KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 27 št.3 leto 1979 Spoštovani! SLOVENSKA MATICA nudi vsem naročnikom Kronike ugodno možnost, da si nabavijo njene knjige in še posebej spodaj navedene zgodovinske knjige: F. Stele, Slikarstvo v Sloveniji 90.- N. Sumi, Arhitektura XVIII. stoletja 70.- PletersM-Ude-Zom, Koroški plebiscit 150.- E. Cevc, Poznogotska plastika 90.- J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 70.- L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 50.- P. Fister, Arhitektura pratituršMh taborov 100.- I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 190.- M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 70.- T. Glavan, Lužiški Srbi 50.- I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem IZO.- V. Melik, Volitve na Slovenskem 70.- I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 120.- J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem 70.- Zemijevid tržaškega ozemlja 120.- Gre za knjige, ki so trajnega pomena in jih je treba večkrat vzeti v roke. Dobite jih s popustom, to je po članski ceni (precej nižji od knjigotrške) in pri večjem odvzemu tudi na več obrokov, v poslovnih prostorih Slovenske ma- tice, Ljubljana — Trg osvoboditve 7/1 SLOVENSKA MATICA KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27. letnik Ljubljana 1979 3. zvezek Tone Knez: Oris najstarejše zgodovine La- škega — Stran 149 An Outline oL the Ancient History of Laško I Ivan Simonie |: Grad Turn pri Dragatušu - Stran 155 The Castle Turn near Dragatuš Jože Som: Zanimivosti z naših cest v 18. stoletju — Stran 157 Points of Interest cn Our Roads in the 18th Century Peter Vodopivec: O odmevu karbonarskih vstaj v Italiji in zaprtih Italijanih na ljub- ljanskem gradu (1820—1825) — Stran 168 On the Echo of the Carbonarist Uprisings in Italy and the Italians imprisoned in the Ljub- ljana Castle Franc Rozman: Ob sedemdesetletnici tivol- ske resolucije — Stran 180 On the Occasion of the 70th Anniversary of the Tivoli Resolution Bogo Jakopič: Zgodovina učnih načrtov in programov šol za gluhe na Slovenskem — Stran 185 Syllabuses and Educational Programmes for the Schools for the Deaf and Dumb Iz starih fotografskih albumov — Stran 193 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev — Stran 196 Notes on the activity of our institutes ,and associations Nove publikacije — Stran 200 New publications Na ovitku: Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Žužemberk, sreda 19. stoletja, Original v Narodnem muzeju (foto Srečo Habič) Ureja uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik dr. Peter Vodopivec. Tehnični urednik Vaško Simonitl Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III. Tekoči račun 50101-678-47483 — Letna naročnina 160 din, posamezna številka 60 din ORIS NAJSTAREJŠE ZGODOVINE LASKEGA TONE KNEZ Laško je geografsko, upravno in gospodar- sko središče spodnjega Posavinja. Zraslo je v ozki dolini Savinje ob vznožju strmih pobo- čij slikovitega Huma, Žikovce, Šmihela in Kri- štofa. Sredi hribovite pokrajine z izrazito kmetijsko proizvodnjo ima to malo mesto ze- lo pestro in razgibano kulturno zgodovino. Če- prav sodi med najmlajša slovenska mesta — mestne pravice je dobilo leta 1927 — ima La- ško razmeroma dolgo naselitveno tradicijo, ki se pričenja že v prazgodovinskem času. Na podlagi arheoloških izkopanin bomo skušali razložiti davno zgodovino tega kraja, preden je tu zrasla srednjeveška naselbina — trg z ime- nom Laško oz. Tyuer. Mesto je bogato pomembnih umetnostnih spomenikov, nekateri med njimi, kot na pri- mer laška nadžupnijska cerkev sv. Martina in podružnična cerkev Karmelske Matere božje v Marija Gradcu, po kvaliteti in pomembnosti presegata celo širši regionalni okvir. V stavbni zgodovini farne cerkve so odlično zastopana vsa stilna obdobja od pozne romanike (»la- ška skupina« cerkva s kvadratnim prezbite- rijem in vzhodnim zvonikom) do poznega ba- roka, cerkev v Marija Gradcu pa je poslikana 7. izredno kvalitetnimi freskami iz leta 1526. V mestu se je rodilo tudi nekaj znamenitih mož, ki so se s svojim znanjem in močjo svo- jega peresa trajno zapisali v slovensko kul- turno in politično zgodovino, začenši od uče- nega humanista Mihaela Tiffernusa in arhi- tekta in starinoslovca Avguština Tiffernusa, prek baročnega kiparja Janeza Gregorja Bo- žiča, mimo zgodovinarja Ignaca Orožna in geografa Frana Orožna ter politika dr. Karla Slanca do sedanje srednje generacije Lašča- nov, ki delujejo na raznih, zelo odgovornih mestih v slovenskem gospodarstvu, znanosti in kulturi. Različne industrijske panoge v me- stu zagotavljajo kraju še kar primeren ugled ter delež v slovenskem gospodarstvu, zdravi- lišče s termalnimi vrelci pa daje kraju turi- stično obeležje in od nekdaj sloves zdravilno- sti, še posebej pa, odkar je postalo medicin- sko-rehabilitacijski center. Zaradi vse obsežnejše in hitrejše stanovanj- ske, industrijske in komunalne gradnje v zad- njih letih izgublja mesto svojo skladno sred- njeveško mestno zasnovo, ki se je skoraj, 150 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 terasasto dvigovala od brega Savinje k pobočjem Starega gradu. Danes se mesto brez posluha za krajinske vrednote širi v vse smeri, nastajajo nove stanovanjske soseske, odpirajo se novi pogledi, žal pa se ob tem velikokrat rušijo in uničujejo bolj ali manj pomembne zgodovinske in naravne značilnosti kraja, med njimi tudi arheološke ostaline, priče davne la- ške zgodovine. V prometnem oziru so dolino ob spodnji Sa- vinji že zelo zgodaj uporabljali kot zvezo med zgornjo Savinjsko in spodnjo Savsko doli- no. Prve poti po tej dolini segajo v prazgodo- vinski čas, najmanj v bronasto dobo, o čemer pričajo posamezne zelo stare arheološke najd- be vzdolž Savinje. Mnogo bolj pomembno vlogo pa je ta pot, ki je izpričana, dobila v rimskem času, saj je tu tekla najkrajša zveza med dvemia rimskima upravnima središče- ma: Celejo (Celje) in Neviodunom (Drnovo pri Krškem) na Krškem polju. Pod Rimljani je bil sezidan že prvi most čez Savo pri Zidanem mostu. Drugi most čez Savo je dal pozidati vojvoda Leopold VI. okrog leta 1222. Šele v letih 1815—1816 je bila zgrajena prvia, sodob- nejša cesta ob desnem bregu Savinje od La- škega do Zidanega mosta. O slabih prometnih zvezah v hriboviti laški okolici, še posebej za promet z vozovi vse do začetka 19. stoletja, nam potoži laški rojak, zgodovinar Ignac Oro- žen v zgodovinskem opisu laške dekani j e z besedami v prevodu: »Vsa bivša fara ali sedanja dekanija Laško je s hribi in gorami tako na gosto preprežena, da med njimi najdemo le majhne dolinice. Ceste, ki vodijo skozi ta gorati predel, so bile pred 100 leti še tako primitivne, da z vozom po njih skorajda ni bilo moč potovati. In ven- dar so bile te tesne doline in višine naseljene in kultivirane že pred krščansko ero pod Rim- ljani, kot dokazujejo tistim časom pripadajo- če, tukaj najdene in večjidel še vidne starine.« Največji prometni in gospodarski poudarek, svoje okno v svet, je dobilo spodnje Posavinje šele z izgradnjo Južne železnice Dunaj—Trst, ki je stekla na tem odseku septembra 1849. Šele s to prometno žilo so postali ti kraji po- vezani s širokim svetom od Srednje Evrope do Jadranskega morja in Sredozemlja, za ži- vahno gospodarsko dejavnost so bili dani ugodni pogoji. V stranskih dolinah so začeli na industrijski način izkoriščati premogovni- ke, zgradili so prve obrate za predelavo lesa, termalni vrelci v Laškem in v Rimskih Topli- cah pa so postali temelji turističnega prome- ta in balneološkega zdravljenja. Prav Južna železnica in živahna turistična propaganda sta pripomogli, da so ob koncu prejšnjega in v začetku tega. stoletja postale Rimske Toplice, posebej pa še Laško, daleč znana letoviška in zdraviliška kraja tedanje avstroogrske monar- hije, ki so jih obiskovali aristokrati in celo gostje iz dunajskih dvornih krogov. i ARHEOLOŠKA ZAPUŠČINA Ob naštevanju arheoloških najdb iz Laške- ga je treba poudariti, da v mestu in okolici še ni bila opravljena niti temeljita arheološka to- pografija, niti se ni v mestu načrtno izkopava- lo. Vse doslej znane arheološke najdbe z mest- nega področja so slučajne najdbe, ki so jih od- krili pri raznih gradbenih delih, rimski kam- niti spomeniki pa so že stoletja dolgo vzidani na pročeljih nekaterih stavb v Laškem. Žal zanje ne vemo njihove prvotne lokacije, ne poznamo pa tudi najdiščnih okoliščin. Število prazgodovinskih najdb iz Laškega je skrom- no, čeprav je to varljiv videz, ker laško pod- ročje še ni arheološko temeljito raziskano in zato trenutna količina arheoloških izkopanin ne daje resnične podobe prazgodovinske na- selitve. Že samo ime kraja — Laško — kaže na predslovensko naselitev tega kraja. Naši pred- niki, prvi Sloveni, so ob prihodu in naselitvi naših krajev poimenovali staroselce, ki so jih zatekli, z imenom Vlahi in Lahi. S tem ime- nom so označili za razliko od sebe neslovanske Romane, poznoantične prebivalce naših kra- jev oz. romanizirane prebivalce še starejših, keltskih in ilirskih etničnih skupin iz pred- rimskega časa. Preseneča dejstvo, da pozna- mo prav iz okolice Laškega na zemljepisno ozko omejenem področju največ takih kra- jevnih imen v Sloveniji: Lahomno, Lahomšek, Laško, Laška vas, Lahov graben in potok La- homščioa ali Lahomnica. Skoraj v vseh teh krajih so že bile najdene bolj ali manj zgo- vorne arheološke ostaline, ki to trditev pod- pirajo. Načrtno arheološko raziskovanje laške- ga okoliša pa bo nedvomno prineslo nove do- kaze v prid tej trditvi. Da je bilo Laško z oko- lico v rimskem času precej obljudeno, je v naj- večji meri zasluga toplih zdravilnih vrelcev v Laškem in Rimskih Toplicah, ki so jih Rim- ljani po svoji navadi s pridom izkoriščali. Najstarejše najdbe iz Laškega izvirajo iz prazgodovinskih žarnih grobov, ki so jih od- krili že v prejšnjem stoletju na posestvu Ra- stenegg (danes Pot na Svetino št. 22), jugo- vzhodno pod Starim gradom. Po tedanjem ob- redu pokopavanja so mrtve sežigali na grma- di, njihov pepel so dali v veliko glinasto po- sodo — žaro, k pepelu pa so priložili še kakšno skledico s hrano, bronasto iglo ali pa zaponko za zapenjanje oblačila. Deželni muzej v Grad- | KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 151 cu hrani iz tega najdišča pet bronastih igel in nekaj glinastih posod oz. njihovih razbitih os- tankov. Oblike tu odkritih predmetov nam povedo, da sodijo ti grobovi v 8. stoletje pred r.1. št., ko se v naših krajih pričenja najstarej- ša železna doba. O etnični pripadnosti teh pre- bivalcev lahko le ugibamo. Bili so najbrž pri- padniki nekega ilirskega ali pa južnopanon- skega plemena. Nič določenega ne vemo, kje je bila nasel- bina, h kateri je sodilo to grobišče. Domnevati jo smemo na dveh mestih: na Starem gradu in njegovih pobočjih, ali pa na naravni terasi, kjer je v zadnjem desetletju zrasla stanovanj- ska soseska Pristava (starejše domače ime za ta predel je bilo »Majerhof« ali »Flisov ma- rof«). Ker so na Pristavi gradili z veliko nag- lico in ker žal ni bilo nikogar, ki bi pri izko- pih pazil na morebitne arheološke najdbe, je bilo s tem najbrž pomembno arheološko naj- dišče v Laškem uničeno. K najdbam iz predrimskega, časa štejemo tudi najdbe treh keltskih novcev. Prvega je že leta 1839 laški dekan Matija Balon daroval graškemu Joaneju. Drugi keltski srebrnik so našli leta 1880 v zasipni plasti pod kaplanijo, kamor so dovažali zemljo s parcele ob poslop- ju, ki se je nekoč imenovalo Weixelberghof (do leta 1979 poslopje Zdravstvenega doma). Tudi ta kovanec je prišel v zbirko graškega muzeja. Identifikacija obeh navedenih novcev v muzeju danes ni možna, ker stari numizma- tični fond ni urejen. Tretji keltski srebrnik, najden v Laškem, z žigom TINGO na reversu — njegove najdiščne okoliščine niso znane — se hrani v zbirki koroškega deželnega muzeja v Celovcu. Najdbe iz rimskega časa so v Laškem bolj številne, predvsem pa kvalitetnejše in bolj monumentalne, čeprav do danes še ne vemo zanesljivo, niti kje je nastala v Laškem rim- ska naselbina niti kje naj iščemo njej pripa- dajoče grobove. Od ostalin iz rimskega časa poznamo samo umetniško oblikovane kam- nite spomenike in nekaj rimskih novcev brez natančnejših najdiščnih podatkov. Vsi kam- niti spomeniki iz rimskega časa, ki so se nam ohranili, so bili že pred stoletji iztrgani iz svoje prvotne lege in so jih zaradi privlačnih oblik in najbrž tudi iz pietetnih nagibov pre- nesli in vzidali na pročelja nekaterih zgradb. Zelo verjetno je, da so pri zidanju laške cerkva in pri pozidavi srednjeveškega trga uničili os- tanke rimske naselbine in najbrž tudi grobo- ve. Le srečno naključje nam še lahko prinese kakšno presenečenje oz. razrešitev te uganke. Iz Laškega poznamo naslednje rimske kam- nite spomenike: 1. Na pročelju trgovske hiše na Orožnovem trgu št. 2 (rojstna hiša geografa Orožna) je vzidan relief krilate Meduzine glave. Kamno- seška obdelava reliefa je zelo kvalitetna in kaže umetniško hotenje klesarja, upodobitev je realistična z rahlo stilizacijo. Zaradi odbi- tega nosu in poškodovane partije okrog ust- nice, je podoba precej utrpela na lepotnem videzu. Relief je bil izdelan v celejanski kam- noseški delavnici, odlično primerjavo zanj po- znamo v zbirki celjskega muzeja. Lik Medu- zine glave je v antični upodabljajoči umetno- sti zelo pogost in priljubljen motiv. Njena po- doba ima v prvi vrsti zastrašujoč in zlo od- vračajoč (apotropeičen) namen, šele kasneje je dobila tudi okrasno funkcijo. Lik te grozo vzbujajoče žene s kačjimi lasmi so postavljali Rimljani največkrat na vrh nagrobnih spome- nikov, svetišč in javnih zgradb, da bi odvra- čala nesrečo, zle duhove in uroke. Laški relief je najbrž krasil vrhnji del neke velike grob- nice. Kje je bila podoba najdena, se žal ne ve. Relief je datiran v prvo polovico 2.. stoletja. 2. Na severni strani kaplanije (Aškerčev trg 2) je vzidan drugi antični relief. Na njem je upodobljena po rimski šegi oblečena moška oseba — mož je oblečen v tuniko in sagum — ki vodi na vrvi privezano žival, kosmatega psa, v ozadju pa se je na krivenčastem steblu Relief Meduzine glave vzidan na pročelju hiše na Orožnovem trgu 2 v Laškem 1521 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Rimski kamniti lev iz Laškega. Sedaj postavljen pred vhodom v zdravilišče v Rimskih Toplicah razcvetel bohoten zvezdast cvet fantazijske rastline. Prizor na reliefu je vzet najbrž iz res- ničnega lovskega življenja: lovec-gonjač drži na povodcu slednega psa, ki zalezuje divjad. Kolenčasto steblo z rozeto pa simbolizira nemara gozdno pokrajino. Zanesljivo lahko trdimo, da je ta relief krasil grobno kapelico nekega premožnega pokojnika v rimskem ča- su, ki je bil strasten lovec. Relief je bil do leta 1839 vzidan v laškem karnerju. Nastanek reliefa je datiran v začetek 3. stoletja. 3. Najbolj monumentalen domnevni rimski kip je vzidan v vdolbini na zunanji južni stra- ni Frančiškove kapele laške cerkve. To je mo- gočen kamnit lev, čigar poreklo je sporno. Žival je upodobljena v desno stran ležečem po- ložaju z odprtim, režečim gobcem, levo šapo pa drži na okroglem predmetu (ovnova gla- va?). Po našem mnenju so podobo tega leva, za katerega menimo, da je iz rimskega časa, v 18. stoletju nekoliko »popravili«. Nakodrali so mu grivo, deloma preklesali partijo okrog gob- ca in na podnožje so mu vklesali latinski izreK MeDVLLae eXCV bo s kronogramom, ki daje letnico 1720. To je najbrž leto, ko so leva ba- rokizirali in ga vzidali v nalašč zanj prirejeno vdolbino na pročelju Frančiškove kapele, ki je bila tega leta tudi dograjena. Nekateri stro- kovnjaki, dobri poznavalci provincialnorim- ske plastike, odločno zanikajo njegovo poreklo iz rimskega časa, in so prepričani, da je bil lev izklesan šele leta 1720, kot pove krono- gram na njegovem podnožju. 4. Drugi, nekoliko manjši in tudi manj kva- litetno izdelan kamnit lev (ki ima danes od- bito glavo), je bil vzidan v nekdanjem laškem špitalu. Ko je poslopje razpuščenega špitala leta 1839 kupil Gustav Adolf Uhlich, tedanji lastnik kopališča v Rimskih Toplicah, je dal kamnitega leva prepeljati v Rimske Toplice, kjer stoji še danes pred vhodom v zdraviliško poslopje. Podoba tega leva je bila izklesana v 1. ali 2. stoletju n. št. 5. Tretji rimski kamniti lev je bil vzidan v vdolbini nad vhodom v nekdanji kamer, kot nam kaže Gajšnikova upodobitev v njegovi Topografiji nadžupnije Laško iz sredine 18. stoletja. Ko so karner leta 1839 porušili, se je za tem levom izgubila sled in danes velja za izgubljenega. — Vsi trije kamniti levi so ne- koč sestavljali ovršja rimskih nagrobnikov, tako oblikovani nagrobniki so bili v provinci Fanoni j i in v Noriku zelo pogost in očitno pri- ljubljen okras. 6. V zadnji steni oltarne menze roženvenske kapele v laški cerkvi je vzidan v celoti ohra- njen rimski nagrobni napisni kamen, ki se glasi: SATVRIO / D. GASTRIC / SABINI. SER .' V. F. SIBI. ET / SEPTVMAE / CONIVGI / ANN. LX. V slovenskem prevodu: Saturi j, go- spodarja Gastrica Sabina suženj, je za življe- nja postavil (spomenik) sebi in ženi Septumi, stari šestdeset let. 7. Pri manjši prezidavi v laškem župnišču poleti 1970 so našli odlomek rimskega nagrob- nika z upodobitvami umrlih. Gre za družinski nagrobnik prvotno pokončno pravokotne ob- like, ki je imel spodaj napis, zgoraj pa doprsno reliefno upodobljene člane družine. Ohranil se je močno izlizan in oskrbljen levi zgornji del nagrobnika s podobo ženske-matere in majhnega otroka. 8. Spomladi leta 1953 je posestnik Fertič iz Lahomnega odkril na svojem vrtu marmornat KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 153 i relief okrogle oblike. V školjkasto pogloblje- nem okroglem medaljonu z venčastim robom je doprsno upodobljena ženska v strogi fron- talni drži. Njena upodobitev je toga, podoba sama je poprečen provincialen kamnoseški iz- delek. Medaljon je del značilnega vrhnjega za- ključka nagrobnika, kakršni so bili v Noriku zelo v modi. Portretni medaljon je nastal naj- brž ob koncu 2. stoletja n. št. 9. Pri čiščenju podstrešja laške cerkve so leta 1977 našli manjši fragment rimskega na- grobnika. Reliefno okrašeni odlomek pred- stavlja del vrhnjega zatrepa nagrobne stele z okrasom bršljanove vejice in stiliziranim Me- duzinim obrazom. 10. Istega leta je bil v župnišču najden od- lomek družinskega nagrobnika z reliefno upo- dobljenimi pokojniki. Ohranjen je samo desni spodnji del nagrobnika s podobo moškega, či- gar glava je odbita. 11. Ob isti priložnosti so leta 1977 na dvori- šču župnišča odkrili fragment reliefno okra- šenega dela kamnitega nagrobnika. V profili- ranem okviru je upodobljena viseča girlanda in volovska glava-bukranion. Vsi našteti rimski spomeniki v Laškem so izklesani iz grobozrnatega belega pohorskega marmorja, ki so ga za potrebe kamnosekov (pretežno so ti delovali v Celeji — Celju) lo- mili najbliže v vasi Hudinja nad Vitanjem, kjer je opuščeni rimski kamnolom še danes opazen. Ti spomeniki so krasili ovršja in pro- čelja rimskih nagrobnikov, trajnih obeležij ne- kega obdobja in civilizacije naše davne zgo- dovine. Opisani kamniti spomeniki so le del bogate arheološke dediščine, ki se nam je oh- ranila do današnjih dni. Dokazujejo nam, da je bila v Laškem razmeroma bogata rimska naselbina, ali vsaj postojanka premožnih me- ščanov iz bližnje Celeje, ki so v laških ter- malnih vrelcih iskali zdravja in zabave. Laško in Rimske Toplice sta bila pod Rimljani ne- dvomno zelo živahna »turistična« kraja, kar sta ponovno postala šele sredi prejšnjega sto- letja z otvoritvijo južne železnice. Med drobnimi najdbami iz rimskega časa, ki so bile odkrite v Laškem, navajajo poročila iz prejšnjega stoletja več rimskih novcev: sre- brnik cesarja Gordijana ter bronasti novci ce- sarjev Nerona, Domicijana, Antonina Pija, Aleksandra Severa, Gordijana III., Pupijena, Filipa in Honorija, dele bronastih in železnih predmetov, opeko in dele mozaičnega tlaka. Leta 1951 je bil pri hiši Pod gradom št. 5 naj- den bronast novec cesarja Trajana, ki ga hra- ni laška muzejska zbirka. Ce so podatki o novčnih najdbah točni, še posebej o novcu ce- sarja Honorija (vladal 395—423), potem lahko računamo z naselitvijo laškega prostora pod rimsko upravo od prvega, pa do prvih deset- letij petega stoletja našega štetja. O najdbi ostankov rimskih kopaliških na- prav v Laškem so poročale Novice iz leta 1852 takole: »Iz Celja smo zvedeli, da polčetrt ure pred Laškim (Markt Tüffer) tikama Savino so za- deli kopači na vrelec kteriga voda je veliko bolj vroča (29 1/2 stop. R) kakor v zdravilnih toplicah Laških (Tüfferbad = Rimske Topli- ce, op. p.). Ko so delavci dalje kopali, so zadeli na stari zid, ki obstoji iz majhnih okroglastih kamičkov, ki so s cementam terdno skupej za- lepljeni; našli so pa v globočini tudi železno kljuko nekakih vrat, ki je s prav debelo rijo obdana bila. Ker so v starodavnih časih Rim- ci tu gospodovali, od koder tudi dan današnji ime »Laško« izvira, ni dvomiti, da so tu nek- daj bile Rimske toplice, kterih sled so pre- tekli mesec našli. Škoda le, da je vrelec tako blizo vode ali popolnoma v vodi, kadar Savi- na veci prihaja, — da tedaj ne bo lahko tu toplic napraviti.« * * * Ob koncu tega kratkega pregleda arheolo- ških najdb iz Laškega lahko zaključimo, da je bilo Laško po doslej znanih podatkih naselje- Rimski kamniti medaljon s portretom ženske, najden v I-ahomnem pri Laškem. V muzejski zbirki v Laškem 154 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Fragmentarno ohranjen rimski družinski nagrobnik s podobo matere in otroka. V muzejski zbirki v Laškem no že na začetku železne dobe, v 8. stoletju pred n. št. Kje je bila prazgodovinska nasel- bina, kolikšen je bil njen obseg in kako dolgo je trajala še ne vemo. O navzočnosti Keltov v L stoletju pred n. št. v Laškem govorijo naj- deni keltski novci. Svoj razcvet pa je kraj doživel s prihodom Rimljanov, ki so s pridom, izkoriščali termalne vrelce v Laškem in v Rimskih Toplicah. Laško območje je pod Rim- ljani spadalo pod mestno upravo Celeje, ce- lotno Posavinje pa v provinco Norik. Rimski spomeniki v Laškem so ostanki večjih kam- nitih nagrobnikov in grobnic, bar govori za razmeroma premožne ljudi, ki so bili v njih Ijokopani. 2al pa še vedno ne vemo, kje je bilo rimsko grobišče in kje pripadajoča bivališča. Rimske terme so bile nedvomno na prostoru, kje stoji danes kompleks zdraviliških stavb. V nevarnih časih proti koncu 4. in v 5. stoletju n. št. je kraj najbrž opustel, ker so se prebi- valci umaknili v zavetja — refugije na okoli- ške hribovske višine pred ropajočimi ljudstvi, ki so prodirala prek naših krajev od vzhoda. Ob propadu zahodnorimske države in v času preseljevanja ljudstev življenje prebivalcev v laškem okolišu gotovo ni zamrlo, saj številna krajevna imena nasprotno dokazujejo, da so prvi doseljeni Slovenci našli v teh krajih stare, domorodne prebivalce, pretežno keltskega po- rekla. Ponovno je kraj pridobil na pomenu spet v visokem srednjem veku z ustanovitvijo pra- fare sv. Martina, s sedežem obširne laške go- spoščine z deželskim sodiščem in formiranjem trga ža vlade avstrijskega vojvode Leopolda VI. Babenberžana, imenovanega Slavni. Pod nemškimi fevdalci je kraj dobil ime Tyuer ali Tüffer, ki ima svoj izvor v slovanski besedi deber (tesen, soteska), ohranjeno še danes v v krajevnem imenu laškega predmestja De- bro. LITERATURA 1. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IV. Theil: Das Dekanat Tüffer (1881). — 2. Arheo- loška najdišča Slovenije (Ljubljana 1975), 283 s. — 3. E. Diez, Arheološki vestnik 26, 1975 (1976), 250 ss. — 4. T. Knez, Časopis za zgodovino in na- rodopisje n. v. 12, 1976, 193 ss. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 155 ^ GRAD TURN PRI DRAGATUŠU IVAN SIMONIC Grad Turn je dobil ime po prvotnem viso- kem štirioglatem stolpu, ki je stal na neko- liko dvignjeni ravnici pri izviru Podturnščice južno od Tanče gore in zahodno od Dragatuša. K ospredju stolpa so pred turškimi napadi zgradili dve dvonadstropni grajski stavbi z enim samim štirioglatim kamnitim vhodom. Tako zgrajen grad je hrabro varovala grajska straža, da ga Turki, ki so večkrat pustošili po okolici, niso uspeli zavzeti. Po ustnem izročilu pa so Turki požgali cerkev sv. Neže nad Pod- turnščice, v katere izvir Jezero se je zrušilo cerkveno zidovje. Pozneje so ob prenavljanju stari grajski stavbi porušili in proti jugu od grajskega stol- pa zgradili v treh straneh novi grad ter za sprednjo stran na vzhodni strani stolpa posta- vili visok zid in v njem širok obokan vhod. Tako je znotraj gradu nastala pravokotna travnata ravnica. V grajskem stolpu je bila zgoraj ječa za ženske in spodaj ječa za moške. Grad je imel kapelo sv. Andreja, ki je sčaso- ma razpadla. Po franciscejski mapi iz leta 1824 je imel grad v svoji bližini pet gospodarskih poslopij, med katerimi so bili trije hlevi. Eden od njih je stal nad izvirom Podturnščice, dva vzpored- na pa niže v ravnini proti Brezniku. Nekoliko više v isti smeri je bilo eno majhno in eno večje dvostavbno gospodarsko poslopje z veli- kim dvoriščem. Graščaki so se bolj kot s polje- delstvom ukvarjali z živinorejo, posebej ko- njerejo in svilorejo ter s sadjarstvom in vrt- narstvom. Med običajnim sadnim drevjem so gojili zlasti murve, marelice, breskve in viš- nje. Imeli so zelenjadni in cvetlični vrt, kate- rega so ogradili z visokim zidom, ki je deloma še ohranjen. Zraven so si uredili lep park za sprehajanje. Prvi lastniki gradu so bili gospodje Gurai- tici, za njimi baroni Schnitzenbaumi, ki so v prvi polovici 16. stoletja prevzeli v najem so- sednje poljansko gospostvo z gradom Poljane, kjer so gospodarili do leta 1618. Za Schnitzen- baumi je imela v rokah grad Turn rodbina go- spoda Bernardiza, čigar vdova, rojena pl. Sternberg, ga je prepustila svojemu sorodniku Vincencu Stembergu. Od tega je grad s po- sestvom kupil približno sredi druge polovice 17. stol. baron Ivan Jurij Apfaltrern. Bolj po- membni so postali Apfaltrerni v Beli krajini pozneje, ko so od leta 1804 do 1904 gospodarili v gospostvih in gradovih Krupe in Pobrežje. Sredi 18. stoletja si je Turn in njegovo go- spostvo prisvojil Janez Jožef pl. Russenstein, leta 1789 pa je v gradu že gospodaril Nikolaj Paunovič (Paunovich), ki je leta 1798 določil za svojega naslednika sina Pavla. Ta je moral svojim štirim bratom in dvema sestrama iz- plačati ob njihovi doraslosti po 1000 goldinar- jev odpravnine. Leta 1807 je prodal kmetu Ivanu Kuretu na Brezniku kmetijo in stano- vanje zia 50 golinarjev. Zadnji graščak turnske graščine je bil Matija Primic (Primitz), okrajni komisar iz gradu Krupa, ki se je leta 1845 ože- nil z vdovo Ano Friderike Paunovič, grad s posestvom pa je bil nanj prepisan šele 5 let pozneje. Po smrti Primica (1855) in njegove žene (1856) so jima v zunanjo steno pokopa- liške cerkve na Goleku, kjer sta pokopana, vzidali še ohranjeno železno spominsko plo- ščo. Strnjena posest gradu Turna se je v širokem pasu razprostirala s pobočja Poljanske gore Grad Turn pri Dragatušu po Valvasorju (Topographia ducatus Carnioliae moder- nae, 1679) 156 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Podturnščica pri izviru pod gradom Turn vzdolž Podturnščice na njenem desnem bregu do potoka Obrha in na levem bregu do cest Črnomelj—Dragatuš. Ker so jo ob deževju v ravnini v Logih zasegale poplave, so bili tam največ travniki in pašniki. Ta strnjena posest je leta 1824 zavzemala le 43 ha. Zunaj te po- sesti je imel turnski graščak šest strnjenih parcel na Tanči gori, in sicer en vinograd, 2 travnika s sadnim drevjem, en manjši travnik, en pašnik in en kostanjev gozd, kar je vse skupaj merilo 3 orale in 1004 sežnje, sam vi- nograd pa je zavzemal en oral in 785 sežnjev. Na pašniku ob vinogradu je grajska zidanica zasegla 34 sežnjev. Vse to je v položnem po- bočju južno od cerkve sv. Ane. Posebej je imel turnški graščak še dve parceli pri Dobličah, in sicer travnik in njivo s skupno površino le 271 sežnjev. Pod turnsko gospostvo je v dobi Marije Te- rezije spadalo le pet naselij in sicer Breznik, Sela pri Dragatušu, Podlog, Hrast pri Vinici in del Doblič. Gospostvo je imelo na Brezniku 10 kmetij, na Selih 4 kmetije, v Podlogu 6 kmetij, v Hrastu 9 kmetij in v Dobličah, kjer je bila pri kmetu Buteli (vulgo Vrtinu) trome- ja med poljanskim, metliškim in turnskim go- spostvom, osem kmetij. Prevladovale so če- trtinske kmetije, nekaj je bilo polovičnih, le tri so bile tričetrtinske, in sicer po ena na Brezniku, v Dobličah in Podlogu, a cele kme- tije ni bilo nobene. Podložni kmetje so bili ob- davčeni z denarjem in naturali j ami. Ročno tlako ob lastni hrani je moralo opravljati po en dan v tednu 12 kmetov, po dva dneva 6, po tri dneve 5, štiri dneve en kmet, pol dneva en kmet, osem kmetov, in sicer 7 v Hrastu in eden v Podlogu, pa je bilo oproščenih tlake. Poleg kmetov v navedenih vaseh je bilo turn- skemu graščaku posebej podložnih tudi 82 vi- nogradnikov, ki so morali oddajati davek v vinskem moštu in denarju. Grad Turn je imel pod Jezerom, izvirom Podturnščice, mlin, ki se omenja 15. marci 1749. Mlinu se je kmalu pridružila tudi žaga. Ob razprodaji grajske zemlje sta prišla v kmečke roke. Leta 1924 je bila žaga preure- jena na motorni pogon. Mlin in žaga sta pre- nehala z obratovanjem leta 1964. Izvir Pod- turnščice je že toliko opešal, da obnova mlina na vodni pogon ne bi bila več možna. V gozdu nad Breznikom je Francoska jama, v katero so oboroženi hlapci graščaka iz Poljan po ustnem izročilu pahnili v vasi Obrhu ujete francoske vojake, ki so bili obdolženi kraje. S pomočjo nekega domačina so se vo- jaki rešili iz jame in so potem iz maščevanja zažgali grad Poljane v Predgradu. Grad Turn je že nad 100 let v razpadanju. Grajsko zemljo in poslopja so ob razprodaji pokupili okoliški kmetje. Grad in vrt ob njem ima v rokah kmet Adam iz Dragatuša, ki je levi in desni trakt gradu pokril s cementno opeko. V levem traktu od vhoda je uredil vin- sko klet, v kateri je sedaj razno staro orodje, desni trakt pa uporablja za senik. Drugi, večji del vrta proti Brezniku z ohranjeno grajsko zidanico, ki je na novo pokrita z opeko, ima sedaj kmet Perušič iz Breznika št. 3. Nekdanji grajski mlin in žago je prenovil in zraven zgradil še novo poslopje Anton Šuštarič iz Breznika. Grajsko zidanico in grajske parcele na Tanči gori ima v svoji lasti Marija Svetič iz Tanče gore. Zidanica nekdanjih turnskih graščakov je največja zidanica na Tanči gori, od koder je lep razgled zlasti na bližnjo oko- lico, sicer pa tudi daleč na Hrvaško. Na njenih parcelah sta zrasli že dve počitniški hiši. Na Tanči gori so imeli vinograd in zidanico tudi baroni Apfaltrerni. Veliko uporabnega kame- nja razpadajočega gradu so uporabili okoliški kmetje za svoje gradnje, posebno pri obnovi pogorele Dragovanje vasi. Grad Turn v Breznilcu pri Dragatušu (1964. leta) 157 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 VIRI IN LITERATURA 1. Johann W. Valvasor, Die Ehre des Herzog- thums Grain 1689, XL — 2. Janez Vajkard Valva- sor, Topographia ducatus Carnioliae Modernae. Bogenšperk na Kranjskem 1679. Spremna bese- da in redakcija B. Reisp, Ljubljana 1971. — 3. Stift Register von dem Guett Thurnau bey Tschernembl, Arhiv SR Slovenije. — 4. Hauptbuch VIII, 421, Arhiv SR Slovenije. — 5. Hauptbuch IX, 422, Arhiv SR Slovenije. — 6. Franciscejske mape in protokoli katastrskih občin Dobliče, Go- lek. Hrast pri Vinici, Obrh in Tanca gora. — 7. Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana, 1937. — 8. Krajevni leksikon Slovenije, Ljublja- j na 1971. — 9. Ludwig Schiwiz von Schiwizhofen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905. — 10. Leopold Podlogar, Kronika me- sta Črnomelj in njega župe. Ljubljana 1906. ZANIMIVOSTI Z NAŠIH CEST V 18. STOLETJU JOZE SORN Dandanes gradi ves civilizirani svet in mi z njim moderne ceste s stroji, ki jih vsevprek imenujemo s tujkami finišer, buldožer itd., v predpreteklem stoletju so vsa dela na ce- stah opravljali brez naglice tlačani kar s krampi, motikami, železnimi drogovi in s po- dobnim orodjem. Ce je takrat visoka voda odnesla lesen most, je preteklo tudi šest let, preden so postavili novega. Na nekaterih ce- stah so bili delavci pripravljeni delati le v primeru, da jih je branila stotnija ali celo dve stotniji oboroženih poklicnih vojakov. Vemo za primer iz leta 1709, ko je spomladi zapadlo toliko snega, da so še v maju vozili s sanmi povrh snega iz Ljubljane v Kranj. Tudi zelo prometne ceste so bile tako ozke, da sta se komaj mogla srečati dva voza, drugje spet so vozniki obšli kotanje sredi cestišča tako, da so zapeljali kar na travnik in s tem počasi na- pravili nekakšen mehur. BOLJ KOLOVOZI KOT CESTE Sem ter tja slišimo mnenje, da pomeni leto 1719, ko je habsburški dvor proglasil Trst in Reko za svobodni pristanišči in takoj nato ustanovil Orientalno kompanijo, že kar za- hajanje beneške prevlade v Jadranskem mor- ju in velik porast habsburške moči v tem delu Sredozemlja. Ne moremo v celoti soglašati s takšnim akcentuiranjem določenih potez, ker se zavedamo, da je za prevlado treba imeti močno trgovsko in vojno mornarico, da je tre- ba obe naselbinici s 3000—4000 prebivalci naj- prej urbano in poslovno prirediti za središče širokopotezne pomorske politike (nova pred- mestja, magazini, pomoli, poslovna in admi- nistrativna poslopja itd.), da je končno in ne nazadnje treba imeti tako rekoč brezhibno ce- stno povezavo s širokim zaledjem. In prav te- mu poslednjemu problemu smo namenili ne- kaj naslednjih odstavkov. Brž po tistem, ko je dvor proglasil pristani- šči v obeh mestih za svobodni, je poslovni svet v beneški republiki zaslutil, da se utegne pro- met iz teh dveh mest navsezadnje res pove- čati in da bi se dalo z udeležbo v njem še kaj zaslužiti. Brez posebnega obotavljanja se je oglasil beneški špediter Pavel grof Amerighi, da želi prejeti z dvora privilegij za prevoz blaga iz omenjenih dveh mest na Dunaj. Bla- go da bodo od tega leta dalje (torej od I7I9) prevažali vetturini j i, znani vozniki ali furma- ni iz kraja Mestre.' Habsburški dvor je seve- da prošnjo odklonil, saj ni smel omogočiti za- Trst se je s pristaniščem vred vidneje razvijal v tere- ; zijanskem času in pozneje. Ilustracija spomenice, ki i jo je poslovni Trst poslal cesarju Jožefu II ok 1780-82, '. kaže različne načine pakiranja na primer zaboje, sode, steklenice. Na nekem zaboju se gugata Neptun, bog podmorja (levo spodaj), in Merkur, bog trgovanja (des- no zgoraj), konjunktura!). V ozadju Sv. Just s cesar- sko zastavo. — Arhiv dvorne komore. Rokopisi, rkps sign. 738 158 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 služka svojemu gospodarskemu nasprotniku, domače prevoznike pa pustiti na cedilu. Tako je ostala Amerighijeva prošnja zgolj dokaz za to, kako so v Benetkah vedeli, da je transport v avstrijskih deželah močno šibka točka na področju gospodarstva. Takrat so namreč po naših cestah še pretežno tovorih; kolikor so vozili, so vozili z lahkimi kmečkimi vozovi. Na Notranjskem, predvsem seveda na Krasu kolesa teh kmečkih voz niso bila obita z želez- nim obročem. Takrat (1720), štirideset let po- zneje in celo še šestdeset let pozneje so kmet- je od Logatca do Pivke in Prema trdili, da je za skalnato kraško pokrajino najprimernejše kolo brez železnega obroča - Kako bi se tu znašli Amerighijevi težki vozovi, ne znamo opisati. Vse do začetka 18. stoletja ni bilo pri cest- nih delih v habsburških deželah nobene na- črtnosti in sistematike. Kranjska ni bila no- bena izjema. Vsak zemljiški gospod je v svo- jem območju krpal in popravljal ceste, kakor je hotel in znal. Ni bilo oblasti, ki bi ga pri- morala k vestnosti. Popravljali so njegovi pod- ložniki v obliki cestne tlake, kajti poklicnih cestnih delavcev še niso poznali. Do sedaj smo našli eno samo bežno omembo — in to iz leta 1729 —, da je deželni glavar pritegnil k cest- nim delom tudi siromake. Ker se niso obnesli, so jih pustili pri miru.3 Tako leta 1720 kot de- set in tudi več let pozneje so objavljali ukaze, da naj kmetje »na cestno tlako ne pošiljajo niti ostarelih žensk niti otrok, temveč le močne moške. Ce ti kmetje ne bodo prišli na cestno tlako, bo moral njihov zemljiški gospod pla- čati za vsakega izostalega moža dnevno 17 krajcarjev in za vsak izostali voz 34 krajcar- jev.« Kaj pomenijo te vsote? Da je bila dnina profesionalnega delavca vredna 17 kr, celotni zaslužek furmanov pa dvakrat večji. SISTEMSKA REŠITEV SI UTIRA POT Do prvih let 18. stoletja je bilo vse po sta- rem. Brž ko so pričele v habsburške dežele prodirati vodilne misli merkantilizma, ki ni bil nekakšna narodnogospodarska teorija, temveč le skupek spoznanj, da je trgovina, zlasti zunanja trgovina temelj gospodarskega napredka, se je skrb za trgovino in za ceste v sorazmerno kratkem času močno povečala. Zdelo se je, kot da je nekakšen magnet za- sukal v povsem določeno smer hotenja in na- pore, ki so bili dotlej neurejeni, razmetani vsak po svoje v času in prostoru. Kako se kaže nova miselnost na področju gradnje cest in urejanja plovbe po rekah, predvsem gradnje cest, ki nas tu najbolj zanima? Najprej nekoliko uvoda. Prav 17. avgusta 1703 so objavili, bolje rečeno, sestavili seznam vseh pomembnejših cest na Kranjskem."* Se- znam je najbrž bil namenjen interni rabi, to je, stanovskemu odboru in stanovskemu zbo- ru, ko je zasedal in razpravljal o cestah. Vse pomembnejše ceste so takrat še vedno kar enostavno imenovali deželne ceste; razdelili so jih na 51 sektorjev. Na teh cestah je bilo le malo mostov, katerih vzdrževanje in poprav- ljanje je sodilo v kompetenco komore (poeno- stavljeno rečeno pod državno nadzorstvo), vse drugo je bilo »deželna last«. Točno deset let mlajši načrt ni te sheme prav nič spremenil, le nekaj drugega — a bistveno pomembnega — so že uspeli dodati: dne 21. julija 1713 so objavili znameniti »prvi za vso deželo veljav- ni patent za zboljšanje cest.«-^' Kaj takega se do tedaj še ni zgodilo! Skrb za ceste sp pre- maknili z mrtve točke tudi še s tem, da so določili, kako je vsakokratni deželni glavar vrhovni direktor vseh cestnih del, ki jih mora inšpicirati in zanje najti finančna sredstva. Cestna dela so se namreč sofinancirala iz sta- novske blagajne, ker posebnega cestnega fon- da še ni bilo. Vrhovnemu direktorju so dode- lili v pomoč dvanajst nižjih direktorjev, so pa prav kmalu prešli na sistem štirih direktorjev oziroma inšpektorjev (leta 1718). Napredek je bil znaten: patent je zajel popravljanje vseh cest in to hkrati, postavil direktorja in nje- gove pomočnike, »našel« kaso za financiranje del, čeprav precej kaotično vodeno kaso, in ceneno delovno silo — tlačane. Podložniki do- mačih zemljiških gosposk so dajali deželno tlako za ceste, podložniki komornih (= vla- darjevih) imenj komorno tlako za ceste. Nismo še mogli ugotoviti s potrebno toč- nostjo, od kdaj dalje so se kmetje mogli od- kupiti od tlake s plačilom določenega zneska. Pred letom 1718 gotovo še ne, pač pa smo od- krili ključ za odkupnino od tlake že v nekem aktu z datumom Ljubljana, 4. decembra 1723; glasi se takole:^ Cela kmetija da letno 12 voz ali 24 dnin. Polovična kmetija da letno 6 voz ali 12 dnin. Cetrtinska kmetija da letno 3 voze ali 6 dnin. Oziroma se odkupiti za vsak voz s 30 krajcarji, za vsako dnino s 17 krajcarji. Predvsem vidimo, da so kajžarji izpuščeni; najbrž je gosposka računala, da bodo šli raje delat na cesto, kot da bi plačevali krajcarje. »En voz« pomeni celodnevno vozno tlako, ednina« pomeni celodnevno ročno tlako. Ključ je imel načelno veljavo za bogate dele dežele, zato je bilo drugod zelo veliko odmikov in izjem. Kras in Dolenjska sta prakticirala znat- 159 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 no nižje vsote, Istra, kolikor je je spadalo pod Kranjsko, je uvedla nekakšne simbolične vso- tice. Ljubljanska okolica oziroma Ljubljansko polje se je načela na primer krepko držalo. Spoznali smo nov, bistveno pomemben ele- ment pri vrednotenju cestnega dela: fizična udeležba pri tlaki se je preobrazila v davek za modernizacijo cest, točneje rečeno: podlož- niku so omogočili, da se je — če je hotel in se mogel — odkupil s plačilom določenega zne- ska. Najpogosteje je zemljiški gospod le z ime- nom navedel vasi, ki so morale na cestno tla- ko in pripisal skupno število tlačnih dni in tlačnih voz zanje. Imel je urbarje in po njih izračunal obe števili. V nekaterih primerih je bila gosposka bolj vestna: sestavila je razpre- delnico naselij s številom in velikostjo kmetij ter pripisala višino odkupnine. Tu bomo za- radi nazornosti reproducirali razpredelnico za severni del ljubljanske okolice z dne 27. apri- la 1723:' Ljubljanska šentpetrska fara je bila zelo velika fara; v eni izmed njenih vasi je bila podružnična cerkev sv. Marjete, zato so na- selje poimenovali po njej. Kdaj so St. Marga- rethen zamenjali s Tomačevim, nam ni znano. Naslednja zanimivost je ta, da pri naštevanju >;Koseze[-i?] in Mala vas« ne gre za dve raz- lični naselji, temveč za Malo vas in enega ali dva koseza, ki sta imela vsak svojo kmetijo pri tej vasi, nista pa stanovala v Mali \'asi. Ker je bila s tlako obremenjena le posest in ne oseba (zato je imela velika kmetija več tlake, čeprav je imela manj oseb kot na primer manjša kmetija z veliko družino), sta morala ali so morali kosezi sodelovati, kadar je prišla na vrsto Mala vas. Tretja zanimivost, ki smo se je nekoliko že dotaknili, posega v pojem »bo- gato Ljubljansko polje«. Močnih kmetov je bilo 96 + 81 = 177; četrtzemljaki so predstav- ljali komaj 7 odstotkov te množice. Kajžarji so karakteristični le za naselja, ležeča ob dveh glavnih cestah; to sta obe Šiški, na severni strani Ježioa in Savlje ter recimo še Mala vas. Morda velja opozoriti, da najdemo kajžarje tam, kjer je veliko polzemljakov (izjeme so Zgornja Zadobrova, Snebrje, Stožice). Tako gosposka kot kmetje so mogli takoj izračunati — ključ je že znan in smo ga citi- rali! — koliko cestnotlačnih dnin in voženj jih čaka oziroma, koliko davka bodo plačali v za- m.eno za izostanek. Tako so morale na primer Jarše dati letno ali 48 voženj ali 96 dnin ozi- roma v denarju 24 gld namesto vozne tlake in 27 gld 12 kr namesto ročne tlake. Tisti kmetje, ki niso hoteli plačati z denarjem, so se verjetno kar med seboj dogovorili, kdaj in ka- ko bo šel kdo na cesto delat, ali z vozom ali z rokami. Pomembno je bilo le, da je bilo skup- no število spopolnjeno. , POSEBNOSTI CESTNIH DEL Vse kaže, da ob jadranski obali niso pri- tegnili cestne tlake k popravljanju, temveč da so res zdržema delali ali da bi delali, če bi se lotili teh del v širšem obsegu, s profesio- nalnimi dninarji. Obnovo ceste od Bakra nav- zdol do Karlobaga so leta 1724 zaupali Ivanu Filipu Jeršinoviču, komisarju za reparacijo cest na ozemlju gospostva Senožeče. Menimo, da se je mož od vseh neprofesionalnih inženir- jev še najbolje spoznal na gradnjo cest po Krasu, če izvzamemo imenitnega F. A. Stein- berga. Jeršinovič je brž izračunal, da bi ob- nova od kraja Krasica nad Bakrom do Jur- jevega (južno od Novega Vinodolskega), kar da po morju znaša 6 in 3/4 ure vožnje, stala v nemški veljavi najmanj 68.000 gld. Delalo bi štiri leta 150 delavcev (torej ne tlačanov). Mi- mogrede je navedel detajl, ki je tako karakte- rističen, da ga moramo podčrtati: vsi delavci bodo morali resnično biti oboroženi s puško, pištolo ali z drugim orožjem, varovati jih bo moralo 200 nemških vojakov (= je najemni- kov); če ne bo tako, ne bo hotel noben dela- vec delati. Cestni sektor od naslednjega spod- njega kraja do Karlobaga, tudi dolg 6 ur in pol vožnje po morju, bo dražji, saj bo stal prek 101 tisoč gld. Refren o orožju in vojakih je po- doben.8 Pri vsem tem niti ne gre za problem, da se podložnikov nihče ni upal oborožiti ter so morali zato najeti poklicne delavce, tudi ne gre za to, da so vsote tako velike, da jih ta- kratna »država« ni zmogla (saj se je zadolže- vala pri nizozemskih bankirjih oziroma apal- tatorjih, da je mogla vzdrževati svojo zelo šte- vilno armado), gre za nekaj povsem drugega. 160: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Vsi podložniki so morali tlačaniti svojemu zemljiškemu gospodu pri poljskih delih — in tu gospod ni popustil niti za ped. V naših kli- matskih razmerah je bilo deževnih zelo veliko dni. 2e po naravi stvari same so bili poljskim delom namenjeni poletni meseci, ko ni veliko moče. Zatorej se je cestna tlaka opravljala v mokrih mesecih. Jeršinovič je tako bolj mi- mogrede zapisial na več mestih, da se more na cestah delati na leto le 182 dni. Torej nekako pol leta. Leopold grof Lamberg, o katerem bo še veliko govora, je leta 1753 trdil, da je glav- ne ceste popravljal šest let (od konca 1747 do konca 1753) in da je znotraj teh let porabil za cestna dela »36 mensibus utilibus«.' Poeno- stavljeno se to pravi, da je vsako leto delal šest mesecev. Ce ni bilo pravega vremena, so tlačani delali le po pet mesecev ali tudi kak teden več. Visok sneg in siceršnje ujme so bile kaj resna ovira pri takšnih in podobnih delih. Dva primera: Spomladi llSii se je zaradi kar šesttedenskega neprekinjenega deževja po- novno sprožil na desnem bregu Save visoko nad Prusnikom (nekaj sto metrov nižje od da- našnje železniške postaje Zagorje, ki je sicer na levem bregu) zemeljski plaz, ki je zasul Sa- vino korito.^" Rekli smo ponovno, ker je tudi že dve leti poprej prišlo do podobne kata- strofe. Sedaj so poklicali na pomoč idrijske rudarje, da so dela zadovoljivo opravili in čolnarjem omogočili, opravljati njihovo pomembno prometno oziroma transportno vlogo. — Leta 1780 je visoka voda poplavila fužino v Kamni gorici do te mere, da je kar štiri mesece stala, preden so jo spet pripravili za delo.** Ob jadranski obali je bilo manj dežja, zato pa več burje, trd kraški teren in do Turkov tudi ni bilo prav daleč. Jeršinovič je moral s tem računati, zato so bile njegove ceste tako drage. Tako zelo drage, da se je dvor zado- voljil že s poročilom o teh zadevah. ZMAGA SISTEM — LAMBERGOV ZAKUP CESTNIH DEL Kdo je predlagal in kdaj so misel sprejeli, da je iz finančnih razlogov smiselno, ceste raz- deliti v dve skupini, v skupino glavnih cest z imenom komercialne ceste ter v skupino manj pomembnih, ki se jih je prijelo ime stranske ceste, res še ne vemo. Pri nas se imeni ko- mercialna cesta in stranska cesta uveljavita v letih okoli 1735. Dolenjska cesta se včasih ime- nuje via regia, včasih stranska cesta, še naj- redkeje komercialna cesta. Ampak to po po- moti, ker je v resnici nihče ni tretiral kot ko- mercialno cesto. Vsi zemljiški gospodje so še kako dobro ve- deli, da cestna tlaka podložnike zelo žuli in da bo tu treba najti takšno ali drugačno re- šitev. Vse kaže, da je bilo res tako, da so kmet- je čedalje raje plačevali cestni davek, odkup- nino od tlake, cestni prispevek ali kakorkoli že hočemo iirienovati predpisano vsoto. Vklju- čevanje kmetov v neagrarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše (pro- izvodnja platna in drugega blaga, tovorni- štvo in furmanstvo, usnjarstvo itd.). Pozna- mo veliko dokazov o tej resnici. Bolj ko so kmetje prehajali na sistem plačevanja v de- narju, več so mogli cestni inšpektorji zapo- Fakin nese zaboj na barko. Terminus fakin je veljal iz- ključno za nosača tovora na velike ladje. Ureditev tari- te za plačevanje fakinovih uslug se je zahtevala že le- ta 1749, vendar so jo obja- vili šele 1756. Tu jim je bi- lo prepovedano, da bi se ukvarjali z majhnimi lad- jami, zato so enačili Fachi- ni = Grose Schifsleuthe =" = Pack- und Hebknechte, vendar je obveljala tradici- ja: že 1730 so fakini izto- varjali čolne v pristanu Za- log pod Ljubljano in še 1791 navajajo, da ima Ljub- ljana 46 fakinov, Vrhnika 35 fakinov, čeprav bi Ljub- ljana potrebovala 54 n s i- čev (1792). Ljubljanski špe- diter Rudolph je imel svo- je lastne fakine; drugje v Ljubljani spet citirajo faki- ne kot ZoU-amtliche Pack- und Hebknechte (Arhiv dvor. komore. Bancale, Krain, fase. rd. št. 1292). — Slika je ilustracija v že ci- tiranem rokopisu KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 161 sliti poklicnih dninarjev in profesionalcev sploh. Razmah je leta 1770 pripeljal že tako daleč, da so čisto resno in zelo smiselno pred- lagali, naj bi vpeljali stalno in profesionalno cestarsko službo.^2 Seveda se je v vmesnem času med letom 1735, ko so pritegnili k cestni tlaki približno polovico kmetij na Kranjskem ali 13.000 po številu, od česar je večina kme- tij že plačevala cestni davek, pa med pred- logom iz 1770 glede profesionaliziranja cest- nih del, zvrstilo tako Lambergovo zakupni- štvo kot dolga vrsta državnih reform, in vse to je bilo naravnano v generalno smer, ki jo tu imenujemo »sistem urejenega financira- nja javnih služb in javnih del«. Za tak sistem so bili potrebni izdatni finančni viri; eden med njimi je bil plačevanje cestnega davka namesto tlačanjenja na cesti. Poleg tega je praksa seveda čisto jasno pokazala, da je sto- rilnost plačanega cestnega delavca večja od storilnosti tlačana, ki je prvenstveno bil po- ljedelski delavec. Prav pod konec novembra 1743 so kranjski deželni stanovi že mogli priti na dan z mislijo, da je treba dati cestna dela v zakup in zanj jamčiti z določeno proračunsko vsoto. »Ta petindvajsetletna stvarna tlaka je kmeta moč- no oslabila in zato mu je treba z njo priza- nesti«, so trdili na zboru kranjskih deželnih stanov. To naj bi bil vodilni motiv za dele- gacijo, ki se je odpravljala na Dunaj, kjer naj bi prepričala dvorne urade, da je zakup zelo- smiselna zadeva. Delegaciji so v Ljubljani toplo priporočili, naj tam gori kar se da po- udarjeno, a s turobnim glasom popiše skraj- no bedo prebivalstva, slabe letine, katastrofal- ne poplave, pogosto poginjanje živine zaradi epidemičnih bolezni, ostro ziahtevane priprege za vojaške transporte in sploh vse nesreče, ki morejo zadeti določeno deželo. V resnici se je za tem zelo običajnim tarnanjem skrivala na- mera, dati cestna dela v zakup — čemur je namreč uradni Dunaj nasprotoval — in dobiti dovoljenje za določitev višine cestnega dav- ka.>3 Ko je načelo zmagalo, so dogodki tekli ta- kole: Leopoldu grofu Lambergu so stanovi za določeno vsoto oddali poleti 1746 v obdelavo vse komercialne ceste v deželi. Formalni pri- stanek dvora je sledil 8. marca 1747, torej ne- kaj dni prej, preden je znameniti reformator uprave grof Haugwitz umestil v Ljubljani no- ve modernejše urade. Lamberg je cestna dela prevzel od deželnega glavarja, dotedanjega glavnega direktorja za ceste. Ob predaji po- slov niso izdelali nobene inventure za orodje in drug material, tudi ni Lamberg točno vedel, kolikšno vsoto ima na voljo. Ko je poleti 1749 skiciral vse manjše fonde in le-te združil v^ glavni fond, je ugotovil, da bo mogel letno po- trošiti za cestna, dela 33.222 gld. Računal je takole: K cestni tlaki je na Kranjskem pri- tegnjenih 13.032 kmetij; ko bo — menil je, da že v prav bližnji bodočnosti — cestna tlaka povsod in sistematično prevrednotena v de- narni prispevek ter bo vsaka kmetija plačala letno 1 gld 30 kr, bo to zneslo letno 21.972 gld; cestnine se nabere letno za 8500 gld, še nekaj drugih virov da vsoto 2750 gld.*-* Kmetje so torej prispevali levji delež. S tem fondom je upal popraviti vse komercialne ceste, ki jih je takrat bilo za 50 nemških milj ali 380 km. Kal- kulacija je bila le približna, ker je drugje na- vajal drugačne vsote in drugačne kilometre, na primer 342 km, leta 1756 celo 456 km. Ciste račune je prikrival: kot vsi zakupniki tudi on ni bil dolžan nikomur — niti šefom niti jav- nosti — predložiti računov. Dokazano je, da se je z zakupom izdatno okoristil in si leta 1752 zgradil kaj lepo palačo (t. i. Cekinov grad, današnjo stavbo Muzeja ljudske revolucije).*^ Toda to ni bistveno pomembno in ni karakte- ristično samo za baročno aristokracijo. Po- membno je, da je prav Lamberg uvedel v cest- na dela sistematiko, načrtnost, vztrajnost ter da je pritegnil k delu poleg tradicionalnih tla- lanov večajoče se število profesionalnih de- lavcev (dninarjev, tesarjev, zidarjev, kamno- lomcev, kamnosekov). S tem ne smemo misli- ti, da je utemeljil že kar nekakšno cestno pod- jetje ali kaj podobnega. Za to je manjkalo še precej elementov. Njegov prvi zakup je trajal šest let (od konca 1747 do konca 1753). Obnovitvena dela je res končal v zapisanem roku in najbrž za- dovoljivo, sicer bi ga deželna oblast in dvor- na administracija ne pohvalili. Vladarica na primer tako, da je še sredi del leta 1750 izja- vila, naj bi vrhovno cestno nadzorstvo obdržal še dalje.** Direkcijo je obdržal še po 31. marcu 1763, ko mu je potekla druga univerzalna za- kupna pogodba za vse kranjske glavne ko- mercialne ceste in za komunikacijsko cesto med Trstom in Reko, za katero je veljala za- kupna pogodba za čas 1755—1763. Ob za- ključku njegovega zakupa so zahtevali karto cest, ki jo je 10. julija 1763 izdelal Ivan Jurij Eisner.*^ Rekli smo, da so določeni funkcionarji po- hvalili Lambergovo delo. Poštni mojstri ga na primer niso. Ker so bili dolžni poročati o cestah tako vodstvu dežele kot tudi dvorni ko- mori zaradi varnega in udobnega prevoza, so Lambergove ceste ocenjevali bolj kritično. Be- sedni dvoboj je potekal leta 1756; vsebuje med vrsticami toliko detajlov, da zaradi tega veliko bolje poznamo njegovo delo. Očitali so mu, da so ceste kotanj aste, tu prašne tam blatne, da Ivan Jurij Eisner, provizor, knjigovodja kranjske reprezentance in komore je »zaradi pomanjkanja inženirjev« kar sam zrisal poleti 1763 vse komercialne ceste, ki jih je obnavljal zakupnik Lamberg. Slika kaže le zakodno polovico kranjskih cest. Komercialne ceste so bile Trojane—Ljubljana—Trst, Postojna—Reka, Razdrto—Gorica, Ljubljana—Trbiž, Koren—Beljak, Naklo—Celovec. Dolenjska cesta se tu imenuje »stanovska cesta na Dolenj- skem.« Ostale ceste so tkim. stranske ceste. — Arhiv dvorne komore, Zbirka kart. karta s signature B 89/1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 163 nimajo robnikov, da so jarki preplitvi ali da jih sploh ni in podobno. Seznam pomanjklji- vosti je sicer dolg, ni pa zanimiv. Veliko bolj interesantna je Lambergova obramba: Res je, polovica kranjskih cest je brez peska na površini, toda zakaj? Ce bi hoteli, da bi na vipavskih cestah pesek obstal, bi jih morali posuti najmanj petdesetkrat na leto; podobno je tudi na kraških cestah. Sicer so pa na kra- ških cestah zidali delavci kamnite nadzidke ali parapete. Toda ti niso obstali dolgo, ker so jih zlobni ljudje podrli. Pri Dorneku je stal parapet iz tako velikih kamnov, da so morali vsakega posebej pripeljati trije pari volov in šest dninarjev. Leta 1754 so postavili parapet I2 rezanih kamnov pri Planini, leto dni po- zneje parapet pri Trstu, ki je bil dolg skoraj dva kilometra. Tudi ti kamni niso obstali, ker so jih ljudje kradli in prodajali v Trst. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s para- petom na stari cesti nad Barjem: v kratkem času je ves zginil. Veliko škode da naredijo — je trdil Lamberg — tudi vojaki, ne samo ci- vili. Posebne preglavice dela tudi hrib Gaberk blizu vasi Gaberče na poti iz Senožeč v Di- vačo. Hrib sicer ni bil tehnično nobena po- sebna ovira, toda bil je preveč lepo zaobljen in to je bila njegova slaba stran. Ce ga po- suj eš s peskom šestkrat na mesec, trdi Lam- berg, ga voda odnese šestkrat na mesec. Zato figura, convexa nekaterih cest ne obstane, drugih pa obstane. Figura convexa ali tudi su- perficio convexa je bil terminus technicus za lepo, pravilno, rahlo izbočene ceste, posute s peskom ali površinsko oziroma superficialno plastjo. Izraz figura rotunda se je nanašal na cesto, katere površina je bila izdelana preveč okroglo in zato ni bila udobna za vožnjo. Lani- bergovi kritiki so trdili, da so njegove ceste marsikje tudi ploske, da, celo konkavne, po- nekod — zlasti na Krasu, na primer okoli Po- stojne — nimajo niti temelja, fundamenta. Lamberg se je branli pred očitki tudi tako, da je povedal, kako je videl na Koroškem cesto, kjer je bila — glede na prerez — prva polovica ceste nižja od druge polo- vice in se je zato težko natovorjeni voz prevrnil. Tega na Kranjskem da ni. Ce bi hoteli ljudje imeti ceste urejene nadvse vzorno, bi letno potrošil 120.000 gld; prak- tično bi bilo nemogoče izterjati ta denar bodisi od podložnikov direktno bodisi s povi- šanjem cestnine in mostnine od voznikov, fur- manov. V drugih avstrijskih pokrajinah po- trošijo za ceste petkrat, šestkrat, tudi deset- krat več kot on. Tam je to mogoče, ker so bo- gatejši. S tem denarjem, ki ga ima on, že ni več rentabilno niti to, da bi vozil gramoz in pesek izpod Nanosa v Postojno, ker pride pre- drago! Dalje ga veliko stane skrb za okoli 300 velikih in majhnih mostov ter petindvaj- set vzpetin (»velikanskih hribov«), kar je pri 60 miljah cest (456 km), kolikor jih ima v za- kupu, znatno breme. Kritiki ne smejo poza- biti, je pripisal, da je s popravili skrajšal pot od štajreske meje do Trsta za več kot en dan, to pa za vsakega voznika pomeni prihranek pri pripregi in prehrani od vsake vožnje 10 gld. Kritika ni bila razpoložena videti dobrih strani Lambergovega dela; poudarjala je le temne strani. Iz obtožb moremo dobiti pred- stavo o tehniki gradnje cest. Od Mednega do Gaštejskega klanca pred Kranjem (Gaisstaig — kozja steza) niso jarki izpeljani po vsej dolžini poti. Od Naklega do Križ pred Tržičem je treba obnoviti stranske lesene palisade (iz špičastih kolov tesno zbita ograja). Palisade so že propadle tudi na cesti od Tržiča proti hribu Preseka. Na poti proti Ljubelju je treba ob cesti med Malo in Veliko Struco lesene pa- lisade zamenjati z zidom. Tudi na cesti proti Trojanam je že treba napraviti več ograd (Ge- länder), ker so stare propadle. Marsikje bo spet treba napraviti novo figuro convexo, ker se je prejšnja izrabila. Lambergovi kritiki so bili ostri zlasti glede kraških cest. Trdili so, da ponekod te ceste sploh nimajo fundamenta ali pa da je nekoč bil in ga že dolgo ni več. Vse kaže, da je vsaj ponekod za fundament fungirala kar živa skala ali kraški svet takšen, kakršen je bil. Na živo skalo so nasuli najprej gramoz in nanj pesek, vse pa na straneh omejili in okrepili s kamenitimi robniki.^^ Kjer je bilo potrebno, so ob straneh postavili ograde, da je bilo cestišče zavarovano pred burjo in snežnimi zameti. Jarkov ni kopal ali pa so bili ti preplitvi (kdo naj bi jih sekal v živo skalo?), zato narava ni imela pri svojem razdiralnem delu prav resne ovire. Kotanje na cesti so Lambergovi delavci zapolnili z zemljo, ki je poleti ustvarjala prah, ob dežju pa veliko blato. S čim naj zapolnim kotanje, — se je branil zakupnik, — ko v bližini ni primernega peska, oddaljeni prevoz pa je predrag? GOSTILNE s PRENOČIŠČI Voznik, ki je vozil blago v Trst, se je v času prenočevanja ali krajšega počivanja ter juži- nanja, ob hudi ui'i in podobno vedno zatekel v gostilno. Tu je konje izpregel, sam pa z dru- gimi možaki v točilnici izmenjal novice, poli- tiziral, se pogovarjal o gospodarskih zadevah in tako dalje. Ker so bile gostilne pomembne prometne postojanke, ni bilo niti deželni niti 164 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 državni gosposki vseeno, koliko je bilo ob poti takšnih gostišč, kako so bila prirejena za komercialni promet na velike razdalje, kje so se odpočili konji, kako je bilo zavarovano vo- zeče se blago. Proti sredini 18. stoletja je pro- met skozi Kranjsko narasel do take mere, da je leta 1749 naročil deželni glavar, kako so gostilničarji dolžni graditi lope ali kolnice za vozove in povečati hleve za konje. Pomisliti je treba, da nekateri vozniki naložijo na voz 70 do 80 centov blaga (3,9 ton do 4,5 ton) in da je vse to treba spraviti čez noč ali ob hudi uri v lopo. V hlevih mora biti prostora za najmanj 20 konj. Glede Notranjske naj velja pravilo, da morajo kolnice biti zgrajene najmanj na Vrhniki, v Logatcu, Postojni in na Prevalu (v Razdrtem pod Nanosom).To je bila zahteva; da je v resnici bilo nekoliko drugače, bomo kmalu videli. Kolnic za velike komercialne vozove je bilo bolj malo, hlevi so bili ponekod še vedno majhni; ponekod je pa vendarle bilo za vse dobro preskrbljeno. Neki pregled go- stiln ob komercialnih cestah Podkoren—Ljub- ljana, Ljubelj—Ljubljana in Ljubljana—Po- stojna iz 1765 nam pomaga bolje spoznati skrb za prevoznike. Seveda bi bilo idealno, ko bi v tem trenutku imeli podoben pregled za ves slovenski prostor; ker tega še ni, se moramo zadovoljiti le z gorenjskima komercialnima cestama in z delom podobne notranjske ceste (pa še te, kot kaže, le okrnjeno). Pregled na- števa gostilne takole:^* Podkoren: Blaž Kavalar, po domače pri Cošlu, celzemljak, ima prosti dve kurjeni sobi, lasten hlev za 10 konj, dodaten najemni hlev za 6 konj, nima pa lope za vozove. Izjavlja, da raje zgubi gostilno in pravico do točenja, kot da bi gradil drago lopo. — Peter Cuznar, po do- mače pri Jožku, kaj žar, ima zgoraj in spodaj po eno sobo. Ima hlev za 20—24 konj, lopo za 2—3 komercialne voze. Gradi še dodatne lope. Kranjska gora: Matija Kramar, po do- mače Tornine, kajžar, ima na voljo dve sobi in hlev za 6 konj ; lope nima nobene. — Blaž Jä- kel, po domače Urbas, kajžar, ima prosto le eno sobo, hlev le za 4 konje in je brez lope. Belca: Ulrik Pintar, po domače Belčnik, je kajžar gospostva Loka, a spada pod Dovje; ima prosto samo eno sobo, hle\' za 8—10 konj, lo- pe nima. Jesenice vas: Pri Brencetki, sedaj pri Dajlerci, podložnici gospostva Bela peč, so proste 4 sobe zgoraj in ena spodaj v pritličju, zraven je hlev za 12—16 konj, vse brez lope; ima le prostor za lahke peruče in kolesije. — Jože Cop, cel- zemljak, ima zgoraj 2 sobi, spodaj 2 sobi; v hlevu je prostora za 16 konj, lopa manjka. — Jera Auer je četrtzemljak, ki ima v hiši zgoraj štiri sobe, spodaj le eno, in hlev za 16 konj ; lope nima. Radovljiško gospostvo: Anton Orehov- n i k, po domače Tavčar, je celzemljak s hlevom za 24—30 konj in z lopo za 3 vozove; za preno- čevanje more ponuditi dve sobi. — Matevž Rozman, po domače Fehtar, radovljiški kaj- žar, ima sobo, hlev za 10 konj, lopo. — Tomaž K o k a 1, po domače Pavlin, polzemljak »pri Po- savcu«, ima eno sobo ter hlev za 8—10 konj in lopo za 2—3 voze. ¦— Martin Bezjak, kajžar »pri Posavcu«, premore dve prosti sobi in hlev za 10—12 konj. Hrušica: Marija Rozmanca, po domače Franckina, še nima nič opremljeno. Naklo: Jurij Fister, poldrugzemljak, je tudi župan v tej vasi; zgoraj ima tri sobe, spodaj ono sobo. Premore hlev za 20—24 konj, napravil bo lopo za pet do šest voz. Z Ljubelja dol: Stefan Korošec, kajžar in mežnar pri Sveti Ani, ima na voljo dve sobi ter hlev za 6—7 konj; v lopo se zavlečeta le dva majhna voza, ker se pri njem veliki vozovi ne zadržujejo. — Jožef Carman, po domače Znidar, polzemljak, premore eno sobo ter hlev za 6 konj; lopa je velika za dva voza. Tržič; Marko Kavčič, poštni oskrbnik, ima hišo, ki je podložna stanovom; prostih ima pet sob ter še posebej poštno sobo; v hlev gre 16—20 konj, v lopo 5—6 voz. — Jurij Mec je kajžar s 4 prostimi sobami in s hlevom za 6 konj ; lope nima. — Franc Polak pri tako imeno- vanem Bernekovem imenju; nudi pet sob, hlev je velik za 6 konj; pod hodnikom je prostora za dve peruči ali kolesij a. Pristava pod Triičem: Niko Zupan, po domače Tostnik, ima tri sobe in hlev za 12—16 konj; v lopo gresta le dva majhna voza. Na Poik (?) pri Naklem: Urban Markun, po domače Lesnikar, ima le dve sobi in hlev za 14 konj ter nobene lope, čeprav se pri njem zdru- žita celovška in bel jaška cesta. Kranj: T er e za Ma j er ca, vdova, pivo- varka in vinotočka, ima prostih sicer pet sob, vendar hlev le za pet konj in je brez lope. — Niko Kopin, pek in vinotoč pri zgornjih vra- tih ima le tri sobe, zato pa hlev za 16—20 konj. ¦— Jakob Zumer, prav tako pek in vinotoč, ima samo hlev za 12 konj. — Tomaž Trebar, pivovar in vinotoč, ima dve slabi sobi in hlev za 8—10 konj. : Medvode: Jurij Zupan, po domače Tost- nik, je kajžar s tremi sobami in hlevom za 20—24 konj ter z lopo za 3—4 velike komercialne voze. ¦— Jernej Jarc je smledniški podložnik, a kajžar, ki ima 2 sobi in hlev za 16—20 konj, nima pa lope. — Miha Gusi, je goričanski kajžar s tremi sobami ter hlevom za 20—24 konj. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 165 ; Ljubljana: Seznam našteje 13 gostišč. Med nji- mi sta zanimivi dve. Prvi je Nilco Merls;, ki ima gostišče »Pri belem konjičku«, namenjeno le komerčnim voznikom; nudi tri sobe ter hlev za 50 konj, a lope ne premore. Drugi je Ferdi- nand Mervic, ki je pred kratkim kupil hišo pok. Weitenhillerja ter jo preuredil za potrebe pasažirjev in komerčnih furmanov; gradi hlev za 80 konj in lopo za vozove. Na poliu proti Vrhniki (Vič?): Matija Pe- z d i r , po domače Skander, gosti večinoma ko- merčne voznike v treh velikih sobah; v hlev spra- vi 60 konj, ima tudi veliko lopo. Vrhnika: Martin Smuk ima lopo. — Ja- kob Dermaša nima lope, a ima možnost, da jo zgradi. — Matevž Rotar prav tako nima lope, čeprav ima možnost, da jo zgradi. Spodnji Logatec: Anton Kermavner ima veliko lopo. — Miha Kokal nima lope. Spodnja Planina: Andrej Ziherle, za- kupnik Plllarinijeve hiše, ima možnost, da posta- vi lopo. — Matevž Urbas nima možnosti za lopo. Zgornja Planina: Jakob Prevc bo staro lopo razširil. Postojna: Matevž Vilhar, gostilničar ; zgradil je magazin za hrambo sladkornih sodov reške čistilnice sladkorja. Popis gostiln se končuje z ugotovitvijo, da je od Podkorena do Ljubljane 22 gostiln, ob poti od Ljubelja do Ljubljane 15 gostiln. Ljub- ljana kot enota zase seveda prednjači. Dalje je prav zanimivo videti, kako je znatno število gostilničarjev imelo dokaj majhen kos zem- ljiške posesti; bili so kajžarji, res, toda ne »ubogi kajžarji«. Drugje spet vidimo, kako so se zelo bogati kmetje ukvarjali z gostiščar- stvom. Odgovoriti moramo še na zelo pomembno vprašanje, kolikšen je bil promet po cestah proti Trstu. Pri tem ne gre samo za gledanje problema s stališča dohodkov od mitnin ali iz zornega kota gostilničar j evih zaslužkov, tem- več kako je naraščala, se večala funkcija ce- ste kot prometnega sredstva. Trenutno še ni- mamo strnjenih podatkov, da bi mogli na nji- hovem temelju narisati diagram uporabi j a- nosti cest, imamo le enkratno navedbo za leto 1787. Sele za takrat lahko beremo poročilo vrhniškega mitničarja, da gre mimo njega let- no povprečno 1700 tovornih voz proti Trstu, v nasprotno smer še več. Majhnih voz z dvema konjema pasira letno okoli 12.000 (najbrž v obe smeri).22 Potemtakem smemo trditi, da je v tem času, ko je bil promet precej gostejši v primeri s prejšnjimi desetletji, šlo skozi vrh- niško mitnico v obe smeri letno gotovo 15.500 voz vseh dimenzij ali dnevno nekako 51 voz (če furmansko delovno leto računamo s 300 dnevi). Seveda je bilo tudi število konj znatno. Ce računamo, da so vsak voz vlekli povprečno štirje konji, potem bi utegnilo biti vseh konj 62.000 po številu. Brž ko številke detajliramo, se pokaže naslednja podoba: če je bilo velikih voz s šestimi konji 3500, je bilo na cesti 21.000 konj; prištevši 24.000 konj manjhnih voz do- bimo seštevek 45.000 konj. Morda bomo na- pravili še najmanjšo napako, če bomo zapisali, da je mitnico pasiralo letno in v obe smeri ne- kako 45.000 do 60.000 ali celo več konj, toda resničnost bi se utegnila držati bolj številke 60.000 kot drugih manjših navedb.^" URBASI IZ PLANINE PRI RAKEKU Ne bi se zadrževali pri nekaterih posebno- stih, kot so na primer te-le, da je bil podko- renski Kavalar romanskega rodu, da sta izšla pristavski Niko Zupan in medvoški Jurij Zu- pan iz iste družine, da je bil viški Matija Pe- zdir prav imeniten gostinski podjetnik, koli- kor bolj pri neznatnem podatku, da je v Spod- nji Planini deloval gostilničar Matevž Urbas, ki ni imel niti lope za vozove. Kdo bi si le mogel misliti, da se za tem priimkom skriva precej več kot samo del vaške zgodovine, da reprezentira priimek kar košček narodne zgo- dovine? Iz kolikor mogoče velike bližine si bomo ogledali Urbase in se pri tem zavedali, da so povsod v Evropi od Španije do Rusije m od Anglije do Dubrovnika gibčni, vztrajni in pridobitno nadarjeni furmani iz tedna v teden prevažali blago za trgovca na velike razdalje, pri tem počasi obogateli do take mere, da so si dokupili še nekaj parov močnih konj, dali iz- delati nekaj težkih voz in se — naslednji ko- rak — izločili iz dotedanje furmanske srenje. S pomočjo svojih sorodnikov in prijateljev so organizirali samostojno prevozniško enoto, ki si je poiskala zaslužek na način, ki jim je bil že dobro znan in utečen. — Mogoöa je tudi na- slednja začetna varianta: Gostilničarja, kjer so se ustavljali vozniki in pripovedovali, ko- liko dela da imajo ter da jim gre posel zelo dobro od rok, je zamikalo, da bi se še sam spu- stil na cesto in si s prevažanjem povečal pri- dobitek. Kakor koli že, moramo v našem primeru pričeti takole: Urbasi so stanovali tako v Spodnji Planini, situirani verjetno v bližini občasnega jezera, kot v Zgornji Planini blizu začetka serpentin proti Ravbarkomandi. Eden izmed spodnjih Urbasov je bil gostilničar, za zgornje še ne vemo, kaj so najprej bili. Ko smo 3 66 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Panorama tržaškega prista- nišča in mesta, v ozadju na iiribu Sv. Just. Severni del mesta, ki je že urejen, so imenovali Citta nuova te- resiöna; zrasel je na zasu- tih solinah. Velika zgradbfi ob levem robu slike je naj- brž gradič Belvedere. Ne- kaj sto metrov nad njim je nekoč imel Jurij Urbas svo- jo parcelo. V pristanišču vi- dimo različne tipe bark. — Slika je ilustracija v že ci- tiranem rokopisu si nekoč ogledovali staro karto Trsta iz leta 1766, smo opazili, kako je imela ena izmed večjih in nezazidanih parcel blizu izraelitske- ga pokopališča pripis »Urbasx.^" In ko smo ob neki drugi priložnosti pogledali še v seznam najmočnejših tržaških poslovnežev iz leta 1754, smo presenečeni brali: Giorgio Urbas, spedizionere ed incetante per amici, si consi- dena da 8.000 fl.^s Tako torej! Jurij ima špe- dicijo in kupčuje za poslovne prijatelje; os- novnega kapitala ima 8000 goldinarjev. Vrsta podjetnikov je imela sicer večjo osnovno glav- nico, toda tudi Jurijeva ni bila bar tako. Po- leg tega je imel v Trstu tudi hišo, ki je imela ali v kleti ali v pritličju magazin. Kdo so bili njegovi poslovni prijatelji in kdo njegovi fur- mani? Že takoj naslednjega leta se najprej razkrije dejstvo, da je bil njegov sodelavec Tratnik iz Planine (Commercial Haupt-Fuhr- leute Urbas und Tratnik zu Planina),^^ nekaj časa za tem, leta 1761, pa vrsta podatkov, da so se njegovi furmani tudi pisali — Urbas. Tako je vozil Andrej Urbas blago iz Štajerske in Kranjske v Trst, Matija Urbas iz Štajerske, Koroške in Kranjske v isto pristanišče, Ma- tevž Urbas (spodnji gostilničar ?) iz Avstrije, Štajerske in Kranjske prav tja. Da je prese- nečenje še večje in prijetnejše, beremo, da sta vozila blago iz Kranjske v Trst tudi Jakob in Miha Kokal, iz Štajerske in Kranjske pa An- ton Kermavner (vsi iz Spodnjega Logatca).2' Tako, sedaj imamo naše Notranjce vse lepo v pesti. Dejstva potrjujejo torej obe domnevi, ki smo ju izrekli, da so se nekateri furmani počasi povzpeli do podjetniške samostojnosti in da so tudi gostilničarji posegli v promet. Vidimo, da so furmani obredli ves slovenski svet, vse videli in vse slišali, marno širili no- vice in spoznanja (tudi razsvetljenske ide- je?) okoli sebe ter da so vedno bili o vsem na tekočem. Seznam, iz katerega smo izločili nekaj pri- imkov, vsebuje zgolj tiste voznike, ki so pri- peljali blago v Trst v mesecu decembru I76I. Ce bi iskali še druge sezname in jih pregle- dali, bi nedvomno vedeli še več, kot vemo se- dajle o voznikih. Ob koncu naj dodamo, da navaja pregledani seznam še Petra in Andreja Žerjava, da vozita blago iz Kranjske in Ko- roške (slovenski politik dr. Gregor Žerjav je bil rojen v Ložu!) končno in ne nazadnje je Tomaž Prešeren (gorenjski Prešeren?) vozil blago iz Koroške v Trst itd. Z Urbasi še nismo opravili. Povzpeli so se do takega ugleda in moči, da je uspelo Janezu Antonu iz Zgornje Planine, ki ga neki uradni dokument imenuje prevozniški podjetnik (Fuhrwesens Entreprenneur), da je v jeseni 1785 sklenil z upravo idrijskega živosrebrne- ga rudnika že kar nekakšno monopolno po- godbo. V njej se je ta lastnik špedicijske firme obvezal, da bo od I. novembra 1785 skozi pet let do 31. oktobra 1790 prepeljal vse živo sre- bro iz Idrije v Trst za tamkajšnjo faktorijo. V obratni smeri bo vozil v Idrijo sol, olje, bo- lonjsko konopljo, žveplo. Obljubil je, da bo prazne sode ali od soli ali od olja spet prepe- ljal nazaj v Trst. Dalje bo pod enakimi pogo- ji vozil živo srebro in cinober tudi še na Du- naj Septembra 1779 sta skupaj z drugimi pre- vozniki podpisala tudi Anton in Matija Urbas KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 167 ¦ pritožbo proti oviranju transportov z zastare- limi predpisi. Podobo o Urbasih velja popestriti še z vest- jo iz leta 1774, da deluje v Trstu gradbeni moj- ster Urbas (brez imena),^'' da se je prav tedaj, priglasil Janez Krstnik Urbas na spraznjeno mesto zdravnika v idrijskem rudniku in tu takoj dobil službo (ta doktor medicine je bil izprašan na duruajski visoki šoli in je pred pri- hodom v Idrijo bil osem let stanovski zdrav- nik oziroma fizik na Dolenjskem; mesto v Id- riji je dobil tudi zato, ker je obvladal »glavni rekvizit, potreben za Idrijo, — znanje doma- čega jezika«; vsevprek so trdili, da je bil na Dolenjskem zelo priljubljen).«« Iz katere Pla- nine je bil tisti Anton Urbas, ki je imel v letih okoli 1783 v zakupu imetje stiškega samosta- na nedaleč od Postojne, še ne vemo.«* Pač pa vemo, da so veljali vsaj 1794 Jožef Mat (-ija? -evž?) Urbas, Franc Vilhar in Jakob Fortuna kot »Oberschlittnerji«.«^ Ce ta terminus pre- vedemo kot višji voznik sani ali tudi višji vi- žar, ne dosežemo pravega učinka. V bistvu je šlo za vodjo zimskih voženj, voženj na saneh, ki so zahtevale drugačno, dosti težjo tehniko vižanja kot je ravnanje z vozmi poleti. Taki možje so morali biti izkušeni vodje karavane, podobno kot čolnarji na velikih komercialnih čolnih, ki so pluli po Savi in Ljubljanici. Mor- da so ti oberšlitnarji na velikih dolgih klan- cih in serpentinah konje izpregli in sani vižali, kot so najbolje znali. Ne vemo zanesljivo, če je bilo točno tako, le domnevamo, da je tak- šna razlaga nemškega termina najverjetnejša. Urbasi stopijo pred nas kot špediterji še le- ta 1813 (vsaj po dosedanjih raziskavah), ko nekje beremo, da je Janez Tomšič firmant tvrdke Urbas in Tomšič v PlaninL^s Drugače pa so se Urbasi uveljavljali še v drugih služ- bah: v letih okoli 1800 je na ljubljanskem ma- gistratu fungiral kot tajnik magistratni svet- nik in apelacijski notar Jožef Urbas, rojen v Planini.3^ Leta 1805 se je vpisal med slušatelje štiavniške rudarske akademije Alojz Urbas, takratni rudniški blagajnik v Idriji; za njim j je leta 1835 postal učenec iste šole še Leopold j Urbas, do takrat fužinski upravitelj v Idriji.^' j OPOMBE 1. Arhiv SR Slovenije (cit. AS), Stan I, 121. — 2. Ibidem, dalje RK, 122. — 3. AS, Starejši sta- novski arhiv, fase. 527 (stara označba). — 4. AS, Star, stan, arhiv, fase. 527 a. — 5. Ibidem. — 6. AS, SSA, fase. 527 b. — 7. Ibidem. — 8. AS, RK 108. — 9. AS, RK 123. — 10. AS, Kom. nav. 1. — Slika v Arhivu dvome komore, Dunaj (cit. ADK), Zbirka kart, signatura F 32. — 11. ADK, Münz- und Bergwesen, Krain, fase. rd. št. 1585. — 12. Prim, moj članek Modernizacija cestnega omrež- ja v času od 1720 do 1820 na področju današnje SR Slovenije, Maribor 1977 (Mednarodni kultur- nozgodovinski simpozij Modinci 1977, Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918. leta; stran 77.) — 13. AS, Raigersfeldov arhiv, fase. I. — 14. AS, RK 122. — 15. Umetnostnozgod. opis Nace Sumi, Ljubljanska baročna arhitektu- ra, Ljubljana 1961, str. 122 (slika na str. 115). — 16. AS, RK 123. — 17. AS, RK 124. — 18. Ibidem. — 19. Ibidem. — 20. AS, Dež. glav. 172 — in ADK, Altes Kommerz, fase. rd. št. 14. — 21. AS, Dež. glav. 172. — 22. ADK, Münz- und Bergwesen, Krain, fase. rd. št. 1596. — 23. Število 61.000 konj za Ljubljano izračunam v svojem članku Obnav^ Ijanje Zaloške ceste v letih 1782—1784, Kronika 26, 1978, str. 30. — 24. ADK, Zbirka kart, signa- tura O 159. — 25. ADK, Litorale Kommerz, fase, rd. št. 617. — 26. AS, RK 122, — 27. ADK, Litora- le Kommerz, fase. rd. št. 585. — 28. ADK, Münz- und Bergwesen, Krain, fase. rd. št. 1594. — 28a. Elio Apih, La societa triestina nel secolo XVIII, Torino 1957, str. 151—153. — 29. ADK, Ro- kopisi, rkps št. 294, str. 123. — 30. ADK, Münz- und Bergwesen, Krain, fase. rd. št. 1573. — 31. AS, Dež. glav. 196. — 32. Zgodovinski arhiv ljubljan- ski (ZAlj), Reg. I, fase. 78. — 33. Odkod izvirajo Tomšiči, trenutno še ne vemo. — 34. ZAlj, Reg. I, fase. 140. — 35. Gedenkbuch zur hundertjährigen Gründung der königl. ungarischen Berg- und Forst-Akademie in Schemnitz — 1770—1870, Schemnitz 1871, seznam slušateljev. 168 I kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 O ODMEVU KARBONARSKIH VSTAJ V ITALIJI IN ZAPRTIH ITALIJANIH NA LJUBLJANSKEM GRADU (1820—1825) PETER VODOPIVEC Zmagovalci nad Napoleonom, ki so v letih 1814/15 »preurejali« in »načrtovali« evropski zemljevid, so italijanskim pokrajinam namenili podobno usodo kot drugim evropskim deželam, ki jih je zajela restavracija. Na italijanske pre- stole so se vrnili konservativni princi, ki so poiz- kušali — v skladu s predstavami t. i. »Svete ali- anse« — omejiti posledice večletne francoske pri- sotnosti. V večini italijanskih držav' je bil ob- novljen absolutizem in v notranjepolitičnem živ- ljenju sta zavladali cenzura in policija. Kljub te- mu vrnitev povsem nazaj — v »l'Ancien Regime« — tudi v Italiji ni bila več mogoča: Italija je sicer ostala razbita v več držav (po Muratovem padcu vsega skupaj devet), kar je oviralo gospodarsko in politično povezovanje, toda mnoge pridobitve francoske okupacije so ostale v veljavi in obnovi- tev absolutizma je lahko le upočasnila gospodar- sko in družbeno spreminjanje, ki so ga vzpodbu- dile in pospešile francoske reforme, ni ga pa mo- gla več zaustaviti. Nostalgični spomin na antično »veliko Italijo«, ki je začel — čeprav v ozkem krogu izobražencev in prebujajočega se meščanstva — oživljati v dru- gi polovici 18. stoletja, je pod vplivom francoske revolucije in politike francoskih okupacijskih ob- lasti preraščal v odkrito nacionalno čustvo. Če je večini prebivalstva, naveličanega bojevanja in vojnih pohodov, pomenil preobrat v letih 1814/15 predvsem vrnitev v običajni življenjski tek (v imenu te večine naj bi zapisal d'Azeglio: »Re- stavracija je bila vrnitev k življenju, k počitku in sreči«), je bil za tanko plast meščanstva in izobraženstva, v kateri se je že oglašala nacional- na zavest, hudo razočaranje. Razdeljena in malo- dušna Italija se je leta 1815 zdela pesniku Ugu Foscolu »kot truplo« in Leopardi je tri leta ka- sneje opeval njeno žalostno usodo v melanholič- nih verzih, v katerih je primerjal njeno nekdanjo veličino z njeno ponapoleonsko podobo. Leta 1815 je hkrati doživel svoj prvi veliki uspeh Silvio Pellico. »Per chi di stragi si machie il mio bran- do? Per lo straniero. E non ho patria forse, cui sacro sia de'cittadini il sangue? Per te, per te, che cittadini hai prodi, Italia mia, combattero, se otraggio, ti mi movera l'invidia...« je pel v svoji »Francesci da Rimini«, ki jo je ob uprizo- ritvi v Milanu občinstvo navdušeno pozdravilo.^ Z ustanovitvijo lombardsko-beneškega kralje- stva in z vojsko v Piacenzi in Ferrari je Avstrija utrdila svojo oblast v severni Italiji in nadzirala najpomembnejši del doline reke Pad. Avstrijski plemiči so vladali v Parmi, Modeni in Toskani. Habsburška monarhija je tako dejansko obvla- dovala ves apeninski polotok, saj je bila neodvis- nost Bourbonov v ti. »kraljestvu dveh Sicilija, sa vojske dinastije v sardinskem kraljestvu in pa- peške oblasti v papeški državi prav tako le na- videzna in odvisna od dobre volje dunajskega dvora. Podobno kot drugod v monarhiji se je tudi av- strijska oblast v Lombardiji in Benečiji opirala na policijo in cenzuro. »Vse, kar bi lahko zade- valo interese njegovega kraljevega in cesarskega veličanstva, državno upravo in državno enotnost, spada v posebno pristojnost generalnega policij- skega direktorja in tajne policije,« je ugotovlje- no v zaupnih navodilih avstrijski policiji v Be- netkah.3 Vlada je sicer poizkušala sprva pridobiti javno mnenje in konservativni del italijanskega izobraženstva in se v svoji kulturni politiki po- staviti na nekoliko prožnejše stališče. Ko so se njena pričakovanja izkazala kot neupravičena, je zaostrila politični pritisk. Stendhalu, ki je leta 1816 obiskal Italijo, se je zdel tedanji Milano središče italijanskega intelektualnega življenja. »Vse se je spremenilo po letu 1820«, je zapisal deset let kasneje. »Neke vrste teror vlada v Mi- lanu. To deželo obravnavajo kot kolonijo, v kate- ri se boje upora«.* Toda Metternich se je povsem dobro zavedal, da glavni nasprotnik avstrijske politike v Italiji niso različni kulturni ustvarjalci, ki tako ali dru- gače opisujejo njeno tragično usodo, temveč zla- sti tajne organizacije, ki so kljub policijskemu pritisku po letu 1815 obnovile in razširile svojo dejavnost.5 Med tajnimi družbami, ki so se posto- poma množile po vsem apeninskem polotoku, so najpomembnejši in najbolj znani karbonarji. V svoji organizaciji so se zgledovali po prostozidar- jih, čeprav so ohranili mnoge krščanske simbole, svoj besednjak pa so si »izposodili« pri drvarjih in oglarjih (od tod tudi njihovo ime), ki so na jugu Italije podobno, kot drugod v zahodnoevropskem svetu ostajali »obrobna družbena skupina«." O začetkih karbonskega gibanja srečamo v litera- turi različna mnenja, vendar danes v glavnem prevladuje prepričanje, da so prve karbonske skupine nastale v letih 1808-11 v Neaplju v od- poru proti francoski oblasti in po zgledu fran- coskih »charbonniers«, z namenom, da deželi vr- ne j g neodvisnost. Kasneje so se karbonarji obrnili zoper Bourbone in se tudi v času restavracije za- vzemali za neodvisno in tesneje povezano (celo združeno) Italijo. Jedro gibanja so sestavljali srednji zemljiški lastniki, meščani in izobraženci, ki so težili k ustavnemu parlamentarizmu, zago- varjali francoske upravne reforme in vztrajali pri zahtevi po odpravi ostankov fevdalizma in merkantilističnega gospodarstva. V splošnem so se v gibanju, ki ni imelo enotnega vodstva in središča, prepletale različne težnje, neredko od- visne od lokalnih in regionalnih razmer, in ga je kot celoto družil predvsem patriotizem z zahtevo po neodvisnosti in liberalne j ši politični ureditvi.' Karbonarsko gibanje se je iz Neaplja razširilo v srednjo in severno Italijo in leta 1818 je bene- ška policija prvič odkrila karbonarje tudi na avstrijskem ozemlju. Osumljenci so v glavnem prihajali z območja Polesine, kamor naj bi pro- 169 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 drle ideje ob posredovanju in pobudi karbonar- jev iz Ferrare." Kljub temeljiti preiskavi pa po- sebni preiskovalni komisiji, ki je zasliševala osumljence, ni uspelo dokazati njihove prevrat- niške protiavstrijske dejavnosti. Po mnenju pre- iskovalcev (med katerimi je imel glavno besedo znani preiskovalni sodnik Antonio Salvotti — os- rednja osebnost med avstrijskimi uradniki, za- dolženimi za preganjanje tajnih organizacij v Lombardiji - Benečiji) so karbonarji v Polesine ostali pri začetnem dogovarjanju in iskanju so- mišljenikov in bi bilo pri presojanju njihove kriv- de mogoče upoštevati nekatere olajševalne oko- liščine; ne nazadnje naj bi navdušenje nad kar- bonarskimi idejami ob koncu leta 1818, ko je vso zadevo odkrila policija, že usihalo.' Toda leta 1820 so izbruhnili nemiri v Neaplju in upor, ki so ga vodili karbonarji, je prisilil kra- lja Ferdinanda, da je obnovil ustavo (po zgledu španske ustave iz leta 1812). Sledila je revolucija v Piemontu. Kot je znano, je Avstrija na kon- gresu »Svete alianse« v Ljubljani izposlovala vo- jaško intervencijo v kraljestvu »dveh Sicilij« in nato z vojsko zasedla tudi Piemont. Hkrati so av- strijske oblasti močno zaostrile policijski nadzor in politični pritisk: s posebnim odlokom je bila za- grožena smrtna kazen že za pripadnost tajnim organizacijam, medtem ko je bil za prikrivanje pripadnikov tajnih združenj predviden zapor. Sodni senat v Veroni se je postavil tudi na stali- šče, da veljajo avstrijski zakonski predpisi med drugim za tuje državljane — pripadnike tajnih družb, ki jih policija zaloti na avstrijskih tleh in jim morajo torej v skladu z njimi soditi avstrij- ska sodišča.!" Karbonarji iz Polesine zdaj niso mogli več pričakovati le simboličnih kazni. Po- sebno sodišče v Benetkah je 18. maja 1821 tri- najstim obtožencem izreklo smrtno obsodbo." V naslednjih letih so v lombardsko-beneškem kraljestvu sledili novi procesi. Februarja 1822 je tako posebno sodišče v Veroni zaradi pripad- nosti karbonarstvu obsodilo na smrt glasbenika Pera Maroncellija, pesnika Silvia Pellica in igral- ca Angela Canovo, soobtožena Ressi j a in Rezio pa na dosmrtni zapor. V istem času, ko je pote- kal proces v Veroni, je policija v Lombardiji od- krila zaroto ti. »družbe federatov« (Societa dei Federati), ki je bila v stikih s »federati« v Pie- montu. Osrednja osebnost gibanja je bil grof Fe- derico Gonfalonieri, ki je bil ob koncu leta 1823 s petnajstimi somišljeniki obsojen na smrt pred sodiščem v Milanu. V posebnem procesu je bilo leta 1824 obsojenih še štirinajst »federatov« iz Brescie (tokrat je sodišče kar trinajstim izreklo smrtno obsodbo). Kot je znano, je cesar s pomilostitvenimi odloki vse smrtne obsodbe spremenil v krajše in daljše zaporne kazni. Obsojenci na več kot deset let ječe so kazen prestajali v zaporih v Spielbergu pri Brnu, ki so s Pellicovimi »Mojimi ječali« že v prvi polovici 19. stoletja zasloveli po vsem zahod- nem svetu in postali simbol političnega preganja- nja v habsburški monarhiji. Enaindvajset obso- jencev, ki so bili obsojeni na krajše zaporne kazni (do deset let), pa je prestajalo kazen na ljubljan- J skem gradu. j Ko je prišlo v začetku dvajsetih let do ne- mirov in vstaj v Italiji, so avstrijske oblasti v monarhiji pozvale k budnosti in poizkušale z različnimi ukrepi preprečiti širjenje prevrat- nih idej v njeno notranjost. Hkrati si je vlada prizadevala sama usmerjati pretok informacij in avstrijsko časopisje je v skladu z njenimi navodili in ob budnem očesu cenzorjev obšir- no poročalo o dogodkih na apeninskem polo- toku. Sredi leta 1820 je tako začela seznanjati svoje bralce o političnem razvoju v Italiji tudi vLaibacher Zeitung«. Predmarčna »Laibacher Zeitung« je bila list manjšega formata in je poleg uradnih in lokalnih obvestil prinašala predvsem še različne krajše in po drugih av- strijskih časnikih povzete novice iz Avstrije in tujine. Pozornost, s katero je v letih 1820-22 spremljala dogajanje v Italiji, se zdi zato tem očitnejša: poročila — najprej o nemirih in vsta- ji v Neaplju in odmevu neapeljske vstaje v os- talih italijanskih državah, nato pa zlasti o po- litiki »Svete alianse«, njenih kongresih v Opa- vi in v Ljubljani in avstrijski vojaški interven- ciji v Italiji —¦ so dobesedno zapolnila skromne strani ljubljanskega uradnega časnika, name- njene političnim dogodkom. Tudi ta poročila so bila večinoma prevzeta iz »Wiener Zeitung« in drugih večjih avstrijskih časnikov, toda bralcu so — čeprav zdaj z večjo, zdaj z manjšo zamudo — posredovala razmeroma izčrpno sliko o poteku dogodkov.*' Obsežno poročanje o nemirih in vstajah v Italiji je imelo seveda povsem določen namen: revolucionarno nezadovoljstvo naj bi pred- stavilo v kar se da slabi luči in pokazalo, da upornost in svobodomiselna gesla neizogibno vodijo k neredu, nezakonitosti in nenadzoro- vanem nasilju. Zlasti poročila iz Neaplja in Palerma zia to obširno govore o prelivanju krvi, o ropanju in divjanju »drhali« (Pöbel). Kot glavne pobudnike nemira predstavljajo kar- bonarje, pri čemer poizkušajo na različne na- čine zmanjšati pomen karbonarskega gibanja: tako naglašajo omenjeno odmevnost karbo- narskih idej, pišejo o neizobraženosti, celo ne- pismenosti karbonarskih voditeljev (general Pepe!) in ugotavljajo, da jim sledijo predvsem brezdelneži in postopači, skratka: mestna rev- ščina. Podobno naj bi med prebivalstvom v omenjeni meri odmevala tudi proglasitev usta- ve: »Vnema in navdušenje za novi red stvari sta zdaj omejena na klube (clubbs), med kate- rimi je posebno glasen klub » Vendita della pace«, je avgusta 1820 poročala »Laibacher Zeitung« »V ostalem se nihče več ne zmeni za 170' kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 ustavo in med ljudstvom sploh ni več slišati o njej .. Toda s širjenjem nemira in posebno po otvo- ritvi neapeljskega parlamenta revolucija na jugu Italije tudi za avstrijsko časopisje ni mogla ostati več le izbruh omejenega kroga nezadovoljnežev. Vesti o obsegu nemira so po- stajale vse bolj nasprotujoče: glavni pobudnik vstaje so za poročevalce sicer ostali karbo- narji, vseeno pa je bilo iz pisanja hkrati raz- vidno, da je krog »revolucionarjev« precej širši in imajo »revolucionarne zahteve« obsež- no socialno zaledje. Revolucija v kraljestvu »dveh Sicilij« naj bi začela razkrivati svojo pravo naravo: v obsežnih člankih, ki so opiso- vali nasilje, krvoprelitje in strah miroljub- nega meščanstva, so se pojavile vzporednice med dogodki na italijanskem jugu in franco- sko revolucijo. Novembra 1820 je tako ugotav- ljala tudi »Laibacher Zeitung«, da »neapelj- ski parlament in tamkajšnji revolucionarji zvesto stopajo po stopinjah svojih vzornikov iz strahotnega revolucionarnega obdobja Francije«.*' Ko je prišlo spomladi leta 1821 do avstrijske intervencije v Italiji, so tako avstrijski čas- niki našli več kot dovolj razlogov in opravičil za poseg avstrijske vojske. Avstrijsko časopis- je je podrobno poročalo o napredovanju av- strijske soldateske, pisalo o tem, da prinaša avstrijska vojska v Kraljestvo dveh Sicilij red in mir in omenjalo zadovoljstvo v mestih in na podeželju ob prihodu avstrijskih čet. Bi- lanca revolucije (kot pač revolucij sploh) naj bi bila po poročilih v »Laibacher Zeitung« kar najbolj klavrna: nemir in nered naj bi pove- čala revščino in »obogatila« jug Italije z no- vimi brezdomci in berači.** »Avantura« neza- dovoljnežev v Neaplju, Palermu in ostali Ita- liji (zlasti Piemontu) naj bi služila v opomin in svarilo. Kljub takšni — za čas in prostor — razum- ljivi tendencioznosti pa je bila v »Laibacher Zeitung« objavljena informacija o revolucio- narnem vrenju v Italiji v začetku dvajsetih let 19. stoletja presenetljivo podrobna. Iz pisanja je bilo dovolj jasno razvidno, da je poglavitni cilj »revolucionarjev« ustavno-parlamentarna ureditev in vzporedna poročila iz Španije so razkrivala, da gre za gibanje širših razsežno- sti, ki ni omejeno na Apeninski polotok. »Lai- bacher Zeitung« je hkrati že 28. julija 1820 sporočila, da je kralj Ferdinand »iz še ne po- vsem pojasnjenih razlogov obljubil ustavo«,*' kar je pomenilo, da gibanje za ustavo ni več ilegalno in so zahteve po ustavi naletele na vladarjevo privolitev. Poročila so nadalje go- vorila o vzklikanju svobodi in neodvisnosti in omenjala, da so revolucionarna gesla sprejeli tudi vojaki in nekateri predstavniki plemstva. 5. septembra 1820 je »Laibacher Zeitung« po- svetila obsežen članek prazniku svete Roza- lije v Palermu, ki se je spremenil v množično demonstracijo, v kateri so sodelovali tudi predstavniki vojske; demonstranti tokrat niso vzklikali le svobodi, ustavi in sveti Rozaliji, temveč tudi Robespierru, kar je močno od- mevalo v tedanjem javnem mnenju.** Pozor- nejši bralec si je torej lahko iz poročil, ki jih je prinašala »Laibacher Zeitung«, ustvaril o ne- miru v Italiji, težnjah italijanskih »revolucio- narjev« in karbonarskih načrtih tudi precej drugačno, manj enostransko podobo, kot jo je poizkušala posredovati uradna Avstrija. Sredi septembra 1820 je »Laibacher Zei- tung« nato končno sporočila, da so poizkušali karbonarji tudi v »cesarsko-kraljevih deželah pridobiti svoje preroke«.*« Poročilo je povze- malo razglas beneških gubernijskih oblasti, ki ga je po beneškem uradnem listu prevzela »Wiener Zeitung«; naglašalo je, da je preiska- va razkrila »nevarne in kaznive nazore (kar- bonarske) sekte«, ki pa niso bili v celoti znani vsem njenim članom. Na izrecni cesarjev ukaz in podložnikom v svarilo zato oblasti javno oz- nanjajo, da je poglavitni cilj »združenja kar- bonarjev« ... »prevrat in uničenje vlad«. Po- ročilo ni omenjalo imen in števila zajetih osumljencev, temveč je v skladu s svojim zna- čajem opozarjalo predvsem na sankcije, ki jih je določal avstrijski kazenski zakonik za pod- talno protidržavno dejavnost, pripadnost taj- nim združenjem in simpatiziranje z njimi. Po avstrijski vojaški intervenciji in porazu »revolucij« v Italiji je začela postopoma usi- hati pozornost avstrijskega časopisja za raz- mere na Apeninskem polotoku. Toda vlada je še nadalje pozivala k budnosti in poizkušala monarhijo z novimi ukrepi obvarovati pred eventualnim vplivom karbonarskih idej. V pi- smu, ki ga je septembra 1821 poslal ljubljan- skemu guvernerju Sweerts-Sporku, je avstrij- ski policijski ravnatelj Sedlnitzky omenjal ce- sarjevo zaskrbljenost zaradi »revolucionarnih dogodkov, ki smo jim bili priča v zadnjem ča- su« in poročal o posebnem cesarjevem ukazu v zvezi s preganjanjem tajnih združenj. Nagla- šal je, da morajo biti gubernialne oblasti po- zorne na vsako obliko tajnega združevanja in protidržavne dejavnosti in o vsakem odkritju takoj poročati osrednjemu policijskemu rav- nateljstvu na Dunaju.^" Hkrati je jeseni leta 1821 poslal ljubljanskemu prezidiju obširen seznam karbonarjev in privržencev liberalnih političnih reform, ki so po porazu neapeljske vstaje — v strahu pred reakcijo — zapustili kraljestvo dveh Sicilij. Begunci so se sicer v 171 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Dvojezična okrožnica ljubljanskega gubernija o združenju karbonarjev z dne 24. novembra 1821 172 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 glavnem usmerili v Španijo, Francijo in neka- tere italijanske države, toda po mnenju av- strijske policije bi se lahko nekateri med njimi poizkušali umakniti tudi na avstrijsko ozem- lje, kar maj bi zlasti oblastem v obmejnih po- krajinah narekovalo posebno pazljivost.^' Za dunajske oblasti pa opozorila guberni- jem sama zase še niso zadostovala: oktobra 1821 je kancler grof Saurau pozval ljubljanski prezidij, naj se z dvojezično nemško-sloven- sko okrožnico obrne na prebivalstvo.^^ Bese- dilo okrožnice, ki so ga poslali z Dunaja, je tako kot že omenjeni razglas beneških guber- nijskih oblasti leta 1820 omenjalo protidržav- ni značaj karbonarskega gibanja in opozarjalo na predvidene kazni za prikrivanje karbonar- jev in pripadnost karbonarskemu združenju.^* V Ljubljani so ga prevedli v slovenščino in ga nato v dvojezični obliki natisnili v kar dva tisoč izvodih.2* Okrožnico so poslali vsem kre-- sijskim uradom in »ordinarijatom«: odločitev o tem, ali naj — glede na nepismenost pre- bivalstva — okrožnico preberejo tudi duhov- niki s prižnic, ali naj se razglasitev zgodi na »običajen način« (prek kresijskih uradov), je grof Saurau prepustil ljubljanskemu guver- nerju, vendar obenem naglasil, da bi ustrezalo cesarjevi želji, če bi bilo prebivalstvo tudi prek duhovnikov obveščeno o »njegovi očetovski skrbi« in splošni škodljivosti karbonarskih na- zorov.25 Za dosledno izpeljavo naloge naj bi bili osebno odgovorni kresijski glavarji, ki bi morali o načinu in poteku objave okrožnice poročati guvernerju. V začetku leta 1822 so nato na poseben cesarjev ukaz v monarhiji razglasili tudi papeško bulo o izobčenju kar- bonarjev iz katoliške cerkve. V skladu z na- vodili z Dunaja so tudi to bulo v Ljubljani prevedli v slovenščino in jo z imprimaturjem ljubljanskega in celovškega škofa razposlali po obeh škofijah.-' Ko so prve, v Benetkah obsojene simpati- zerje in pripadnike karbonarskega gibanja pripeljali na ljubljanski grad, torej s »prevrat- niškim« značajem karbonarskih načrtov ni bil seznanjen le ozek krog meščanstva, ki je pre- biralo »Laibacher Zeitung«, temveč tudi širši krog slovensko govorečega prebivalstva, ki sta ga dosegla gubernialni razglas in papeška bula. Kakšne predstave sta pobudili obe okrožnici, je seveda mogoče le ugibati: guber- nialni razglas je npr. omenjal »shkodlive vu- ke ... drushbe imenovane Karbornari, ktira je nekje na Lashkim svojo spako pozhenjala« in naglašal, da so »gotovi nagibi karbonarske drushbe: sidanje vladstva ali kraljestva ov- rézhi ino rasdjati«, kar gotovo ni zelo kon- kretno.2' Toda tako bula kot razglas sta od- mevala zaskrbljenost oblasti pred razširitvijo nemira in opozarjala na nezadovoljstvo v ne- posredni bližini slovenskega ozemlja. V pro- storu, ki ni bil zelo bogat z informacijami o dogodkih v svetu, bržčas tudi to ni bilo povsem brez pomena. 15. januarja 1822 je »Laibacher Zeitung« v uradni informativni prilogi in v skladu z na- vodili z Dunaja objavila sodbo posebnega so- dišča v Benetkah karbonarjem iz Polesine.^^ Šest dni kasneje so v zaporu na ljubljanskem gradu sprejeli prvih šest obsojencev iz Italije obsojenih na prestajanje kazni v Ljubljani: Giovanija Batiste Canonicija, Giuseppa Delfi- nija. Pietra Rinaldija, Francesca Cacchettija, Giovannija Montija in Vincenca Caravierija. Konec meseca marca leta 1822 sta se jim pri- družila še dva italijanska zapornika, in sicer Angelo Canova in Alfredo Rezia, ki sta bila obsojena v procesu Pellico-Maroncelli v Vero- ni. Trinajst obsojenih »federatov« iz Brescie so sprejeli v zapore na ljubljanskem gradu po procesu v Milanu letu 1824. II Zapori v Ljubljani naj bi v 18. stoletju ne bili posebno na dobrem glasu: kot omenjajo razna pričevanja in ne posebno obsežna zgo- dovinopisna literatura, so v jetniških prosto- rih poslopja »pod Trančo« in nato v »vicedom- skem stolpu« vladale obupne razmere.^' Ko so ob koncu 18. stoletja odstranili »vicedom- ski stolp«, so ostali mestu le skromni mestni zapori, čeprav so se ob spremenjeni kazenski politiki od časa t. i. »razsvetljenega absolutiz- ma« vse bolj uveljavljale zaporne kazni. V pomanjkanju ustrezne jetnišnice v ljubljan- skem guberniju so se avstrijske oblasti leta 1814 odločile za gradnjo »pokrajinske kaznil- nice« na ljubljanskem gradu.'" Kaznilnico so odprli II. oktobra 1815, potem ko so bila na grajskem poslopju, ki je bilo od konca 18. sto- letja in posebno po odhodu Francozov že v močno klavrnem stanju, opravljena najnuj- nejša adaptacijska dela. Zaporom je bil na- menjen južni del poslopja, medtem ko je bila uprava nastanjena v zahodnem in severnem krilu grajske zgradbe.'* V prvi polovici 19. sto- letja so nato grajsko poslopje še utrjevali in dograjevali: kot je leta 1840 poročala »Carnio- lia«, je imela tedaj kaznilnica »dvaindvajset večjih, srednjih in manjših« delavnic in bolni- ških sob, dve veliki (»zelo zračni«) spalnici in vrsto gospodarskih prostorov. Zaporniki so se lahko ob določenih urah sprehajali v grajskem dvorišču (»z dvema vodnjakoma«), ki so ga zapirala težka železna vrata.'^ V zaporih na ljubljanskem gradu so v pred- mračni dobi prestajali kazen zaporniki obeh KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 173 i spolov, ki so bili obsojeni na zaporno kazen do deset let (ostali »storilci kaznivih dejanj« iz ljubljanskega gubernija, obsojeni na daljše zaporne kazni, so običajno prestajali kazen v kaznilnici v Gnadiški). Grajska kaznilnica to- rej v prvi polovici 19. stoletja ni bila »pred- vsem jetnišnica za politične ujetnike«, kot se večkrat še danes omenja v zgodovinopisni li- teraturi, saj so bili v njej zaprti kaznjenci, ki so se na najrazličnejše način pregrešili zoper zakon (različna nasilja, ropi, uboj, detomor; mnogi med zaporniki so prihajali s slovenske- ga podeželja).^3 Zaprti Italijani, najprej pri- padniki in simpatizerji karbonarjev in kasneje — v tridesetih letih 19. stoletja — pripadniki in somišljeniki »mlade Italije«, so pomenili prej odmik od običajne »kaznilniške prakse« kot njeno potrditev. Zakaj so se avstrijske ob- lasti odločile, da bodo karbonarje in njihove simpatizerje iz Benečije in Lombardije (poleg na Spielberg) zaprle prav na ljubljanski grad, iz časopisja in dopisov ljubljanskemu guberni- ju ni razvidno. Brez dvoma pa je novo zgraje- ni grajski zaPor veljal v začetku predmarčne dobe za zelo moderno ustanovo: urednik ljub- ljanskega »Ilirskega lista« je v svojem pod- listku »Ljubljanske olepšave« (»Laibachs Ver- schönerungen«) oktobra 1820 sploh štel jetni- šnico na gradu med »najodličnejše kaznilnice v monarhiji«.''' Življenje v zaporu je določal kaznilniški red, s katerim je bil ob prihodu seznanjen vsak zapornik in so ga nato jetnikom prebirali tudi ob nedeljah in praznikih tako v nemščini kot v slovenščini. Poleg tega so si ga pismeni za- porniki lahko ogledali v vseh glavnih jetniš- kih prostorih. Jetniki so bili oblečeni v enotne jetniške obleke in perilo iz domačega platna in grobega sukna (vzorce blaga si je mogoče še danes ogledati v Zgodovinskem arhivu me- sta Ljubljane),85 tistim med njimi, ki so bili obsojeni na »strog zapor« (in ti so bili, kot se zdi, v večini), pa so imeli noge vkovane v že- lez j e (Fusseisen); teža železa je bila zakonsko določena in se je razlikovala glede na spol, starost in fizično zmogljivost kaznjenca. Bo- lehne zapornike je lahko zdravnik v času bo- lezni oprostil železa, železo pa so ob raznih opravilih deloma ali popolnoma odvzeli tudi kaznjencem, ki so pri delu potrebovali svo- bodne noge. Za vse zdrave zapornike je veljal enoten jedilnik, ki se je očitno ponavljal iz tedna v teden: leta 1816 zasledimo v jedilniku mesno juho s štirimi cmoki in poobedkom v nedeljo, ostale dni pa lečo, žgance, polento, ričet in fižol ter obenem vsak dan predpisano količino kruha.'« Bolniki so dobivali posebno dietno hrano, ki jo je določil zdravnik. Točno določena je bila tudi kvaliteta ležišč: slamarice so morale vsebovati predpisano količino sla- me, vsak zapornik pa je imel nato še s slamo polnjen podzglavnik, dve platneni rjuhi in koc.=' Za delo sposobni jetniki so čez teden delali v kaznilniških delavnicah, kjer so se usposab- ljali za različne obrtne poklice: tako so tkali platno in predli bombaž, izdelovali koče, op- ravljali razna mizarska, čevljarska in kroja- ška dela itd., kar je pri obrtnikih v mestu naletelo na hudo negodovanj e.'* Nekatere med zaporniki so porabili tudi za razna dela v mestu (čiščenje ulic) in težja opravila v me- ščanskih hišah. Za delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga lahko porabili za nakup to- baka in različnih priboljškov ali shranili v upravi, ki jim je nato denar izročila ob odpu- stu iz zapora. V grajski kapeli je maševal kaz- nilniški kurat in ob nedeljah in praznikih pri- digal v obeh »deželnih jezikih«. Pomembno mesto med kaznilniškim osebjem je imel tudi »hišni zdravnik«, ki so ga izbrale deželne obla- sti in je moral biti doktor medicine. Zdravnik naj bi praviloma vsak dan obiskoval obolele jetnike in oblastem so se zdele zdravstvene rszmere v kaznilnici povsem zadovoljive. (Kot je leta 1840 poročala »Carniolia«, je tedaj zbo- lel ali umrl eden na enajst jetnikov, glavne bo- lezni pa so bile j etika, škrofuloza in skorbut, ki naj bi ga pa mnogi jetniki prinesli že s se- boj).'" V prvi polovici dvajsetih let je bilo v kaznilnici na gradu stalno okoli sto jetnikov, ki jih je nadzorovalo osem paznikov s »kaznil- niškim mojstrom« na čelu. Grajsko poslopje so strazili vojaki ljubljanskega garnizona, jet- nišnico pa je upravljal upravitelj Franc Kon- rad. Naj se je zdela kaznilnica na ljubljanskem gradu oblastem in policijskim uradnikom še tako »svetla in čista«, obsojeni karbonarji iz Polesine so bili ob pogledu nanjo (kot je po- ročal policijski komisar, ki jih je spremljal na poti iz Benetk) močno pretreseni.'" Kot »poli- tični jetniki«, izobraženci in pripadniki me- ščanskega ter aristokratskega stanu so bili očitno prepričani, da bodo deležni prizaneslji- vejšega ravnanja in večjih ugodnosti. Njihovo razočaranje se je zato lahko le še stopnjeva- lo: v pismu ljubljanskemu guvernerju Sweerts-Sporku konec januarja 1822 je grof Saurau posebej naglasil, da ne smejo imeti ljubljanske oblasti pri obravnavanju italijan- skih karbonarjev nikakršnih osebnih ozirov, temveč morajo ukrepati le v skladu z zakonom in predpisi."" Šest karbonarjev iz Polesine (in kasneje tudi Canono in Rezio) so tako po navo- dilih z Dunaja zaprli v ločene celice in z do- datnimi varnostnimi ukrepi onemogočili, da bi stopili v stik drug z drugim ali z ostalimi jet- 174 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 niki V kaznilnici. Ob prihodu so jim odvzeli osebne stvari, med drugim tudi knjige, ki so jih prinesli s seboj, čeprav je šlo v glavnem za strokovna dela in slovarje in le izjemoma dela italijanskih književnih ustvarjalec (Tor- quato Tasso, Dante).^2 Enotna jetniška obleka in vkovanje v železo sta pomenila za italijan- ske karbonarje nov udarec: kot je poročal guverner Sweerts-Spork grofu Saurau, so bili ob pogledu na jetniško uniformo in železje vsi vidno prizadeti, medtem ko se je Canonici sploh onesvestil. Po guvernerjevem mnenju nihče med njimi ni niti slutil, kakšna kazen jih čaka in je pomenil zanje vsak ukrep novo razočaranje in nov pretres.-" Sweerts-Spork se je tudi v ostalem togo dr- žal navodil, ki jih je dobil z Dunaja: zaprti karbonarji so se lahko le posamezno spreha- jali po jetniškem dvorišču in niso smeli obi- skovati maše v grajski kapeli. Dostop v njiho- ve celice so imeli posebej zanje določeni paz- niki, direktor kaznilnice, upravnik, zdravnik in jetniški kurat.*^ Pošta, naslovljena na kar- bonarje, je bila podvržene strogi cenzuri: zlasti sprva so gubernialne oblasti pošiljale pisma v branje Sedlnitzkemu in so šele na njegovo privolitev njihovo vsebino sporočile naslovnikom. Oblasti so prav tako odločno za- vrnile vsak poizkus sorodnikov zaprtih, da bi jih obiskali v zaporu. Girolamo Canonici, ki je z vrsto priporočil (med drugim tudi pis- mom kardinala legata iz Bologne za Ijubljan- .skega škofa Gruberja) že januarja 1822 dopo- toval v Ljubljano, da bi se prepričal o dobrem bratovem zdravstvenem stanju, je zaman pro- sil za kratko snidenje v grajskih zaporih in je moral zapustiti mesto praznih rok. Sedlnitzky je v sporočilu ljubljanskemu guberniju od- krito negodoval nad odločitvijo beneškega gu- vernerja, da Girolamu Canoniciju dovoli po- tovanje v Ljubljano in zahteval, da ga takoj napotijo nazaj v Ferraro.^^ Markiz Giovanni Batista Canonici ni pri- padal skupini karbonarjev iz Polesine, s kate- ro je bil obsojen v Benetkah. Doma je bil iz Ferrare in torej ni bil avstrijski državljan. Av- strijska policija ga je prijela na potovanju v letovišče Recoaro in ga izročila posebni ko- misiji v Benetkah pod obtožbo karbonarstva. Za intervencije in proteste, češ da pomeni are- tacija mirnega potnika — tujega državljana na avstrijskemu ozemlju kršitev mednarodno- pravnih norm, so imele avstrijske oblasti glu- ha ušesa in so vztrajale pri stališču sodnega senata v Veroni, po katerem lahko tujcem- pripadnikom tajnih služb, ki jih zaloti av- strijska monarhija na tleh monarhije, sodijo avstrijska sodišča. Canonici se je branil, da je bil vključen v tajno organizacijo Guelfov, (ki so se kasneje združili s karbonarji), neposred- no po razpadu italijanskega kraljestva, v času, ko je bilo vprašanje nadaljnje usode Ferrare še odprto, vendar je že leta 1817 opustil vsako podtalno dejavnost in se umaknil v zasebno življenje. Kljub pomanjkanju dokazov za so- delovanje pri organizaciji karbonarjev v Pole- sine in protiavstrijsko dejavnost je bil Cano- nici v skladu z 32. členom avstrijskega kazen- skega zakonika (v tujini izvršen zločin zoper avstrijsko državno ureditev) naprej obso- jen na smrt in nato pomiloščen na deset let zapora.*' Med karbonarji, zaprtimi na gradu, je bil pomembnejša osebnost italijanskega kultur- nega življenja igralec Angelo Canova. Rojen leta 1781 v Torinu, se je sprva ukvarjal s trgo- vino, nato pa začel z uspehom igrati v gleda- lišču. Za karbonarstvo ga je leta 1820 pridobil Pietro Marconelli, pri čemer naj bi se Canova dokaj nepremišljeno navdušil za karbonarske ideje, ne da bi se zavedal dejanskih posledic pripadnosti karbonarskemu gibanju. V mese- cih pred aretacijo se je seznanil z Pellicom in stopil v stik z drugimi voditelji karbonarjev v Romanji. Prijet je bil marca 1821 v Vicenzi in obsojen na procesu v Veroni skupaj s Pelli- com in Maroncellijem. Ko je cesar po dveh letih prestajanja kazni osvobodil na gradu za- prte karbonarje, se je Canova vrnil v Torino in nadaljeval z delom v gledališču. Sodeloval je v raznih gledaliških skupinah, napisal sam več komedij in postal leta 1844 član torinske gledališke akademije. Umrl je leta 1854 v To- rinu.*' Za ostale zapornike so v Ljubljani dostopni podatki skromnejši: Alfredo Rezia (rojen 1786 v Bellagiu) se je za Napoleonovih vojn boril v okolici Neaplja, na Tirolskem in v Rusiji. Bil je somišljenik karbonarjev, čeprav sam ni pristopil h karbonarskemu gibanju. Obsojen je bil na istem procesu kot Canova, že leta 1823 pa pomiloščen in odpuščen iz zapora. Le- ta 1848 je nato aktivno sodeloval v revoluciji v Lombardiji.*^ Med obsojenci iz Polesine očit- no ni bilo pomembnejših osebnosti. Iz arhiv- skega gradiva je razvidno, da je bil Vincenzo Caravieri po poklicu zdravnik, da je imel Piet- ro Rinaldi večje premoženje in da je bil tudi Delfini doma iz Ferrare; podrobnih podatkov o posameznikih nisem zasledil. Zaprti Italijani so zelo težko prenašali raz- mere v zaporu, čeprav so se — kot je poročalo kaznilniško osebje — obnašali mirno in za- držano. Pritoževali so se nad pomanjkanjem vesti od doma, prosili za knjige in zaposlitev in pozivali oblasti, naj jim dovolijo obisk maše v grajski kapeli. Največji problem pa jim je pomenila hrana: dobivali so isto hrano KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 175 : kot drugi jetniki, vendar so jo odklanjali, saj jim je povzročala razne težave, tako da so po- gosto ostajali le ob vodi in kruhu.^« Guberni- alne oblasti so posredovale pritožbe dalje na Dunaj, toda razmere se niso bistveno spre- menile. Jeseni 1822 pa je začela fizična osla- belost jetnikov že resno ogrožati njihovo zdravje in novi guverner Schmidburg je po- oblastil kaznilniškega direktorja, da sestavi podrobno poročilo o njihovih pritožbah in prošnjah. 7. decembra je predložil direktor kaznilnice prezidiju obsežen zapisnik, ki raz- kriva, da so zaprte Italijane poleg lakote trli predvsem mraz, brezdelje in osamljenost. Tako so se pritoževali, da so ob pomanjkanju gibanja, oblečeni v običajne jetniške obleke in ponoči pokriti le z enim kocem stalno izpo- stavljeni mrazu. Jetniški prostori naj bi bili kurjeni le enkrat dnevno in seveda ponoči zelo hladni. Prosili so, naj jim oblasti dovolijo pisati domov in obenem omogočijo stik vsaj še z nekaterimi zaprtimi kaznjenci. Posamez- niki so očitno zelo težko občutili samoto; Mon- ti je v pogovoru z direktorjem ugotavljal, da obravnavajo oblasti karbonarje — v nasprot- ju z zagotovili nekdanjega guvernerja Sweerts-Sporka — mnogo strožje kot ostale zapornike, ki jim je dovoljeno opravljali »neko smotrno delo«, ki se lahko v zadostni meri gibljejo, obiskujejo mašo in se družijo med seboj, poleg tega pa lahko ob večerih delajo v razsvetljenem prostoru in imajo celo ponoči v spalnici luč, medtem ko morajo karbonarji dolge zimske večere presedeti v temi. Zato so se ponovno obračali na prisotne, naj jim do- volijo obisk maše in branje strokovnih knjig, ki so jih prinesli s seboj, kaznilniška uprava pa naj jim v celico postavi stol, mizo in ob večernih urah vsaj za nekaj ur omogoči luč. Toda najbolj pereče vprašanje je ostala hra- na: pet obolelih je sicer prejemalo dietno hra- no, ki jo je predpisal zdravnik, vendar so ugo- tavljali, da količine ne zadostujejo in so se pritoževali nad lakoto. Prosili so za večje obroke juhe in kruha, Rinaldi pa je celo pred- lagal, da bi si kupoval boljšo hrano za svoj denar, med drugim tudi vino, na katerega je bil navajen od mladih nog.«*" Zahteve zaprtih karbonarjev je podprl kaz- nilniški zdravnik dr. Verbitz, saj je menil, da osmih Italijanov (»če se jih želi ohraniti pri življenju«) posebno kar se obleke in hrane tiče ni mogoče obravnavati na isti način kot ostale zapornike. Jetniki v grajski kaznilnici naj bi v glavnem prihajali iz kmečkih vrst in naj bi — utrjeni od mladih nog, brez vzgoje in izo- brazbe, in nevajeni udobnosti — naleteli v za- poru v marsičem na boljše razmere, kot so jih bili vajeni na prostosti. Povsem drugače pa naj bi bilo z zaprtimi Italijani, ki so bili de- ležni drugačnih razmer in prihajajo iz dežele z milejšo klimo. Verbitz se je zavzel za izbolj- šanje prehrane in pozval oblasti, naj karbo- narjem dovolijo, da poleg jetniške oblečejo še lastne obleke, ki so jih morali oddati kaz- nilniški upravi. Poleg tega je predlagal, da ugodijo tudi drugim njihovim prošnjam.** Konec decembra 1822 je deželni prezidij res pristal na olajšave v ravnanju s karbo- narji (»znotraj meja, ki jih določata zakon in človečnost...«) in ugodil večini njihovih zah- tev: prejemali so lahko dvojni obrok juhe, oblekli pod jetniško obleko svojo obleko, se ponoči pokrili s suknjičem ali plaščem; ob hudem mrazu naj bi v njihovih celicah zaku- rili dvakrat dnevno. Posamično, vsak dan po eden in pod strogim nadzorstvom so lahko obiskovali mašo (razen ob nedeljah in praz- nikih, da ne bi prišli v stik z ostalimi jetniki). Prav tako so v prihodnje lahko brali svoje knjige, ki pa jim jih je moral izročiti direk- tor kaznilnice (gubernialni svetnik Stuben- berg) in so jih morali njemu tudi vrniti. Iz njih niso smeli trgati listov in v navodilih kaznilniške uprave je posebej rečeno, da jim ne sme posredovati nemških knjig in učbeni- kov, s katerimi bi lahko izpopolnili znanje nemškega jezika in tako laže stopili v stik z ostalimi jetniki.*^ V začetku leta 1823 so prišla nova navodila tudi z Dunaja: karbo- narji so zdaj prejemali izdatnejšo, dietno hrano, predvsem pa niso bili več zaprti v sa- micah, temveč skupno v enem prostoru, če- prav ločeno od ostalih jetnikov. Obenem naj bi kaznilniška uprava vsem, ki bi želeli de- lati, omogočila primerno zaposlitev.*' Skrat- ka: z letom 1823 je postalo življenje italijan- skih zapornikov v ljubljanskih grajskih za- porih znosnejše, kar je bila po mnenju Wie- demanna - Warnhelma v nemajhni meri za- sluga novega guvernerja Schmidburga, ki je poznal v odnosu do zaprtih več popustlji- vosti kot njegov predhodnik." Kljub omiljenemu zapornemu režimu so oblasti budno spremljale obnašanje na gradu zaprtih italijanskih »veleizdajalcev« (kot so jih neredko imenovali v dopisovanju). Av- strijski policijski ravnatelj Sedlnitzky je bil očitno prepričan, da vedo posamezniki mnogo več, kot so izpovedali v preiskavi in na sodi- šču; neposredno po sprejemu v kaznilnico je kaznilniška uprava po navodilu ljubljanskega policijskega ravnateljstva dodelila karbonar- jem za paznika Jakoba Zettla, ki je bil poli- cijski zaupnik in je znal italijansko. Toda Zettel je že februarja 1822 izgubil službo paz- nika v grajski kaznilnici, ker je vzel večjo vsoto denarja Pietra Rinaldija.** Sedlnitzky 176 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 je zato v začetku 1823 pozval guvernerja Schmidburga, naj da skrbno opazovati zaprte Italijane in poroča o vsem, kar bi posredno ali neposredno izjavili v zvezi s tajnimi zdru- ženji in karbonarstvom; obenem naj sporoči tudi lastna opažanja in obvesti osrednje po- licijsko ravnateljstvo, če bi se mu karkoli zde- lo sumljivo.^' Ko je policija brez posebnega uspeha zasliševala kaznilniško osebje, se je odpravil na grad sam policijski ravnatelj Schmidhammer: tudi njegov pogovor z za- prtimi Italijani ni bil posebno uspešen. Nekaj osnovnih podatkov o organizaciji karbonarjev in njihovih ciljih sta mu sicer posredovala Caravieri in Canonici, navedla celo nekaj imen italijanskih velikašev iz Neaplja in pa- peške države, ki naj bi bili aktivni člani tajnih združenj (Canonici, ki je po Schmidhammer- jevem mnenju razmeroma mnogo vedel, je na željo policijskega ravnatelja tudi zapisal svo- jo izpoved), toda ostali niso hoteli povedati ničesar." Rezia, Cechetti in Canova so sploh trdili, da so nedolžni, medtem ko se je zdela Rinaldiju kazen mnogo pretežka.^^ Podobno brezuspešen je bil pogovor z obema pazniko- ma (Matijem Močnikom in Lovrom Gorencem) in kuratom Pfeif er jem, saj so izjavili, da Ita- lijanov niso slišali govoriti o politiki in kar- bonarstvu. Gubernij se je zato obrnil na škofi- jo s prošnjo, da pošlje na grad italijansko go- vorečega in zanesljivega duhovnika, ki bi si pridobil zaupanje italijanskih zapornikov, vendar škofija (kot je mogoče skleniti iz gu- vernerjevega poročila Sedlnitzkemu) »ni na- šla« primernega človeka.^' V času, ko so bili na gradu zaprti italijan- ski »politični« zaporniki, je bilo grajsko po- slopje močneje zastraženo kot običajno (spr- va so postavili stražo celo v hodnik in pod okna karbonarjev), kaznilniška uprava pa je zaprosila za povečanje števila paznikov.'" Vsako nepravilnost naj bi odločno kaznovali: paznik Zettel, ki je vzel Rinaldijev denar, je moral v 24 urah zapustil grad in, ko je zmanj- kalo nekaj Delfini j evih osebnih stvari, ki jih je kaznilniška uprava poslala v Benetke, so takoj uvedli preiskavo.'* Karbonarji se nad ravnanjem osebja niso pritoževali in so bili — kot je znano — posebno s Ciglerjem, ki je nastopil službo kaznilniškega kurata jeseni 1823, celo v prijateljskih odnosih. Leto in pol zatem, ko je bil s sklepom sodi- šča v Veroni pomiloščen Alfredo Rezia, je ce- sar pomilostil tudi njegovih sedem tovari- šev: vest o pomilostitvi je prispela v Ljublja- no v začetku novembra 1824 in so jo takoj sporočili zaprtim, med katerimi je očitno iz- zvala precejšnje presenečenje. V navdušenju so naprošali gubernij, naj jim dovoli nakupe v mestnih trgovinah, celo ogled gledališke predstave in omenjali, da bi radi obdarovali del kaznilniškega osebja. Oblasti so v skladu z navodili z Dunaja zavrnile njihove prošnje in vseh sedem s posebnim transportom posla- le proti Benetkam.'^ Canonici, Delfini in Ca- nova so bili izgnani z avstrijskega ozemlja, ostali pa so se v spremstvu policijskih urad- nikov vrnili na svoje domove. ? Maja 1824 je sodišče v Milanu obsodilo šti- rinajst pripadnikov t. i. »Societa dei Federati« iz Brescie, Mantove in sosednjih krajev; tri- najst med njimi je bilo najprej obsojenih na smrt, nato pa jim je bila kazen spremenjena v eno do štirih let zapora. Vseh trinajst so 28. maja 1824 (torej v času, ko je na gradu še prestajalo kazen prvih sedem karbonarstva obtoženih zapornikov) pripeljali v ljubljanske grajske zapore. Lodovico Ducco je bil obso- jen na štiri leta zapora, Antonio Dossi, Vin- cenzo Martinengo Colleoni in Antonio Ma- gotti na tri, Pietro Pavia, Alessandro Cigola, Gerolamo Rossa in Giovanni Bastasini na dve in Angelo Rinaldini, Francesco Peroni, Piet- ro Ricchiadei, Paolo Bigoni ter Giovani Maffo- ni na eno leto." Novodošleci so bili vse od začetka presta- janja kazni deležni nekoliko boljšega ravna- nja kot njihovi predhodniki ob svojem priho- du. Delali in spali so skupaj z ostalimi jetniki, čeprav le jetniki, ki jih je izbral prezidij med >'pravimi Kranjci« in niso znali ne nemško, ne italijansko. V določenih urah so se lahko sprehajali po grajskem dvorišču in obiskovali mašo v grajski kapeli. V odsotnosti obolelega dr. Verbitza jih je pregledal dr. Zhuber, ki je menil, da bi običajna jetniška prehrana po- menila ne le nevarnosti za njihovo zdravje, temveč bi ogrožala tudi njihovo življenje; tu so se pokazale oblasti manj popustljive. Skle- njeno je bilo, da bodo zdravi jetniki dobivali nekoliko izboljšano jetniško hrano in le osla- beli in oboleli diabetno hrano, ki jo bo pred- pisal zdravnik.'* S posebno strogimi varnost- nimi ukrepi pa naj bi novodošlim Italijanom preprečili, da bi prišli v stik s sedmimi že tretje leto zaprtimi sonarodnjaki. Uprava je skrbno pazila, da se niso srečevali ob spreho- dih in obisku maše ter hkrati trinajstim »no- vincem« prepovedala zadrževanje v bližini oken (okna »kranjske delavnice« so celo za- strli s ščitniki, ki so onemogočali pogled na dvorišče in ostalo kaznilniško poslopje)." Kljub strogemu nadzorstvu je uspelo za- prtim Italijanom ob sodelovanju paznikov in kaznilniškega kurata Ciglerja nekajkrat obiti kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 177 omejitve in predpise. Konec leta 1824 so tako oblasti odkrile, da si je Lodovico Ducco oskr- bel pisalo in papir in odposlal pismo v Piacen- ze, čeprav italijanskim zapornikom ni bilo dovoljeno pisati znancem in sorodnikom in zato tudi niso smeli imeti pisalnih potrebščin. Pismo naj bi iz zapora prenesel italijansko go- voreči vojak mestnega garnizona, ki je bil na gradu na straži, Ducco pa naj bi mu ga izročil med sprehodom po grajskem dvorišču.«* Pre- iskava je pokazala, da so Italijani s pomočjo sorodnice enega zaprtih grofice della Verme vzpostavili »pravi kanal« za pošiljanje pošte v Italijo in so s posredovanjem paznika Re- scha in mestnega uradnika Colloreta odposla- li več sporočil na grofičin naslov. Resch naj bi za Italijane kupoval tudi razne priboljške kot vino in čokolado." V začetku leta. 1825 so nato našli pri zaprtih Italijanih večje število knjig; vsaj nekatere med njimi naj bi jim brez vednosti uprave posredoval kaznilniški kurat Janez Cigler. Poročilo novega kaznil- niškega direktorja Wagner j a med drugim omenja biblijo in dela Danteja, La Fontaina in Seneke.*** Napori oblasti, da bi ob sodelovanju nekaterih drugih zapornikov in paznikov od zaprtih izvedela kaj več o njihovi tajni dejav- nosti in še neprijetnih somišljenikih, pa so ostali tudi tokrat brez uspeha. Pet na eno leto strogega zapora obsojenih »federatov« so iz kaznilnice na gradu izpustili po prestani kazni maja 1825 in jih v spremstvu policijskih uradnikov napotili nazaj v Lom- bardijo. Kasneje so postopoma osvobodili tudi njihove tovariše. III Gradivo, na katerem temelji ta članek, ne dopušča razmišljanja o tem, kakšna je bila resnična krivda zaprtih Italijanov in v kakšni meri so bili posamezniki zavezani karbonar- skim idejam in ciljem. »Karbonarje« jih na več mestih imenujem zato, ker so jih tako v dopisovanju označevale tudi oblasti in ker je vsaj prvih osem dejansko prestajalo kazen v grajskih zaporih pod obtožbo karbonarstva. V poročilih in uradni korespondenci so jih ne- redko označevali tudi kot »veleizdajalce« (»Hochverräter«), »politične zločince« (»Sta- atsverbrecher«) ali enostavno »italijanske zlo- čince« (»italienische Verbrecher«). Pod takšnimi oznakami in najverjetneje predvsem kot pripadnike karbonarjev so v gradu zaprte Italijane poznali in doživljali tudi v Ljubljani in širše na Kranjskem. Koliko in v kakšni obliki so vesti z gradu prodrle med ljubljanske meščane, je mogoče le ugibati. Gubernialna in policijska poročila tozadevno ne omenjajo mestnih govoric; kljub temu, da^ je bilo kaznilniške osebje obveziano na mol- čečnost, pa je bržčas prenekatera vest o rav- nanju z zaprtimi Italijani in njihovem obna- šanju prodrla do radovednih mestnih prebi- valcev. Le tako lahko razumemo zaskrbljenost guvernerja Sweerts-Sporka, ki je v pismu Sedlnitzkemu spomladi 1822 poročal, da je zaprtim za veliki teden dovolil obisk grajske kapele, saj bi odklonitev njihove prošnje na- letela v mestu na preveliko negodovanje.*' O naklonjenosti prebivalstva italijanskim zapornikom med transportom proti Spielbergu piše v »Mojih ječah« Silvio Pellico, ki so ga spomladi 1822 skupaj z Maroncellijem prek slovenskega ozemlja prepeljali na Češko. Do Ljubljane sta z istim transportom potovala tudi Canova in Rezia, ki so ju nato zaprli na grad, medtem ko sta Pellicio in Maroncelli prebila noč v mestnih zaporih. Podobno kot v italijanskih in nemških deželah naj bi tudi v slovenskih pokrajinah spremljali obsojene s simpatijami in glasnim obžalovanjem njihove usode. Pellico med drugim omenja kratek po- stanek v Ljubljani, kjer se mu je zaradi svoje človečnosti posebej vtisnil v spomin mestni tajnik, ki ju je z Maroncellijem obiskal v za- poru.^* Henrik Costa je leta 1868 opozoril v »Triglavu«, da se Pellicova omemba nanaša na mestnega uradnika Köstla, ki je začel svojo uradniško službo v času francoske okupacije; Pellicovo navdušenje nad sprejemom na Slo- venskem pa bi bilo po Costi treba sprejeti s pridržki. Vsaj v Ljubljani naj bi ljubeznivi sprejem ne bil namenjen italijanskim zapor- nikom, temveč novo imenovanemu škofu W0I- fu, ki je v istem času dopotoval iz Trsta.'* Med osebjem, ki je prihajalo v stik z jetniki, si je pridobil posebno naklonjenost zaprtih kaznilniški kurat Janez Cigler. Vrhovnik omenja, da so ga posamezniki obdarovali ob odpustu iz zapora. Canonici pa naj bi mu ob povratku domov poslal tudi dragoceno spo- minsko darilo s posvetilom.'^ Cigler naj bi se od italijanskih zapornikov navzel svobodomi- selnejših nazorov in nato domnevno — v po- govoru s policijskim zaupnikom — kritično govoril o postopkih avstrijske oblasti ali celo izrazil simpatije do francoskega in italijan- skega meščanskega gibanja. Oblasti mu poslej niso bile več naklonjene in in sam naj bi med znanci večkrat omenil stiah pred ovajanjem. Po odhodu z gradu leta 1832 je dobil službo župnika v Višnji gori, kjer je ostal vse do svoje smrti." O živem odmevu revolucionarnega nemira v Italiji v začetku dvajsetih let tako v Ljub- ljani kot v ožjem slovenskem prostoru pa ne- dvomno priča krožek »karbonarjev«, v ka- terem se je leta 1823 združil ožji krog ljub- 178 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Janez Cigler Ijanskih semeniščnikov. Med člani društva omenjajo slovenski literarni zgodovinarji Prešernove sošolce: Jurija Grabrijana, Lovra Stupico, Matevža Svetličiča, Simona Vovka, Janeza Finka, Jožefa Burger j a in Simona Vil- fana (po Kidričevem mnenju je spadal med karbonarje tudi leto starejši Ignac Holzap- fel).'* »Karbonarji« naj bi se v krožku vadili v slovenskem pisanju in govoru, širili med zaupniki (v rokopisu) slovenski časopis, prav verjetno pa naj bi med njimi krožila tudi Grabrijanova »Kranjska Slovenija«, ki po svo- je ilustrira njihovo preroditeljsko zavest.'^ Po Pogačnike vem mnenju je njihova naslonitev »na skrivno revolucionarno demokratično združenje v Italiji« kazala, da je šlo »najprej za simpatijo in nato za skromno prilagodi- tev«." Dejstvo, da so bili pripadniki in privr- ženci italijanskega gibanja zaprti prav na ljubljanskem gradu, naj bi problem po svoje aktualiziralo. Kot piše Kidrič, so se »karbo- narji« leta 1824 »že oprijeli misli, da izpreme- ne rokopisni časopis v tiskanega« in nalogo naj bi prevzel Holzapfel, ki je doštudiral po- leti leta 1824. Na njegovo pobudo naj bi se nato pridružila znani akciji za dovolitev ča- sopisa »Slavinje« tudi duhovnika Franc Ksa- ver Andrioli in koznilniški kurat Janez Cigler." Odmev revolucionarnih dogodkov v Italiji in epizoda z zaprtimi pripadniki in simpati- zerji revolucionarnega italijanskega meščan- stva v začetku dvajseth let 19. stoletja posta- jata tako zanimiv dogodek predmarčne slo- venske stvarnosti, podobno kot je zgodovina grajske kaznilnice v 19. stoletju pozornosti vredno poglavje še danes nenapisane, a vendar zelo razgibane zgodovine ljubljanskega gra- du.'s OPOMBE 1. Izjemi naj bi bili Vojvodina Parma pod »pa- ternalistično«, a zmerno vlado Marije Luise in Toscana, ki je tudi nadalje sledila svojo zmerno !>liberalno« tradicijo. Giulio Trevisani-Stefano Canzio: Compendio di Storia d'Italia, Volume II, Risorgimento italiano di Stefano Canzio (naprej Canzio ... ), Edizioni la Pietra Milano 1965, str. 143. — 2. L'Europe du XlXe siecle et l'idée de nationalités par Georges Weil, Bibliotheque de Synthese historique, L,évolution de l,humanité, dirigée par Henri Berr, Edition Albin Michel- Paris 1938, str 21—22; Silvio Pellico: Le mie pri- gioni, Introduzione, commento e appendice a cura di Giuseppe Moppurgo, Edizione scolastiche Mon- dadori, Verona 1969, str. 11. — 3. Les memories- de l'Europe, IV, L'Europe des Revolutions, Ro- bert Laffont-Paris 1972, str. 480. — 4. Rome, Na- ples et Florence par Stendhal, Nouvelle Edition, J. J. Pouvert-Paris 1955, str. 111—112. — 5. Aus Metternich's nachgelassenen Papieren, Hrsg. von dem Sohne des Staatskanzlers Fürsten Richard Metternich, 2. Theil, Frieden Aera 1816—1848, Erster Band, Wien 1881. V spomenici z naslovom »Profession de foi«, ki jo je 15. decembra 1820 poslal carju Aleksandru, piše Metternich med drugim tudi naslednje: »Nous n'avons point tou- ché encore, dans le present Memoire a Tun des instruments a la fois plus actifs et les plus dan- gereux dont se servent les révolutionnaires de tous les pays avec un succes qui aujourd'hui n'est plus contestable. Ce sont les sociétés secretes, puissance veritable, et d'autant plus dangereuse, qu'elle agit dans les ténebres, qu'elle ruine toutes les parties du corps social, et depose partout les germes d'une gangrene morale, qui ne tardera pas a se développer et a porter ses fruits ...« (str. 409 si). — 6. A. Jardin-A. J. Tudesq: La France des notables (1815—1848), Nouvelle histoire de la France Contemporaine 6, Edition du Seuil 1973, str. 66. — 7. Za razlike v gledanjih: Angelo Otto- lini: La Carboneria dalle origini ai primi tenta- tivi insurrezionali (1797—1817), Collezione storica del risorgimento italiano. Volume XVI, Serie I, Modena 1936; Jacques Godechot: Historie de ITtalie moderne (1770—1870), Le risorgimento, Hachette, Paris 1971; L'Éveil des Nationalités et ie mouvement liberal (1815—1848) par Felix Pon- teil, Peuples et Civilisations 15, Nouvelle edition, str. 125 si. — 8. Adolf v. Wiedemann-Warnhelm: Die Staatsgefangenen Italiener auf dem Kastell in Laibach (1822-24) — (Naprej: Wiedemann- Warnhelm ...), Mitteilungen des Institutes für oesterreichische Geschichtsforschung, Band XXXIV, Insbruck 1913, str. 236. Povzetek te raz- prave je leta 1913 prinesla tudi »Laibacher Zei- tung«: gl. »Laibacher Zeitung«, N. 173, 5. August 1913, str. 1637. — 9. Wiedemann-Warnhelm, cit. delo, str. 327. — 10. Prav tam, str. 329. — 11. AS, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 179 ! Arhiv SR Slovenije Gubernijski arhiv, Reg. VIII, fase. 16-5 (1524, 1821/22, št. 17040/1821 (tiskan letak z imeni obsojencev in sodbo sodišča v Be- netkah). Uradna priloga k »Laibacher Zeitung«, 15. Jänner 1822, str. 18—19. — 12. Canzio, nav. delo, str. 327—250. AS, Dež. preds. št. 777/1824 (tiskan letak z imeni obsojencev in sodbo sodišča v Milanu). — 13. Časopisi, po katerili so prevzeti članki, so običajno označeni le s kraticami: npr. »W. Z.«, »Oest. B.«, »Wdr.« ali »B. v. T.«, nekateri članki pa so tudi brez oznak. Poročila in novice, ki jih je prinašala »Laibacher Zeitung« o »ljub- ljanskem kongresu«, so bila seveda večkrat prev- zeta tudi direktno. Več o pisanju »Laibacher Zei- tung« o »ljubljanskem kongresu«: Vladimir Senk: Kongres Svete alianse v Ljubljani, Ljubljanska knjigarna (brez datuma), str. 37 in naprej. — 14. »Laibacher Zeitung«, N. 64, 18. August 1820, str. 268—270. — 35. »Laibacher Zeitung«, N. 90, 10. November 1820, str. 366—368. — 16. »Laibacher Zeitung«, N. 29, 9. April 1822, str. 120. — 17. »Lai- bacher Zeitung«, N. 60, 28. Juli 1820, str. 249. — IS. »Laibacher Zeitung«, N. 71, 5. September 1820, str. 297—300; za odmev demonstracije: Canzio, nav. delo, str. 202—203. — 19. »Laibacher Zei- tung«, N. 73, 12. September 1820, str. 245-47. — 20. AS, Dež preds. pohcijski akti, fase. 9 (1821-25), — 21. ZAL, (Zgodovinski arhiv Ljubljane) Ljubljana (LJ), Reg. II, Fase. 3 (1821), fol 127 do 178. — 22. AS, Gub. arhiv. Reg. VIII, fase 16-5 (1524), 1821/22, št. 15539/1821. — 23. Kopija tiska- nega letaka na istem mestu. — 24. Isto. — 25. Isto. »T 26. Prav tam, št. 3510, 6183, 5609, 7356, 8346, (vse 1822). Škofov imprimatur potrjuje, da je to »Apostolsko pismo iz Latinskiga na Slovensko svesto prestavljeno«, medtem ko se v nemškem dopisovanju v glavnem govori o »krainiche Sprache«, (ko gre za Kranjsko), »slavische Spra- che«, (ko gre za Koroško) ali »landes Sprache«. Bulo so prevedli v slovenščino v Ljubljani, ker v Celovcu oz. krški škofiji niso našli ustreznega prevajalca. — 27. Isto kot op. 23. — 28. Uradna priloga k »Laibacher Zeitung«, 15. Jänner 1822, str. 18—19. — 29. »Neprijazno lice stare Ljublja- ne: njene kaznilnice«, »Slovenec«, št. 281/1942, str. 2. — 30. »Laibacher Zeitung«, 30. Oktober 1868, št. 251, str. 1851-52. — 31. Konservatorski del idejnega projekta za ljubljanski grad (7), Za- vod za spomeniško varstvo Ljubljana (Biro za obnovo ljubljanskega gradu), brez datuma in oštevilčenja strani. Publikacija vsebuje mnoge za- nimive podatke o zgodovini grajskega poslopja. — 32. »Carniolia« III, N. 65, 11. December 1840, str. 257. — 33. Prav tam, str. 257-8. Da so jetniki pretežno prihajali s podeželja, je mogoče sklepati po dopisovanju; da so bili med njimi mnogi Slo- venci, pa je npr. poleg tega razvidno tudi iz ohranjenega seznama jetnikov iz leta 1824, kjer sledimo številna slovenska imena: ZAL LJ Reg. I, fase. 243 (1814-26), fol. 589-92. — 34. »lUyrisches Blatt«, 13. Oktober 1820, str. 165-66. — 35. ZAL LJ Reg. I, fase. 243. (1814-26), fol. 199 a. — 36. ZAL. LJ prav tam, fol. 346. — 37. »Carniolia« III, N. 66, 14. December 1840, str. 261-2. — 38. Leta 1817 so tako ljubljanski »kočarji poizkušali preprečiti^ sotovarišu Andreasu Strohbachu opravljanje druge preizkušnje za vodjo dela v kaznilniški kocarski delavnici in mu grozili, da če v kaznil- nici na gradu ne bo uspel pri preizkušnji, tudi v mestu ne bo dobil več dela. ZAL LJ Reg. I, fase. 243 (1814-26), fol. 273, 276, 280. Iz dopisovanja so razvidne tudi druge nemajhne težave, ki jih je imela uprava kaznilnice z organizacijo dela v kaznilniških delavnicah zaradi nasprotovanja mestnih obrtnikov. — 39. »Carniolia« III, N. 66, 14. December 1840, str. 262. — 40. Wiedemann- Warnhelm, nav. delo, str. 331. — 41. AS, Dež. preds. št. 194/1822. — 42. Prav tam, št. 141/1822. — 43. Prav tam, št. 242/1822. Epizodo omenja tudi Wiedemann-Warnhelm, ki je svojo razpravo na- pisal na podlagi dunajskih arhivov (policijski ar- hiv in arhiv notranjega ministrstva). Nav. delo, str. 332. — 44. AS. Dež. preds. št. 193/1823. — 45. Prav tam, št. 177/1822. — 46. Wiedemann-Warn- helm, nav. delo, str. 328—330. — 47. Dizionario biografico degli Italiani 18, (Istituto della enci- clopedia italiana), Roma 1975, str. 194-96. — 48. Atto Vanucci: I martiri della liberta italiana (1794—1848), Volume Primo, Milano 1887, str. 384—385. — 49. Wiedemann-Warnhelm, nav. delo, str. 333. — 50. AS, Dež. preds. št. 1689/1822. — 51. Prav tam. — 52. Prav tam. — 53. AS, Dež. preds. št. 75/1823, 113/1823. — 54. Wiedemann-Warn- helm, nav. delo, str. 335. — 55. AS, Dež. preds. št. 253/1822, 192/1823. — 56. Prav tam, št. 152/1823. — 57. Prav tam, št. 192/1823. — 58. Prav tam, št. 193/1823. — 59. Prav tam. — 60. Prav tam, št. 227/ 1822, 280/1822. — 61. Prav tam, št. 874/1822. — 62. Prav tam, št. 1555/1824, 1570/1824. — 63. Prav tam, št. 777/1824. — 64. Prav tam, št. 950/1824, 969/1824; AS, Dež. preds. policijski akti, fase. 9 (1821-25), št. 13/1824 (sporočilo o ravnanju z zaprtimi Itali- jani oblastem v Brnu). — 65. AS, Dež. preds. št. 950/1824. — 66. Prav tam, št. 1793/1824. — 67. Prav tam, št. 5/1825. — 68. Epizodo s Ciglerjem in posojanjem knjig italijanskim zapornikom je v literaturi prvi omenil Anton Slodnjak (Prešerno- vo življenje, Ljubljana 1964, str. 17). Gl. tudi: Dante 1265-1965, Studijska knjižnica v Kopru ob 700-letnici pesnikovega rojstva. Napisal in uredil Srečko Vilhar, Koper 1965, str. 16 in AS, Dež. preds. 53/1825. — 69. Wiedemann-Warnhelm, nav. delo, str. 333. — 70. Silvio Pellico, nav. delo, str. 173-74. — 71. »Triglav«, III, N. 48, 14. November 1868. — 72. Janez Cigler, slovesnki pisatelj. V spomin stoletnice njegovega rojstva spisal Ivan Vrhovnik, v Ljubljani 1892, str. 9—10. — 73. Ma- tjaž Kmecl, Ciglerjeva »Sreča v nesreči«, sprem- na beseda k: Janez Cigler »Sreča v nesreči«. Mla- dinska knjiga (zbirka Kondor, 141), Ljubljana 1974, str. 99. — 74. Prešern (1800—1838), Življenje pesnika in pesmi, spisal France Kidrič, Ljubljana 1938, str. 69. Jože Pogačnik, Zgodovina slovenske- ga slovstva 2, Založba Obzorja 1968, str. 85. — 75. Kidrič: Prešern, str. 69 in objava »Kranjske Slovenije« v Novicah XX, list 39, 24. septembra 1862. — 76. Pogačnik, nav. delo, str. 85. — 77. Kidrič: Prešern, str. 69. — 78. Grad je služil v 19. stoletju kot jetnišnica od 1815—1849 in nato od 1868 do potresa 1895. 180 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 OB SEDEMDESETLETNICI TIVOLSKE RESOLUCIJE FRANC ROZMAN Kadar pomislimo na tivolsko resolucijo, ta- koj pomislimo na odnos socialne demokracije do nacionalnega vprašanja. Reči je treba, da se v zadnjih letih zlasti v zahodnem svetu tej problematiki posveča precej časa in prostora.* Marksizem dolgo časa nacionalnemu vpraša- nju ni pripisoval posebnega pomena in tudi Marx in Engels tej problematiki nista posve- tile posebne pozornosti. Znane so njune ideje o slovanskih narodih v Avstriji, ki sta jih iz- rekla ob revoluciji 1848/49 in od njih v bistvu nista do svoje smrti odstopila. Nekako do pre- loma stoletja je nacionalno vprašanje še osta- jalo v idejnih okvirih obeh klasikov marksiz- ma, potem pa je prišlo do iskanj novih razlag in stališč. Šele abrupten razpad druge inter- nacionale ob izbruhu prve svetovne vojne je pomenil konec iluzije, da se mednarodna soli- darnost proletariata lahko uveljavi proti si- lam meščanskega nacionalizma. Leva socia- listka Roland-Holstova je leta 1915 zapisala, da je »sedanja svetovna vojna dokazala samo, da je mednarodna misel neskončno manj zako- reninjena v proletariatu, kot smo pa mislili pred desetimi leti«.^ Med teoretiki druge inter- nacionale je vsekakor treba omeniti tri, ki so marksistično teorijo o nacionalnem vprašanju razvijali naprej, to so Kari Kautsky, Karl Renner in Otto Bauer, vsi trije iz avstrijskega prostora in zadnja dva pomembna voditelja avstrijske socialne demokracije. Zanimivo in važno za nas je tudi zategadelj, ker so jih poznali in brali tudi naši socialni demokrati in iz njihovih idej prilagajali taktiko JSDS do nacionalnega vprašanja. Kautsky je v tradi- ciji nazorov Marxa in Engelsa ocenjeval na- stanek nacionalne države kot ireverzibilen proces in po njegovem mnenju bodo nacional- ne države zamenjale nadnacionalne enote. Vztrajal je pri mnenju, da je nacionalnost po- jav, povezan izključno z eksistenco kapitaliz- ma in zato nacionalnost samo posredno tangi- ra interese delavskega razreda.^ Iz drugačnih izhodišč sta izhajala Renner in Bauer, pri če- mer se je prvi bolj zadržal pri državno prav- nem pojmovanju naroda in je iskal rešitve za zaključen gospodarski prostor dvojne mo- narhije, medtem ko je Bauer po mnenju H. Mommsena skušal Rennerjeva stališča spra- viti v sklad z marksističnimi stališči.* Bauer- jevo knjigo »Die Nationalitätenfrage und die Sozialdemokratie« ima Mommsen za odločilno revizijo v marksistični teoriji naroda. Odločil- na razlika od Marxa je v tem, da je Bauer menil, da socializem ne bo odpravil narodov v korist kozmopolitičnih struktur, ampak se bo narod šele v socializmu lahko polno social- no in kulturno uveljavil. V nasprotju z Ren- nerjem pa je Bauer tudi poudarjal različnost nacionalnih kultur. Bauer j evo prepričanje, da bodoči razvoj ne bo šel v smeri nacionalnega poenotenja, temveč nacionalne diferenciacije, je historični razvoj potrdil. Tudi Viktor Adler je od 1907 zahteval re- vizijo brnskega programa in je podobno kot Renner predlagal za izhodiščno linijo načrt ustavnega odbora parlamenta v Kromerižu iz leta 1848, kar je Renner skušal dopolniti tudi s personalistično avtonomijo. Kmalu pa se je pokazalo, da se v imperialistični epohi nacio- nalna problematika ni dala več zajeziti le s konstitucionalnimi in demokratičnimi sred- stvi.5 Tudi na Slovenskem se je socialna demokra- cija morala hitro soočiti z nacionalnim vpra- šanjem, čeprav je vsaj na začetku mislila dru- gače in poudarjala le mednarodno solidarnost proletariata. Dejstvo je, da JSDS kljub zvene- čemu imenu svojega organizacijskega pod- ročja dela ni razširila nad dobršnim delom slovenskega etničnega ozemlja. Tako se nikoli ni postavilo vprašanje o organiziranju JSDS na Koroškem z izjemo agitacije ob volitvah, sicer pa je bila socialnodemokratska organi- zacija nemška. Precej podoben primer je bila Štajerska, kjer se je JSDS morala petnajst let boriti, da si je izborila celjsko okrožje, medtem ko je bil severnejši del organizacij- sko v rokah graške deželne organizacije. Aneksijska kriza, ki je v dobršni meri po- spešila špekulacije meščanskih političnih strank o bližnjem preustroju monarhije iz dualizma v trializem ali subdualizem, je tudi JSDS silila v bolj definirano stališče o bodoči viziji razvoja jugoslovanskih narodov v mo- narhiji. Misliti je bilo treba na skupno stališče s hrvatsko in novo ustanovljeno bosansko so- cialno demokratsko stranko. Tako se je izobli- koval predlog po sklicanju posebne konferen- ce jugoslovanskih socialnih demokratov, za kar sta dali idejo JSDS in hrvatska SDS, ne- odvisno od dunajskega vodstva stranke, kar je pomembno, saj je bilo takšnih samostojnih akcij malo. Dejstvo, da je od ideje do realiza- cije trajalo skoraj vse leto 1909, kaže, da stvar sploh ni bila enostavna in da je dunajsko vod- stvo imele številne pomisleke. Na sedmem zboru JSDS v Ljubljani od 31. januarja do 2. februarja 1909 je bilo sklenjeno, da se problemi in vprašanja, ki jih je izzvala aneksija, prediskutirajo na konferenci vseh KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 181 zainteresiranih socialno demokratskih strank in se zavzame skupno stališče.' V tem smislu je Etbin Kristan poslal dunajskemu vodstvu, konkretno strankinemu tajniku Ferdinandu Skaretu, 13. februarja 1909 pismo, v katerem pravi, da jugoslovanski sodrugi ne morejo enostavno ignorirati vseh problemov, ki so zdaj nastali in da te stvari ne zadevajo le ju- goslovanskih, ampak vse sodruge v Avstro- Ogrski ter sprašuje, če je dunajsko vodstvo principialno pripravljeno udeležiti se te kon- ference in kateri čas mu najbolj ustreza.' V drugem pismu čez mesec dni, točneje 15. mar- ca 1909, je Etbin Kristan sporočil, da so se vodstva JSDS in hrvatske SDS ter bosanske SDS domenila, da skličejo konferenco za ve- likonočne praznike. Predvideni sta bili dve točki dnevnega reda: Aneksija Bosne in Her- cegovine in njene posledice ter Kulturno in nacionalno vprašanje Jugoslovanov.^ Konfe- renca je bila nato večkrat preložena, preden se je končno 21. in 22. novembra 1909 ven- darle sestala v Ljubljani, čeprav so bili naj- prej predvideni Trst, Reka in Opatija. V začetku septembra 1909 je bil v Smichovu v Pragi zbor češke socialne demokracije, od katerega je JSDS pričakovala, da bo utrdil personalističen princip nacionalnega vpraša- nja. Ob tem je »Rdeči prapor« pisal: »Ako doseže osebnostno načelo v stranki splošno priznanje, bo to j ako važen korak. Po našem prepričanju je to sploh edina socialistična re- šitev narodnega vprašanja, dočim je avtono- mija na teritorialni podlagi le kompromis s tradicionalnimi domovinskimi nazori. Ce se spozna v osebnostnem principu rešitev prob- lema, se nam kaže, da ima današnja Avstro- Ogrska prav poseben pomen in poklic, na nje- nem ozemlju se ima izvršiti eksperiment, ki ima postati merodajen za narodno pravni raz- voj cele Evrope, morda celo zemlje. Pokazalo se bo pa tudi po strogem študiju tega prob- lema, da sploh ni rešitve nacionalnega vpra- šanja brez socializma, če se išče v resnici pra- vica in svoboda«" Ta pričakovanja se niso ure- sničila in velika večina čeških socialnih demo- kratov je bila za avtonomijo čeških dežel, ni se pa dokončno mogla odločiti, ali naj se to zgodi na teritorialnem ali personalnem prin- cipu. Predlagatelj resolucije, ki ni bila spre- jeta, je bil Bohumil Šmeral, ki je češke social- ne demokrate nato zastopal na ljubljanski konferenci. Čeprav ni mogoče reči da je v neposredni zvezi s pripravami na ljubljansko konferenco, je vendar treba omeniti ustanovitev štajerske deželne organizacije v okviru JSDS. Problem organizacijske razdelitve med graško deželno organizacijo in JSDS je bil odprt že več kot deset let, vse od 1897, ko se je avstrijska so- cialna demokracija razdelila na nacionalne stranke. Vendar pa se štajerska deželna orga- nizacija ni mogla sprijazniti z dejstvom, da v celjskem okrožju ne bi imela svojih in samo svojih organizacij, po drugi strani pa se vpra- šanje mariborskega okrožja s slovenske strani ni nikoli postavilo. Dunajsko strankino vod- stvo pa se o tem vprašanju vsaj javno ni niko- li opredelilo in tako je bil južni del Štajerske organizacijsko stalno pod vprašanjem. V za- savskih premogovnikih in v industrijskih ob- ratih okrog Celja se je JSDS vendar dovolj trdno zasidrala in končno je sklicala 28. mar- ca 1909 v Celju ustanovno konferenco štajer- ske deželne organizacije JSDS.** Tudi po tem se graška deželna organizacija še ni sprijaznila in šele od 1911 prenehajo na deželnih konfe- rencah štajerske nemške organizacije zahteve, da pripada celjsko okrožje njej. Po drugi strani se je taknat začel pojav ustanavljanja narodno delavskih organizacij, ki so imele največ odziva na nacionalno ogroženem ozem- lju in deželni predsednik Schwarz je tudi v tem pojavu pravilno videl strah JSDS, da bi izgubila nekaj svojega članstva in tudi to naj bi pospešilo ljubljansko konferenco.*- Tivolska resolucija, kakor je dobilo ime sta- lišče sprejeto na ljubljanski konferenci, je formulirana v marsičem nejasno in se je zato tudi različno interpretirala. Ce na kratko po- vzamemo: tivolska resolucija v programatič- nih točkah pravi, da: 1. avstroogrski Jugoslo- vani imajo za končni cilj svojega narodnopo- litičnega stremljenja popolno narodno zdru- žitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov. 2. Kot deli velikega enotnega naroda stremi- mo, da se konstituiramo kot enoten narod ne glede na vse umetno napravljene državno- pravne in politične pr egra je, želeči skupno nacionalno-avtonomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji narodov. 3. K temu končnemu cilju nas vodi le neumorno delo in boj na podlagi obstoječih realnih političnih razmer in naprav sedanje dualistične Avstro-Ogrske, boj za popolno demokratizacijo vseh narod- nih, državnih in političnih institucij.*^ Vsekakor bi bilo treba opraviti kritično so- očenje stališč Kristana in tudi Demetroviča p takratnimi študijami Bauer j a in Renner j a pa tudi Kautsky j a, da bi odstrli, koliko je v njej povsem novih gledanj in koliko sledijo glavnim teoretikom avstromarksizma. Ko pra- vi Enver Redžič,** da je tivolska resolucija politična zabloda in zgodovinska zgrešenost, le ne upošteva dovolj takratne politične situa- cije in položaja jugoslovanskih socialno demo- 182; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 kratskih strank v okviru avstrijske socialne demokracije, podobno kot ji je tudi neupra- vičeno pripisovati, da je trialistična, kot to počne Stoj an Kesič.** Etbin Kristan je že znat- no prej, na IX. zboru avstrijske socialno de- mokratske skupne stranke na Dunaju leta 1903 v debati o dualizmu, kjer se je stranka izjavila za odcepitev od Ogrske in se tako od- ločila za maloavstrijski koncept, v debati opo- zoril, da so Jugoslovani že tako preveč raz- deljeni in se mu zrahljan j e odnosa med Av- strijo in Ogrsko zdi za jugoslovanske socialiste še slabše. »Čeprav na prvi pogled ločitev ni videti zaželena, z višjega vidika ne preostane nič drugega kakor razdeliti to slučajno zlep- ljeno telo v njegove naravne dele, šele tedaj se bodo deli, ki spadajo skupaj, spet svobodno združili. Kajti menimo, da moderna Avstrija — morebiti to sploh ne bo Avstrija — lahko .nastane le, če se nemoderna, fiktivna Avstrija razruši.«*« Mnogo drugače tudi leta 1909 Kristan ni mislil in njegova vizija svobodnih narodov v bodočem socializmu je samo razpotje med ustaljenim mišljenjem, da bo socializem rešil nacionalno vprašanje v kozmopolitični skup- nosti ekonomsko, politično in kulturno svo- bodnih ljudi, in med novejšo koncepcijo, da tudi takrat narod ne bo izginil v socialističnem občestvu. Podobno je stališče drugega po- membnega tvorca tivolske resolucije .luraja Demetroviča, ki ga je podal v praški sociali- stični reviji »Akademie« in po katerem se v tivolski resoluciji zahteva za avstrijske Jugo- slovane narodna avtonomija po personalistič- nem principu. To pa bo mogoče uresničiti šele, ko se bo vsa Avstro-Ogrska spremenila v de- mokratično federacijo enakopravnih in svo- bodnih narodov. Istočasno pa naj bi potekal boj za proletarski socializem na gospodarskem področju,končna rešitev jugoslovanskega vprašanja pa bo dosežena v mednarodnem so- cializmu. Po Demetroviču se bo ta razvoj iz- vršil postopoma, v fazah.*' V svojem poročilu notranjemu ministru je kranjski deželni predsednik Scwarz povsem točno zapisal, da se socialna demokracija za- vzema za zedinjevanje Jugoslovanov na kul- turnem področju, čeprav po njegovem mne- nju megleno sestavljena resolucija dopušča tudi ustanovitev nove državne tvorbe na jugu monarhije.** Nekateri predstavniki so v svojih govorih posebej pledirali za solidarnost prole- tariata in proti pojavljanju šovinističnih idej, kar je zlasti moral občutiti Bohumil Smeral s svojimi izkušnjami ob smihovskem zboru češke socialne demokracije. Dimitrije Tucovic s sklepi konference sicer ni bil preveč zado- voljen, v jugoslovanski kulturni skupnosti pa je videl za Srbe iz kraljevine izhod iz blokade iz osamljenosti.'« Kot je iz spodaj objavljenih pisem razvidno, so socialni demokrati v mo- narhiji čutili potrebo formulirati svoje stali- šče pred sestankom vseh balkanskih socialnih demokratov. Taktična razhajanja in težavnost skupne politične akcije ali vsaj naravnanost so vidna tudi v pismu Etbina Kristana Ska- retu, kjer se zavzema za vodilno vlogo avstrij- skih socialnih demokratov pri reševanju bal- kanskega vprašanja.Najbrž niso bile finan- ce vzrok, da Kristan ni šel na balkansko kon- ferenco v Beograd. Vsekakor pa tivolska re- solucija razmišljanj o nacionalnem vprašanju v JSDS ni prekinila, ampak so jih politični dogodki do izbruha prve svetovne vojne še spodbudili. Kritična stališča v »Naših zapi- skih« in »Vedi«, ki so jih izražali zapiskarji, Cankar in Milan Lemež, so od meglenih, v daljnjo bodočnost uprtih iskanj, šla v smer samoodločbe naroda. OPOMBE 1. N. pr. G. Haupt, M. Lowy, C. Weill, Les marxistes et la question nationale 1848—1914, Paris, 1974; Sozialdemokratie zwischen Klasen- bewegung und Volkspartei, Frankfurt, 1974; H. Mommsen, Otto Bauer, Karl Renner und die sozialdemokratische Nationalitatätenpolitik in Österreich von 1905 bis 1914 v Studies in East European Social History, Leiden, 1977, str. 3—32; isti, Sozialismus und Nation v Soziale Bewe- gung und politische Verfassung. Beiträge zur Ge- schichte der modernen Welt, Conze Festschrift, Stuttgart, 1976, str. 653—676; isti. Nationalitäten- frage und Arbeiterbewegung v Studien zu Jako- binismus und Sozialismus, Berlin, Bonn, Bad Godesberg, 1974, str. 189—218. — 2. Cit. po G. Haupt, Der Kongress fand nicht statt, Wien, Frankfurt, Zürich, 1967, str. 172. — 3. Mommsen, Sozialismus und Nation, str. 674. — 4. Prav tam, str. 672 ss. — 5. Mommsen, O. Bauer, K. Renner .. str. 15. — 6. Zgodovinski arhiv KPJ, torn 5, Beograd, 1951, str. 171. — 7. Allgemeines Ver- waltungsarchiv Wien, (AVA), SD Parteistellen, Karton 106. — 8. Prav tam. — 9. Rdeči prapor, št. 90, 28. 8. 1909. — 10. Mommsen, O. Bauer, K. Renner ... str. 29. — 11. Rdeči prapor, št. 24, 24. 3. 1909. — 12. AVA, Fond ministrstva za notranje zadeve Mdl Pr. N. 13359/MI, ( za opozorilo se za- hvaljujem prof. dr. J. Pleterskemu.) — 13. Zgo- dovinski arhiv, V, str. 202. — 14. Enver Redžič, Austromarksizam i jugoslovensko pitanje, Sara- jevo, 1977, str. 210—216. — 15 Stojan Kesič, Od- nosi izmed ju radničkih pokreta u jugoslovenskim zemljama do 1914 godine, Beograd, 1976, str. 286 do 288. — 16. Zgodovinski arhiv. V, str. 116. — 17. Juraj Demetrovič, Problem Jihoslovanstva a socialni demokracie, Akademie, 14, 1910, št. 4, str. 145—149. (Za opozorilo se zahvaljujem prof. dr. J. Pleterskemu). — 18. Gl. op. 12. — 19. Zgo- dovinski arhiv. V, str. 192—193. — 20. Gl. op. 7. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 183 i PRILOGE V Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja, XIII, 1973, str. 239—243 sem podpisani objavil tri pisma o tivolski resoluciji. Med tem časom je postal dostopen arhiv socialistične stranke Av- strije, ki se hrani v Splošnem upravnem arhivu (Allgemeines Verwaltungsarchiv) na Dunaju in je v njem najti tudi precej materiala o delav- skem gibanju na Slovenskem. Tako sem našel tudi pričujoča pisma, ki dodatno osvetljujejo ljubljansko konferenco novembra 1909. Tri od teh pisem je pisal Etbin Kristan dunajskemu stran- kinemu vodstvu, v strankin arhiv pa jih je uvr- stil njen takratni tajnik Ferdinand Skaret. Zad- nje pismo je bolj osebno in ga je Etbin Kristan pisal Skaretu kot prijatelju. Uvrstil sem ga pa zato, ker so v njem Kristanovi pogledi na sklic balkanske konference. Vsa pisma so pisana z ro- ko in so objavljena z vsemi originalnimi okraj- šavami in tudi nekaterimi nedoslednostmi, kot npr. Hercegovina in Herzegovina. Hranijo se v fondu SD Parteistellen, Karton 106. Pismo Etbina Kristana Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane, 13. 2. 1909. Werte Genossen! Der VII. südslavische sozialdemokratische Parteitag, Welcher am 31. 1., 1. 2. u. 2. 2. 1. J. Laibach tagte, beschäftigte sich auch mit der poMtischen Lage und mit den Fragen, welche durch die Annexion von Bosnien und Hercegovina ausgelöst wurden. Die südslavischen Genossen können all die Probleme, welche von den bür- gerlichen Parteien erörtert, poussiert und bekämpf werden, die Pläne der Regierun- gen, die Kriegshetzen u. s. w. nicht einfach ignorieren. Sie bedürfen aber, um erfolgreich Stellung nehmen zu können, vor allem einer gegenseitigen Verständigung, was ohne weiteres verständlich wird, wenn man in Betracht zieht, daß z. B., die eben erst koinstituirte soc. dem. Partei von Bosnien und Hercegovina eine Resolution annahm, welche »die Autonomie von B. u. H. im Verbände der autonomen österreichischen Kronländer« fordert. Wir haben also hier die Brünner, dort die Sarajevoer Resolution. Der Parteitag hat nun durch einen Beschluß unsere Parteiexekutive beauftragt, alles aufzubieten, damit eine Konferenz der tangierten sozialdemokratischen Partien stattfinden und die Leitung der Partei in Kroatien-Slavonien wendet sich an uns mit dem Ersuchen die Abhaltung einer solchen Konferenz nach Möglichkeit zu beschleunigen. Wir sind nun der Ansicht, daß diese Angelegenheiten nicht nur die südslavischen, sondern alle Genossen in Österreich-Ungarn interessieren und laden Sie daher im Sinne unseres Parteitags- beschlüsses höfflichst ein, uns mitzuteilen, ob Sie prinzipiell am einer solchen Kon- ferenz teilnehmen möcliten und welcher Zeitpunkt Ihnen im bejahenden Falle als der geeigneteste erschiene. Als entsprechende Konferenzorte wurden Fiume, Abbaz- zia, Triest vorgeschlagen. Diese Einladung richten wir auch an die übrigen Brü- derpartoien von Österreich-Ungarn (inkl. Bosnien) und Serbien. Mit. soz. dem. Grüße Etbin Kristan II Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 15. 3. 1909. Werte Genossen! Wie wir Ihnen schon berichteten, wurde unserer Parteiexekutive der Auftrag zuteil, eine Konferenz aller südslavischen und sonstigen an der Angelegenheit der Annexion von Bosnien interessierten Parteien anzubahnen. Nach dem wir die Zustimmung der Genossen au.s Kroatien u. Bosnien erhalten haben, beruft unsere Exekutive für die beiden O.sterfeiertage eine Konferenz nach Laibach ein und proponiert folgende Tagesordnung; 1. Die Annexion von Bosnien — Herzegovina und deren Folgen. 2. Die kulturelle und nationale Frage der Südslaven. Wir geben uns der sicherer Erwartung hin, daß Sie diese allgemeine Interessen berührende Konferenz entsprechend beschicken werden und bitten Sie, uns sobald als 184 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 möglich Ihre Delegierten bekan-it zu geben, damit wir ihnen die Einladungen zusen- den können. Mit soz. dem. Gruss im Auftrage der südsl. soz. dem. Parteiexekutive Btbin Kristan III Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 6. 8. 1909. Werte Genossen! Nachdem die kroatischen Genossen schon wiederholt die Einberufung der süd- slavischen sozialdemokratischen Konforenz urgieren, deren Dringlichkeit auch auf dem bosnischen Parteitag betont wurde, bitten wir Sie höflichst, uns Ihre Ansicht bezüglich des Datums der Einberufung mitzuteilen. Für uns 1st die Sache wichtig denn wir können nicht die Blinden und Tauben mimen angesichts eines Problems, welches bei uns täglich zur Diskussion steht. Auch geht es nicht, daß wir stets in Gefahr sind, als Sozialdemokraten miteinender in Widersprüche zu geraten. Dann kann aber nur durch eine Konferenz vorgebeugt werden, in welcher wir uns über die Sache aussprechen und zu einer gemeinsamen Formel gelangen. Die Konferenz kann auf keinen Fall mehr auf die lange Bank geschoben werden (podčrtal Skaret op. F. R.) Wdr können es begreifen, daß den übrigen Genossen die Angelegenheit ncht so dringlich erscheint, wie der südslavischen, die direkt tangiert sind. Aber wir müssen zu dieser Konferenz, gelangen und wenn Sie uns für die Einberufung keinen Vorschlag machen können, daß müßten wir Sie im Einvernehmen mit den davon zunächst berülirten Bruderparteien anberäumen. Wie wir Ihnen schon mit- geteilt haben, soll die Konferenz vor allem einen informativen Charakter haben. Für die österreichisch-ungarischen Südslaven ist eine baldige Veranstaltung der Konferenz umso wichtiger, als von den serbischen und bulgarischen Genossen eine Balkankonferenz (podčrtal Skaret op. F. R.) geplant u. wahrscheinlich in naher Zeit auch einberufen werden wird. Im Auftrage der Exekutive der südslavischen soz. dem. Partei Etbin Kristan Ivan Mlinar IV Etbin Kristan Ferdinandu Skaretu iz Ljubljane 21. 12. 1909. Lieber Freund! Die Balkankonferenz in Belgrad soll soweit ich unterichtet bin nicht nur ein Kartell der sozialdemokratischen Parteien der Balkanländer bezwecken, sondern sich in ersten Reihen mit politischen Fragen befassen — ich glaube für einen Bal- kanbund Propaganda machen. Ich muß gestehen, daß ich nicht ganz ohne Sorgen bin und würde die Anwesenheit österreichischer Delegierter durchaus für wünschens- wert halten. Ich wäre selbst sehr gern nach Belgrad gefahren, welil mir sehr daran gelegen wäre, daß in der südslavischen Frage wir, österreichischen Sozialdemokra- ten die Führung, behielten. Leidet" erlauben mir meine Verhältnisse die Reise nicht, denn die Arbeiter Zeitung teilte mir auf eine Anfrage mit, daß sie nur einen Bericht nach dem gewöhnlichen Satze akzeptieren könnte und damit lassen sich die Kosten einer solchen Reise nicht decken. Da ich nun nicht dort sein kann, würde ich es doppelt begrüssen, wenn Ihr einen Vertreter entsenden würde, der bei eventuell aufstehenden heicklen Momenten vermitteln und bei den zu erwartenden Beschlüsse auch für die entsprechende Betonung internationaler proletarischer Solidarität Sorge tragen würde. Aus Kroatien wurde mir zugeteilt, daß Gen. Juraj Demetrovič aus Agram und Abg. Korač aus Sid nach Belgrad fahren. Von Sarajevo habe ich noch keine Mitteilung. Wahrscheinlich ist auch eine De- legierung der ungarischen Serben. Von Berlin habe ich nichts erhalten. Nehme dies freundlichst zur Kenntnis mit meinen besten Wünschen zum Jahres- wechsel und herzlichen Gruß von Deinen Etbin Kristan KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 185 ZGODOVINA UCNIH NACRTOV IN PROGRAMOV ŠOL ZA GLUHE NA SLOVENSKEM BOGO JAKOPIČ Prvo omembo, ki bi prišla v poštev za ob- ravnavo o izobrazbi kadna za pouk slušno in govorno prizadetih otrok, zasledimo v letu 1846, ko je licejski učitelj Anton Jarc sporočil guberniju, da je vodil tudi kurz surdopeda- gogike na ljubljanskem liceju*. Podrobneje je tedaj obravnavan le seznam učiteljev, ki so po- slušali ta kurz, ni pa omenjeno, kakšna me- todična navodila so dobili za pouk svojih glu- hih učencev, niti kateri predmeti naj bi se iz- jemno poučevali pri gluhih. Kaže, da so se slušatelji tega kurza usposobili pretežno le za normalno razvite otroke z navodili, ki so jih dobili tudi za učenje gluhih otrok. To pač ni čudno, če pomislimo, kako počasi je prodirala pedagoška znanost na naše ozemlje, posebno pa v glave vodilnih mož, ki so bili odgovorni za njen razvoj. Zanimanje za pedagoško vedo naj bi se na Slovenskem poživilo z dvornim dekretom 2. avg. 1777, ki predvideva, da se morajo učitelji že na nižjih gimnazijah se- znaniti s Felbingerjevo metodično knjigo, vendar je ostal ta dekret na Slovenskem ve- činoma brez odziva. V začetku 19. stoletja se začno ustanavljati tudi na Slovenskem peda- goške stolice. Pedagogika je doživela stopnjo fakultativnega predmeta najprej kot katehe- tika, ki se je predavala na teoloških fakulte- tah študentom 4. letnikov po profesorjih pa- storalne in moralne teologije. Drugače je bilo z novim učnim načrtom leta 1805 in revidi- ranim učnim načrtom leta 1824, ko je sodila pedagogika na nekoliko boljše mesto pred- metrov, navajajoč, da jo morajo duhovniki in vzgojitelji poslušati ter opraviti izpit iz nje. Načrt je bil razširjen 15. dec. 1808, ko se je razširila obveznost še na slušatelje filozofije v vzgojni zavodih (konviktih). O vzgoji kandi- datov za specialne šole ni bilo govora. Vendar je naša širša domovina Slovenija v tem času imela posebno srečo, da je na Goriškem živel mož, ki je še pred letom 1840 mislil vneto in zavzeto na izobrazbo gluhe mladine, in čigar položaj in vpliv sta pripomogla svoje, da se je vprašanje šolanja gluhih pri nas postavilo v ospredje. Prisluhnimo, kaj nam ta mož, Va- lentin Stanič, pravi sam o svojem delu v zvezi z ustanovitvijo goriške gluhonemnice, ki je bi- la prva tovrstna ustanova na slovenskem ozemlju.2 »Bilo je meseca avgusta 1836, ko je slov. deželna vlada neke knjige imenovane Versinnlichte Denk- und Sprachlehre (napisal Hermann Czeh) poslala konzistoriju z nalo- go, da poskuša dobiti nekaj zmožnejših mlajših duhovnikov, ki bi bili voljni lotiti se pouče- vanja gluhonemih. Citai sem predgovor v omenjeni knjigi in proti njegovemu koncu je ubogih sirot usmiljeni oče vžgal v mojih prsih ogenj, ki me je pretresel in kateri, ako Bog da, bode stoprv z mojim življenjem v meni ugas- nil. Govoril sem glede omenjenih mladih du- hovnikov z nekim profesorjem bogoslovja. Le malo se jih je oglasilo. Zato je bilo treba vse dekanate goriške nadškofije o tej zadevi opom- niti ter jim več v tem času nakupljenih izti- sov omenjene knjige priporočiti, da bi jo du- hovni brali.« (Toda trud za to je bil skromen.) Stanič nadaljuje: »Vendar je posijalo po gr- dem vremenu tudi sonce, ko mi je kmalu nato omenjeni profesor povedal, da se preprost uči- telj v spodnjih razredih tukajšnje normalke (g. Anton Pagon), dasiravno ne pozna Czehove knjige, uže dalj časa prav srečno ukvarja s podučevanjem gluhonemih. Ob koncu 1. 1837 je biLa izkušnja, pri kateri je bilo navzočih več odličnih gospodov, ki so poslušali, kakšna radost je sevala z obrazov glušcev, ko so se trudili z besedami izgovoriti to, kar bi radi povedali. In naslednjo pomlad 1. 1838, ko so spet romale okrožnice konzistoriju in v Kana- lu je v tem času g. Valentin Toman 3 gluhe dečke podučevati začel, je bila tudi 1. 1838 spet skušnja, ki je lepo uspela. Zdaj je bil že skraj- ni čas, da bi se v Gorici osnovala redna šola za gluhoneme.« — Toliko o posameznih posku- sih dela z gluhimi otroki do ustanovitve gori- ške gluhonemnice v letu 1840 (o ustanovitvi sami je več govora v zgodovini gluhonemnice v Gorici). Seveda pa nam je vsaj delno ohra- njeno v pismih Valentina Staniča (1774 do 1847) oziroma v njegovih potopisih o tem, ka- ko se je le-ta sporazumeval z gluhimi. Zelo rad je gradil na nazornosti in je pozornost gluhih spodbujal ne z zvokom, ampak s po- kom iz pištole, ker je domneval, da pok gluhi bolje slišijo. Takole pravi sam Stanič o tem: »Iz izkušnje sem namreč spoznal, da razume- jo gluhonemi najlažje zvok bobna, groma, pu- ške in še basa pri orgijah. Te vrste zvoki vpli- vajo s svojimi posebnimi zvočnimi tresljaji na strnjene slušne organe ali pa na druga čutila gluhonemih, ki so bolj dovzetna kot pri dru- gih ljudeh. Toliko je gotovo, da je sicer vsako še tako krepko klicanje ali žvižganje pri glu- honemih brezpredmetno. Zato je streljanje edino sredstvo, če je treba raztresene gluho- neme sklicati.« — Tako Stanič. Več o pred- metniku in pouku gluhonemih otrok na go- riški gluhonemnici bo mogoče zaslediti pri obravnavi dela in metod ter predmetnika na 186 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gluhonemnici v Gorici, kot jo opisuje pisec knjige Gluhonemi (Gorica 1894) Anton Ru- dež.3 Ni ostalo brez vpliva celotno pedagoško gle- danje po milanskem kongresu leta 1880, ko se je začela v šole uvajati namesto kretalne gla- sovna govorna metoda. Najprej je mednarod- ni sestanek učiteljev gluhih v Parizu leta 1878, kasneje pa v Milanu leta 1880 potrdil oralno metodo kot osnovo pri pouku gluhonemih. Prvo, omembe vredno delo, ki bi se pri nas že določneje lotevalo problematike učnega načrta za gluhe učence, je Koprivnikova knjižica »Gluhonemec in nje obrazovanje« iz leta 1888 (izšla v Mariboru).Knjižica je izšla kot ponatis člankov iz Popotnika. Koprivnik kot šolan pnaktik se je lotil v tej smeri dela z vso vnemo, čeprav je bil deležen tudi ostre kritike, a je brez bojazni zagovarjal svoja, za tisti čas dokaj napredna načela. Njegov predmetnik in učni načrt poudarja- ta izročila, ki so bila tedaj v pedagoški smeri že dokaj močno zastopana (npr. vzgoja doma v predšolskih letih, glede na razum in nrav- nost). Pri učni tvarini in učnem načrtu najprej citira Rösslerja, ki pravi o pouku: Jasno je, da bo gluhonememu otroku težje, ne da se pouk slišečim prikrajša in brez posebnih za- htev do učitelja; vzporedno s slišečimi pa se bo z uspehom udeleževal pouka pisanja, ri- sanja, v početnem računanju in deloma tudi v nazornem pouku, in sicer pri vsakem uči- telju.« Nato pa po Hillu, ki ga. Koprivnik zelo ceni, označi učno tvarino: a) gluho ven otrok naj se privadi v ljudski šoli šolskemu redu in strahu; b) vadi naj se v mehaničnem pisanju; c) nauči naj se risati priprostih zriskov in likov; d) seznani naj se s števili do 10 in dalje in s številkami v tem številnem krogu; e) nauči naj se ;pisati imena predmetov, lastnosti in dejanj; f) vežba naj se mu glas s tem, da se mu iz- vabljajo posamezni glasi. Prvi Koprivnikovi poskusi urediti siroma- ščino v predmetnikih pri poduku gluhih je gotovo v zvezi s poskusi, ki so jih skušali dati šolski zakoni tega obdobja. Avstrijski državni osnovnošolski zakon od 14. maja 1869 je predvideval, da so tudi »ne- polnočutni otroci« šolski obvezniki in še na- tančneje to precizira čl. 59/2 s tem, naj pokra- jinske uprave izdajo posebne ukrepe v po- gledu osnovanja posebnih pokrajinskih šol in domov za nepolnočutne otroke.' Šolski svet za Kranjsko pa je z ukazom 21. januarja 1881 določil, da se učiteljiščniki IV. letnika ljubljanske učiteljske šole pri pouku uče dela z gluhimi in slepimi. Z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in pouk št. 6464 z dne 6. julija 1881 je bilo predvideno tudi »ob- vezno šolanje defektnih otrok«. Šolska uprava je izdala 2. maja 1883 šolsko novelo št. 53, po kateri so tudi defektni otroci dolžni obisko- vati šolo. Zal, pa je zakon o vzgojnih in učnih zavodih propadel na VII. seji kranjskega de- želnega sveta z dne 29. oktobra 1889. Kranjski pokrajinski šolski svet je leta 1889 opravil tudi popis gluhonemih na Kranjskem in ugo- tovil, da jih je 128, ki bi jim bilo potrebno šolanje. V dokumentaciji, ki obravnava žen- sko gluho mladino na šoli v Šmihelu pri No- vem mestu (od 1. 1886 do 1904),* zasledimo poudarek na praktični smeri te šole, četudi je šmihelski učni načrt dal poseben poudarek ženskim ročnim delom in kot samostanski šoli — verouku. Šolanje je v tem zavodu trajalo 6 let. Šola je delovala 5 dni v tednu. Četrtek je bil prost dan. Vsak dan je bilo 5 ur pouka, tedensko torej 25 ur. Šolsko leto je trajalo 40 tednov. Ni pa nam ohranjen načrt in pro- gram šole. Organizacija pouka je bila podobno urejena kot na goriškem zavodu (osnovanem 22. aprila 1840). V šmihelski šoli so učili na- slednje predmete: artikulacijo »glasoslovja«, izgovarjavo z branjem in pisanjem, verouk, računstvo, zgodovino, zemljepis, spoznavanje narave, lepopis tj. »kaligrafijo«, risanje, ročno delo in gospodinjstvo, v katerega je bilo zaje- to pranje, šivanje, likanje ter čiščenje in ure- jevanje doma. Zadnjemu predmetu so, kot ka- že, posvečali največ pozornosti, ker so se gluhe deklice pripravljale za gospodinje, hišne po- močnice in delavke. Predmete so učile le re- dovnice. Artikulacijo so vodili po oralno — glasovni metodi, kar je bilo za tisti čas zelo so- dobno, saj so takrat še po mnogih šolah učili po gestikulacijski metodi in po metodi na- pisovanja. V rabi je bil čist slovenski jezik in ne nemški, kot se je to prakticiralo v Grazu, Linzu in na Dunaju, ali pa italijanski, ki je bil v rabi v Gorici. V 3. razredu je bila že obravnavana slov- nica, v višjih razredih pa že sestavki iz običaj- nih učbenikov za učenje jezika v osnovni šoli pretežno čitanka. Vendar so bili sestavki še obdelani na skrajno verbalističen način: z me- todo vprašanja in odgovora. Od 6. razreda da- lje so vadili pisanje raznih vsebin: vabila, za- hvale, pisma prijateljici, prošnje, izpopolnje- vanje raznih tiskovin, telegramov, priznanic, pisanje raznih čestitk in voščil za praznike Tudi zemljepisno znanje je bilo zelo skromno: bližnja in širša okolica Šmihela, kranjska in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 187 evropska mesta, gore, morja, reke, države. Pri pouku zgodovine so poudarjali zgodovino vla- darske hi.še (Habsburžanov). Spoznavanje na- rave je bilo pretežno osredotočeno na letne čase, domače živali, žitarice, dele telesa, dan, ura, leto, zrak. Pri računstvu so se nekoliko bolj poglobili, kar kaže precejšnja sistema- tika in natančnost pri računstvu. Ne samo, da so prešli vse štiri računske operacije, ampak so računali tudi precej na pamet in to prak- tično vadili v nalogah. Pisanja so se učili prav tako le 4 leta. Uporabljali so risanke s pikami, številko O in 1, pa tudi bloke. Risali so Orna- mente, geometrijske slike, črke, največ pa elemente, ki so rabljeni za ročno delo: križni obod, monogrami, križni vez itd. Šele v višjih razredih je prehod na umetniško risanje, a ne po naravi, temveč na kopiranje z danih risb nemško grafiko, razglednice. Religioznemu pouku je bila posvečena v tej šoli velika pozornost. Ta pouk je bil, kot kaže učni načrt, zelo podroben. Uporabljala sta se dva priročnika, ki sta bila tedaj v rabi na red- nih šolah: zgodovina sv. pisma in krščanski nauk. Tak poudarek na tem predmetu na šoli, ki so jo vodile redovnice, je docela razum- ljiv, a temu je prispeval svoj delež tudi duh časa, ki je vladal v avstrijskih šolah. Šola za gluhoneme deklice v Smihelu je od- igrala dominantno vlogo v svojem času. To je bila prva taka šola na Kranjskem in prva tovrstna šola v naši državi, ki je uvedla gla- sovno govorno metodo v času, ko so v mnogih privatnih šolah še poučevali po znakovni me- todi in je tako vrsto gluhih žena pripravila za življenje. V novembru leta 1894 je izšla znana knjiga A. Rudeža: »Gluhonemi« v Gorici. V tej knji- gi se avtor, star praktik v delu, od str. 219 do 329 loteva analitičnega prikaza učne snovi za gluhe, kjer upošteva naslednje predmete, ki naj bi se jih učili gluhi otroci: 1. govor, 2. branje, 3. pisanje (tudi lepopisje), 4. risanje, 5. verstvo, 6. računstvo. Iz te knjige lahko spoznamo, da je kot nekak učni načrt goriške gluhonemnice določil kon- zistorij, da naj se »pouče gluhonemi v spozna- nju samega sebe in v dolžnostih, ki jih vežejo kot kristjane in državljane, ter da se uče go- vora in pa kakega rokodelstva za svojo pri- hodnost«. Gluhonemi obojega spola so se poučevali v 4 razredih v slovenskem in italijanskem jezi- ku. Gas vzgoje in izobrazbe je trajal 6 let, pa tudi 8 let, če se je kdo še želel izpopolniti. Učili so se po Czehovi metodi, ki je bila kre- talna, le boljši učenci so izgovarjali besede. Poleg šolskih predmetov so učili tudi ročno celo ter razne rokodelske veščine. Pouk je tra- jal razen četrtka po 5 rednih in 2 ponavljalni uri na dan. "V četrtek od 8. do II. ure je bila tedenska preizkušnja, katere so se udeleževali tudi učiteljski pripravniki in bogoslovci. Dve uri v tednu so podučevali, kako učimo gluho- neme. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih so gluhonemim razlagali evangelij pa tudi krš- čanski nauk ter vodili krščansko šolo za od- rasle gluhe. Tako do leta 1856, ko je vodstvo zavoda prevzel Andrej Pavletič; ta je vodil dolgotrajne borbe z učiteljstvom, ki je zago- varjalo kretalno metodo. Vendar je A. Pavle- tič v tem boju zmagal. Nekako od leta 1885 dalje je tudi v goriškem zavodu zagospodo- vala čista govorna metoda, ko je poprej us- posobil s tečajem nekaj učiteljskega kadra, ki je bil kos delu z govorno metodo. Upošteval je pri tem Hillovo metodo dela. Za tiste čase napredno je uvedel tudi šolanje gluhih deč- kov in deklic skupaj v razredu. Pod Pavleti- čem je postala gluhonemnica tudi državni za- vod in tako se je stanje izboljšalo. Ce neko- liko bolj kritično pregledamo delo goriškega zavoda, vidimo, da je bilo delo v tem zavodu dokaj težko, saj je bilo tedaj še veliko število takih učiteljev, ki jim je bilo delo z gluho mladino precejšnja novost: bila pa je zelo usodna napaka to, da so bili usmerjeni bolj v eno smer, ki jim je narekovala Czehova knji- ga. Zanemarili so govor in kot komunikacij- sko sredstvo med glušci osvojili kretnjo, ki so se je zelo trmasto oklepali še po Pavletičevem nastopu prenekateri stari učitelji. Upošteva- nja vreden je program profesionalne orien- tacije gluhih učencev, ki so jo dokaj posrečeno in skrbno izvajali. V določeni dobi so poleg učenja kmetijstva posamezni mojstri prišli tudi v zavod in za določen honorar učili učen- ce rokodelstva. Tako imamo na primer leta 1856 izpričano, da se je izučilo 5 krojačev, 7 čevljarjev, 6 mizarjev, 4 ključavničarji, 2 so- dar j a, I tiskar, I kamnosek, I barvar, I kle- par, 1 pločevinar; skupaj 30 izučenih rokodel- cev, ki so imeli tudi že svoj zaslužek. Seveda pa o kaki predšolski rani vzgoji gluhega otroka tukaj v 19. stoletju še ni bilo govora. Leta 1900 je bila ustanovljena gluhonemni- ca v Ljubljani, ki je v neki meri nadaljevala tradicije šmihelske šole, a je dosledno uvedla koedukacijo dečkov in deklic, kot je to izved- la že nekaj let prej goriška gluhonemnica. 188 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Med znamenitosti tega obdobja moremo gotovo šteti »Lehrplan und methodische In- struktionen für die Taubstummen-schulen /Anstalten Ungarns,'« ki je izšel v Budimpešti leta 1901, in ki je vsaj delno vplival na formi- ranje učno-vzgojnega dela tudi pri nas. Zani- mivo je, da ta načrt določa pod Articulations- Unterricht in Sprech-Unterricht od 20 ur v I. razredu do 40 ur v VIII. nazredu, kar so vsaj delno prevzeli v tem času tudi naši zavodi, še celo učni načrt iz leta 1931, ki pa je seveda večino predmetnih snovi podredil govoru ozi- roma jeziku. Iz zapiskov v Prvem letnem poročilu* bere- mo v organizacijskem statutu, da se gluhone- mi obojega spola nravstveno versko vzgajajo in poučujejo, da se pripravljajo za različne obrti in da se ljudskošolsk-m kandidatom ozi- roma ljudskošolskim in meščanskim učiteljem da priložnost, prisvojiti si znanje specialne metode o pouku gluhonemih. V poglavju o gojencih beremo že dokaj zdi- ferencirane pogoje o sprejemu gojenca na ljubljansko gluhonemnico. Pogoji so: a) gluhonemost ali tolika naglušnost, da se glasovni govor ne more priučiti naravnim potom, to je po posluhu; b) izpolnjeno sedmo in ne prekoračeno dvanajsto leto c) zmožnost za pouk, ki se dokaže pri po- sebnem, v ta namen na zavodu napravljenem izpitu in d) zadostni telesni razvoj. Sprejeti se ne smejo bebci, slepci, epileptiki in otroci z nalezljivimi boleznimi ali s hudimi telesnimi napakami; tudi se ne smejo spreje- mati otroci, ki bi se zaradi slabo razvitih go- voril ne mogli naučiti glasovnega govora ka- kor tudi oni z refrakcijskimi anomalijami ali taki, ki močijo posteljo. O sprejetju določa deželna vlada po predlogu izpraševalne komi- sije, v kateri so hišni zdravnik, ravnatelj in razrednik. Učna doba traja praviloma osem let. Po- daljšanje ali krajšanje taiste si pridržuje de- želna vlada. Učni predmeti so: 1. verouk, 2. jezikovni pouk, in sicer: a) artikulacijo, vaje v govorjenju in odgle- dovanju, b) nazorni pouk, c) jezikovne oblike, d) spis je, e) branje, f) proste govorne vaje in pravopis; 3. računstvo v zvezi z geometričnim obli- kovanjem; 4. tisto, kar je gojencem najumljivejše in najpotrebnejše iz prirodoznanstva, zemljepi- sa in zgodovine s posebnim ozirom na dom in domovino; 5. lepopisje; 6. risanje; 7. telovadba; 8. ženska in deška ročna dela; 9. obrtni pripravljalni pouk; 10. pouk v gospodarskih in kmetijskih de- lih in v vrtnarstvu. Učni načrt in število učnih ur za posamez- ne predmete v posameznih razredih določa de- želna vlada po predlogu učiteljske kon- ference. Število učencev v enem razredu naj ne presega 12. Poučuje se po glasovno-jezikovni metodi. Pismeno izražanje naj se goji vso učno dobo. Naravne kretnje se smejo uporabljati, ako imajo nazorno veljavo: 1. kot prvo sredstvo za sporazumljenje; 2. kot delno ponazorilo in razlagalno sred- stvo pri podajanju novih pojmov; 3. kot sredstvo pri izpraševanju gluhone- mih otrok glede na razumevanje priučenega govora; umetne (konvencionalne) kretnje naj se izključijo od pouka. Učni jezik je slovenski. Revni, za vzgojo sposobni gluhonemi otroci nemške narodnosti s Kranjskega, se pošilja- jo na račun ustanovnega zaklada drugam. V nadaljevanju je v Prvem letnem poroči- lu zelo natančno opredeljeno notranje življe- nje zavoda, kar v potankosti še ni bila zna- čilnost ureditve zavodov, nastalih v 19. sto- letju. Bistvenejših sprememb v šolstvu za gluho mladino po vsej verjetnosti ni bilo vse do prve svetovne vojne, ko se je v težjih materialnih in duhovnih razmerah znašlo več ali manj vse naše šolstvo. Delo v zavodu je bilo dokaj ote- ženo; tako se je v ljubljanskem zavodu šolalo med prvo svetovno vojno le 12 do 14 gojencev višjih razredov, vsi drugi gojenci so bili doma, ker je bilo v zavodu vojaštvo, kasneje tudi vojna bolnišnica. Po končani vojni je učiteljstvo skušalo vse- binsko preusmeriti pouk in ga prilagoditi no- vim razmeram ob nastanku predaprilske Ju- goslavije. Dolga je bila pot do »prečiščenega« novega učnega načrta; leta 1930 je novi šolski zakon, prvi za vso državo, dal temelj za uredi- tev šol za nezadostno razvite in defektne ot- roke. V nastanku zakonov v zvezi s special- nim šolstvom pravi defektolog Anton Skala v zborniku »Štirideset let gluhonemnice v Ljub- ljani«,« v članku »Nekaj misli ob štirideset- letnici« tole: »Poklican sem bil v ministrstvo prosvete, da organiziram to šolstvo v vsej dr- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 189 ! žavi. Tedaj sta bila zopet gluhonemnica v Ljubljani in njeni ravnatelj Grm tisto mesto, kamor sem se zatekel po nasvete in pomoč. Moral sem skrbeti za pravilnike in učne načr- te za gluhonemnice, zavode za slepe n pomož- ne šole, ki jih do tedaj še nismo imeli. Ravna- telj Grm in učiteljski zbor na gluhonemnici sta mi vedno rada pomagala in dobro svetova- la.« Tako je več kot verjetno, da je ljubljan- ska gluhonemnica izoblikovala nov učni načrt, ki je zagledal beli dan v letu 1931.1" prvi strani tega učnega načrta beremo naslov: »Pregled učnih predmetov« (predmetnik). Na osemrazredni gluhonemnici so tile predmeti s tem številom ur: I. r. Jezikovni pouk (po strokah) — iz vsak- danjega življenja, prirodopis, domoznanstvo- zemljepis, zgodovina, družboslovje, skupaj 20 ur; računstvo 4 ure, pisanje 2 uri, risanje 2 uri, del. pouk 2 uri, telesna vzgoja 2 uri; skupaj 32 ur. V prvem razredu ni veroučnih ur. Število učnih ur je v vseh 8 razredih fiks- no — 32 ur. V 7. in 8. razredu odpadeta 2 učni uri tedensko pisanja, pa ju pokrije verouk, ki je vse od vključno drugega pa do osmega raz- reda po 2 uri tedensko. Za ravnovesje je od 2. do 8. razreda tudi 2 uri tedensko manj je- zikovnega pouka po strokah — 16 ur teden- sko. V učnem načrtu zasledimo tudi opombo: Število učnih ur pa se sme brez škode znižati ali tudi zvišati. K tem učnim uram je prišteti še 4 ure sprehoda v učne namene, ki spadajo v redni urnik. Predmet iz vsakdanjega živ- ljenja (prim.: Alltagskunde) tvorijo doživetja v domu, v domovini, v svetu, v človeškem živ- ljenju in kulturi. Sledi učna tvarina po posa- meznih predmetih. Snov slovenskega učnega jezika je na slo- venskem jeziku, medtem ko je snov drugih predmetov na srbohrvatskem jeziku (v tem predmetniku). Veroučnega gradiva ni v uč- nem načrtu; verjetno je imel katehet svoj last- ni učni načrt, potrjen od pristojne cerkvene oblasti. Predmetnik in učni načrt nosita zna- čilno potezo dveh osnovnih smernic — pouk glasovnega govora, govornih osvojitev poj- movnega sveta ter praktična usmeritev učen- ca v smeri izobrazbe, ki jo potrebuje gluhi v določenem poklicu, v stroki. Zanimivi so napotki v učnem načrtu takoj na začetku. Pri jezikovnem pouku lahko preberemo: Osnovno pravilo: Poučuj praktično! Doživlja- nje in doživetje bodita podlaga vsemu govor- nemu pouku! Ustaljene prvine stare metode izpopolnjuj z vrlinami nove metode! Pri smot- ru jezikovnega pouka piše v tem učnem načrtu: Pridobitev zmožnosti razumevanja in čitanja govora z ustnic: razumevanje in čita- nje preproste pisane in tiskane besede: umev- no in kolikor mogoče gladko izražanje v gla- sovnem jeziku; pravilna raba vsakdanjega občevalnega govora; znanje v napisovanju preprostih poročil in pisem. Govorna ritmika je v tem učnem načrtu sestavni del jezikov- nega in govornega pouka in še ni samostojen predmet, kot bomo to videli kasneje. Artiku- lacijske vaje spremljajo učence vse do 8. raz- reda, kasneje jih učni načrt posebej ne ome- nja. Velik obseg ima v učnem načrtu vsako- dnevni govor. Pouk zemljepisa, zgodovine, domoznanstva itd. je v okviru »Jezikovnega pouka po stro- kah«. Stroke še niso strogo ločene po pred- metih, ki so danes samostojni, zlasti na višji stopnji. Odlično in hvale vredno je povezovanje do- poldanskega pouka s popoldanskim delom učencev oziroma gojencev, ko se snov utrjuje, dopolnjuje ali nazorno oblikuje pri igrah, sprehodih, ponavljalnih učnih urah, obiskih raznih institucij, zavodov, kulturnih in drugih javnih poslopij in spomenikov itd. V tem je ta učni načrt vreden naslednik in z izboljšava- mi odličen dedič poprejšnjih starejših učnih načrtov in programov. Pri praktičnih predmetih je dokaj ločeno obravnavanje gradiva za moško ročno delo in žensko ročno delo, kar nas vodi na miselnost te dobe, ki je še dokaj strogo ločila moške in ženske poklice ter vlogo dela moža in dela že- ne. To se predvsem kaže pri risanju in pri ročnih delih. Poleg že omenjenega pa je tudi samo učenje precej osredotočeno na samo ne- katere poklice, celo zelo enostavne in manj donosne, kot to opazimo danes. Še vedno je bila globoko zasidrana miselnost, da so gluhi zmožni le nekaterih, dejal bi, preprostejših poklicev, in nič več. Seveda je to treba je- mati z rezervo, če pomislimo, da sta bili teh- nika in tehnološka obravnava še pred nekaj desetletji precej primitivni v primerjavi z da- našnjo, naglo se razvijajočo tehnično novost- jo. Iz poročil učiteljev gluhih te dobe v zbor- niku »Štiridesetih let gluhonemnice v Ljub- ljani« (Lj. 1940) lahko spoznamo, da je ves praktični pouk v resnici potekal v smeri do- ločene ročne obrti, saj so učenci pri rednem pouku izdelovali razne izdelke iz lesa, slame, lepenke itd.: gradili so čebelnjak; deklice pa so se pri ročnem delu dokaj omejevale na ple- tenje, šivanje, vezenje in kuhanje. Pri prak- tičnih delih (ročnih delih se je kazal tudi v praksi izrazit dualizem. Pri pouku telesne vzgoje v tem učnem na- črtu lahko prečitamo, da je cilj telovadbe na 190 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gluhonemnicah odstraniti ali vsaj omejiti sla- be posledice gluhote za telo in vzgojiti na duši in na telesu zdrave, odporne in harmonično razvite ljudi. Zelo lepo je precizirana metoda dela z otrokom pri telovadbi. V učnem načrtu lahko preberemo: Svoj smoter more doseči telovadba le, če jo gojimo vse šolsko leto po enotnem načrtu. Izbira vaj mora biti prikro- jena vselej posameznim starostnim stopnjam in razvojni stopnji posameznika. Pri posa- meznih vajah se ni ozreti toliko na preciznost in skladnost v izvedbi kot na vpliv vaje na posameznika. V prvih dveh letih moramo upo- števati tudi dejanja, ki jih je otrok sam do- življal. Taka doživetja izraža gluhonemec na tej stopnji le v kretnjah, ki tvorijo nekako enoto duševnega izraza z nagonom po giba- nju. S tem, da pustimo te kretnje večkrat za- poredoma ponoviti, postanejo telovadne vaje. Tako prične otrok v igri oblikovati svoje telo. Zanimivo je, da je v prvih dveh razredih telovadba za dečke in deklice skupaj; od 3. razreda dalje pa telovadijo deklice ločeno od dečkov, kar je posledica nravstvene vzgoje te dobe. S telovadbo je zaključen pregled učne tvarine po predmetih. Kako pa je potekalo delo po tem učnem načrtu, nam zgovorno pove zapisek učitelja Jožeta Zakovška v zborniku »Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani* (»Šolska doba gluhega otroka,« str. 47 do 54). Po opravlje- nem sprejemnem izpitu se prične za otroka učna doba. V 1. artikulacijskem razredu se uči gojenec v glavnem umetnega ali artikulacij- skega govora in odgledovanja govora z ust. Pri tem delu se uporabljata dve metodi, sintetič- na in globalna. Po sintetični metodi se otrok najprej vadi v dihanju, zlasti v globokem in pravilnem vdihavanju in v počasnem izdiha- vanju s pihanjem skozi cevko v vodo, v papir ali v svečo. Nato se učnec vadi v izgovarjanju in v ogledovanju posameznih glasov. Razviti glasovi se takoj vežejo v pojme in v pojmovne zveze, npr. p in a v pa (prvi pozdrav gluho- nemih). Za ponazoritev pojmov se učitelj po- služuje slik, predmetov, modelov. Istočasno z izgovarjanjem in ogledovanjem se učenec vadi tudi napisovanja ustreznih črk, besed in ntavkov. Po globalni metodi se učenec ne vedi .• izgovorjavi posameznih glasov, temveč naj- prej v spoznavanju napisanih imen, ki se po- kažejo obenem s predmetom. Pozneje učitelj pokaže samo karton, na katerem je z velikimi črkami zapisano ime, a učenec sam pokaže ustrezajoči predmet ali sliko. Nato sledi risa- nje grafične oblike, ki polagoma prehaja v pisanje. Učitelj sedaj na to korigira. Učenec se je v tem primeru učil govora: 1. z branjem, 2. s pisanjem, 3. z globalnim branjem z ust, 4. z izgovarjanjem. V drugem razredu učitelj že v prvi vrsti vadi in čisti izgovorjavo, širi pa tudi učenčevo znanje s spoznavanjem okolja in odnosov, ki vladajo med posameznimi predmeti in med ljudmi. Prvi in drugi razred sta nižja stopnja v vzgoji in pouku gluhonemih. V teh dveh le- tih se je učenec priučil glasovnega govora in odgledovanja. Naučil se je tudi brati, pisati in računati v obsegu do 20. Na srednji stopnji še nadalje posvečamo po- zornost govoru. Učitelj mora paziti na izgo- vorjavo, da ostane govor razumljiv. Potrebne so neštete posamezne in skupne vaje. Te so v posebnih urah (artikulacija) ali pa skupno z drugim poukom, zlasti jezikovnim, ki je sre- dišče vsega dela. Pri jezikovnem pouku učen- ci pismeno in ustno izražajo svoje misli in svoje občutje. Učitelj porabi vsako priložnost, da širi učenčev besedni zaklad. Na srednji stopnji se razširja tudi učenčevo duševno ob- zorje s spoznavanjem širše okolice, z razšir- janjem računskih operacij z osnovnimi pojmi iz zemljepisa ter s spoznavanjem narave in naravnih pojavov. Spoznavajo pa tudi učenci ljudi v posameznih poklicih ter njih delo, kar je važno za poznejšo poklicno odločitev. Na višji stopnji upoštevamo že dejstvo, da bo učenec v doglednem času zapustil zavod. Učitelj si zastavi vprašanje, kaj je učencu naj- nujnejše za življenje: česa je učencu predvsem še treba, da se bo uveljavil v življenju kot enakovreden član človeške družbe. V prvi vrsti še vedno gojimo govor, govorne oblike in odgledovanje, kar naj daje učencu mož- nost, da se bo pozneje laže sporazumel s svojo okolico. Učenec že odgleduje govor, ga razume, se zna pogovarjati. Pri čitanju je že obširen pogovor o vsebini berilnega sestavka. Poleg jezikovne izobrazbe je treba posvetiti največ- jo pozornost materialni izobrazbi. Učitelj ho- če dati učencu čim več, da bo tem manj po- grešal v življenju.. Poleg nazornih znano- sti, ki na tej stopnji ne poučujejo učenca več samo o naravi in njenih pojavih, tem- več tudi o različnih naravnih silah, o nji- hovem izkoriščanju, o zavarovanju pred njimi, o kmetijstvu in kmečkem delu, o orodjih in o strojih, o obrtniškem in to- varniškem izkoriščanju naravnih zakladov, se uči učenec še zemljepisa, kjer spoznava svojo ožjo in širšo domovino tako s politične strani kakor tudi z gospodarske strani. Toliko o zapisu učitelja gluhonemnice o izvajanju KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 191 učnega načrta in predmetnilia iz leta 1931 na ljubljanski gluhonemnici. Nekaj pa velja poudariti v zvezi s spreje- manjem gluhih učencev na tovrstne zavode pri nas v tem času. Kot v bivši Avstriji tako tudi v stari Jugoslaviji skoraj načelno niso sprejemali v obravnavo tistih gluhih, ki so bili sekundarno prizadeti z dodatnimi mot- njami (največkrat z mentalno prizadetostjo bodisi lažje ali težje oblike). Zato je bil tudi uveden poseben sprejemni izpit za vstop otro- ka v gluhonemnico. S tem so se učitelji in zavod »zavarovali« pred večjimi neuspehi, ki bi jih utegnili imeti z otroki z dodatno mo- tenostjo. Oblast, ki je bila dokaj asocialno ali vsaj nezadostno socialno usmerjena, je to po- vsem dopuščala in ščitila. S tem pa je bila storjena velika škoda tistim gluhim, ki so bili sekundarno prizadeti in bi se bili morda v da- nih okoliščinah še umsko razvili, pa so bili odklonjeni in so tako živeli proč od duhovnih žarišč — šol. Da je to utemeljena resnica, naj nam v ilustracijo služi podatek iz že omenje- nega sestavka Jožeta Zakoška: (citat) Psiho- tehnična preizkušnja gojencev 8. razreda, ki je bila v mesecu maju 1.1. (1940) na banovin- ski poklicni svetovalnici, je dala za gluhone- me kaj zadovoljiv rezultat. Inteligenčni ko- ličnik najboljše učenke je znašal 124, najslab- šega učenca pa 86. Srednji inteligenčni količ- nik vsega razreda je bil 98. S tem je podan dokaz, da šolani gluhonemi otroci inteligenč- no ne zaostajajo za polnočutnimi. Torej je bua gluhonemnica tudi v stari Jugoslaviji še ved- no izbirna šola, kjer so se dokaj strogo držali načela, da sprejemajo v zavod le duševno nor- malno razvite otroke. Temu ustrezno je bil dokaj zahteven učni program, ki se je že me- stoma približal programu učencev običajnih osnovnih oziroma ljudskih šol za normalno razvito otroke v stari Jugoslaviji. Nekaj zelo koristnega za gluhi naraščaj je bila ustanovitev poskusnih predšolskih od- delkov v šolskem letu 1937/38 na ljubljanski gluhonemnici. To je prvi tovrstni poskus pri- praviti v igri na pouk gluhe malčke za os- novno šolo pri nas. Vemo pa iz zgodovine glu- honemnic, da so v preteklem stoletju vpeljali že predšolske oddelke v Angliji ter Nemčiji, v Avstriji leta I9I6, pa tudi na Češkem in v ne- katerih evropskih državah v tej dobi. Ker je v tej dobi gluhonemnica v Ljubljani uvajala v svoje delo različna nova gledanja in metode dela z gluhimi v svetu, je bržkone za- jela tudi zelo napredno stališče, da je šolanje oziroma vzgoja gluhega malčka izrednega po- mena, zlasti še, če ga vključimo v ranem de- tinjstvu v gluhonemnico in pričnemo zelo zgo- daj zlasti z učenjem govora. Iz podatkov v_ zborniku (Štirideset let gluhonemnice v Ljub- ljani) moremo razbrati, da v predvojni dobi il937—1941) posebnega učnega načrta najbrž ni bilo, ali vsaj tak načrt do danes ni ohranjen. Vemo pa, kaj je bilo v tem pripravljalnem razredu na programu, saj nam je ohranjeno o tem nekaj bežnih podatkov." Ves pouk in vsa vzgoja slonita na igri. Z igro se otroci zabava- jo, z igro vadijo in se učijo. Prvi in glavni po- goj pa je govor, zato tudi pri vsem delu v raz- redu govorijo. Pri govoru si še pomagajo z na- ravnimi kretnjami. Otrok spozna, da so usta sredstvo za sporazumevanje. Nadaljnja nalo- ga teh oddlekov (tudi materinske šole) je, da dajejo otrokom pravilne predstave in tudi pra- vilne sodbe: v njih gojijo tudi ročne spretno- sti. S primernimi pripomočki se otroci učijo razlikovati trdoto, barve, vonj, okus. Pozor- nost vadijo z opazovanjem tudi s primerja- njem v zvezi s pokrivanjem raznih oblik. Iz papirnih oblik sestavljajo smiselne celote. S pihanjem volne, papirja se vadijo v dihanju; vse to pa je priprava za govor. Pri sebi v predalu imajo razne igračke, ki kažejo razne prizore iz življenja. Pri tem se otrokom obli- kujejo pojmi; dejanja dramatizirajo skupaj z učiteljem. Na ta način se seznanjajo z vsem, kar je okoli njih. Svoja čustva in misli izra- zijo tudi v risbi. Prav tako jim je dobrodošlo tudi modeliranje. Ročno spretnost si vadijo z gibanjem papirja, z lepljenjem, s striženjem, pa tudi z nizanjem koral. Vse to pa so tudi dobre vaje za učenje in razumevanje dejanj, obvladovanje volje ter vzbujanja čuta odgo- vornosti. Zaposlenost teh otrok se ravna po potrebi ter volji otrok, pri čemer se mora za- radi večjega zanimanja snov večkrat menjati, da otroci ne izgubijo interesa ter delajo z vo- ljo. V tem razredu je treba posvetiti kar do- volj lepo pozornost telovadbi, saj je gluhi ot- rok že zaradi drsajoče hoje in negotovosti v drži v precej slabšem položaju kot njegov sli- šeči vrstnik. Pri pouku telesne vzgoje vadijo z otroki ritmične vaje, dihalne vaje, vaje v ravnovesju in razne igre. V izvajanju učitelja predšolskega oddelka je omenjena tudi želja po materinski šoli, ki naj bi bila čim prej dostopna tudi predšol- skim otrokom. Glede predšolske vzgoje pa je učitelj pred- šolskega oddelka predlagal naslednji dnevni red, iz katerega je razvidna vsakodnevna za- poslitev otroka: Ob 8. uri vstajanje, umivanje, oblačenje ter zajtrk do 9. ure. Od 9. ure do II. ure je pouk; ob 11. uri kosilo, do 12. ure pa igranje. Po kosilu naj se igrajo ali pa gredo spat; od 13,30 do 15,30 naj bi bilo učenje, nato igra do 18,30, to je do večerje; ob 19,30 naj 192 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gredo otroci k počitku. Toliko o začetku pred- šolskih oddelkov v Ljubljani Treba bi bilo spregovoriti tudi o položaju gluhega otroka potem, ko zapusti gluhonem- nico, ko je končal z osnovnim šolanjem. Že v stari Jugoslaviji je uspelo, da je slovenska gluhonemnica dobila z dekretom P. br. 49.376/ 35 z dne 15. I. 1936 stopnjo popolne meščanske šole za gluhoneme ob odpustu z odpustnico, ki je bila tako veljavna oziroma gluhi gojenci zaključno osnovno izobrazbo z vso pravico javnosti.*2 Pripomniti moramo, da je to lep uspeh, saj so se v tem času na Hrvatskem še nekaj časa otepali s 6-letno osnovno šolo za gluhe otroke, ko je ljubljanski zavod že imel osemletno os- novno šolo. Po končani osnovni šoli ni obsta- jal noben učni načrt ali program v stari Ju- goslaviji, po katerem bi gluhi absolvent os- novne šole dobival dodatno ali kakršnokoli drugo obliko izobraževanja. To je bila velika pomanjkljivost, s katero so gluhi absolventi morali računati in se z njo sprijazniti. Največ gluhih je šlo h kakemu obrtniku, ki je gluhega vajenca le nerad sprejel v uk zaradi tega, ker je moral gluhega otroka veliko bolj podučevati kot slišečega. Prišlo je celo tako daleč, da je dobil mojster, ki je sprejel gluhega učenca v uk, denarno nagrado v znesku 2000 din. To je bilo eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini izobraževanja in zaposlitve gluhe mladine. Ce prerešetamo pomanjkljivosti učnih načrtov in programov na območju slovenskega ozemlja vse od leta 1840 do 1945, moremo zaslediti naslednje: učni načrti in predmetniki so se postopoma oblikovali ob učiteljih praktikih, redkeje ob impulzih od drugod ali z vrha pro- svetne oblasti. Ta je posegla vmes le občasno in z dekreti formulirala mnenje in utemeljitve praktikov in šolskih nadzornih organov. Ve- liko so škodila sistematični vzgoji gluhe mla- dine v 19. stoletju različna birokratska zavla- čevanja pristojnih oblasti v zvezi s progra- mom dela in učenja gluhih. Togo je bilo tudi strokovno mnenje učiteljev gluhih, ki so celo mestoma zahtevali učenje kretnje namesto boljšega glasovnega govora; v tem je bila kon- servativna struja še dolgo časa ovirala polet govorne metode. V začetku 20. stoletja se je stanje v zvezi s tem nekoliko izboljšalo. Kaza- lo je, da bo nastopila »zlata doba« oralne me- tode. Idealni so bili programi, načrti in osvo- jene metode dela. Kljub temu, da so bili naši učitelji zelo usmerjeni v strokovno delo na nemških in avstrijskih šolah za gluhe, je bilo stanje kar zadovoljivo. Načrte in uspehe je delno prekrižala prva svetovna vojna, ko je izobraževanje gluhe mladine šlo dokaj rakovo pot. Po prvi svetovni vojni so odlični slovenski učitelji gluhih z dolgoletno pedagoško prakso ustvarili dokaj dober učni program in načrt za izobrazbo gluhe mladine v osnovni šoli, obogateni z naukom in navdušeni nad delo- vanjem gluhih v svetu. S tem je bil položen dokaj soliden temelj za nadaljnjo rast speci- alnega šolstva za gluho mladino na osnovni stopnji. Med štiri leta dolgo okupacijsko dobo se stanje ni popravilo, nasprotno, dokaj otežilo glede na hude posledice vojne in okupacije. Po vsej verjetnosti je bil v rabi stari učni načrt s korekturami, ki jih je zahtevala oku- pacijska oblast. Pouk je bil okrnjen, učencev je bilo na zavodu manj, ker so bile pokrajinske meje med 3 okupacijskimi oblastmi in so učen- ci iz Štajerske in Gorenjske ostali doma. Tudi nekaj učiteljev gluhih je bilo interniranih za- radi sodelovanja z OF. Tako da je šolstvo te dobe v splošnem le životarilo. OPOMBE 1. Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II. — 1964, str. 288. — 2. Valentin Stanič: FeuUeton iz »Soče«. Spisal Paulus. V Go- rici 1873. Natisnil Paternolli. — 3. Anton Rudež: Gluhonemi, Gorica 1894. — 4. Janez Koprivnik: Gluhomutec in nje obrazovanije, Maribor 1888. — 5. Zbirke zakonov in ukazov v ljudskem šol- stvu na Kranjskem, Lj. 1895, str. 47. — 6. Dr. - Ljubomir Savie: Skola za gluhoneme devojčice u Smihelu, Defektologija IX., 1973, št. 1., str. 11. —• 7. Lehrplan und methodische Instructionen für die Tubstummen — Schulen (Anstalten Un- garns-Budapest 1901). — 8. Prvo letno poročilo Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme, (v slov. in nem. jeziku) - Lj. 1907. — 9. Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani, Lj. 1940. — 10. Učni načrt s predmetnikom za gluhoneme otroke osnovne šole - Lj. 1931 (tipkopis). — 11. Marija Ravnikar: Važnost prdšolske vzgoje za gluhone- me. Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani, Lj. 1940, str. 96. — 12. Prim, v brošuri Pomoč naj- bednejšim (Spisal V. Mazi) Lj. 1941 str. 16. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 193 i IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV DR. JANKO SAVNIK (1881—1915) MIRKO KAMBIC Slikovita gorska pokrajina ob Drini v bližini Višegrada je danes prijetna vaba za številne domače in tuje turiste. Nobelov nagrajenec Andric je raziširil slavo višegrajskega mostu po vsem svetu. Onstran Drine je gorski hrbet, po katerem je tekla meja med Bosno, ki so jo 1878 okupirali Avstrijci, in med svobodno Sr- bijo. Leta 1914 se je mirni svet ob Drini spre- menil v ognjeno fronto. Po usodni zakonitosti so se znašli na tej fronti tudi mnogi zavedni Slovenci, ki so gojili do srbskega ljudstva ve- like simpatije. Toda politična pripadnost jih je uvrstila med navidezne nasprotnike. Mnogi so v tej tragični usodi izgubili življenje. Eden teh zavednih Slovencev in po srcu Jugoslovanov je bil tudi dr. Janko Šavnik. Spomin nanj je že dolgo zabrisan. Prijetno pa je ta spomin osve- žiti z nekaj fotografijami iz domače zbirke dru- žine Vilfanovih. Dr. Janko Šavnik je bil vnet amater in foto- grafiral je z notranjim občutkom za vsebinske in likovne vrednote fotografskega motiva. Ra- zen dokumentarne, spominske vrednosti izra- žajo njegove slike posebno toplino do okolja in do sočloveka. Slikal je s skromno, majhno kamero, ki ni dopuščala tehnične popolnosti. Marsikatera slika je neostra, zabrisana. Toda motivi so zajeti neposredno iz življenja. Obrazi se razlikujejo od poziranih ateljejskih slik po- klicnih fotografov. Šavnik je ujel svoje moti- ve v pristnem okolju, v vsakdanjih nošah, pri dnevnem delu ali počitku. Vse to dokazuje množica drobnih fotografij, ki jih je dr. Šavnik v letih 1914 in 1915 pošiljal svoji sestri v Trst. Motive je ujel kot vojak tam nekje v hribih nad Drino. Na slikah so tudi vo- jaki, toda daleč od fronte. To je nekaj unifor- miranih, mirnih ljudi, ki se družijo s prepro- stim kmečkim ljudstvom hribovite Bosne. Vo- jaki pomagajo pri kmečkih opravilih, sprav- ljajo seno, stiskajo sadje za mošt, si perejo perilo pri lesenih koritih in telovadijo. Bolj zanimivi so motivi, ki prikazujejo do- mačine, zlasti matere z otroki. To so prijazni obrazi, ki izžarevajo dobroto in mir. Te spo- minske slike so danes zanimiv dokument zgo- Dr. Janko Savnik, Pokrajina ob Drini (1914/15) 194 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Dr. Janko Savnik, Bosenska deklica (1914/15) dovinskega značaja. Takšna je bila podeželska, hribovita Bosna v začetku prve svetovne vojne. Tu objavljamo samo nekaj prizorov. Posneti so po originalnih fotografijah dr. Savnika, ki je kopiral svoje slike formata okr. 4 X 6 cm na razrezan fotografski papir mehkega karto- na, namenjenega za razglednice. Presenečenje vzbuja odličen portret pastirice, nasmejane deklice, polne igrivega veselja. Kdo bi si lahko mislil, da se skriva za to idilo kruta, krivična vojna, ki bo kmalu vzela življenje miroljub- nemu, bistremu dr. Savniku. Kdo je bil pravzaprav dr. Janko Šavnik? Nekaj biografskih podatkov hrani dr. Joža Vil- fan po svoji materi, ki je bila Šavnikova se- stra. Nekaj podatkov pa najdemo v kratki bio- grafiji, ki jo je obenem s sliko, portretom dr. Savnika, objavil Koledar družbe sv. Cirila in Metoda za leto 1917. Janko Šavnik se je rodil v Kranju leta 1881. Njegov oče je bil znani lekarnar in dolgoletni kranjski župan Karel Šavnik. Janko je končal gimnazijo v Ljubljani, nato je študiral na Du- naju pravo in doktoriral leta 1906. Nato je delal v odvetniških pisarnah v Kranju in v Ljubljani. Končno se je odločil za Trst, kjer je imel njegov svak dr. Josip Vilfan (1878—1955) Dr. Janko Savnik, Skupina Bosancev (1914/15) 195 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Dr. Janko Savnik kot vojak (slikan v Münchnu) lastno odvetniško pisarno. Na to odločitev je vplivala nekoliko njegova navezanost na se- stro, še bolj pa njegova narodna zavest. Bil je zelo aktiven Sokol, uspešen telovadec in obenem poln energije za delo med primorski- mi Slovenci. Želel je pomagati dr. Josipu Vil- fanu, ki se je že uveljavil kot eden od uspešnih voditeljev tržaških Slovencev. Leta 1913 je opravil odvetniški izpit in na- meraval za trajno ostati v Trstu. Toda vojna ga je neizprosno postavila na fronto, sprva na sever, nato na vzhod. Mobiliziran je bil kot rezervni oficir. Na srbskem bojišču je bil težko ranjen in umrl je v vojaški bolnici v Stari Pazovi. Dne 14. decembra 1915 so ga prepeljali v Kranj, kjer so ga pokopali v bližini naših slavnih mož. Prešerna in Jenka. Družba sv. Cirila in Metoda, ki je podpirala slovensko šolstvo in postavila jez ponemčeva- nju na slovenskem šolskem področju, se je dr. Janka Savnika spomnila s posebnim poudar- kom, da je še s fronte poslal družbi 200 K, ki si jih je prihranil kot zaveden podporni član. In dodala je s posebnim obžalovanjem, da je izguba dr. Savnika velika žrtev za ves sloven- ski narod. V navedenem koledarju je objavljena tudi ena od pesmi Ksaverja Meška. Sedaj, ko obu- jamo po dolgem času spomin na dr. Savnika, naj obrnemo njemu na čast Meškove verze: »In meni spet zarja po noči trpljenja bo vzšla«. OPOMBA Na dr. Janka Savnika me je opozoril vneti bra- lec naše »Kronike« dr. Joža Vilfan, ki mi je po- sredoval fotografije in nekaj podatkov. Zbirka fotografij je vredna pozornosti in verjetno bi se dala pripraviti manjša razstava, ki bi bila zani- miva tudi za jugoslovanske fotografske klube. Dr. Janka Savnika pa bomo uvrstili v seznam uspešnih slovenskih fotoamaterjev zgodnejše dobe. 196 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV! Posvetovanje o slovenskih krajevnih zbornikih 29. junija 1979 je bilo v Goriškem muzeju na gradu Kromberk posvetovanje zastopni- kov slovenskih krajevnih zbornikov. Sestanek je odprl ravnatelj Goriškega mu- zeja Branko Marušič, odkoder je prišla tudi pobuda zanj, ter na kratko orisal namen sre- čanja, ki naj pripomore k ureditvi mesta m vloge krajevnih zbornikov v našem družbe- nem življenju. Vabila im posvetovanje, ki je bilo, kot kaže, prvo te vrste v Sloveniji, je Goriški muzej, izdajatelj Goriškega letnika, poslal na 14 naslove (Loški razgledi. Celjski zbornik. Savinjski zbornik. Zbornik občine Grosuplje, Slovensko morje in zaledje, No- tranjski listi. Jeklo in ljudje, CZN, Kranjski zbornik. Idrijski razgledi. Tolminski zbornik, Ptujski zbornik. Krški zbornik, Kamniški zbornik), od teh se je na vabilo vključno z Goriškim letnikom odzvalo sedem zbornikov, torej polovica. B. Marušič je nato predal besedo Marijanu Breclju iz Goriškega muzeja, ki je prebral re- ferat z naslovom »Izhodiščne misli za posve- tovanje o krajevnih (domoznanskih) zborni- kih in revijah«. Referent je najprej spregovo- ril o splošnih vsebinskih in oblikovnih zna- čilnostih krajevnih zbornikov in omenil ne- sporazum, ki prihaja pri vrednotenju pokra- jinskih zbornikov v primerjavi z osrednjimi strokovnimi revijami, češ da so krajevni zbor- niki manj vredni od slednjih. Ponavadi gre za poljudnejši pristop zaradi drugačnega ob- činstva, kateremu je zbornik namenjen, ven- dar se kljub temu zahteva potrebna strokov- nost. M. Brecelj je nadalje načel vprašanje sodelavcev, tako domačih in tudi tujih, založb, ki so pri krajevnih zbornikih dokaj raznovrstne, v zadnjem času pa je tu čutiti močan poseg občinskih kulturnih skupnosti. Referent se je nadalje dotaknil vprašanja, kam gredo zborniki in v zvezi s tem podrobneje spregovoril o Goriškem letniku, točneje o za- menjavah z institucijami doma in po svetu, ki lahko postanejo pomemben vir lepih knjižnih pridobitev. Ob koncu je M. Brecelj predlagal, da bi se taka srečanja ponavljala vsako leto, in to vsakokrat v drugem kraju. V razpravo je nato posegel France Adamič, urednik Zbornika občine Grosuplje in pove- dal, da njihovega tiskajo v nakladi 1000 iz- vodov, glavni naročnik pa so delovne orga- nizacije in Zveza borcev, tako da gre 60 od- stotkov naklade med delovne ljudi. Glavni vir dohodkov so oglasi in prodaja delovnim orga- nizacijam. Stroški zadnje številke zbornika so znašali 12 starih milijonov. Jože Hočevar iz Kopra je posredoval nekaj podatkov o zborniku Slovensko morje in za- ledje. Pobudo za ustanovitev so dali kulturni zavodi južne Primorske, osnovni namen pa je širiti pomorsko miselnost v slovenskem pro- storu. Usmeritev je predvsem družboslovna, humanistična. Prvo številko so tiskali v 500 izvodih, stala pa je 17 starih milijonov, zalo- žila jo je založba Lipa. Večje število izvodov so poslali v zamenjave, ostanek pa so prodali na knjižnem trgu. Značilno je, da delovne or- ganizacije zanj ne kažejo prevelikega zani- manja. Jože Dolenc iz Tolmina, urednik Tolmin- skega zbornika, je kot osnovno značilnost na- vedel visoko naklado, 3500 izvodov (2. števil- ka), ker se je izkazalo, da je tudi za prvo šte- vilko, ki je že davno pošla, še vedno zanima- nje. Od tega so prodali 2500 izvodov, večino med prednaročnike (1500), ostala je rezerva va 1000 izvodov za sprotna povpraševanja. 2. številka Tolminskega zbornika, ki je bila zelo obsežna, je stala okr. 35 starih milijonov di- narjev. J. Dolenc je postavil vprašanje, ali je Tolminski zbornik ob Goriškem letniku, ki pokriva tudi tolminsko občino, še potreben. Vprašanje je po njegovem pritrdilno, vendar naj bi se Tolminski zbornik razlikoval po za- snovi od Goriškega letnika. Prilagojen naj bi bil nivoju občinstva, kateremu je v prvi vrsti namenjen, zato naj bo slog bolj poljuden, ven- dar mora časopis paziti, da bi ne zapadel na prenizko raven. Zbornik tudi v bodoče ne na- merava uvesti znanstvenega aparata (tuji po- vzetki, opombe ipd.), saj je prvenstveno na- menjen domačim bralcem, v tujino pa ga po- šiljajo le manjši del. O Celjskem zborniku je spregovoril njegov odgovorni urednik Vlado Novak. Ustanovljen je bil leta 1951 ob 500-letnici Celja, vsebinsko pa je danes usmerjen tako, da bi kar najširše dokumentiral razvoj celjskega območja, tako s strokovnimi razpravami, poročili ali vsaj kronističnimi zapisi. Opazno je, da so zadovo- ljivo zastopane humanistične vede, zlasti zgo- dovina, geografija itd., manj pa je prispevkov iz živih, aktualnih področij, npr. šolstvo, go- spodarstvo, urbanizem, kultura, šport, saj je tod težko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni pi- sati. Delovne organizacije se za zbornik ne za- nimajo, niti takrat ne, ko so v njem omenjene. Denarno ga podpira Kulturna skupnost, na- klada je 800 izvodov, do zamen pa prihaja KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 197 indirektno preko posameznih institucij. Di- stribucijo in administracijo opravljajo sami. Zbornik izdaja poleg svoje redne publikacije tudi izredne izdaje monografskega značaja. O Notranjskih listih je Janez Sumrada po- vedal, da so prvotno bili zamišljeni kot en- kratna publikacija ob 500-letnici Loža, nato pa je prišlo do zamisli o širši periodični publi- kaciji s številko 1. Naslov Notranjski listi so zborniku dali zato, ker so ga hoteli razširiti na celotno notranjsko-kraško regijo (občine Vrhnika, Logatec, Postojna, Ilirska Bistrica, deloma Idrija). Značilno je, da v krajih on- stran nekdanje rapallske meje ni bilo večje- ga odziva. Želja uredništva je bila, približati zbornik delovnim ljudem v razumljivem je- ziku, anketa med bralci pa je pokazala, da so na lep odziv naleteli tudi znanstveni članki, vendar s pripombo, naj bi v prihodnje nujno potrebne tujke ob koncu članka razumljivo pojasnili. Ob prvi številki je prišlo tudi do kritike, da zbornik ni v zadostni meri upošte- val gospodarskega življenja (gozdarstvo, trgo- vina s soljo), več pozornosti naj bo namenjeno tudi sodobnemu razvoju. Želja uredništva je, da bi večina sodelavcev bili domačini, vendar zaradi pomanjkanja domače inteligence to ni mogoče, zato se obračajo na širši krog pis- cev. Notranjski listi bodo glede vsebine in ob- like obdržali dosedanjo koncepcijo. Prvo šte- vilko so tiskali v nakladi 3000 izvodov, tiskar- ski stroški pa so znašali 35 milijonov starih dinarjev. Večino naklade prve številke so odkupile delovne organizacije, poleg tega so organizirali prodajo na dveh mestih v občini Cerknica in po slovenskih knjigarnah. Izda- jatelj bo še nadalje ostala Kulturna skupnost. Poleg zbornika nameravajo izdati tudi mono- grafije. B. Marušič je poudaril, da obstajajo med zborniki številni skupni problemi pa tudi ne- katere specifičnosti. Določneje za Goriški let- nik je dejal, da na njegovo podobo vpliva tudi obmejni položaj, saj služi tudi razčiščevanju s stališči italijanskih znanstvenikov, z recen- zijami pa redno beleži publicistično dejavnost na sosednji italijanski strani. Značilno je, da revija Studi Goriziani, ki izhaja v Gorisi, red- no poroča o vsebini vseh številk Goriškega letnika. Razprava se je nato dotaknila vprašanja do- toka prispevkov, njihove kvalitete, pristopa k sodelavcem, diplomskih nalog, pripravnih za objavo, nepokritih slovenskih pokrajin itd. J. Hočevar je omenil, da vprašanje financiranja krajevnih zbornikov na republiški Kulturni skupnosti ni rešeno, saj tu stojijo na stališču, da gre v glavnem za regionalne pobude, ki naj jih zato v tem okviru tudi financirajo. O CZN iz Maribora je poročal dr. Jože Ko- ropec. Financiranje in dotok prispevkov po- tekata v redu, izhaja pa v nakladi 800 izvo- dov, vendar se kaže potreba po njegovem po- večanju oz. ponatisu kakšne povojne številke, ki je pošla. Glede vsebine prihaja do krize po- ročil in ocen, prav tako se čuti pomanjkanje solidnih prispevkov za zgodovino po letu 1945. V jubilejnih zbornikih sodelujejo gostje iz drugih jugoslovanskih republik in iz tujine, in to v originalnem jeziku z daljšim povzetkom v slovenščini. Vlado Novak je še dodal, da kra- jevni zborniki kljub regionalni omejitvi kre- pijo slovensko nacionalno zavest, saj gre tu za raziskave, kako se je neki del slovenskega ozemlja včlenjal v nacionalni in družbeni raz- voj. Zato bi bilo potrebno razumevanje tudi republiške Kulturne skupnosti. Na koncu posvetovanja so bili sprejeti na- slednji sklepi: 1. objavi naj se referat Marijana Breclja prebran na srečanju; 2. naslednje posvetovanje slovenskih kra- jevnih zbornikov bo prihodnje leto v Gro- supljem; 3. po zgledu Notranjskih listov naj zborni- ki izdelajo vprašalnik za bralce, rezultate an- kete pa naj bi obravnavali na prihodnjem sre- čanju v Grosupljem; 4. slovenski krajevni zborniki si bodo med- sebojno izmenjavali svoje publikacije; 5. treba je pospešiti raziskave zgodovine po letu 1945; 6. Kulturna skupnost Slovenije naj krajev- ne zbornike odslej obravnava bolj enakoprav- no v primerjavi z osrednjimi strokovnimi re- vijami; 7. uredniki krajevnih zbornikov naj posve- čajo večjo skrb jezikovni kulturi povzetkov v tujih jezikih, saj so opazni primeri, da so le-ti včasih napisani v slabem jeziku. Ob srečanju na gradu Kromberk je Goriški muzej priredil manjšo razstavo slovenskih krajevnih zbornikov kot nazorno dopolnilo problematiki, obravnavani na posvetovanju. Marko Vuk' Deveto zborovanje slovenskih arhivarjev. I (Slatina Radenci 26.-28. september 1979) •i Letošnje zborovanje ni bilo le vnovičen de-s lovni zbor slovenskih arhivarjev, ampak tudi i jubilejni, saj pravkar poteka petindvajsetlet- j niča ustanovitve njihovega strokovnega dru- i štva. Udeleženci so se jubileja spomnili s pre-: rezom dosedanjega dela, ki ga je za to prilož- ] nost pripravil predsednik društva Peter Kla-j 198 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 sine. Dejstvo, da so tokrat prebrali devetnajst referatov, priča o razvejenosti dela in širini problematike, pred katero stoje danes arhiv- ski delavci. Dejstvo je, da se danes arhivsko gradivo množi kot še nikoli doslej in pred nami je naloga, kako to gradivo obvladati pa tudi obdelati. Vrsta na zborovanju podanih leferatov pomeni nedvomno prispevek k raz- reševanju tudi tega vprašanja. Vsebinsko so se referati delili na tri vsebin- sko bolj ali manj zaokrožene celote (referate podajamo po njihovem vsebinskem zaporedju in ne po redu, kot so bili prebrani). Prvo ce- loto so sestavljali referati, ki so udeležence zborovanja seznanjali s prostorom, na kate- rem se je zborovanje odvijalo. Tako so se ude- leženci seznanili z območjem Gornje Radgo- ne do začetka 17. stoletja (Jože Mlinaric), z narodnopolitičnim razvojem gornjeradgonske občine med letoma 1848 in 1918 (Viktor Vrb- njak) pa tudi z zdajšnjim Pomurjem ter z zdraviliščem Slatina Radenci, ki prav letos praznuje 110-letnico svojega obstoja (zadnja dva pregleda sta podala predsednik tamkaj- šnje občinske skupščine ter ravnatelj zdravi- lišča). Drugi kompleks predavanj je uvedel Jože Žontar s pregledom organizacije državne up- rave na Slovenskem do srede 18. stoletja pa do danes. V referatu se je med drugim do- taknil tudi instančne razdelitve pristojnosti med posameznimi stopnjami upravnih orga- nov v posameznih obdobjih. Nadaljnji refe- rat (pripravil ga je Antoša Leskovec) je bil namenjen upravnemu sistemu na območju matične Ogrske, pod katero je do zloma habs- burške monarhije spadalo tudi Prekmurje. Ob tem je referat orisal upravo ogrskega pro- stora do druge polovice preteklega stoletja, se pravi, do izoblikovanja meščanske države. Poseben referat je govoril o upravni ureditvi na Primorskem v času italijanske zasedbe (do vključno leta 1940). Z njim je Ljudmila Bez- laj-Krevel podala tudi prerez kompetenc po- sameznih uradov; ko pa je govorila o tedanji italijanski zakonodaji, je tudi opozorila na us- trezno urejevanje registraturnega gradiva v tem času. Dalje je bil prebran referat Toneta Ferenca o okupacijski civilni upravi na Slo- venskem ter o njenem gradivu. Z njim je refe- rent opozoril na prizadevanje vseh treh oku- patorjev, nemškega, italijanskega in madžar- skega, po vključitvi zasedenega slovenskega ozemlja v svoj državni prostor ter orisal up- ravno razdelitev na območju vsakega oku- patorja posebej. Naglasil je, da imamo naj- manj podatkov prav za območje Prekmurja. V drugem delu referata je referent podal pre- gled gradiva o civilni upravi na vseh treh za- sedenih območjih med vojno razkosanega slo- venskega ozemlja. Poseben referent (Stane Granda) je govoril o razvoju statistike in statističnega gradiva vse do danes. Pri tem je referent med drugim opozoril na vsebino serij statističnih publika- cij in druge objavljene dokumentacije (še zla- sti nadrobno za 19. stoletje). Tretji sklop referatov je glede na njihovo časovno zaporedje uvajal referat Eme Umek o centralnih avstrijskih upravnih organih po letu 1848. Ob tem je treba poudariti, da je re- ferentka še posebej izhajala iz spoznanj, dob- ljenih ob delu pri izpolnjevanju jugoslovan- sko-avstrijske arhivske konvencije iz leta 1923 v splošnem avstrijskem upravnem arhivu na Dunaju. Pri tem je referentka podala ustroj avstrijskih centralnih uradov ter vsebinskost njihovih registratur. Majda Smole pa je go- vorila o zgodovini deželnoknežjih upravnih organov na Kranjskem ter ob tem še zlasti podala njihovo strukturo ter vsebino arhiv- skih fondov; referent je časovno segal vse v drugo polovico 18. stoletja. O arhivskem gra- divu upravnih organov na Kranjskem med letoma 1850 in 1918 pa je poročal Peter Ribni- kar. Uvodoma je nakazal razvoj teh organov, zatem pa podal prikaz zadevnega arhivskega gradiva (pri tem je še posebej naglasil, da sta arhivsko najbolj bogata fonda deželnega na- mestništva in deželne vlade), njegovo ureje- nost in uporabnost. O upravnem postopku je na zborovanju go- vorila Jelka Melik. V okviru referata je tudi analizirala predvojno zakonodajo na tem pod- ročju ter omenila instance, ki so upravni po- stopek izvajale, drugi del referata pa je zajel to problematiko še za čas od osvoboditve leta 1945 pa vse do danes. Ob tej priložnosti je Vladimir Kološa poročal o upravi dravske ba- novine ter pokazal v luči zakonodaje na te- danjo upravo ter vzporedno s tem podal njeno strukturo in pregled njenih arhivskih fondov po posameznih oddelkih. Ostali referati s tega področja so se nana- šali na čas ljudske revolucije in socialistične izgradnje. Tako je Marija Oblak-Carni poro- čala o Izvršnem odboru OF, Narodnoosvobo- dilnem svetu za osvobojeno ozemlje ter o Up- ravni komisiji za prostor. Pri tem je podala strukturo in razvoj vsakega organa posebej ter orisala njihovo arhivsko gradivo in uredi- tev. Sporočila je tudi, da arhiv Narodnoosvo- bodilnega sveta z izjemo nekaterih drobcev ni ohranjen, pač pa je bil izdelan poskus nje- gove rekonstrukcije. Na ta referat se je na- vezovalo obsežno poročilo Jožeta Prinčiča o Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu do leta 1946; med drugim je referat tudi vsebin-^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 199- sko analiziral arhivsko gradivo tega organa. Marjan Zupančič in Majda Ficko sta poro- čala o pregledu gradiva na republiškem ko- miteju za energetiko za leti 1977 in 1978; pri tem sta med drugim opozorila na kompetence tega republiškega organa, na njegovo notra- njo organizacijo ter na kompetence njegovih organov. Referat se je poleg tega ustavljal tudi ob do danes še kako važnem vprašanju o valorizaciji nastajajočega arhivskega gra- diva. O upravnih organih ter o njihovem gra- divu na območju Slovenskega primorja v le- tih 1945—1947, se pravi, da podpisa mirovne pogodbe z Italijo, je poročala Metka Gombač. Govorila je o taknatni revolucionarni sloven- ski oblasti na tem območju ter o takratnem uvajanju zavezniške upravne oblasti; drugi del referata pa je zajel pregled arhivskega gradiva in njegovo ureditev. Zadnja dva referata sta govorila o ljubljan- ski problematiki. Itako je Marjan Drnovšek nadrobno orisal, razčlenil in ocenil arhivsko gradivo ljudbljanske mestne občine za leta 1901—1910, medtem ko je dal Miran Kafol po- dobno oceno gradiva Okrajnega ljudskega od- bora Ljubljana za leto 1960. Poleg tega so si udeleženci zborovanja na strokovni ekskurziji ogledali arhiv v madžar- skem Sombathelyju. Tone Zorn , 200 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 NOVE PUBLIKACIJE Etnološka topografija slovenskega etnične- ga ozemlja. Uvod in poročila; Vprašalnice I—XI,Lj.l976, 1977 in 1979, str. 169, 128, 73, 87, 91, 129, 125, 82, 78, 130, 140, 132. Vprašalnice predstavljajo doslej največjo skupno akcijo slovenskih etnologov. Tako je že pri njihovi sestavi sodelovalo nad trideset različnih avtorjev, svoja poročila o doseda- njih topografskih raziskavah pa je podalo kar devetnajst slovenskih institucij, ki se ukvar- jajo z etnologijo. Kot izvemo iz Uvoda dr. Slavka Kremenška, so Vprašalnice prva faza dolgoročnega raziskovalnega projekta, v ka- terem naj bi na osnovi monografskih obdelav dovolj velikega števila reprezentativnih mi- krorajonov dobili celovito etnološko podobo slovenskega etnosa, pri čemer bi bili seveda upoštevani tudi Slovenci v zamejstvu in str- njene kolonije slovenskih izseljencev. Teo- retični uvod in uporaba Vprašalnic pa naj bi vsem raziskovalcem mikrorajonov zagotavlja- la dokaj enotno izhodišče za raziskave in po- trebno primerljivost rezultatov. 2e sam pregled tem, ki jih Vprašalnice za- jemajo, kaže, da se je tako kot v mnogih drugih ancionalnih etnologi j ah, tudi pri nas začel širiti prdemetni okvir etnološkega razi- skovanja in da so nekatere teoretične domne- ve etnološke vede že v marsičem presežene. Tako Vprašalnice iz materialne kulture poleg že znanih in uveljavljenih poglavij iz etno- loške sistema tike zajemajo še etnološko za- nimive vidike industrije in rudarstva (ETSEO III), komunikacijskih sredstev, ko- municiranja in turizma (ETSEO IV). V okviru socialne kulture, ki je bila doslej najbolj za- nemarjena in pogosto docela prezrta, pa so prav v Vprašalnicah prvič definirane števil- ne nove etnološke teme v zvezi z družino, so- rodstvenimi vezmi, vzgojo, spolnim življe- njem (ETSEO VI), interetničnimi odnosi in zdomstvom, družbenim razlikovanjem in mo- ralnimi normami, o takih lokalnih skupnostih, kot je npr. krajevna skupnost (ETSEO VII) in o raznih oblikah medsebojnega povezova- nja ljudi v različnih formalnih in neformalnih grupah (ETSEO VIII). V okviru duhovne kul- ture sta relativno novi temi o zgodovinski, ge- ografski in likovni zavesti, sicer pa se novej- ša pojmovanja predmeta etnologije pojavlja- jo še v drugih temah. Iz Kremenškovega Uvoda izvemo o teh teo- retičnih premikih v etnologiji še več. Ob upo- števanju razvoja v nekaterih jugoslovanskih in tujih nacionalnih etnologijah in ob analizi dosedanjih slovenskih etnoloških topograf- skih študij dr. Kremenšek opozarja, da bi mo- nografije v okviru ETSEO morale predvsem upoštevati kulturno celoto, ne pa podajati mozaične podobe »po bolj ali manj uveljav- ljenem sosledju etnološke sistematike« (str. 9). Tako naj bi zdaj etnologa predvsem zanimal človek kot nosilec, ustvarjalec in uporabnik določenih kulturnih sestavin ter njegovi vsa- kokratni odnosi do kulturnega in naravnega okolja v vsej svoji dialektični prepletenosti in mnogovrstnosti. Kremenšek nato opozarja, da se tako pojmo van predmet etnologije drugje dostikrat označuje s pojmom kulturni ali živ- ljenjski stil in vsakdanje življenje. Kljub ne- določnosti teh pojmov (podobne kategorije so zanimive tudi za zgodovinarja, sociologa, filo- zofa idr.), meni, da so te označbe uporabne tudi za slovensko etnologijo, če upoštevamo, da jih podrobneje začrtujejo prav Vprašalnice ETSEO. V primeru etnoloških raziskav A. Basa o savinjskih splavarjih in gozdnih ter žagarskih delavcih na južnem Pohorju in ob svoji ob- delavi ljubljanskega predmestja Zelena jama Kremenšek pokaže, da bi morala tudi sodob- nost postati predmet etnološkega zanimanja. Enako velja tudi za mestno in predmestno prebivalstvo, različne profesionalne in social- ne grupe in družbene sloje, ki doslej v etnolo- ških raziskavah niso imeli mesta. Ob takih razširitvah in popravkih »današnji družbo- slovni misli manj ustreznih teoretičnih po- stavk« (str. 10) pa bi ljudskost ostala še naprej temeljna etnološka kategorija, vendar v smi- slu množične kulture in kolikor je ne bi več določala tradicija in občestvena vezanost, ampak predvsem pogostost oziroma odmev- nost določenih pojavov in kulturnih sestavin znotraj proučevane grupe. Ob koncu lahko poudarimo, da slovenska etnologija danes še bolj kot pred desetletjem postaja veda, katere izsledke zgodovinarji morajo upoštevati pri svojem delu. Ce je to doslej veljalo le za starejša zgodovinska ob- dobja, je ob sedanjih teoretičnih usmerjanjih etnologije to nujno potrebno tudi zgodovinar- jem najnovejše dobe. Ravno projekt ETSEO pa ponuja tudi konkretno možnost za sodelo- vanje zgodovinarjev in etnologov. Interdisci- plinarni pristop bi bil v tem projektu, če že ne nujno potreben, pa vsaj zelo zaželen. Jože Hudales KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 201 Andraški razgledi. Založila Kulturna skup- nost občine Žalec, 1975, 84 str. V precejšnjo publicistično dejavnost žalske Kulturne skupnosti (poleg štirih letnikov Sa- vinjskega zbornika še Taborski kresovi 1974 in knjiga Antona Kotnika, Komunistična par- tija v revolucionarnem delavskem gibanju Savinjske doline, 1920—1941, 1975, 118 str.) se v zadnjih letih uvrščajo tudi knjige o po- sameznih krajevnih skupnostih občine Žalec, -ki izidejo navadno ob občinskem prazniku. Tega praznujejo vsako leto prav v tisti kra- jevni skupnosti, kateri je posvečena tudi knjiga. Prva je nastala za krajevno skupnost An- draž pri Polzeli, je nekoliko skromnejša po obsegu in zasnovi. Drago Predan daje Nekaji podatkov o kraju in ljudeh, ter opisuje etno- loško bogastvo področja (domačije, kaste, mlini, zidanice ... ); isti avtor strnjeno pri- kazuje tudi zgodovino krajevne šole. Lojze Požun je napisal kratko razpravo Andraž v NOB, sledi pa ji seznam žrtev vojne s pod- ročja krajevne skupnosti. Janko Orožen pri- poveduje v članku Sevčnik, zibelka Leskoš- kovega rodu, o znanem revolucionarju Fran- cu Leskošku-Luki, Vlado Novak pa o pisate- lju in prevajalcu Vladimiru Levstiku. Knjiga vsebuje še informacije o kmetij- stvu, kulturi in športu v krajevni skupnosti, vsebino pa pestri j o tudi pesmi in odlomki iz proznih del. Janez Šumrada Janko Orožen, Dobrna. Preteklost in seda- njost zdravilišča, kraja in okolice. Izdalo Zdra- vilišče Dobrna, 1975, 95 str. Čeprav je bilo o Dobrni napisanih že več razprav in priložnostnih člankov, se je zdra- vilišče odločilo, da izda Orožnov spis v obliki knjižice, ki je napisana poljudno in zanimi- vo, tako da bo pritegnila pozornost najširšega kroga bralcev, predvsem pa obiskovalcev zdravilišča, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Knjižica ima tudi značaj spominskega spisa, saj je ob njenem izidu preteklo 350 let, odkar so prej skromne toplice z ustreznim zajetjem vrelcev in dograditvijo štirikrilnega in za te- danjo dobo mogočnega poslopja dobile značaj pravega zdravilišča. Avtor nam prikaže kraj Dobrno od najstarejših časov do danes, ob tem navaja številne zgodovinske podrobnosti o Dobrnskih, Gačnikih, Dienersbergih in dru- gih zemljiških gospodih. Toplice se kot kopa- lišče prvič omenjajo v listini leta 1542. Tedaj so jih zemljiški gospodje dajali v najem; vre- lec je bil že ograjen in pokrit, poleg vrelca pa je bila hiša za prenočevanje. Viri omenja- jo, da so v 16. stoletju toplice obiskovali posa- mezniki od blizu in daleč, znane so bile tudi v 17. in 18. stoletju. Nova doba zanje nastopi v 19. stoletju, zlasti potem ko so prišle v last grofa Hoyosa, ki je veliko napravil za to, da so postale privlačne za najrazličnejše goste. Leta 1851 je bilo tu že 463 gostov, leta 1852 sta med gosti omenjena tudi Slomšek in Jelačič; Potem je 1858. leta toplice kupila štajerska dežela, ki je v naslednjih letih opravila šte- vilna obnovitvena dela, med leti 1860 do 1869 navaja Orožen že od 600—800 gostov letno, v 90. letih pa se število dvigne na 1000—2000 letno. Obiskovalci so bili iz Gradca in drugih krajev nemške Štajerske, Hrvati in Srbi so bili še redki gostje. Po prvi svetovni vojni in z nastankom kraljevine SHS pa se močno po- veča število jugoslovanskih gostov. V knjižici najdemo tudi podatke o analizi dobrnske vode; naštete so bolezni, ki se tu zdravijo, opisano je delovanje zdravstvene službe, posebej podrobno od leta 1945 do izida publikacije. Dodano je še zanimivo poglav- je Sprehodi in izleti (na Kačnik, na Zavrh in Sv. Miklavž, na Paski Kozjak, grad Lernberg, v Vitanje itd.), kjer prav tako najdemo števil- ne zgodovinske podatke, avtor pa je zbral tudi zanimivo ljudsko izročilo zlasti o gradovih bližnje okolice Dobrne. Ob koncu je naveden seznam literature, kot zgodovinarji pa vendarle pogrešamo običajno citiranje virov in literature. ^__ Olga Janša-Zprn, Otmar Tuider, Die Wehrkreise XVII. und XVin. 1938—1945. Zbirka Militärhistorische Schriftenreihe, zv. 30, Wien 1975, 72 str. Knjižica zajema po literaturi ter deloma ar- hivskih virih vlogo obeh nemških vojaških okrožij na avstrijskih tleh, ustvarjenih po pri- ključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938. Za nas je knjižica zianimiva predvsem zato, ker je bilo v XVIII. vojaško okrožje vključen leta 1941 tudi del okupiranega slovenskega ozemlja (Slovenska Štajerska in Gorenjska); avtor prav ob tem napačno piše, da je bila po aprilski vojni leta 1941 vključena v to okrožje celotna Kranjska. V posebnem od- stavku Tuider govori o vlogi obeh vojaških okrožij pri napadu na Jugoslavijo leta 1941. Med poučnimi podrobnostmi naj opozorimo, da je po napadu na našo državo 6. aprila 1941 šest jugoslovanskih letal na štajerskem sek- torju preletelo »jugovzhodni del rajha«; pri tem so letala na graškem glavnem kolodvoru uničila kakih 60 vagonov z živili, medtem ko. 202 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 je bil napad na graško letališče neuspešen. Opozoriti velja, da je nemška vojska še pred aprilsko vojno računala z morebitnim vojaš- kim nastopom na Balkanu. V ta namen je nemška vojska na območju Dunaja postavila posebno preskrbovalno bazo, ki je seveda pri- šla prav ob napadu na Jugoslavijo. Za jugo- slovanskega bralca je dalje zanimivo poročilo o ustanavljanju nekaterih vojaških enot »Ne- zavisne države Hrvatske« na območju današ- nje Avstrije. Tuider dalje omenja nastopanje enot XVHI. vojaškega okrožja proti enotam Narodnoosvo- bodilne vojske Slovenije. Posebej pravi, da to ni bila le dodatna, ampak »predvsem zelo pro- blematična naloga«. V nadaljevanju pravi, da so na razpolago zelo nepopolni podatki o moči enot, ki so se na območju tega vojaškega okrožja borile proti slovenskim partizanom. Ob tem med drugim omenja notico Pranza Böhma, poveljnika tega okrožja, da sta bila (ob vrsti drugih vojaških enot) določena za »boj proti banditom« (podatek je za leto 1944) dva polkovna štaba deželnih strelcev z osmi- mi bataljoni ter štirje bataljoni divizije Bran- denburg s skupaj 4800 možmi. Na rovaš ne- zanesljive literature pa gre avtorjevo pisanje o delih XIV. slovenske narodnoosvobodilne divizije, ki naj bi leta 1944 delovala na območ- ju današnje avstrijske Koroške. Opozorimo naj tudi, da je pred kapitulacijo Italije prispela iz Danske na prostor Beljak— Ljubljana 71. pehotna divizija (na območje se- verno od Ljubljane je prispela 7. avgusta 1943). Naloga divizije je bila opraviti potreb- no za zasedbo prelazov ter tamkajšnjih majh- nih utrdb. V ta namen je bila divizija okrep- ljena še z nekaterimi vojaškimi in policijski- mi enotami z območja Koroške (Podklošter) ter z enotami, ki so bile v tem času na Gorenj- skem (te enote Tuider posebej našteva). Tone Zoni Dve publikaciji slovenskega informacijske- ga centra (SIC), Celovec V tokratni razbor publikacij celovškega Slo- venskega znanstvenega centra smo tokrat vzeli dve publikaciji iz zadnjega časa. Prvo je napisal Gerhard Beermann z naslovom Är- gernis für eine Mehrheit — Pohujšanje za večino (75 str., oktober 1978), druga pa je zbor- nik sestavljen iz historičnega gradiva o slo- venski koroški vasi Radiše Radiše danes (192 str. 1979). Prva publikacija je izšla dvojezično, v nem- škem izvirniku ter v slovenskem prevodu. Na- pisal jo je sodelavec graškega Solidarnostne- ga komiteja za pravice koroških Slovencev, nastalega ob znanem preštevanju manjšin (»štetju posebne vrste«) leta 1976. Dejstvo, da je Gerhard Beermann tedaj nastopil kot od- govorni za pozive, s katerimi je graški komite pozval demokratične Avstrijce, naj ob tej pri- ložnosti vnesejo v popisnice slovensko mate- rinščino, mu je po 14. novembru, dnevu po- pisa, prineslo več težav. V knjižici, o kateri poročamo, opredeljuje svoj odnos do »štetja posebne vrste« ter ob drugem objavlja vrsto dokumentov iz takratnega časa, med njimi tu- di nemškonacionalne napade graškega tiska nanj ter na njegove somišljenike. Druga publikacija je izšla v času odprtja slovenskega kulturnega doma spomladi letos na Koroških Radišah. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem najdemo ponatise treh dalj- ših zapisov tamkajšnjega samouka Lamberta Pasjaka p. d. Pridevnika o preteklosti doma- čega kraja. Gre za zapise, ki z živahno besedo skušajo oteti pozabi črtice iz nekdanjega živ- ljenja, pri čemer avtor bogato zajema iz ljud- ske tradicije. V drugem delu pa najdemo po- natise vesti o Radišah in njeni okolici, objav- ljene v slovenskem koroškem tisku vse od us- tanovitve slovenskega kulturnega društva po prelomu stoletja pa vse tja do nacističnega napada na Jugoslavijo leta 1941. Čeprav bi bralec želel izvedeti še to in ono, vendar ob- javljeno in ponatisnjeno gradivo vendarle v marsičem osvetljuje slovensko problematiko v eni od koroških občin ter kot tako pomeni ne le pobudo za nadrobnješe preučevanje manjšinjske problematike, ampak tudi podob- ne publikacije, ki bi zajele še druge južnoko- roške kraje. Tone Zorn Aleksander Gala-Peter, Partizanski zdmv- nik. Druga izpopolnjena izdaja. Ljubljana, Partizanska knjiga 1978, 627 str. in slikovne priloge. Partizansko zdravstvo je bilo eno pomemb- nejših pa tudi najbolj organiziranih dejavno- sti NOB na Slovenskem, kot ugotavlja profe- sor Mikuž v Orisu partizanske sanitete na Slo- venskem. Razmeroma dokaj obsežno arhivsko gradivo, kronike, dnevniki in spominsko gra- divo, ki je bilo pretežno objavljeno v povoj- nem tisku, potrjuje izraženo sodbo. Glede na razvoj in značilnosti delovanja partizanske sa- nitete moramo le-to razdeliti na posamezna razdobja. Za prvo razdobje do prvega osvobo- jenega ozemlja spomladi 1942 je značilno, da so slovenski zdravniki, privrženci Osvobodil- ne fronte in narodnoosvobodilnega gibanja. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 203 : imeli organizirano dokaj široko mrežo odbo- rov OF. Zlasti v Ljubljani, kjer so organizirali v okviru matičnega odbora OF zdravnikov zbi- ranje in odpošiljanje sanitetnega materiala partizanskim enotam in dajali zdravstveno pomoč ranjenim borcem bodisi v ljubljanskih bolnišnicah ali na terenu. Ta odlično organi- zirana pomoč pa je spomladi 1942 z razvojem osvobojenega ozemlja, NOV in njenih potreb dobila drugačne oblike in razsežnosti. Poleg pošiljanja vse večjih količin sanitetnega ma- teriala, celo z vagonskimi pošiljkami, je od- hajal v NOV tudi zdravniški kader. Podatke za svoje obsežno memoarsko gradi- vo je dr. Peter (partizansko ime avtorja) črpal iz svojih zapisov še med vojno. Tedaj je pisal o partizanski saniteti na Primorskem, dalje vrsto podatkov najdemo v Galovem poročilu IV. armadi, v opisu sanitele od razpada Italije do konca januarja 1944. O partizanski sani- teti pa je pisal tudi po vojni in to v Sloven- skem Jadranu, Tolminskem zborniku in Bor- cu. Prva izdaja Partizanskega zdravnika je izšla leta 1972 v založbi Partizanska knjiga, v obsegu 451 strani. Avtor pa je svojo pripoved še razširil in dopolnil. Dr. Gala je pričel opisovati svoje spomine na drugo razdobje partizanske sanitele. Kot mlad stažist v ljubljanski bolnišnici, član OF, se je 28. maja 1942 v vlakom odpeljal v Stič- no, odtod je odšel na osvobojeno ozemlje, kjer se je srečal z borci II. bataljona Notranjskega odreda v Sodražici. Nadrobno je opisal svojo dejavnost med partizanskimi enotami na Not- ranjskem v času od osvobojenega ozemlja spo- mladi 1942 do konca velike italijanske ofenzi- ve jeseni 1942. Pretežno se je zadrževal v ob- močju Loškega potoka in Loške doline in delal v bolnišnici v partizanskem taborišču na Pete- linjeku. Posebno se je pomudil pri opisovanju postavitve in življenja v bolnišnici na Ogenjci blizu Loškega potoka, tragediji ranjencev in bolničarke ter usodi treh preživelih ranjencev iz te bolnišnice. Posebno dobro in prizadeto je prikazal posledice okupatorjevega nasilja in divjanja v času ofenzive in razmere na te- renu, ko je začela odkrito delovati bela garda. Razdobje od jeseni 1942 do konca nemške ofenzive 1943, ko so se pričele ustanavljati partizanske konspirativne bolnišnice, opisuje dr. Gala sprva delo in življenje v bolnišnicah pod Snežnikom. Tako teče beseda o bolnišnici na Prezidanskem Berinščku, v Simenovi do- lini, blizu Soškove lokvice, na Požarju in pri Mrliču, kjer ga je zatekel poziv, da naj se odpravi na pot v glavni štab, ki je bil tedaj v Polhograjskih Dolomitih. Od tam so ga poslali kot partizanskega zdravnika v štab III. operativne cone, komandantu Mirku Bračiču. Na Primorskem so ga zadolžili, da je kot sa- nitetni referent ustanavljal sanitetne postaje in partizanske bolnišnice, vodil sanitetne teča- je ter skrbel za bolne in ranjene partizane, po- leg tega pa je dajal zdravstveno pomoč tudi okoliškemu civilnemu prebivalstvu. Njegova dejavnost, polna naporov in požrtvovalnosti, se je tako raztegnila od idrijskih hribov do Kanina. Kasneje so mu zaupali gradnjo centralne vojne bolnišnice (CVB), ki je bila za Klavži, in nekaj okrevališč, raztresenih na območju Trnovskega gozda in drugod za potrebe par- tizanskih enot III. operativne cone »Alpske«. Spričo vse večjega dotoka borcev v NOV, zlasti po kapitulaciji Italije, je štab IX. korpu- sa januarja 1944 ustanovil korpusno bolni- čarsko šolo z nalogo, da na kratkih tečajih pri- dobijo potrebno število nižjega in srednjega sanitetnega kadra. Tečaje oziroma pedagoško delo je vodil dr. Gala, vendar so se tečajniki morali zaradi številnih sovražnikovih vdorov in velike nemške ofenzive julija 1944 umikati in se seliti iz kraja v kraj. Februarja 1945 je odšel v Cerkno in prevzel vodstvo novo usta- novljenega odseka korpusne vojne oblasti. Tu- di zadnji meseci niso bili mirni. Okupatorjeva poražena vojska, ki se je umikala prek ozem- lja IX. korpusa v Italijo, je za seboj puščala grozodejstva in številne žrtve svojih zločinov. Toda dr. Gala se je srečno vrnil v osvobojeno Ljubljano. Spomine partizanskega zdravnika je avtor pisal zadnje leto pred koncem vojne. V iskre- nem, objektivnem in zanimivem pripovedo- vanju je orisal razmere in delo partizanskega zdravnika, razvoj in problematiko partizanske sanitete od spomladi 1942 do konca vojne. Hkrati je vpletel mnogo drobnih podatkov 9 (iogodkih in prikazal usodo prenekaterih bor- cev in drugih, s katerimi se je srečal. Vse to odlikuje delo, ki prav gotovo sodi med po- membna dela naše partizanske memoarske li- terature. Anka Vidovič-Miklavčič Letuš skozi čas. Založila Kulturna skup- nost občine Žalec, 1976, 160 str.; Trnava, ib., 1977, 160 str.; Gomilsko, ib., 1979, 300 str. Pubhkacije, ki izhajajo v založbi Kulturne skupnosti občine Žalec ob vsakoletnem občin- skem prazniku, imajo v zadnjih letih poeno- teno vsebinsko zasnovo, kar je navsezadnje razumljivo, saj jih je uredila ista roka (ing. Vili Vybihal). 204 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Milan Natek je napisal tri temeljite geograf- ske študije o omenjenih krajevnih skupno- stih, ki so potrebne tudi zgodovinarju in dru- gim družboslovcem. Janko Orožen (L, T) in Tone Kolšek (G) go- vorita na osnovi urbarialnih in zemljiško- knj.žnih virov o posestnih razmerah. Pri tem j G lepo vidna struktura priimkov in preha- janje posesti iz rok v roke, niso pa izkori- ščeni pomembni gospodarski podatki (višina in oblike dajatev itd.). Kolšek je za dodatek svojemu članku pripravil za objavo tudi iz- bor najzanimivejših dokumentov o Gomil- skem, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje. Za starejšo zgodovino je važen članek Vere Kolškove, Gomilsko v davnini, ki nas sezna- nja s tamkajšnjimi arheološkimi najdbami. Največ strani je odmerjenih najbližji pre- teklosti, tako manjšim razpravam kot oseb- nim spominom. Franjo Fijavž piše o obdob- ju NOB v Letu.šu in KS Trnava, Ivan Mogu opisuje potek borbe proti okupatorju (L), Lojze Požun navaja podatke o množični na- pisni akciji 7. VII. 1941 v Savinjski dolini (L), Malika Kranjec-Kronovšek obuja spomine na Društvo kmečkih fantov in deklet, Sokolsko četo. Katoliško prosvetno društvo in na or- ganizacijo OF (vse T). Milka Povše se spomi- nja predvojne tiskarne pri Plaskanovih v Šentrupertu (T), Emil Dajh pa je pripravil dve razpravi. Nekaj o pripravah, poteku in pomenu I. konference KPS v Smiglovi zida- nici, in Gomilsko v NOV (oboje G). V vseh knjigah je tudi seznam padlih in žrtev fašiz- ma. Predstavljena je zgodovina šolstva (Zora Dohnik — L, Maja Gaberšek — T, Tončka Hazier — G) in pomembnejše osebnosti: Vera Plaskan (T), Stanko Virant, sestri Miklič, Franjo Šega, dr. Franc Cukala (vse G). Ne le za strokovne kroge je zanimiva tudi razprava Marije Makarovičeve, Razmerje va- ščanov Zakla do dela in poklica (G). Precej prostora je odmerjenega tudi aktu- alnim problemom razvoja krajevne skupnosti in posameznih družbenih dejavnosti ter orga- nizacij v njej, knjige pa prinašajo tudi lite- rarne prispevke. Janez Sumrada Vransko in nova šola. Izdal in založil Re- žijski odbor za izgradnjo nove šole. Celje 1974, 66 str. Knjižica, ki je izšla ob otvoritvi nove šole Ivana Farčnika-Buča na Vranskem, nam naj- s prej na kratko predstavi življenje tega pred- vojnega komunista in prvoborca, nato pa sle- di članek Janka Križnika, Zemljepisni pre- gled šolskega okoliša Vransko. V prispevku Kratek oris zgodovine kraja Vransko do leta 1941, ki ga je napisal Štefan Kočar, je pregled zgodovine kraja in nepo- sredne bližine od rimskih časov do nedav- ne preteklosti, zlasti pa je prikazan raz- voj srednjeveške naselbine, ki je nasta- la ob prometni cesti, ki je tekla sprva čez Tuhinjsko dolino (Motnik) in Kamnik, zlasti od začetka novega veka dalje pa vsebolj čez Trojane in Črni graben. Na- selbina je bila pomembna kot sedež mit- ninske in priprežne postaje, kasneje tudi kot poštna postaja, v njej pa so se razvili za kra- je ob veliki cesti značilni poklici (gostilničar- stvo, kovaštvo) in dejavnosti (prevozništvo). Avtor govori še o gradovih v okolici, razvoju reformacije, kmečkih uporih (mitničar Ca- dinger je znan iz kmečkih načrtov v uporu 1572/73, del Savinjske doline okrog gradu Ojstrice je izhodišče upora leta 1635), fran- coskih časih, ko je bilo Vransko zadnji večji kraj pred mejo z Ilirskimi provincami in je bilo zato sedež carinskega urada. Razvoj je bil sredi 19. stoletja pretrgan, saj je zaradi železnice propadlo furmanstvo in od njega odvisne obrti, prebivalci pa so se preusmerili v kmetijstvo (hmelj), odhajali na delo v bliž- nje industrijske obrate ali v tujino. V drugi polovici prejšnjega stoletja postane Vransko trg, sem pridejo okrajni uradi (na vranskem okrajnem sodišču so menda prvi vpisovali v zemljiško knjigo v slovenščini), kraj je eden od narodno zelo osveščenih. Članek se sklene s pregledom skromnega razvoja industrije, z razmerami v bivši Jugoslaviji in razvojem kmečkodelavskega gibanja do vojne. Franci Golavšek piše o raznarodovalnih ukrepih okupatorja in o njegovem nasilju, po ustnih izjavah udeležencev pa opisuje borbo I. štajerskega bataljona na Creti ok- tobra 1941, nemške hajke naslednje leto na Creti in Menini, bitko na Tolstem vrhu ju- lija 1943. Pisec poudarja pomen Dobrovelj za razvoj NOB na Štajerskem. Tilka Raner in Berta Štravs sta napisali Razvoj šolstva od začetka do danes, brošura pa vsebuje še krajše prispevke o gradnji no- ve šole, o društvenem življenju od prejšnje- ga stoletja naprej, o razvoju kmetijstva in telesne kulture. Janez Sumrada UDK 728.81(497.12 Turn p. Dragatušu) Simonis Ivan, profesor zgodovine in geografije 61000 Ljubljana, Runliova 16, Yu Grad Turn pri Dragatušu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 155—157, cit. lit. 10 Grad Turn, ki je dobil ime po prvotnem štirioglatem stolpu, je stal na dvignjeni ravnici pri izviru Podturnščice. Pozneje so dvonadstropni grad predrugačili tako, da so na dvorišču uredili še danes oliranjeno pravokotno travnato ravnico. Graščaki so gojili zlasti konjerejo, svilorejo in vrtnarstvo. Kot lastniki gradu so se vrstili Guraltiči, Sclinitzenbaumi, Bernardizi, Stem- bergi. Apfaltrerni, Russensteini, Paunovičl in končno Matija Primic (+ 1855). Pod turnsko gospostvo so v dobi Marije Terezije spadala le naselja Brez- nik, Sela pri Dragatušu, Podlog, Hrast pri Vinici in majlien del Doblič. Ročno tlako so morali kmetje opravljati ob lastni hrani. Ob razprodaji je kupil grad kmet Adam iz DragatuSa, ki je v enem grajskem traktu uredil klet in v drugem senik. Nekdanji grajski mlin in žaga sta bila prenovljena in sta prenehala z obratovanjem 1. 1964. UDK 945»1815/1820«:949.712»1820/. . .« Vodopivec Peter, docent, PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 O odmevu karbonarskih vstaj v Italiji in zaprtih Italijanih na ljubljanskem gradu (1820—1825) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 168—179, cit. lit. 78 Po kratkem pregledu političnih razmer v Italiji v letih 1815—1820 in odmevu karbonarskih vstaj v Lombardiji in Benečiji v istem času, opozarja avtor na pisanje »Laibacher Zeitung« o revoluciji v »Kraljestvu dveh Sicilij«, karbonarjih in revoluciji v sardinskem kraljestvu v začetku dvajsetih let 19. stoletja in prikaže nekatere ukrepe avstrjskih oblasti na slovenskem ozemlju, ki naj bi preprečile razširjenje revolucionarnega nemira v slo- venske dežele. V naslednjem opisuje razmere v ljubljanskem grajskem zaporu in ravnanje z zaprtimi Italijani. V sklepu nato ugotavlja, da sta karbonarsko gibanje in epizoda z zaprtimi Italijani na gradu, čeprav v ome- jenem obsegu, odmevala tudi med mladimi slovenskimi izobraženci, pri čemer se opira predvsem na ugotovitve slovenske slovstvene zgodovine. UDK 903/904(497.12 Laško) Knez Tone, muzejski svetovalec. Dolenjski muzej 68000 Novo mesto. Muzejska 7, Yu Oris najstarejše zgodovine Laškega Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 149—154, cit. lit. 4 Avtor daje v članku pregled vseh doslej znanih arheoloških najdb iz La- škega, katerih časovni razpon sega od najstarejše železne dobe do pozne antike. Iz prazgodovinskega časa so žarni grobovi pod Starim gradom in trije keltski novci iz 1. stol. pred n. št. Najdbe iz rimskega časa so zasto- pane s kamnitimi spomeniki, ki so bili nekoč deli nagrobnikov ter posa- mične novčne najdbe. Med kamnitimi spomeniki so: relief Meduzine glave, reUef lovske scene, dva leva, nagrobni napis, portretni medaljon, več frag- mentov različnih nagrobnikov. V Laškem so bili odkriti tudi ostanki rim- skih term, na katerih je sezidano sodobno termalno zdravilišče. Po arhe- oloških najdbah sodeč, je bilo Laško naseljeno do začetka 5. stoletja n. št. Srednjeveški trg z imenom Tyuer se v listini prvič omenja leta 1227. UDK 625.7(497.12) »17« Sorn Jože, višji znanstveni sodelavec, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Pavšičeva 4, Yu Zanimivosti z naših cest v 18. stoletju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 157—167, cit. lit. 35 Po prvem sistematičnem obnavljanju cest na Kranjskem od 1713 dalje so vsa cestna dela dali v zakup, ki je trajal 16 let (1747—1763). Zakupnik! je obnovo opravil zadovoljivo in sicer ne v obliki privatnega gradbenega pod- jetja, temveč v obliki direkcije ali nekakšnega deželnega urada za cestna dela. Do ok. 1724 je prevladovala pri cestnih delih tlačanska delovna sila, potem se je uveljavljal odkup od tlake v obliki izračunavanega prispevka; ta je 1735 že absolutno prevladoval. Na popravljenih cestah se je razvil močan promet, ki ga od ok. 1750 dalje obvladujejo špedicijska podjetja, katerih lastniki izvirajo zlasti s področja Krasa (Logatec, Planina, Po- stojna) in iz mesta Ljubljane. UDC 945»1815/1820«:949.712»1820/. . .« Vodopivec Peter, Assistant Professor, Pedagogical Scientific Unit for History of the Faculty of Philosophy in Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 On the Echo of the Carbonarist Uprisings In Italy and the Italians impri- soned in the Ljubljana Castle Kronika, a review for Slovene local history, 27, No. 3, December 1979, pp. 168—179, cit. lit. 78 After o short survey of the political circumstances in Italy in the years 1815—1820 and the echo of the Carbonarist uprisings in Lombardy and Ve- netia during the same time, the author calls our attention to the writing of »Laibacher Zeitung« abou: the revolution in the »Kingdom of Two Sicilies«, the Carbonars, and the revolution in the kingdom of Sardinia in the early twenties of the nineteenth century; he also presents some of the Austrian authorities' measures undertook in order to prevent expan- sion of the revolutionary unrest into Slovene countries. Following this is the description of the conditions in the Ljubljana castle prison and the treatment of the confiined Italians. In the conclusion the author makes a statement, relying mostly on the findings of the Slovene literary history, of how the above mentioned Carbonarist movement and the episode with the confined Italians echoed, though in limited scope, also among the young Slovene intellectuals. UDC 728.81(497.12 Turn p. Dragatušu) Simonič Ivan, Professor of history and geography 61000 Ljubljana, Bunkova 16, Yu The Castle Turn near DragatuS Kronika, a review for Slovene local history, 27, No. 3, December 1979, pp. 155—157, cit. lit. 10 The castle Turn — named after its original rectangular tower — was situated on a raised plain by the spring of the Podturnščica. Later on, the two- storeyed castle was rebuilt in such a way that a rectangular grass plain, still preserved, had been arranged within the courtyard. The counts mostly bred horses and silkworms, and occupied themselves with gardening. In turns, the owners of the castle were the Guraltičs, Schnitzenbaums, Ber- nardizis, Stembergs, Apfaltrerns, Russensteins, Paunovičs and finally Matija Primic (died 1855). During the reign of Maria Theresia, only the villages Breznik, Sela by Dragatuš, Podlog, Hrast by Vinica and a small part of Doblič belonged under the domination of the Turns. Peasants had to per- form manual labour on their own food. The castle was then bought at selling-off by the peasant Adam from Dragatuš who used one tract as a cellar and the other as a hay-store. The former castle mill and saw had been renovated and ceased to be in operation in 1904. UDC 625.7(427.12) »17« Sern Jože, Senior Scientific Colaborator, Institute for the History of La- bour Movement in Ljubljana 61000 Ljubljana, Pavšlčeva 4, Yu Points of Interest on Our Roads in the 18th Century Kronika, a review for Slovene local history, 27, No. 3, December 1979, pp. 157—167, cit. lit. 35 After the first systematical renovation of roads in Carinthia from 1713 on all roadwork had been given into tenancy which lasted 16 years (1747— 1763). The tenant performed his job satisfactorily, and that not in the form of a private building establishment but in the form of a direction, or a kind of provincial office for roadwork. Till around 1724 serfs predomi- nated as labour force; later on, redemption from serfdom based an o cal- culated contribution began to be introduced — already in 1735 it absolutely predominated. On renovated roads busy traffic developed that was from around 1750 on commanded by transport establishments the owners ot which derived mostly from the Karst area (Logatec, Planina, Postojna) and from the Ljubljana town. UDC 903/904(497.12 Laško) Knez Tone, Museum Counsellor, Dolenjski muzej 68000 Novo mesto, Muzejska 7, Yu An Outline of the Ancient History ot Laško Kronika, a review for Slovene local historj', 27, No. 3, December 1979, pp. 149—154, cit. lit. 4 The author presents in his article a survey of all so far known arche- ological findings in Laško, the time span of which reaches from the ancient Iron Age to the late Antique. From prehistoric times there are urn graves under the Old Castle and three Celtic coins dating from the 1st century B. C. The Roman Age findings are represented by stone monuments that had once been parts of tombstones and by individuali coins. Among the stone monuments there are a relief of Medusa's head, a relief of a hunting scene, two lions, a grave inscription, a portrait medallion and several fragments of different tombstones. In Laško the remnants of Roman therms were discovered upon which an up-to-date thermal spa has been erected. Considering the archeological findings, Laško was populated until the be- ginning of the 15th century A. D. The mediaeval square named Tyuer was first mentioned in a document in 1227. UDK 376.33(497.12)(075.5) Jakopič Bogo, profesor, Center za reliabilitacijo slulia in govora v Ljub- ljani 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu Učni načrti in programi šol za gluhoneme Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 185—192, cit. lit. li; Učni načrti in programi šol za gluhoneme so se začeli postopoma obliko- vati sredi 19. stoletja. Prvi začetki so znani iz goriškega zavoda za gluho- neme otroke; posebna zanimivost pa je učni načrt šmihelske šole za glu- honeme deklice, ki upošteva poleg praktične usmerjenosti celotnega pouka pouk v materinem jeziku, kar daje posebno vrednost tej šoli, saj večina glu- honemih otrok, ki so se šolali v Italiji (Gorica) in Avstroogrski tega ni bila deležna. Smihelska šola je bila tudi prva tovrstna šola pri nas, ki je uvedla glasovno govorno metodo. Dominantno vlogo za vzgojo gluhe mladine je leta 1900 prevzela gluhonemnica v Ljubljani, ki je kljub ostremu germanl- zatoričnemu pritisku ohranila pouk v materinščini, ter upoštevala in na novo uredila domska pravila in uvedla koedukacijo dečkov in deklic, česar v Smihelu še nI bilo. Šolski zakon iz leta 1930 je tudi dosti prispeval k vsaj začasni ureditvi učnega programa za gluhoneme otroke, UDK 329.14(497.12) :323.1 »1909« Rozman Franc, znanstveni sodelavec, Inštitut za zgodovino delavskega gi- banja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu Ob sedemdesetletnici tivolske resolucije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, št. 3, december 1979, str. 180—184, cit. lit. 20 Avtor na podlagi novejše literature in nove korespondence osvetljuje tivol- sko resolucijo in nasploh odnos socialne demokracije do nacionalnega vpra- šanja. UDC 376.33(497.125(075.5) Jakopie Bogo, Professor, Rehabilitation Centre lor Speech and Hearing in Ljubljana 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu Syllabuses ajid Educational Programmes for the Schools for the Deaf and Dumb Kronika, a review? for Slovene local history, 27, No. 3, December 1979, pp. 185—192, cit. lit. 12 Syllabuses and educational programmes for the schools for the deaf and dumb began to develop gradually in the middle of the 19th century. The early beginnings are known from the Gorica institution for the deaf-and- dumb children; a special point of interest is the syllabus of the Smihel school for deaf-and-dumb girls that takes Into account lessons In mother's tongue aside from the practical orientation of the instruction on the whole, which gives a special value to this school since the majority of deaf-and-dumb children who had been educated in Italy (Gorica) and Austria-Hungary could not partake in it. The Smihel school was the first of its kind in our country to Introduce the musical spech method. The predominating role in upbringing the deaf youth was in 1900 overtaken by the deaf-and-dumb asylum in Ljubljana which, despite the sharp ger- manlzation pressure, retained classes in mother's tongue; besides taking into consideration and rearranging the house rules it introduced the coedu- cation of boys' and girls unknown in Smihel before that time. The educa- tional act from 1930 also contributed a great deal to at least temporary settlement of the educational programme for the deaf-and-dumb children. UDC 329.14(497.12) :323.1»19D9« Rozman Franc, Scientific Collaborator, Institute for the History of Labour Movement in Ljubljana 6100O Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu On the Occasion of the 70th Anniversary of thq Tivoli Resolution Kronika, a review for Slovene local history, 27, No. 3, December 1979, pp. 180—184, cit. lit. 20 On the basis of more recent literature and correspondence the author clarifies the Tivoli Resolution and the relation of social democracy towards the national problem. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 25.— II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 25.— III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 25.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 25.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348, Ljubljana 1960 25.— VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 25.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 25.— VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljubljana 1963 25.— IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 25.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 25.— XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 25.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 25.— 2. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 40.— 3. Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945—1955, Ljubljana 1965 52.— 4. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemlji- ške odveze, Ljubljana 1958 30.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razprav), Ljubljana 1971 40.— III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbornik razprav), Ljubljana 1972 40.— IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbor- nik razprav), Ljubljana 1977 80.— 5. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žepna izdaja) 20.— 6. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična izdaja) 60.— 7. Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 30.— 8. Katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 20.— Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Soteska pn Novem mestu, sreda 19. stoletja. Original v Narodnem muzeju v Ljubljani (loto Srečo Habič)