J. LEVIČNIK: OGLED PO GORENSKEM. POLJANSKA DOLINA... NOVICE gospodarskih, obertnijskih, in narodskih stvari so v svojem XIII. te čaju (letniku) v visokem poletju (15. avg., 18. avg., 29. avg., 1. sept. in 5. sept.) 1855, torej v petih nadaljevanjih, prina šale potopis OGLED PO GORENSKEM, z natančnejšim podnaslovom Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii. Avtor potopisa, Jožef Levičndk je bil doma iz Železnikov (roj. 6. 4. 1826, umrl 8. 1. 1909.) Levičnik je bil pisatelj, šolnik in glas benik in nadvse zaslužen za kulturni na predek svojega domačega kraja. Oče ga je namenil za gospodarja na domu, ven dar se je sin učil tudi orglanja pri G. Riharju in leta 1843 postal organist v domači cerkvi. Na prigovarjanje teda njega župnika se je po smrti prvega že lezniškega učitelja Jakoba Demšarja za čel pripravljati za učiteljski poklic in z dovoljenjem šolskih oblasti poučeval od leta 1855. Učiteljski izpit je opravil 1857 v Idriji in v tem poklicu vztrajal osem- inštirideset let. Čeprav je bil kot učitelj 'n vzgojitelj izredno strog, je bil izrazit Slomškov učenec: vzgajal je bolj za živ ljenje kot za šolo. Z vzgojnega in učne ga področja je tudi veliko objavljal. Jožef Levičnik je bil organist nad petinšestdeset let. Za svoj zbor je tudi skladal, njegovih skladb je nad 290, med njimi nai'; >č cerkvenih. Bil pa je tudi kronist in zgodovinar domačega kraja, neutruden popotnik in pravi stari slo venski romar. Vtise s svojih poti je ob javljal v Novicah in Zgodnji Danici. Kot potopisec je Levičnik »tip domo ljubnega in zanesenega popotnika pred Levstikovim Popotovanjem, ki pozna sa mo zemljo in čustvo, človeka pa ne«. (Pričujoče vrstice so povzetek dostoj nega prispevka o Jožefu Levičniku v Slovenskem biografskem leksikonu, (SBL A-L I, 1925-1932, 650-651), kjer pišeta o njem njegov rojak France Koblar in stanovski tovariš Stanko Premrl.) Iz tukajšnjega pisanja se kaže pravi Levičnik: njegova dovzetnost za glasbo, skrbnost učitelja in tuhtanje zgodovinar ja. Naj bo v ponovni objavi potopisa ne kaj simbolike: njegov avtor je doma iz Selške doline, a je opisal ne le svojo lastno (prim. Bohinjska in Selška dolina, Novice, 1854), ampak tudi sestrsko, tj. Poljansko dolino. Ta (M. Stanonik), ki po dobrih sto tridesetih letih obuja spo min nanj, pa je doma iz Poljanske do line. Naj bo tokratna pozornost do ene ga prvih, če ne prvega od rojakov, ki so opisovali ozemlje nekdanjega loškega gospostva in njegove znamenitosti v slovenščini v znamenje solidarnosti obeh dolin in za vezilo Muzejskemu društvu Škofja Loka ob njegovi 50-letnici. Marija Stanonik Ogled po Gorenskem. Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii. Na levi strani Gorenskega, 4 ure nad Ljubljano, stoji snažno in prijazno me- stice Skofjaloka, naslonjeno na ni zek griček, na kterega oddahljeji, ravno nad mestom, se dviguje mogočen grad, obsenčen v zapadu od zelenega Led- nika. Grad škofjeloški, od cesarja Hen rika s priimkom Svetega podarjen fraj- žinskim škofom, je bil dolgo, skoz več stoletij, lastnina omenjenih gospodov; dan današnji pa je cesarsko posestvo in sedež okrajnega sodništva. Okolica tu kajšnja je lepa in prijetna, tudi zrak čist in zdrav, kar ene leta sem tudi v polet nem času že kakega ptujca v ta kraj v stanovanje privabi. Marsikaj bi se še da- 203 lo od tega kraja povedati, pa zdanji na men mojih verstic je le, ozreti se neko liko v Poljansko dolino, toraj se podam naravnost va-njo. Kakor mejnik stoji Škofjaloka med selško in poljansko dolino. Trko ma pod mestom se stekate tudi selška in poljanska S o r a . Perva, navadno le S o r a imenovana, priteče od Sorice do li skoz selško dolino, ki leži na desno, — poznajo jo bravci »Novic« že nekoliko po lanskem tečaji —; druga pa, navad no P o l j anš i c a imenovana, priteče od Žira doli skoz poljansko dolino, in leži na levo. — Lego Skofjeloke nar bo lje zmoremo priličiti s kipom, ki stoji navadno na čelu bark. Skoz predmestje »Karlovec« pridši na stopimo poljansko dolino. Ne moremo ravno reči, da mati narava je podedila ti dolini romantično lepoto, ne pozdrav ljajo nas o nje nastopu mogočne goliča- ve in sterme proti nebu kipeče gore, le nzki okroglasti griči so, ki stavijo mej nike našim očem. Pa podelila je stvarni- ca temu kraju druzih prednost; blago slov zemlje pervič po vunajnim, — ker vidijo se tu lepe in rodovitne polja in travniki, kteri poslednji morajo poseb no dobro in tečno klajo dajati, ker vi- dil sem po Poljanskem tako lepo rejeno živino, kakor malokje na Krajn- skem; —• drugič pa hranuje ona v svo jem krilu še mnogo druzega bogastva, ktero je deloma že odkrito — kakor nam svedočita okolica lučenska, kjer se kop lje mnogo dobre železne rude, posebno pa okolica oselška, kjer se koplje bakre na ruda, se nahaja marmelj in obilnost nar lepših škerli ali plošč, — deloma pa čakajo zakladi še pridnih rok in kar je še več pri rudokopstvu neophodno po trebno — bogatih žepov. Rudniki včasih sicer brez vsih opover odprejo zaklad svoj marljivemu lastniku, pa le redko- krat se to zgodi; navadno stane stroškov dovelj, preden tamni jamski duhovi pre pustijo bogastvo svojim sinom poveršja. — Kmetijstvo v zvezi z živinorejo in platnarija se od nekdaj glavno opravilo in delo tukajšnih prebivavcov; naj bi še rudniki odperli svoj zaklad, k čimur iz serca kličemo: Bog daj srečo! — Poljanska dolina je od začetka tje gor do Poljan precej stisnjena; ni se to raj čuditi, da so prebivavci njeni se na selili zlo tudi po gričih, kjer si s težavo pridelujejo vsakdanji kruhek. Cesta se vije za Poljanšico zdaj nekoliko napeto zdaj zopet ravno okoli gričev, ki so tii in tam obraščeni z lesovjem razne baze; mnogo jih pak je posebno v poslednem času obrila sekira in spremenila jih iz goščave v polja in senožeti. Pogostoma se odpirajo popotniku tudi ozke stranske dolinice, v kterih navadno na kakošnem gričku bela cerkvica kraljuje. Med mno go drugimi imenujem tu le cerkev sv. Volbenka z dvema zvonikoma, kamor se ob navadnih shodih mnogo romarjev sni- de in ktera stoji kake 2 uri nad Loko na nizkem gričku, okoli kterega se v pod nožji cesta proti Poljanam vije. Perva farna vas v ti dolini, kamor se dospe od Loke v pičlih 3 urah, so P o - Ijane. Skrite in stisnjene so pak tako v stransko dolino, da jih ptuji popotnik še le zapazi, ko že v nje stopi. Razun cerkve pač ne najdeš tu nobenih poseb nost; cerkev pa ni le lepa in veličastna, temuč tudi orjaška in menda zidana za večno. Obzidje njeno je tako debelo, ka- koršnega še nisem pri nobeni cerkvi vi du in prijazni gosp. kaplan Gogala, ki mi jo je razkazoval, mi je pravil, da so ob času zidanja kmetje z vozmi kamnjc celo gor na zid pripeljali in ga po zidu okrog zidarjem vozili. Lahko si bravci debelost zidovja mislijo, ako jim povem, da stopnice na kor in galerije okoli cerk ve, kakor tudi prostori za stranske ol tarje je vse tako v osredje zidovja vde lano, da nobena teh naprav ne vunanje in ne notranje oblike pri cerkvi ne moti. Zidana je cerkev podolgasto v podobi čolna, le nekoliko preozka se je meni vi dita, o višavi pa se nek meri s stolno ljubljansko. Od nedavno sem ima 3 prav lične nove oltarje, velikega sv. Martina in perva dva stranska. Orgle, delo Rum- pelna, imajo 16 spremenov in precej dob ro pojejo, tudi zvonilo je mogočno in dobro vbrano. — Ker je tukajšno šolsko poslopje, kjer so tudi v nadstropji sta novanja za gg. kaplane, že precej staro in potrebam našega časa ne primerno, 204 naj povem tudi to, da se bo v kratkem zidala za to nova hiša, in nadjati se je, da se bo napravilo kaj ličnega in pripravnega. (Dalje sledi.) Zunaj Poljan se dolina nekoliko odpre in razgerne se pred očmi popotniku prav lepa okolica. Kmalu se zagleda tudi gor v dolini svitli, z kositarjem pokriti zvo nik tratške farne cerkve, sedaj pak, bolj na desno, se vzdigujejo precej viso ki oselški hribje. Po lepi ravni cesti se mem rodovitnih njiv in travnikov dospe v kakih 3 četrtinah ure do lame vasi Trate, ktera pak ne stoji ob cesti, am pak unkraj Poljanšice. Posebnega se sicer tudi tu ne vidi; cerkev, ki je leta 1852 na sv. 3 kraljev večer pogorela, še čaka glavnega popravljanja, in bi se dala mo rebiti z majhnimi stroški podaljšati in prav lično narediti. Zvonik pak je do delan popolnoma in je prav lep; v njem vsijo trije nedavno od našega umetnega Samasa uliti dobro vbrani zvonovi, kte- ri so bili ob požaru z velikim trudom nepoškodovani ohranjeni. — Ne morem pa še tu memo iti, da bi ne omenil na prave, ktera je posebno sedanji čas saj vsaki večji fari neobhodno potrebna — nove šole, ki jo je sedanji gosp. kaplan And. Dr ob ni č z mnogim trudom in lastnimi stroški spravil na noge; on op ravlja zraven težavne fare ob enem kap- lanijo in šolo. Podučuje se pa tudi tu ne rabotno, ampak temeljito in praktično. Otroci dobivajo med drugim tudi nalo ge, da morajo doma majhno hišno in poljsko orodje izdelovati in ga potem razpostaviti v šoli očitno na razgled. Take vaje, ki jih že mnogo bolj marljivih učiteljev v svoji šoli vvedlo, so silno koristne, ker ima mladina delo in skerb tudi zunaj šole, se ob enem pri pravlja za umno izdelovanje potrebnih domačih orodij po večem, in se tudi lahko zapazi, za ktero rokodelo ima ta ali uni šolar poseben poklic *). — Šola tratška je, se ve, le začasna, in se izba zdaj le v najem jemlje; vendar pa je po prizadetji častitega gosp. kaplana že pla- *) Res hvale vredno in praktično uče nje je tako! ča, in sicer dobra plača, za prihodnjega učenika določena in odmerjena. Da se bo tudi nova šola zidala, so se že delale osnove, ki obetajo dober izid. Tak gospod se srnč po pravici rodo ljub imenovati, zakaj v duhu in res nici mu je mar za blagor in omiko svo jega naroda. Rodi pa tudi gosp. Dr ob - nič ev trud žlahen sad, zakaj poprej jih je bilo malo v ti fari, da bi bili brati znali, zdaj pa je veselo viditi, ka ko mladina v cerkvi lepo bere iz bukvic, doma pa si speva za kratek čas lepe pes mice, kterih se v šoli priuči, in za kteri poduk je gosp. Drobnič, učenec slavnega Riharja, poseben mojster. — Ne morem se ločiti od tod, da bi želje ne izrekel: Naj bi imel ta g ospod m no'g o posnemavcevpo Slovenskem! Nad Trato se dolina zopet bolj stisne. V dobri četertini ure se dospe do Hota- vlj, ktera vas je v dolinici na desno, in jo omenim zato, ker je zdaj na tem, da bi ali tukaj doli skoz Kopačnico, ali pol ure naprej gori ob cesti pri Trebil, skoz Savodno, se napravila nova cesta, ki ima skleniti poljansko s cerkljansko do lino in naprej z Gorico — tedaj kr a- j nsk o in primorsko kronovino. — Kje bi bilo bolj priročno za novo cesto: ali skozi Kopačnico na Hotavlje, ali skoz Savodno na Trebijo, si ne upam razso- jevati, ker okolica in razmere so mi pre malo znane; to pa moram reči, da pre kosijo nas Krajnce unkrajni sosedje, za kaj v tem, ko se pri nas še vedno zastran tega komisionira, so nam podali oni ro ko že lansko leto, ter pretergali cesto skoz Cerkno in Novake do verha — te daj do meje Primorske kronovine — Nadjati se tedaj je, da bo tudi od naše strani sedanji okrajni poglavar v Loki, gospod Pajk, mož krepke volje in roke, kmalo dognal to reč k zaželjenemu kon cu in združil poljansko s cerkljansko, in berž ko ne tudi selško s tolminsko do lino. (Dalje sledi.) Od Hotavlj gre pot bolj navkreber — Malo čez četert ure se okrenemo okol nekega grička, in farni kraj — stara O selca se nam posveti gori v desni dolini. Malo gremo navzdol in znajdemo 205 se na Trebii, ktera vas je vendar za lu čaj daleč od loško-idrijske ceste na des no. Zdi se mi, da tukajšna okolica je beri ko ne tista, od ktere Valvazor v III. knjigi: »Slava krajnske Vojvodine« pravi: »Med z apuš enimi rudniki na Gorenjskem so tudi K o nt a f el in Hudovolš, ne deleč od Poljan pod loškim gospodstvom, ktere je obdelovati dal neki Kamion, ki se je pa bil tako zadolžil, da so mu upniki naposled po pravdi in razsodbi jame vzeli, in potem taiste po nezkušenih rudokopih sami ob delovati dali tako dolgo, dokler tudi oni niso v nič prišli, in tako so te jame od 60 in še več let sem (tedaj od zdaj že pred kakimi 230 leti) k veliki škodi de žele v popoln razpad prišle«. — Uzrokov tega, mislim, ni težko najti. Je namreč kakor sem že v začetku povedal, okolica oselška silno bogata rud, ker se nahaja tu mnogo bakrene rude, marmeljna in škerli. Cez vse to pa je na sončni strani oselške doline mnogo starih zapušenih jam, kjer se je nekdaj železna ruda ko pala in se še vedno kak sled nahaja, ki pa je v presneto terdih pesteh. Verh tega je četert ure nad Trebijo na desnem bre gu Poljanšice mlin, ki se še dandanašnje imenuje »na Fužinah«, in nam jas no spričuje, da so nekdaj tu fužine sta le. Skerbno sem pregledoval Valvazorja, da bi bil kje kaj od teh fužin zvedel pa razun omenjenih rudnikov Kontafel in Hudovolš naš slavni rojak nič od tega kraja ne omeni. Toliko bolj me je pa io- raj veselilo slišati iz ust častitega oselš- kega fajmoštra, gosp. Kajetana Hueber- ja posebno za me znamenito novico, kte- ro so našli v nekem starem spisu, da res so bile v tukajšnjem kraji nekdaj fu žine; ko so pa tii rude pošle, so iskali po hribih novih sledov, in ker so pri Železnikih mnogo rudnin najdli, se od tod preselili tje. Tako so se bile tedaj od tod preselile fužine v Železnike. Ver jetno je to zastran tega, ker stare zgor- njo-železniške fužine so se znajdle, ka kor sem tudi v popisu Železnikov govo ril, v »farjevem potoku«, kamor pelje steza od Oslice čez Leskovce na Železni ke, in ravno od »farjevega potoka« govo ri tudi Valvazor, da se nahajajo tam sta ri rudniki, ktere so nekdaj obdelovati dali žlahni gospodje Koronini. — Ker so se pa še več stoletij pred Valvazorjem zgornjo-železniške fužine iz »farjevega potoka« preselile na sedanje mesto, se ni čuditi, če se o vsem tem ne najdejo na- tanjčni viri. — Naj o ti priliki omenim tudi nove ceste, k bo peljala iz Trebije v Staro Oselco. Poprejšnja pot tii gor je šla po dolini ob potoku, kteri se je majhno da lje tje do hriba nič več kot sedemkrat prekoračiti mogel. Koliko neprijetnost napravi taka pot posebno po Gorenskem o deževji, ker se mali potoki narastejo urno v dereče reke, ni treba praviti. Sla je potem pot ob senčni strani hriba in bila je silno nerodna, za vožnjo zlo ne varna in sterma, tako, da bi se bil človek, kakor navadno pravimo, lahko »v kole na ugriznil«. Sedanji gosp. fajmošter Hueber so spoznali živo potrebo nove poti ob sončni strani, ker na stari je poleg druzih neprijetnosti tudi sneg ležal nek po 6 mescev, in kar pričeli so merili novo pot po sončni strani, in sicer po takih tukavah, goščavi in robovih, kjer si je dozdaj le divja zver zavetje iskala. Farani so se le posmehovali in rekli: Da! tu gor bodo lesice se plazile in medved je koračili, nikdar pak ne ljudje hodili, — al gospod fajmošter se niso dali motiti, ampak s smejali od druge strani — novi bolj zložni poti —• in rekli: »le ubogajte in ročno delajte, kmalo bo«; in kaj ve lja! res je bila v dobrih 6 tednih cela gaz pretergana od Trebije v Oselco. Tre ba je bilo res kopati in streljati, pa lepa beseda je najdla lepo mesto ter premog la vse. Na čast naj bo O s el č anom sedaj rečeno, da vse so storili, kar so svetovali in želeli gosp. Hueber, in brez vsega odškodovanja prepustili za pot ne le pašnike, ampak tudi njive, čez ktere pot derži. Peljala bo zdaj nova cesta, kjer se namest sedemkrat le enkrat, in sicer na Trebije čez potok prestopi, ves čas po sončni strani skoz pašnike in po tem skoz goščavo gori do konca doline, in se tam okrenila nazaj proti Oselci sem. — Tako se po načertu in pod vodstvom gosp. fajmoštra, kteri so pri tem delu mnogo stavbinih vednost razodeli, z last- 206 nimi stroški oselški farani, in sicer v silno kratkem času pretergali več sto sežnjev dolgo novo pot brez vse pule, brez sekucije in brez vsake neprijetno sti. Proti verhu je na ene mesta cesta že popolnoma za vožnjo pripravna; precej sterma bo sicer še zmiraj, pa — Oselca stoji visoko — in le to rečem: kar se koli od ktere soseske pričakovati zamo- re, je storila ta čez in čez, in je poka zala, kaj dobra volja in združena moč premorete. (Dalje sledi.) Vernimo se sopet k pervemu predme tu nazaj. Nad Trebijo se prestopi cesta, ki je dozdaj ves čas na desno ležala, na levo obrežje Poljanšice, in tik ob hribu in vodi, ktera šumeče bobni čez skalovje v globokem tečaji, gremo prot Žiru go ri. — V kaki dobri uri se dospe na verh, kjer se razprostre žirovsko polje. Kmalo se gori v desnem kotu posveti farna vas Z i r, na levo pak se zopet dve dolinici odprete našem očem. Perva derži proti Verhu in naprej proti Logatcu, druga pa proti Zavracu in zopet naprej proti Logatcu, pa tudi proti P o d- v elbu v Ipavo, kamor se nek pride od tod v kakih 6 urah. Pripovedovalo se mi je, da sedanja loško-idrijska cesta v za četku ni bila pomerjena tako kakor je sedaj napravljena, ampak bila je pomer jena naravnost od Žira proti Zavracu in Ipavi. Ognila bi se bila tako dveh silno hudih klancov ta in unkraj Idrije, na Razpotjih in proti Černemverhu, in tako bi bila gotovo za gorensko stran v poseb ni prid. Pa delalo se je zopet od druge strani, naj bi Idrija ne ostala v stran, kar se je tudi resnično dognalo v škodo Gorenskega, ker zavolj omenjenih hudih klancov se mora vsa teža voziti, ali saj se raje vozi okoli na Ljubljano. Okolica žirovska je precej močvir na, in bolj ko kteri drugi bi ji bila mo rebiti priporočati dr e naž a . Kmalo prekoračimo precej odperto po lje, in potem ko smo zopet Poljanšico prestopili, se znajdemo v Žiru. Tit se ne vidijo ravno nobene posebnosti. Imel bi sicer nekaj pohvaliti, ker bi pa tudi lahko nekaj grajal, naj se lepo pobota z nelepim — in podam se na prej proti Idrii. Prec za Žirom gre cesta skoz neko oži no, ktera se sicer kmalo odpre, pa le za malo časa. Kmalo gori pri nekem mlinu se zopet dolina stiskati jame, in pelje nas zdaj po taisti naša pot navkreber precej deleč. V kakih treh četertinah ure dospemo od Žira na verh te doline in zdaj gre cesta po temenu gričev sem ter tje. Svet je sicer precej odpert, vidi se deleč okrog, vender ne druzega kakor deloma obraščeni verhunci, deloma goli griči in ledine. Le tam pa tam se vidi tudi ktera hiša. Ker pa cesta precej nav zdol visi, smo kmalo na koncu te višine in znajdemo se na verhu Razpotij. Tukaj se odpre nosim očem velika glo- bočina, in mejijo se tri doline. Ravno nasprot je dolina Kanom na; skoz desno se nam odpre pogled v sosedno Primorsko, v ktero se tudi reka I d - r i š c a razliva, iskaje svoje sosedi- nje Soče, da bi z njo združena se pe ljala proti jadranskem morji; naravnost doli v globočini pak se nam posveti ob reki Idrišci farna vas stara Idrija. — Tretja idrijska dolina je še skrita. Pri neki kerčmi se nagne pot navzdol in pelje nas deleč okoli sem in tje prot ravnini. Idrijska dolina, ki leži na levo, se nam dolgo noče popolnoma pokazati; še le se dobro odpre, ko smo staro Idrijo na desno v dolini pustivši se prot Pri stavi obernili in jo zagledali. So tu ne ke hiše, kjer se namreč v ravnino pride. Pri Pristavi se reka Idrijšca prestopi, inpelje nas zdaj pot po ravnini ob levem obrežji naravnost gori proti Idrii. Kma lo se sicer zagledajo na desno ceste stare jame, na levo reke pa černo obzidje, kjer se ruda žge in topi in ctnober pri pravlja, Idrijo pa nam dolgo zakriva ok rogli griček, na kterega temenu ponos no kraljuje cerkvica sv. Antona. Pod taistem se že znajde ob cesti nefcaj dru žin cesarskih poslopij, med drugimi tudi stražarnica in tudi že druge hiše, unkraj reke pak se vidi cerkvica sv. Križa, ki se znajde v sredi pokopališča. Lahko za pazimo od deleč na taistem med drugi mi lepimi spomeniki tudi visoko pira mido, ktero je postavila deržava na go milo tistih sedemnajsterih marljivih ru- 207 dokopov in skerbnih nadčuvajev, ki so ob nesrečnem požaru v jami leta 1846 3. listopada sklenili življenje svoje v do- polnovanji svoje težke dolžnosti in bra- toljubja (Glej »Novice« IV. tečaj, list 46.) (Dalje sledi) (Konec) Polagoma se okrenemo okoli grička sv. Antona, in razgerne se našim očem v desni dolinici prijazno mesto Idrija. Na koncu gori ponosno stoji grajščina, iz ktere srede mali stolpiček v zrak mo li; pod gradom pa se po celi dolinici razprostira mesto, v kterega sredi stoji farna cerkev sv. Barbare in sv. Ahaci- ja. Zal mi je bilo, da so me okoljšine zaderževale, da nisem mogel dospeti vsled mojih želj poprej v Idrijo, ko še le sv. Ahacija jutro, ko je ravno mogoč no bučenje zvonov farne cerkve k sv. maši vabilo, ktera se vsako jutro služi za srečo v podzemeljskih jamah. Od vsih strani so praznično oblečeni ljudje proti cerkvi hiteli, v tem ko so eni marljivo veje vsajali ob Potu, kjer je imela pro cesija iti. Tudi jaz sem se napotil z dru gimi vred proti cerkvi, in pervo kar mi je tu dopadlo, je bilo kaj lepo obnašanje rudokopov v cerkvi. Kakor ukopani in vsi zamišljeni so stali mirno v natlačeni cerkvi, in brati se je moglo na pervi po gled iz resnobnih bledih obrazov smert- na nevarnost, ktera tem ljudem noč in dan pri njih težavnem delu v podzeme ljskih jamah proti. Tudi prijetno čveteroglasno slovensko petje mi je zlo dopadlo, ki se je vjema- lo kaj dobro z mogočnim glasom orgel in se lepo odmevalo po cerkvi. Ogledoval sem pozneje vse, kar je bilo ravno lahko viditi; šel okoli poglavitnih jam, vidil kje rudokopi ven in noter ho dijo, kje rudo na dan spravljajo; tudi tisto mašino sem ogledal, ki je uno leto, ko je bilo toliko vode v jamo priderlo, jo ven pumpala; se ve, da danes je vse sialo in praznovalo. Ce bi bil kter drug dan tukaj bil, gotovo da bi se mi bilo vse natanko razkazalo, tolikoveč, ker sem od omike in prijaznosti tukajšnih prebivavcov, posebno nadčuvajev (Huth- leute) že popred slišal in se tega tudi sam prepričal. Od jam in druzih posebnost ne morem tedaj ravno govoriti; želeti pa je, da bi nam kteri ondotni rojak enkrat po »No vicah« prav natanko in obširno popisal ta po vsem svetu sloveči kraj, kakor je nekdaj bil, in kakor je zdaj, ker od svo jega rojstnega kraja ve človek nar bolj natanko govoriti. Od procesije pa vendar nekoliko povem. Proti deveti uri zjutraj je prišla od gra da doli po tergu proti farni cerkvi kna- povška godba; za njo se je nesla kna- povška zastava in potem so sledili vsi rudniški in sodnijski vradniki v nar lep ši opravi, enolično opravljeni (uniformi rani) jamski nadcuvaji in dolga dolga versta rudokopov. Zdaj je bila slovesna velka maša, ktero so služili visokočastiti gosp. dekan J. Re š , obdani od mnogo duhovščine, ki se navadno ta dan vsako leto od sosednih krajev v Idrii snide. Na koru se je spevala izverstna maša, spremljena od orgel in šumeče godbe (ve denje obedvojega vse hvale vredno), v tem ko je od bližnjega griča glavne op ravila in dela presvete daritve poveliče val in naznanoval mogočni strel. Po sv. maši se je pričela procesija, dasiravno jo je slabo vreme zlo overati žugalo. Navadni red je pričela šolska mladina in za njo rudokopi, nadcuvaji in godba. Okol Narsvetejšega in duhovnikov so stražo delali uniformirani in oboroženi jamski ognjočuvaji, za temi pa so šli pevci, vradniki in oddelk uniformiranih lovcev, ki so tudi po slednjem blago slovu prav dobro streljali. Procesija je šla k jamam sv. Barbare, sv. Terezije, sv. Ahacija in potem memo farovža gori h kapelici sv. Janeza pod gradom, kjer je bil zadnji blagoslov, in od tod nazaj h cerkvi. Popoldan po slovesnih večernicah je bila na nekem vertu, imenovanem »na zemlji« ljudska veselica, godba in stre- lanje v tarčo, in vidilo se je tu mnogo gospodov med veselo družbo. — Na ve čer je bilo še precej živo po ulicah in tudi po gostivnicah, in mislil sem si, juter bo marsikter rudokop naredil tako imenovani »blau«, pa »leni pondeljk« se menda tu malo pozna, zakaj ko je v per- vem svitu druzega dneva veliki zvon s stolpa sv. Barbare zabrenčal, so že hite- 208 li tudi delavci s svojimi jamskimi lešar- mi od vsih strani marljivo k svojemu nevarnemu delu pod zemljo. Tudi meni je bil čas mojega bivanja v Idrii pretekel, in še ko so urni rudo- kopi skupaj proti jamam hiteli, sem se napotil po ravno popisani poti zopet proti svojemu domu, želječ Idrii vsesko zi »dobro srečo!« J. Levičnik. 14 Loški razgledi 209