Kako naj se v šoli ,,Drugo Berilo" obdeljuje. Govoril Fr. Govekar pri učiteljskem zboru 28. sept. preteč. I. v Ljubljani. Da more kraetovalec ali rokodelec svoja opravila in dela dobro izverševati, treba niu je, da ve in zna svoje orodje modro rabiti, kajti sicer bi a naj izverstnejšim orodjem celo oič, ali le prav malo opravil. Ravno to velja pri učitelju, glede šolskih knjig. Tudi on mora vcdeti, kako je berilo osnovano in raaversteno, da ga niore vspešno obdelovati, in da se učenci jasno in djansko podučujcjo. Kakor jc znano, razdeljeno je naše »Urugo Berilo" v pet razdelkov. Pervi razdelek obsega ..podučne povesti in pesnii"; drugi obdeljuje ,,spoznava sveta in narave"; tretji kaže ,,človeka in društvo", četerti ,,naravopisje" in peti nzemljepisje in domovinske zgodbe". Pri perveui razdelku naj učitelj pri učencih budi' nravni čut, da pri tej ali uni vaji večkrat vpraša: ali je oseba, od ktere se bere, ra^nala prav, ali neprav, in zakaj ni, ali je lako prav. Za vaje v pisanji naj jim veleva večkrat kak oddelek kake vaje pisati, in naj jih napeljuje, da pri tem vse cerke pravilno zapisujejo. Pri iem naj pospešuje tudi stevilkanje, in naj vpraša, koliko let je prrteklo od tega časa? ild. Vr pravopisju naj nčence vadi s tem, da vpraša, kaj je pomcn berilne vaje, kako pišemo to ali uno besedo, in zakaj tako in ne drugače, ktere besede še tako pišemo, ktere ločnice stavimo tii, in zakaj ne druge, koliko se bere pri tej in koliko pri uni, in kako se glas tukaj, kako tam spreminja ittl. Učenci naj potem tudi večkrat k;ij prepisujejo. — Naj lepšo priliko pa inia učitelj, da slovnico in spisje zdatno obdeljuje pri vajah tega razdclka. To naj dcla ludi vestno, kajti po Kelnerju je glavna naloga Ijudske eole, da sc učenci v nerazdeljiveiu in združivnpm maternem jeziku uče nravnosti in mehkoseičuosti, in da si tako ne likajo samo glave, ampak tudi svoja serca. \aravna postava zahteva, da se jezik uči naj več le z govorjeiijem, in lii je inprilo za učitelja, da pri berilu ravna veduo le po poti niišljenja, da berilne vaje po moči lajša in zanimiva. 1'oteui se ne bude moglu reči od uauka v jeziku, kakor je Heine šaljivo rekrl, da je razloček med pregibanjem pravih in nepravih glagolov le ta, da se pri pervih več kaznuje, kakor pri drugih. Nnj tedaj učitplj nikar ne terpinči svojih učencev z nerazumljivini govorom in s puhlimi pravili, pa naj tudi nikar v nauk več ne vpJeta in od učencev ne zahteva, kakor, kar je naloga Ijudske šole in kar tnore učencetn na lej stopinji kazati. Učiielj naj tedaj večkrat vpraša, kakor ravno vaja nanese, v ktero versto govornih razpolov vverstujemo ta ali uni saniostavnik, — kakšnega spola, v kterem etevilu in sklonu je, ali naj poiščpjo osebek ali povedek v stavku, in naj povedo, ali je stavek prost, ali razširjen, ktera so pojasnila ali dopolnila osebka, ktera pa povedka; kaj je podredje, kteri je glavni, kteri poslranski ali odvisni slavek; kako se glavni stavek ined seboj, pa tudi kako se veže s postranskim stavkoui, kje je v zloženeiu stavkn glavni, kje postranski stavek i. t. d. Spisje velja po pravici za venec vspli jezikoslovnih vaj y iti ravno ta predmet posppšuje vaje pervega razdelka pospbno 8 iem, da učencem pomagajo niisliti. Učitelj ve iz lastne skušnjp, da učencem le zato tolikokrat primanjkuje besed, ker ne znajo misliti. Zelo je tedaj polrebno, da si vsaki učitelj pred vsem drugim prizadpva, da "jpgov nauk učencem zbuja misli. Zato naj si prizadeva, da vse vaje združuje z drugimi nauki, ter da bralne in slovnične vaje lepo zdrtižujejo, kar pospešuje posebno slovnično in rečno razlaganje vsake vaje. Naj tedaj učitelj dolučno zahtcva, da, kar učenci govore, naj potpin zapišejo, kar so zapisali, naj putem berejo in razlagajo, in to naj se ponavlja toliko časa, da se ucenci privadijo vse določno in pravilno izgovarjati. I)a pa učitelj to doseže, naj skerbno razlaga besede, ter naj učence spznanja s pravim poincnoni ali jedrom tcga, kar so ravno brali ali pisali, ter naj jih napeljuje, da potein vsc to ludi po svoje ali po domače pripovcdujejo. Napeljuje naj jih, da berilne vaje naj prej nstineno in potem pisineno predeljujejo lako, da v vaji ali osebo, število ali čns predrugačijo; drugikrat naj gpremenč celo podobo, ali naj vajo razširijo, razdele, opišejo , skerčijo itd. Pozneje naj jim veleva zapisati kaj iz življenja v šoli, ali dumači iiisi, na polji, v gozdu i. t. d. Gradiva za take in euake vaje iu nalogc učilefju nikdar ne primanjkuje; se ve, da se more ou za ves ta nauk prav skerbno pripravIjati, iu ne prezirati prave razverstitve; pri teui pa inora tudi vestno popravljati vse, kar učenci izdeljujejo, ter se ne sme bati pri tem nobeuega truda; tako doseže svoj natueu, ter se prepriča, da izvira znanje iz ogledovanja, unievuost iz primerjanja in spretnost pa iz vaje. (DalJ« Prih0