Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Konec.) Čitatelji utegnejo pričakovati, da jim sedaj obrišemo organizacijo, katere bi bilo treba, da si opomoremo. Ali ni nam še mogoče, jim ustreči, kajti taka organizacija imela bi se ozirati na vse činitelje, ki podjedajo korenine drevesu našega življenja, mi pa smo se doslej temeljiteje bavili le z jednim, z germanizacijo. Nadaljevati je nara torej razpravo našega predmeta in jo, ker s to številko »Slov. Gospodar« letnik konča, tudi završiti, bode nara li to mogoče tako ali tako. Nemško pest hudo čutimo tudi radi tega, ker v nekterih stanovih naših ljudij ni; tako nimamo inženerjev, geometrov, elektrotehnikov, kemikov itd. Dandanes narod, ako hoče biti samostalen, brez teh slanov ne sme biti; pred 50 leti bi se to ne bilo dalo trditi; ali odkar je na naših tleh prvokrat zadrdral hlapon, so pridobitki na polju fizike, kemije in uporabne mehanike se toliko množili, in tudi na naše življenje postali toli uplivni, da za nje ne more ostati gluh in slep niti posameznik, kamo li narod, ki teži po samostalnosti. Za navedene stroke pripravlja v prvi vrsti realka. Ta šola je pa našemu narodu bolj ali manj tuja in mu tudi ne leži pri srcu. Zakaj? Realka je dete in služkinja modernih nazorov, s kojimi smo Slovenci doslej se še le malo bavili, in vsled tega tudi nismo čutili potrebei da bi se je posluževali. Nadalje je po času novejša uravnava in sicer dobe, v kateri sino Slovenci bili le zato na svetu, da smo židom in židovskira Nemcem polnili žepe, ne pa v svojo korist se smeli kaj učiti; sicer pa bi nam to zadnje po realkah tudi ne bilo mogoče, ker so vse trdo nemške, osnovane, torej le za Nemce, akoravno je tudi mi plačujemo. Na realkah še niti paralelk nimamo, in je duh, ki veje v njih prostorih. čisto nemški, v najnovejši dobi pruski; na realki se nam vsak otrok izneveri. In nazadnje se realka tudi radi tega vernemu slovenskeinu ljudstvu prikupiti ne more, kčr je tam verstvo potisneno v zadnji kot. V prvih štirih letih še mladenič nekaj sliši o Bogu, potem pa, ker veronauka ni več, tudi o njem ni več ne duha ne sluha. In ravno na realki, kjer je pouk v tem oziru jednostranski, da se mladeničem le polnijo glave s praktičnimi" znanostmi, bilo bi treba, da se veronauk uči prav intenzivno. Slovenci moramo dobiti svoje realke, ali ob jednem nam bode skrbeti, da se tako uravnajo, da nam ne bodo v moralno škodo. Nadalje se germanizaciji ne moremo ustavljati, ker smo povsem zavisni od nemške prosvete ali kulture. Kamor se ozremo, povsod smo pripeti na nemštvo, kar uživamo, prežvekujejo nam Nemci. Če je res, da se po hrani človeško telo v sedmih letih obnavlja, ter da smo to, kar jemo, in če bi se dala telesna hrana glede na učinek primerjati z dušno, potem bi slovenskega v nas že davno ne bilo nič več; ali hvala bodi Bogu, da se narod ne presnavlja tako hitro. Narod trebuje v to, kakor nas uči zgodovina, stoletja; in glejte čudo, narod slovenski živi pod nemškim žezlom že tisoč let, in menda nikdar se svojega bilja ni zavedal tako živo, kakor sedaj; to je naSa največa tolažba. In čim bolje se bodemo otresovali tujih spon, tim bolje se bodemo zavedali slovenstva, in tim sigurneje se nam bliža doba pravega našega življenja. Nismo umirali, spali smo le zakleto spanje, in zdaj se dramimo, na vseh koncih postaja živo. Na noge, naprej zastava Slave! Da govorimo z mirno dušo: Pod habsburško krono hoCemo ostati, njej smo prisegli, ko si jo je na glavo djal prvi praded cesarske naše rodovine, nezvestoba ni slovenska lastnost, ali slovenska lastnost je ljubezen do prostosti narodne samostalnosti, in do te moramo priti, naj velja, kar hoče. Končno pa. moramo uzrokov za uspehe dosedanje germanizocije iskati tudi v vas samih. Dokler svojih slabostij ne spoznamo, ne bodemo se poboljšali, pa tudi ni misliti, da bi se nam zboljšalo. V nas je vse premalo moralne sile, premalo navdušenja; tega pa ni, ker smo pre-, predolgo hlapčevali in tudl, ker nam ni dosti jasno, kaj naj hočemo. Tim več bi naj bilo moralne sile v nas, ker je vse zoper nas in ker natn vsakega orožja nedostaje; sosed Nemec je zoper nas, vlada je zoper nas, slabi smo, ker nas je malo, revni smo — ali nekaj imamo: talentov vse polnb, v tem pa ni lahko najti naroda, ki bi se z nami smel meriti. Ali, ali — ko bi ti talenti delali, in vrh tega še čvrsto in složno delali! Ne bilo bi se nam bati. Toda naših najboljših talentov ne zgane nič, dasi se tudi že priprosti narod giblje. Ali vas tudi ne zgane misel, da slovenskemu narodu po tisočletnem duševnem jetništvu vendar enkrat se utegnejo odpreti vrata, skozi katera stopi v boljšo prihodnost? Poglejmo k našim sovražnikom! Koliko sile proizvajajo oni, ki se napirajo vedoma za laž, za najkrutejšo krivico! In v nas bi je ne bilo vzbuditi za najpravičnejšo, tako vzvišeno stvar? Če sedanji kritični položaj ne izzove na branik vsakega izmed nas, potem nam sploh ni pomagati, potem dokažerao, da življenja, duSevne prostosti, narodne samostalnosti nismo vredni, in potem je gotovo tudi ne bodemo deležni. Nadalje smo vse prelahkomiselni, tako, da nam ni najti para; rai v veselih družbah popivamo, Nemci pa kupujejo naša posestva, in nazadnje smo zadovoljni, da njim smemo služiti kot hlapci. Nemec si lahko več dovoljuje, ker je bogatejši, a mi smo siromaki, mi moramo biti varčni do skrajnosti. Ko bi naši slovenski domovlni bilo pomagano z napivanjem bila bi že davno najsijajniša dežela v Evropi. Vedno si imamo misliti, da smo Slovenci velika družina, ki ima za svoj narodni imetek skrbeti ravno tako, kakor vsaka mala družina za svojega. Če bodemo to imeli pred očmi, ne boderao svojega krvavo zasluženega denarja nosili Nemcem ter jih bogatili in jim množili moč, da nas lahko tem huje bijejo. Tudi njihove postopke vse premalo uvažujemo ter jih ne smatrarao resno. Ko so se rodile Sulvereinske podružnice, smo se posmehovali in tolažili, da bode Neracem veselje do njih že zopet minolo. Ali sčasoma je vendar jelo minevati veselje, pa nam, ko smo videli, da >šulverein« ni šala, da nas preplavlja, da nam je velik del našega ljudstva vzel, in črez šest let še le smo ustanovili družbo sv. Cirila in Metoda. Enakih primerov na stotine. Mi smo že taki, da se še le zganemo, kadar nam gre za življenje. Še jedno lastnost imamo, ki narn je v veliko škodo, to je prevelika pohlevnost; pohlevnost je lepa, ali če je prevelika, ni več čednost, ampak robetvo, ki človeku ni v čast, pač pa v pogubo. Ko bi se v svoji preveliki pohlevnosti umikali še poštenim ljudem! Pa udajamo se nemškim liberalcem, prusakom, židora. Ali nas ni sram, ali je to prav ? To je celo greh, ker sebe in svojih ne varujemo pred vsem moralne propasti! Proč z boječnostjo! Pogum v srce! Pošten si, za pošteno stvar se poteguješ, ne umakni se nepoštenjaku! Štej si v čast, in dajaj ti ponos, da si Slovenee! Cenuj sebe in kar imaš, talente svoje, jezik svoj, zeraljo svojo ! Naj pri tej priliki zašepetnemo še par besed našemu razumništvu na uho, ki kaj rado nemški kvasi in se kaj rado ženi v nemški narod. Ali ne pomisliš, da po svojem kvasenju zaničuješ in izdajaš sebe in svoj rod, in da je po iznarodnem zakonu tvoj narod vselej na izgubi, naj si je iz neraškega naroda mož ali žena? Vsikdar odkrhne se po takem zakonu kos slovenskega naroda s svojim imetkom vred, kajti če je raož Nemec, bode obitelj neraška, če je žena Nemka, pa tudi, ker se slovenskega jezika ne nauči. Dobro vemo, da je to delikatna stvar, ali prevažna pa tudi in zato nismo mogli molčati. Germanizacija ima pa nazadnje tudi radi tega tolike uspehe, ker smo Slovenci Se premalo izšolani politiki. Zdaj smo premalo previdni, zdaj zopet priložnosti ne spoznamo in je ne izrabimo. Toda to se bo dalo, življenje bo nas izučilo. Končajmo! Dosti dolgo srao si s svojimi članki lastili potrpežljivost slovenskih čitateljev, ali brez zamere, namen naš bil je najboljši. Doba, v kateri živimo sedaj, je zlasti za nas Slovence prevažna; in radi tega ni nam bilo mogoče, molčati o tem, kar nam polni srce, šteli po bi si tudi v greh, ako bi naroda našega, naroda zlatega, naroda pridnega ne bili svarili pred propastjo, ne bili bodrili v obrambo svojega življenja, v obrambo svojega otroškočistega značaja. — Ti članki so nekaka slika našega dela in dela naših naprotnikov; ti članki nam kažejo, kaj smo Slovenci Stajarski to leto, ki se jutri opolnoči pogrezne v večnost, imeli pretrpeti, pa tudi kaj smo zamudili. Ako tudi leto premine, ne preminejo pa naša dejanja in opuščanja, te nam hrani zgodovina. B o g p a d a j vsem ljubim Slovencem prav veselo, srečno novo leto!