Oblikovalcu slovenske besede Josipu Jurčiču V LJUBLJANI, 4. MARCA 1934. ŠTEV. 9. KNJIGA 15. rmi и JOSIP JURČIČ (lesorez) ELO JUSTIN josip j u r c i c PREDAVANJE ZA DEVETDESETLETNICO ROJSTVA DR. RUDOLF KOLARIČ olenjska je dala Slovencem znamenite može, može, ki so pognali globoke korenine v slovenska srca. Poglejmo si n. pr. samo Trubarja. Sleherni Slovenec bi se moral odkriti, če sliši to ime, ali če le vzame slovensko knjigo v roke in se spomni, da je p r v o slovensko knjigo tiskal Primož Trubar. Bil je torej zares Primož, Primus t. j. Prvi, ki je ustvaril kulturo slovenske besede. Trubarjev ožji, velikolaški rojak Francè Levstik ni od Primoža nič manjši v svoji veličini in slavi. Tudi ta je bil čudovit mojster slovenske besede. Za njima ne zaostaja njun tretji rojak, zopet na svoj način velik in spoštovan slovenski besednik Josip Stritar. Kar z enega kupa so ti trije doma, iz ene in iste velikolaške fare. Nekake pičle tri ure zmerne hoje na vzhod, morda nekoliko na sever od Velikih Lašč pa so dne 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki prinesle rojenice Josipa Jurčiča, četrtega oblikovalca slovenske besede in velikega zabavnika slovenskega ljudstva. Ko je bil sedem let star, je začel hoditi v šolo na Krko. pa mu ni šla; pozneje je vnovič poskusil in je šlo dobro, tudi v Višnji gori in na normalki v Ljubljani. L. 1857 je vstopil v ljubljansko gimnazijo in prvi razred dovršil z odliko. Zato so ga naslednje leto sprejeli v dijaški zavod Alojzijevi-šče in tako staršem odvzeli precejšnje breme za njegovo šolanje. V Alojzije-višču je ostal do konca sedme šole. Potem je izstopil in se do končane gimnazije pa tudi kesneje preživljal s pisateljevanjem, s skromnimi honorarji za svoje spise, ki so izhajali pri Mohorjevi družbi in v Janežičevem Slovenskem glasniku. Po maturi je šel na Dunaj, da bi študiral slovanske in klasične jezike. Preveč ве je bavil s pisateljevanjem in tako nujno zanemarjal študij na univerzi. Sprevidel je, da dvema gospodoma ne more služiti. Pustil je učenje. A tudi pisateljevanje mu je premalo neslo, da bi mogel kolikor toliko dostojno živeti. Zato je rajši vstopil v uredništvo Slovenskega Naroda, ki so ga 1. 1868 osnovali 1Ж. RUDOLF KOLARIČ štajerski rodoljubi v Mariboru. L. 1870 je bil zopet na Dunaju, a proti koncu tega leta je odšel v Sisek in bil slovenski urednik jugoslovanskega narodnega časnika Siidslavische Zeitung. V sredi 1. 1871 pa se je vrnil v Maribor in prevzel glavno uredništvo Slov. Naroda. Naslednje leto se je z listom vred preselil v Ljubljano. Tu je do svoje smrti 1. 1881 urejeval in dostikrat sam pisal Slovenski Narod. -Zraven pa je še pisa-teljeval. Pripovedniški dar je Jurčiču že kot otroku vzbudil njegov ded, materin oče, ki je imel mladega Jožeta posebno rad. Pripovedoval mu je pravljice in pripovedke in mu z njimi netil živahno domišljijo. V Alojzijevišču mu je dajal učni vodja Jurij Grabnar, bivši pesnik slovstvenega zbornika Kranjska Čbelica, več branja ko drugim gojencem, ker je spoznal v Jurčiču velik pripovedniški dar. Posebno mnsno sfn vnlivala nanj Levstikova spisa Napake slovenskega pisanja in Popotovanje iz Litije do Čateža. Iz Napak je J u r č ič povzel nauk, kako naj piše, da bo ljudstvu umljiv; zategadelj naj se uči jezika pri ljudstvu samem, ker le tam je slovenski jezik še čist in nepokvarjen. Tega Levstikovega pravila se je Jurčič zlasti v začetku svojega pisateljevanja zvesto držal. Pozneje je pod vnanjimi vplivi svoj jezikovni nazor močno spreminjal, a proti koncu svojega življenja se je povrnil k Levstikovemu načelu in pisal zopet preprost, domač jezik. »Popotovanje iz Litije do Čateža« je bilo Jurčiču poleg poudarjanja preprostega narodnega jezika evangelij zlasti za snovi, ki naj jih slovenski pisatelj obravnava. S povestjo »Martin Krpan« je Levstik pokazal slovenskim pisateljem vzorec, kakšna bodi slovenska povest za ljudstvo. Nekoliko kesneje ko z Levstikom se je Jurčič seznanil z deli slavnega angleškega romanopisca Waltherja Scotta. Prebiral jih je noč in dan in ob njih pred vsem spoznal, kako naj ravna, da bo dobro izpolnil Levstikov slovstveni načrt. Spoznal je, kako naj združi Levstikove pravljične in narodno pripovedne motive z zgodovinskimi snovmi. Še v eno šolo je šel Jurčič, preden je dozorel v snovno in oblikovno popolnoma samostojnega pisatelja. Za kratko dobo je namreč na Dunaju prišel pod vpliv Josipa Stritarja, ki je bil po sodobni Levstikovi soâbi »prvi slovenski este-tični kritik, estetično najizobraženejši južni Slovan«. Pri Stritarju si je namreč Jurčič izpopolnil svojo pripovedno tehniko, t. j. način, »kako se zgodba zaplete in zopet razdrâsa«, da se izrazim po Levstikovo. To so najvažnejši vplivi na Jurčiča. Ko je postal urednik Slovenskega Naroda, je bil toliko zaposlen z dnevnim delom, da mu je pisateljevanje bilo postranska reč. Zato se v tej dobi ni več razvijal in rasel. Zaradi razmer, v katerih je živel, sploh ni dosegel tiste stopnje, ki bi jo po svojih zmožnostih m o-geldoseči. Najboljši njegovi spisi so izšli pred vstopom v uredništvo Slovenskega Naroda. Politika, s katero se je kot urednik moral ukvarjati, je ubila v njem precej pisateljskega daru. Tudi na njem so se do neke mere izpolnile besede, ki jih je izrekel veliki Goethe o nemškem pesniku Uhlandu, češ, »politik bo snedel pesnika«. 3 Obrnimo se sedaj k Jurčičevim snovem. Za roman in novelo mu je Levstik pokazal na šaljivega Ribničana, ki obide križem svet, na gorenjske pripovedke o vojaških begunih, ki so se potikali po hribih in šumah, ko so jih nasilno novačili za vojsko, na rokovnjače in desete brate, zlasti pa na pripovedke o turških bojih. Te snovi so vse bolj ali manj zgodovinske. Slično je tudi W. Scott, ustanovitelj zgodovinskega romana, obravnaval zgodovino gorate Škotske. Zato Jurčiču ni bilo težko, združiti domačih snovi z romantičnim načinom Scottovega pisanja. Jurčič je skoraj dobesedno izvršil Levstikov načrt. Po njegovem navodilu je začel najprej nabirati narodne pesmi, pripovedke in pravljice. Kot četrtošolec je priobčil v Janežičevem Glasniku »Pripovedko o beli kači«. Pozneje je izšlo še več narodnega blaga v Slovenskem glasniku in Stritarjevem Zvonu. V Novicah 1863 se je ljubeznivo oddolžil svojemu dedu za njegove pripovedke s »Spomini na deda«, t. j. »pravljicami in povestmi iz slovenskega naroda«. Tukaj beremo najprej znamenito pripovedko »Zakrpana Višnja gora, raztrgan žuženberk«, dalje »Pozimski večer na slovenski preji«, Križmanovo prerokovanje o kralju Matjažu itd. Narodne vraže so snov »po-vesitici iz kmetiškega življenja« Prazna vera. Najboljša povest te narodopisne snovnosti pa je »Jesenska noč med slovenskimi polharji«, ki ji je dodal stranski naslov »Črtice iz življenja našega naroda«. Narodne vraže o polhih je dobil v Valvasorjevi zgodovini Kranjske, kar nam lepo dokazuje, da je tedaj Jurčič že prehajal od narodopisnih snovi k zgodovini, da se kaže tukaj že vpliv W. Scotta. »Juri K ô z j a k, slovenski janičar« (Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine) to lepo potrjuje. Tukaj se je Jurčič prvič popolnoma našel. V svojo povest je prav po Levstikovem načrtu zajel »turške boje«, zgodbo o prodanem grajskem sinu, ki so ga vzgojili za janičarja in ki se je na čuden način zopet povrnil rodu in domovini. Dejanje je postavil v domače dolenjske kraje, v okolico stiškega samostana. Povest je imela izreden uspeh, ker je Slovenec videl v njej domačega človeka, ki ga je usoda zagnala v svet in privedla zopet nazaj. Snov o novačanju in vojaških begunih, ki jo je slovenskim pisateljem tudi predlagal Levstik, je obdelal v »domači povesti iz prejšnjega (t. j. 18.) stoletja« v D o m n u, ki je po Levčevi sodbi poleg Sosedovega sina najboljša Jurčičeva povest. V povesti Tihotapec nam pod Levstikovim vplivom riše priljublje- no tihotapsko strast Slovencev, ki je po-gubila že marsikaterega mladeniča in gospodarja. V Juriju Kobili, izvirni povesti iz časov lutrovske reformacije, kjer je že nekoliko razširil Levstikove snovi, riše verske boje na Slovenskem v 16. stol. Ta povest in pa črtica Dva prijatelja sta izšli v knjižnem, zborniku »Slovenska vila«, ki ga je Jurčič 1. 1865 izdal kot o&možolec s tovarišema Fr. Ce-lestinom in Fr. Marnom. V Vili je priobčil Jurčič tudi nekaj svojih pripovednih pesmi, tako znano pesem »Slovenski kres«. V povesti Dva prijatelja se je Jurčič še bolj osamosvojil od Levstika. V sredino zgodbe je postavil žalostno ljubezen. Za smeh in šalo je kot osmošolec napisal tudi Vrban S m u k o v o ženi t e v, povest o duševnem revežu in posebnežu čisto Levstikove zamisli. V čas slovenske zmage nad Turki pri Si-sku nas vodi Jurčič v ljudski povesti Grad Rojinje. Tudi to dejanje je postavil v svoj domači kraj, v njem pa upodablja zločinsko nezvestobo žene in kazen za njen greh. Povest »Grad Rojinje« je Jurčič napisal, še preden je šel na Dunaj. L. 1866, ko je živel na Dunaju, je bilo v njegovem pisateljevanju najplodnejše. Ob vsej revščini, ki jo je tam tolkel, je hitro in veliko pisal. Kar sipal je povesti v svet. V počitnicah, preden je odšel na Dunaj, je z očetom obiskal njegov rojstni kraj vas Jablanice pri Kostanjevici na Krki. V Kostanjevico in njeno okolico je potem postavil svojo, kakor sam pravi, »Izvirno povest iz 18. stoletja Kloštrski žolnir«. V njej obravnava motiv tujca, ki pride kot inženjer v naše kraje, se tukaj zagleda v lepo slovensko dekle, umori njenega strica, kostanjeviškega opata, ki mu je noče dati za ženo, a ga naposled vendar-le doleti kazen; sodi si sam. Zgodovinskega je v tej povesti prav za prav malo. Iz sodobnega življenja pa je zajel Desetega brata, pirvi slovenski roman, ki je izmed Jurčičevih povesti po vsem Slovenskem gotovo najbolj znan. Pobudo zanj mu je dal Levstik v svojem slovstvenem programu in pa s svojim odlomkom Deseti brat, ki ga je priobčil v Vilharjevem Napreju 1863. Kar se pa tiče zgradbe romana, se je Jurčič nekoliko naslonil na Scottov roman »Starino-slovec«. Dejanje v Scottovem in Jurčičevem romanu je v bistvu isto in tudi nekatere osebe so si zelo sorodne. Sicer je pa snov vendarle tako domača, tako izrazito slovenska, značaji, zlasti kmeti-ški tako tipično naši, da je kljub vsem napakam, ki jih ima delo, vendarle Slovenec videl v knjigi Slovenca, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Knjiga je po izdaji Mohorjeve družbe postala prava — narodna knjiga slovenska, kakor pripominja profesor Prijatelj. Na Dunaju je Jurčič pridobil za slovensko književnost Josipa Stritarja ; najprej za novo izdajo Prešernovih Poezij, ki sta jih ob Levstikovem sodelovanju izdala 1. 1866. Stritar je zanje napisal svoj znameniti uvod, Jurčič pa pripravil izdajo pesmi. Pod Stritarjevim vplivom je Jurčič začel pisati nov roman Cvet in sad. Stritar je celo glavna oseba v tem romanu (prof. Vesel). Ko pa Pogled na MULJAVO Foto DuSam RiboiUr je dobil ostro Levstikovo oceno Desetega brata, je delo odložil za devet let; močno predelan je izšel roman 1. 1877. V zgodovino nas zopet vodi Jurčič z ljudsko povestjo G o 1 i d a, ki pravi, da jo je spisal »po resnični zgodbi« iz dobe, ko so sie umikali Francozi iz slovenskih dežel. Kulturno sliko 15. stoletja pa nam kaže zgodovinska povest Hči mestnega sodnika, v kateri je upodobil boj med kranjskim plemstvom in pro-bujajočim se meščanstvom. Vmes je napisal še vrsto manjših črtic, izmed ka- terih nas po sivo jem domačem humorju in ljudskem jeziku najlbolj razveseljuje Kozlovska sodba v Višnji gori. V kmetiško visita jo v 16. stoletju oziroma v neposredno dobo po njej nas postavlja ljudlska povesit Sin kmeti-škega cesarja, Ilije Gregoriča, voditelja upornih kmetov. Ko je pustil nadaljevanje romana Cvet in sad, se je lotil pod neposrednim vplivom Levstikove ocene Desetega brata pisanja svoje najboljše povesti Sosedov sin, ki ga je natisnil v slovstvenem zborniku Mladika, drugem skupnem književnem podjetju s Stritarjem in Levstikom. V Sosedovem sinu nam je naslikal verno sliko sodobnega kmetiàkega življenja na Dolenjskem. Uredniško delo je Jurčiča močno odvračalo od pisateljevanja, ali ga vsaj oviralo. Kar je pisal v tej dobi, so vse drobnejše reči, ki tudi niso tako skrbno izdelane kot prejšnji romani in povesti. Povsod se kaže neka naglica in politično časnikarska tendenca. Tudi v jeziku te dobe. Pot podlistkarskega romana hodi Ivan Erazem Tattenbach (Slovenski Narod 1873), ki zajema snov iz znane zarote zrinjisiko-frankopanislke. Iz politične temdenčnositi v čisto pripovedništvo se je zopet dvignil v romanu Foto Duš&n Ribniker Doktor Z o b e r, v katerem je ustvaril čllovelka, ki je zavoljo osebnih življenjskih nesreč sipot s seboj in svetom. Važnejše delo iz te dobe je zgodovinska tragedija T u g o m e r, za katero je vzel sncv iz zgodovine polabskih Slovanov; dolgo časa se je z njo Ukvarjal in jo naposled naipiisal v prozi. V verze jo je menda prelil in ji dal končno obliko Fran Levstik. Pač pa je v tej dobi zbiral gradivo še za marsikak roman in povest, jih deloma tudi napisal in priobčil, a končal ne več. Tako tudi ne Rokovnjačev, za katere je dobil pobudo zopet pri Levstiku. Rokovnjači so izhajali kot uvodna povest v novo ustanovljenem slovstvenem listu Ljubljanski zvon, kateremu je bil Jurčič z Jankom Kersnikom, Fr. Lev« JURČIČEVA ROJSTNA HIŠA cem in Iv. Tavčarjem soustanovitelj. Napisal pa je samo enajst poglavij. Prav spretno je po Jurčičevi zamisli in v njegovem slogu delo končal Janko Kersnik. Zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška je Jurčič sicer dovršil, a ne več opilil. Smrt mu je prezgodaj iztrgala pero iz rok. ca '| F i L a i]1.....'i JURČIČEVA PISALNA MIZA (zdaj v uredniški knjižnici »Jutra«) Če na kratko pregledamo Jurčičeve spise, vidimo, da je v njih obdelal prav vse snovi, ki jih je za roman in novelo pokazal Levstik v svojem Potovanju. Pod Scottovim vplivom si je razširil snovi v najrazličnejše dobe slovenske in slovanske zgodovine, zagrabil pa še sodobno življenje, ki je tudi tedaj nudilo dovolj zanimivih snovi. Reči moremo torej, da je bil Jurčič v svojih snoveh vsestranski. Kratko si odgovorimo še na vprašanje, kako je Jurčič gledal in oblikoval svoj svet, svoje junake. Po naravi je bil realist, človek, ki gleda stvarno, brez za-nešenjaštva in idealizma. Živel pa je v čisto romantični dobi. Zato se mešata v njem oba pravca. Romantičnost se kaže pred vsem v njegovih zgodovinskih in narodopisnih snoveh, dočim ljubi realizem v prvi vrsti sodobne, socialne snovi. V oblikovanju značaja pa Jurčič po večini sledi Levstikovi in splošno realistični zahtevi, naj se nastopajoče osebe označujejo same s svojim govorjenjem in delovanjem. Kakor je sodobni nemški pesnik Otto Ludwig poudarjal razliko med Schillerjevim idealizmom in Shakespearejevim realizmom ter se poglabljal v Shakespearejevo tehniko, tako je pri nas Levstik proti Stritarjevemu idealizmu poudarjal realizem slovenske- ga kmeta in Jurčiča neprenehoma nanj opozarjal. Jurčič sam pa se je tudi poglabljal v Shakespeareja. Sploh se je rajši držal golih dejstev in zavračal vse fantastično in pretirano. Vendar pa je slovenskega kmeta, katereg je edinega resnično poznal, risal preveč z lepe strani. Njegovih slabih strani ali ni videl, ali jih ni hotel prikazovati. Najbližja resničnemu življenju je povest Sosedov sin, zato je tudi najboljša. Kot realista se kaže Jurčič tudi po ideji borbe med plemstvom na eni in meščanskim oziroma kmetiškim stanom na drugi strani, ki jo pogosto srečujemo v njegovih zgodovinskih spisih. 5 Jurčič je bil pri Slovencih največji pri-povedniški talent. Poleg neštetih novel in povesti je dal Slovencem tudi prve romane in prve tragedije. S tem je izpopolnil slovensko slovstvo v njegovih vrstah in oblikah. V nekaterih spisih pa se je celo močno približal sodobni svetovni literaturi. O ROJENICAH JOSIP JURČIČ Rojenice so bile modre žene, ki so hodile po svetu, najrajši po dve ali več vkup. Glasile so se le tam, kjer so dobili kakega novorojenega otroka, in so prerokovale njegovo prihodnost. Prišle so nekoč dve k hiši, kjer so ravno dobili majhnega dečka. Prva pravi: »Obesi se, preden bo star devet let!« Starši pa poprašajo drugo, kako bi se moglo obvarovati, da bi se fant ne obesil. Odgovori: »Ako ga navadite, da bo rekel pred vsakim delom: sveti križ božji! mu ne bo škodovalo.« Fantič je odrasel, in ko je jel govoriti, so ga navadili starši, da je rekel pred vsakim delom omenjene besedice. Ako je začel jesti, je rekel: »Sveti križ božji, jaz bom jedel.« Ako je šel spat, je rekel: »Sveti križ božji, jaz bom pa sedaj spal«, itd. Ko je bil osem let star, je začel pasti krave. Neko jutro pravi po navadi: »Sveti križ božji, jaz bom pa krave gnal na pašo.« Ko je pasel, je stal pri ognju kakor drugi pastirji. Naenkrat mu pride nekaj v glavo, da gre proč rekoč: »Sveti križ božji, jaz bom pa trto uvil.« Res odreže brezovo šibo in uvije trto. Ko je uvil trto, pravi: »Sveti križ božji, zdaj se pa obesim«; in res zleze na brezovo vejo, se priveže in spusti dol. Dolgo se vije in krči, nazadnje se pa trta utrga, in pastir pade na tla. Rojeničine besede so se morale spolniti, pa ker se je bil pastir od mladega navadil z Bogom začeti vsako delo, mu tudi ni moglo škodovati, ko se je bil obesil. jurčič v srednješolskih Čitankah in še kaj DR. ANTON D E B E L J A K N" ajzgodnji moj spomin na Jurčičevega Jožka sega v preteklo stoletje, ko sem premagoval prve težave, ki jih črke pripravljajo - učenčku prvega razreda osnovne šole (»popoldne ta mala« smo rekli najnižjemu oddelku na dvorazrednici, naslednji so bili; zjutraj ta mala, popoldne ta velika, zjutraj ta velika, da ne omenim nedeljske šotle, nastavljene na četrtek). čitali in menda na pamet smo se učili pesemco Junakov grob, objavljeno 1. 1919. pri Tiskovni zadrugi v Zbranih spisih. Celih 40 let so mi brneli v ušesih verzi: Visoko na linici mamka sloni, njen sinek po dolu kobilo lovi: Oj, pusti mi, luca, zelenkasto brav, glej, turških konj videti mnogo je glav. Kakor so na nekega mojega znanca nad vse romantično učinkovale v Sienkiewicze-vih romanih slovanske izposojenke kot molojci, odoleti itd., tako so meni mikavno zvenele besede: luca, zelenkasta brav. O poslednji še danes prav trdno ne vem, ali pomeni zelenkasta žrebeta ali pa nemara pašo. V gimnaziji smo Jurčiča požirali, da je bilo veselje. Sošolec M. K., danes profesor risanja, mi je ondan priznal, da so bili Jurčičevi pripovedni spisi zanj redko razodetje, najsvetlejši vtisk iz mladih let. Zategadelj smo mnogi kar osupnili, ko smo Čuli, da naš tovariš osmošolec Tine ne pozna nobene Jurčičeve povesti: čudni tiček je prišel med nami v pregovor kot amu-zičen banavz, ki bo kdaj po vsej priliki kvečjemu za paragrafarsko službo. Tako se je tudi zgodilo. Kako bi dandanes nekdanji navdušenci dojemali Jurčičevo pripovedno umetnost, ako bi se na novo poglobili vanjo? Vsi umotvori ne bi enako čilo delovali kakor nekoč, dasi bi prvovrstna dela menda ne naletela na gluha ušesa. Dobé se pa tudi taki naobraženci, ki se jim je avtor kmet-skih pravljic precej odtujil. Tako mi je nedavno pravil dr. A. P., da mu muljavski rojak že ni več po godu. Je li zares povsod zastarel? Mislim, da ne. Vzemite n. pr. »Črtice iz življenja političnega agitatorja« (1868). pa stprevidite. da je njegova oznaka italijanskega značaja sveža in sodobna, kakor da je zasnovana včeraj. Na kratko jo posnema pozneje uvod povesti »V vojni krajini« (1872), kjer te sreča znamenito Wilsonovo geslo: samoodločba narodov. DR. ANTON DEBELJAK Kaj pa je prešlo v srednješolske čitanke iz Jurčiča? Poleg celotnih del, določenih pred vojno kakor poslej za obvezno domače štivo, je vsebovala Westrova čitanka I. črtico »Kako je Katarjev Peter krompir kradel«, medtem ko nova čitanka (Bajec-Rupel-Sovre-šolar) iz 1. 1931. ne prinaša nič. Westrova čitanka П. je nudila humoresko »Kozilovska sodba v Višnji gori«, narodno pravljico »O beli kači« in »Prerokovanje o kralju Matjažu«, ne glede na dra-matski prizor »Krjavelj in deseti brat« v Govekarjevi prireditvi. Njena naslednica iz 1. 1932. (Bajec-Kolarič-Rupel-Sovre-Šolar) je vpletla v niz svojih sestavkov skrčeno »Kozlovsiko sodbo« ter epizodo »Krjavelj in morski strah«. Westrova čitanka Ш. je ponatisnila pred vsem orise in opise: Trgatev, Krjavljeva koča, Slovenska božja pot, Kres pri Slovencih; nadalje prizor iz drame Veronika Deseniška, narodno pripovedko Deklica in pesoglavci, nibelunške kitice Praznik posvečuj in večji odlomek iz Jurija Kčzjaka: Turki na Muljavi. Razen tega stoji tu De-bevčevo pismo: J. Jurčič — umrl. Wester IV. daje dva prizora iz Tugome-ra, povrhu pa Levčeve Spomine o J. Jurčiču. Toda Grafenauerjeva priročnika za V. in VI. razred nimata nič o našem godov-niku, zato pa najdeš v VII. r. novelo Hči mestnega sodnika in v VIII. Telečjo pečenko. Vzorci so torej tako izbrani, da dijak iz njih spoznava — izvzemši novinarsko smer — vse panoge Jurčičevega udejBtvovanja: etihotvorstvo, povest, dramo, nabiranje narodnega blaga. + Nekaj pa je pri našem, slavljencu, kar bo vedno privlačilo marsiikoga: pristna kmetska govorica. Posneta je tako daleč, da v folklornih sestavkih in tudi sicer na priliko raibi cmikanje: Ded so sedeli... Pri-pove kupil blizu Muljave, Jurčičeve rodne vasi, grad Kravjak. Sem je hodil Jurčič v počitnicah, kot nastopni osmošo-lec, poučevat graščakovo hčer Johano v slovenščini. Med učiteljem in inteligentno, lepo, a že takrat, pri svojih tri in dvajsetih letih osivelo učenko, se je razvila tiha ljubezen. Nešteto popoldnevov sta >v pogovorih prebila skupaj na Kravjaku, ali na izpre-hodih v lepi okolici graščine. Kar je Jurčiča toli močno približalo temu dekletu, ni bila toliko njena lepota, kot njena razumnost in plemenitost. Dasi sta se imela rada in so ljudje že govorili, da se bosta poročila, vendar njuna ljubezen ni prišla do izraza. Jurčič se je predobro zavedal, da je ona edinka bogatega graščaka, on pa reven študent, ki nima nič in še ničesar ne pomeni. Zato je hote v sebi zatrl svojo ljubezen do Johane in njuni poti sta se ločili. Kljub temu sta si ostala še nadalje prijatelja in si večkrat dopisovala. Ko je 1. 1878. Ott prodal grad Kravjak in se z družino vrnil na Nemško, sta se Jurčič in Johana, na njeno pismeno željo, sestala v »Slonu«. Po polurnem razgovoru, kakor pripoveduje njegov prijatelj Leveč, se je vrnil iz »Slona«, tih, čudno bledega in resnega obraza, oni Jurčič, ki je sicer v svojem življenju tako redko pokazal, ali dal le slutiti, kaj se dogaja najglobljega in bolečega v najtišjem kotičku njegove duše. IVANA OTTOVA v svojem 50. letu In leto pozneje, ko je septembra meseca obiskal svoje domače na Muljavi,- je pri tej priliki šel tudi na grad Kravjak. Ko se je vrnil s sprehoda, je popoldne dolgo ležal za hišo v hladni travi, dasi ga je mati svarila. In res se je tedaj prehladil. Vnela se mu je reberna mrena in po tej bolezni ni nikdar več prav ozdravel. Morda se je tedaj, ležeč v travi, spominjal svoje mladostne ljubezni do Johane, ki ji je v Manici v »Desetem bratu« postavil lep in trajen spomenik. Nekaj let pozneje, ko se je Jurčič z Jo-hano Ottovo razšel, se je seznanil z učiteljico Maričko Sch wentner j e vo. Bila je mlado, lepo in čuvsitveno dekle, s širokim duševnim oteorjem in kar je bilo Jurčiču JOSIP JURČIČ v študijskih letih na Dunaju. (Glej: Ivan Vrhovnik: »Ne Josip Jurčič, ampak Martin Bavdek«, žis, knjiga VII, str. 436 JURČIČEV LASTNOROČNI PODPIS (Na ovoju knjige »Hrvatska stilistika«, Zagreb 1875. — Knjiga je last g. župnika Ivana Vrhovnika: glej »Pismo župnika in zgodovinarja Ivana Vrhovnika« str. 210) še posebno drago — navdušena Slovenka. Tudi s tem dekletom ga je vezala globoka ljubezen. V najtežjem letu 1871., ko je Jurčič na Dunaju tako rekoč stradal, mu je Marička z verno ljubeznijo stala ob strani. In pozneje, ko ji je v pismih poročal, da piše roman o Ivanu Erazmu Tattenba-chu, ga je tovariško bodrila k delu in malce šegavo pripomnila, da bo že iz romana razvidla, če je pišoč kaj mislil na njo. Jurčič se je hotel z Maričko trajno vezati in je v ta namen že iskal v Ljubljani stanovanje. Ali, ko jo je pri njenem očetu zasnubil, mu je Schwentner odgovoril, naj še malo počaka, češ, da je dekle še mlado in da mora Jurčič sam priznati, da zdaj nima ne prave eksistence, ne dovolj-nih dohodkov za vzdrževanje družine. Kaj šele v slučaju bolezni in smrti! Jurčič je smatral ta odgovor za zavrnitev in se je tako 1. 1874. tudi z Maričko razšel. Marička se je pozneje v Brežicah poročila in živela v srečnem zakonu — Jurčič pa je ostal sam in se pozneje ni nikdar več spuščal v resnejše razmerje s kako žensko. Dasi ga je tudi ta razbita ljubezen zelo bolela, vendar ni tega nikdar pokazal. Ostal je tih in svojo bolečino skušal pozabiti s podvojenim literarnim delom, šele mnogo pozneje, ko je 1. 1879. ležal v hiralnici na smrt bolan, je svojemu prijatelju dr. J. Vošnjaku, mimogrede, z enim samim kratkim stavkom, dal zaslutiti vso tripko bolečino svoje takratne ljubezni: »Nikomur ne želim tiste duševne boli, ki sem jo jaz tačas preživel.« Po še neobjavljeni, skicirani snovi za povest sodeč, je hotel Jurčič tudi tej svoji ljubezni postaviti spomenik, ki naj bi izzvenel v tripko izpoved: »Ljubice nimam več, le domovino«. Kot rečeno, se Jurčič v resno razmerje s kako žensko ni več spuščal. Vendar je pomeje med njun in mlado Heleno Bavde-kovo vzklilo zelo toplo prijateljstvo. Njen oče, dolgoletni župan v Mostah, je bil zelo zaveden Slovenec in v njegovi hiši so se često zbirali vsi naši takratni kulturni delavci. Tu se je tudi Jurčič seznanil s Heleno in postal inteligentni mladenki dober prijatelj. Helena pa se je svojega prijatelja oklenila z vso svojo mladostno ljubeznijo in mu do4 svoje smrti (fl. 1930.) ostala zvesta. Jurčič, že po naravi bolj tih in vase zaprt, je tudi ljubil tiho, a globoko. Pri svoji izvoljenki ni gledal na lepoto, iskal je le njeno plemenitost in inteligenco. V njej je pač hotel najti ženo in prijatelja, ki bi ga na njegovi težki pisateljski poti, zvesto in z razumevanjem spremljal skozi življenje. To svoje hotenje pa ni mogel nikdar uresničiti. Ostal je sam. Zatrl je v sebi hotenje po osebni sreči v zakonu z ljubljenim dekletom in iskal utehe v literarnemu delu, v katerem pa iščemo skoraj zaman sledi njegove trpke ljubezni do ženske. Le zelo redko nam je v svojih zapiskih ali v izjavah svojim prijateljem, z enim samim kratkim stavkom dal zaslutiti, kako globoko je vzljubil in kako težka je bila v odpovedi njegova bolečina. Ne vemo, ali je ona pisateljska navada, da le preskokoma pripovedujejo svoje resnice in laži, napaka ali prednost. »Kloštrski žolnir« O M i N IVAN ZOREČ O , saj ne mislim obirati nobenih uši iz literarnega kožuha, ne mrcvariti in zvitorepiti učeno in s puhlimi rečenicami, le iz svojega spomina bi ob tej slovesni priliki rad nekaj malega povedal za spomin ljubemu Josipu Jurčiču. Kadar smo ličkali turščico ali obrezovali repo, meli proso ali vasovali pri mrliču, smo otroci na ušesa vlekli posebno pravljice. Preklemano sta jih znala tista ženica, ki je vedela, kako hudič trese Trbovlje in po naših krajih pase polhe, in pa tisti starček, ki je pravil, kje je brezno ali prepad, koder prideš na neki poseben svet, in da je ded tehle Kadunjcev že bil tam. Ce je kdo kaj nejeveril, češ, to so same prazne, se je pripovednik začel veriti in sklicevati na tistega imenitnega gospoda z Muljave — za Jurčiča da se je pisal —, ki je v pravi, tiskani knjigi potrdil, kako resnična je pravljica ta in še nekatera druga. Ljudstvo je Jurčiča hitro vzelo za svojega. Dobrih pet let mi je bilo, ko so me tisto zimo rajnka mama s starim abecednikom na peči naučili brati »bukve«. Učenost, kakor je bila prevred, mi ni delala težav, metoda je bila prenazorna: Grka a je kužek, ki sedi in repek pokonci drži; b je kamba, ki ob njej stoji toporišče; c je na eni strani odlomljen ločen j; h je gosposki stol; i je fantiček, f pa fantiček, ki pobeša glavo; n je okno, s pa sekalo itd., skoraj vsaki črki so vedeli primero, da sem jo kar »otipal«. »No,« so dejali, ko sem znal že tudi zlo-govati, »zdaj pa lahko že na »bukvice« be-reš v cerkvi; tudi posvetne boš bral in vedel vse, kaj se godi po svetu in kaj se je že godilo.« Ko je Mežnarjev ded slišal, kako sem že učen, mi je dal knjigo »Juri Kozjek, slovenski janičar«, češ, tole beri, tisti gospod z Muljave jo je spisal, prebito je lepa. In sem jo drhte bral enkrat, bral dvakrat, bral bog ve kolikokrat. Potlej sem moral tistemu dedu povedati vsebino. Pohvalil me je, češ, da sem kavelj, in mi dal pravico, da smem, kar hočem, brati iz njegove knjižne zaloge. Joh, kako sem bral, bral. Vendar sem se vračal in vračal k »Juriju Kozjeku«, tako mi je bil všeč. In čisto zmešal me je: krave so mi uhajale v škodo, za nobeno rabo nisem bil več pri hiši, v spanju sem se plašil, povsod sem videl janičarja Jurja, očeta Marka, malopridnega strica Petra, pa hudobivnega ci- IVAN ZOREČ gana in strašnih Turkov kakor listja in trave. »Juri Kozjek« — Jurčič ga je pisal, ko je bil v sedmi šoli — se je prijel Dolenjcev, posebno tam okoli Stične, Krke in Šentvida. Ko je izšel, je rajnki župnik Hinek v Stični neki tri nedelje po vrsti navdušeno pridigal o tem Jurčičevem prvencu. Tudi sicer je ljudstvo rado bralo Jurčiča ali poslušalo o njegovih delih. Menda je prav »Juri Kozjek« bil usoden zame: začel sem siliti v mestne šole, da bi »bral še več knjig.« Ko sem kesno in po velikih gmotnih težavah vendarle prišel v mestne šole, mi je starejši dijak, ki je opazil, kako hlastam za knjigami, posodil »Desetega brata«. Bil je prvi roman, ki sem ga bral. Gospodinja mi ga je pulila iz rok, češ, vsak roman je pohujšljiv in da jaz pod njeno pošteno streho kaj takega kratko in malo bral ne bom. Požiral sem ga torej skrivaj, pohujšati pa me ni mogel'nič. Priteknilo se mi je le, da je butec sošolec katehetu zatožil tisti veliki moj greh. Ali sem jih slišal! Za malo se mi je zdelo, srdit upor se je tresel v meni. Nič nisem tajil, nedolžno sem še izdajal, da je Jurčič lepo »branje« in da ga v mojih domačih krajih močno povzdigu- jejo. Gospod je kar cepetal, tako ga je grela moja nerodna spoved. Tačas sem vprvič spoznal, kakšna utegne kritika tudi biti. To je bilo v Jeranovih časih, ko je zgolj beseda »roman« ali »ljubezen« pomenila že greh. * Nekaj let za tistim je v Ljubljani bil velik, imeniten shod, da bi slovenskemu ljudstvu umeril nove hlače. V literarni odsek, kjer so otipavali slovenske knjige, so smeli hoditi poslušat tudi dijaki. Trdo in kar zares so učeni gospodje govorili o »dobrih« in »slabih« knjigah. Vsega nisem raz- umel. A ko je neki gospod menil, da bi Jurčiča kazalo nekoliko ostriči in otrebiti in tako očejenega prirediti za »ljudstvo«, ker se s takim, kakršen je, utegne pohuj-šati, sem stopil na prste in zastrmel. Peklo me je, rad bi se bil uprl, kakor pred leti katehetu, pa se nisem upal, oplašen sem bil po nekateri bridki skušnji. Le med seboj smo dijaki vreli. Greh se nam je zdelo, če bi kdo v besedo segal Jurčiču. Hudi smo bili na »starine«. No, čast Bogu, nameravana okrnitev se ni uresničila. Posihmal smo Jurčiča brali še bolj, s še večjo ljubeznijo, najimenitnejši pisatelj nam je bil. V tistih časih nemara noben pisatelj ni med dijaki imel širšega radija. * Nekoč sva se spotoma dobila z Drag. Kettejem. Pa naju je srečal moj tovariš in jaz s ;m ga pozdravil: »Servus!« Joj, kako me je Kette nahrulil! Tak pozdrav da ni vreden nič, čevljarski vajenec pozdravlja tako in nekatere gospodične, Dolenjec, ki je rasel v Jurčičevih krajih, naj ne pači lepega jezika. Kar v tla sem gledal, tako me je bilo sram. Drugič je opazil, da se maličim z nekimi ljubljanskimi besedami. Pa me je spet nagnal, da sem imel dosti. Z njim sem moral govoriti le čisto dolenj-ščino. Saj siliti se mi res ni bilo treba, ko še zdaj zavijam in »pojem« po »dalenjsko«. Jurčičev jezik, je Kette dejal, je kar muzi-kaličen. * V Trstu smo radi hodili poslušat predavanja, ki jih je prirejal socialistični »Ljudski oder«. Največ poslušalcev sta imela Etbin Kristan in Ivan Cankar. Delavci so v Kristana gledali kakor v Boga. Bil je izvrsten govornik, trden ideolog in goreč apostol zoper kapitalizem. S Fo'to Du&aiH Ribnik«: pesniško lepimi besedami je delavstvu oznanjal raj na zemlji, ko ne bo več prekletih kapitalističnih pijavk. Za nameček je rad navrgel bolj ali manj debelih ocvirkov, s katerimi je belil govor zoper katoliške nune, rimske papeže in farške bisage — delavci so jih lakomno in na debelo požirali ... Dixit saeculum clero, semper tibi inimicus ero. Cankar ni tega delal nikoli. Izpodrecaval in prav strupeno smešil pa je malopridne naprednjake in domišljave frakarje, tožil o odrivani nebogljenki umetnosti in o težavah slovenske kulture. Ali nekoč se je za-prašil tudi v Jurčiča, češ, da njegovo uba-danje s peresom ni pomenilo in nikoli kaj prida pomenilo ne bo v naši kulturi; Janez Trdina da je neprimerno večji. Težko, težko sem tačas Cankarju odpustil, da mi je podiral malika moje prve literarne ljubezni, našega Jurčiča. Po Cankarjevi kritiki sem Jurčiča bral nekoliko bolj analitično. Pa sem videl, da res ni vse najboljše, kar je Jurčičevega. Hrvatizmi, ki se jih je nalezel med Hrvati, so me začeli bosti; naglico, s Katero je pisal neke povesti, sem začel opažati in me SPOMINSKA PLOŠČA NA JURČIČEVI ROJSTNI HIŠI je bolela. Spomnil sem se, da ga je zaradi tega prijemal tudi že Josip Stritar. Pa kaj! Preudaril sem, kolikor sem znal, in ga nisem mogel zatajiti. Jurčič mi je vendarle Jurčič. ★ Nekteii med nami se bodo rotili, da Bog me je vzel v grehov polnem števili in treščil neusmiljeno v o^k^1 ker pisal povest sem, zaljubljen roman; Dolenjec sem bil in sem ves, kolikor me je. Ko se mi je obetal prvi otrok, sem ukrenil, čeprav sva z ženo živela v Trstu, da se mi je rodil in krstil v Stični — naj bo Dolenjec, sem želel. Po krstu sem z botroma šel na Muljavo, ker sta V-tela videti Jurčičev dom. Ob tisti priliki sem v spominsko knjigo zapisal bobneč, nekoliko na- iven stavek. Lani sem, listajoč po Cstl knjigi na Jurčičevem domu, nenadoma za-buljil vanj... O, koliko bridkega življenja je od tačas že šlo po meni! Sinček je pa postal sin, izpeljal se mi je iz gnezda in.si že splel svoje. Foto Dušam Ribnlier ker maram današnji dan malo že zanje, bolelo me v grobu ne bo opravljanje; saj veste, da njim se zastonj govori, zatorej me braniti treba vam ni. Josip Jurčič: Kamen na grob. Pred nekaj leti sem si moral ogledati lego starega gradu Kravjeka. Nad Muljavo in nad zabrisanimi sledovi Rojinj in Sle-menic bode v nebo še nekaj škrbin grajskih razvalin. Pogled odondod je tja dol po Dolenjskem čudovito lep. Vidiš šumbreg, za njim ti oko išče Kozjek, čez kupčkasto hribje z intimnimi tokavami in samotnimi dobravami daleč za njima slutiš Gorjance JURČIČEV NAGROBNI SPOMENIK — vse ozemlje med Krko in Savo, široka domena starih stiških belih menihov, se ti veselo razkazuje. Kamor pogledaš, se srečuješ z marsičem, kar je opisoval Jurčič in kar so za njim jecljali drugi. — Hodiš tam doli in srečuješ ljudi, ki se ti zdijo znani. Govoriš z njimi in veš, ti vsi so iz Jurčičevih povesti. Meditiraš. Da, Jurčič je zares govoril na usta tehle ljudi. Starim je govor še zmerom tak, kakršen je bil, mlajši se že pačijo z besedami, ki jih pobirajo iz časnikov; fantje, ki so doslužili vojake, še hudičujejo ne več, bentijo kar po srbsko in — madonajo po laško ...! Ubogi, nedolžni slovenski hudič se poniglavo umika do grdega greha nečednemu tujemu preklinjanju. Še hudiču ni več dobro med nami... ★ V cerkvici na Muljavi imajo zanimiv baročen altar Matere božje. Stari stiški beli menihi so jim ga dali. Pred vojno ga je za grdo velike denarje kupoval menda Britanski muzej iz Londona, po vojni so ga zagrebški čifuti z zapeljivo ponudbo hoteli izmamiti Muljavcem. Pa ti so onim in tem prav pametno dejali, češ, če je tale altar toliko vreden za vas, je pač vsaj toliko tudi za nas. Ker ga je zob časa že nekoliko obgrizel, so ga dali prenoviti, čudovito je lep, a zanimive so tudi freske po stenah v cerkvi. Strokovnjaki in tujci dosti obiskujejo staro, zanimivo cerkvico, ki so jo Turki z janičarjem Jurijem Kozjekom 1. 1471 prvič zažgali. * V rebri nad cerkvico je Jurčičev rojstni dom. Star je, razpal bi že bil, kakor je Aškerčev v Globokem, pa ga je ono leto Slovenska Matica s podporo dobrih ljudi in Jurčičevih prijateljev dala prav zalo popraviti. Leto in dan ima dosti obiskovalcev od blizu in daleč. Na domu težko gospodari — domačijica je prav uboga — Jurčičev nečak; tega oče, Anton, pisateljev brat, ima v hiši kot. O slavnem bratu vam stari mož ve povedati dosti zanimivega. — Tudi drugi Muljavci so polni Jurčiča. Vedo, kako je Jurčič, že bolehen, poležkoval pod hruško pred hišo, vedo, kje je čepela Krjav-Ijeva koča, kje je gospodil grad Slemenice, po kateri poti sta se vodila Kvas (Jurčič) in Manica. Itd. * Dr. Gregor Fedran, pravnuk graščaka Sove (Jurčičeva povest »Domen«), po vsem Dolenjskem znani in cenjeni zdravnik, bivajoč na Hudem pri Stični prav v »gradu«, ki ga je z bosanskimi hajduki naskočil nesrečni Domen, še hrani težki svečnik, ki je z njim Sova po betici počil hajduka, in puško kremenjačo, s katero je smrtno ob-strelil sina Domna. ★ Jurčič je pisal sodobne in zgodovinske povesti, vse samo iz slovenskega, domačega življenja. Zabaval je po domače, hudih problemov ni drobil. Jurčič ima še zmerom prav dosti brav-cev. Zakaj? Ker je domač in — umljiv. Koliko je pesnikov, pisateljev, ki so se napenjali in repenčili do zaprnosti in ne-umljivosti, pa že po enem rodu nihče več ne ve zanje; samo spomin literarnih zgodovinarjev jih še pozna. Jurčič, glejte, zdravo živi, morda prav v teh časih bolj, kakor prej in kakor marsikateri, ki so ga povzdigovali nadenj. Komur je jezik svetinja, spoštljiv, lep instrument, ki brez njega ni ne lepe pesmi ne povesti, tistemu se vsevedni kritikaster, ki pozna in piše le neki papirnati jezik, roga kar zviška, češ, pišeš slovarski jezik. — Odkod neki je slovar pobiral besedni zaklad? Ali ne iz pisateljev in ti iz ljudstva? ★ Kadar berem moderno knjigo modernega avtorja, se mi godi prav slabo. Motoglavo se peham za vsebino, do bridkosti ubogo po jeziku in slogu; kaj rada se mi gubi sproti, da bi naposled ne mogel povedati, kaj sem bral. Bog ve, ali bi sam avtor znal razo-deti, kaj je hotel... Seči moram po Jurčiču, da se mi jezik spet očedi in posluh uglasi na pravi slovenski govor ... Da, Jurčič mi je vendarle Jurčič. S I N Č K o V O VPRAŠANJE JOSIP JURČIČ (»Slovenska vila« 1. 1865.) Stoji tam majhna kočica na trati, razdrto strešico v nebo moli, pred kočo mlada bledolična mati z bodečo iglo šivati hiti. In mimo male koče prek ravnice vodica bistra v stružici šumlja, pri vodi deček kopa si nožice, z ročico belo v valčkih se igra. »Kej ne, da si mi rekla, mama mila, da majhne dečke prineso vodé? Kaj tudi mene, mamka, si vlovila ko ribico iz vôdice le-té? Nedolžno materi vprašanje stavi, zvedavo vpira črno v njo oko: kaj mila mamica o tem pač pravi? Kakô dvom ona razvozlala bo? Ne odgovarja dečku mamka bleda, le stisne ljubo dete na srce, solzici grenki umakne se beseda, zakaj pač toči mamica solzé? jurčič, rokovnjači IN KAMNIK NOTAR ANTON ZEVNIK -1 red menoj leži prvi letnik Ljub- | ljanskega Zvona. Piše se leto 1881. j Sodelavci so : Jurčič, Kersnik, Tavčar, Trdina, Mencinger, Erjavec, _I Levstik in drugi — sama zveneča imena v naši literaturi. Uvodna povest je: Rokovnjači, historičen roman. Spisal Josip Jurčič. Kasneje: Po pokojnega Josipa Jurčiča osnovi spisal Janko Kersnik. Rokovnjače je pisal Jurčič za Zvon sproti. To je zadnje njegovo delo, ki mu ga je smrt presekala 3. maja in ki ga je z junijskim zvezkom Zvona nadaljeval in z decembrskim — končal Kersnik. Pobudo za Rokovnjače je dal Jurčiču, kakor razlaga profesor Prijatelj, že pred leti, že v početku njegovega pisateljevanja njegov veliki učitelj — Levstik. Jurčič je skrbno zbiral gradivo. Krajevno je zajel v tem spisu lep kos naše domače zemlje: od Zagorja preko Trojan, Črnega grabna, Brda, Kolovca, Rov, Radomelj, Kamnika, Stranj tje do vrh izvira Kamniške Bistrice. Šele leta 1880 so »Rokovnjači« dozoreli. Jurčič bi bil lahko ta svoj roman spisal lepo v svoji uredniški sobi v Ljubljani. Toda zvest načelom svojega mojstra Levstika, je šel med narod, da spozna kraje in ljudi, da poda na temelju lastnega opazovanja in ustnih sporočil verno sliko našega ljudstva. Svoje študije za Rokovnjače je izpopolnjeval Jurčič 1. 1880 na Brdu pri prijatelju Kersniku, ki mu je bil brez dvoma zgodovinski in krajevni mentor. To leto je prišel Jurčič — menda prvič in zadnjič — v Kersnikovi družbi peš z Brda mimo Kolovca, »Mozolo-vine«, »Paleževine«, Rov v Kamnik, kjer ju je sprejel njun osebni in politični prijatelj ter kulturni delavec sodni pristav Julij Polec, sedaj upokojeni dvorni svetnik v Kamniku. Tu si je Jurčič iz neposredne bližine pogledal prostor, kamor bo postavil sramotilni oder za rokovnjača-berača Tomaža Velikonja, izbral si je hišo, kjer bo nastanil krčmarja Jošta Vlagarja. Resen in mrk je bil Jurčič tiste dni. Urejevanje Slovenskega Naroda mu je srkalo moči. Dostikrat je bil sam svoj korektor. Podpirali so ga le mladi koncipientje in redki narodni avskultantje. številne, pogoste konfiskacije lista in politične, težke prilike so mu jemale dobro voljo. Najbrže so se že pojavljale posledice razornega dela bolezenskih kali. Saj za nekaj mesecev po teh pisateljskih študijah je že klonil za vedno, komaj 38 let star. Te smrtonosne kali so se zarile v njegovo telo najbrže že na Dunaju. Zadnji udarec mu je pa zadal, kakor mi je svoj čas pripovedovala neka starejša gospa v Ljubljani, kamor je zahajal Jurčič kot gost in velik narodnjak, prehlad, ki si ANTON ZEVNIK ga je nakopal na potu iz Ljubljane v Muljavo. Tam nekje v Lučah, v domovini svojega Desetega brata, se je hotel, razgret po dolgi pešpoti, v gostilni ohladiti in po-krepčati s kozarcem mrzlega vina, da jo potem zavije na levo preko hriba naravnost na Muljavo. Vnanje lice mesta Kamnika je bilo za časa Jurčičevega obiska, kakor vedno, sila prikupno, ali narodno in gospodarsko se je začelo mesto takrat šele zopet dvigati iz mrtvila. Mestni privilegiji so minuli, propadla je trgovina, požari so pogostoma cele dele mesta uničili, nazadnje je pritisnila še rokovnjaška nadloga. Rokovnjačev so se že lotili razni pisci in pisatelji, Jurčiča, menim, ni noben dosegel, kaj še prekosil. Jurčič ni smatral vsakega, ki se je prišteval, oziroma, ki so ga prištevali k rokovnjačem, zrelega za vešala. Josip Benkovič pa je v svojih znanih »črticah« leta 1890 zapisal: »V družbo so sprejemali moške in ženske iz vseh stanov. Stekali so se vojaški beguni, ubegli jetniki, tatovi in roparji, sploh izvržki človeštva. Ti so vstopili takoj v rokovnjaški krog, ker so bili itak že zreli za vse zločine.« Ogledal sem si nekatera prizorišča iz Jurčičevih Rokovnjačev v Kamniku in bližnji okolici in sem glede zgodovinskega ozadja prišel do t eh-le ugotovitev ali vsaj domnev. Berač Tomaž bo nemara Lectarjev hlapec Jernej. O tem pripovedujejo stari ljudje v Kamniku, da je bil v zvezi z rokov-njačd, da ga je dal gospod mestni sodnik privezati in postaviti pred rotovžem na takozvano »lajto«, to je neke vrste sod za lim. Na semenjii dan od 9. do 13. ure je moral privezan starti v svojo sramoto ln v posmeh vsem sejmarjem. Na prsih in na hrbtu je imel taibdo, iz katere so se raz- brali njegovi grehi. Po prestani kazni je zbežal — seveda k svojim bratcem rckov-njačem. Krftma »Jošta Vlaga,rja« je bila v Kamniku »pred mostom«, pozneje h. št. 6 v predmestju Podgora. Danes je to gospodarsko poslopje, združeno s št. 5, last Ludvika Pirnata, ki ima gostilno »Pri šafar-ju« nasproti ceste na hišni številki 11. Pri tej številki je gostilna že od leta 1740. Za časa rokovnjačev je bila šltev. 6 lesena bajta z majhno točilnico pri tleh, z vnanjimi stopnicami, ki so vodile v prvo nadstropje. Krčmi, prav za prav je bdi le žganjetoč, so rekli »Pri Jernejčku. Leta 1810 je bil lastnik neki Matija Toman, za njim Filip Peteln, Jernej Vodiškar, Tomaž Petek, Franc Dornik. Tu je bil baje rokovnjaški eldorado. Tu je bila njihova pdvnica, posvetovalnica, pretepališče, zabavišče. Udej-stvovale so se tudi rokovnjačice ln druga taka stara in mlada ženščeta. Stara mati današnjega lastnika je veliko pravila pred leti o tej rokovnjaški beznici. Ludvik Pir-nat še hrani mizo iz tega brloga. Ozka, dolga mizica iz jesena je, sedaj pobarvana, da je zob časa do kraja ne zgrize. »Josip Gavrič« je bil res mestni sodnik v Kamniku, po Stiasny-jem. »Kamniku« leta 1824, dočim je bil po Stiasnem sodnik za časa Francozov Ignac Pezdirec. Imel serai izvirno lisltino v rokah z dne 11. maja 1815, ra kateri je podpisan »mestni načelnik hi nadaodniik v Kamniku Joseph Gau- rig« (iStadtvomsiteher und Oberriehter). Ta Gavrič je imel le sina z imenom Antona, rojenega 1804, Matrike beležijo še več Gavričev, toda na žalost nobene Rezike, ki bi jo vzel za ženo pfan Poljak, oskrbnik s Kolovca (po Jurčiču). i »Boječ« je zares dreto vlekel V Radomljah. Njegova bajta je stala nasproti današnje hiše štev. 27 preko mlinšice. ' Leta 1899 je pogorela. Danes je na tem mestu travnik, lasten Francetu Kancu iz Radomelj št. 22. Seveda je imel Boječ pajdaše v Radomljiu, v Dobu »Kozabrina«, ki se je pisal za Franca Lavriča, in druge take sosede. »Nona« se je pisala za Jero Pire iz Novega trga pri Kamniku, umrla leta 1860. Pravijo, da je bila hudobna in maščevalna. Ce ji katera gospodinja ni hotela dati, kar je zahtevala, jo je pripravila na sredi cerkve v sramoto. Na sedež, kjer je imela do-tičnica svoj stol, je rokovnjačka nakapala STARI KAMNIK Slika v podružnični cerkvi sv. Lenarta v Prapretnem Zakalu pred nedeljo smole. In ko se v nedeljo meščanka v bahatem svilenem krilu — in Kanmičanke so se znale nositi! — razko-šati na svojem prostoru, razgreje seveda sedež in ob evangeliju vstane, se loči krilo od telesa z reskajočim glasom. »Hudmanove Jere« naslednik v gostilni-čariski obrti na Rovih je danes Karl Rode, gostilna »Pri Pircu«. V gostilni je bila do nedavnega časa ' slika z napisom »Jera«. G. vet. svet. Sadnikar v Kamniku je imel sliko v rokah. Slika je bila baje čedna, na lesu napravljena. Jera je bila zastavna ženska, seveda s poličem v roki. Prejšnji lastnik gostilne Jerman je sliko odstopil župniku šiški na Rovih, od koder se je preselil v Šenčur pri Kranju in za tem k Sv. Trojici nad Cerknico, kjer je umrl. »Janez Rak« je bil sodni uradnik na Ko-lovou, po drugi verziji v Mekinjah. Pravijo, da se je pisal za Ignaca Fajenca in da je istoveten z bogatim kamniškim meščanom istega imena, ki je umrl leta 1873 v starosti 85 let. Ce ljudje ne vedo, odkod si je bogataš pridobil premoženje, hitro iznajdejo zaklad ali rokovnjače, ki so srečnežu nasipali cekinov. Taka bo tudi z Ignacijem Fajencem. Vem, da komaj čakate, kaj bom povedal o »Blažu Mozolu«. Krjavlja sem hitro izsledil,* Blaža pa ne morem. Premalo časa je živel. Pisatelj Kersnik ga je usmrtil že v svojem prvetn poglavju, če ga je že Jurčič obsodil za to poglavje na smrt, ne morem vedeti. Morda je bil Blaž mkovnja-čem na poti, čitatelji bi mu privoščili življenje najmanj do konca romana. »Mo-zolovina« bo najbrž samotna hiša severno-vzhodno, od gradu Kolovca oddaljena kakih 700 metrov. Pri tej hiši se pišejo že nad 100 let za Osolnike. Matrike imenujejo Mihaela Osotaika, rojenega 10. avgusta 1764 v Kolovcu št. 2. Današnji lastnik hiše, ki je pred petimi leti pogorela, je Anton Osolnik. Po domače se pravi pri hiši »Čeh«. Bil pa je pri tej hiši neki Blaž Osolnik, ki je rad popivali in veeelrjačdl. Živel je za časa Jurčiča in Kersnika, umrl je pred 25 lerti v Nožicah. Bili pa so pred desetletji pri tej hiši na Kolovcu št. 2 neki tajtostvemi uižitkarji, kakor pripovedujejo ljudje, med njimi baje tudi »Polonica«. »Paleževina« bo najtorž identična s Kregar-jevim posestvom na Rudiniku, kakih deset minut oddaljenim od »Mozolovine«. O »Nandetu« in njegovi Polomici morda drugič. Moj izvestitelj iz Komende — samo to naj povem —- je mnenja, da je »Nande« sin barona Baeaja, generala v Kariovcu, da se je za časa Francozov pisal za Basai-la, da so ti Basaji doma iz Vopolj pri La-hovičali in da se pravi pri hiši »Pri Je-rasut. * Glej Anton Zevnik: Na Krjavljevem, v Jurčičevem kraljestvu — žis, knjiga IV, str. 331. in A. Zevnik: »V Jurčičevem kraljestvu«, »Jutro«, 240, 17. X. 1926. Op. ur. H koncu še veselo rokovnjaško pesem: Moj kimerč pod fenstrom stena Se grandiovega kolta kena. Bi dirnalca knajsala zanj, Bi virfnila vajeročko nanj. Moj fantič pod oknom stoji Se velikega mra-za boji. Se je deklica bala zanj, Je vrgla belo srajčko nanj. To pesem je citirala pred 30 leti mojemu informatorju iz Kamnika, širom domovine znanemu Jošku Stelet-u, Fraočišika Osole, takrat 80 let stara, iz Godiča, ki je imela v svojih mladih letih stike z rakov-njači. RAZVALINE KRAVJEKA (Glej »Jurčičev ljubezenski odnos do ženske« str. 217) Kamor se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. »Deseti brat« KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI LEPA POVEST IZ STARE ZGODOVINE JOSIP JURČIČ — »Slovenski glasnik« 1. VIII. 1867 in 1. X. 1867. ekaj let je temu, kar sem — meni se zdi, da v »Novicah« — pravil o višenjskem loncu in njegovi usodi. In zameril sem se bil nekemu možu, da je še dandanes grozovito hud name, dasi mi še na misel ni prišlo, da bi ga bil razžalil. Hvalil naj bi me možek, hvalil, da slavim njegovo rojstveno mesto. Pa saj vem, da pride še tisti dan, ko se mu bodo odprle oči, zlasti potem, ko bom svetu razkril še druge starine njegovega imenitnega mesta, kar sem namenjen ravno zdaj. Veliko sicer vem o Višnji gcr., vem na priliko povedati o nekem silovitem polžu in drugo, pa tega ne bom raznašal. Tudi o tisti glasoviti čreš-nji, ki baje raste v Višnji gori in rodi že dokaj lst, pr. ne vedo Višnjanje, ali so čreš-nje črnice ali belice, ker jih otroci vselej zelene pojedo — tudi o tem ne bom govoril; temveč zazdaj naj pohvalim samo viš-njansko sodnijsko bistroumnost, naj namreč povem, kako je tekla v starem času sloveča pravda zavoljo kozla Lukeža Drnu-Ije in nepopasenega vrta Andraša Slamo-rezca. Lukež DrnuJja, višnjanski meščan, ni sicer pil svojega mleka — ker v tistem starodavnem času, ko je on živel, je bilo še manj kravjih repov v Višnji gori ko današnji dan — Lukež Drnulja ni glasoval za nemške kandidate, ker tačas ni bilo treba za nobenega; vendar je imel ta Lukež Drnulja svojo lastno hišo sredi mesta. Res ni bila velika, pa je bila gostoljubna, zakaj vežna vrata so noč in dan stala na ste-žaj odprta in če je kakov pesèk tekel mimo m mu je kaj prišlo na um, je stopil v to vežo, zavzdiignil nogo in kaj popustil. Tudi ljudje so sosebno ob semanjih dnevih svoje počutke hodili opravljat v Drnuljevo vežo. In naš Lukež, postaren, suh in klju-konois mož, ki je že od pomnenja služil za ponočnega čuvaja, ni se kdovekaj in kako zmenil za te in take nemestne navade tujih psov in tujih, največ kmetiških ljudi. Nekateri trdijo, da je bil tako bogaboječ in potrpljiv; drugi pa hočejo bolje vedeti in pravijo, da je ime! čuvaj Drnulja na sebi nekaj tistega, bogvedi, morda čisla vrednega ponosa, ki se vsem višnjanskim meščanom baje od roda do roda deduje in zatmšča, da se ne menijo veliko,. kaj in kako delajo »kmetiški cepci« okrog njih. Več kakor gospodar je porajtal za te goste njegov kozel Lisec, ki je bil zavoljo tega, ker ni imel boljšega hleva, privezan v veži. Kadarkoli se je kak pes oglasil v vežo, je trgal Lisec nemiljeno svoj motvoz in nastavljal roge in se pripravljal na trk. Iz tega je dostikrat prišlo, da se je več psov zbralo okrog njega in brez pretrganja lajalo, da so vsi višnjanski otroci vreli vkup in kamenjali ubogega Lisca in ga z blatom cokali za Boga svetega. Kdo pameten se bo torej čudil, če se je nesrečni kozel Lisec nekega popoldne, ko je Drnulja ravno kradoma v hosti zanj zelenje smukal, iztrgal in meketaje na ves dir po višnjanskem mestu bežal pred psi in otroki. Ko se stori hlad, se naveličajo Liščevi sovragi drevajsati ubogega bradača, in Lisec se oddahne ravno tam za kamenjem, kjer se je nekdaj rodil tisti glasoviti polž, ki so ga Višnjanje po božje častili, če se prav sliši in bere. Tam torej kozel Lisec sede, roge pokonci pomoli in z brado ma-joč prežveka poklajo ter premišlja, kam bi šel. Pozabi vse reve in nadloge, in obide ga neko sladko čuvstvo prostosti, ko zagleda pod seboj zelem vrt mestnega sve-tovavca Andraša Slamorezca. Po neutrudnem preiskovanju se mi je dalo zvedeti, kdo in kakov je bU ta Andiraš Slamorezec. Da je bil mestni svetovavec. to sem vedel poprej. Stari akti, ki sem jih jaz našel, pa še pristavljajo, da je bil človeče na kratkih nogah, zajeten črez trebuh, da je rad jedel slanino in čebulo — kar je morda še imenitnejše — da je bil strupen sovražnik ponočnega čuvaja, Liščevega gospodarja Lukeža Drnulje. Da ga je pa tako na smrt sovražil, to se je neki tako godilo: Andraš Slamorezec je imel, dasi že petdeset let star, najlepšo mlado ženo, kar se jih je prej in pozneje rodilo v višnjanskem mestu. Res je sicer, da mlajši rod starodavnih Višnjanov sluje zaradi nravnega in čednostnega življenja, ali izimki se dobodo povsod. Kleopatra in Didona v Afriki, grška Helena in druge zigodovinske lepotice nam pričajo, koliko utegne lepa ženska napraviti kolobocije in nadloge sebi in drugim ljudem, da utegne prevariti še pobožnega moža itd. Tako so tudi v Višnji gori ob tistem času nekateri šemežni babjaki škileli za Slamorezélo. Lukež Drnulja je bil tako nesrečen, da je nekdaj ponoči, ko je klical deseto uro, naletel nekoga omenjene vrste, kako se je ob Slamorezčevem zidu vzpenjal do okna. To je razsrdilo in raz-kačilo njegovo moralnost in pravil je o neslišani grdobiji drugo jutro po vsem mestu. Andraš Slamorezec ni verjel tega in je trdil, da je Drnulja obiravec, širokoust-než, potepuh in slepar. Pri prvi seji mestnih očetov je nasvetoval, naj se mu vzame ponočno stražaratvo. Ali tudi Drnulja je imel prijateljev, in Slamorezčev nasvet je padel z vsemi zoper tri glasove. Od tiste dobe je bil Drnulja Andrašu trn v peti in gledal in pazil je dan na dan, kako bi ga pogubil. Pa vrnimo se h kozlu Liscu. ' la je, kakor simo povedali, poželjivo s kamenja ogledoval zeleni vrt mestnega svetovavca. Kaj, ko bi kozel prišel do glav-natega zelja, vabljive solate, lepe detelje in druge zelenjave, si je mislil naš Lisec. In ni dolgo preudarjal, temveč s svojo kozjo brado je pokimal, se vzdignil in šel proti vrtu Andraša Sllamorezca. Toda vrt je bil ograjen okrog in okrog z lesenim plotom pet pedi in tri palce visokim. Pomerjal je kozel Lisec na vse načine, kako bi prišel noter, ali ni se dalo. Vzpne se s sprednjima nogama vrh plota in gleda s pregrešnim veseljem ter veliko poželjivostjo na vrt, obenem premišljujoč, kako bi se plot dal podreti, preskočiti, ali karsibodi. Pa kaj se zgodi? Prav v tem grehotnem stanju ga zagleda gospod Andraš Slamorezec. On je ravno nekoliko kislega mleka posrebal za po-poldnevno kosilo in je ravno premišljal —■ bogvedi kaj — ko zapazi Drnuljevega kozla ob plotu in razvidi njegovo hudobno namembo. Razkačen popade — ne vem. če burklje ali štorkljo — in dirja na piano s trdnim namenom, da bi hudobnega Drnu-ljevega kozla potolkel do gotove smrti. Lisec, nedolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudi, prijazno mekeče in meni: ta mi bo odprl plot in jaz pojdem na vrt. Slamorezec, ko dojde bližje, zamahne in ob tisti ur: bi bil ubogega Lisca potolkel na žive in mrtve, da ni zdajci sam samcat Lukež Drnulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal, priskočil, Slamorezca za roko zgrabil in tako govoril: »Stojte, nehajte, jenjajte, zlega ne delajte, o Slamorezec! Moj kozel nedolžni nič hudega ne misli, ni-karte ga ne pobijajte!« Pač bi bil očanec Slamorezec v tisti minuti potepel Drnuljo, da ni bil ta močnejši. Tako pa se mu je bridko zagrozil in dejal: »Molči, Drnulja, in tvoj kozel hudobni, jaz te bom tožil na veliko pravdo pri mestnem sodišču.« »Ni vam krivice, kar hočete storite,« pravi Drnulja, prime kozla Lisca za brado in ga trikrat pripali z gorjačo. »Hudobna volja je v svetem pismu prepovedana, kakor hudobno dejanje, pomni to ti in tvoj kozel,« pravi Slamorezec. Tako se je iztekla reč. In šest dni in šest noči potem so sedeli zbrani mestni očetje, župan iz Višnje gore, svetovavci, vsi sta-rejšine in vsi veljaki. Imeli so sodbo pred seboj, veliko pravdo kozlovsko. Tožnik je bil Andraš Slamorezec, toženec je bil pričujoč: prvič, Lukežev kozel Lisec s svojo brado; drugič, njegov gospodar in advokat, Luikež Drnulja sam. In mnogo premnotgžo množice Višnjanov je bilo zbrane, modrih možakov in pametnih žrnic. ki so prišli poslušat, kako bo tekla imenitna kozlovska pravda. In vstal je v tem sodnem zboru višnjan-skih modrijarhov, starejšin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi sodnik in župan tega mesta. In svetlo je sodnik Zaropotaj pogledal po zbrani množici, trikrat zacma-kal z ustmi in povzdignil glas menda takole: »Čemu smo se zbrali danes? To vprašam vas, stari Višnjanje, zaslomba in podpora našega slavnega mesta, in tudi vas, ki odpirate usita in nastavljate ušesa po vsej spoštljivosti, da bi zaslišali, kaj je pravica, ki nas je ž njo Bog poslal med ljudi. Kaj se nismo zbrali zavoljo Drnuljevega kozla Lisca in zaradi Slamorezčevega vrta? Ta hudobna kozlovska zver je namreč, zapeljana po svoji meseni poželjivosti, po pregrešni lakoti in požrešnosti, dalje po lenobi in nemarijivosti svojega gospodarja Lu-keža Drnulje, bila namenjena, da bi vse zelje, vso peso, korenje, česen in čebulo na Andraša Slamorezca vrtu posmukala, pojedla, potrta in požrla. Kaj ne, Višnjanje, da smo mi odnekdaj bogaboječi in pravični?« »Smo, smo,« odgovarja viànjansko ljudstvo. »Če smo bogaboječi, poslušajmo, kaj pravi Bog. Deveta in deseta zapoved veleva, da ne smemo ničesar poželeli, kar ni naše, ampak našega bližnjega. On prepoveduje vse hudobne misli, če jaz mislim komu snesti zelje ali pa buče, velja pri Bogu toliko, kakor bi jih bil res snedel. Drnuljev kozel je pa požele) svojega bližnjega blago, on je pregrešno gledal črez plot, torej ga obsodimo na smrt!« In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga!« »Lukež Drnulja pa« -— govori višji sodnik dalje — »ni nič kriv tega. Njega ni bilo doma in kar je še več, on je dober po-nočni čuvaj. Dajmo mu samo pet gorkih palic po podplatih, pa nič več.« »Pet palic!« kriče Višnjanje. Ko se vihar poleže, višji sodnik Zaropotaj pa sede, zdajci vstane sivobradi starej-šina žužnjal in govori tako: »Ko sem jaz še v sami srajci in brez hlač tekal okoli, tačas je bilo drugače v Višnji gori. Kaj sem hotel reči? -— Tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in solnce je topleje sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli urnejše noge, boljše oči in vse živote boljše ko zdaj. Pa kaj sem hotel reči — res, Lukež Drnulja ni nič boljši ko njegov kozel. Le ubijmo ga in umorimo, bo vsaj drugo pot vedel kozla dobro privezati doma, da ne bo mogel poizkušati, kako bi se delala škoda.« Andraš Slamorezec je veselja poskočil in zavriskal, ko je zaslišal te modre besede sivega starejšine žužnjala. Ali gospodar Gobežel, drugi starejšina, sovražnik žuž-njalov, trikrat zmaje z glavo, včetrtič pa srdito vstane in reče: »Kakove so te besede, ki sem jih zaslišal? To niso prave besede. Bodimo, Višnjanje moji, pošteni z ljudmi, da bc Bog z nami pošten; milost skažimo in pravico, da nam Bag milost skaže in pravico; ne srdoritimo se, da se on ne bo srdoritii. Saj veste, da imamo našega polža v veliki časti, kar je lepo in prav. Od njega, od našega polža se učimo čednosti. On je pohleven; toliko hišo ima, da jo nosi s -seboj, roge ima, pa ne bode, noge ima, pa ne kolovrati naglo, ampak lepo in počasi leze, kar je prav; skratka: nikomur ne stori nič zalega, še mi bodimo tako. Glejte, Višnjanje moji, ko bi kdo izmed nas — česar nas pa Bog obvaruj! — hotel našega polža dražiti, drezati in bezati, kaj bi pač storil? V svojo hišo bi se tiho pomeknil in bi sam pri sebi dejal: Bog jim grehe odpusti, saj ne vedo, kaj delajo. Posnemajmo svojega starega polža, da se nam bo dobro godilo in nam bo dobro na tem svetu. Odpustimo Lukežu Drnulji ne le smrt, temveč tudi tistih pet palic po podplatih. Kozlu Liscu tudi odpustimo, on je neumen, ne ve, kaj je pravo in grešno. In če to storimo, Višnjanje, bo današnje in vse prihodnje dni Bog vesel, da je ustvaril Višnjo goro.« Vse Višnjanke, skoraj s svojimi otroki vred, se spuste v jok, ko zaslišijo ta govor o polževih čednostih. Kakor bi mignil, je bilo veliko število veljavnih mož za Gôbe-žela in pomiloščenje Drnuljevega Lisca. S strahom je tožnik Slamorezec videl to iz-premembo misli mestnih sodnikov in tekal okrog, da bi jih pridobil zopet vsaj polovico na svojo stran nazaj. In res vstane vdrugič starejšina žužnjal ter v dolgem govoru glasuje za kozlovo in Drnuljevo smrt baje tako izvrstno, da so se zdajci Višnjanje razpolovili na dve stranki, ena za milost, druga manjša za smrt kozlovsko. Govorili so še sodniki in meščanje: Jur-ček Griža, Boste Krevs, Peter Strama, Marko črmaž, Miha Kisovar, Jožman Kra-vopasec in še več zaznamenovinih slovečih možakov, eni z Gobeželom, drugi z 2už-njalom. Ne morejo se zediniti, zmešnjava je velika, srdé se in nekateri stiskajo pesti. Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil prestopil h Gobeželovi večini, boječ se, da bi prihodnje leto ne bil zopet izvoljen, je imel mnogo preglavice in križev, da je kot prvosednik ohranil primeren red. In ker je videl, da se pričkajo in pulijo zlasti zavoljo tega, ali ima kozel Lisec um in pamet, ali ne, se zmisli v svoji modri glavi in pravi: »Možje, stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter bi ga preiskali in razvideli, ali ima pamet ali je nima?< S tem predlogom sta bili zadovoljni obe stranki, in Lukež Drnulja je z meščani: Kašopiharjem, Lasačem in črmažem dirjal domov, da bi pripeljal kozla pred visoko in častit o sodišče. Med tem so se višnjanski možje malo od-dehnili in obrisali pot z vročega čela, vendar so željno pričakovali, ali se bo izkazal kozel pametnega ali ne. Drnulja pa s solznim očesom doma Lisca omotvozi in ga vleče s seboj, opominjajoč črmaža, naj ga poganja, pa le — prav zlepa. Liscu pa žalosten reče: »O, ko bi se dalo, da bi midva jaz in ti mogla zdaj-le menjati koži in glavi tako, da bi bil jaz kozel, ti pa gospodar moj Drnulja! Zakaj če se ne boš dobro vedel, obesili te bodo in še meni ne bo dobro. O, da bi vendar ti danes toliko pameten bil, da bi se delal vsaj tako neumnega, kakor si bil neumen, ko si šel črez plot Slamorezčevo zelje gledat in si sebi in meni storil hudo!« Pravijo, da kozel na to ni ničesar odgovoril svojemu žalosti polnemu gospodarju Lukežu Drnulji. Prišedši med sodni zbor, se zmeni kozel malo za vse sodnike in starejšine, temveč meni nič tebi nič leže in se z zadnjo nogo prav dobro popraska za vratom. »Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji,« sklepa iz tega Gôbe-žel. »Ni neumen,« vpijejo nasprotniki. In glejte čudesa: kozel Lisec sam odmaje z brado. »Ali ste videli?« kriče nasprotniki. »Muho je odganjal,« vpije Drnulja in srdit, da se vede Lisec tako slabo, zamahne z batino nanj. Kozel se ustraši, iztrga iž njegovih rok, in kakor bi devet naglavnih grehov imel nad seboj, zdirja po trgu in naravncat domov. »To je slaba kozlova vest!« pravijo žužnjal in njegovi privrženci in oj, gorje! Drnulja vidi, da se število prijateljev zopet manjša. Pristopi k starejšim Gobeležu in mu skrivaj šepne: »O, ljubi oče Gobežel! Tri jare kokoši vam prinesem do prve nedelje, samo rešite me iz teh rev in težav.« Toda ni bilo treba jarih kokoši, zakaj v tistem hipu pride sloveči berač in vedež višnjegorski Flerè Krivostegno. Ta je obhodil mnogo sveta, imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi ljudje obolevali, bolni umirali. »Flerè Krivostegno naj sodi za vso Višnjo goro,« se zmisli neka ženska, in zdajci je Flerè sedel na Zaropotajevem stolu, vzdignil svojo beriglo ob sebi m jel pozvedovati, kaj je in kako je. Obe stranki' sta ga bili veseli, ker tako je hitro zopet edinost in zloščina prišla v ljubo višnjansko mesto; celo Lukež Drnulja se je obvéselil, ker je z drugimi meščani vred veliko stavil na pravičnost in posebne božje darove Krivo-stegnove. Dolgo naslanja vedež Flerè kosmato brado na berglo in misli. »Višnjanje, tukaj je težko soditi« — iz.pregovori naposled Flerè Krivostegno. — »Zakaj greh je storjen in ni storjen. Ko bi bil kozel zelje požrl, tepli bi ga bili s palicami, da bi bil čutil. In Andraž Slamorezec bi zelja ne bil imel. Zdaj pa kozel zelja ni pojedel. Slamorezcu ni nič škode. Greh poželjivosti pa ima kozel vendar na sebi, zafo je kazni vreden. Hùm, hùm, to je težko soditi.« In zopet nasloni kosmato brado in misli. In glejte! Proti polunevu je bilo, kar vstane vedež Krivostegno, dene počasi tri prste na čelo in pogleda svetlo in veselo po višnjanski drhali. »Duh božji ga je razsvetlil, poslušajmo!« Šepetajo starci in mladci. Krivostegno pa govori in razsodi takole: »Ker se kozel z zeljem ni gostil, pa bi se bil rad gostil, ker je črez plot gledal, pa ni mogel črez plot, zato bodi po svoji senci tepen z devetimi udarci. Gospodar njegov Drnulja pa ta tepež gledaj z BELA i red nekoliko leti smo bili prijatelji na Bledu na jezeru. Trije izmed nas so imeli »žensko svojega srca« na strani, jaz sem bil - sam in svoboden. Moj prijatelj lz glavnega mesta — naj ga imenujem Vrelca — se je zaljubljeno naslanjal na svojo izvoljenko, gospodično Jovanko, ki je mnogobesedna govorila, pripovedovala in vpraševala njega, mene, svojo teto, sebe in vse. Vrelec ni imel oči niti za romantiko otoka in gradu, niti za veličanstvo go-râ, objemajočih jezero — on je videl le svojo Jovanko in gledal le njo. Ženirati se ni imel koga; razen mene sta bila druga dva prijatelja v čolnu preskrbljena vsak po svoje; nista torej utegnila opazovati in delati opomb o človeških ljubezenskih neumnostih, ki sta jih imela samâ v sebi — jaz pa sem bil njegov dober prijatelj, kateremu je vse zaupal, posebno kadar sva zvečer več pila in sama domov hodila. Pri neki taki priliki mi je pravil, da je na božjem širnem svetu ni ženske, ki bi mu mogla zvestejša, vdanejša, presrčnejša, sploh boljša biti nego je njegova Jovanka. »Res je« — tako mi je rekel dalje — »da ima nekatere lastnosti, ki jih ne vidim rad na nji, a to se bo na dobro izpremenilo, kadar bo moja žena. Oh, srečen človek bom, o tem sem prepričan.« Tako je govoril, in jaz mu nisem ugovarjal, vedžč, da zaljubljeni ljudje verjemô le to, kar jim hodi v priklad, zamerijo pa vsakemu, kdor se jim predrzne govoriti resnico. Jaz namreč — med nami rečeno — nisem bil preverjen, da je ta Jovanka, imajoča poleg vsega že triindvajset let, tak ideal ljubezni in sreče. Pa vse to ne spada k stvari. Mi smo se tedaj po jezeru vozili. Spominjam se še, da sem jaz, baš preden smo stopili iz čolna na otok, nekaj na ženske zabavljal, menda iz same razposajenosti, kakor je to nava- zavezanimi očmi, ker je kozla slabo privezal. In zato, ker mu je ušel, zato bomo pol ure s palico zamahovali nad njim.« »To je višnjanski Salomon!« vpije krdelo. Trikrat je še stalo solnce nad Višnjo goro in ko je prišlo včetrtič, so gnfti kozla Lisca in Lukeža Drnuljo iz mesta vunkaj na hrib Peščenjak in tam, kjer so nekdaj na hribcu stale slavne višnjanske vislice, tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice pc senci tepen in Drnulja je to te-penje gledal z zavezanimi očmi in pol ura so s palicami zamahovali nad njim. E N A R da in kakor zaslužijo. Rekel sem, da jih je med sto le deset dobrih. (Dandanes bi svoj cenzus še znižal.) Gospodična Jovanka me je iz čolna stopaje nemilostno pogledala, njena teta je s kukalom nalašč gledala Stol, in že sem po kamenitih stopnicah navzgor na otok k cerkvici gredé storil dober namen: nikoli več na ženstvo zabavljati, ker človek od tega nima ničesar nego tujo jezo. čemu? Po otoku smo okoli cerkve hodili, originalne podpise na zidovih načrtane študirali, razgled občudovali, se hudovali na oblake, ki so se zbirali nad nami, in naposled v cerkev šli. Tam je, kakor veste vsi, ki ste bili na Bledu (in kateri niste bili, glejte, da pojdete v ta »raj« slovenske zemlje, preden storite smrt), tisti zvon, ki ga greš zvonit in ti bo Mati božja izpolnila, česar si pri zvonjenju želiš, ali ka-li. Jaz nisem hotel zvoniti — ali iz pomanjkanja »vere« ali iz sramu pred samim seboj, da bi se takšne abote udeleževal, tega vam menda nisem dolžan povedati. Zvonili so pa vsi drugi iz moje družbe. Prijatelj Vrelec, Bog mu te neumnosti ne štej v zlo, je molzel ono vrv, da končati ni mogel; gotovo je želel, da bi ga spreljubljena, dragomila Jovanka ljubila do zelenega groba. Delal je pri tej operaciji tako resne obraze, da se je moja hudomušnost morala nasmehljati. Za njim, to se vé, je prišla gospodična Jovanka; ona se je na smeh držala in nekako lisičje, tako, da sem v svoji hudomušnosti (kaj hočem, če že imam to lastnost) zopet sodil: »Vrag me vzemi, če si ona ne želi bogatejšega ženina, nego je moj prijatelj Vrelec, ki ima le toliko, kar se je naučil, t. j. kar sproti duševno pridela. Ženska ...« pa ne smem ničesar hudega govoriti, meni se zdi, da nismo sami. Ko stopimo iz cerkvice, je že čakal naš čolnar (vozil nas je star dedec, kateremu je pomagal mlad dečak, menda sin), ki je dejal, da se moramo précej odpraviti, ker RUTA, BEL D JOSIP JURČIČ — SI. N. 1874 bo nastala huda sapa ln dež ter bi se kes-neje, ko bo jezero nemirno, ne mogli voziti. — »Jezes!« vzklikne lepa Jovanka vsa obledela. »Pojdimo brž!« In šli smo v čoln ter odrinili. Jezero je delalo one lehkè valčke, ki se tako lepo krožijo, kadar popiha veter. Ti valčki so vedno naraščali, in ko smo prišli v sredo, je bil čoln že precèj nemiren. Jaz sem sedèl tik veslača in Jovanke. Dekle je bilo nenavadno prestrašeno, dasi ni bilo nobene nevarnosti. Ogovarjala sva jo prijatelj Vrelec in jaz, a ona kar govoriti ni mogla. »Kaj vam vendar je, gospodična?« jo vprašam, toda ona ne odgovori ničesar, nego bel robec, ki ga je vzela iz žepa, izpunti v vodo. Jaz sem mislil, da ji je padel sa. , zato hitro s svojo kljukasto palico posežem ponj in ga res ulovim v vodi. V tem hipu mi seže ona v roko in vzklikne vsa v strahu: »Pustite!« Tako mi še paličico izbije iz rok, in robec in pa-lička sta odplavala. Začuden jo pogledam. Ona ne odgovori ničesar. A naš stari veslač se nekako bridko nasmehne in pravi: »Bela ruta, bel denar.« Gospodična se stresne, pogleda Vrelca, kateri pa ni izpremenil nobene gube svojega obraza, torej ničesar ne razumel. »Kaj je to ,bela ruta, bel denar'?« vprašam jaz, a veslar se mi samo smeje in ne reče ničesar. Priveslamo h kraju, in Vrelec je bil jako vznemirjen, ker je bilo njegovi nevesti prav slabo, šele v krčmi se je zopet bolj opomogla. II Leta izpreminjajo čas in človeka, kakor veste. Tako sva se tudi midva z Vrelcem izpremenila, t. j. skoraj menjala sva vlogi. On se je počemeril in je bil nezaupen, izgubil je dobršen del idealov, posebno vero v ženstva visoki poklic in v divno vrednost teh krasnih potomk moževega rebra — zakaj z Jovanko sta bila že dalj časa nadvoje. Jaz pa sem skoraj oživel in — kaj bi se boljšega delal nego sem -— še veseli me, ako morem kaki lepi stvarci malo pomagati. Dasi sva ločena s prijateljem Vrelcem, ker mi ga je opravek potegnil iz mesta na kmetè, vendar prideva vsako leto skupaj. Tako sva bila črez dolgo časa lani zopet na Bledu. Bilo je v soboto popoldne. Slabo smo bili naleteli; dež je lil vse popoldne in namesto uživanja krasne okolice, smo sedeli v kolibi pri Petrânu, pili dolenjsko vino črez potrebo in tiste ljubeznive ribice, ki so privajene, da hodijo h kraju jezera, krmili s kruhom ter se zabavali nad ribjim prekopicevanjem. Bilo je baš ob času volitev in burne slovenske volilne agitacije. Naravno torej, da smo — bila je zbrana večja slovenska družba — tudi na politiko prišli in privrženci liberal-no-narodne stranke ne posebno ljubo in respektno obdelovali ono naše duhovenstvo, kateremu je lastna črna suknja in kar k nji spada prva, a narodna politika druga, če ne zadnja stvar. Mlajši med nami so jih obirali morda še preveč, ne razločujoč med duhovenstvom poštenjakov od fanatikov. Tako je bil neki priroden prehod, če sem kar naenkrat slišal nekovo vražo, da se ne sme nobena deklica, ki se je z duhovnikom (moj vir se je izrazil robateje) spečala v stvareh, katerih celebat ne odobrava, voziti po Blejskem jezeru, ker se jezero vznemiri in se taka ženska more samo rešiti, ako v jezero vrže »ali belo ruto, ali bel denar«. — Nanagloma sem se domislil one scene pred leti na jezeru, pri kateri sem bil izgubil svojo palico, in jasno mi je bilo, česar tačas niti slutil nisem. Vrelec ni poslušal in ni slišal te vraže. Drugo jutro je bil krasen dan. Z Vrelcem sva bila sama na jezeru. Morda boste rekli, da je bilo precèj breztaktno od mene, ali vseeno sem se moral dotekniti rane, ki se v Vrelcu še ni bila zacelila. »France,« sem mu rekel — »ti si mi vse zaupal, vse povedal, samo ene reči nisi hotel niti meni niti komu drugemu povedati, namreč vzroka, zakaj se je raztrgala tvoja ljubezen z Jovanko. Od danes naprej pa se mi zdi, da jaz tisti vzrok vem.« On zardi, me ostro pogleda in reče: »Ako ona brezznačajna oseba ni sama svoje sramote na jeziku nosila, ne veš; zakaj jaz nisem še o tem govoril in oni, ki tudi ve, ima več vzroka molčati nego jaz.« Jaz mu povem slišano vražo, da tako deklico, ki se je s celibatarjem pregrešila, jezero požre, ako mu ne žrtvuje za odkup »bele rute, ali belega denarja« — in ga obenem spominjam na prej pripovedovani prizor. On se je dobro spominjal, da je bilo deklico strah, a bele rute se ni domišljal — tembolje pa jaz. Iz obeh stvari sem jaz naredil svojo kombinacijo: »Tako-le je bilo s tvojo bivšo .nevesto' že tačas; le da si ti to vse kasneje zvedel.« »Dobro si kombiniral,« vzdihne Vrelec, s komolci v kolena uprt in čelo v dlani skri-vaje. In zdajci mi je pripovedoval dolgo povest, ki se dâ. obkratkem povedati: Ljubil je deklico, ki je bila pripravljena njega vzeti, ki mu je ljubezen govorila in pisala, a imela tako veliko in prostorno srce, da je složno mogel notri biti tudi lep kaplan, kateri ji je dopisoval in h kateremu je skrivaj tudi hodila. Prozaično, resnično, ali žalostno! — »Vidiš ko bi bil vedel pomen te vraže prej, mogel bi mi bil že tačas povedati svojo kombinacijo, in prihranil bi mi bil dve leti, kateri me je potem še za nos vodila, da me je vprav sram pred samim seboj« — je končal moj prijatelj. »Od vola se ne sme več zahtevati nego govedina, od svetâ ne več nego dati more. Prijatelj, bodiva filozofa! Glej, kako je dan lep; misliva si, da je tudi življenje lepo — in bodiva vesela!« Rekši začnem z najlepšim glasom, ki ga imam na razpolago (in to pomeni veliko), peti: »Po jezeru bliz' Triglava!«