enakomerno debelino, pogosto lomitvijo smeri in poteka, ojačenim obsegom itd., po tej strani sta si ilustracija in pesem gotovo najbolj blizu. Sicer pa spadajo med najlepše risbe pač one, kjer dosega ilustracija ne-glede na pesem svojo maksimalno avtonomno vrednost, to je kjer deluje kot ilustracija šele v zadnji vrsti, dočim je v prvi vrsti optičen znak. Tam je brez dvoma tudi najmanj konvencijoinalizmov, ki jih sicer ta karakter risanja rad privleče s seboj, in kot primer naj služijo vinjeta 10, risbe na str. 20, perzonificirani zvon na str. 32, zlasti obe risbi na str. 34 (ki bi morali biti ločeni), dalje str. 42, nekatere risbe iz pesmi str. 46, 54, str. 62 in vinjeta 74. Tu je P i r n a t, namreč ne oni iz »Mladega Jutra«, nego tak, kakršen bi prav za prav moral biti, in tu je seveda manj Župančiča, toda kaj naj sicer je ilustracija drugega kakor nov izraz risarja ob pesnikovemi tekstu?                  t>    t
Selma Lagerlof: Zgodba o blaznem Gunnarju. Prevedel in uvod napisal Franjo Tominec. Z izvirnimi lesorezi Mihe Maleša. Krekova knjižnica, 6. zv., Delavska založba v Ljubljani,  1931.
Tominec je prevedel kot četrti četrto delo Selme Lagerlof v slovenščino in ni dvoma, da je poleg Goste Berlinga bila »Zgodba o blaznem Gunnarju« primernejša in potreb-nejša prevoda kot pa kaka druga. Za karak-terizacijo pisateljice prav gotovo, zakaj v njej je Lagerlofova dala vse najboljše, kar ima v svojem ustvarjanju: svojevrstno pre-pletavanje fantastičnega in resničnega sveta, kar daje njenim delom prizvok pesmi, slikanje krajine, iz katere človek sluti demo-nično povezanost zemlje in človeka, severnjaško pravljičnost in zagonetnost, ki nam dela vise te ljudi tako zanimive in tako privlačne, zato ker se nam zde v bistvu različni od nas. In njen slog je pesem še v prevodih. In slog — to je svojevrstno- podajanje in razporejanje vsebine — je pri Lager-lofovi najmočnejša prvina, zakaj nikomur izmed modernih pisateljev se ni posrečilo^ da bi nam napravil tako človeško sprejemljive snovi, ki po osnovni preprostosti svojega razvoja docela sličijo pravljicam. To je sicer stalna opomba vseh ocenjevalcev Selme Lagerlofove, a ob »Gunnarju« jo skoraj moram znova napisati, ne samo, ker je to v tej knjigi najbolj očitno, marveč tudi, ker
bi bilo dobro, da bi ta vzor koga med nami zavel na podobne vire in osnove, ki se mi zde v naši književnosti še popolnoma ne-izčrpani.
Za konec moram omeniti, da je Tominčev drugače precej gladki prevod slovnično na mnogih mestih šepav in včasih še neroden, kar pesem ne sme biti. Maleševi lesorezi so delu zelo sorodni in dejstvo, da jih je ravno ta založba poklonila svojim naročnikom, zbuja človeku upravičene misli o neizpolnjenih nalogah ostalega slovenskega knji-garstva.                                      Mirko Javornik
Dr.   Jakob   Žagar:   Prazgodovina
sveta. Ročna knjižnica, 10—12. Izdaja Misijonska tiskarna. Domžale,   1932.
Namen teh knjižic nam ni natanko znan, niti nam ni jasen profil njihovih čitalcev, a upamo, da je vsaj avtor vedel, čemu in za koga piše te drobne razprave. Prva izmed njih govori o razvoju, evoluciji in Darwinu, druga o stališču svetega pisma do stvarjenja sveta in tretja o prazgodovinskem človeku. Miselni potek razpravic dokazuje, da avtor tvarino le slabo ali celo sploh ne obvladuje in mnenja smo, da je opravil z njimi malo resno delo. Med viri navaja tudi take, ki sodijo vse prej drugam, nego v arheološko stroko in da je le enkrat prečital moj članek v vse premalo resno smatrani Ilustraciji iz 1. 1931, str. 18 si., ali recimo njemu brez dvoma neznani uvod v arheološki oddelek Nar. muz. v Ljubljani, bi bil prihranil svojemu strokovnjaškamiu slovesu neodpustljivi kolaps kategorizacije mlajših paleolitskih skeletov pod neolitikom. V rehabilitacijo avtorja je seveda med drugim treba pribiti, da se je hvalevredno, čeprav zelo nepazljivo posluževal del prehistorikov-duhovnikov (n. pr. Obermaierja, Birknerja i. t. d.), in da zasluži »popolnoma nezadostno« Žagarjev kritik pri »Jutru« (26. 3. t. L), ki misli, da bo zanesljivo vrednost njihovega dela osumničil z gesto, češ, duhovni; saj bi mi bilo sicer popolnoma nerazumljivo, čemu ni dal Max Ebert za svoj leksikon paleolitika in vsega, kar je ž njim v zvezi, obravnavati Wei-nertu, ampak — Obermaierju. Skrajnja malomarnost je le ,da se Žagar ni bolj poglobil v svoje vire, in da je nerazumljivo- slabo percipiral.                                                    r   l
Popravi! Str. 315, 5. vrsta od zgoraj: jih podolgočasijo.
344