imeni »Vrtčevega« uredništva, (prim. »Zvon« XI. na m. rečenem). Toda druge hibe kaze" »Ljudski Glas«. Jezik, ki je tako umeven v drugih poezijah Levstikovih, ima tukaj navzlic vsem posebnostim premnogo nenavadnih in neznanih besed in rekel, zlog je jedernat do nejasnosti, rečenice cesto prikrito merijo na razmere in osebe, ki niso obče znane, nejasen je časih pomen »splošnih lic« (Sodigoj, Btadonja, Rezimer, Zlogolk, Goli sin i. t. d.J, pri katerih tolmačenji tudi etimologija vselej ne pomaga (Onobolj). Da bi bila splošna ta lica samo za nakit in zaradi večje mnogovrstnosti, ta misel se ne strinja z znano Levstikovo tankovestnostjo in natančnostjo ; le-ta nas mnogo bolj nagiblje k mnenju, da Levstik ni zastonj svojih poezij pilil »nonum in annum,« ampak da je marsikaj položil vanje, kar se umika pro fanskim očtšm in kar bodo izgrebli le polagoma njega poznavatelji. — Iz kratka: »Ljudski Glas« je takšen, da ti ga je treba citati dvakrat, trikrat in še večkrat, predno mu prideš do živega, dasi je osnutek dosti prezoren in jako preprost. Obtorej pa se ni nadejati, da bi se »Ljudski Glas« omilil širšemu občinstvu, katero išče v berilu lahkega, breznapornega užitka. Mnogo bolje je včdel ustreči splošnemu ukusu Prešeren z »Novo pisarijo*. Dobro došel pa bode »Ljudski Glas«, s primernim tolmačem sevčda, poetikam za srednje šole.
»Ježa na Parnas« v predelani obliki ima poleg zgoraj naštetih nedo-statkov še nekaj drugih, a glavna nje hiba je ta, da je grozno raztegnjena. Levstik jo je osnoval tako na široko in je tako razpredel vsako posamičnost, da je pri tem delu sam onemogel: »Ježa* je ostala »torso«. Dalje se je Levstik v tej satiri preveč udal načelu, da »naturalia non sunt turpia«. Nečemo poudarjati — premalostno bi bilo —, da ima Levstik v obče preohlapne nazore o naturalnosti; saj je v satiri marsikaj smčtno, kar ostalemu pesništvu ni, to biva že v njenem značaji, in tudi »Nova pisarija« se ne odlikuje po Bog v6 kako finem dijalogu. Toda »sunt certi denique fines(<. V »Ježi« pa je več kot preveč kosmatink take vrste, kakeršnim moderni nazori o spodobnosti zapirajo pot v olikano družbo.   Te slabosti Levstikove
Književna poročila.
571
nam je žal tem bolj, ker smo uverjeni, da je imel dovolj prirojene šega-vosti in dovtipnosti in da mu ni bilo treba sezati po takem nadomestilu prave soli in nepokvarjenega humorja.
Izvestno nam je g. izdajatelj ustregel, da je nedovršeni »Ježi« dodal konec po prvi izdaji z leta 1854. Ali umestneje bi bilo, da bi bil dal natisniti najprej vso »Ježo« po prvi izdaji in pridel kot dodatek preosnutek z leta 1861. Zakaj v prvotni obliki je »Ježa« celoten umotvor, do katerega imajo naročniki Levstikovih del tem večjo pravico, ker prve izdaje že ni dobiti.                                         .    •.      .,   , .._,                          V. Bezek.
(Dalje prihodnjič.]
VI.
Slavjanskoe obozrenije.
Istoriko-literaturnyj i političeskij zurnal.   St. Peterburg.   Redaktor-izdatelj
A. Budilovič.
Strašilo panslavizma plaši ves svet in zabavlja tudi nekatere nevedne Slovane; ali kaj vidite, če se ozirate po občeslovanskih podjetjih? Pri Cehih, ki so bili v našo dobo v slovanskem vprašanji vedno najbolj napredni, izdajal je E. Jelinek v letih 1881. —1887. dobro uredovani »Slo-vanskj sbornik«, ali ker tako močen založnik, kakor je J. Otto, ni hotel dalje trpeti škode, moral ga je opustiti. Že leta 1877. so osnovali nekateri praški knjigotrgovski pomočniki »Slovanskj katalog bibliografickj« (nadpisi so bili tudi francoski) z velikimi žrtvami, ali tudi ti so morali končati s petim letnikom. Torej niti tako koristna in potrebna kulturna podjetja se ne morejo držati. Ali kakor navadno, lahko bi se reklo: Cehi so majhen narod in sploh niso zato, da bi igrali v slovanstvu prvo vlogo v čemkoli. Pojdimo tedaj k Rusom! Dogodki na Balkanu in rusko - turška vojska so vzbudili pri njih večje zanimanje za Slovanstvo, ali tudi le za trenutek. Peterburško »Slavjanskoe blagotvoriteljnoe obščestvo* je izdalo tri knjige »Slavjanskega sbornika(< (leta 1875. — 77.), moskovsko dva zvezka zbornika »Rodnoe plemja^ leta 1877.; v Kijevu je začel izhajati leta 1876. »Slavjanskij Ežegodnik«, najprej ko koledar, potem ko popularno-znanstveni zbornik in zborniček,  ali leta   1884.  je zaspal tudi ta.
Sreče po takem slovanstvo nima tudi na Ruskem, v veliki in mogočni državi, za katero bi morala biti slovanska vprašanja vendar važna. Mislil bi tudi človek, da so mnogoštevilni ruski vseučiliški profesorji slovanske zgodovine in »slavjanskich narečij« že vzgojili pokolenje, ki bi se več zanimalo za svoje brate. In kaj je z onimi »slavjanofili« ? Ti nosijo vendar tako lepo ime in vsaj oni morajo biti pravi prijatelji vseh Slovanov in imajo gotovo tudi veliko veljavo v ruskem narodu.
Književna poročila.
757
stavimo v komparativu lbžai od nekega padeža na e: lbge-j^s) v stari slovenščini, pa tudi v denašnji slovenščini je mogoča oblika ložaj. V Rogeri-jevih pridigah 2.,286 se čita: za tu, de bi skuzi tu ložaj in hitrčši uslišana bila molitou. Od Trgčste imamo po takem spet Tržast, in od tega, kakor gori, Tržaščan,   tržaški.
Gorenjec pa ne govori kakor Ribničan Tržaščan, ampak TrMčan. Tudi v Wolfovem besednjaku se čita: Triestiner Teržačan, Triestinerin Ter-žačanka. Od kod je pa ta oblika ? Od Tržaščan ni, od tod bi se glasila gorenjski Tržašan, a tak6 se ne govori. Jaz mislim, da je Tržačan napravljeno kakor Ljubljančan, Kropelčan i. t. d. od Ljubljanec, Kroplec i. t. d., od Tržastec preko Tržastecjan Tržastčan brez st pred č: Tržačan. Dasi ne vem primerka za tako izpadanje, pa mislim, da je oboje dobro, Tržaščan in Tržačan.
Preden sem vedel za Tržaščan, imel sem   na mislih osnovo Tržat od umišljanega Tergectum   kakor Trsat od Tersactum.
M.   Valjavec.
Književna  poročila.
n.
Levstikovi zbrani spisi.   Uredil Frančišek Leveč. I. in LL. zvezek.   Poezije. Ljubljana. Ign. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 18pi.
(Dalje in konec.)
V oceni Levstikovih poezij bi moralo vsekakor jemati obilo prostora 6no poglavje, v katerem bi se razpravljalo o ognjeviti njegovi dikciji, o kremenitem zlogu, o divnih tropih in figurah, iz kratka, o njega jezikovni umetalnosti. Poudarjati pa bi bilo ocenjevalcu v tem poglavji zlasti to, da vse to okrasje in nakitje ni morda izposojeno tuje blago — eksotiški biseri — ampak pristna narodna svojina; narodno mišljenje preveva i vsebino i obliko ter ji druži v nerazkrojno celoto. Toda ker se ta zanimljiva vprašanja dostajejo že tudi Levstika prozajika, kritika in jezikoslovca, prihranimo si razgovor o tem predmetu dotlej, da dobimo v roke poslednja dva zvezka zbranih njegovih del. Potrebne pa se nam vidijo že sedaj neke opazke o njegovih poezijah v formalnem pogledu.
48
758
Književna poročila.
Čitajočim Levčevo izdajo se je izvestno mnogim čitateljem godilo kakor meni, da so, naslajajoč se s starimi znankami v novem krilu, radi posezali po Levstikovih pesmih iz leta 1854., po Vodnikovem »Spomeniku« i. t. d., kjer so one znanke prvič izšle ter primerjali one njih prvotni obliki; uverjen sem, da je vzbujalo to vzporejanje pri različnih čitateljih različna čustva1). Jedno mora priznati vsakdo: razloček med istimi poezijami v prvi in zadnji izdaji v formalnem pogledu je velikanski, in razmerje, kakeršno se nam tu razkriva med prvotnim licem in poznejšo obliko poezij istega pesnika, takšno razmerje, pravim, nima jednakosti v slovenskem .slovstvu. Skoro štirideset let je minilo, odkar se je oglasil Levstik na slovenskem Parnasu. Štirideset let je že samo ob sebi dolga doba; kaj pa je nam Slovencem ravno teh zadnjih štirideset let, tega nam do sedaj ni dovoljno raztolmačil še noben slovstvenik. Ravno v tem štiridesetletji se je zvršil na vseh progah slovenskega življa dni velikanski preobrat, katerega ne moremo označiti bolje nego z nazivom slovenskega preporoda. A nosilec preporodnih idej, glava preporodnega pokreta na jezikovnem polji, bil je uprav Levstik sam, in ne moremo si misliti ugodnejšega slučaja, nego je ta, da so nam baš njegove poezije v drugi izdaji merilo o čudovitem vsestranskem napredku knjižne slovenščine.
Toda kakor književni jezik v obče, tako se je silovito povzdignil pesniški jezik; tu pa grd glavna zasluga St r i t ar j u. Njega literarni pogovori, v katerih je podal mladim pesnikom skoro, rekel bi, popolno poetiko, bili so uprav epohalnega pomena. Komu bi tu, mimogrede" rečeno, ne prišla na um zanimljiva pravda o »apostrofu« ? — Poslej so slovenskim pesnikom v formalnem oziru že odkazana tesna pota, katerih se po pravici nihče ne drzne več popuščati, in Dobravčinove samovoljne skoke je občinstvo odločno odklonilo.
Da Levstik vzorno ustreza tudi najstrožjim formalnim zahtevam pesniškega jezika, to nam svedoči vsaka njegovih »poezij*. Te splošne sodbe nikakor ne podirajo nekatere malenkosti, katerih smo si nekoliko zabeležili bolj zaradi »kurijozitete«. One tak6 malo kaz6 splošni vtisek, da se ti res vidijo, kakor bi bile zaradi lepšega, kakor tisti črni oblepki, katere so si prilepljale časih ženske na obraz, da se je tem bolj odlikovala belota njih kože.
Omenjenim »malenkostimc< prištevamo nekaj nepravilnih stikov, n. pr. vodica — gredica (I. 24. kot zaporedna stika, tudi I. 31. gredico — vodico); ribice - deklice, plavajo — kopajo (I. 25. v isti kitici, a navskrižno);  ljubiva — vidiva (I.   26.  navskrižno).   —  Neke nepravilnosti v
*) Prim.  letošnjega  ,,Zvona"  2.  številko, str.   118.   in   119.
Književna poročila
759
pesmi »Na Pivki* (I. 67.) ne omenjam, ker nje zlagatelj Prost in menda vender ni Levstik. G. izdajatelj je to prezrl, kakor je tudi to pesem napačno opremil z zvezdico, češ, da doslej še ni bila tiskana, zakaj izšla je v prvem »Zvonu« Stritarjevem na strani 250. pod naslovom »Drobne pesmi*. ) Ugasuje — opasuje (I. 70. navskrižno); vglajena — senčnica — deldica (I. 72. zaporedno); nikdar — dar (I. 83. zaporedno); minilo — tonilo (I. 114. navskr.), kolere — dežele" (I. 193.) i. t. d. — Niti tega ne moremo šteti Levstiku v zlo, da se ni tak6 strogo, recimo pedantiški kakor Stritar, ogibal apostrofa, zlasti ker mu le-ta nadomešča samo lahke samoglasnike, iz večine nepoudarjen i. Nekaj primerov: T. 49.: Poljuba dva al' tri podat' — Al' vzčti dovolila; I. 60.: Vse zastonj so, vse 'zgubljene; I. 144.: Ker se tu svet' Rok praznuje; istodi: Torej množ'ca vas je zbrana; I. 161.: Bog se izmislit' ne" lepšega znal; I. 59.: Kak' sem bil neskončno srečen. — Toda tega bodi dovdlj; gospoda čitatelji mi bodo vedeli hvalo, ako ne gomilim dalje teh in podobnih primerov, dasi mi je znano, da je baš v popolnem naštevanji take in jednake drobnjave (tudi tiskovnih pomot 1) dober del dandanes obljubljene filološko-kritiške akribije. Veliko zanimlji-vejše in hvaležnejše delo bi se mi videlo vsestranski proučiti prednosti Levstikove oblike, nje finosti, očite in prikrite, in napisati o teh razpravo ; a temu bi trebalo mnogo mnogo časa. »Wenn die Konige baun, haben die Karrner zu thun«. Iz naših vzgledov in takisto iz samosvojega čitanja pa so se čitatelji izvestno uverili, da so navedeni nedostatki res čisto neznatni in nam ne mogo zagreniti krasnega užitka.
Našel pa sem prav cesto v Levstikovih poezijah drugo hibo, katera je izpahovanju samoglasnikov, apostrofu, uprav nasprotna, a je časih znatnejša od one — jaz menim hijat med besedami. Primerja pa se hijat Levstiku tako cesto, da treba sklepati iz te pogostosti, ka se ga niti ni zavedal kot hibe, ki j e dostikrat mnogo slaboglasnej ša negoli apostrof. In čudno, zavedal se ga ni niti nežnosluhi in tankouhi Stritar, kateremu je bil apostrof tolika gnusoba, da mu je napovedal boj do zatora ter ga je res tudi uničil. Meni vsaj ni znano, da bi se bil Stritar kakorkoli izjavil o hijatu med besedami. Da pa je Stritar zagrešil prilično malo hijatov, to pač priča o prirojenem mu čustvu za blagoglasnost. — V šolah pa so nas pitali s preprostim naukom, da v slovenščini je s met en, na obrat no kakor v klasiških jezicih, hijat med besedami, dočim se odpravlja sredi besed. Doslej menda prvi in jedini je tu pogodil pravo Skrabec ; jako točno,   toda    kakor   dokazujejo uprav Levstikove poezije, brezuspešno,
1) Sicer pa so kitice „Drobnih pesmij" v „Zvonu" nekoliko drugače razdeljene in sicer tako, da omenjena nepravilnost izgine. Poslednjih dveh kitic pesmi „Na Pivki" v  ,,Zvonu"  nisem našel.
48*
760
Književna poročila.
dokazal je, da slovenščini, ki ne trpi hijata sredi besed, ne more ustrezati ni hijat med besedami. Na dotičnem mestu (Cvetje, I. 8.) pa razločuje tudi razne vrste hijatov ter navaja tri, kateri se mu vidijo sosebno slaboglasni. Oglejmo si jih tudi mi, ker stvar ni samo važna za naše vprašanje, ampak tudi načelno.
Najprej se Skrabcu vidi zlasti slaboglasen hijat, »keder stoji glasnik pred tistim kratkim u, ki ga naš narod od nekedaj — gotovo vsaj že čez 300 let — za v (na zapadu kakor angleški w) izgovarja, ki ga pa naši pesniki po zdaj navadni Metelkotovi pisavi za zlog štejejo. Prim. Jenko, pesmi, str. 45., kit.  2 :   »Tam se nad gorami — Našim' bo ustavil.*   —
»Jako   neprijeten je nadalje   hijat mej   dvema   kratkima   nepoudarje-nima glasnikoma, keder stoji eden   od njiju namesti   dolgega poudarjenega. Dva taka   hijata imata ostala   dva verza ravno omenjene kitice:    »V zlato se obleko — Zarjino opravil.*   Neblagoglasen je še  posebno poslednji, ker se začenja druga beseda s tistim glasnikom, s katerim se prejšnja končava.«
Naposled se zdi Skrabcu zlasti neprijeten tudi hijat za nedoločnim ali polglasnim 1 in ii; prim. Jenko, str. 89., posl. kit.: »V tebi odseva — Vsacega dneva — Svit se mi ali tema —« ; str. 117., posl. kit: »Legla je, pa ni več vstala — V Bogu osmi dan zaspala*. — Navedeni članek Skrabčev je pa imeniten in čitanja vreden tudi zategadelj, ker navaja pomočke, kako naj bi se naši pesniki izogibali hijata.
V Levstiku nahajamo vse tri vrste, ravnokar   grajanih hijatov.   Takoj na prvi strani:   »Pesnij«   (I.   n.)   nahajamo   te-le primere:   Misel skrita iz srca; Z njimi so od nekdaj  glavo — Ovijali ti možje; Ovne tolste na oltar; Kaj bi li   od   mene  vzela ?;    Če utegne  ti vgoditi.   — I.  12.:    Srce si mi obudila; Svet mi ž njimi  osladila. — I.   16.:  Pesen   te ne obogati; — Vsa uvene zelenina. — I.   17.;   Le izguba   i   zamuda.  — I.   18.:   Mir po delu uživajte, a v prvi   izdaji  bolje:   Zaželjeni   mir  vživajte. — I.  20.:  Vijolice glavo občšale spet;   Ozira v gore se i ravne   širjave  —  V   drevesno ozira se brstje mlado.   —   I.  28.: Ki trd<5 sreč užgejo.   — I.  30.:  V brstji skačejo okoli.  — Svitlost se bo dneva unela. — I. 59.: Ure, dni i vse noči. I.  73.: Ce mi ugasne ali ne (čitaj jambiški).   — I.  85.:  Diši izprelepo.   — I.   101.:   Ce zlatocvetno nje telo   odbral.  — I.   103.:   Povčj,   kedaj oko o meni tvoje.  — I.   106.:   Ter dušo mladi i telo\ — Medli i kipi, omaguje. I.   120,:   V   gostej   šumi   izgubljen.   —   I.   138.: Už^ se jutri iznevčri.   — I.  139.: Smrt bi utegnila priti. —  I.   144.: Svoje mu uho odprl (č. troha-jično).  — I.   163.:  Ako v oččh se ujame oko. — I.   168.: I zato oziramo se k Tebi.   — Sinidzezo   pa   sem si zabeležil   samo jedno,   namreč I.   169, kjer se nahaja   poleg   hudega hijata:   I blede mu um   se od  vročine   hude" (čitaj: se^od).
Književna poročila.
761
Toda čermi bi kopičil primere, saj jih čitatelji najdejo skoro na vsaki strani, po jednega, pa tudi po več, kolikor toliko zevajočih. Zehm in upam samo, da bi te opazke o hijatu Skrabčevemu nauku, katerega so doslej vsi pesniki naši z Levstikom vred tako temeljito — prezirali, pomogle vsaj nekoliko do zaslužene veljave.
Živo čutim, da bi se o Levstikovih poezijah utegnila zastaviti še mnoga vprašanja, katera bi pristojalo rešiti vestnemu ocenjevalcu, n. pr.: ali nam bolje ugaja poslednja redakcija njegovih poezij ali prvotna; kako da sodimo o pesnikovih slovniških posebnostih,x) o cesti porabi »knittel-verzov« v šaljivkah in puščicah i. t. d. Toda nekoliko so o teh vprašanjih razpravljali drugi poročevalci in tudi pisatelj teh vrstic sam v podlistku letošnjega »Slov. Naroda«, v 90. in sledečih številkah, nekoliko nam nanese morda še prilika razgovor o tej ali oni točki, kadar izideta še poslednja zvezka Levstikovih del. Vrhu tega so nam itak preko mere narasle pripomnje o Levstikovih poezijah, ki bi imele biti po prvotnem našem načrtu sam6 uvod glavnemu predmetu naše razpravice, oceai Levčeve izdaje. Te opomnje pa priobčimo v prihodnji  številki.             V. Bezek.
*) Evo jih nekaj: perut poleg per<?t; grozdijčje, Šmarijno goro; po staži suhej; z vlasci nam. lasci; vetrova, valove, kristjana, zvezdarjč, Tatarje, Tatar<», norn. pl.; očesi mokre" (I. 54) ležam dat. pl. ; v jutranj žar I. 95; mi, vi, nam. me, ve; jedva srce (nom, sing.) j eden (namreč up. accus. sing.) kupi I, 23; driiže nam. družijo; orodnik brez predloga; pojiti z rodilnikom : Pojil bi cve"t vode" hladeče I, 40.
Češka književnost.
Piše J. L. (Konec.)
Češka književnost se je razvila v poslednjih dvajsetih letih tako mogočno, da se ji mora čuditi vsakdo, komur je znano, da je iz nova oživela pred 100—120 leti in da so bile še pred 45 leti samo osnovne šole po kmetih češke. Mesta so namreč imela le nemške šole, čeških srednjih šol ni bilo. Sedaj imamo češko vseučilišče, češko politehniko, 16 realnih gimnazij, 24 gimnazij, 11 realek, n učiteljišč in 1 višjo dekliško šolo. Na vseh teh učiliščih je nemščina neobligaten predmet in vsi predmetje se raz-lagajo le češki.
Rekel sem, da je treba za pravo poznanje češke književnosti poznati tudi mnogo   takih   okolnostij,   katere   pospešujejo nje razvoj,   in da je med
^
48
Književna poročila.
Književna  poročila. i.
Levstikovi zbrani spisi.   Uredil Frančišek Leveč. I. in II. zvezek.   Poezije. Ljtibljana. Ign. pl. Kleinmayr & Fed.  Bamberg. i8pi.
Poziv na naročbo Levstikovih zbranih spisov, katerega je izdala knjigarna Ign. pl. Kleinmavr & Fed. Barnberg o Božiči predlanskega leta, okon-čaval se je s ponosnim obetom, da dobodemo z Levstikom v izdaji prof. Levca »kritično in spretno urejeno zbirko, kakeršne Slovenci doslej gotovo še niso imeli.« Da se to obetanje do pičice uresniči, o tem nam je jamčilo izdajateljevo ime ; ne samo da prof. Leveč že iz davna slovi med nami za najspretnejšega životopisca in slovstvenika, ki je i po prirojenem daru i po dosedanjih študijah i kot mnogoletni bivši urednik prvega našega leposlovnega lista tako rekoč predestinovan in pozvan — sit venia stiku —, da nam napiše povestnico našega slovstva. Se bolj pa je usposabljalo prof. Levca za izdajateljski posel to, da je mnogo let zaupno občeval z Levstikom ter bil ud tiste družbe, ki je bila dolgo jedini naš slovstveni klub, a nje središče in preročišče — Levstik. Baš prof. Leveč in morda on jedini združuje vsa ona svojstva, katerih je bilo treba izdajatelju Levstikove pesniške ostaline.
In  prof.  Leveč je do cela opravičil nadeje slovenskega občinstva.   Priznati treba,  da so v obče   >yLevstikovi zbrani   spisi*  prva zbirka slovenska, ki ustreza   načelom,  po katerih  že iz davna   književniki   omikanih  narodov prirejajo izdaje   klasikov   starih in novih.    Ako   si   navzlic   tej  splošni hvali dovoljujem   nekatere   pripomnje, naj se lete ne zmatrajo  kot nezadovoljivo? godrnjavo,    dlakocepno   kritikačenje;    nego smetne in umestne se mi vidijo zategadelj,   ker se Slovenci   še   vedno   nismo   sporazumeli o nazorih,   o   katerih so drugje"  že   davno jedini,   namreč   kako   prirejajmo   za   nove   izdaje oskromno številce boljših svojih  pisateljev.  Dakako sta že Smole  in Prešeren ubrala v  Vodnikovi   izdaji jedino pravo pot,   izjavljajoča v   »Opombi*,   »de so  Vodnikove  pesmi  ino  druge  pisarije   tukaj  ravno   tako natisnjene,  kakor jih je on zapisal.  Nič se ni prenaredilo, nič popravilo.  To se ljudem opomni, ki bi jim morebiti  kakšina čerka, kakšin udar, pogolt al kakšina beseda  se prav ne zdela.«   (Pesme Valentina Vodnika.   V  Ljubljani   1840).    Toda  ker se navzlic vsem mukotrpnim naporom niti do denašnjega dne" nismo popeli do toli zaželene pravopisne stalnosti in jedinosti,  možna je pri nas še vedno struja,  ki   sledi   celo   nasprotno   načelo,   naj  se   starejši   pisatelji  popravljajo po  onem pravopisu, ki je baš navaden za časa izdaje, in tej struji je pripadal uprav  tudi — Levstik,  če je res, daje on  priredil  tekst za Jurčič-Stritarjevo
Književna poročila.                                                         49
izdajo. Ker sem te krive nazore obširno pobijal v »Dom in Svetu« (IV. L, št. 10), ocenjujoč Wiesthalerjevo izdajo Vodnikovih pesmij, in ker mojih ondotnih trditev doslej nihče še ni ovrgel, naj gospodo čitatelje tukaj samo opozorim  nanje,  ne  da bi mi  bilo treba premlevati že dognane stvari.
Po vsem tem mi niti ni treba omenjati, da je Leveč odločen pristaš novodobne, kritiške metode; v %Tolmači* tretjemu zvezku (Proza L), ki je v tem času tudi že izšel, predno smo završili poročilo o prvih dveh »poe-tiških« zvezkih, izjavlja naravnost, »da pisave Levstikovi prozi v III., IV. in V. zvezku v ničemer ni izpreminjal, ampak daje vse spise tiskal tak6, kakor jih je našel pisane v rokopisu ali pa tiskane po raznih knjigah in časopisih. Nepopravljene je pustil celč takšne oblike, ki so ali se nam zde dandanes napačne (navedeni so primeri). Celo takšne besede, ki jih je Levstik^ razna leta pisal različno (n. pr. nisem, nejsem, nijsem, nesem; serce, srce), bereš v tej knjigi, tako, kakor jih je v dotičnih spisih pisal Levstik sam.* To izjavo odobrujemo od konca do kraja; takisto pristajemo malenkostnim pravopisnim popravam in p r e m e m b a m, ki imajo samo namen »branje in umevnost olajšati«, dasi se nam ne vidijo neizogibne; saj jih je opustil i sam g. izdajatelj v III. poglavji iste knjige (s Zgodovinski spisi *), ker je hotel dati bralcu priliko, »da sam spozna, kako je Levstik rabil ločila.* — Dovoljeno nam bodi, na tem mestu izreči željo, naj se napominjane iz-premembe, dostajajoče se pravopisa, opuste" tudi v zadnjih dveh zvezkih. Preprostega čitatelja, kateremu je samo do vsebine, Levstikove pravopisne in dijakritiške posebnosti ne bodo motile niti mu grenile užitka, a ved-nostnim zvrham bodo gotovo bolje ustrezale.
Toda stvar ni bila tako preprosta pri »poezijah« ; izdajatelj nas v »Tolmači« I, zvezku na str. 293. in si. z zgovornimi besedami uvaja v delavnico pesnikovo, poudarjajoč, da so rokopisi Levstikovih del nastali v dolgi dobi štiridesetih let in da je ves ta čas pesnik svoje spise, zlasti pa svoje poezije, prenarejal in prepisaval, »tako da imamo o nekaterih pesnih deset do petnajst inačic* Kakšen pot je bilo tu ubrati? Da bi bilo najbolje natisniti vse varijante, kakor zahteva kritiška metoda, priznava g. izdajatelj sam, a zajedno dostavlja, da bi bilo to obseg knjige podvojilo in ž njim tudi nje ceno, ki je za naše razmere itak precej visoka.
Pri takih težavnih razmerah je po naših mislih jedino pravo, da se odloči izdajatelj povsod za najmlajšo inačico. Naravno! Kaj li je pesniška ostalina drugega nego pesnikova oporoka, in kakor poznejši oporočni list razveljavlja vse prejšnje, tako zadnja poprava pesnikova uničuje starejše varijante. Da je pa časih težko, da, celo nemogoče dognati, katera podrugačica je mlajša, katera starejša, to je znana   reč,
4
50                                                         Književna poročila.
in uprav zato je kritika o besedilu kakega pisatelja (Textkritik) najgadnejši posel jezičarski. Jeli se je moral g. izdajatelj boriti tudi s te vrste težavami, ne vemo; on vsaj nam o tem ni povedal ničesar, in iz njegovega molka sklepamo, da ni nikakor dvojil o starosti inačic. Umestno pa bi bilo morda, da nas g. izdajatelj pouči o rokopisnih razmerah s kakim pridejanim snimkom. Toda ako bi bilo tudi možno ponatisniti vse inačice, odločiti se je bilo g. izdajatelju povsod za jedno, najmlajšo seveda, katero mu je bilo potem vzprejeti v besedilo, a vse druge potisniti pod črto.
Toda g. prof. Leveč se je odločil »v poezijah« za drugo metodo, za eklektiško: »po resnem premišljevanji in večkratnem primerjanji se je odločil za to ali ono inačico ter potem pesem uvrstil v pričujočo zbirko.« — G. izdajatelju in vsem onim, ki zagovarjajo eklektiško metodo, dajem na pomislek to-le: Pri tej metodi se utegne pripetiti in se gotovo tudi cesto pripeti, da se vzprejmejo v isto pesem varijante iz različnih d6b; tedaj pa je neizogibna posledica,, da pesem ne kaže niti istega pečata, katerega ji je udaril pesnik mladenič, niti onega lica, katero ji je namenil pesnik mož in starec; iz kratka: pesem lahko dobi po roki izdajateljevi celo drugačen kolorit, kakeršnega bi ji pesnik — stvaritelj ne bil udehnil.
V »poezijah* pa se je g. prof. Leveč še za korak dalje odmeknil od zgoraj označene kritiške metode, in dočim v tretjem zvezku, ki obseza že prozo, »pisateljevega jezika niti v pravopisji, niti v oblikah, niti v zlogu ali v skladnji in besednem redu ni nič prena-rejal, ampak je prepustil kritiškemu bralcu, da si sam ustvari sodbo o Levstikovi pisavi: »sledil je v »Poezijah* celo drugo maksimo. Vidi se mu, »da je nedoslednost v pisanji jedne in iste besede, ki morda ne moti bralca pri prozajičnih spisih, gotovo zoper na v pesmih. Zategadelj se je odločil v »Poezijah« za gotove stalne oblike ter je popravil po njih tiste pesmi, v katerih je Levstik še pisal takšne oblike, kakeršne je potem opustil ali premenil. Za kažipot pri tem ravnanji in uredovanji si je izvolil Levstikovo pisavo v zadnjih letih  njegovega življenja.*
Možno, da se je s tem ravnanjem in uredovanjem ustreglo malemu številu onih, ki hote' citati »Poezije« zgolj este tiski, užiti vso zbirko kot jednotno skupino; mogoče pravim: gotovo pa tega ravnanja ne more odobravati »kritiški bralec*, ki se poslej kakor prej, proučujoč jezik Levstikovih poezij, ne bode mogel zadovoljiti s to izdajo, ampak se bode moral vselej obrniti do rokopisov samih. Toda pustimo kritiškega bralca; menda še niso nam  Slovencem napočili časi, da bi  se kdo  oziral  nanj;  ali
Književna poročila.                                                         51
je pa res, da je bralcu nedoslednost jedne in iste besede zoperna v pesmih? Gotovo da v jedni in isti pesmi; ali pri r a z-nod6bnih pesmih, ki so nastale v tako dolgih presledkih — »v dolgi dobi štiridesetih let« —¦ to izvestno ni nič čudnega, celo naravno je in jako zanimljivo razsodnemu čitatelju, da ga, zasledujočega notranji napredek pesnikov od pesmi do pesmi, od dobe do d&be, pri tem podpirajo in podkrepljajo zunanji znaki — mnogovrstne in raznoobrazne pisave. Kogar veseli oblikovna jednoličnost vse zbirke, češ, da je šele po nji ustreženo zakonom o umetelni jednovitosti, ta pomisli, da ta jednovitost ni nič drugega nego fikcija, provzročena po roki izdajateljevi; a ta roka s takim uniformovanjem šiloma zabriše doberšen del značilnih individuval-nostij, po katerih se razlikuje ne samo pisatelj od pisatelja, ampak tudi umotvor od umotvora jednega in istega pisatelja, ali da govorimo z lepo podobo drugega poročevalca o Levstikovih »Poezijah«, zabriše se ona lahka rosica, katera se bliska na duševnih cveticah sleharnega pisatelja. Isti poročevalec izraža na istem mestu slično misel kakor mi, rekoč: »S strogo formalnega stališča nam res ne ugajajo raznotere oblike, ali to dobroto imajo venderle, da se v njih jasno   zrcali   pesnikovo hrepenenje  po  čimdalje višji
popolnosti,  po formalno in stvarno dovršenih   proizvodih.*
(Konec prihodnjič.)
V. BeŠek.
II.
W.   Vondrdk,   Altslovenische   Studie n   (posebni odtisek  is „Sitzungsbe-richte  der  Akademle   der    Wissenschaften, philos. - histor.   Classe", ku.
CXXII).   Wien 1890, 8\, po.
V znanem uvodu svoje znamenite knjige »Altslovenische Formenlehre in Paradigmen* je sestavil Miklosich one staroslovenske spomenike, iz katerih moramo zajemati pravo, čisto staroslovenščino. To so tako imenovani pannonski spomeniki. Naštel je sedem glagolskih in sedem cirilskih. Pa tudi ta kanon je nekoliko izpremenil svoje lice. Med pannonske spomenike namreč ne smemo uvrstiti odlomka Novgorodskega evangelija, zakaj to je staroruski spomenik (prim. Archiv fiir slav. Phil. V., 689 in X., 168), in tudi ciril-skemu macedonskemu listu ne grč ta čast, ker zaradi njegovega malega obsega in slabe netančne izdaje — list sam je nekako izginil — ni nikakor izključeno, da je morda staroruski spomenik. Zato se je pa pomnožilo število glagolskih spomenikov  pannonske   recenzije,   odkar  je  izdal  Geitler  Sinaitski
4*
io8
Književna poročila.
Književna  poročila.
i.
Levstikovi zbrani spisi.   Uredil Frančišek Leveč. I. in II. zvezek.   Poezije. Ljubljana. Ign. pl. Klelnmayr & Fed.  Bamberg. i8pi.
(Konec.)
Nasproti pa nam ni nič žal drugega ustopka, katerega je bil namenil g. izdajatelj kritiškemu čitatelju, a ga ni mogel izvršiti. G. prof. L. piše L, 295: »Zadnja leta je naš pesnik posebno čislal poudarek ali naglas ter v pisavi vsako besedo naglaševal s primernim akcentom. Želel sem to posebnost pesnikovega pisanja v poezijah ohraniti, ker sem bil prepričan, da bi tistim jezikoslovcem slovenskim, ki se pečajo s težkim vprašanjem našega naglasa, s tem nagrmadil obilo hvaležnega gradiva, zlasti ker se Levstik tudi v tem oziru ni zatajeval, da je Laščan. Toda tiskar mi je rekel, da nima toliko naglašenih črk, da bi mogel knjigo tiskati, in ker novih ni kazalo naročati, moral sem naglase večinoma opustiti in pridržal sem jih samo tamkaj, kjer so se mi zaradi dvoumnosti ali zaradi pevske mere zdeli neobhodno potrebni; marsikomu bodo še ti presedali.« —¦ Prostodušno priznavam, da sem med temi zadnjimi tudi jaz, in to iz več vzrokov. Prvič je upravičena dvojba, je li bi nudili Levstikovi spisi, zlasti poezije, jezikoslovcu, ki se bavi z naglasom, kaj porabnega gradiva; zakaj znano je, da se je Levstik menj negoli kateri drug pesnik ali pisatelj zadovoljeval s slovenščino, kakeršna je, ampak čimdalje bolj je kazal v vezani in nevezani besedi, kakšna bodi slovenščina. Nijeden pisatelj ni slovenščine bolj krotil in brzdal negoli on; in onflaj, da bi bilo nanj v tako pozni dobi (»Zadnja leta*) vplivalo domače narečje? To ni nikakor verjetno. Pač v govorici vse svoje žive dni ni mogel zatajiti Laščana, ali v pisavi — ne! Njegova slovenščina je veliko preveč osnovana po njega slovniških teorijah, veliko preveč — recimo, kozmopolitiška ali obče slovenska — nego da bi mogla imeti znatne sledove sploh kakega narečja; semtertja kak dijalektiški naglas, mrvica di-jalektiških besed in izrazov, to je vse. Za upoznavanje laškega narečja pa bi bil Levstik celo nezanesljiv vir in v svojih poezijah še bolj nego v prozi. Saj je tudi on rabil pesniške sloboščine, in te priznavamo pesnikom zlasti tudi, kar se tiče naglaševanja Iz vseh teh vzrokov nekoliko dvojim o nastopni trditvi g. izdajatelja, da daje naglas Levstiku poseben kolorit in da ga more prav brati in korenito umeti samo tisti, kdor pozna velikolaško in  sploh dolenjsko narečje, kakor Prešerna samo gorenjski Slovenec.
Drugič pa so Levstikovi naglaski prejednostavni, da bi   se ž njimi   mogel    okoristiti   jezikoslovec;   ne  da bi   želeli
Književna poročila.                                                       109
tako komplikovanih dijakritiških znamenj, kakor jih zahteva za učenjaške namene P. Stanislav Skrabec, ali pritegne mi, kdor ve, kakšna znamenja je uporabljal Vuk ali kakšna uporablja akademiški hrvaški rečnik, katerega je  Daničič pričel;  podobna rabi tudi  Pleteršnikov slovar.
Sicer pa si ne morem kaj, da ne bi o tej priliki izrazil misli, katera me obhaja že davno. O naglaskih je namreč »po pameti taka sodba naša«, da jih v navadnih knjigah prav nič ni treba, v pesmih, kjer nam navadno že mera narekuje naglas, še menj nego v prozi, in da niso za nič drugega, nego da se ž njimi nepotrebno trapijo stavci. Živim jezikom ne treba nikakeršnih naglaskov, in hvala Bogii, naša slovenščina je še nekoliko živa; niti grščini za nje največje slave ni rabil akcent, ki dandanes toliko preglavice dela naši mladini, ampak vsak atiški kmet je naglašal pravilno samouk. Domislili so se ga bili aleksandrinski učenjaki šele tedaj, ko se je bilo bati, da izgubi grščina prvotno čistoto zbok tega, ker se je po svetovni državi Aleksandra Velikega izpremenila v občevalni jezik tudi barbarskim narodom. — Nikakor s tem ne trdim, da sta izreka in naglaševanje naše knjižne slovenščine ustanovljeni; ali o tem naj se uči ondu, kjer se je sploh treba tem rečem učiti: v šolah in v učnih knjigah, slovnicah, slovarjih i. t. d. O. St. Skrabec, izvestno največji — recimo, naj nam oprosti prečastiti gospod to besedo —¦ natančnež v dijakritiških znamenjih — torej Skrabec celo na platnicah v besedilu »Cvetja z vrtov sv. Frančiška* ne rabi prav nič naglaskov. Naglaski, kakeršne rabi »Ljubljanski Zvon*, utegnejo tedaj imeti veljavo za tujca ali za naše pozne potomce, ko bode sedanja slovenščina častitljivo počivala poleg sanskrtščine, stare grščine i. t. d. Toda tedanji učenjaški potomci naj si pomagajo brez naglaskov sami, kakor moramo tudi mi proučevati panonske spomenike brez  naglaskov.
Sedaj še nekaj o >¦>tolmači« samem. O njem se ne moremo izraziti drugače nego pohvalno; vsaka njega stran nam priča, kako spreten slov-stvenik je gosp. izdajatelj in kako temeljito pozna naše slovstvene od-nošaje. Na primeroma ozkem prostoru nahajaš obilico literarnih pojasnil, novic in črtic, nekoliko takih, kakeršne je vzmogel samo osebni prijatelj Levstikov, ki je dolgo let zaupno občeval ž njim. Je d i n o, kar bi mogli očitati »tolmaču«, je to, da je preskop. Radi sicer priznamo, da je uprav tolmaški posel silno siten; ko se ti je ozirati na raznouke čitatelje, treba ti biti jako opreznemu, da se ti ne bode prigovarjala na jedni strani gostobesednost, a na drugi skoposlovnost. Tudi tu je zopet »in medio virtus*, in g. izdajatelj je izkušal po pravici ubrati srednji pot. Niti v tem ne moremo grajati g. izdajatelja, da si je z ozirom na še živeče osebe nalagal  časih diskretno molčečnost:  vender ga  vse to ne more oprostiti graje,
I IO
Književna poročila.
da je tu in tam »tolmač« naravnost nedostaten. Ker sem se bal, da je ta moja sodba ¦ presubjektivna in da ji je kriva morda moja nevednost, razgovarjal sem se o tem z gospodi, ki so dobro podkovani v slovenščini, a tudi oni so mi priznali, da jih je »tolmač« večkrat pustil na cedilu. Zlasti se jim to dogajalo prav kakor meni pri »Ježi* in pri »Ljudskem Glasu«. In tu nam niso na umu namigavanja pesnikova na neke osebe in odnošaje, katerih diskretni izdajatelj ni hotel pojasniti, ampak množina maloznanih ali celo neznanih besed in rekel. Ako pa se to dogaja zelenemu lesu — slovenskim filologom — kaj počni nefi-lološko  občinstvo ?
G. izdajatelj pravi o »Ježi na Parnas« : »Levstik je to satiro na naše književne razmere sam najbolje pojasnil s svojo dodatno poezijo: ,L i s t i z 01 o m u c a'«. Prečital sem to pesem dvakrat in trikrat, toda o navedeni trditvi se mi ni dalo uveriti. »List« pač pojasnuje smer »Ježe« v obče, a ta je itak jasna; v posamičnosti se niti on ne spušča, in poleg Koseškega se izrecno omenja samo še Toman in, če se ne motimo, Josipina Turno-gradska. (,,Naj si tudi v pomoč rebro svoje družiš"). Nasprotno, dikcija te poezije je tak6 vznesena in — težavna, da bi le-ta sama potrebovala izdatnega tolmača. — Črtica o „ Velikem Grogi" bode sicer izvestno dobro došla mnogim čitateljem, toda z ostalim komentarjem o ,,Ježi", ki obseza vsega skupaj  oskromnih   n   vrstic,  ni v pravem razmerji.
Pri opazkah o „Otročjih igrah v pesencah" pogrešam pripomnje, da so vzete — če se ne motim, vse, vsaj pa večinoma, odločno ne morem trditi, ker nimam „Vrtca" pri rokah — iz „ Vrtca", kjer jih je dodal pesnik sam. Ali pa naj morda na to meri opomba izdajateljeva (II., 371.): »V „ Vrtci" jim (namreč „Otročjim igram v pesencah") je dodal te opazke" i. t. d.) Vsekakor svojina Levstikova ni označena jasno dovolj. — Nekaj nasprotnega pa se je pripetilo v III. zvezku, kjer se na str. 210.—220. tiska prav kakor ostalo Levstikovo blago prevod g. kurata A. Koblarja („Iz ruske zgodovine. Po staroruskem letopisu Nestorjevem") in cel6 dodatna njega opazka (menda izvorna): „Tako ruski stari letopisec priča o slavnej Olgi, o ka -terej Karamzin govori: „pripovedka jo imenuje zvito, grška cerkev svčto a zgodovina modro Olgo." Res čitamo v ,,tolmači" (II., 321), da „ Črtice iz ruske zgodovine", tiskane v „ Vrtci" 1879. leta, niso iz Levstikovega peresa, ampak da jih je po Nestorji priobčil g. Anton Koblar in da je Levstik nadaljeval Koblarjev prevod šele od 174. strani dalje (,,Začetek Kijevsko-Pččerskega samostana"), toda kako li pride Koblarjev prevod do tega, da se tiska pod Levstikovo firmo? Ce je hotel g. izdajatelj podati čitateljem ves „Vrtčev" prevod, naj bi bil že po tisku ločil Koblarjevo in Levstikovo svojino.  Sicer pa se nam   po jeziku sodeč vidi,  da je Koblarjev
Književna poročila.
II i
prevod Levstik pregledal. — Nekatere druge opazke o III.  zvezku hranimo za poznejši čas, ko izideta še zadnja dva zvezka Levstikove proze.
In sedaj še besedico — last, not least — o tiskovnih pogreških. Ni jih mnogo — takih, ki bi ovirali razumevanje, celo ne; vender se mi vidi, da jih je nekaj več v II. in III. zvezku, nego v L, vsekakor vsega skupaj več, nego jih je izkazanih med „tiskovnimi popravki", katerih v III. zvezku celo ni. Vender bi bilo jako želeti, da bi se kar najnatančnej e pregledali še jedenkrat vsi zvezki ter zabeležile v jednem prihodnjih zvezkov tiskovne in izdajateljeve pomote, to pa v interesu izdaje in izdajatelja samega, da ne bi se česa njemu na rovaš stavilo, kar je morda Levstikova pomota ali pa njega posebnost. Naj pojasnim to z nekaterimi vzgledi. L, 13, 7. vrstica od zdolaj čitamo: „Mati z gnezda ga izvabi"; kdo je zagrešil 2 nam. iz ali 'zt ;,Ak" se piše I , 40, 3. vst. od zdolaj brez apostrofa; L, 41 v zadnji vrstici čitamo: „Nedolžna ko lilija s polja", kjer anapestiška mera zahteva izreke: ,.lil'ja". Vrstica 6. na L, 54. str. ;,Jaz k tebi prišel bi gotovo", je vsekakor napačna, ker ji ne-dostaje jedne stope; če premenimo naglas in čitamo ,,prišel", dobimo vsaj čveterostopen granes, ki pa je pač poleg še jednega (8. od spodaj na isti strani) jedini čistojambiški; vsi drugi imajo vsaj po jeden anapest. Morda se je pred „prišel" ali pa za to besedo izpustila kaka beseda. —• L, 213., vrst. 6. (v sonetu): „V mladostnih dnevih sem vže izgubil"; jambiška mera zahteva „uže"; takisto I., 220 v zadnji vrstici „Ce ga dobiček svoj ne vzpodbada", nam. ,,uzpodbada"; II., 321, v 8. vrsti od spodaj čitaš: „Tako so se Tatare razznojili", takisto v 10. vrsti od spodaj ,,v Tatare", a v 16. vrsti od spodaj: „Tatar/i? se vele razpalili". Toda dovolj bodi primerov; v vseh teh in v mnogo drugih bi se dalo dvojiti, komu je prisoditi hibo.
V pozivu, ki ga je izdala knjigarna Kleinmavrjeva, obetajo se nam za IV. zvezek Levstikovih zbranih spisov njega ,,Kritike in znanstvene razprave" in za V. zvezek „jezikoslovne stvari"; ničesar pa nismo culi o pesnikovih pismih. Ker si ne moremo misliti, da bi se bila vsa poizgubila ali bila nalašč uničena, tedaj izrekamo upravičeno željo, naj se objavijo vsaj tista, ki so v kateremkoli oziru zanimljiva ali važna, ako so namreč sicer pripravna za javnost. Brez njih si celo" ne moremo misliti dovršene izdaje Levstikove; saj je znana resnica, da se pesnikov in sploh velikih m6ž čustvovanje in značaj na mnogo stran lepše ali vsaj pristnejše zrcali v njih zasebnem zaupnem občevanji, torej tudi v pismih, negoli v njih javnem delovanji. Da jih bode g. izdajatelj vestno porabil v svojem životopisu, o tem smo itak uverjeni.
Završujoč svoje pripomnje, prosimo še jedenkrat izrecno, naj se nam ne tolmačijo kot hudomušnosti,   ki naj  bi   kratile   priznane zasluge g. izda-
H2                                                       Književna poročila.
jatelja, ampak zmatrajo naj se kot blagohotni migljaji za zvršetek vse krasne izdaje, katera nam je uprav • na srce prirasla; in zaje dno naj se uvažijo — in to je naša še bolj iskrena želja — pri prihodnji Prešernovi izdaji.
O zunanjem lici Levstikovih zbranih spisov ni da bi govoril; lepo blago se samo hvali. Narobe: z ozirom na to, da jim je krasna njih oprava primerno podražila ceno, vzkliknil bi skoro — izvestno v zmislu Levstika samega   —  s primerno varijacijo Lessingovih granesov:
„Wir wollen weniger a u f g e p u t z t Und b i 11 i g e r gelesen sem !''
V. Bezek.
-------. —.•. m • •—-------
II.
W.   Vondrdk,   Altslovenische   Siudien   {posebni odtisek  is ,,Sitzungsbc-richte  der  Akademie   der   IVissenschaften, pliilos.- Jiistor.   C/asse", hi.
CXXII).   Wien i8po, 8°., po.
(Konec)
Glede na cod. Suprasl. je pisatelj dognal: i. da so v tem zborniku teksti različnega izvora, da tedaj ni tekst vsega zbornika od iste osebe ; 2. da se prevod jezikovno ne strinja z onim ostalih najstarejših spomenikov, da v tem prevodu ni najti stare, ampak že novejšo redakcijo; 3. ti različni teksti so nastali na bolgarskih tleh, oni odlomek pa, kateri je tudi v Clozovem glagol., bil je tukaj samo prepisan z malimi premembami. O citatih iz evangelij je dokazal, da se ne strinjajo z najstarejšim prevodom, katerega beremo v evang. Zograph. in Marian., ampak da reprezentirajo že nekoliko poznejšo redakcijo in se tedaj strinjajo bolje z evang. Ostrom. in Savino knjigo. Omeniti moram, da se v teh slučajih strinja cod. Supras. z bolgarskim Trnovskim evang., in ravno to je važno, ker evidentno dokazuje, da je domovina tem premembam Bolgarska. Isto se da reči o odlomkih iz psalmov; tudi teh je mnogo. Vondrak sicer trdi, da so ti citati iz psal. mnogo bolje ohranili prvotnejši prevod od evangelijskih, toda če primerjamo te citate različnim psalterijem, prepričamo se takoj, da se ne strinjajo povsod s starim Sinait. psalt. Naj omenim samo jeden primer ps. 136, 2 beremo v našem rokopisu na vrbbii posrede jeje obesihomiD s-bsady svoje isto tudi v rusk. Cudovskem ps. (prepis iz leta 1472.), v Sinait. ps. in v hrvaških glagolskih tekstih pa najdemo starejši prevod na vrbbii po srede jeje obesihomis  organt>ny naše.
Da so oni teksti, kateri so združeni v cod. Supr., res prestavljeni v Bolgarski, to nam dokazujejo   najbolje taki   izrazi in take  besede, katerih ni