225
MARIJA JEZERNIK                                                           
Rožice — snežinke
Zima se ni hotela umakniti, čeprav je pomlad že trikrat pogledala skozi nebeška vrata. Nasilna starka je le še bolj priganjala bele snežne deklice, da so noč in dan strigle velike in majhne sne* žinke iz belih oblakov in jih sipale na zemljo. Potem so se veselile rahle blesteče odeje, ki je pokrivala trudno zaspanko.
Pomlad pa si je izmislila zvijačo. Skozi napol priprte nebeške duri je skrivaj spustila svoje sluge: tople vetrove in rahle sape. — Tiho so se priplazili za belimi deklicami in jhn šepetali sladke besede na uho. Sape so jih milo božale. Bele snežne deklice pa so pozabile na palne vreče sne* žink v kotu za oblaki. — Solnce je zažarelo.
Zemlja se je zbudila, pretegovala otrple ude in se otresala bele odeje. Krepak ptiček pa je zažgolel: »Ščink, ščink! Zvončki, za* spančki! Zvonite! Pomlad prihaja. Ze gre. Že gre.«
Zvončki so zazvonili. Zaspane mačice so oprezno prilezle na vrbove šibe, radoved* no mežikale iz sivih kožuščkov in si grele tačice v prvih toplih žarkih. Z resjem po« krite goličave so zardele od veselja. Troben* tice pa so glasno trobile proti nebu: »Trara, trara, radost, trara!«
Nesrečnice so zbudile starko zimo, ki je že dremala na rahlih pernicah sivih oblakov.
Planila je pokonci in zagledala v kotu za ogromnimi oblaki pozabljene vreče sne* žink. Z brezovko je nagnala neposlušne snež« ne deklice, z močno metlo je pometala sne* žinke čez rob oblaka.
»Kar na zemljo, na pomladansko zem« ljo, na svatovsko zemljo!« se je glasno ro« gala. »Pomladi v pretoplo naročje! Ha, ha!« se je lomila od smeha in sipala mrzle ble-steče zvezde v zrak.
Zopet so beli kosmiči gosto in težko padali na brsteče zelenje. Umolknil je ščinkavec. Mačice so plaho skrile tačice. Goličave so obledele. Bilke so klonile pod težko odejo. Zvonček je vdano zadre* mal. Trobentice so zaihtele in si zakrile obraz.
Pomlad pa je ukazala krepkim stebelcem gorskega travnika: »Pre« strezite bele snežinke! Nataknite jih na vršičke! Zibajte jih v vetru! Niti ena rahla krpica ne sme pasti na tla!«     .              ¦>
Stebelca so oprezno lovila snežinko za snežinko. Kmalu so se gugale bele šesterodelne zvezde v pomladanski sapi in se začudeno ozirale po svetu.
»Hu, hu, snežinke!« je zabrenčalo nad belim travnikom.
»Ali smo še snežinke? Saj ne smemo na zemljo, da bi jo greli,« so se zaupljivo obračali beli obrazki proti solncu.
»Pst, pst! Zvezde so padle z neba,« je zagostolelo nad kipečimi belimi valovi.
»Ali smo res prestregli nebeške zvezde?« so vpraševala visoka stebelca.
Tedaj je pristopilo solnce in jih pomirilo: »Niste več snežinke, niste nebeške zvezde. Hčerke moje radosti ste. Vtisnem vam svoje obličje, ljubljenke nežne!« Poljubilo je sleherno zvezdo in jo obda* rilo z zlato splnčno krono. —
Bele zvezde so se potolažile, ko so spoznale, da jih je solnce spremenilo v lepe pomladanske cvetke — narcise. Zadehtele so od sreče in hrepenenja po novih čudežih.
Topli vetrovi so pregnali sive oblake. Z njimi so odjadrale bele snežne deklice. Starka zima je veselo odkimala: »Sneg pa le pokriva gorski travnik! Vse je belo, vse belo!«
Čeprav je sneg iz senčnih kotlin še iztegoval bel jezik in se rogal solncu in zemlji, cvetkam in ptičkom, se je solnce tako srečno in veselo smejalo, da so se odprla srčeca vseh cvetk in da so privrele na dan popevke vseh ptičic.