Zlatica
obro se jp imela zlatica *) v ozkem jarki poleg histrega potoka. Po tolmiinn, zbirajočem se pod naahoribo skalo, veslali so rodni ščipavei ^ in drngi gfbieni plovci, Tzbmkivali in krtžili gladko povr5.jp. zelen-kaste, liki kristal čiste tekočine. Nad vodo so plesale in vrSele jedoodnevnice mp.j vrbovimi vršiči, iiročfcaren pajek je raztognil stojo tenko mrežo s ernre-ivx ua osam^lo brezo Oukrsij jiotoka. Mcj sivimi pečiua.mi so STigale slate postrvc in se poganjale za nmšicami; v plitrini pvi kraji vodnega žleba pod rn^o pa je predremiival suh. okovea rak. prežaje na pl^n. V vodi se je od-sevalo zlato nolncp ia modro neb6. Ia ko je polnce zatonflo za modre gorft, vzplavala jrj nrebrna Inna na ponočno nebo in svitlp zvestdo po zablest^le nad mirno zcniljo. Tedaj je luna obsevala mračni gozd ob brega nad potokom in zlatfca ?p je zibala v spanji in pžnjala sanjfi. Zjutraj jo jp vzdramil kos, pevajtfč vrh tenk*1 smreke svojo svatovsko peseni. Crnokvilemu kosu so se odzivalc p^nio^ in drnge ptic«? pevkp. In 6e je TP-ter popihnil po vrhovih visocih jelk, zašeptale so v skrivnosten šop<it. Vse to jp gledala zlatica, vse to je poslušala zlatica, zadovoljna ni bila. srečoa nJ bila. Želela si je proč, daloč proč t ptuje kraje. A to je priSlo tak4. Lastaviei, gnezdcCi pod slamnatim kr6vom v sospdnjem seln, prileteli ste in prigostoleli jasnega dnS iiad zelpai gozd in bister potok. Pompnkovali ste se o jnžnih krajih, o de-Mah. kjer ni enegS ne mraza, kjer rasW kraljeve palmp. govoriii ste o ufiorji. o zelpnkaatem, nepremernem ocpann. o ladijah plovefih ondiM. o krasnih mestib, pozidanih na obrpžjih. o sinjpm nobu. razpenjaji5i^pm se nad krasno zemljo. To je slišala zlatica in neugasno hrepenpnje vnčlo se jej je v srci, vroSa želja, da vidi pozemeljski raj.   Po dnevi so bWdi]« njene misli po pto-
*) Kalužnici (Caltha palustns. Suinpf-Dotterblumc) pravijo l»ri nas na GradiiSTtem (po bribib Irog Polhorega Gradoa) .zlatica."
jini, a po nofii je sanjala o belih roestih, proztfrnem morji in plavera obnebjL I Prosila je potoka, da jo vzame seboj, da ]o ponese proč v zaieljene pokrajina.,1 A potok je narasel, zvrtinčii se in vzbArfcal, objel je krasoo cvetlico iu rl kristalnem naroeji odplesal ž njo iz domovine. Kddosti je kipelo zlatičino I srce, z ognjenim očesoni je motrila nove kraje, raztezajoce se njive pokraj I vode, piaane travuike in bele hiše. In mlio in ropotajoča kolesa in razprše-H vajoča se voda, to je bilo kaj norega, kaj zanimivega za nevedno zlatico. To I se zna, da padec preko skale jo je uekoliko pretreset in takrat se je sptfmaila H rnirne domacije. Obstaia je nekaj časa v globeli, zastiknila se iu odplula. I Na travniku pred mlinom so se igrali mlinarjevi otroci. Zagledavši zlatfco, I priskočili so na breg in jo povprašali. kam da se vozi. j,0d oas proč, od I nas prof, kaj ne ?" vpili so za njo. ali zlatica jito ai utegnila odgovarjati, I namignila jim je in odplula. Mej žitoin. klasečim se na ravnem polji, smu- 1 kala je prepelica in ogovarjala našo popotuico; rKam pa. ti, kam pa ti ?K I nV ptnjino, pojdi z mano/ odgovorila je zlatica. ^Le pojdi ti, le pojdi til" rekla je prepelica in je izginila. v zibajočem se žitu.
Jelo se je mračiti. Ziatica je sklenila prenočiti in ne pofcovati v n6ti. A vso noč ni ruogla zatisniti ot!esa. Kak, kobacaje po vodi za živežein, stisnil jo je za steblo nekoliko krati s svojitui kleččami in jo potegni! na dno; ou vid^o, da to ni listvarjeno za njegov želodec, spustil jo je aa višek. Zlatfci je groze zakoprnelo srce, kadar koli jo je dobil r&k v oblžst, in vzpenšej se na vrh, stožilo se jej je po domovini. Šop6t grtnovja m ubijaoje valčkov po pesku, vse se jej je zdelo ptuje in solza kesauja in otožnosti jej je orosila zlato lice.
Zdanilo se je in zJatici so je ohrabrilo srce. Ia plavala je zopet naprej daleč naprej, urno naprej. Potok je narasčal, hitel in slednjič izlil se v reko. Njo je zaneslo na kraj reke; tu se je odpo^ivala in zrla krog sebe. Široka reka se jej je zdela kakor moije, in trg ob reki, mislila je, da je veliko ob-morsko mesto. A prišla sta po cesu decka iu se pogovarjaia. Pravil je starejši mlajšemu o morji iq o velicih mestih, kakor so njenm pripovedovall oče, iu dostaTil je, da je morje 3e dalet?, in dalfifi. rMotila sein se," zamr-mrala je zlatica, rdo morja je toraj §e dolg pot." Id odv^zla se je z reko. Prišla je do iriesta iu tu se jej je shotelo pogovoriti se raalo \u poiskati si druš^ine, kakor se pač godi Človeku, potujofiemn po ptnjem. Z vodo so pla-vale barfiice, kutere so spustili otroci ua reko. Po njih se je ozirala in kli-cala jih k sebi. A niso so zmenile zanjo, ponosno so plavale dalje. Pri bregu na suhem so rasle iu cvetele zlatice, njeue sestrice. Ko jih jfi opazila naža potovaika, razveselila se je. ,,Moje sestriee!" klieala jiiu je naproti, priki-radvaJa z glavico in jih pozdravljala. Ali njene sestre so se ozirale v strao, npkatere je še pogledati niso hotele, druge so nabirale svoje lice v prpziravpn poscnčh ia jej odgovavjale porogljivo : ^Le pojdi od nas, ti okorna hribovka, me te ne maramo. Zlatffti se je storilo bud(S. Na mostaej ogradi je alonel Človek z tipadlioi licem ter je žalostno zrl ua v6do, pretakajočo se po širokej strngi. ,,Ndme gleda!" meoila je zlatica iu nekoliko potolažena plula dalje. Vedela ni, da ne zrž ndnjo, tetnveČ da inislt na svojo revšfino, na stradajooe otročice iu na t.o, kako bi si opotnogel. A phila jc dalje in slednjič piiplula z reko vred r široko niorje.   In gledala se je v morji, gledala neb6, odseva^
joče se r lahcib valčkih, zlato solnce in krasna mesta in risokfi gorf. Ba-ilosti jej je bilo srce. A veter je jel zapihavati nad morjem in §tim&I je po drevji, rastočeni kraj vode. nNe vesčli se preyeč!" šopotal je. Nu zlatica ni ga shišala, v euo rnčr se je radovala. Kar zabobni vihar. Vrhovi dreves se pripognpjo, veje zastrtčejo, roorje se vznemiri, valovi se vzbtirkajo, vzviša-rajo se in znižavajo. Vihar tuli. neb6 se potemni, straSna pl6ha se vlije. Po Iadijah frfotajo vesla, jadra p6kajo, inomarji vzdihujejo io prose Boga re-isitve. Bazlmrjeni element hoče pokonf-ati vse, kar se ffiblje io živi po morji. Zlatieo so valovi zagnali daleč ra raorje. Zdaj jej srce trepe2e grflze in strahu: poginjajo^a mi.sli na svoj dom, na ozek jarek mej pogorjera.
Nebtf se zjasnf. inorje se uiuiri, v^eter potihae. Na ladijinem krov^n Ieži zlatica in poj^ma. Kapitžn hodi po vrhu ladije ia se s temnira oSesom ozira na okoli. Zagleda zlatfco, pobere jo in pritisne na ustna. nBodi mi zdrava, zala cvetfca! Ob pogorfjkem potoei si najbrž živela, ra^Ia mirno ia veselo. Narasla jo voda in te odnesla. Bodi mi zdrava, vesel seni te in žalosteD. Spominjam se svoje domoviofi, kjer sem vaselo preživel ralada leta. Da ine ui hrepenenje po sreči in bogastvu gaalo v ptujino, lehko bi zdaj živel tam v krogu svojih domafiih in moje truplo bi počivalo na doma^em pokopali^či. Oj zadovoljnosti prava sre(?a! zakaj sem te zapustil, v zavicaji si ti za mene doma. Tebe cvetlica, priuesla je voda, a mene so prinesle ?lep6 želj»5 na prostrano morje. Iu boije bi bilo za obi, ako bi zdaj bfvala v tiholnem domafiem pristauišei. TaktJ je govoril raož in iz mra6nega ocesa se tnu je utraila solza in kauila na nesre^no zlatico. A. ta se je zgauila in — brez življenja je obtičala v pomorSčakovih rokilh.
Jos.  Gradačan