144 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Taranovski Teodor: ti vod u Istoriju slovenskih prava. Drugo preradjeno i dopunjeno izdanje. Beograd, Geca Kon. 1933. Strani: IX-|-260.
Po desetih letih, odkar je Taranovski, univerzitetni profesor, od 1. 1932. tudi redni član Akademije znanosti v Beogradu, obelodanil prvo izdanje knjige o uvodu v zgodovino slovanskih prav, je prišla druga
Književna poročila. 145
I
izdaja tega dela, povečana točno za 52 strani, toda, kar je glavno, tudi predelana in dopolnjena do najnovejše dobe. Pogrešamo, da ni v njej že vpletena monografija dr. J. Rusa o »Kraljih iz dinastije Vsevladičev«, ki bi bila to pač prej zaslužila kakor Ortnerjev »Repititorij iz pravne povjesti Germana 1 Slovena« iz 1. 1898., ki o Slovencih sploh ni vedel ničesar povedati. Morda je bila Taranovskega druga izdaja prej zaključena kot je Rusovo delo izšlo. Vsekakor pa so Slovenci v drugi izdaji že predmet posebne znanstvene pažnje, kar je brez dvoma delu v korist. — Ogrodje označene knjige je sledeče: Prvi, manjši del obravnava pravnozgodovinske osnove od početka pravne renesanse do najnovejše dobe pri neslovanskih narodih ter se nazadnje dotakne vprašanja nacijonalnih elementov v pravu. Drugi, dvakrat obsežnejši del nas vodi po širnih poljanah istoriografije slovanskih prav, počenši s tako zvano normansko teorijo, ki je veljala zgodovini ruskega prava. Od tu dalje gre preko Herderjeve filozofije zgodovine k prvim raziskavanjem I. B. Rakoveckega o Ruski Pravdi in še dalje k monumentalnemu pravnozgo-dovinskemu delu V. A. Maciejowskega. Njegovemu slovanofllstvu je posvečen obsežen traktat zase, kar je gotovo pravilno. Slede orisi dela predstavnikov prvih kateder slovanske pravne zgodovine B. Bogišiča, F. Zigla, K. Kadleca. Nato prikazuje pisatelj postanek in razvoj sodobnih kateder za pravno zgodovino v Beogradu (Krstič, Mijuškovič, Taranovski), v Zagrebu (Hanel, Pliverič, Spevec, Kostrenčič) in v Ljubljani (Jasinski). Temeljito in z znanstveno ljubeznijo je opisan preobrat k raziskavEinju primerjajoče zgodovine slovanskih prav v 20. stoletju, ki ga je pokrenil nedavno (11. januarja 1933.) umrli O. Balcer (Lw6w). Vprav v njegovem pravcu vidi Taranovski glavno nalogo slovanskih pravnih zgodovinarjev: Za vesoljno Slovanstvo naj se ustvari ena sama široka primerjalna pravna konstrukcija, v kateri bi se namestili dve glavni skupini zapadno- in vzhodnoslovanskih inačic prav. — Proučevanje Taranovskega Uvoda priporočamo slehernemu jugoslovanskemu pravniku: tako način prikazovanja kakor tudi stvarna izvajanja ga bosta osvojila, slovansko miselnost pa mu brezdvomno okrepila.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Honigsberg Lavoslav: Komentar štamparskog prava. Beograd, Geca Kon. 1933. Str. 182.
Leta 1926. je izdal L. Honigsberg v Zagrebu (bibliografski zavod) »Tekst zakona o štampi sa tumačenjima i postoječim sudskim rje-šenjima« (gl. našo oceno: SI. Pr. 1927., str. 39—42). Takrat je bil svetnik banskega stola v Zagrebu, poslej je postal sodnik stola sedmerice, ostal pa je izraziti specijalist za naše tiskovno pravo. Najnovejše tu naznanjeno svoje delo je v primeri s prvim znatno razširil. Ne samo komentar k tiskovnemu zakonu, ampak komentar o tiskovnem pravu je napisal. Novo delo ni samo mehanično po obsegu razširjeno, ono prinaša racijo-nalno prikrojeno besedilo tistih mnogoštevilnih določb tiskovnega zakona, ki so bile po noveli z dne 6. jajiuarja 1929. spremenjene, ne da bi bil zakonodajec verbis expressis spremembe že sam ustanovil. Razen tega je sprejel Honigsberg v novo knjigo: doslovno besedilo že navedenega zakona z dne 6. januarja 1929., dalje zakon z dne 9. oktobra 1931., ki je novelirani tiskovni zakon glede pristojnosti sodišč vnovič spremenil, dalje uredbo o novinarjih, predpise konvencij o izročitvi obdolžencev, kolikor gre za tiskovne delikte; uredbe o amnestiji glede tiska; slednjič
146 Književna poročila.
izvestne partije zakona o pobijanju nelojalne tekme z dne 4. aprila 1930. Preden pa je komentiral določbe tiskovnega zakona, je priobčil zaokrožen sistematični del, ki obsega skoraj tretjino vse knjige. S tem se je izognil mnogim ponavljanjem, v komentarju. Naša sodba je, da je Honigsberg ravnal preudarno in vestno in da je njegovo tolmačenje pravilno, ker se ne oklepa bese4, ampak išče stikov s celokupnim našim kazenskim pravom. Zlasti nas ogreva njegovo iskanje in reševanje problemov, ki so skriti, pa mu jih je praksa razodela. Tu pa ne smemo prezreti težkoč, ki se grmadijo pri praktični porabi tiskovnega zakona.
Že z zakonom iz 1. 1925. je bil križ zaradi njegovih hudih tehničnih hib, še težji položaj je nastal po noveli z dne 6. januarja 1929. V tem pogledu naj pokažemo na posledice zadnje novelizacije in na možnost, da bodo različno tolmačene. Gre za vprašanje, kako naj se ravna s primeri, katerih se tiče čl. 13. zakona z dne 6. januarja 1929., ki odreja: >>Ako so kazni za kazniva dejanja, predvidena v osmi glavi zakona o tisku, milejše od kazni, katere predvideva za ta dejanja kazenski zakon in zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, kaznujejo se ta dejanja po kazenskem zakonu, odnosno po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi.« Honigsberg postavlja pravilno tezo (str. 12.), da je treba v vsakem primeru predvsem ugotoviti, ali naj se dejanje v smislu cit. čl. 13. kaznuje po strožjem k. z., odn. zak. o zaščit, drž., ali pa po poglavju VIII. tisk. zak. Pozneje pa pravi (str. 19.): ako se vidi, da je dan prvi primer, »kazniče se učinilac za ovo delo po krivičnom zakonu, odnosno po zakonu o zaščiti javne bezbednosti i poretka u državi, usled čega če se i postupak prevesti po opštem krivičnom postupku, odnosno propisa-nom za državni sud za zaštitu države, a ne po postupku zakona o štampi«. Ta rešitev problema je za nas nesprejemljiva in je, kolikor je nam znano, praksa v področju apelacijskega sodišča v Ljubljani nikdar ni in ne bo sprejela. V noveli z dne 6. januarja 1929. sploh n e gre za vprašanje formalnega prava; njen čl. 13. je poostril samo materi j alnoprav-n e sankcije v svrho zenačenja sankcij po k. z. in zak. zašč. drž. Res postane dejanje, storjeno s tiskom, po čl. 13. lahko zločinstvo. Toda niti z besedico zakonodajec ni dopustil, da bi tako odtlej strožje kaznivo dejanje izpadlo poslej iz okvira postopka, urejenega na poseben hitrejši način baš s tiskovnim zakonom. Spremenjene so sankcije, spremenjena je določba, da sodijo razen kaznivih dejanj iz čl. 27., 65.—71. tisk. zak. okrožna sodišča kot zborna sodišča (3 člani, event. 5 članov), — ampak vse po načelih tiskovnega zakona. Sam Honigsbergov komentar upropašča svoje, v sistematičnem delu nahajajoče se trditve glede postopka po k. p,, namesto po tisk. zak. Ali ni absurdno, da bi se morala soditi razžalitev (uvreda) po čl. 54., odst. 1., tisk. zak. po tiskovnem postopku, ker je kazen po tej določbi strožja od kazni no § 302., 1. odst., k. z., kriva obdolžitev (kleveta) po čl. 54., odst. 2., tlsK zak. pa po splošnem sodnem kazenskem postopniku, ker je kazen v § 302., odst. 2., k. z. strožja od one v čl. 54., odst. 2., tisk. zak.? Kje je ratio za tako rešitev in kaj naj se zgodi, če gre baš za vprašanje, ali je dejanje kvalificirati za »uvredo« ali za »kleveto«? Kdo naj odloči to vprašanje? Drugi, še zagonetnejši primer: V komentarju k čl. 53. tisk. zak. argumentira Honigsberg, da velja kazen za kleveto kralja, ki je določena z zaporom od leta dni do 10 let, za blažjo od one v S 307. k. z., ker gre tu za strogi zapor; enako pa da.
4
Književna poročila. 147
velja tudi kazen za uvredo kralja v tisk. zak. strogi zapor od 1 do 5 let za blažjo. Posledic tega naziranja ni izvajal v komentarju, ali po njegovih izvajanjih v sistematičnem delu bi moralo v o b e h primerih priti do postopanja pred državnim sodiSčem za zaščito države. V resnici pa kazen za uvredo kralja po tiskovnem zakonu sploh ni blažja, ampak strožja nego v k. z. (enako tudi živanovič, Kriv. zak. i postupak [1930], str. 169.), a za kleveto, storjeno s tiskom, pač ni pametnega razloga, da se ne bi obravnavala po hitrejšem tiskovnem postopku; vsaj zakon o državnem sodišču za zaščito države odreja za dejanske stane po § 307. k. z. pristojnost državnega sodišča, o tiskovnih deliktih pa sploh ne govori. (S svojo rešitvijo se je Honigsberg izognil vprašanju, ali je vobče smel zapor še pred novelo z dne 6. januarja 1929. trajati preko 5 let. Mislimo, da spričo § 39. k. z. in čl. 6., št. 2., ter 8. uvod. kaz. zak. ni moglo biti govora o zaporu preko 5 let.) V svoji razpravi »Krivično-pravna odgovornost za tiskovne delikte« (Mjesečnik, br. 7.—8. iz 1. 1932.) smo zavzeli stališče, ki je Honigsbergovemu diamentralno nasprotno. Bo pač naključje, da je Honigsberg svoja izvajanja zaključil, preden je izšla naša razprava. Sicer si ne moremo razlagati, da bi svoje stališče ne bil bolje podprl ali pa sploh revidiral. Pripetilo se mu je namreč, da je oprl (str. 12.) svoj nazor na čl. 42., odst. 2., tisk. zak., ki ga proglELŠa na str. 97. za takšnega, ki nima praktične veljavnosti.
Posledice nepravilnega tolmačenja označenega čl. 13. zak. z dne 6. januarja 1929. se vidijo tudi v Honigsbergovih izvajanjih glede preiskovalnega zapora v tiskovnem postopku. Čim pride pri tiskovnih deliktih zaradi spremembe sankcije do kvalifikacije zločinstva, drže H 6-nigsbergova izvajanja glede možnosti ukrenitve preiskovcilnega zapora, čim pa ostane pri svojem naziranju, so izločeni vsi primeri postopka po tiskovnem zakonu glede uporabe preiskovalnega zapora. Kajti potem imamo opraviti v tiskovnem postopku edino le s prestopki, za katere pa velja § 372. k. p. z določbo, da sme samo državni tožite 1 j predlagati preiskavo in preiskovalni zapor, a ne zasebni tožitelj. To restrikcijo bi moral pisatelj knjige o tiskovnem pravu na str. 27. vsekakor spoznati in omeniti.
Mi smo vse te primere omenili predvsem, da pokažemo, kako zamotani so problemi, kjer se križa tiskovno pravo z občnim kazenskim pravom. Nikakor pa ne bi hoteli z našimi pripombami kvariti splošno dober vtis o Honigsbergovi novi knjigi. Ponovno poudarjamo, da je videl in rešil mnogo problemov, ki jih drugi še slutili niso. Omenimo n. pr. vprašanje glede obnovitve postopka v tiskovnih stvareh, ki je zelo liberalno rešeno; kjer dopušča s. k. p. obnovo tudi za facta vel documenta noviter producta, tam po tiskovnem pravu to pač ne pojde, ako se je bila stranka v prvi pravdi sama prekludirala s predlaganjem dokazov itd. Tudi poglavje o »stavitvi pod sodišče« ob razlikovanju vložitve obtožnice s poizvedbami ali brez poizvedb je obširno in plastično obdelano. Honigsberg smatra, da zoper obtožnico v nobenem primeru ni dopusten ugovor po § 202. nasl. s. k. p. Mi se mu pridružujemo zlasti v pogledu na določbo čl. 29., odst. 3., tisk. zak.; pripominjamo pa, da se zastopa tudi še nasprotno mnenje (gl. Veljkovič v Braniču 1933, str. 1 nasl.) Prav posebno moramo pohvaliti poglavje o pravnih lekih, a mogli bi se še o več drugih problemih enako povoljno izraziti, ali v okviru tega poročila bodi dovolj: Saj je ves tiskovni zakon že obsojen na od-
148 Književna poročila.
pravo. V budgetni debati (v marcu 1933.) je sam ministrski predsednik S r š k i č, ki je doslejšnji tiskovni zakon iz političnih vzrokov »držal«, oznanil, da pride do njegove temeljite reforme: Za tako preosnovo pa bo Honigsbergova nova knjiga o tiskovnem pravu zelo koristen vir spoznanja tistih očitnih in skritih problemov, ki bodo zahtevali nujno boljše in jasnejše rešitve od doslejšnje, zlasti v tem smislu, da naj pride do polne skladnostli med duhom tiskovnega zakona in obstoječega materijalnega ter formalnega občnega kazenskega prava.
Dr. Metod Dolenc. Pitaiuic Leonidas: A Treatise on the State, Baltimore, 1933. Str. X+301.
Imamo na področju državoznanstvene teorije dvoje izvrstnih jugoslovanskih del. Prvo, ki ga je spisal Slobodan Jovanovič, se imenuje »Osnovi pravne teorije o državi« in je doživelo že tri izdaje. Drugo delo »Država« (1927.) je prispeval dr. Leonid Pitamic, nekdanji profesor na ljubljanski univerzi, zdaj jugoslovajiski poslanik v Washingtonu. Obe knjigi se odlikujeta po izvrstnem, res literarnem slogu. Obe nudita vzgled neoporečno znanstvene in obenem poljudne razprave. Obe se enaJco oklepata pravne metode raziskovanja življenja države (ki ga lahko gledamo s treh stališč: pravnega, političnega in socijološkega).
Pitamičeva knjiga je zdaj ponatisnjena v Ameriki v angleškem jeziku. To izdajo moramo pozdraviti iz dveh vzrokov. Slične razprave približujejo anglosaški duševnosti na evropski celini ustvarjeno državo-znanstvo in nadaljujejo v tem oziru ono tradicijo, katere utemeljitelj je bil že Woodrov Wilson s knjigo »The State« (1892.). A poleg tega bogatijo celinsko znanost s tem, da širijo izrazoslovje in vsebino po njej ustvarjenih načel. Pitamičeva angleška knjiga nikakor ne pomeni samo prevod slovenskega izvirnika. To je razvidno že iz njenega obsega, ki je za polovico narastel. Knjiga je temeljito spopolnjena. Upošteva predvsem nova dejstva na političnem področju. Tako so n. pr. dodani naukom o državnih oblikah podatki o korporacijski državi in vatikanski državi, ki je označena kot »aristokratska ekleziastična republika«. Tudi poglavje o britskem imperiju je znatno naraslo. Predvsem pa je obilo novega gradiva o ameriških ustanovah, kar je najbolj značilno za poglavje o zvezni državi.
Miselnost dela je ostala nespremenjena. Avtor se predvsem, da skoro izključno zanima za pravno, normativno plat državnega življenja. To ne pomeni sicer onega skrajnega formalizma, ki po Krabbejevi besedi odvzema temu življenju vse vitamine. Vendar zanimajo avtorja abstraktna, za ureditev države pomembna določila neprimerno več kakor one konkretne politične in socijalne moči, ki ustvarjajo in spreminjajo življenje države. Ta zna.čilna pomembnost slovenske izdaje omenjene knjige je narekovala Jovanoviču očitek, da pogreša pri Pitamicu naAike o strankah in narodnostih.
Pravno stališče dr. P i t a m i c a temelji na dveh načelih. Poudarja predvsem prvenstvo pravnih norm v življenju države. V zvezi s tem, v nasprotju z Jellinekom in Labandom in v soglasju s Kelsenom, ne umeva prava formalno, temveč normativno. To pomeni, da ne izvirajo po njegovih nazorih pravne določbe iz hotenja države kot osebnosti, ki jih sama postavlja, z njimi prostovoljno omejuje lastno moč in po njih
Književna poročila. 149
loloča kompetenco svojih organov (Kompetenz-Kompetenz). Nasprotno ivtor podreja pravnim določbam težnje državnih organov in države same. V nasprotju z Duguitom ne mara izvajati imperativne predpise teh norm Iz indikativnih socijalnih procesov. Njegova deontologija se ne izgublja v ontologiji. Torej ostane avtor zvest idealistični pravni filozofiji. Država mu pomenja pravno organizacijo ljudi. Objektivno pravo, organizacijo in ljudstvo smatra za njene konstitutivne elemente.
Druga vodilna avtorjeva ideja je primat mednarodnega prava nad državo. Torej ne pomenja mednarodni red po njegovih nazorih izolacije ali koordinacije posameznih držav, temveč njih subordinacijo. Vendar to ne pomenja odvisnosti ene države od druge, n. pr. malih držav do velikih, oziroma skupne odvisnosti vseh, celo velikih držav od neke »najvišje države« (Wolffova civitas maxima). To je samo duhu normativne šole primerna ekstrapolacija notranje državne lestvice pravnih norm na mednarodno področje. Država je označena kot pravna organizacija, katere karakteristiko tvori neposredna podrejenost mednarodnemu pravu. V zvezi s tem ne dobiva država suverenitete superlativnega, ampak samo komparativnega značaja. Na ta način ima Zveza narodov pomen morebiti nekoliko pretiranega sodržavja. V tem oziru soglaša dr. Pitamic z drugim slovenskim znanstvenikom, pokojnim dr. I. žolgerjem, oziroma Verdrossom in Delosom.
Lepa oprema knjige odgovarja zna.čilni solidni zunanjosti ameriških znanstvenih izdaj. Uporabljeno gradivo je točno. Našel sem le eno po-greško, ki jo je moral zakriviti tiskarski škrat. Na strani 30. je datirana češkoslovaška revolucija z letom 1927. Delo dr. Pitamica ni samo dragocen donesek za državoslovno književnost, ampak je tudi jako koristna priročna knjiga. Služila bo vsem, ki želijo z razumevanjem dogodkov sodelovati v življenju države in iščejo v letih sedanje politične krize rešitve v starem, a neumrljivem geslu: Justitia regnorum fundamentum.
Dr. Evgen Spektorski. Dr. Mirkovič Mijo: Saobračajna politika. Beograd, 1933, Geca Kon, str. XVI-I-267.
Na marljivo znanstveno in publicistično delovanje dr. Mirkovi-č a, profesorja juridične fakultete v Subotici, je opozoril Slovenski Pravnik že dvakrat. Tudi to pot mu moramo priznati, da se mu je naloga izbomo posrečila. Ni lahka stvar, podati tvarino, ki je sama po sebi dosti suhoparna in za širše kroge malo privlačna, v učbeniku na tako vabljivo zanimiv način in to tudi tedaj ne, če je pisatelj, ki je kakor Mirkovič iz mornariške rodbine, v prometno-strokovnem poklicu doma. Temu bo pritrdil vsakdo, kdor primerja Mirkovičevo delo z onimi, ki so bila na razpolago pred vojno in so deloma tudi še danes. Sicer je spis namenjen prvenstveno slušateljem prava, mislim pa, da ga bodo z veliko večjim zanimanjem in užitkom, čitali pravniki, ki imajo študije že davno za seboj, in tudi tisti, ki bi radi nekaj pregleda v tej raznorodi materiji, pa nimajo časa, da bi presedali cele mesece med kupi specijalne strokovne literature, če se bodo pa zanimali tudi zanjo, jim bodo prišli široki bibliografski odstavki v Mirkovičevem delu zelo prav.
V metodičnem oziru je obdelal Mirkovič tvarino tako, da po dveh krajših uvodnih poglavjih o nauku o prometu in prometni politiki ter o narodno-gospodarskem pomenu prometa prikazuje in rešuje prometno-politično problematiko za vsako prometno stroko posebej. To, kar je
150 Književna poročila.
splošno znanega ali sporednega, odpravi v nekaj odstavkih, bolj na široko pa ra.zprede svojo razlago, kadar gre za kompliciranejše, važnejše zadeve, osobito take, ki so baš današnje dni predmet živahnejše javne diskusije, n. pr. kadar gre za tvorjenje cen in činitelje, ki v njem odločujejo, za finansiranje, investicijske in obratovalne troške, za rentabilnost in tarifno politiko, za razne organizacijske metode, državne prometno-politične vidike i. dr. Zavoljo tega pa Mirkovičeva knjiga ni morda suhoparen teoretičen traktat; ravno narobe, vsepovsod poskuša z uspehom, kako bi podal tvarino čim najbolj zanimivo, plastično, živo. Delo je polno značilnih, drobnih podatkov o konkretnih razmerah doma in v tujini in tudi porazdelitev naslovov in podnaslovov je taka, da olajšuje pregled. Kjer je treba, kritikuje avtor upravičeno našo domačo prometno politiko.
Da povzamem na kratko: spis, ki združuje na tako srečen način prednosti znanstvenega dela in poljudnega prednašanja, in na svojem področju tako spretno predočuje najnovejšo sedanjost, se priporoča najlepše sam. Obenem pomenja važno obogatitev srbske ekonomske literature, ki je v zadnjem desetletju tako lepo napredovala. Ogris A.
Dr. Godjevac Anka: Principi i pravila medjunarodnog prava koja. se izlučuju iz jurisprudencije Stalnog suda ntedjunarodne pravde u Haga. Beograd, Geca Kon, 1933, str. 192.
Stalno mednarodno sodišče v Haagu (SMS), ki je stopilo v življenje dne 15. II. 1922., ima sicer predvsem nalogo, da rešuje določene mednarodne spore, toda ima zasluge tudi pri izoblikovanju in ustvarjanju mednarodnega prava. Ravno s tega področja je gospa A. Godjevac napisala svojo doktorsko disertacijo na beograjski pravni fakulteti. Njen namen je bil, da iz devetletne jurisprudence SMS-a izvede in sistematično uredi vsa tam izrecno ali molče ugotovljena in poudarjena načela in pravila mednarodnega prava.
Knjiga je razdeljena v 8 poglavij, v katerih je materijal razložen po naslednjem redu: uvod; pravila in metode tolmačenja mednarodnih aktov; mednarodno pravo vobče; načela in pravila v zvezi s suverenostjo države; mednarodna organizacija in mirna ureditev spora; pristojnost SMS-a in pristojnost vobče; ostala pravila postopanja; zaključek. Vsega je obdelanih 16 sodb in 18 mnenj tega sodišča. SMS teži za stalnostjo jurisprudence, čemur pa stoji na poti ovira, namreč da na odločanje tega sodišča mnogo vplivajo politični momenti. Pisateljica prihaja do zaključka, da je haaško sodišče s svojo jurisprudence prvih 9 let sicer urezalo brazde na polju izoblikovanja mednarodnega prava, da pa je v pogledu uvajanja novosti v mednarodno pravo — kajti to sodišče sodeluje na posreden način pri samem ustvarjanju tega prava! — njegova težnja konservativne narave.
Delo je izredno zanimivo, ker odpira poglede na polje ugotovitve pozitivnega mednarodnega prava. Delo ima predvsem značaj zbirke gradiva, ki je deloma sistematično urejeno. Vriva se nam misel, da si je pisateljica postavila nekoliko preobsežno nalogo, namesto da bi se omejila le na del jurisprudence SMS-a, ki bi ga znanstveno temeljito obdelala. Priznati pa se mora, da je njena naloga bila težka, ker je omenjena jurisprudenca jako mnogovrstna in ne tvori logične skupnosti. Delo bi še pridobilo na vrednosti, ako bi se upoštevala tudi tako zvana oddvojena mnenja. V kolikor pa je gradivo izčrpno in točno sestavljeno, je delo, ki je brez dvoma eden izmed prvih poskusov te vrste (pisateljica ne na-
Književna poročila. 151
vaja lansko leto izišlega dela Jean CoUette, Les Principes du Droit de gens dans la jurisprudence de la Cour Permanente de Justice Internationale), lep prispevek k mednarodni pravni literaturi. Posebne važnosti je tako delo za teoretika, ki si prizadeva najti jasnosti v vprašanju, kaj velja kot načelo ali pravilo pozitivnega mednarodnega prava.
Dr. Ivan Tomšič.
Glimgler WUchelm: Die ErfiUJung des Staatsgedankens. Voglrieder, Munchen 1933. Str. 43; cena RM 2.70.
Avtor podaja v zelo širokila obrisih in v težko dostopnem slogu neke vrste morfologijo države. Služi se pri tem metode, ki jo imenuje pragmatično in katero zoperstavlja statičnemu in dinamičnemu gledanju na pravo — in državoslovje. Po njegovem mnenju je pragmatična metoda intuitivna, ker nam neposredno odkriva bistvo države. Diskurzivne ali zgolj razumske metode morejo le analizirati posamezne elemente, iz katerih je država sestavljena, ne morejo po podati njene osnovne enotnosti. Kot primer diskurzivnega gledanja navaja avtor Jellineka,, ki razčleni državo v tri elemente (narod, ozemlje, oblast), in Kelsena, kateremu je država zgolj personifikacija pravnega reda. Medtem ko izhajata oba nauka po avtorju iz takega pojma države, kateremu ne odgovarja v vidnem svetu nič objektivno ugotovljivega, naj nas pragmatična ali intuitivna metoda približa konkretnemu gledanju na državo kot celoto, tako da postane celo predmet čutnega nazora. Tak »čutni nazor« nam hoče avtor razkriti v štirih poglavjih, v katerih obravnava osnovno-bitnostne smeri (Wesensgrundrichtung) naroda, prostora, časa in vodilnega reda (Leit-ordnimg) kot konkretnih načinov, v katerih se država izživlja. Zadnje poglavje obravnava enotnost vseh teh »osnovnobitnostnih« smeri in nosi naslov »Die Einheit des Wesens«. Tekstu so pridane šfevilne opombe, ki nekoliko pojasnjujejo mnogokrat v mistično temo zavita avtorjeva izvajanja. Dr. Boris Furlan.
Dr. Karvaš Imrich: Vliv kartelov na konjunkturu. — Knihovna Prav-nickej Fakulty Univerzitjr Komenskeho v Bratislave, svazok 38., 1932, str. VII + 85; cena 30 Kč.
Avtor, eden iz plejade nmogoobetajočih mlajših zastopnikov češkoslovaške ekonomske vede, si stavi v tem spisu težko in doslej bolj malo pretreseno vprašanje, namreč, kako vplivajo karteli na potek konjunktur-nih valovanj in kakšna je raz to zrelišče njih funkcija v gospodarskem življenju.
Krajšim uvodnim, pa zelo zgoščenim poglavjem o postanku podjetniških združb, o bistvu kartelov, o njih cenovni politiki in o naravi posameznih konjunkturnih razdobij sledi najprej podroben razbor cenovne politike kartelov v predvojni Nemčiji. Med mnogim drugim ugotovi pisec, da niti o kartelih v tej državi ni toliko statističnega gradiva, da bi se moglo rešiti stavljeno vprašanje s čisto induktivno metodo. Pri razboru gradiva postopa Karvaš dosti oprezno in ponazoruje konjunkturalno občutljivost kartelno vezanih in nevezanih cen tako z besedo kakor s statističnimi tabelami in grafičnimi nariski.
S tem, da primerja cenovna razpetja v posameznih konjunkturnih razdobjih tako pri karteliranih kakor pri nekarteliranih industrijskih strokah, prikazuje, kako vladajo tu precejšnje razlike in odkloni, iz katerih se more sklepati, da kartelno vezanje cen njih konjunkturno občutljivost zmanjšuje. Nadaljnji izsledek pove, da se cene nekarteliranega blaga po
152 Književna poročila.
poteku nekaterih konjunkturnih razdobij deloma prilagode gibanju vezanih cen. S tem, da posezajo karteli v cenovni proces, se torej doseže pač precejšnja stabilizacija cen, vendar pa slede povprečno in v celoti kon-junktumi krivulji tudi vezane cene in količina kartelne proizvodnje.
V najširšem in najzanimivejšem poglavju se pretresa vprašanje, ali prinaša kartelna stabilizacija cen tudi stabilizacijo proizvodnje in ali pomeni s tem morda vsaj delno regulacijo gospodarskih konjunktur. Po avtorjevih zaključkih kartelna stabilizacija cen konjunkturna valovanja prej priostruje in to ne samo v karteliranih, marveč tudi v nekarteliranih strokah in sploh v vsem gospodarstvu. Proti tem neugodnim je pa staviti ugodne posledice. Ker se karteli namreč ne morejo izmakniti konjunktur-nim vplivom in skušajo zato na razne načine vendarle ohraniti rentabilnost karteliranih podjetij, se ta obvarujejo pred večjimi zgubami in zaposlujejo precej delavstva, ki bi sicer v depresijski dobi prišlo ob delo; to pa prinaša koristi vsemu narodnemu gospodarstvu. Ali je prevesje na strani ugodnih ali neugonih učinkov, je v vsakem konkretnem primeru skrbno premotriti in presoditi. Teoretična analiza more dati na stavljeno vprašanje le obče abstraktne izsledke; kartelna politika se jih more poslužiti s pridom samo, če skrbno presodi vsak individualni primer. — Čitanje tega spisa, ki odpira tudi mnoge druge zanimive vpoglede in razširja razglede, bi se težkoda komu ne Izplačalo, če ga problematika gospodarstva količkaj zanima. Og^is Alb.
Sapir Boris:  Do9tojev9ky und Tolstoi uber Probleme des Rechts.
I. C. B. Mohr (Paul Siebeck), Tiibingen, 1932.  Str. 110.  Cena 3.60 M.
Najbolj ruska nacijonalna pisatelja Dostojevski in Tolstoj sta v svojih svetovnopriznanih spisih nagrmadila neznansko množino misli o človeštvu. Nemogoče bi bilo, da bi bila opustila razpravljati tudi o problemih krivde, ki vede do kazni. Saj ima kazensko pravo posla samo z živimi ljudmi, vsak človek pa živi in dela po svoje, a ne brez vzrokov. Vzroke v razmerju do izvedbe dejanja ali opuščenja pa registrira in pojasnjuje psihologija. Boris Sapir, doslej nam nepoznan pisatelj, hoče vse to, ali vsaj najbistvenejše od vsega, kar Dostojevskega junaki kot Razkolnikov, Ivan Karamasov i. dr., ali kar Tolstega junaki kot Nehlju-dov, Protasov i. dr. počenjajo in modrujejo, ne do temelja preiskava«, pač pa pustiti, da »pasira duhovni laboratorij inteligenta«. Kumoval je njegovemu poskusu znani kriminalist, vseuč. prof. G. Radbruch. Koliko se je ta poskus posrečil, da se pravilno izluščijo pravno relevantni nazori obeh duševnih velikanov, v okviru tega prikaza ne bi mogli razmotrivati. Samo toliko naj smemo trditi, da se nam zdi del, ki govori o pravnih nazorih Tolstega, mnogo jasnejši in posrečenejši. Temu utegne biti vzrok, da izhaja Tolstoj iz primitivne teze, da je vsak človek od prvega početka dober, da se da le z ljubeznijo vzgajati, a soditi ga sme samo tisti, ki ga more odrešiti, dočim je Dostojevskega ideologija polna kompliciranega demonstva. Sapirovi prinosi zanimajo, dajejo misliti, pa ne ogrevajo. Njegova izvajanja o primeri Tolstega idej o kazenskem pravu s kazenskim pravom sovjetske republike pa ne bi hoteli podpisati; ni Tolstoj »dedič tipa nihilistov iz 1. 1850. do 1860.,« niti »ni njegov nihilizem nevaren,« ampak Tolstoj pojmuje človeštvo in božanstvo tako vzvišeno, da o nihilizmu zanj ne more biti govora. Sapirovi izsledki so samo formalni, Dostojevskega in Tolstega problemi o pravu pa bi zaslužili, da bi
Književna poročila. 153
bili osvetljeni v »duševnem laboratoriju inteligenta« tudi z materijalne strani. Dr. Sfetod Dotenc.
Wron8ky Siddy u. Prof. Dr. Kronfeld Arthur: Sozialtberapie nnd P8ychotherapie in den Methoden dcr Fiirsorge. Carl Heymanns Verlag, Berlin, 1932. Str. 120. Cena 4 M.
Na polju skrbi za blaginjo prednačijo Nemci. Vodilna smer gre za tem, da naj se spozna celokupna osebnost tega, ki je pomoči potreben. Zato je treba proučavati osnove človeških medsebojnih odnošajev, ugotoviti vezi med socijalnim in duševnim dogajanjem človeške usode v družbi. Prikazana knjiga hoče biti kažipot za pravilno socijalno in psihično lečenje. Ima mnogo aamo po sebi umljivih ugotovitev, pa tudi mnogo novih, neopaženih za socijalno-nešolane ljudi. Vedno in vedno operira s pojavom »der Fiirsorge«. Slovenci za ta pojem še nimamo ustaljenega adekvatnega tehničnega termina. Morda bo najbolje, če pravimo, po vzoru Francozov, ki so uvedli izraz i»prevoyance sociale«, tudi mi »socijalna skrb«. (Ta izraz je uporabljal že 1. 1921 dr. Fr. Goršič v svoji monografiji »Socialna zaščita dece in mladeži«.) V prvem delu prikazane knjige je govora o metodi ravnanja s tistimi, ki so potrebni opore in pomoči, ker so i»kot socijalni slabiči zdrknili iz družbe« (str. 12, 13). Praksa kaže, kako hitro moči, ki so tu in so tudi dobro razvite, propadejo zbog neugodnih vplivanj, kar pa se ne bi bilo pripetilo, čim bi bile pravočasno spoznane in uporabljene primerne odredbe. Tu treba zaščitne odgoje. V Nemčiji so izdali v te svrhe poseben zakon že 1. 1926. Avtorja prikazane knjige pa zahtevata preko predpisov tega zakona, da se naj socijalna skrb ne udejstvuje samo materijalno, ampak tudi um-stveno in duševno in to ob uporabi sredstev finančne, organizatorične in metodične vrste. Velik pomen se pri tem pripisuje socijalni anamnezi in preiskavi. Avtorja prinašata tipizirano tabelo, ki združuje podatke za sliko osebnosti socijalnega slabiča in za zunanje činitelje, ki so nanj neugodno učinkovali (str. 48), slednjič pokažeta na dveh primerih iz prakse (str. 49—65), kakšna je bila in bodi socijalna terapija. Imamo vtis, da so pogoji za tako subtilno ugotavljanje — omenjena tabela hoče odgovora na 78 raznih vprašanj — vendarle preokoren aparat za socijalno diagnozo in da bo navzlic vsemu uspela socijalna prognoza le v minimalnem odstotku primerov. Življenje je prepestro, a od ljudi ima vsak svoj »prav«. — Drugi del knjige, ki razpravlja o osnovah psihoterapije se namenoma izogiblje vsaki »šoli«, pa se vendar precej nagiblje k znanim naukom psihoanalitika Freuda in njegovih učenčev. V tem delu je izražanje silno zbito in zato mestoma precej nerazumljivo. (Oči-vidno avtor tega dela ni bil isti kot pri prvem.) Nauk iz teh izvajanj je, da se mora tisti, ki naj psihično obolelo osebo leči, popolnoma vživeti v njeno osebnost in jo usposobiti da se počuti za življenje okrepčano (str. 115). Nekakšno spojitev razmotrivanj o socijalni in psihični terapiji nudi zadnje poglavje o »bedi in značaju«, ki odkriva zanimive podatke, ki so spričo sedajšnje gospodarske krize tudi aktualni. — Avtorja sta v predgovoru izrazila željo, da naj bi v knjigi prikazane metode lečenja preskusili in izpopolnili zdravniki in socijalni delavci. Mi bi priporočali tudi sodnikom, ki imajo posla s kriminalno ali pa zanemarjeno mladino, da bi tem problemom posvečali svojo pozornost. Vse kLiže namreč, da iK) nakazanim potom usojena velika bodočnost.
Dr. MeUa fielenc.
}1
154 Književna poročila.
Dr. C. Picone-Chiodo: Qu'est ce qu'un Criminel? Coininent aseurer la d^fense soclale? Arti Graphiche Castiglioni & Archenti, Milano. (Brez letnice.) Str. 32.
Pred kratkim izdana brošura je propagandističen spis s tendenco, dokazati, da »zločin kraljuje, ker so kazni brez moči«. Nič novega ne pove, kar bi že ne bila uveljavljala italijanska pozitivistična kriminalna Sola, čije teoretično zajemljiv osnutek za kazenski zakon E n r i c o F«rrija v praktični zakonodaji nikakor ni mogel prodreti. Picone-Chiodo odklanja vsako okrutnost, češ da pomenja le javnopravno csveto (vengeance publique); on kliče — v nasprotstvu s Ferrijem iniKrylenkom —; »Proč s smrtno kaznijo! Izolacija je poslednji lek.« Vse to so gesla, ki jim odrekamo praktično smotrenost (izvzemši smrtno kazen, ki bi brez nje lahko izhajali). Kazen ima in mora ohraniti tudi funkcijo pravičnega povračila, torej reakcije zastran pravičnosti (Rechts-strafe), če naj ima kazenska zakonodaja vobče še kaj smisla. Ne moremo uvideti, da bi bilo nekaj pogrešno, kar krepko žvi v človeški duši od prvega početka do danes. Pisatelj Picone-Chiodo agitira, da se osnuje nova »Association International« pour le Lutte contre le Crime«. Brez dvoma bo tako novo društvo imelo mnogo lepih teoretičnih uspehov, ali svet ostane pač pri svoji doslejšnji kriminalnopolitični ideologiji, dokler bo družabni red priznaval pravico zasebne lastnine. Kazenski zakonik ni ustanovljen samo za ljudi a la Peter Kiirten ali Capone, na katere se brošura opetovano sklicuje, ampak tudi za tisoče in tisoče malih zločincev tatov, pretepačev, prepirljivcev, klevetnikov itd., pri katerih, če se kaznujejo, še govora ne more biti o elementu javne »osvete«, pač pa o potrebi, da se vzdržuje zaupanje v normirani pravni red. Objekt kaznovanja niso le težki zločinci, ki hočejo zakone kršiti, ampak tudi mali zločinci, ki se hočejo po zakonu ravnati, pa ga iz nepazljivosti krše. Kaj naj sledi radi »defense sociale« takšnim kršitvam? Praksa mora pač hoditi pot smotrenosti. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Melchsner V. Eugen: Sudski poslovnik za sudove prvog i dru-gog stepena. Beograd, Geca Kon, 1933, str. 558 z obrazci, cena 180 Din.
Dr. Matijevlč Ivo: Sudski poslovnik. — Beograd, Nova pravna biblioteka, 1933, str. 892, cena 100 Din.
O poslovniku za sodišča prve in druge stopnje, ki je stopil obenem z grajanskim pravdnim zakonikom v veljavo, sta izšli skoro hkrati dve komentirani izdaji. Prvo je oskrbel predsednik apelacijskega sodišča v Splitu, dr. Melchsner. Njegova knjiga je pravcati komentar, kakor ga doslej o poslovnikih še nismo bili vajeni. Je pa nedvomno potreben, ako naj se tudi pisarniško delo uvede po povsem novih načelih, in ako naj pisarna ne bo zgolj registrujoč aparat, ampak tudi pomočnik, deloma samostojen, pri opravljanju sodniških poslov. Poslovnik stavlja zato zlasti na pisarniško osobje, kjer ta sistem še ni bil uveden, povsem nove naloge. Za uspešno uvajanje v novo delo, nadziranje in poslovanje bo Meichs-nerjeva izdaja najbolj služila. Celo delo kaže, da ga je opravil vešč praktik in sam sestavljač poslovnika, ki mu je dobro znano, kako voditi notranje sodiščne posle. Knjiga ima vse polno teoretičnih nasvetov in praktičnih migljajev, zlasti tam, kjer je zaznamovati po organizacijskem zakonu in pravdnem zakoniku napreuni prejšnjemu stanju uvedene spremembe. Ni treba še posebej omenjati, da so povsod citirani, deloma z besedilom, zadevni predpisi.
Književna poročila. 155
Dr. Matijevičeva izdaja komentira bolj poredko. Zato pa pri-na.ša na številnih mestih citacije sorodnih mest poslovnika. Prav s srečno roko navaja na primernih mestih izčrpno vse zadevne določbe drugili zakonov, predpisov in ministrskih razpisov, na katere se poslovnik nanaša in sklicuje. Ti izvlečki iz drugih zakonov so navedeni z neskrajšanim besedilom. Knjiga je tako rekoč v sistemu poslovnika popolna in celotna zbirka vseh določb, ki imajo stika s sodnim pisarnižklm delovanjem. Prišla bo zaradi tega vsem dobro, zlasti pisarniškemu osebju, ker prinaša v eni knjigi zbrano celotno avtentično gradivo, ki je doslej razmetano. Izčrpno stvarno kazalo olajšuje uporabo ipak nad vse pregledne knjige.
Tako Meichsnerjevi kakor Matijevičevi knjigi je pridan tudi popoln in točen seznam vseh novih obrazcev. Prepričani, da bosta knjigi kar najbolj uspešno podpirali delovanje naših sodišč in njih pisarnic, obe toplo priporočamo. Dr. R. Sajovic.
Dr. Bmčič Fran: Zbirka obrazaoa za sudske podneske po novom par-ničnom po«tupku. — Zagreb, Samozaložba, 1933, str. 112, cena 60 Din.
Pod navedenim naslovom je zbral in izdal dr. Brnčič 90 primerov za vsakovrstne sodne vloge v civilni pravdi; za vsako strankino pravdno dejanje je sestavljen obrazec, ki obsega tako nadpis kakor tudi činjenično stanje in, kar je najvažnejše, procesni predlog. Knjiga je torej namenjena v prvi vrstim strankam in njih zastopnikom. Tem pa bo zlasti v pokrajinah, kjer je bil uveden s 1. aprilDm t. 1. popolnoma nov postopnik, gotovo dobro ustreženo, ker jim nudi knjiga obilno praktičnih primerov.
Ker se v drugih pokrajinah novi postopnik šele uvaja in ima zato začetna praksa velik vpliv na poznejšo, naj bodo omenjene naslednje netočnosti, katerih bi se bilo ogibati. V obrazcih št. 5, 73, 83 in 85 je vstavljen pred tožbenim zahtevkom povsod tudi predlog, da naj odredi sojdišče narok za ustno sporno razpravo. V vseh teh primerih odredi sodišče narok uradoma, saj ga je določiti na strankin predlog le izjemoma, kadar to zakon izrecno predpisuje. To omenjamo le zaradi tega, ker je lani izšla v Arhivu XXIV. neka razprava (Ankič str. 459), kjer je bilo zatrjevano, da ima sodišče tožbo zavrniti, ako ne navaja tudi predloga, da naj se določi narok za ustno razpravo. Iz obrazcev 14 in 15 iaJiaja, da je naložil sodnik tožilcu, da položi še pred prvim narokom varščino za pravdne stroške, kar pač po S S 159. in 334. ne gre. Po obrazcu 40 se predlaga, da določi sodišče narok za Izdajo zamudne sodbe, ker toženec ni vložil odgovora na tožbo. To pač nasprotuje S 494., 1. odst. Zvedenca, ki ga je postavil odrejeni sodnik, je odkloniti, preden je bil zaslišan, pri odrejenem sodniku samem (obr. 41). Petit obnovitvene tožbe ni točen (obr. 86), v tem je kazati na obrazec pri Werku str. 459.
Kakor že omenjeno, navedli smo te netočnosti zgolj, da ne bi zašla praksa na napačno pot. Sicer je pa knjiga kaj praktično urejena, obsega tudi tarifne določbe, in jo je le priporočati. Dr. R. Sajovic.
Dr. Tolif M. Igli jat: Zakon o opštinama. Zagreb, Obnova, 1933, .str. 71, cena 25 Din.
V lični brošuri je izdal dr. Tolič besedilo in razlago novega zakona o občinah z dne 15. aprila 1933. Kratke, a jadrnate opombe podajajo smisel zakonitih določb tako glede na celotni sestav kakor tudi glede njih obrazložitve. Ni dvoma, da delo, ki je pisano v lahko umljivem jeziku in jasnem slogu, ne bi dobrodošlo le občinam in njih organom,
U*
136 Mnjiževna poročila.
m»rve<5 tudi drugim, ki bodo iskali pojasnil o tem prvem zakonu, ki urejajo področje naših bodočih podeželskih samoupravnih edinic.
Holm-Nielsen Hennig: Wirtschaft und Insolvenzrecht in Danemark 19(32. — Posebni odtisek iz »Mitteilungen des Creditoren-Vereines von 187(k, Dunaj, 1933, str. 7.
Članki in la^rave v pravniških časopisih. Arhiv. XLJII. št. 3. Živanovič T.: Potreba i razloži unifikacije krivičnog prava i prava u opšte slovenskih država. Troicki S.: Suština i faktori avtokefalije. Popovič Dj.: Načelo pravne jednakosti država u rnedjunarodnoj zajednici. Milačič S.: Jedinstvo u francuskom državnom budžetu. Tomac Dj.: Jurisdikcija duhovnih sudova u bračnim sporovima. Miloševič M.: Budžetska situacija Francuske. Stjepanovič N.: Položajni dodatak kao penzijski osnov. — Arhiv, KLill. 6t. 4.: Spektorski E.: Dve formule u modemoj teoriji o državi. Kostič L..: Kvorum. Stojkovič S.: Nekoliko primedaba o primeni pravila Locus regit actum u našem bračnom pravu. Rajčevič V.: Paralela izmedju predbeležbe založnog prava po zakonu o zemljišnim knjigama 1 dosadanje pribeleške kao sretstva obezbedjenja. Petkovič J.: O odgovornosti izdavača i štampara po zakonu o štampi za naplatu novčane kazne u slučaju njene nenaplativosti od osudjenog lica. Tanasijevič D.: O po-novnom pokretanju službenog Zbornika zakona. Pržič J.: Mala Antanta. Jovanovič A.: Saniranje banaka. — Branič št. 3.: O prejudicijelnim pitanjima u krivičnomi sporu iz oblasti privatnog i javnog prava i o njihovem rešavanju. Konic R.: Jedno važno, a još neprečiščeno sporno pitanje. Jankovič B.: Da li važi § 375. a K. Z. za Kraljevinu Srbiju. Milojkovič L.: O roku za izjavu žalbe na rešenje o obustavi krivičnog postupka. — Branič št. 4.: Mijuškovič J.: Gubitak časnih prava. Kne-ževič A.: O pravnim lekovima po zakonu o štampi. Ribar J.: Obeštečenje na^ih državljana za eksproprisana imanja u Rimiuniji. — Mjesečnik št. 3.: Pollteo: I.: Iz staroga u novi gradjanski pamični iK)stupnik. Milobar F.: Razvoj demokratskih i autokratskih država gravitira prema istoj ko-Tiačnoj etapi. Stefanovič J.: Materijalna i formalna protivustavnost zakona 1 sankcije formalne protlvustavnosti. Kolar Dj.: Zakon o dužnosti jamstva željeznic i potrebe njegove preinake. Kun I.: Mora li se platiti i ažijo? — Policija št. 5., 6.: Katurič J.: Dali je kažnjiva obljuba izmedju brata i sestre od strica. Lazarevič A.: O sudskom proglašenju izvesnog lica za umobolno. Majcen S.: O pravnim posledicama promena opštinskih teritorija. Marinkovič B.: Nešto o cUju obligatorne istrage i obligatornog istražnog zatvora. Jovanovič I.: Odnos žandarmerije prema sudskim vla-stima. Ocokoljlč N.: Projekat novog Zakona o opštinama. Dotlič J.: O disciplinskim kaznama. Mijuškovič J.: Reč — dve o izvesnim prazninama u kriv. zak. Stankovič B.: O propisu § 5. Zak. o privremenom produženju važnosti zak. propisa o kažnjavanju istupa. Simonovič K.: Može li se staviti zabrana na celu platu opštinskom kmetu. Babic M.: Da li kazneni akti upravnih vlasti mogu biti predmetom tužbe kot upravnih sudova. — Policija^ št. 7., 8.: Kostič L.: Opšta i posebna uprava. Unutrašnja i policiska uprava. Lazič D.: Naš kriminalitet u 1932 g. Boremovič A.: O troškovima krivičnog postupka. Blagojevič V.: Zastupanje države pred sUidovima i ostalim vlastima. Lazarevič A.: O sudskom proglašenju itd. Mijuškovič J.: Reč — dve o izvesnim prazninama u Kz. Petkovič I.: Zašto viša upravna vlast nije nadležna da rasmatra odluke — rešenja — prvostepene opšte upravne vlasti koje ova donosi povodom izvršenja
i
Razne vesti. 157
audskih odluka. Petrovič B.: Pojam mesta izvršenja krivičnog dela. — Pravosudje št. 5., 6.: Blagojevič O.: Kad se zakupac može iseliti iz dobra pre ugovorenog ili uobičajenog roka. Vukovič M.: Ograničeno ispla-čivanje uloga na štednju. Culinovič F.: Osnivanje zemljišnih knjiga za grad Beograd. Kisel F.: Siromaško pravo. Solovjev M.: Crkveni brak i razvod kod gradjans^og suda. Broz B.: Nagrada upravitelja poravnanja van stečaja. Petkovič I.: O maksimalnoj karoatnoj stopi po zakonu o zaštiti zemljoradnika. Blagojevič V.: Oko primene zakona o štampi. Jovič J.: O branilačkoj nagradi. Petrovič B.: Da li se može izjaviti prigovor na optužnicu u smislu § 204. Kp i kad je u pitanju optužnica po Zak. o štampi? Aleksič B.: Troškovi i nagrade zastupnika stranaka u krivično-pravnim procesima. Brankovič S.: Odnos optužbe prema presudi § 273. Kp. Matijevič I.: Povodom stupanja na snagu gradjanskog par-ničnog postupka. Jovanovič S.: Ocenjivanje sudija. Boremovič A.: Pravna važnost presvida od strane ispitanili sijdskih pripravnika kot sr. sudova. — Pravosudje št. 7.: 8.: Jovanovič S.: Za poboljšanje sudijskog položaja. Culinovič F.: Izjednačenje našeg zakonodavstva. Matijevič I.: Nadležnost sudije pojedinca u gradjanskim pravnim stvarima. Kisel F.: Siromaško pravo. Sardelič F.: Civilna procesna pravna norma slobodnog sudačkog uvjerenja i procesna norma obvezanosti nižeg suda za pravno shvačanje višeg suda. Hirst J.: O uticaju mirovanja postupka na postupak po tuž-bamia zbog smetanja posjeda po novom Grpp. F*rimožič A.: Rad na uni-fikaciji pomorskoga prava i rješenje problema pomorske pomoči i spa-savanja. Munišič M.: Obezbedjenje na imovini državnih službenika za državna potraživanja. Berdovič V.: Od kojega ča.sa počinje teči zastarjelost kod bianko-menica. Tauber L.: Depozitni moratorium u našem zakono-davstvu. Petkovič I.: Oreške u pisanim presudama. Boremovič A.: Utvrdji-vanje i naplata branilačke nagrade. Perovič N.: Naplata takse na zapisnik o pretresu pred sudijom pojedincem. Popovič S.: Novčane kazne za dela iz § 151. Zak. o šumama.